hočie svcflicc. Dostop v svetišče. Radi neprestanih revolucij.narnili nemirov na Kitajskem je zgubilo znatno na veljavi tudi versko življenje. Samo še zunaj mej ogromne Kitajske, po raznih otokih Južnega morja, v kolikor je tamošnje prebivalstvo budistično, in predvsem na polutoku Bengalen, se gib Ijejo budisti po podedovanih verskih predpisih. Tamkaj še živi zelo mnogo Kitajcev v izobilju ter dostojanstvu. Ti ljudje še lahko tudidanes prinašajo bogate darove svojim bogovom. Pisec naslednjih vrst je spoznal v Pinangu kitajskega svečenika, ki mu je obljubil, da ga bo vzel seboj, ko bo šel vršit službo v svetišče. Drugovercem je namreč prepovedano, prestopiti prag budističnega templa. Med palmami, >kaki dve uri od Pinanga, prav ob robu džungle, se dviga na višini slovito ikačje svetišče, ki spada med najbolj znamenite stavbe vzhodne Azije. Pred in v templu. Daleč naokrog ni bilo videti žive _uše, samo ob kamenitih vratih svete zgradbe je bilo vse polno razcapanih beračev, fci so vpili iz polnih grl. Bili so gobavci, katerim prepoveduje budistična vera, da bi bili v svctišču skupaj z drugimi verniki. Njih.vo zatočišče je bližina templa, v katerega pa ne .inejo. Tamkaj životarijo od miloščine in čakajo v molitvah, da bi jim njihovo božanstvo Buda podaril zopet ljubo zdravje, — Stopila sva v prostor, v katerem je vladal kletni hlad. Moj spremljevalec je bil tib. Prvi pogled v svetišče me je razočaral. Pričakoval sem nekaj izrednega, a nisem mogel izslediti prav ničesar posebnega. Okrogla dvorana brez vsakih okraskov. Mrtvi, nelepi kipi brez umetniškega okusa na podstavkih. Presenečenje. Iz glavne dvorane me je popeljal Kitajec po kamenitem hodniku do skrivnostnih vrat. Spremljevalec me je prijel za roko in me vodil skozi vrata. V eni roki je držal svetilko in je korakal laaprcj. Pot je vodila od cne stopnice do druge. Že sem mislil, da me je zvabil Kitajec v past, ko sva po teku d-ob.e X ure prikorakala na konec zaduhlega hodnika. Kar sem pa sedaj zaglodal v polni solnČTii-.svetlobi, je presegalo daleč moje pričakovanje. Znašel sem se v ogromnem prostoru, ki je bil oprem- ljen z vsemi vzhodnimi dragocenostmi. Tukaj so stali mogočni Budovi kipi, osvitljeni od svetilk. Ko sem prestavil pogled od božanstvenih kipov na zemljo, me je spreletcla groza po celem telesu. Na stotine zelenih kač je lazilo po tleh. Že sem hotel pobegniti pred golaznijo, ko me prime spremljevalec za roko in mi prične razlagati, da naj se le pomirim. Kače so presvete, da bd se — spozabile nad človekom. Zelene kače, o kojih svetosti so prepričani Kitajci, imajo posebne lastnosti, s katerimi jih je odlikoval Buda. Svete kače, ki spravljajo v nasprotju z drugimi žive mladiče na svet, zapustijo vsak ve.er svetišče, a se zjutraj zopet povrnejo. Ker živali človeku niso nevarne, ji iskati tozadevni vzrok v dejstvu, da so se po dolgem bivanju v templu povsem navadile na ljudi, ki jih tudi preživljajo. Slednjič me je popeljal svečenik pred ogromen zaboj, v katerem branijo pod steklom orjaško fcačo, ki bi naj bila stara 500 let. Duhovnik je trdil, da je ca kača že gotovo požrla 1000 ljudi. Predno so Angleži odločn. prepovedali človeške žrtve, so hranili to pošast z — ljudmi. Na moje vprašanje, kaj da sedaj dajejo kači, mi je odgovoril: »Vsak mesec enega koštruna in cnega teleta.« Krm* Ijenje orjaške kače tvori poseben svečan obred, kateremu prisostvujejo vsi duhovniki svetišča in opravljajo posebne ter dolgotiajne molitve, da zver boljše prebavlja. Nato se je odstranil moj dosedanji spremljevalec in me je predal drugemu duhovniku, ki me je odvedel iz kačjega templa po bogznaj koliko hodnikih na prosto.