Januš Golec: Ponesrečen furež. Beda ter revščina haloškega viničarja sta že v pregovoru na Slov. Štajerskem. Kljub siromaštvu viničarsikega stanu po Halozah se še najdejo ljudje, ki so prav resnega mnenja, da bi naj bila halošika viničarska para prava potrata! Pravijo ter očitajo: Le glejte, kadar kolinijo po haloških viničarijah, povabijo vse sosede in je že prvi dan.fureža povžitega polovico svinčeta. Svet je tolikanj brezobziren, da ne privošči na bedno stran prikrojenemu Haložanu niti parkrat na leto svinjske pečenke ter klobas do sitega. Furež je v HalozaK domač prazniik. Tako je bilo in bo ostalo, četudi se razpoči zavidljiva javnost od nevošljivosti! V Halozah, ni potrebno, da bi označil natančno vrb. ter grabo, sta opravljala precej let viničarsfce posle ikot soseda: Tona Gabrek in Potrčev Matija. Oba sta viničarila na gosposkih imanjih, ikjer se nista mogla pritoževati, da bi ju bila prikrajševala gospodarja za pravice in dajatve. Dasi sta bila dobra soseda, je režala med njima globoka — globoka razlika. Tona Gabrek, že bolj v letih, je imel lifei sršen srdito ženo, iki je nosila hlače od poroke sem, in sicer dobesedno vzeto. Tona je bil za delo, garanje ter skrb, a brez prava in onih večjih ter manjših udobnosti, iki. so jih sicer deležni zakonski možje od strani dobrih žen. Gabrekova Franca je obrnila vsak ikrajcar devetkrat v roki, preden ga je morala izdati. Zredila je letno po dva debela fureža. Prodala je meso ter špeh trgovcu v grabi. Za dom je prihranila toliko masti, ikolikor je bilo res neobhodno potrebno za začimbo: ikrompirja, zeljater repe. Za največje praznike je ikupila' nekaj govedine, sicer je pa bila pri Gabrekovih rastlinska hrana dnevna špiža. Franca J3 bila največja sovražnica haloških kolin in je tudi nikdo ni vabil na prašičjo domačo slavo. Nje« no dnevno življensko geslo je bilo: štediti, da sikopariti, da bo kaj za pod zob! nastaraleta! > .j^^f Nepotreben je omenekVda nista imela Tona in Franca otroik, saj bi bili tudi pocepali od skopuškega pomanjkanja., Potrčev Matic je bil tudi viničar pri gospodi z 8 glavo družino, v ikateri je za-j legla edino njegova beseda. Kolohirje po dvafcrat v zimi ter se veselil pri svinjski .pečenki^in poličih vina tako dolgoVdružihoJn sosedi, da ni bilo kaj več za v dim in se je postavil sodec sarri po ikoncu. Sebi je privoščil in drugim.1 Ob svinjski proslavi je vsaj pozabil na haloško viničarsko gorje in se radoval^ JkaJkor kak prav obilno založen gruntarj Kaj in kako bo z njim na stara leta, so ni vpraševal. i Kakor omenjeno, sta bila Tona in Ma< tija ne le soseda, da — prijatelja. Matija je bil podučen do vseh podrobnosti, kaj in ikako je s hišnimi razmerami med Tonetom in Franco. Radi podučenosti p položaju, je vabil na furež le Toneta, da se je natolkel uboga šleva svinjetine vsaj parkrat na leto. : . ¦" Treba še pribiti, da je grizlo Toneta prav na dnu srca, ker ni mogel "vračati sosedu gostoljubja. Nekoč se je spozabil v svoji dobrosrčnosti tako daleč, da je omenil prijatelju: »Matija, na ikrščeno dušo zalkleto, podaril bi ti ikar celo pitano svinjo, če bi jo le upal ter mogef zatajiti pred Franco.« ; 7 ;,^.;j ^ Tak le odkritosrčen dar karrcelega1 svinčeta, dasi le v željah, je bibtudi Ma-( ticu dobrodošel. Zamislil se je dobri so« sed, povabil prijatelja na odpočitek na gantnarje in pričel z naslednjim modrovanjem. »Tona, božični prazniki že trkajo na duri. Franca ima dopitano Iepo prasico, ikoje izkupiček bo pobasala v žep sama. Če boš zbral le količkaj korajže, bova postala z lahkoto deležna svinjske dobrote ti in cela moja družina. Le poslušaj in si pusti dopovedati. Že cele tedne pred Božičem kradejo po Halozah izstradani hrvatski klateži in potepuhi. Najljubši so jim pitani prašiči ter pu- rani. Sam znaš, da je hrvatska tatinska nadloga tolikanj drzna, da ti zakolje v noči svinče v tvojem lastnem hlevu in ga odnese. Vsako prase cvili, če mu potisneš nož skozi vrat proti srcu. Hrvati opravijo nočne koline brez najmanjšega cvila. Pakelc navadnih žveplenk zapali tat v noči speči pitanici tik pred rilcem, (kar žival tako omoti, da se pusti doklati, ne da bi brcala, kaj šele obupno cvilila.« Tona je že bil čul o mamilnih poskusih z gorečim žveplom. Zadevo je sedaj verjel še bolj trdno, ker mu jo je potrdil -dobri sosed. »Vidiš le, Tona«, je nadaljeval Matic, »če lahko pana svinjo Hrvat, zakaj bi je midva ne, ki nisva tata! Tvoja Franca se bo odpravila sigurno pred prazniki z doma po raznih opravkib. Še preko noči se bo zaklepetala. Odsotnost stare mi sporoči, pa bova založena s svinjetino za cele tedne. Jaz bom omamil prasico in jo tudi zaklal, ti boš samo pomagal prenesti plen iz svinjaka v mojo hišo, kjer bomo slavili v najožjem krogu baš za božične praznike najveselejši furež. In kdo bo kriv pred Franco in okolico? Hrvati! Kakor rečeno, Tona, v tem slučaju ne gre, 'kar se tiče tebe, za tatvino — za pravico! Furež je ravno tako tvoj kakor je Francin. Doslej so bile vse 'koline le njene, vsaj ena v življenju naj bo tvoja.« Matijeve besede so napravile na Gabreka najglobokeji vtis. S posegom v desnico se je zavezal sosedu, da ga bo obvestil o ugodni priliki Francine odgotnosti. Vse drugo se bo razmotalo po programu, kaikor ga je razgrnil pred obema Matija. Gabrekov furež je bil že zglihan od trgovca, a še ne odgnan, ko je odcepetala skopa Franca z doma v grabo in po njej na sam Turški vrh pri Zavrču. Tamkaj se je nameravala pomuditi eno noč in en dan pri svoji sestri. Bilo je v predbožičnem tednu. Haloške gorice so odpočivale pod snežno odejo. Franca od doma, Tona k sosedu. Drugo jutro sta poslušala oba zarotnika pred Gabrekovim svinjaikom, če spi pitani furež. Matija je imel za pasom daljši nož, v levici paikelc žveplenk. Tona je odpiral previdno duri na svinja!<u, da bi ne zbudila predčasno brezskrbno sanjajoče prasice. Vse je izteklo po sreči ter po načrtu, dokler ni pomolel ikrvnik Matija upaljenega pakelca svinčetu pred obe nosnici. Smrti zapisana žrtev je res potegnila vase na dolgo strupeni plin žvepla, ki je pa ni pahnil v omotico, atnpak na vse štiri noge! Tona se je tako prestrašil nenavadnega in baš nasprotnega učinka gorečih šibic, da je odsfcočil iz hlevca in svinja za njim. Bolj (korajžni Matija je še jedva uspel toliko, da je hlastnil po nož za sare in sunil z njim mesto v svinjski vrat — v pleča. Prasica, razdražena po žveplu in nepravem zabodljaju, je zakrulila iz polnega grla, pongrad pod noge in v galopu navzdol, da se skrije pred tolovaji. Ena možnost, ki je preostala zarotnikoma, je bila: za begunko, da se reši, kar se še da oteti! Ucvrla sta za prasico navzdol, saj je bila dobro vidna pri jutranjem svitu krvava sled. Splašene svinje ne dojde niti zlodej, kaj šele, da bi ji bila kos v teku starejša možakarja. Lotila sta se zasledovanja ter pogona od dveh strani, da bi spravila žival nazaj v hlev, (ker na prostem bi je ne zmogla. Celo poslednji izhod iz nepričaikovane zagate bi se bil posrečil, da ni bilo usodep-olnih žveplenk. Po daljšem poganjanju ter tekanju se je Tipehala ranjena živalska reva toliko, da je krenila na pol sama navzgor ter proti viničarji, kjer je prepiašil znova njo in oba zasledovalca naravnost strašen prizor  Gabrekovi svinjaki, sicer ne veliki in od drugih stavb ločeno stoječi, so goreli kot kres na Janževo. Prasica v grabo — Mesarja Tona in Matija sta se lotila v obupu zavarovanja ostale viničarije, da je ne uniči v naglici in po neprevidnosti z odvrženimi žveplenkami povzročeni ogenj. Omejitev požara je uspela pri snegu in mirnem zimskem jutru. V pleča ranjena svinjska žrtev je izikrvavela v grabi. Popoldne po usodepolnem jutru se je vrnila Franca. Kmalu za njo je posetil mcsto požara orožnik iz Zavrča, iki je vse popisal ter javil v Ptuj. Ne bom popisoval ikak Boži5 je obhajal vsega pornilovanja vredni Tona. Toliko še bodi dodjano, da sta pihala oba soscda ter prijatelja za Tri kralje v ptujskih zaporih kašo radi neprevidnega ravnanja s celim pakelcem gorečih šibic. Uboga para Anton Gabrek! Samo enkrat je otepal v mislib. švinjetino lastnega pridelka. Radi tega malenkostnego prestopka je moral v luknjo.Pa kaj zapor in upepeljeni svinjak! Franca — ta skopa Franca mu je odtrgovala od ponesrečenega fureža šc svinjsko začimbo do — smrti!