Slovenci v Argentini Osebne vesti Krst: V župni cerkvi Svete družine v Haedo je bila 27. junija krščena Marjana Bitenc, hči Janeza in Alojzije roj. Šonc. Botrovala sta g. Stanko Bitenc in ga. Zlata Malovrh. Srečnim staršem naše čestitke. Družinska sreča: V družini Franceta Gornika in njegove ge. Anice roj. Pustavrh v Miramaru se je rodila hčerka, ki bo pri krstu dobila ime Ana Marija. Iskreno čestitamo. Nova diplomantka. Na institutu Eli-zalde v Ciudadeli je končala visokošolske študije in postala profesorica prirodoslovnih ved gdč. Marijana Hribar. Novi diplomantki naše čestitke. Ing. Avgust Vivod — umrl. Ob zaključku lista smo prejeli žalostno vest, da je po težki bolezni v sredo 28. t. m. umrl inž. Avgust Vivod. Naj počiva v miru. Prizadeti družini naše iskreno sožalje. MIRAMAR Očetovska proslava V nedeljo, 20. junija, smo imeli Slovenci v Miramaru očetovsko proslavo, katero so pripravile matere in otroci. Ob pol štirih popoldne smo se zbrali v Slovenskem domu, kjer je bil za vse očete pripravljen lep sprejem. Najprvo so jih z nastopom pozdravili otroci slovenske šole. Izročili so jim tudi lepe nageljne. Matere pa so jim pripravile dobrega peciva. Sledilo je petje naših lepih pesmi. Vsi smo bili lepega dne prav veseli. Za to priliko smo povabili tudi rojaka Slavkota Tršinarja iz Mar del Plute. Fred dvajsetimi leti v e4§vol$odiu Sloveniji” 26. julija 1951 — Št. 30 IZ TEDKO V TEDEN Za železno zaveso: Poljska — Molotov je na proslavi- 7. obletnice ustanovitve rdeče poljske vlade imel govor, v katerem je med drugim dejal: „Vsakdo izmed nas ima sedaj pred očmi podobo Jugoslavije, dežele, ki je padla v roke špijcnom in provokatorjem, ki sr i- izdali in jo prodali anglo-ame iškim imperialistom. Vsakdo izmed nas ve. da so Tito, Kardelj in Rankovič in njih banda uvedli v Jugoslaviji kapitalistični sistem in oropali narode njih revolucionarnih prid-b~'tev, tako da se je ta država spremenila v poslušno orodje imperialističnih in napadalnih držav. Jugoslovansko ljudstvo sovraži to zločinsko bando, ki je ilegalno prišla na oblast in se na niej drži s terorjem in fašističnimi metodami. Narodi Jugoslavije pa bodo končno le našli pravo pot in obračunali s krvavim Titovim režimom.“ Za dobro voljo OD DOMA M. M,, sekretar sveta sindikatov Srbije: „Brez urejenih vizumov in pogodb imajo naši ilegalni delavci v okoli Vsot nemških pojetij za 50% nižjo tarifno postavko kot legalni, izredno slabe delavske pogoje in praktično nikakršnih pravic.“ (Opomba: Kako se jim je moralo goditi šele pri nas, da so kljub v lemu tako množično drli v Nemčijo in jih 'toliko odhaja za njimi še danes). OBVESTILA SOBOTA, 31. julija 1971: V Kreditni Zadrugi SLOGA v Ramos Mejia ob 20 bo predaval na gospodarskem večeru g. Ruda Jurčec o temi: „Anglija in Skupni evropski trg“. V Domu v San Martinu pripravita krajevna SDO SFZ Kinodebato. Film: La cabaña del Tío Tom. V Slovenski hiši ob 19 sestanek akademikov. Tema razgovor: SKAD in sedanjost. V Slovenski hiši ob 17 občni zbor Slovenske kulturne akcije. NEDELJA, 1. avgusta 1971: V Našem domu v San Justo 20-let-nica šole „Franceta Balantiča“. V Slovenski vasi v Hladnikovem domu bo koncert otroškega pevskega zbora. V'si vabljeni! Na Pristavi ob 3 popoldne otroška PO ŠPORTNEM SVETU Če bi počakali še nekaj let, bi popis jugoslovanskega prebivalstva morali izpeljati samo v Nemčiji. Maribor s’ je eno kolo pred koncem nogometnega tekmovanja le zagotovil obstanek v prvi ligi. Na svojem igrišču je igral neodločeno z Veležem iz Mostarja. Kljub težkim naporom za obstanek pa Maribor ni bil na domačih tleh poražen, le zmag je bilo bolj malo. Istor-O-Nak, 7400 m visoki vrh v pakistanskem Hindukušu, je premagala III. jugoslovanska alpinistična odprava. Odprava, ki so jo sestavljali Slovenci dr. Ivo Vališ, Janko Ažman, Zvone Ko-fler, Franci Ekar, Tomaž Jamnik, Iztok Belaher, Janez Brojan, Sandi Blazina, Peter Ščetinin in Joco Žnidaršič, je v juniju naskočila ta vrh po novi, prvenstveni smeri, ki je zelo lepa^ in dokaj težka. Alpinisti so na pobočju Istora postavili - tri taborišča, nato pa ^ sta 5. junija zavzela vrh Zvone Kofler in Janko Ažman. Sestop je bil precej težak; Kofler in Ažman sta na povratku z vrha omagala in so ju morali tovariši reševati. Zaradi slabega vremena se je vrnitev v bazno taborišče zakasnila in so prišli v taborišče 10. junija. Ker so bili vsi precej izčrpani, so počivali še štiri dni,.nato pa so odšli v Zavalpindi, kamor so prišli 25. junija. Na povratku v domovino je ekspedicijo zadela huda nesreča. V prometni nesreči^ je bil pri Kabulu v Afganistanu težko ranjen junak Istor-O-Nala Zvone Kofler iz Mojstrane, ki je nato nekaj dni za tem umrl. Zvone Kofler je bil rojen 1944 v Mojstrani, po poklicu je bil mizar. Že od mladih nog je rad lazil po gorah, bil je tudi odličen smučar in nadpovprečen plezalec, ki se je z vzponi proslavil doma in na tujem. Argentinska košarkarska ekipa je osvojila naslov prvaka prvega turnirja svetovnih prvakov. Turnir je bil v Buenos Airesu, udeležila sta se ga poleg prireditelja še Jugoslavija in Brazil. Argentina je pokazala, da spet postaja močna košarkarska sila, čeprav v San Paolo ni bilo še prav nič opaziti. Že pred tem zadnjim turnirjem je Argentina v Concordiji (Entre Rios) premagala Jugoslavijo z enim košem razlike, prav tako z enim košem razlike je odpravila istega tekmeca na turnirju v Buenos Airesu; premagala pa je udi Brazil, ki je bil na turnirju v Brazilu prvi, a Argentina predzadnja. Jugoslavija je pokazala izredno hitro igro, toda kljub vsemu se je morala tako v Bra-ziiu kot v Argentini zadovoljiti le z drugim mestom; v Brazilu zaradi nepričakovanega poraza proti MeMku,^ v Buenos Airesu pa tudi nihče ni pričakoval argentinske zmage. Eddy Merckx (Belgijec) je zmagal tretjič zaporedoma v kolesarski dirki Po Franciji, drugi je bil Joop Zoetemelk z Nizozemske. Pred Merckxom sta trikrat zaporedoma zmagala samo Loison Bobet (1953, 54, 55) in Jacques An-qust.il, ki je zmagal petkrat, od tega pa celo štirikrat zaporedoma: 1965, 66, 67 in 68. I tombola v pripravi mladinskih organizacij. PETEK, 6. avgusta 1971: Pričetek duhovnih vaj za izobražence, akademike in umske delavce v San Miguelu. SOBOTA, 7. avgusta 1971: V Slovenskem domu v San Martinu članska večerja. V Slomškovem domu ob 19 pevski nastop zborčka Slomškove šole in igrica Manice Komanove „Sestrin varuh“. Prireditev je v okviru jubilejnih proslav desetletnice Slomškovega doma. NEDELJA, 8. avgusta 1971: Na Pristavi po mladinski maši praznični zajtrk za mladino odsekov SDO in SFZ. SOBOTA, 14. avgusta 1971: V Slovensk: hiši ob 20 otvoritev razstave slik akad. slikarja Ivana Bukovca. Razstava bo odprta tudi še 15., ter 21. in 22. avgusta. V Slovenski hiši ob 20 pevsko-glas-beni festival. NEDELJA, 15. avgusta 1971: Mladinski dan v Carapachayu ČETRTEK, 19. avgusta 1971: V Slovenskem domu v San Martinu ob 18.30 na sestanku Lige Žena Mati nadaljevanje debate o vprašanju „Kakšna je argentinska mladina?“ SOBOTA, 21. avgusta 1971: V Slovenskem domu v San Martinu ob pol osmih' zvečer Prešernov večer, na katerem bo dr. Tine Debeljak s pomočjo skioptičnih slik podal podobo našega največjega slovenskega pesnika. Koline na Pristavi Castelar, Monte 1851 v nedeljo, 1. avgusta 1971 na skupnem kosilu in ves popoldan Za na dom v soboto, 31. julija. Cene zmerne. — Toplo vabljeni! Tudi s tem podprete zidavo doma na Pristavi! PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO! UNIV. PROF. DR. JUAN RLAZNIK Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855 C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed specialist za ortopedijo in travmatologijo Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20 ES10VEN1A UBRE Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T.E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit Correo Argentino Central (B) TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824 FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.086.173 Naročnina Svob. Slovenije za leto 1971: za Argentino $ 3.500.—. Pri pošiljanja po pošti $ 3.600.—. — ZDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada z» pošiljanje z navadno pošto 9 USA doL Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213 SREDNJEŠOLSKI TEČAJ RAVNI MARKA BAJUKA“ Sporočamo vsem dijakom, da bodo popravni izpiti dne Sl. julija ob 15.30 v Slovenski hiši- Velja samo za tiste, kateri imajo izpit samo v enem predmetu. DRUŠTVENI OGLASNIK Zedinjena Slovenija prosi vse člane, ki imajo dodatno zavarovanje pri zavarovalnici IAM za formularje, ki so jih pred časom prejeli, takoj vrnejo v pisarno ZS. Knjižnica ZS si je nabavila knjigo Solženicinov „Rakov oddelek“ in nekaj drugih novejših knjig, katere so vam na razpolago. Slovenska radijska ura je ta petek še ob 21; prihodnji mesec bo pa vsako soboto od 22 in bo trajala 30 minut. Knjižnica in pisarna ZS je odprta vsak dan, razen sobote, od 15.30—20. : Slovenski dam v San Martinu ; ■ a ■ a ■ a 5 vabi vse svoje člane in članice 'ter ■ njihove svojce na ■ a ■ a člansko večerjo ■ a ■ a ■ ki bo v soboto, 7. avgusta ob 20 v ■ ; prostorih doma. Vstopnice (10 pesov) i J dobite pri odbornikih doma. m m m e a a ■ a JAVNI NOTAR FRANCISC© RAUL CASCANTE Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T.E. 35-8827 RfiZSTAVJI SLIK IVAN BUKOVEC Otvoritev 14. avgusta 1971 ob 20. uri Slovenska hiša - mala dvorana - 14., 15., 21. in 22. avgusta 1971 v nedeljo Mladinski dan v Carapachayu 15. avg. { SDO SFZ PEVSKO GLASRENI FESTIVAL SLOVENSKA HIŠA Sobota, 14. avgusta ob 20 Kaj je vaš problem? Varno in na dobre obresti naložiti denar? Menjati trgovske menice in čeke? Posojilo za avto, hišo, zemljo? Ne premišljujte več! Zaupno se obrnite na nas! Mi že od leta 1954 rešujemo take probleme, tudi vašega bomo! Kreditna zadruga S. L. O. G. A. (Cooperativa de Crédito Ltda.) Bmé Mitre 97 T.E. 658-6574 Ramos Mejia Uradne ure: oo torkih, četrtkih in sobotah od 16—20. Aleksander Solženicin En dan Ivana Denisoviëa Pred šuhovom je ostalo deset jetnikov in za njim se jih je nabralo še sedem, ko se je med podboji pojavil Cezar v novi krzneni kučmi, ki jo je dobil od doma. To je bila res kučma, nova, mestna, lepa. Verjetno je Cezar koga podkupil, da so mu jo dovolili. Drugim niso privoščili niti obnošenih s fronte ter so jim vsilili taboriščne iz svinjskega krzna. Cezar se je nasmehnil Šuhovu, toda 'v pomenek se je spustil z nekim čudakom v vrsti, ki je bral časopis: — A-a-a! Pjotr Mihajlovič! V vzajemni ljubeznivosti sta se topila kot vosek na soncu, čudal je dejal: — Poglejte, “Večerno Moskvo” sem dobil. Kot tiskovino! — A res ?! V časopis je zdaj buljil še Cezar. Pod stropom je svetila slabotna žarnica, kaj sta le mogla prebrati, ko so črke tako majhne? — Veste, tukaj piše zelo zanimivo o premieri v gledališču Zadavskega... Takšni so pač Moskovčani, od daleč se zavohajo, prav pasji nos imajo. Ko se srečujejo, 'se otipavajo in vohajo med seboj na svoj način. Klepetajo naglo, tekmujejo, kdo bo več povedal. Med klepetanjem uporabljajo malo ruskih besedi, in če jih poslušaš je tako, kakor bi poslušal Letonce ali Romune. Cezar ima v rokah polno vrecic. — Torej... Cezar Markovič..., — Šešlja Šuhov. — Ali lahko grem? — Seveda, seveda, — se je Cezar s črnimi brki odtrgal od lista. — Kje je moje mesto ? Kdo je pred mano ? Kdo je za menoj ? Šuhov mu je raztolmačil. Ne da bi čakal Cezarja, ga je opozoril glede večerje: —-Ali naj vam prinesem večerjo? (To je pomenilo, ali naj prinese večerjo v koltliču iz jedilnice. Tega ne dovoljujejo, večkrat že so to prepovedali. Celo lovili so jetnike in iz kotliča zlivali juho na tla ter krivce odpravljali v ječo. Kljub temu nosijo in bodo nosili, kajti jetnjk, ki ima nujne opravke, ne utegne biti pravočasno z brigado v jedilnici.) šuhov je vprašal glede večerje, na tihem pa si je mislil: „Menda vendar ne boš skopuh! Mar mi ne boš odstopil večerje? Sj ni kaša, le prazna čorba...“ — Ne, ni treba, —• ise je nasmehnil Cezar, — kar sam pojej, Ivan Denisič! Samo tega je še čakal šuhov, pa je kot svobodna ptica zletel izpod pristre-ška in se pognal po zoni. Jetniki hodijo vsevprek. Nekoč je načelnik taborišča izdal povelje, da ne smejo jetniki posamič hoditi v zoni. Če je kam treba, naj gre vsa brigada. Kamor pa vsa brigada ne more, recimo v ambulanto ali na stranišče, naj se zberejo skupine po štiri ali pet oseb, katerim je treba imenovati odgovornega, ki jo bo odpeljal, počakal in privedel nazaj, vse lepo v vrsti. Načelnik taborišča je sila mnogo dal na to povelje. Ugovorov ni trpel. Pazniki so lovili posameznike, zapisovali njihove številke in jih zapirali v BUR. Vendar se je povelje skrhalo, kakor, kakor se skrha mnogo reklamranih povelj; na tihem prenehajo veljati. Razumljivo, saj ne boš pošiljal cele bande,-če operativni pooblaščenec — kum! — kliče koga k sebi! Ali na primer — ti moraš po svoja živila v shrambo; zakaj naj bi šel še jaz? Nekdo hoče v klub, da prebere časnike; kdo pojde z njim? Nekomu je nujno odnesti škornje v popravilo, drugemu oddati jih v sušilnico, tretji želi enostavno v drugo barako (to je bilo najstrože prepovedano!) — Kako preprečiš takšna pota? S tem poveljem je želel načelnik taborišča odvzeti jetnikom še zadnjo prostost, pa se mu, debeluhu, ni posrečilo. Med potjo je Šuhov srečal paznika in za vsak primer privzdignil pred' njim kučmo. Ko je planil v barako, je slišal vik. Nekomu so podnevi ukradli kruh, zato zmerjajo postrežnike, ti pa kričijo v obrambo. V kotu stočetrte ni nikogar. šuhov je z večerom zadovoljen, če po vrnitvi v barako ne najde razmetane postelje, če torej podnevi ni bilo preiskave v baraki. Zapodil se je k svojemu pogradu. Mimogrede je slekel suknjo, jo vrgel na pograd, tjakaj še rokavice z žagico, otipal slamnjačo in ugotovil, da je kruh na mestu. Kako imenitno je storil, da ga je zašil! Nato je stekel na dvorišče. V jedilnico! Smuknil je mimo barak, ne da bi naletel na paznika. Srečaval je le jetnike, ki so se prepirali zaradi obroka. Mesečina razsvetljuje dvorišče. Svetilke so se nekako pomračile, od barak padajo temne sence. V jedilnico vodijo štiri stopnice in široka terasa, ki je prav tako v senci. Na stropu terase se maje žarnica, brni na mrazu, okrog nje pa je mavrica in ne veš, ali zaradi mrzlega vremena ali zaradi umazanije. Načelnik taborišča je izdal še drugo strogo povelje, da morajo brigade hoditi v jedilnico v vrsti po dva. Ko pridejo do jedilnice, ne smejo na stopnice, marveč se morajo preurediti v vrste po pet in čakati, dokler jih postrežnik jedilnice ne pokliče. Posle postrežnika jedilnice vztrajno opravlja Hromoj. Svojo ohromelost o-pravičuje z invalidnostjo. Postave je mogočne, ta baraba. Z brezovo palico u-driha s terase, če kdo sili naprej brez njegovega povelja. Seveda ne udari vsakogar. Dobro pozna ljudi celo v temi in v hrbet, zato tega ne udari, onega pa samo s klofuto odpravi. Tepene tudi on tepe. šuhova je mahnil enkrat. Pravijo mu „postrežnik“, če pa premisliš, je knez, ki se je sprijateljil s kuharji. Danes oblegajo teraso goste trume jetnikov; bodisi da iso pritisnile vse brigade hkrati ali pa so jih predolgo urejali. Na terasi stoje Hromoj, njegova „šestica“ in sam upravnik jedilnice. Kot psi hranijo vhod, brez paznika. Upravnik jedilnice, pravi gad, je rejen; glavo ima veliko kot bučo, ramena so metrska. V . njem nakopičena moč sili na plan. Hodi, kakor bi imel noge na vzmeteh, roke prav tako. Na glavi mu sedi kučma s puhom namesto vate, še 'svobodnjaki nimajo tako tople; na kučmi ni številke. Oblečen je v telov-nk z ovčjim krznom, spredaj je na njem majhna številka, ne večja od poštne, zadaj pa še takšne ni. Upravnik jedilnice se nikomur ne klanja, jetniki se ga vsi zapovrstjo boje. V njegovih rokah je tisoč življenj. Nekoč so ga hoteli pretepsti, pa so priskočili na pomoč vsi kuharji, sami izbrani rilci. To bo težava za šuhova, če je sto-četrta že vstopila. Hromoj pozna po obrazu vse jetnike in vpričo upravnika jedilnice ga ne bo pustil, da bi se vtihotapil s tujo brigado. Nalašč se bo drl. Včasih so za Hromojevim hrbtom plezali čez ograjo na teraso, tudi šuhov je plezal. Danes tega ne storiš, ker je upravnik zraven; usekal bi te, da bi se odplazil v ambulanto. (Dalje prihodnjič) ■i fl TOLMIN — V' Baški grapi iso pri arheoloških izkopaninah malo nad vasjo Grahovo pod tenko plastjo ruše našli lepo ohranjene zidove, ki izvirajo iz kasnejših rimskih časov. Na hribu nad Grahovim je stal velik štirioglat stolp, od tega se je obzidje spuščalo navzdol do reke Bače ih se potem po pobočju strmo dvigalo. Arheologi menijo, da je bil prav tu začetek velikega obzidja, ki se je od Baške grape vleklo čez vso Slovenijo in se končalo nekje pri Reki. LJUBLJANA — Na VIL iseminar slovenskega jezika literature in kulture, ki ga prireja filozofska fakulteta, je prišlo 100 udeležencev iz vse Evrope in iz ZDA. iSeminar je trajal 14 dni; se-minaristi so se seznanjali z osnovami jezika, obiskali pa so tudi glavne kulturne inštitucije. CELJE — Celjske srednje šole nimajo dovolj prostora, vpis novincev pa se je izredno povečal, da so morali kar 500 kandidatov odkloniti. LJUBLJANA —Na ljubljanski univerzi so med partijce začeli — tako piše „Delo“ od 7. julija —- isprejemati tudi vernike. Vprašanje je, kakšni verniki so to, ki so se vpisali v partijo. Zanimivo je namreč, da so v Zagrebu prepovedali v univerzitetni oddelek partije sprejemati osebe, ki se priznavajo za vernike. V Beogradu pa so ugotovili, da takih primerov sploh nimajo, to pa predvsem zaradi tega, ker pravoslavna cerkev v tem pogledu ni posebno aktivna. LJUBLJANA — V zbornični dvorani ljubljanske univerze je rektor dr. Mirjan Gruden 6. julija promoviral 26 novih doktorjev znanosti. Promovirani so bili Oto Norčič za doktorja ekonomije, Bogdan Kavčič za doktorja is področja sociologije, Andrej Ažman, Hermina Leskovšek-šefman, Svetislav Maksim, Jelena Rajnvajn in Boris Žemva za doktorje kemijskih znanosti, Janez Stepišnik in Zvonko Trontelj za doktorja fizikalnih znanosti, Jelka šmid-Korbar za doktorja farmacevtskih znanosti, France Bremšak, Slavko Hodžar, Peter Jereb, Peter Šuhel, Vishwanath Sinhi in Peter Zazula za doktorje elek-tratehničnih znanosti, Vincenc Čižman za doktorja tehničnih znanosti, Bojan Accetto za dokorja znanosti interne medicine, Lidija Andoljšek-Jeras za doktorja s področja ginekologije in porodništva, Miloš Kobal za doktorja s področja psihiatrije, Leo Mateje za doktorja pediatrije, Ivo Obrez za doktorja s področja rentgenologije, Zdravko Perič za doktorja s področja dermatovenero-logije, ¡Srečko Rainer is področja ginekološke patologije, Zlata Stropnik-čre-pinjko za doktorja znanosti s področja mikrobiologije in Andrej Šalehar za doktorja agronomskih znanosti. MARIBOR — Ponovno so zečeli z deli na novi stavbi mariborske bolnišnice. Dela so več let stala, ker ni bilo denarja. Sedaj pa so razpravljali o perečem problemu, ki bo nastal, ko bo dograjena bolnišnica. Potrebovali bodo namreč kar 92 novih zdravnikov, ki jih že sedaj primanjkuje. Boje pa se seveda, da bodo vsaj mlajši zdravniki z dežele šli na delo v bolnišnico, ker se pač žele Specializirati in za to je delo po bolnišnicah z moderno opremo kakor nalašč. Problem zdravnikov pa je tudi pereč, ker je na ljubljanski univerzi vpis na medicino zaradi premajhnih prostorov omejen. LJUBLJANA — V Sloveniji pridelajo 20.000 ton pšenice letno, zato je treba uvoziti iz žitorodnih delov države ali pa celo iz tujine še 130.000 ton za zadostitev potreb Slovenije. Podobno je tudi pri koruzi in še pri nekaterih žitih. Žitna skupnost Slovenije, ki jo predstavlja pet žitno predelovalnih in dve pekarski podjetji, pa trenutno nima denarja, okrog 130.000 dinarjev za terminski nakup žita, in kar je še huje, poslovne banke, ki so v preteklih letih dajale kredit, tudi ne. In proizvajalci žita ponujajo skupaj z žitom 30% bele moke, ali pa zahtevajo kak milijon za nogometni stadion ali podobno, poleg cene za žito seveda. PTUJ — V Ptuju so ugotovili, da 25% delavcev zasluži v normalnem delovnem času manj kot znaša uradno določena minimalna plača, ki znaša 800 dinarjev mesečno. Izgleda, da je socialistični realizem precej drugačen, kakor ga slikajo. LJUBLJANA — Zborovski dirigent in profesor na pedagoški akademiji Radovan Gobec je pripravil knjigo, v kateri obravnava tehniko zborovskega dirigiranja. Knjiga „Dirigiranje“ je izpolnila vrzel, saj iso se mnogi študenti glasbe in zborovodje zaman ozirali za slovenskim učbenikom. Umrli so od 28. junija do 5. julija 1971: LJUBLJANA — Rozalija Škerlj r. Komatar; Frančiška Pirc r. Švigelj (81); Doroteja ¡Starec r. Kapi; Alojzija Janc (88); Alojzija Prelesnik r. Drobnič; dr. Leonid Fitamic, prof. pravne fakultete v pok., član Slovenske akademije znanosti in umetnosti; Franc Srebot, pleskarski mojster; Mihael Terkov (84); Anči Rustía; Minka Lužer r. Osredkar; Josip Devetak (71); Uroš Vagaja, arhitekt; Ivanka ¡Stare r. Videmšek (94); Jože Luin; Alojzija Tomažič r. Božič; Albina Košir r. Kovič (82); Marija časi r. Bernik; Ančka Matkovič; Franc Kraševec; Ivanka Klepec r. Brvar; Gabrijel Kavčič; Vera Korun (62), Ivo Šega. DRUGI KRAJI — Zoran Vodovnik, Letuš; Fortunat Cerar, pismonoša v p., Mekinje; Franc Kogovšek, voznik, Vrhnika; Marija Kirbos r. Svet, Maribor; Vinko Kašnik, Domžale; Marija Tajh-majster, oskrbnica planinskih postojank, Rimske toplice; Ernest Šmajd, traktorist, Braslovče; Hilda Ševerkar, Zagorje; Rudi Globavs, Kokrica; Valter Ga-lof, dir, tov. šešir, Škofja Loka; Evgen Antaner, šol. nadz. v p-, Št. Lenard v Slov. goricah; Leopold Kamnar, mesarski mojster v p., Sv. Jakob ob Siavi; Jože Lovrek, elektromoníer, Sevnica; Janez Smrekar, Kresnice; Karel Černač, Koper; Stane Kovačič, Novo mesto; Jernej Rupnik, Logatec; Fani Glinšek, Kasaze; Božidar šterk, kovaški mojster, Primo-ste pri Metliki, Ladislav Lavrinc, pre-dilniški mojster v p., Hotič pri Litiji; Zvone Kofler (se smrtno ponesrečil na poti proti domu iz Himalaje pri Kabulu v Afganistanu) Mojstrana; Ivo Pušnik inž., vodja računskega centra IBT, Trbovlje; Alojzij Resman, Kranj; Terezija Štrukelj r. Nadižar, Kranj; Jože Avsec, Senožeti; Leopold Benčina, bivši mesar in gostilničar, D. M- v Polju; Stane Svoljšak, Škofja Loka; Ivan Ferjan, železničar, Drenov grič; Lidija Bratuž-Cavazza, Solkan; Anton Drobnič, bivši lesni trgovec (83), Dobrepolje. Pismo nadškofa zlatomašniku Buenosareški nadškof Juan Carlos Aramburu je poslal g. Jožetu Košičku za njegovo zlato mašo sledeče pismo: REV. JOŽE KOŠIČEK - ZLATOM VŠMK ZLATOMAŠNIK BOD’ POZDRAVLJEN V soboto, 24. tega meseca, ko je prav ta dan poteklo 50 let, odkar je imel novo mašo v domovini v Žužemberku, svoji rojstni fari, je daroval v kapeli bolnišnice svojo zlato mašo. Odklonil je vsako zunanje islavje in je tudi sam imel zlatomašniški govor. Stregel mu je le njegov zvesti Juancito. Prihiteli so redki Slovenci in domačini, ki jim je zaupal, da bo ta dan obhajal 50 letnico mašništva, ali so zvedeli posredno. Kljub temu so napolnili kapelo. Izne-naden pa je bil, ko mu je ob vstopu v kapelo zadonela pesem: zlatomašnik, bod‘ pozdravljen! Zapeli sq jo pevci Gallusa, ki so mu nato peli tudi pri sv. maši. Molite, prosim, tudi za mojo domovino. Ni svobodna! Rdeč madež skruni našo narodno zastavo. Molimo za našo novo domovino Argentino. Radi jo imamo tudi mi, ki smo drugorodci. Dala nam je dom in kruha. Prosimo Gospoda, naj ise usmili sveta, ki drvi v svojo lastno pogubo, proč od Boga in njegovih zapovedi. Se vam ne zdi, da bomo ¡tako najlepše praznovali ta dan? Nekdo mi je rekel, da bi se te vrste slovesnosti morale slaviti na veliko, da bi bile neka propaganda za duhovske poklice, ki jih tako manjka. Mislim, da ni tako. Bog kliče po svoje. Arzobispado de Buenos Aires Prot. No. 807/71 Señor Pbro. JOSE KOSICEK Capellán del Hospital Fernández Cervino 3358 — Buenos Aires Buenos Aires, 12 de julio de 1971 JUAN CARLOS ARAMBURU Arzobispo coadjutor de Buenos Aires 22 let že opravlja v veliki bolnišnici Fernández v Buenos Airesu dušnopa-stirsko službo kot hišni duhovnik g. Jože Košiček. Slovenci in Argentinci ter pripadniki drugih narodnosti, ki so se zatekli v isvoji bolezni v to bolnišnico, ohranjajo tega slovenskega duhovnika v trajnem spominu. Saj vrši svojo službo na tako izreden način, da vzbuja upravičeno spoštovanje in zahvalo vseh trpečih. V teh 22 letih ni bilo dneya, da ne bi obiskal prav vsakega bolnika posebej, pa ima bolnišnica 700 postelj. Vsak je deležen tolažilne besede, ki ga umiri, vzpodbudne misli, ki mu daje novega upanja, ali duhovitega dovtipa, ki ga dvigne iz potrtosti. Kot mož velikih življenjskih izkušenj se zna približati še tako trdemu srcu ali vsled težke bolezni obupanemu trpinu. Argentinca nagovori v brezhibni španščini, Nemca v nemščini, Hrvat ali Srb poslušata njegove besede v materinem jeziku in Italijan je srečen, ko mu v italijanščini govori o njegovi domovini. Pogovori se tudi s Čehom in Francozom. Kuj pa je g. Košiček storil Slovencem, pa vedo le tiste stotine in stotine naših rojakov, ki so bili v teh letih deležni njegove pomoči in tolažbe. Tp pa ne samo tedaj, ko je bilo bolno telo, ampak tudi v duševni razdvojenosti, ko se zatekajo k njemu, da jim svetuje in jim kaže pot, po kateri naj gredo, da se rešijo družinskih in duhovnih težav. Njegovo delo nima uradnih ur. Kadar ga pokliče bolničarka ali sestra redovnica, in to katerokoli uro ponoči ali podnevi, hiti brez obotavljanja v določeni oddelek in se približa umirajočemu, da ga pripravi za pot pred večnega Sodnika. „■Padre José“, kakor ga imenujejo, je isvojski tudi v tem, da zna biti duhovnik trpečim siromakom prav take, kakor članom „visoke družbe“- Pogled v kapelo bolnišnice ob njegovi vsakdanji maši je pretresljiv: njegovi verniki prihajajo z berglami ali s trudmmi koraki, ker jih muči huda bolezen ali jih pripeljejo na vozičkih. Vsaka pridiga ie za te trpeče pravo doživetje. Ob nedeljah pa ima padre Jo -é dve maši in pridigi tudi v bližnji cerkvi sv. Tarzicija, kamor prihajajo verniki iz najvišje argentinske družbe. Kakor njegovo oznanjanje božje besede sega v srce trpečim v bolnišnici, tako tudi v tej cerkvi s prepričevalnostjo in ne brez uspeha oznanja Kristusov nauk: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. ZLATOMAŠNIKOV GOVOR Med mašo je imel zlatomašnik v španščini pridigo, iz katere posnemamo tele glavne misli: „Mislim, da stp vsi prepričani, da bi mi bilo veliko ljubše, če bi mogel danes opraviti sveto mašo na tihem, kot vsak drug dan. Sem iskren nasprotnik vsake vrste proslav, obletnic, jubilejev in vsakega osebnega kulta. Vendar sem vam vsem hvaležen, da ste prišli k tej maši: sestram redovnicam, ki skoro četrt stoletja delijo z menoj dobre in slabe dneve in ki z dobroto skrbe zame, argentinskim prijateljem, ki so, ne vem kako, zvedeli za to obletnico, rojakom Slovencem, ki so prišli in mi pojejo našo lepo pesem; vsem prisrčna hvala in prošnja, da damo tej slovesnosti pravo obliko: Prišli smo, ne slavit starega „padre Jose“, ampak prišli smo k maši. Vsaka maša je zlata maša, ne le današnja. Združite se vsi okrog mene, ki bom z Jezusom vred počastil nebe- škega Očeta na najlepši, najvrednejši in najuspešnejši način, kajti ni nobene druge oblike božjega češčenja, ki bi dosegla veljavo svete daritve. Prvo, kar moramo z vso trdnostjo izraziti nebeškemu Očetu, je: Gospod, verujemo v Te in v vse, kar ti po Cerkvi verovati ukazuješ. Utrdi našo vero, ki včasih omahuje, videč stvari, ki nas bole in žaloste. Sledeč besedi Gospodovi: „Prosite in se vam bo dalo,“ bomo našteli Bogu dolgo vrsto naših želja. Prosili bomo za svojo lastno dušno ih telesno srečo, za svoje družine, prijatelje, dobrotnike, za vse dobre ljudi, kjerkoli so, za one, ki so v nevarnosti, da se izgube, za brezdomce, za brezpravne, za socialno ponižane, za lačne, za bolnike. Ne bodimo skromni v tem naštevanju, nebeški Oče je bogat in radodaren brez meja. Dali bomo tudi pri tej maši Bogu tudi zahvalo: da nas je ohranil pri zdravju in življenju, da imamo srečo in mir v družinah, da smo ostali zvesti veri očetov in besedi materini, da živimo v svobodnem svetu, da imamo priliko živeti po naše in po krščansko. Spomnimo se tudi drugih. Dragi moji prijatelji, tu je pričujoča skupina mojih rojakov, ki so pripadniki naroda, kateri je pred četrt stoletjem, za časa velike vojne plačal strahotno hekatom-bo: deset tisoč svojih najboljših 'sinov in hčera, ki so padli pod roko rdečega morilca kot branilci svobode in krščanske civilizacije. Spomin na te žrtve, katerih mnogi bratje in sinovi so med nami, vedno polnijo naše oči is solzami, naša srca s hvaležnostjo in njih spomin bomo tudi pri tej sv. maši počastili z molitvijo. Veste, kako je mene poklical? Nekoč me je neka bolnica vprašala: Kako, da ste šli za duhovna. Ste morali biti v mladih letih lep dečko — pa ste se posvetili poklicu, ki je tako malo cenjen. Odgovoril sem ji: Duhovnik sem postal, ker sem bil strahopetec. Bilo je pa takole. Kot mlad vojak tam na Tirolskem sem imel nekaj mesecev priliko hraniti se v oficirski menzi, kjer je omizju predsedoval polkovnik^ von T., star zarit avstrijski plemič, umazanih besed, bogokletnež in besen „pročodrimovec“. Nekoč je beseda nanesla na rožni venec, in stari brezbožnež zakriči: Kdo ima rožni venec, da ga bomo molili, bomo videli, če bo odgnal italijanska letala in bombe. Splošen krohot! Eden izmed nas, mlad praporščak ie vstal in mimo rekel: Jaz imam rožni venec in mi je v čast, da ga imam in ga vsak dan molim. Vse je obmolknilo. še staremu oberstu je bogo-k'if>lfna beseda zastala na jeziku. Vsi so hočeš, nočeš, s sroštovanjem gledali junaškega praporščaka. Pa še eden je imel rožni venec v žepu. Vsak teden ena V MRAKU Srečko Kosovel Kadar bolna duša skloni v jasno noči se čez gore, čujem pritajene zvoke in ne morem več zaspati. „Trudno sajajoči bori, ali umirajo mi bratje, ali umira moji mati, ali kliče me moj oče?" Brez odgovora vršijo kakor v trudnih, ubitih sanjah, ko da umira moja mati, ko da kliče me moj oče, ko da so mi bolni bratje. Zopet klopotci prepevajo, vabijo v eter c gorak, da omeči s pihljanjem grozdje v sok sladak. * lo To sem bil jaz. Moja mati mi ga je stisnila v roko, ko sem odhajal k vojakom. Večkrat sem ga molil, včasih tudi opustil iz lenobe ali pozabe. Imel sem rožni venec v žepu, pa nisem upal zaklicati: Ja* ga tudi imam! Strahopetec ! ¡Strahopetec, strahopetec, mi je kljuvalo po možganih! še isti večer sem sedel in napisal prošnjo za sprejem v semenišče. Z menoj vred je koncem vojne iz vojašnic in strelskih jarkov še 45 mojih tovarišev šlo v semenišče. Skoro vsi smo prišli do duhovništva, skušali dati Bogu, kar je božjega in narodu biti v vsestransko korist. ¡Mnogi so že preko vrat večnosti. Vedno nas je manj. Človek se z leti čuti kakor ista-ro, od viharjev okleščeno drevo, ki čaka še zadnjega sunka, da se zruši. Prosim vas, dragi moji, da pri tej maši prosite Boga, da bi „padre José“, kadar bo prišel tisti čas, padel v pravo smer.“ Te globoke misli zlatomašnika so šle vsem do srca. ŽIVLJENJSKA POT Jože Košiček se je v svojem življenju udejstvoval na najrazličnejših področjih. Povsod je razgibal, da je vzkli- lo novo življenje. Po treh letih vojaške službe med prvo svetovno vojno je novembra 1. 1918 vstopil v ljubljansko bogoslovje in je bil posvečen 1. 1921. Prvo kaplansko mesto je dobil v Cerknici, odkoder ga je škof dr. Jeglič poslal za kaplana na Jesenice. Tako v Cerknici kakor na Jesenicah je posegel z vsem svojim mladeniškim ognjem v prosvetno, zadružno in politično življenje. Za pok. Francetom Gabrovškom je leta 1928 prevzel glavno tajništvo Slovenske ljudske stranke v Ljubljani in se je tudi tu izkazal kot izreden organizator. Ko je bila stranka razpuščena februarja 1929, je odšel za kaplana v Kranj. Y njenem vodstvu pa je ostal do današnjega dne. Toda že naslednje leto 1930 mu je Katoliško tiskovno društvo (KTD) poverilo mesto urednika tednika Domoljub. Postal je tudi šef propagandne sekcije KTD. Dvignil je naklado listov, posebno dnevnika Slovenec, ki je po njegovi zaslugi od 10.000 naročnikov dosegel število 60.C00. Leta 1937 je bil imenovan za generalnega ravnatelju vseh podjetij Jugoslovanske tiskarne. Tudi med vojno ni miroval. Ni skrival svojega odločnega protikomunističnega prepričanja, delal je pri vseh socialnih akcijah za begunce in bil vključen v podtalno delo proti okupatorju. Svoja begunska leta je preživel y Italiji, od koder ga imajo slovenski begunci v najlepšem spominu, ko je s svojim vedrim značajem lajšal tegobe begunskega življenja. p0 prihodu v Argentino januarja 1947 se je takoj povezal v delu z Janezom Hladnikom. Februarja 1948 je odšel s slovenskim bogoslovjem v ¡San Luis, odkoder je prišel 1. 1949 v Buenos Aires in nastopil službo v bolnišnici Fernandez, katero vrši se danes z isto mladostno vnemo kakor tedaj, ko jo je začel- Gospod Košiček je za svoj zlatomašniški jubilej prejel številne čestitke in zahvale. Obojim se pridružuje tudi Svobodna Slovenija, katere zvest prijatelj in sodelavec je 30 let; to je od tedaj, ko je kot podtalni list začela izhajati v domovini, d0 današnjega dne. Bog nam ga ohrani še mnogo let! Reverendo Padre: He tenido conocimiento de que Usted cumple en estos días sus Bodas de Oro en el Sacerdocio. Los largos años que lleva en esta Arquidiócesis, su plena y abnegada dedicación a la atención de los enfermos, y su edificante ejemplo para las almas son méritos que alcanzamos a conocer, y que seguramente el Señor-premiará abundantemente. Por mi parte, y en nombre de esta Arquidiócesis, quiero agradecerle su labor sacerdotal entre nosotros, tan lejos de su querida Patria. Al llegar a estos 50 años de Sacerdocio, le envío con mis felicitaciones y votos, mi paternal bendición, como prenda de otros muy largos años de fecundo apostolado. Reciba mis más cordiales saludos ČMGKAJŠKOVA KAMPANJA PROTI NIXONOVEMU OBISKU Moskva oprezna čangkajškova Kitajska je nekaj dni po Nixonovi odločitvi, da bo v blemi. prihodnosti obiskal Peking, začela z veliko kampanjo med nekomunističnimi azijskimi narodi proti Nixonovi nameri in proti pripustitvi rdeče Kitajske v ZN. V Manili, prestolnici Filipinov, se je pretekli teden sestala na svoje letno zasedanje Svetovna protikomunistična liga (The World Anticommunist League), ki se je je udeležila tudi čangkajškova delegacija. Čangkajškov delegat je skupno z delegati iz Japonske, Filipinov, Južne Koreje, Južnega Vietnama, Indije in Tajske na predvečer konference predložil resolucijo, v kateri poziva „svobodne narode sveta, naj preprečijo načrte za včlanjenje kitajskih komunistov v Združene narode“. Dr. Ku čeng-kang, častni predsednik omenjene lige iz Taipeha je časnikarjem tudi izjavil, da njegova in druge delegacije nameravajo izdati skupno resolucijo S pozivom Nixonu, „naj črta s svojega dnevnega reda potovanje v Peking. Ko se je Nixon odločil, da bo obiskal celinsko Kitajsko, je vsekakor kršil svoja dosedanja načela ter njegovo postopanje nasprotuje morali in pravici,“ je izjavil Ku čeng-kang. „Ne samo, da od tega potovanja ne bo imel koristi, temveč bodo posledice čutile ne samo ZDA, temveč ves svobodni svet.“ Ku je dejal, da če bo Peking pripu-ščen v ZN, „ne bo deloval za svetovni mir, temveč za njegovo uničenje-“ V Tokiu je japonski predsednik Sato v japonskem parlamentu izjavil, da je „Nixonova objava njegovega obiska V Pekingu nezadovoljiva. Vedno znamo molčati. O vsem bi nas morali iz Wa-shingtona prej obvestiti,“ je zaključil Sato. Poudaril pa je, da bo japonska vlada v isvoji zunanji politiki, zlasti po N'ixonovi objavi, ostala „prožna“, zlasti kar tiče komunistične Kitajske. Sovjetska vlada je na Nixonov sklep, da bo obiskal Peking, poluradno reagirala šele deset dni po njegovi izjavi. Moskovska Pravda, glasilo sovjetske KP, je izpod peresa Igorja Eksandrova, ki vedno nakazuje sovjetsko uradno stališče, objavila članek, v katerem opozarja obe, ZDA in Kitajsko proti sleherni protisovjetski akciji- V članku pisec s sumničenjem za-sleduie ameriško-kitajske naklepe medsebojnega zbližanja m pribija: „Kakršni koli naklepi, da bi kitaj-sko-ameriško zbližan je izrabljali za pritisk na ¡Sovjetsko zvezo ali na njene zaveznike, ne bodo pomenili drugega, kakor dokaz, da v Washingtonu ali v Pekingu ne živijo s stvarnostjo,“ piše Pravda. „Dolgoročni interesi obeh, Kitajske in ZDA, narekujejo sklepe, ki bodo utrjevali mir in varnost, ne na politične kombinacije proti drugim državam-“ Pravda ne obsoja direktno Nixono-vega nameravanega obiska v Pekingu in potrjuje „sovjetsko Željo sodelovanja Z vsemi državami, vkljpčno z ZDA in Kitajsko. Bo pa Sovjetska zveza mimo čakala na posledice Nixonovega obiska v Pekingu. Obe, parlija in država pa bosta preštudirali vse posledice kitaj-sko-ameriških stikov,“ zaključuje Pravda. Novo potrdilo sovjetskega pokola v Katviiu ANGLIJA ODKLANJA MEDNARODNO PREISKAVO Izraelski večemik Maariv je v Tel Avivu objavil poročilo Abrahama Vidro-ja, bivšega pripornika sovjetskih taborišč za prisilno delo, v katerem pravi, da sedaj, po tridesetih letih molčanja, „vsemu svetu sporoča, da mu je sovjetski major Josua Sorokin med drugo svetovno vojno zaupal, da so sovjeti pomorili več tisoč poljskih častnikov v gozdovih pri Katynu.“ Sovjetski genocid poljske vojske so prvi odkrili aprila 1943 Nemci, ko so blizu Smolenska, v katynskih gozdovih našli množična grobišča poljskih častnikov ter so sovjete obdolžili pokola. Moskva je obtožbo zavrnila in istočasno obdolžila Nemce, da so oni pomorili poljske častnike. Vidro, ki sedaj živi v Kiryat Ata v severnem Izraelu, je izjavil Maarivu, da more svobodno govoriti o „strašnem dogodku“, ker nima več sorodnikov v Sovjetski zvezi in se zato ne boji zanje. Vidro je izjavil, da mu je sovjetski major Josua Sorokin povedal, da se je sam udeležil množičnega pokola ob začetku druge svetovne vojne. Vidra so sovjeti zaprli v prisilno ta- borišče Starobjelsk, kjer je bil major Sorokin nadzornik skladišča ter sta postala prijatelja. „Major Sorokin in nekateri drugi sovjetski častniki so priznali, da so pomorili 12-000 poljskih častnikov v gozdovih pri Kaitynu ob izbruhu druge svetovne vojne,“ je izjavil Vidro. „Major. Sorokin sam mi je dejal, da svet ne bo verjel, kar sem sam videl,“ in dodal, da mu je zagrozil, da o dogodku ne sme govoriti najmanj trideset let. Vidro je nadalje povedal Maarivu, da je o pokolu govoril tudi z drugimi sovjetskimi častniki v taborišču, med njimi s polkovnikom Aleksandrom