Vilim Kunst: Na jug (Konec.) Osnovna šola. Zanimalo me je osnovno šolstvo. V sredini mesta se dviguje v nebo dvonadstropna, ogromna stavba, novo šolsko poslopje. Ni denarja. Ni! Občina jo sarno na trošarini dobila tekom pol leta okoli 200.000 Din. Za, vaganje »afijona« zopet okoli 200.000 Din — a za dograditev šole se je šele sedaj našlo posojilo. Kakor čujem, hočejo adaptirati šolo le toliko, da se bodo mogli otroci vseliti. Ves inventar pa bodo prenesli iz starih šol. Hajduki! Kje so hajduki, o katerih sem preden sem prišel doli, toliko čul? Kje? Ni jih! Ti so plod bolne fantazije onih, ki bi na vsak način hoteli opisati to zemljo kot strašno. Ni jih niti v bližnji niti v daljni okolici. Med tukajšnjim narodom si ga ne moreš niti zamisliti. Njcgova etična izgrajenost ne dopušča na to niti misliti. Popadači. Niim moram posvetiti posebno poglavje, sai so ga tudi oni posvetili meni. Ponadači. Kai so to? Narod sam jih tako zove. To niso morda razbojniki, ali bogzna kakšni klateži, marveč so le mali, mali komarji. Ne vidiš ga, a ubode te, da je joj. No, če paziš na nje, jih zamoreš tudi videti. Male živalce, mušice, ki brez brnenja sedajo, ali bolje skačejo po tebi in tc grizejo. Ubodicno mesto malo zateče, silno srbi in se končno zagnoji. Vsak ubod povzroči gnojno rano. Narod pravi, dai njemu to »ništa ne čini«. Da bi otcklo ali se cclo ognojilo? Ne! Aklimatizirani so. Meni se je do sedaj ognojil vsak ubod. Na okna sem napel til, i tudi skozenj najdejo pot in zjutraj je človek poln ubodov, ki povzročajo vročino sliono malariji, ki pa menda preneha, ko ni več popadačev. Malarija. Malarija je nekdaj vladala v teh pokrajinah — ampak sedaj je hvala bogu skoraj iztrebljena. Tekom nekaj let &o se obolenja znižala od 95% na pičlih 5%, ki bi jih našli menda tudi v vsakem drugem kraju. Tekom enega leta nisem videl niti enega od zloglasnih komarjev anofelov, ki sedajo na žrtve z glavo naivzdol. Pravijo sicer, da jih je nekaj. pa tudi ti bi menda izginili, ako bi se opustila riževa polja, ki so njih gnezda. V Vatošu. Par dni po prihodu sva s Svetislavom posetila bližnjo vas Vatoš, ki je Kavadar v miniaturi. Hiše so enake onim v Kavadarju. Skozi vas teče Luda Mara. potok, ali bol.je hudournik. Poleti suh, pozimi poln, pravijo mu »reka«! Na koncu vasi stoji mal mlin. Primitivnost. ki ie vredna, da se obvaruje. Na pragu sedita dva moška srcdnjih let. Pozdravimo se, vprašamo za junačko zdravje in razgovor se prične. Spočetka sta bila nezaupliva. Mislila 6ta, da sva prišla od oblas-ti, radi tobaka. Ko sva jima razložila. da sva učitelja, so se lica razvcdrila in razgovor je postal neprisiljen. Vprašata me odkod sem. Pa jim povem. Eden od njiju je bil nri vojakih v Mariboru in sedaj tolmači svojemu tovarišu, kako je v Mariboru. »Da ga vidiš sve cemcnt, sve cement, da možeš da legneš pa da spavaš. I na cementu konj. Da ima kod nas čovjek kao što ima tamo konj, dobro bi bilo.« Očividno ga je zadivila vzorna čistoča, ko je revež videl pred kolodvorom konje na čistem belem cementu, pa sc je spomnil svojega jadncga rogoza, na katerem spi. Videl je tudi Ljubljano in je ne more prehvaliti. Vprašamo jih po poslu. »Ne biva«. Pri. tem prikima. Narod namreč zanikanje prikima a potrdilo odkima. To posebno v začetku tujca zmede, da ne ve ali mu ie odgovoril z »da« ali »ne«. Tožijo na slabe čase, a vendar izražajo \eliko nade v boljšo bodočnost. Crna reka. Približno 10 km od Kavadaria teče večja reka, ki ji naTod kratko pravi »Crna«. In res je črna od svojega izvira do izliva v Vardar. Ob njenih bregovih so bile pred nedavnim hudc borbe. Po tcj dolini je preko Kožuha vodila zmag-oslavna pot solunske fronte. Na bregih Crne je življenje vsaj v spodn.jem delu pusto, višje gori pa veliki, divni pragozd. Škoda. da niso bliže Kavadarja. Ob Crni sem prvikrat videl riževa polja in mučno delo pri gojenju riža. Stobi. V kotu med Vardarjcm in Crno leže svetovnoznane izkopanine Stobi. Mnogo sem čital o najnovejših izkopavanjih. Skoro nisem mogel vcrjeti vsega, pa smo se napotili s šolo. da si vse ogledamo. Pot nas je vodila ob vznožju Lju.beša, ki je bil r.ekdaj pogozdcn, paso ga Turki »obrili« ker so se bali odredov, ki so v njegovi senci našli svoja zatočisča. Naša karavana šteje kakih dvajset oslov in par malih konjičev, vse drugo pešači. Pri Palikuri smo prekoračili Crno in čim smo bili na drugi strani smo opazili, kako iz puste zemlje raste staro bogato mcsto. Prijazno nas je sprejel vodja izkopavanja g. dr. Jova Petrovič in nam razkazal do sedaj izkopane zanimivosti. Mesto, ki se inanovo rodi je rimsko, grškega porekla uničeno od silnih potresov v sredini šcstega stoletia. Vseh zanimivih izkopanin v kratkem kar ni mogoče našteti. Odkopana ie skoro vsa glavna ulica ogromnega mesta. Z vsake strani ulice so bili postavljeni prekrasni mramornati stebri, ki so skoro vsi ostali na mestu. kjer so bili izkopani. Iz samega razporeda na ulici, v javnih in privatnih hišah sklepajo, da narod ni bežal enkrat, temveč da se je vračal — pa zopet bežal. Prekrasno je izkopano svetišče dalje bogate dvorane — amfiteater itd. itd. Mnogobrojni mozaiki so odlično ohranjeni. Ravno tisti dan so odkriili '• nov popolnoma ohranjcn mozaik ogromnih dimenzij. V kotu novi napis. Mozaike očistijo, izmerijo, slikaio. nato pai jih skrbno zopet pokrijeio z nepremočljivim papirjem, na katerega namečejo zemljo. Številni so izkopani kipi iz mramorja in brona. Posamezni so vredoi po deset mili.jonov in tudi več. Znanstveniki iz vsega sveta prihajajo. da si ogledajo redke dragocenosti. Posel seve ni dbvršen. Izkopavanja trajajo s prekinitvami še dalje in bodo, če se bo delalo v takem obsegu (200 delavcev) trajala še par let. Sploh je okolica polna dragocenih starin posebno starega denarja. Ob sredah zamoreš na trgu kupiti od kmetov in kmetic najrazličnejši star denar. Mnogi so si uredili zbirke vredne več milijonov. Pa tudi druge dragocenosti niso redkc. Na njivi pri Glišidu so delavci na polju našli sfingo iz čistcga zlata. Tam pri Crni mi je pravil nek kmet, da je odkril star grob, v katerem je bilo za dve prgišči nakita — zlatnine, srebrnine in raznega kamenja. Za take stvari ve posebno Zare, preprost človek brez šol, ki se je lotil zbiranja starin v svrho trgovine. Njemu se je zahvaliti ža marsikatero stvar, ki bi ]o sicerneuk nairod uničil. V neki vasi n. pr. so seotroci na cesti igrali z srebrnim krožnikom vrednim 15000 Din. Zare ga ie odkupil in ga tako rešil propasti, a ga ne proda. Pravi, da je na vsem svetu samo cden — pa mora radi tega imeti večjo ceno. Razgledali smo znamenite izkopanine, okoDali se v Vardarju in se po vročcm polju vrnili v mesto. Jezik. V začetku mi je bil jezik tuj — nerazumIjiv. toda hitro sem se ga priučil in spoznal, da mi je bil nerazumljiv največ radi melodije, ritma in brzine. Težkoče delajo tudi nekatere slovniške posebnosti. Otroci so me v šoli parkrat prosili, da jim povem nekai po slovensko. Čudno je človeku govoriti v svojem jeziku pred ljudmi, za katere misli, da ga ne razumejo. Tudi meni je bilo spočetka neugodno. Iskal sem, kje naj pričnem, no pa sem kar predavanjc nadaljeval slovenski. Stavek za stavkom. Malo so dcčki nagnili glave, da bi boljc čuli — pa so razumeli, nekateri takoj, drugim ,so pojasnjevali sošolci. Pogodili so taikoj da ima njihovo narečje neverjetno mnogo sličnih besed s slovenskimi, le da je razlika samo v enem glasu. Naš »o« je v nekaterih njihovih besedah »a« pa so besede lahko razumljive. četudi morda malo čudno zvenijo: raka, pat. gaba. gaska itd. Interesantno je stopnjevanje pridevnika. Rabi se skoro izključno le komparativ, ki se tvor.i enostavno s predpono »po«. Na pr. golem (velik) pogolem (večji) za redke superlative vstavljajo pred komparativ še »još« na pr. još pogolem (največji). Interesantno je tudi to, da naši »čevlji«, ki se že na Kolpi spremene v »cipele« in ostanejo »cipele« vse do Skoplja, so zopet »čevlji«. Lep dokaz nekdanjega skupnega jczika. O priliki izleta v Skoplje sem govoril z nekim domačinom, ki je prepotoval skoro ves svct in govori več jezikov. Opozoril sem ga na frapantne slrčnosti o^beh jezikov. pa mi je raztolmacil. da mu je to znano. »Ni čuda. da imamo jednake izraze — pa kultura je po Čirilu i Mctodiji prcko nas došla vamo.« Tako je tudi bilo — samo moramo upoštevati tisočletno turško tlačanstvo, katerega posledice se poznajo še sedaj. Zaradi teh posledic zasluži ta pokrajina posebno v prosvetnem oziru prav posebno pažnjo.