Letnik I. (LVI.)
V Ljubljani, 17. aprilja 1903.
List 12.
DANICA.
CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE.
II. nedelja po veliki noči.
.laz M.'m dobri pastir!
(Ivan. 10.)
Pase se na bujnem travniku urnonoga čreda ovac. Kako skakljajo ta jagnjeta krog večih izmed črede: Kakošna mila podoba to malih detet, vrtečih se krog skrbnih svojih mater. Sedaj planejo čez stružico šumečega potoka, ki se glasno žuboreč vije skozi zeleno plan; sedaj zopet se jim izljubi spustiti se sred med najlepše cvetice krasne te pomladi in pomuliti jim glave. — In ko je narejena ta škoda — vrnejo se brezskrbno v čredo, nadlegujoč vsacega, kdor se hoče z njimi vkvarjati. Ni jim namreč tega mar, da so učinile sploh kako škodo. In skrbnim očesom pazi ovca-mati ob teh igrah izročenih si malih, da si v svoji nebrzdanosti ne upa ktera preveč^ter se oškoduje tako za vselej. Za vse to predrzno, tudi škodeče dejanje pa nima ovca-mati odmerjene druge kazni od svojega rahlo karajočega glasu.
Kaj ne, dragi poslušalci, ni si treba iskati jasneje podobe o človeški ljubezni ter človeški skrbljivosti starišev do otrok; viših do nižih; sploh kristijanov med seboj, nego je ta, povzeta sred izmed selske narave, sred izmed pašnika na rovani ali na višavi.
To podoba iz narave, utrjena na pod-
slombi evangeljske mile slike.
*
Ko se vtopljujemo, dragi moji, danes v to evangeljsko pastirjevo podobo sredi
ovac, prihaja tudi nam v misel: kake skrbljivosti je do vseh nas oni iz nebes poslani Kdinorojenec, ki je naš čuvar, naš večni Bog — a se v svoji brezkončnosti vender le hoče primerjati človeškemu pastirju ter nas, uboge zemljane, želi imeti kakor ovčice svoje črede.
O tej b o žj i skrbljivosti za nas pre-
mišljujmo sedaj s pomočjo sv. Duha.
*
Tam v zaduhli sobi sedi ubožna mati; upognjena jej je postava. Časih glavo povzdigne in takrat bi jej bral iz očesa, da jej preti ne le telesno pomanjkanje, nego da jej tudi huda notranja bol grudi duha. In kaj da^bi ga ne! Sin, edin sin mornar jej pluje tam daleč v drugem delu sveta po nestanovitnih valovih, vsak čas v nevarnosti, da vržejo besne vode ob hude skale njegov leseni dom; vsak čas v nevarnosti, da voda pregloda ob ladijinih tleh šibko desko, ki mu edina meji smrt in živenje. — Zato teži še veče od telesnega dušno trpenje nad to ljubečo materino dušo: ker mati je svojemu sinu predobra pastarica.
In kdo bo, dragi, na tem brezljubezni-nem svetu boljega srca; kdo skrbneji, nego je človeški materi dano?
A vender, kaj more uborna reva-mati v tej nizki koči pomoči, če se tam daleč daleč za deželami ter gorami in vodami in za morjem tam v tihem oceanu dvigne strašen vihar; če pahne ta vihar v dno morja barko z vsim njenim premoženjem;
/ vsemi ladijskimi dostojanstveniki - in tudi / ljubim sinom v moker grob. Tu ni človeške pomoči; tam pomore edino le vse-gamogočnega vladarja čuječa roka, ki ne pozabi vrabca na strehi in ne lilije na polju, ki ima toliko skrbneje še zaznamovano vsako človeško bitje v bukvah živenja.
Pri Bogu torej je: ali smo ali nismo: ali nam naj bodi ohranjeno bitje, ali ne: v njegovi roki je naše živenje in naša smrt 011 je živenju in smrti neomenjeni vseviadar.
In kako skrbi ta ljubeznipolni vseviadar vsak čas za vesoljno stvarstvo in za nas?
Odprimo sv. pismo, da vidimo, kaj govori tudi božja beseda. Pri psalmistu (141. 9.) tu beremo: »Dober je Gospod vsem. in njega usmiljenje je do vseh njegovih del.- In zopet je znamovano tam: »On ljubi usmiljenje in sodbo; zemlja je polna Gospodove milosti" (ps. J2. 5).
Kako visoko pa je v stvarstvu postavil Bog to naše človeško bitje in na kako odličnem mestu je v božji skrbi človek: - o tej imenitni resnici nas poučuje zopet Davidov psalm, kjer beremo: »Kaj je človek, da se ga spominjaš; ali sin človekov, da ga obiskuješ? Le malo bi ga znižal pod angelje; ovenčal si ga slavo in častjo ter si ga postavil nad dela svojih rok (ps. 8. 5 7.)
Zato nas. dragi, če smo trpeči, mero-dajno tolaži apostolom glavar sv. Peter, rekoč: »Vso svojo skrb nanj zvrnite, ker njemu je skrb za vas" (1. Petr. 5. 7).
Pa misliti si ne smemo, kakor da bi si bili sami pridobili česa ali da je božji le nekteri nam podeljenih darov. Saj nam sv. Jakob spričuje govoreč: »Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj, in pride od očeta svitlobe." (Jak. 1. 17.) Tolika torej je nebeškega Očeta skrbljivost za nas!
Vprašajmo se konečno, dragi moji, čemu nam je pač pisana današnja srčna zgodba o dobrem pastirju. Ali morda le zato, da nam slika božjo skrbljivost do nas; morda je ta ljuba svetopisemska slika brez kake tirjatve do nas?
Tega si, dragi, ne mislimo - kadar imamo odprto pred seboj knjigo svetega pisma nikoli. - Dobro si zapomnimo še uk sv. Pavla, ki nam razlaga, čemu nam je vročil dobri Bog to začrkano besedo svojega sv. razodenja. Tam beremo: »Zakaj kar koli je pisano, pisano je v naše poučenje* (Rim. 15. 4.) Torej tudi današnji evangeljski
zgodbi namen je, da nas opominja in uči.
* *
Dragi! Ker je tako skrbljivo ljubezniv Bog do nas, ker v vseh razmerah našega živenja hoče biti naš dobri pastir - zato bodimo kot posnemalci božji tudi mi vsak na svojem stalu brez najmanjšega srda; polni skrbljivosti, polni usmiljenja do bližnjega v njegovih potrebah, celo polni usmiljenja do živali. Voditej tacemu našemu vedenju bodi apostol ljubezni, sv. Ivan, ki pravi: »Preljubi! ljubimo se med seboj, ker Bog je ljubezen/ Amen.
III. nedelja po veliki noči.
Grem k Očetu. (Iv. 1« )
Tam za goro solnce zahaja. Mokrim očesom pogleda še enkrat to dobrodelno zvezdo mladenič ondi na tujem. Čemu tudi ne s tem mokrim pogledom! Saj se mu zdi, da bliže njegovega očetovega domu mora iti ta blaga luč v zaton; zdi se mu, da zahajajoča hoče izročiti srčnih pozdravov sivemu očetu tam za deveto goro. Ni mu še dano in še dolgo mu ne bo, prijeti palice za na pot; potne torbice oprtati si še ne sme; ne še vzeti v roko potne knjige ter zglasiti se z ljubim izrekom: »Sedaj grem k očetu!" Ni mu še dano mladeniču za vselej vzeti slovesa od moreče ga tujine; ni mu danes usojeno še za vselej obrniti se na zapad do ljube si domovine.
Morebiti je tudi nas kdo, dragi poslušalci. bodisi v mladostnih letih ali pozneje zabredel v tujino greha. A morda se mu je pa po vplivu milosti božje že jel studiti ta stan v oddaljenosti od Boga, od ljubega
očeta, da vzklikne veselega zaupanja poln: „Domu grem: grem k očetu!"
Zato naj nam bo danes ta klic: „Grem k Očetu*, dragi, vabilo v dušno naše potrjenje in današnjemu premišljevanju vsebina.
*
Ko bi te bila, dragi, že po Adamovem grehu popačena človeška narava zvabila kedaj v greh: kako nesrečnega se čutiš sedaj v tem stanu! — Nič ti ni prav krog tebe; vse ti je kakor na poti; sam sebi celo se dozdevaš preveč in kar veseli vsako ne-dolžnostno dušo, tebi je skoraj grenkoba. Radosten smeh, ki ti je sladil prej živenje, ta ti je izginil raz obraza in jokal bi se najraje sredi med veselo družbo, ko bi te sram ne bilo. Greh, to ti je huda pošast, kakor zver je, ki se ti vleže pred duri strašno rjoveč in ustavljajoč se vsakemu dohodu božje pomoči. — A, dragi poslušalec, če tudi morda še neizkušen po starosti in po stanu, to duševno moč imaš iz milosti božje pa še vender le vselej v sebi, da krepko vzklikneš: „Poberi se satan -grem k Očetu!" — V zakramentu sv. birme si postal kedaj maziljen vojak, ki si v stanu vspešno izbojevati vsak boj zoper sovražnike svoje duše. Zato tam utrjen s sv. krizmo izveličanja po rokah apostolov-naslednika še izdatneje zakliči: „Poberi se satan grem k Očetu!44
K Očetu grem, k ljubeznipolnemu očetu, od kogar vem:
Da vstvaril je ljudi vse za nebesa, Kjer glor'ja njega sije brez oblaka, Oko ni vid'lo, slišala ušesa Veselja, ki izvoljene tam čaka.
In kolika je ljubezen in kolika je dobrota tega Očeta vsemu vesoljstvu! Glej, milijone stvari čuva v svoji oblasti; a za vsako posamezno zna tako skrbeti, kakor da je ona edina v tem veličastnem stvarjenju.
Saj pa tudi modri v sv, pismu o tem ljubeznipolnem Očetu tako-le govori: „Ljubiš namreč vse, kar je in ničesa tega ne sovražiš, kar si vstvaril." (Modr. 11. 25.) — In kraljevi pevec o tej božji ljubezni kliče navdušen: „Kako obilna je, Gospod, tvoja slad-
kost, ki si jo prihranil njim, kteri se te boje.H (Ps. 30. 20.)
In ni še dosti te v pismu stare zaveze popisane božje ljubezni in božje sladkosti. V nove zaveze sv. pismu nam Jezus sam svojega očeta ljubezen ter dobroto slaveč govori: „ Za kaj Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sinu, da, kdor koli veruje vanj, se ne pogubi, temuč ima večno živenje." (Iv. 3. 1(S.)
In ob teh očetovskih božjih lastnostih noben človeški greh ni prevelik, da bi ne dosegel odpuščanja; saj zopet sv. beseda zatrjuje: „Ako bi bili vaši grehi kakor škrlat, beli bodo kakor sneg; in ako bi rudeči bili kakor bager, postanejo beli kakor volna." (Izaij. 1, 16.)
Srečni ste, presrečni mlaji in pa stareji izmed tu navzočih, če vam nikdar ni ovenela krstne nedolžnosti cvetka in če se vam celo ni treba povrniti k Očetu; srečni, če niti nikoli niste zapustili svojega Očeta ter ljubega njegovega domu. Srečni, presrečni, če je vsak vas zapeljivca zoper sv. čistost vselej odgnal ter mu vselej zaklicali bil v stanu: „Mir mi daj; jaz ostanem pri Očetu!"
A ko bi se ne bilo tako godilo s teboj
morda radi človeške slabosti in radi svoje premale skrbi ter premrzle molitve in premlačnega prejemanja sv. zakramentov vender le nikar obupovati! Tužen obup in čil kristijan ter čila kristijana to skupaj biti ne more. Oprt, oprta na božjo opirajočo te roko. na zasluženje Jezu Krista se. če si zabredel ali zabredla, ohrabri ter trdno namenjen in namenjena svoj pot spremeniti vzklikni: „Grem k Očetu!"
Ko bi zemskega potnika do očeta, napadel morilec v goščavi; a bi potnik roke povzdignil do njega govoreč: Pusti me. prosim, grem k očetu! grem do svojega sivolasega očeta, ker dolgo ter dolgo let se že videla nisva; - kaj meniš, dragi moj, bi se li ne omehčalo tudi hudobnežu vender le še vselej človeško srce V Za gotovo, upamo, da bi se človeški čut ob takih besedah vrnil morilcu in potniku bi prizanesel.
Zato. dragi, zaupanjem s krive poti na pravo pot. Nikdo se te spreobrnjenca in
spreobrnjcnke motiti ali celo žaliti na tej poti upal ne bo. Ni ga namreč zlobnega človeškega srca. ki bi čednosti odreklo spoštovanje. Pomoč Boga Očeta in Sina in svetega Duha pa te podpiraj na veselem potu. ko hodiš k Očetu. Amen.
Dva govora svetega Ivana Zlato-ustega.
I.
Duhovne dobrote so mnogo veličastneje nego pozemeljske, in Krist nam je olajšal hrepenenje po onih pravih dobrotah.
Vročina je velika in poletno pripekanje silno nadležno, ali vaša gorečnost zaradi tega vender ni oslabela in vaše hrepenenje po poslušanju božje besede ni ugasnilo. Tako delajo vsi marljivi in vneti čestilci božjega uka. Iz ljubezni do besede božje prenašajo vse z lehkoto. da le morejo zadovoljiti to svoje plemenito in duhovno hrepenenje. Ne mraz ali vročina, tudi ne obilica opravil ali kopa skrbij. niti kaj drugega jih ne more odvrniti od te gorečnosti. Nasprotno pa lenuh in maloinarnež ne bode kazal tudi ob najugodnejem vremenu, in če mu je še toliko časa in prilike, vender nikake vne-tosti za službo božjo, temveč neprestano bode naprej spal v svojem silno kaznjivem spanju. Vi pa niste taki. marveč ste goreči in čuječi, in radovoljno poslušate, kar se vam govori tukaj s svetega mesta. In to po pravici.
1. Kajti to pozorišče, ta hiša božja, je veličastneja in časti vredneja, nego kraljeva palača. Milosti in časti, katere ljudje prejemajo v kraljevej palači, naj bodo, kakeršne hote, nehajo s sedanjim živenjem, in so še vrhu tega polne nemira in skrbij. Tu v cerkvi pa je vse drugače: darovi, katere tukaj prejemamo, so najbolj zavarovani in prosti vsake skrbi. Časti in milosti, katere se dele tukaj, so brez konca, ne uniči jih celo ne smrt. temveč se po njej le še bolj vtrdijo in vstanovitijo. Nič mi ne beseduj o knezu.
kateri, sedeč na krasnem vozu, ponosno gleda okrog sebe na mnogobrojno spremstvo. Nikakor mi ne misli, da to dela kakega človeka v resnici plemenitega, veliko več je zavisna prava plemenitost in velikost od kakovosti dušne. To ime zasluži, kdor gospoduje nad svojimi strastmi, kdor brzda hudo poželjenje, zmaguje lakomnost, kroti meseno slast, kdor se je zavisti oprostil, kdor se ne daje zapeljati po ničemurnem slavohlepju, kdor se ne trese in ne trepeta pred revščino ter ne obupuje zaradi premene sreče. Tak mož se sme imenovati po pravici gospodovalec in knez; kajti pravo viadarstvo sestoji iz zmage vseh teh rečij. Kdor pa sicer nad ljudmi gospoduje, a je sužnik svojih strastij, takega bi imenoval največega in najmanj svobodnega sužnika na svetu. Kakor zdravniki človeka, v kogar telesu divja mrzlica, če se tudi ne javlja zunaj na telesu, vender imenujejo brez pomisleka mrzličnega, dasi neizkušenci ne zapazijo ničesar o bolezni: prav tako imenujem i jaz po pravici onega sužnika, kogar dušo, padšo v sužnost greha, oklepajo strasti. Po pravici pravim, ga imenujem sužnika, če se tudi po zunanji podobi komu dozdeva, da je gospod. Saj v njega notranjosti besni greš-nost, in strast gospoduje kakor samosilnik nad njim. A imena slobodnika, gospodarja in vladarja vreden je v resnici tisti, ki se je odtegnil samosilstvu greha, katerega ne strašijo hude strasti in vse to, kar velja v ži-venju za nesrečo. Da, 011 je resnično svoboden, kralj in vladar je. ako je tudi zavit v cunje, ali leži v ječi in v okovih.
Taka čast se ne kupuje za denar in zaradi nje nas tudi nihče ne zavida, obre-kovalčev jezik je ne pozna, zavistnikov oko je ne vidi, zvijače zalezovanj jej ne škodijo, ona ostaja marveč v varnem zavetišču modrosti nepoškodovana in neoskrunjena, in ne trpi nobene škode niti po nezgodah živenja, niti po smrti samej. To dokazujejo sveti mučenci: njih telesa so sicer razpala v prah in pepel, a njih čast in veljava živi še vedno: še izganjajo hudobo, odpravljajo bolezni, napeljujo cela mesta k pobožnosti. in vodijo cela ljudstva semkaj v hišo božjo. Tako velika je moč njihove časti in veljave.
Letnik I. (LVI.)	D A
in po smrti gospodujejo še prav tako, kakor v živenji. Nihče ni prisiljen semkaj priti, temveč vsakdo prihaja po prostem naklepu in lastnem nagibu, in tega hrepenenja ne more ohladiti niti dolgost časa.
Vidite torej, da sem ta kraj po pravici imenoval veličastneji in časti vredneji, nego kraljevo poslopje? Časti, katere dobivamo v poslednjem so podobne venočemu listju in mimo gredočej senci; milosti pa in dobrote. katere se tukaj dele, so slične po trdnosti svoji demantom. Da, še trajniše so te dobrote nego demanti, kajti povsem neminljive so, neizgubtie, nobenej izpre-membi podvržene; kdor je ima, ne sme se ničesar bati; ni mu treba imeti skrbi pred nobenim prepirom, nobeno zavistjo, nobeno razprtijo, nobenim zalezovanjem in nobenim obrekovanjem.
Časne dobrine marsikdo shranjuje sa-mopašno in zavistno; pri duhovnih pa se tako godi, da se tembolj množi njihovo bogastvo, čim bolj jih razdeljuješ. Moj govor sam je lehko v dokaz tej trditvi. Če svoje besede razsipam med vse, kakor seme na prazno njivo, imam pri tem sam dobiček in bogatim ob enem vas vse. Sam pa po tem nikakor nisem ubožneji, da, marveč bogatini, kar je pri posvetnih zakladih ne-možno. Pri teh se godi uprav narobe. Kajti kdor bi hotel svoj časen zaklad razdeliti med vse, ta bi po tej razdelitvi imetje pomanjšal in bi vsekako postal ubožneji.
Ker je tedaj duhovno bogastvo tako veličastno in ker je tako lehko dobimo vsem se daje zastonj, kateri ga žele; zato ljubimo le to pravo bogastvo, in ne lovimo več kakor sence navideznih dobrin, ne iščimo propadov in pečevja. Da se pa v nas množi ljubezen do tega duhovnega bogastva, zato je Bog tako naredil, da mora bogatin največkrat izgubiti že pred smrtjo časno imovino. Da jasno povem: časnega blaga pogosto ne izgubimo še le tedaj, ko umrjemo, temveč v mnogih slučajih že ovene in premine, dočim še živimo. Ta njegova minljivost spametuje bedaste ljubitelje tega bogastva, in jim pokaže, da je tako bogastvo po svojej naravi bolj prazno kakor senca. Tako naj se zaduši hrepenenje po njem.
I C A	Stran M.
Bogastvo n. pr. ne zapusti lastnika le ob smrti, temveč prav mnogokrat med tem. ko še živi. Mladost ne izgine še le. kadar umrjemo, temveč kadar še dihamo, z moškimi leti zbeži ter se umakne nagubanemu licu. Ženski tudi krasota in lepa postava preneha že v živenji in se spremeni celo čestokrat v grdost. Prav tako premine tudi čast in moč. Službe in časti hitro zbeže, še hitreje celo, kakor človek, kateri jih ima; in kakor vsak dan lehko gledaš, kako inirajo človeška telesa, tako i lehko zreš vsak dan konec posvetnega blagostanja. To se pa godi zato, da sedanjost malo čislamo in hrepenimo po prihodnosti, nadejajo se. da jo kedaj vživamo, in da smo. hodeč po zemlji, s svojimi željami v nebesih. Bog je namreč vstvaril dvoje svetov, sedanji in prihodnji, vidni in nevidni, jeden svet. kateri je čutom odprt in duhovni. Vstvaril je jeden svet. v katerem telesni, in drugi, v katerem dušni pokoj vživamo, svet izkustva in svet vere, jeden svet, kateri je očividno pred nami. in jeden, katerega še le upamo. Jeden svet bodi tekališče, drugi plačilo, jednemu je Bog dal boje. napore in težave, drugemu pa vence zmage, plačilo in povračilo. Jeden svet je podoben morju, drugi pristanišču, jeden traja malo časa. drugi je neminljiv in se ne more nikdar starati.
2. Ker je pa mnogo ljudij čutnim dobrinam prednost dajalo pred onimi duhovnimi, zato je Bog te čutne in sedanje blaginje naredil minljive in malo varne, da bi tako srca od njih odvračal in krepko napeljeval k ljubezni do prihodnjih dobrot. Ker pa teh prihodnjih dobrot ne moremo videti, nego le verovati in upati vanje; zato poslušaj, kaj je Bog storil, in kako nam je olajšal hrepenenje po njih. Po dveh potih je to storil, najprej po vzgledu Kristovem, in drugič s tem. da je obljubil plačilo in vence zmage.
a) Najprej je šel torej sam z lastnim vzgledom pred nami in je sam izpolnil to. kar je nam storiti velel, da bi bili deležni prihodnjega kraljestva, in je pokazal v dejanji, da se te zapovedi izpolnovati morejo. Kakor tisti, kateremu je hoditi težavno pot, to veliko rajše in pogumnejše stori, ako
vidi. da kdo pred njim hodi; prav tako je tudi z božjimi zapovedmi. Liže sledimo, če druge vidimo, kateri je pred izpolnijo. I)a pa ljudje laže hodimo po poti proti ne-besoni. zato je Krist človeško telo in človeško naravo na-se vzel. je po tej sani najprej stopal in je zapovedi sam izpolnoval. Zapoved 11. pr.: .Ako te kdo udari na desno lice, podaj 11111 še drugo" (Mat. 5. 39.), izpolnoval je sam. ko 11111 je hlapec velikega duhovna zaušnico dal. Ni se maščeval nad njim. marveč kazal je tako krotkost. da je rekel: .Ako nisem prav govoril, dokaži, da ni prav; ako sem pa prav govoril, zakaj me bi ješ" ? (Iv. 18. 23.) Vidiš li čudovito krotkost? Ali vidiš strmenja vredno ponižnost? Bili so ga. in sicer celo hlapec, rabelj, in 011 odgovarja s tako mirnostjo! Slično je nekdaj njegov Oče Judom govoril: .Ljudstvo moje, kaj sem ti storil, ali s čim te razžalil in nadlegoval? To mi povej." (Miha b. 3.) Kakor je Sin rekel: .Dokaži mi", tako je govoril Oče: .To mi povej"; in kakor je Sin dejal: .Zakaj me biješ". tako je besedoval Oče: .S čim sem te žalil in nadlegoval?"
Drugikrat je Krist učil ubožnost, in glej. kako se tudi priporoča z dejanjem in lastnim vzgledom, ker je mogel reči: .Lisice imajo jame in ptice neba svoja gnezda, človekov sin pa nima prostora, kamor bi položil svojo glavo." (Luk. S. 58. 4.) Vidiš li tu najskrajnejšo ubožnost? O11 nima ne mize, ne svetilnice. ne hiše, ne stola, sploh prav nič takega.
Zopet je učil. da je treba prenašati obrekovanja s potrpežljivostjo, in je to tudi pokazal z dejanji. Ko so o njem govorili, da ima hudobo v sebi in so ga karali Sa-marijani (Iv. 8. 48.). mogel bi jih bil uničiti in njih hudobnost kaznovati, ali tega vender ni storil, marveč jim je dobrote skazoval in odganjal hude duhove od njih.
Nekikrat je dejal: .Molite za svoje preganjalce" (Mat. 5. 44.). in je sani to izpolnil, ko je visel na križu. Ko so ga namreč kri/ali in pribili. rekel je: .Odpusti jim. saj ne vedo. kaj delajo". (Mat. 23. 34.) lega ni izgovoril zato. kakor da bi sam ne bi imel moči odpuščati, nego zato, da nas
uči, kako je treba za sovražnike moliti. Da nas pa tega ne uči le z besedami, temveč z dejanjem, v ta nameu je pridejal ono molitev.
Prav tako tudi učencem nog ni umival, kakor da bi bil nižji od njih, nego zato se je tako ponižal, da je dal vzgled, ter je rekel ob jednem: .Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen." (Mat. 11. 29.)
b) Premišljujte drugič, kako je Gospod obetal vernikom plačilo in jih osrčeval z vencem zmage. Ako n. pr. pravi: .Molite za svoje žalilce in preganjalce" (Mat. 5. 44.), pristavlja ob jednem obljubo plačila v besedah: .Da boste otroci svojega nebeškega Očeta." (Mat. 5. 45.) Zopet pravi: .Blagor vam, ako vas zaradi mene zaničujejo, preganjajo in vsakovrstne reči po krivem o vas govore: veselite se in od veselja poskakujte, ker vaše veselje bo obilno v nebesih." (Mat. 5. 11. 12.) Vidiš li, te besede obsegajo zapoved, pa tudi ob jednem obljubo plačila? Zopet pravi: .Ako hočeš biti po-polen, pojdi, prodaj vse, kar imaš in daj ubogim: tako boš imel zaklad v nebesih." (Mat. 19. 21 .) Ali vidiš, zopet sta zapoved in obljuba plačila skupaj?
Jedno reč je zapovedal, drugo pa tem pripravil, ki izpolnujo njegove zapovedi. In zopet je rekel: .Kdor svojo hišo, svoje brate in sestre in vse zapusti, ta stoterno zopet prejme in podedoval bode večno živenje." (Mat. 19. 29.) Ali vidiš tukaj zopet obljubljeno plačilo in venec?
Uči se pa tudi. kako nas je prepričal, da se bode obljubljeno plačilo v resnici izvršilo. Obljubil je 11. pr. vstajenje telesa, rekel je. da bomo vzeti k njemu v nebesa. Da se bode pa to zgodilo, pokazal je v dejanji. Kako in na kak način? S tem, da je po svojej smrti sam zopet vstal. Zato je hodil še 40 dnij med njimi, da jih je popolnem prepričal ter jim pokazal, kaka bodo naša telesa po smrti. Po Pavlu je rekel: „V oblakih se bomo Kristu nasproti peljali" (1. Tes. 4. Iti.), in je to tudi dejanski pokazal. Po svojem vstajenji namreč, ko je hotel v nebesa iti. se je vzdignil pred očmi svojih učencev in oblak ga je zakril njihovim očem." (Ap. dej. 1. 9.) Videli so torej, kako se je
sam dvignil v nebo. Tako se zgodi tudi z nami in z našim vstalim telesom, ker imamo isto človeško naravo skupno s Kristotn. To kaže Pavel še razločneje z besedami: .Izpre-meni naše slabo telo ter] je vpodobi svojemu izpremenjenemu telesu". (Pil. 3. 21.) Ako bo pa naše telo izpremenjenemu Kri-stovemu telesu podobno, vsprejeto bo tudi jednako njegovemu v nebo in se dvigne nad oblake. Vse to torej smeš pričakovati tudi pri svojem vstajenji.
In ker je bil nauk o nebeškem kraljestvu njegovim učencem dolgo časa nejasen, šel je z njimi na goro in se je pred njihovimi očmi izpremenil. S tem jim je pokazal, kako bo prihodnje veličastvo, in jim je dal gledati v podobi prihodnjo obliko našega telesa.
Ker torej vse to vemo, prijatelji, ker so nas tako poučile besede Gospodove kakor tudi njegova dejanja; zato živimo tako, da bi bili kedaj v oblake dvigneni na veke z njim združeni, da bi po njegovej milosti srečo dosegli in bi prihodnjih ra-dostij vživali. Teh pa naj se vdeležimo vsi po Jezusu Kristu, Gospodu našem, kateremu bodi z Očetom in sv. Duhom vred slava, čast in molitev, sedaj in na vse veke! Amen.*	Poslovenil Filaret.
Oratio do tuturac v i tac di-liciiv Opp. cd. .Montl. T. III. p: :v\:\.
Iz domovine.
Oče Hartmannov oratorij „sv. Frančišek" 22. in 23. aprilja v ljubljanski šenklavški cerkvi.
O. Hartmanti se je rodil 21. decembra 18(>3 v Salurnu na južnem Tirolskem iz stare pleme-niške rodbine: žlahtnih An der Lan-Hochbrunn. Krščen je bil na imena Pavel, Kvgen, Josip. Gimnazijo je završil v Bolcanu. Godbe se učeč je imel srečo, da mu je že v tem času učitelj in prijatelj postal frančiškan o. Anzoletti. 187^ je vstopil v frančiškanski red v Solnogradu in bil imenovan Hartmann. Tu ga je kakor klerika učil sloveči muzik o. Peter Singer, i/najditelj pan-simfonika, na orgijah, v harmoniji ter v kompo-
ziciji. Filozofske nauke je dokončal na severnem Tirolskem v Sclnvazu. Tu je jel komponovati že sam. V teh skladbah veje še burni duh. kakor skoraj ob slednjem začetniku v pesmi ali v mu-ziki. I88:i je bil v Briksnu mašnikom posvečen. Po dokončanih bogoslovskih naukih je bil odločen za organista v Lienz. v bistriški dolini. Pozneje je deloval kot tak v Reutte ob Liki. Največjega vpliva za njega nadaljni razvitek je bilo prijatej-stvo. ki ga je vezalo od slej z ravnateljem kon-servatorija v lnomostu Josipom Pembaur. 1'čil ga je še prav posebno kompozicije in iiistrumentacije. Ob kletnem bivanju v Lienzu in Jletnem v Reutte je zložil prve svoje obsežneje kompozicije. Na svojih sedaj zapričetih potovanjih se je soznanil v Lipskem s tamošnjim imenitnim proiesorjem v orglanju na konservatoriju Pavlom Hoinavcr. Se danes sta si najboljša prijatelja. 1893 je prišel v sveto deželo ter bil v Jeruzalemu za direktorja niuziki ob cerkvah našega Odrešenika in božjega groba. Po kletnem tukajšnjem bivanju se je naselil v Rimu. Tu službuje za organista \ irančiškanski cerkvi na Aracoeli. Od tod vživa tiajkrasnejšeg.i razvida nad večno mesto pod seboj.
Akopram se je o. Hartmann že kakor lbletni mladenič vežbal v mašnih kompozicijah in je pozneje sostavljal razne koračnice, dela za klavn in orgije, prevladale so prav sosebno še ob bivanju v večnem mestu njegove skladbe cerkveno-muzi kal ne smeri. Tu v Rimu ste nastali njegovi najobsežneji deli .Sv. Peter" in .Sv. Frančišek" obe skladbi za soli. zbor, veliki orkester in orgije, natisnjeni v svetovno znani založnici muzikalijam Ricordi v Milanu.
Za skladbo .Sv. Peter" mu je sostavil besedilo te dni umrli kardinal Parochi. Izvajal seje .Sv. Peter" v cerkvi sv. Karola v Rimu 1. januarija HHK). (Cerkev ima prostora za 8000 ljudi. Od tega dneva naprej je bila vtemeljena o. Hart-mannova slava v muzikalnem svetu. Ne zamre mu nikdar več ne, kakor se bodo za vselej imenovali tudi Don Perosi, Mancinelli. Gallignani. Po izgledu VVagnerjevih skladeb so zopet na dan priklicali imenovanci one cerkvene .oratorije", ki so laškega izvora in kojim je začetek zastavil sv. Filip Ne-rijski. Po Alojziju Palestrini upopolnjena je po Bachu in Hilndlu nadaljevana dosegla ta muzika menda uprav z o. Hartmannom vrhunec svoje klasicitete. Don Perosiju gre zasluga, da je godbo jel uporabljevati opevanju sv. zgodeb novega zakona in tem potem učiti kakor godbeni apostol našo dobo. Oče Hartmann mu. je na tej kakor krščanski tako umetnostni poti-zvesto sledil, in tomuziko če smemo tako trditi " še bolje dovršil.
Ta čas je sostavil o. Hartmann svoj drugi oratorij .sv. Frančišek" in ga posvetil visokemu soimencu, cesarju Fran Josipu. Ta oratorij je osebno vodil v Petersburgu. Cesarski krogi so namreč izrazili želje po njega osebnem vodstvu, in
ta čas zamrli, pred menda dvema letoma tudi v Ljubljano došli redovni general o. Alojzij Lauer mu je dal dovolitev za to. Nastopal je povsod na Ruskem v liabitu sv. Frančiška, koji se tu ne vidi nikoli več, ker že nekaj let frančiškani ne smejo bivati na Ruskem. Dohodek teh koncertov, namenjenih dobrodelninam, je bil 19.000 rabljev. Svota, tudi v Petrogradu do sedaj nedosežena.
Da >e naši bralci pripravijo za 22. ali 23. t. m. temu duševnemu in ob enem verskemu vžitku v Ljubljani, naj jim pojasnimo sostavo in vsebino te kompozicije.
Oratorij sv Frančišek se kroji na tri dele. Preludij ali uvod nam stavlja poklic do duhovskega živenja pred oči. Na to se opeva v prvem delu, heroiškega značaja, vstanovitev treh redov: prvega ali moškega reda Frančiškanov, drnzega ali ženskega takozvanih Klarisin in nato pa tretjega reda sv. Frančiška, odločenega svetnim ljudem. — Drugi oratorijev del, liriške smeri, nas vodi na višino visoke gore Alverno. Tu se nam kaže sv. Frančišek Asiški v svojem notranjem živenju in Ijubeznipolncm občevanju z Bogom. Godba nam slika krasnobo gore Alverno. Svetniku pa, ki je vtopljen v molitvi in kakor odtegnjen vsemu posvetnemu, vtisnejo se tu na gori v znak najožje zveze s Kristom njegove petere rane: v stran, v roke in noge. »Križan sem s Kristom", Frančišek speva ob izvršitvi tega čuda. In Svetnik, postal popolnoma nov človek, v zvišeni pesmi proslavlja milosti polne božje skrivnosti. Tu se značaj godbi popolnem izpremeni. Le še orgije in harpa petje spremljajo. Označiti se hoče s tem, da se je Frančišku od sedaj umaknilo vse posvetno mišljenje in čutenje in da svetnik le samo v Boga zamaknjen živi. Končuje se ta drugi del s proslavitvijo te sv. Frančišku podeljene milosti. Burni prizori iz narave: lahen vetrič; vihar v vrhovih alvernskega gozdovja iu pa stokanje teh naravnih >il po votlinah te čudežne gore nam godba stvari pred dušno oko. Tretji del nam označa blaženo svetnikovo smrt. Opisuje vsakoletno njeno praznovanje po frančiškanskih samostanih 4. oktobra. na svetnikov smrtni dan! Ne v stanu >koraj vender le umirajoči oče svojim sinovom zadnje opominjevalke govori in je blagosljavlja. Konec se bliža, Frančišek >povzame še enkrat
vse svoje moči pevajoč: „Voce mea ad Dominum clamavi - svojim glasom kličem do Gospoda". Na to utihne; več ne more. — Zato bratje začnejo petje v koru. Ob zadnji kitici: »Izvodi iz zapora mojo dušo, da slavim tvoje ime" — se preseli svetnikova duša s tega sveta. — Koj na to naznani brat Angelo, najzaupneji njegov tovariš, slovesnim glasom: »Frančiček, reven ter ponižen je bogat vstopil v nebo; počaščuje se z nebeškimi slavospevi". — Temu sledi predpevek: „0 sanctissima anima — o najsvetejša duša." Ne-beščani mu v pozdrav nasproti hite; angeljskih korov budni spevi se glase in sama presv. Trojica pozdravlja svetnika z besedo: »Ostani na na veke v nas." In s temi besedami »Ostani na veke v nas" se konča oratorij, ob kojega pro-zvajanju se topi vsacega čutečnika duša v najmilejih navdihih; kojega pretresljivi glasovi nas vodijo iz zemskih globin na jasne višave; od tod pa naravnost do božjega prestola v družbo sv. Frančiška.
Priopomnjeno bodi, da skladatelj o. Hart-mann sam dospe v Ljubljano vodit oratorij. — In še to, da misel vprizoriti v cerkvi oratorij, izhaja iz krogov »Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani". Tako skuša delovati vsestransko naša vseslovenska družba. Njeno vdejstitev pa je prevzela ljubljanska »Glasbena Matica".
Na svidenje, Slovenci iz vseh pokrajin, ob tem zmagoslavju vere in umetnije!
Oratorij „Sv. Frančišek" se je prvikrat 1. 1900 pel v Petrogradu. Skladatelja je povabil tje ruski car. Čistega dohodka se je z njim pripelo od 2. 25. februarija 60.000 frankov. — Drugič se je ivzajal na Dunaju 1. 1902 trikrat. Prisostvoval je cesar z 18 členi naše vladajoče rodbine.
Tretjič se je pel v Bolzanu na Tirolskem; v najožji skladatelji vi domovini. - Četrtič 1903 meseca februarija v Rimu. Navzočevala je mati-kraljica Margarita. Petič se v Ljubljani zapoje 22. in 23. aprilja t. 1. Ljubljana ima za-se to imenitnost, da se prvokrat v cerkvi čuje tu „Sv. Frančišek". In temu je prav tako. Oratorji so pete molitve; zato se vglobiš v njihov duh ložje in bolj v božjem hramu nego kjer si bodi drugod.
.Danica" izhaja vsak petek na celi poli in velja po posti za vse leto 6 kron, za pol leta 3 krone, za četrt leta 1 krono oO vin Zunaj \v>lnje velja /a \>e leto 7 kron: za Ameriko 9 kron. Ako hi bil petek praznik, izide .Danica" dan poprej.
V Ljubljani se dobivajo posamezne številke po 10 vinarjev v tabakarni: Makso Brusovi, pred škofijo 12.