275 Letnik 40 (2017), št. 2 Ključne besede: minoriti/ konventuali, observanti, štajersko-koroška provinca, Arsenius Platner, protestantizem Key-words: Minorites/ conventuals, observants, Styrian- Carinthian province, Arsenius Platner, Protestantism 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 27-789.32(497.4+436.4/.5)"15/17" Prejeto: 19. 10. 2017 Minoriti štajersko-koroške province od prve polovice 16. stoletja do jožefinskih reform IGOR SALMIČ dr. cerkvene zgodovine, Papeška Univerza Gregoriana in Fakulteta sv. Bonaventure, Rim e-naslov: igor.salmic@gmail.com; Izvleček Prispevek govori o življenju in razvoju minoritov v štajersko-koroški provin- ci od srede 16. stoletja do konca 18. stoletja. Glavni vir za pisanje besedila je rokopis Brevis Descriptio Inclytae Provinciae Styriae et Carinthiae Ordinis Mi- norum S. Francisci Conventualium, ki ga je leta 1766 sestavil minorit Arsenius Platner. Po uvodu, kjer je govora o prihodu manjših bratov na slovensko oze- mlje, je poseben poudarek na nekaterih osrednjih temah, ki se jih omenjeni rokopis dotakne: spor med konventuali in observanti, protestantizem, kvan- titativna in kvalitativna rast province v 17. stoletju in prvi polovici 18. stole- tja. Na kratko so predstavljene posledice jožefinskih reform, ki je za provinco polagoma pomenilo izgubo samostojnosti in združitev z avstrijsko provinco (med letoma 1832 in 1838). Na koncu pa je prikazan še prerez dvanajstih samostanov v provinci. Abstract CONVENTUAL FRANCISCANS OF STYRIAN-CARINTHIAN PROVINCE FROM THE 1ST HALF OF THE 16TH CENTURY UNTIL JOSEPHIAN REFORMS The contribution discusses the life and evolution of Conventual Franciscans in Styrian-Carinthian province from the mid-16th century until the end of the 18th century. The primary source for the article is the manuscript Bre- vis Descriptio Inclytae Provinciae Styriae et Carinthiae Ordinis Minorum S. Francisci Conventualium composed by Coventual friar Arsenius Platner in 1766. Introduction where the arrival of friars minor on the Slovene terri- tory is the main theme is followed by a discussion on the central themes of the aforementioned manuscript: the dispute between conventuals and ob- servants, Protestantism, quantitative and qualitative province growth in the 17th century and in the first half of the 18th century. A brief description is provided of the consequences of Josephian reforms which meant a gradual loss of the province’s autonomy and its merging with Austrian province (be- tween 1832 and 1838). At the end of the contribution, a list of 12 monaster- ies in the province is provided. 276 Igor Salmič: Minoriti štajersko-koroške province od prve polovice 16. stoletja do jožefinskih reform, str. 275–287 Članki in razprave || Articles and Papers Uvod Prve odprave manjših bratov so se proti slovenskemu naselitvenemu ob- močju podale vsaj iz treh smeri. Kar se tiče prihoda prvih bratov z juga oz. jugo- vzhoda, imamo zanimivo pričevanje Tomaža Čelanskega, prvega življenjepisca sv. Frančiška,1 ki je v letih 1228–1229 spisal Življenje blaženega Frančiška (Vita beati Francisci oz. Vita prima): »Sexto namque conversionis suae [Francisci] anno, sacri martyrii desiderio maxime flagrans, ad praedicandam fidem christianam et poenitentiam Sa- racenis et caeteris infidelibus, ad partes Syriae voluit transfretare. Qui cum navem quamdam, ut illuc tenderet, intravisset, ventis contrariis flantibus, in partibus Sclavoniae cum caeteris navigantibus se invenit. Videns autem a tanto desiderio se fraudatum, facto modico temporis intervallo, nautas quodam Anconam tendentes, ut eum secum ducerent exoravit, quoniam eo in anno vix ulla navis potuit ad partes Syriae transmeare.«2 Po navedenem zapisu sodeč naj bi Frančišek leta 1211 oz. 1212 »po po- moti« dosegel dalmatinsko obalo. Ne moremo z gotovostjo zatrditi, katero me- sto je gostilo ubožca iz Assisija. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi šlo za mesto Trogir pri Splitu, kjer naj bi se nekaj let po tem dogodku že oblikovala tudi prva skupnost bratov. Potemtakem naj bi bil to prvi samostan manjših bra- tov izven italijanskega ozemlja.3 Vprašanje glede tega ostaja še vedno odprto. Ob pomanjkanju virov je tudi na splošno težko reči kar koli o delovanju manjših bratov v Dalmaciji, še manj pa o njihovem širjenju proti severozahodu. Verje- tnost, da bi dosegli tudi slovensko naselitveno območje, se zdi zelo majhna. Drugače pa lahko trdimo za skupine manjših bratov, ki so prihajale z za- hoda oz. iz Italije, saj nam mnogi viri pričajo o njihovi prisotnosti in delovanju na slovenskem ozemlju. Gre za redovnike iz takratne lombardske province, po- zneje iz t. i. treviške marke (marca trevigiana), ki so se odpravili proti vzhodu še za časa življenja sv. Frančiška Asiškega. Nekatera ustna izročila nam pričajo o prisotnosti asiškega ubožca v Puli, a glede na pisne vire je bolj gotova teorija, po kateri naj bi sv. Anton Padovanski ustanavljal nekatere samostane na omenje- nem ozemlju. Ustanovna letnica samostana v Gorici seže v leto 1225, torej leto pred smrtjo sv. Frančiška.4 Za temo pričujočega prispevka, ki zadeva štajersko-koroško provinco, so posebnega pomena odprave skupin manjših bratov, ki so prihajale s severa. Pri- sotnost prvih bratov na štajerskem in koroškem ozemlju je tesno povezana z drugo odpravo Frančiškovih bratov v Nemčijo, ki jih je oktobra 1221 vodil Cezar iz Speyerja.5 Od tega leta naprej že obstaja samostan v Würzburgu, ki naj bi bil prva organizirana skupnost manjših bratov onkraj Alp. Iz Augsburga so se bra- tje odpravili v tri smeri: nekateri proti severovzhodu, drugi proti Regensburgu in spet tretji proti jugu v Avstrijo. V samo nekaj letih je prišlo do delitve nemškega ozemlja na štiri redovne province: Alemanija, Köln, Saška in Avstrija. Za nas je zanimiva ravno zadnja, 1 Prim. Tommaso da Celano – Agiografo di san Francesco (ur. Emil Kumka). 2 Tomaž iz Čelana: Vita beati Francisci 55, str. 329. 3 Žugaj: S. Francesco in Croazia, str. 247-310; Žugaj: Hrvatska provincija franjevaca konventualaca, str. 11; Maračić: Maleni i veliki, str. 14; Maračić: Franjevački počeci u Istri, str. 23-24. 4 Maračić: Maleni i veliki, str. 15-16; Maračić: Franjevački počeci, str. 24–25; Moorman: Medieval Franciscan Houses, str. 203. 5 Prva skupina manjših bratov je v Nemčijo prispela že leta 1219 s skupino šestdesetih redov- nikov pod vodstvom Janeza iz Penne. Zaradi slabega poznavanja lokalnega jezika se je njihov misijon končal zelo klavrno (Giordano iz Giana: Cronaca 5, str. 1530). 277 Letnik 40 (2017), št. 2 avstrijska provinca. Njen začetek je po navadi datiran v leto 1239.6 Provinca je nastala s pomočjo Giordana iz Giana († 1262), znanega življenjepisca o svetem Frančišku.7 Med prve slovenske samostane avstrijske province uvrščamo Ljubljano (12338 oz. 12429), Ptuj (1239)10, Celje (1241)11 in Maribor (pred 1250)12. V ne- kaj desetletjih so v provinco spadale štiri kustodije, stoletje pozneje pa že šest: C. Viennensis (Dunaj), C. Danubiensis (Donava), C. Anasiensis (Enns), C. Stiriensis (Štajerska), C. Marchiensis (slovenska marka oz. Windischmark), C. Felicensis (Beljak oz. Villach).13 Posebno pozornost bomo sedaj namenili razvoju kustodij Štajerske, Slovenske marke in Beljaka. Omenjene tri kustodije so polagoma do- segle vedno večjo neodvisnost, vse do nastanka samostojne štajersko-koroške province v prvi polovici 16. stoletja, ki pa ni več spadala pod enotni red manjših bratov (pravno enoten do leta 1517), temveč pod konventuale/minorite. V nadaljevanju14 se bomo večkrat sklicevali na rokopis z imenom: »Bre- vis Descriptio inclytae Provinciae Styriae et Carinthiae Ordinis Fratrum Minorum Conventualium«. To delo, napisano leta 1766, se nahaja na Dunaju v arhivu mi- noritskega samostana (Arch. S. Crucis) na Alserstraße.15 Dolgo časa je bil ome- njeni rokopis nepoznan, vse do leta 1986, ko ga je p. Gennaro Bove predstavil javnosti in začel uporabljati v študijske namene. Na tem mestu se zdi pomemb- no poudariti, da gre za zelo dragocen vir, in to iz različnih razlogov: 1. O štajersko-koroški provinci do sedaj ni bilo veliko napisanega, predvsem zaradi pomanjkanja virov. Do pred kratkim so bili objavljeni le nekateri fragmenti (deli) omenjenega rokopisa Brevis Descriptio16 in serija provin- cialnih ministrov (Provinciales Provinciae Styriae ordinis Minorum S. Fran- cisci Conventualium, 1780),17 ki se prav tako nahaja v arhivu omenjenga minoritskega samostana na Dunaju. 2. Šele leta 2015 je bila objavljena celotna izdaja rokopisa Brevis Descriptio skupaj z opombami in zgodovinskim komentarjem.18 3. Rokopis na sintetičen in hkrati natančen način (z maloštevilnimi napaka- mi) prikaže zgodovino štajersko-koroške province in njenih samostanov kot nobeno drugo poznano delo. Iz tega razloga je omenjeni vir postal po- membno izhodišče in oporna točka za nadaljnje raziskovanje omenjene province. 6 Po mnenju Gottfrieda Edmunda Friessa naj bi bila avstrijska provinca prvič dokumentirana že leta 1235, in sicer v buli Quantum nos urgeat papeža Gregorja IX. (Friess: Geschichte der österreichischen Minoritenprovinz, str. 38–39). 7 Giordano iz Giana je tudi avtor kronike, kjer je med drugim govora o začetkih in razvoju pro- vince v Nemčiji (Giordano iz Giana: Cronaca 5, str. 1526-1560). 8 Moorman: Medieval Franciscan Houses, str. 268. 9 Freed: The Friars and German Society, str. 208; Friess: Geschichte der österreichischen Minori- tenprovinz, str. 35–36; Rant: Die Franziskaner der österreichischen Provinz, str. 64. 10 Moorman: Medieval Franciscan Houses, 380. 11 Prav tam, str. 122. 12 Prav tam, str. 289. 13 Friess: Geschichte der österreichischen Minoritenprovinz, str. 42-43. Avtor se pri naštetih kus- todijah sklicuje na znanega zgodovinarja frančiškana (rekolekta) Luka Waddinga in njegovo delo Annales Minorum, zv. IX, str. 288–289 [227]. 14 Kratko predstavitev življenja minoritske štajersko-koroške province je mogoče najti v pris- pevku, ki sintetično opisuje zgodovino manjših bratov na Slovenskem od začetkov v 13. sto- letju do danes (Salmič: Storia dei francescani in Slovenia, str. 37-58). 15 Ad Archivum Viennese Fratrum Min. Conventualium ad S. Crucem, 3. Handscriften aus der Geschichte des Ordens und der österreichischen Provinz, št. II/263. 16 Bove: Manjši bratje na Štajerskem in Koroškem, str. 29–46; Bove: I minoriti nei territori di Stiria e Carinzia, str. 245-281. 17 Bove: I minoriti nei territori di Stiria e Carinzia, str. 245-281; Kurbus: Serija provincialnih ministrov, str. 77–91. 18 Salmič: Brevis Descriptio inclytae Provinciae Styriae et Carinthiae, str. 478-538 (besedilo ro- kopisa je na str. 497–536). 278 Igor Salmič: Minoriti štajersko-koroške province od prve polovice 16. stoletja do jožefinskih reform, str. 275–287 Članki in razprave || Articles and Papers Avtor dela je p. Arsenius Platner (1710–1781), ki je bil sam tudi provincij- ski minister (1761–1764) in komisar (1769–1770) štajersko-koroške province. Ob tem je opravljal tudi funkcijo rektorja na graški univerzi in teologa na cesar- skem dvoru na Dunaju.19 V strnjeni in sintetični obliki, na kar je opozoril tudi sam avtor,20 je na osemnajstih straneh prikazana zgodovina province in kronologija posameznih (vseh skupaj dvanajst) skupnosti/samostanov. V prvem delu rokopisa najdemo naslednje teme: širitev reda manjših bratov na nemškem ozemlju v prvi polovici 13. stoletja, prihod prvih bratov v današnji avstrijsko-slovenski prostor, spori med observanti in konventuali (minoriti), posledice protestantizma v mino- ritskem redu, pot k vedno večji samostojnosti in avtonomiji štajersko-koroške province. Tem in drugim dogodkom sledimo vse do leta 1766, ko je bilo delo tudi napisano. V Brevis Descriptio se pojavlja veliko pomembnih zgodovinskih oseb, od papežev, škofov, cesarjev, vojvod, do dobrotnikov itd., obenem pa dobimo infor- macije o številu redovnikov po posameznih skupnostih. Tudi »materialni« vidik v rokopisu nosi s seboj posebno vrednost, saj je pogosto govora o oltarjih, ki so posvečeni različnim zavetnikom. Na ta način je zelo ovrednotena ljudska pobo- žnost, kar je posebej značilno za baročno dobo, torej ravno za čas, ko je delo tudi nastalo. Sedaj pa se na kratko pomudimo ob najpomembnejših tematikah, ki jih zasledimo v rokopisu. Spor med konventuali/minoriti in observanti Nekaj desetletij pred samim pojavom in širjenjem protestantizma na avstrijskem in slovenskem ozemlju smo v redu manjših bratov priča ostremu sporu med konventuali/minoriti in observanti. Za reformo manjših bratov na področju Štajerske in Koroške je bilo odločilnega pomena delovanje observan- ta sv. Janeza iz Kapistrana (1386–1456), znanega prenovitelja reda v srednje- evropskem prostoru. Njegovo poslanstvo izvira iz odločitve papeža Nikolaja V. (1447–1455), ki ga je poslal na Češko, da bi tam pridigal proti utrakvistom. Po- leg tega pa naj bi na »Vzhodu« organiziral vojsko proti Turkom.21 Ko se je leta 1451 pomudil v Avstriji, je v nekatere samostane uvedel observanco in pri tem užival močno podporo cesarja Friderika III. Samo eno leto pozneje (1452) je bil že vzpostaljen vikariat s samostani na avstrijskem, češkem in poljskem ozemlju. Na samem avstrijskem območju obnoviteljevo delo ni poželo toliko uspeha kot drugod, saj je vpeljavo reforme sprejel le samostan v Judenburgu, in sicer leta 1455.22 Drugi avstrijski in slovenski samostani so takrat ostali v rokah »ne- reformiranih« konventualov. Šele nekaj desetletij zatem sta podoben scenarij kot Judenburg doživela npr. ljubljanski (1491)23 in graški samostan (1515)24. Brez 19 Arch. S. Crucis, Minoritenkloster, Wien, Provinciales Provinciae Styriae, ff. 72-75. 20 »Et haec sunt quae pro brevitate temporis compendiatim referre de nostra Styriae Provincia potui« (Arch. S. Crucis, Minoritenkloster, Wien, Brevis Descriptio, f. 18). 21 Janez iz Kapistrana je umrl leta 1456 v Iloku, ob vznožju Fruške gore, potem ko je z drugimi sobrati uspešno spodbudil krščansko vojsko k obrambi Beograda proti Turkom. Slednji so se tudi dejansko morali umakniti. 22 V državnem dunajskem arhivu (Haus- , Hof- und Staatsarchiv) se nahaja pismo, ki so ga na cesarja Maksimilijana naslovili župan, sodnik in svet mesta Judenburg (6. april 1506) in v katerem so ga prosili, naj posreduje pri papežu v prid observantom, ki so pred več kot petde- setimi leti prišli v to mesto na prošnjo papeža Kalista III. in s pomočjo Friderika III. namesto konventualov, in ki živijo po Vodilu in opravljajo dragoceno dušnopastirsko službo (AT-Oe- StA/HHStA RK Maximiliana 16-213). 23 Vogrin: Slovenska minoritska provinca, str. 18; Mlinarič: Frančiškanski samostan od ustanovi- tve, str. 103–105; Škofljanec: Observanti province sv. Križa, str. 41. 24 Mlinarič: Zgodovina samostana, str. 75. 279 Letnik 40 (2017), št. 2 podpore svetnih vladarjev bi si težko predstavljali tako hiter razcvet observant- skega gibanja. V očeh civilnih oblasti so observanti veljali za reformirane redov- nike, hkrati manj vezani na meniške strukture in materialne dobrine, zvestejši re- dovni disciplini ter rodovitnejši na področju oznanjevanja. V nemalo primerih so bili konventuali pred težko dilemo: ali sprejeti reformo ali pa zapustiti samostan. Nimamo na voljo dovolj virov, ki bi nam pokazali, koliko bratov je tudi v resnici sprejelo reformo, čeprav lahko domnevamo, da jih ni bilo malo. To potrjujeta tako Brevis Descriptio25 kakor tudi provincijska kronika avstrijskega območja.26 Izziv protestantizma Glede odnosov in medsebojnega vpliva med manjšimi brati in protestant- skim gibanjem obstaja zelo malo znanstvenih študij,27 čeprav so bili Frančiškovi sinovi med prvimi ostrimi nasprotniki Lutrovega nauka, predvsem observanti. Še manj je na voljo poglobljenih študij o odnosih med minoriti in protestantiz- mom, zato je tudi težko kar koli reči npr. o tem, koliko minoritov je eventualno prestopilo k protestantom.28 V rokopisu Brevis Descriptio lahko najdemo odlomke, kjer je na zelo bar- vit in tudi dramatičen način opisan pojav protestantizma. V oči bode predvsem terminologija, s katero je označena ta »nova religija«: abominabilis haeresis Lutherana,29 nefanda Lutheranae haeresis,30 nefanda Lutheri secta,31 pestilentis- sima lues.32 Seveda moramo vedeti, da je zapis je nastal v 18. stoletju, ko je kato- liško (verjetno pa tudi protestantsko) zgodovinopisje bilo močno zaznamovano z apologetskim načinom podajanja, zato nas besede, ki so namenjene luteran- skemu gibanju, niti ne presenečajo preveč. V nasprotju s številnimi provincami in samostani manjših bratov v severni Evropi, ki so bili ukinjeni drug za drugim, je Avstrija kljub temu še naprej ostala provinca, čeprav se je tudi tukaj prote- stantizem zelo močno razširil. Podobna situacija je bila tudi na Štajerskem in Koroškem, kjer so samostani ostali pod minoritsko upravo kljub različnim pre- izkušnjam, kot je bilo npr. v Mostu na Muri in Beljaku, kjer sta bila samostana začasno tudi zaprta. Beljak je bil v tem času skoraj popolnoma protestantsko mesto in le v dveh cerkvah se je obhajalo katoliško bogoslužje in ena od teh je pripadala ravno minoritom.33 Brevis Descriptio slikovito opiše, da je bil mino- ritski samostan v Beljaku »omnibus bonis spoliatus, templum profanatum, mo- nasterium dirutum et religiosi propulsi«.34 Leta 1580 naj bi v njem živel le še en italijanski redovnik, zato naj bi sam nuncij hotel samostan predati jezuitom.35 25 » … his aliisque persuasionibus allecti seculares magnates proventibus Fratrum nostrorum Con- ventualium eorumque bonis per turpe lucrum inhiare coeperunt, ita ut sancito illo horribili dec- reto: aut observantiza, aut foras esto plura loca ad Fratrum Observantium familiam transire debuerint« (Arch. S. Crucis, Minoritenkloster, Wien, Brevis Descriptio, f. 1). 26 »Hoc tempore introducta iam regulari et strictiori observantia ord. s. Francisci in Austria per s. Joannem de Capistrano etiam quidam e fratribus Minoribus conventualibus sanctioris vitae zelo ducti ad patres Observantes nuncupatos transierunt« (Friess: Geschichte der österreichischen Minoritenprovinz, str. 82). 27 Ziegler: Die deutschen Franziskanerobservanten, str. 53. Omenimo lahko tudi delo Gaudenti- usa Guggenbichlerja, ki pa je zaradi okoliščin, v katerih je bil napisan (sredi kulturnega boja v Nemčiji konec 19. stoletja), obarvan precej apologetsko (Guggenbichler: Der Protestantismus und die Franziskaner). 28 Plath: Die Franziskaner-Konventualen (Minoriten) und Martinianer, str. 144-145. 29 Arch. S. Crucis, Minoritenkloster, Wien, Brevis Descriptio, f. 1. 30 Prav tam, f. 2. 31 Prav tam, f. 11. 32 Prav tam, f. 11. 33 Fräss-Ehrfeld: Geschichte Kärntens, str. 371. 34 Arch. S. Crucis, Minoritenkloster, Wien, Brevis Descriptio, f. 11. 35 Fräss-Ehrfeld: Geschichte Kärntens, str. 441. 280 Igor Salmič: Minoriti štajersko-koroške province od prve polovice 16. stoletja do jožefinskih reform, str. 275–287 Članki in razprave || Articles and Papers V Volšperku (Wolfsberg) naj bi gvardijan pridigal v cerkvi na »evangeličanski« način.36 Nekateri bratje iz province naj bi celo bili deležni mučeniške smrti, vsaj tako opiše dogodke Brevis Descriptio za skupnosti v Gradcu in Mostu na Muri: »Patres nostri proventibus spoliati partim trucidati partim suis aedibus expulsi dispersim fugere coacti sunt.«37 Za Ptuj imamo glede tega na voljo manj podat- kov: Poročilo deželnoknežje vizitacije iz leta 1528 ne spregovori nič o samosta- nu, pozneje pa izvemo, da je npr. gvardijan Eusebius Friedenreich iz samostan- ske cerkve izgnal vikarja, ki je tam pridigal na luteranski način.38 V Celju so med omenjeno deželnoknežjo vizitacijo leta 1528 odkrili, da je nekdo med minoriti odkrito govoril proti Marijinem češčenju in da je zaradi tega moral zapustiti samostan. Leta 1572 je minorit Andreas Schuster prestopil k protestantom, leto pozneje pa so v samostanu bili le gvardijan in dva sobrata, ki naj bi živeli skupno življenje na zelo »svoboden« način. Vizitacijsko poročilo oglejskega patriarha Francesca Barbara iz leta 1593 potrjuje, da je v samostanu primanjkovalo tako discipline kot tudi duhovnega življenja.39 Ti skopi podatki, ki jih imamo na voljo, seveda ne podajo popolne slike stanja v minoritskih skupnostih tedanjega časa. V vsem tem je čutiti določen paradoks, saj je ravno v omenjenem obdobju velike krize nastala samostojna minoritska provinca Štajerske in Koroške, s tem ko se je oddelila od avstrijske province. Čeprav ne moremo z gotovostjo določiti leta nastanka province – vzrok za to lahko dejansko iščemo v zmedi, nastali z nastopom protestantizma (»religiosi proscripti, monasteria profanata et archivia exusta sunt«)40 – pa nam rokopis Brevis Descriptio vseeno da nekaj dragocenih podatkov glede tega. Tako npr. izvemo, da »in serie ministrorum Provincialium Provinciae Austriae reperi- tur aliquis Pater Mathias Thomiz electus in Provincialem Styriae anno Domini 1548, qui ob personarum tunc penuriam simul in Austria exercuit gubernium uti ibidem exprimitur per annos sex«.41 Na podlagi te informacije dokument posta- vlja začetek štajersko-koroške province v čast »paulo post initium saeculi decimi sexti«,42 se pravi globoko v prvo polovico 16. stoletja. Po obdobju provincijskega ministra Mathiasa Thomiza so vodstvo obeh provinc – torej štajersko-koroške in avstrijske – prevzeli generalni komisarji iz Italije, in sicer vse do leta 1603.43 Od tega trenutka dalje lahko govorimo o pravi in resnični samostojnosti in la- stnem provincijskem ministru, trideset let pozneje pa imamo končno tudi pro- vinciala iz »domačih vrst«. 44 Provinca se je postopno razdelila na tri kustodije in je leta 1766, ko je na- stal rokopis Brevis Descriptio, štela dvanajst skupnosti: Štajerska (Gradec, Ptuj, Maribor, Celje, Most na Muri, Slovenska Bistrica), Koroška (Beljak, Volšperk) in Kranjska z Goriško in Trstom (Gorica, Trst, Grljan/Grignano, Castro Porpetto). 17. stoletje – zlato obdobje Proti koncu 16. in v začetku 17. stoletja sta na območju notranjeavstrijskih dežel z velikim razmahom nastopili protireformacija in katoliška obnova. Odlo- čilnega pomena pri tem procesu je bil vsekakor prihod jezuitov in vzpostavitev apostolske nunciature v Gradcu (1580), pozneje pa tudi delovanje kapucinskega 36 Fräss-Ehrfeld: Geschichte Kärntens, str. 384. 37 Arch. S. Crucis, Minoritenkloster, Wien, Brevis Descriptio, f. 2, 8. 38 Mlinarič: Zgodovina samostana, str. 77. 39 Prav tam, str. 78. 40 Arch. S. Crucis, Minoritenkloster, Wien, Brevis Descriptio, f. 1. 41 Prav tam, f. 2. 42 Prav tam, f. 2. 43 Arch. S. Crucis, Minoritenkloster, Wien, Brevis Descriptio, f. 2. 44 Bove: I minoriti nei territori di Stiria e Carinzia, str. 255–257. 281 Letnik 40 (2017), št. 2 reda, ki so bili posebej prisotni pri ljudskih misijonih. Na tem mestu se lahko vprašamo, kakšna je bila situacija pri minoritih v obdobju novega katoliškega razmaha? Nekateri označujejo 17. stoletje kot »zlato obdobje« minoritov. Po nemalo preizkušnjah, ki jim je bil red priča med protestantsko »nevihto«, sedaj zaznamo vidne znake življenja, tako v kvantitativnem kot kvalitativnem smislu. Zlato obdobje reda je tesno povezano z delovanjem generalnih mini- strov Filippa Gesualdija iz Castrovillarija (general v letih 1593–1602) in Gia- coma Montanarija (general v letih 1617–1623). Slednji je bil upravičeno ozna- čen kot prenovitelj reda (Restaurator Ordinis). Svoj doprinos k razcvetu reda je prispeval tudi nov misijonarski duh – povezan z ustanovitvijo Kongregacije Propaganda fide (1622) – kot tudi nov strukturni in organizacijski impulz, ki so ga spodbudile urbanske konstitucije leta 1628 (po papežu Urbanu VIII.). Po drugi strani so iste konstitucije z ne dovolj jasnimi navodili glede individualne- ga posedovanja denarja na nek način dopustile prostor kopičenju denarja pri posameznih redovnikih (forma aerarii), kar je marsikje vodilo k duhovnemu osiromašenju, predvsem pa je bilo na preizkušnjo postavljeno skupno življenje (vita communis).45 Generalni minister Montanari je leta 1621 opravil uradno vizitacijo šta- jersko-koroške province, pri kateri je lahko ugotovil, da ni več prisotnih tistih napetosti, ki so nastale ob stiku s protestantizmom. Z obzorja se je poslovil tudi sum »krivoverstva« in tuji predstojniki, ki bi bdeli nad pravovernostjo, niso bili več potrebni. Provincam v Avstriji, na Štajerskem in Češkem je bila tako dana možnost, da od sedaj naprej lahko svobodno izbirajo provincijske predstojnike. To je na generalnem kapitlju leta 1625 izrecno zahteval p. Matej Ferčić s Krka, saj se mu je zdel »privilegij«, s katerimi je general nameščal tuje predstojnike, nepravičen. Poleg tega pa ravnanje in delovanje provincijskih ministrov in ko- misarjev, ki so praviloma prihajali iz Italije, vsaj po pričevanju domačinov sodeč, ni bilo vedno najbolj zgledno.46 Takšen potek dogajanj je pripomogel k izvolitvi prvega »domačega« provincijskega ministra štajersko-koroške province Mat- thäusa Sprassexa iz Gradca (1631–1634).47 Kot posledica nekaterih administrativnih sprememb so bili leta 1668 sa- mostani v Trstu, Gorici in Grignanu iz padovanske (Gorica) in dalmatinske pro- vince (Trst in Grljan) priključeni k štajersko-koroški provinci.48 To je imelo za posledice napetosti med Beneško republiko in habsburško monarhijo. Minoriti iz tržaškega samostana, ki se s to odločitvijo niso strinjali, so sestavili protestno pismo, naslovljeno na beneške oblastnike s prošnjo, da njihov samostan še na- prej ostane v dalmatinski provinci sv. Hieronima. Do tega ni prišlo, a nekateri bratje iz samostana so se napotili v druge samostane dalmatinske province. Ena od konkretnih preizkušenj, ki je zadevala tudi minorite na avstrij- skem in slovenskem ozemlju v tem obdobju, je bila prisotnost Turkov, ki so sku- šali zavzeti Dunaj. Nekaj bratov je umrlo mučeniške smrti, kot npr. Konstantin Kublowirth »Carinthus« († 1683), ki so ga skupaj z nekaterimi drugimi sobrati umorili Turki.49 45 Bove: I minoriti nei territori di Stiria e Carinzia, str. 281; Parisciani: La riforma tridentina e i Frati Minori Conventuali, str. 281-425. 46 Bove: I minoriti nei territori di Stiria e Carinzia, str. 265. 47 Prav tam, str. 262–263. 48 »Pertinuit Conventus iste a primaeva sua erectione ad Provinciam Paduanam usque ad annum 1667 quo per clementissimam resolutionem Augustissimi Imperatoris Leopoldi primi glor[iosae] mem[oriae] Provinciae nostrae Styriae jussus est incorporari, eo quod in ditione austriaca situs sit, anno vero sequenti dicta incorporatio cum omni jure confirmata est a Summo Pontifice Cle- mente nono per specialem Bullam et se quoque extendit ad Conventum tergestinum« (Arch. S. Crucis, Minoritenkloster, Wien, Brevis Descriptio, f. 14). 49 Bove: Martirio e santità tra i Minori conventuali, str. 161. 282 Igor Salmič: Minoriti štajersko-koroške province od prve polovice 16. stoletja do jožefinskih reform, str. 275–287 Članki in razprave || Articles and Papers 18. stoletje – od vzpona do strmega padca Naslednje stoletje, ki je bilo močno zaznamovano z razsvetljenskimi in absolutističnimi idejami, je na začetku v minoritski red prinesel veliko zagona, predvsem s prenovo študija in vzgoje. Za reformo je poskrbel generalni minister reda Vincenzo Coronelli iz Benetk (general v letih 1701–1707), eden od zadnjih velikih umov, ki je bil protagonist različnih znanosti.50 Pri tem je močno napre- dovala zgodovinska veda, saj imamo iz tega obdobja pomembne predstavnike iz minoritskih vrst: Francesco Antonio Benoffi, Raimondo Missori, Antonio Lucci, Francesco Antonio Righini, Stefano Rinaldi ter Giovanni Giacinto Sbaraglia, ki velja za enega največjih zgodovinarjev iz vrst manjših bratov.51 V prvi polovici 18. stoletja se je minoritski red – kot že stoletje prej – moč- no razvijal, tako na mednarodni kakor tudi na lokalni ravni. Pri tem je pomemb- no vlogo odigral tudi baročni stil kot umetniška manifestacija močne katoliške zavesti. V tem času se je zelo razvila ljudska pobožnost, zato nas tudi ne prese- neča, da je v Brevis Descriptio namenjenega veliko prostora opisu raznih cerkva, posebej še oltarjev in svetnikov, katerim so bili oltarji posvečeni. Celoten mino- ritski red je sredi 18. stoletja štel približno 25.000 članov, ki so bili razdeljeni v 40 provinc in dva misijona, skupno pa so imeli 1257 samostanov. Število je iz predhodnega stoletja naraslo kar za 10.000 članov, torej lahko govorimo o pravem preporodu, ki pa ni bil dolgotrajen.52 Namreč potresi so prihajali drug za drugim: jožefinske reforme v cesarstvu (1780–1790), francoska revolucija (1789) in Napoleonov nastop na prehodu iz 18. v 19. stoletje so obilno pripo- mogli k skorajšnjemu propadu minoritskega reda. Kar se tiče samega redovnega življenja v štajersko-minoritski provinci v tem obdobju, ni zaznati večjih novosti, predvsem to velja za prvo polovico 18. stoletja. Omembe vredno je leto 1747, ko je bila provinca obogatena z novim samostanom, in sicer v Castro Porpettu, ki je bil priključen kranjski kustodiji.53 Zaton province se je začel v zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja. Zelo ne- gativne posledice je imel načrt Jožefa II., da se ukinejo vsi tisti samostani, ki niso več veljali za »koristne« državi, torej tiste, ki se niso ukvarjali s pastoralnim, karitativnim oz. vzgojnim delom. Na predvečer tozadevnih ukinitev smo priča še zelo močni prisotnosti manjših bratov na slovenskem območju: 431 obser- vantov (in reformatov) leta 1777,54 820 kapucinov leta 176955 in 224 minoritov leta 1775.56 Le redkim samostanom iz vrst manjših bratov se je uspelo izogniti omenjenim dekretom Jožefa II. Tako so se morali npr. minoriti posloviti od naj- starejšega samostana manjših bratov na omenjenem območju, namreč v Gorici, ki naj bi bil ustanovljen že leta 1225. Nekateri samostani so se rešili na ta način, da jim je tik pred izidom ce- sarskih dekretov o ukinitvi uspelo ustanoviti župnijo. To se je npr. zgodilo s ptujskim samostanom leta 1785. Nekateri drugi samostani, ki so sicer ušli jo- žefinskim reformam, pa so podlegli poznejšim Napoleonovim posegom. Od iz- virno dvanajstih samostanov štajersko-koroške province so se po omenjenih preizkušnjah obdržali le trije: Gradec, Ptuj in Celje. A tudi slednji je moral že leta 50 O njegovem življenju in delu je obširno pisal Isidoro Gatti: Il P. Vincenzo Coronelli dei Frati Minori Conventuali. 51 »[Sbaraglia] inter historicos Ordinis Minorum merito princeps censendus est« (Wadding: An- nales Minorum, zv. I, str. XXXV). 52 Di Fonzo – Odoardi – Pompei: I Frati Minori Conventuali, str. 135-137. 53 »Locum istum utpote in territorio Imperii austriaci situm ex mandato Augustissimae Impe- ratricis et Archiducis Austriae Mariae Theresiae Provincia nostra anno 1747 intra gremium suum acceptare debuit« (Arch. S. Crucis, Minoritenkloster, Wien, Brevis Descriptio, f. 18). 54 Škofljanec: Observanti province sv. Križa, str. 93. 55 Benedik, Kralj: Kapucini na Slovenskem, str. 11; Bahčič, Čudež, ki traja 800 let, str. 239. 56 Mlinarič: Zgodovina samostana, str. 110. 283 Letnik 40 (2017), št. 2 1808 zapreti vrata zaradi premajhnega števila bratov, vsaj sodeč po navedbah p. Mirka Godine.57 Zaradi močnega padca števila bratov in samostanov v štajersko- -koroški provinci se je vedno bolj zdela nujna ponovna priključitev preostanka k avstrijski provinci. Kar se tiče točne letnice tega prehoda, imamo na razpolago nekatere podatke: seznam provincijskih ministrov štajersko-koroške province se ustavi leta 1832, ko je umrl zadnji provincijski predstojnik p. Vid Grauenba- uer. P. Janez Kurbus, ki je v generalnem minoritskem arhivu v Rimu pregledoval t. i. Regesta Ordinis,58 ki so nepogrešljiv vir za poznavanje minoritske zgodovine, ugotavlja, da je samostojnost štajersko-koroške province končno ugasnila med letoma 1832 in 1838.59 Nekaj informacij o vsakdanjem življenju v provinci Ob pregledu posameznih skupnosti dobimo nadvse zanimiv vpogled v vsakdanje življenje štajersko-koroške province. Nekateri samostani so resnično veljali kot prava središča duhovnega in kulturnega življenja, tukaj lahko omeni- mo Gradec z več kot 60 brati. Po drugi strani imamo nekatere manjše skupnosti, ki so bile odmaknjene od središč in namenjene preprostejšemu načinu življenja in molitvi, kot npr. Grignano in Castro Porpetto, vsaka s štirimi člani. Razlike med samostani je mogoče opaziti tudi pri materialnem opisu, ko je govora o sami gradnji in arhitekturnih slogih: Nekaterim samostanom in cerkvam Brevis Descriptio namenja ogromno prostora z naštevanjem oltarjev, kipov, dobrotni- kov itd., pri nekaterih pa o tovrstnih zapisih zasledimo le nekaj vrstic. Ob tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je avtor veliko bolje poznal »osrednje« dele province in njihovo zgodovino (Gradec, Beljak, Ptuj) kot pa odročne kraje (Gri- gnano, Castro Porpetto). Med viri, ki nam govorijo o štajersko-koroški provinci, zasledimo sicer različno število članov province, a razlike med njimi so skoraj neznatne,60 zato lahko podamo dokaj verodostojne podatke.61 57 Godina: Štajersko-avstrijska minoritska provinca, str. 39–40. 58 O Regesta Ordinis je obširen in nazoren članek pred kratkim sestavil Felice Autieri: I Regesta Ordinis nella storia, str. 73–103. 59 Kurbus: Serija provincialnih ministrov, str. 79. 60 Npr. tudi Mlinarič podaja podatke, ki so številčno zelo podobni tistim v Brevis Descriptio (Mli- narič: Zgodovina samostana, str. 109–110). Kot vir avtor navaja Cathalogus Familiarum Per Provinciam Styriae et Annexarum in Conventibus Commorantium Ordinis Minorum S. Franc. Convent. 1765 (Arch. S. Crucis, Minoritenkloster, Wien, fasc. 49). 61 Podatki so vzeti iz že omenjenega Mlinaričevega prispevka (Mlinarič: Zgodovina samostana, str. 109–110). Samostani61 Duhovniki Bogoslovci Redovni bratje Skupaj Gradec/Graz 36 7 13 56 Ptuj 13 6 7 26 Celje 12 6 4 22 Most na Muri/ Bruck an der Mur 12 5 17 Maribor 13 4 17 Slovenska Bistrica 10 4 14 Beljak/Villach 10 4 14 Volšperk/Wolfsberg 10 3 13 Trst/Trieste 10 4 14 Gorica/Gorizia 9 3 12 Grljan/Grignano 3 2 5 Castro Porpetto 3 2 5 141 19 55 215 Zunaj province 7 1 1 9 Skupno 148 20 56 224 284 Igor Salmič: Minoriti štajersko-koroške province od prve polovice 16. stoletja do jožefinskih reform, str. 275–287 Članki in razprave || Articles and Papers Leta 1765 je v provinci, kot že rečeno, živelo 224 minoritov (od tega 148 duhovnikov, 20 bogoslovcev in 56 redovnih bratov). Zunaj province je od tega delovalo sedem duhovnikov, en bogoslovec in en redovni brat. Posebej je bilo število bratov visoko v glavnem samostanu province v Gradcu, in to kar 56. Temu so sledili samostani na Ptuju (26 članov) in v Celju (22 članov). Najmanj- ši skupnosti sta se nahajali v Grignanu in Castru Porpettu, v obeh je delovalo pet redovnikov. Najmočnejša kustodija je bila štajerska (152 članov), ki je štela skoraj dve tretjini vseh članov, njej pa sta sledili kranjska (36 redovnikov) ter koroška kustodija (27 članov). Ena od značilnosti province je bila v tem, da predstojniki skupnosti (gvar- dijani) po navadi niso opravljali te službe v domačem kraju, temveč so prihajali iz drugih samostanov: tako je graški gvardijan prihajal npr. iz Beljaka, ptujski iz Celja, celjski iz Maribora itd. Kar se tiče funkcij redovnikov štajersko-koroške province lahko poleg gvardijana, vikarja, pridigarjev in spovednikov zasledimo tudi druge aktivnosti oz. poklice, s katerimi so se ukvarjali predvsem redov- ni bratje: vratar, zakristan, kuhar, kletar, vrtnar, bolniški oskrbovalec, lekarnar, krojač, mizar, pek itd.62 NEOBJAVLJENI VIRI ASC – Arch. S. Crucis, Minoritenkloster, Wien/Dunaj: • Cathalogus Familiarum Per Provinciam Styriae et Annexarum in Conventibus Com- morantium Ordinis Minorum S. Franc. Convent. 1765, fasc. 49 • Platner, Arsenius: OFMConv († 1781) Brevis Descriptio Inclytae Provinciae Styriae et Carinthiae Ordinis Minorum S. Francisci Conventualium (1766) (št. II/263). • Provinciales Provinciae Styriae Ordinis Minorum S. Francisci Conventualium, 1780-1785, (brez št.) HHS – Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Wien/Dunaj • AT-OeStA/HHStA RK Maximiliana 16-213 (6. april 1506) OBJAVLJENI VIRI Giordano iz Giana: Cronaca. V: Fonti Francescane (ur. Ernesto Caroli), Padova: Editrici Francescane, 2004, str. 1521–1560. Tomaž iz Čelana: Vita beati Francisci. V: Fontes Franciscani (ur. Enrico Menestò). Assisi: Edizioni Porziuncola, 1995, str. 273–424. Salmič, Igor: »Brevis Descriptio Inclytae Provinciae Styriae et Carinthiae Ordinis Minorum S. Francisci Conventualium (1766)«, Trascrizione e commensto del manoscrit- to di p. Arsenius Platner. V: Miscellanea Francescana 115 (2015), št. 3–4, str. 478–538. Wadding, Luke: Annales Minorum. 8 zv. [od 1208 do 1540], Roma 1625-1654 (16 zv. v tretji izdaji:1931–1933). LITERATURA Autieri, Felice: I Regesta Ordinis nella storia dei Frati minori conventuali. V: Mi- scellanea Francescana 114 (2014), št. 1-2, str. 73-103. 62 Mlinarič: Zgodovina samostana, str. 110. VIRI IN LITERATURA 285 Letnik 40 (2017), št. 2 Bahčič, Robert: Čudež, ki traja 800 let. Zgodovina Frančiškove karizme v svetu in pri nas. Ljubljana: Brat Frančišek, 2007. Benedik, Metod in Kralj, Angel: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nek- danja Štajerska kapucinska provinca (monografija). V: Acta Ecclesiastica Sloveniae 16 (1994). Bove, Gennaro: Manjši bratje na Štajerskem in Koroškem. V: Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, str. 29–46. Bove, Gennaro: I minoriti nei territori di Stiria e Carinzia dal secolo XIII al 1785. V: Miscellanea francescana 101 (2001), št. 1–2, str 245–281. Bove, Gennaro: Martirio e santità tra i Minori conventuali nel secolo di S. Giuse- ppe da Copertino († 1663). V: Miscellanea Francescana 103 (2003), št. 1-2, str. 153-168. Di Fonzo, Lorenzo – Odoardi, Giovanni – Pompei, Alfonso: I Frati Minori Conven- tuali. Storia e vita 1209-1976, Roma: Curia Generalizia O.F.M.Conv., 1978. Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja (ur. Po- likarp Brolih in Silvin Krajnc). Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja, 2000. Frančiškovi manjši bratje minoriti na Slovenskem od časov sv. Frančiška do dana- šnjih dni. 30-letnica samostojne Slovenske minoritske province sv. Jožefa (ur. Marjan Vo- grin). Ljubljana: Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa, 2002. Fräss-Ehrfeld, Claudia: Geschichte Kärntens, zv. 2: Die ständische Epoche, Klagen- furt: Johannes Heyn, 1994. Freed, John Beckman: The Friars and German Society in the Thirteenth Century, Cambridge/Mass: Medieval Academy of America, 1977. Friess, Gottfried Edmund: Geschichte der österreichischen Minoritenprovinz, Wien: Gerold, 1882. Gatti, Isidoro: Il P. Vincenzo Coronelli dei Frati Minori Conventuali negli anni del generalato (1701-1707). Miscellanea Historiae Pontificiae 42/1-2, Roma: Gregorian Bi- blical BookShop, 1976. Godina, Miroslav: Štajersko-avstrijska minoritska provinca. V: Pax et bonum: spo- minski listi posvečeni sedemstoletnici minoritskega samostana na Ptuju (ur. Mirko Godi- na). Ptuj: Minoritski samostan na Ptuju, 1939, str. 39–40. Guggenbichler, Gaudentius: Der Protestantismus und die Franziskaner, Bozen: Wohlgemuth’schen Buchdruckerei, 1882. Kurbus, Janez: Serija provincialnih ministrov in generalnih komisarjev Štajersko- -Koroške province minoritskega reda (OFMConv.). V: Frančiškovi manjši bratje minoriti na Slovenskem, str. 77–91. Maračić, Ljudevit Anton: Maleni i veliki. Franjevci konventualci u Istri, Zagreb: Provincijalat franjevaca konventualaca, 2001. Maračić, Ljudevit Anton: Franjevački počeci u Istri i samostan sv. Franje u Pira- nu. V: Sedem stoletij minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu 1301–2001, 23–39. Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989 (ur. Jože Mlinarič in Marjan Vogrin). Ptuj in Celje: Mohorjeva družba v Celju, 1989. Mlinarič, Jože: Zgodovina samostana od ustanovitve do 1800. V: Minoritski samo- stan na Ptuju 1239–1989, str. 47–148. Mlinarič, Jože: Frančiškanski samostan od ustanovitve okoli leta 1240 do prese- litve leta 1784. V: Frančiškani v Ljubljani, str. 81–148. Moorman, John Richard Humpidge: Medieval Franciscan Houses, New York: St. Bonaventure, N.Y.: Franciscan Institute, St. Bonaventure University, 1983. Parisciani, Gustavo: La riforma tridentina e i Frati Minori Conventuali, Roma: Mi- scellanea Francescana, 1984. Plath Christian: Die Franziskaner-Konventualen (Minoriten) und Martinianer. V: Orden und Klöster im Zeitalter von Reformation und Katholischer Reform 1500-1700 (Katholisches Leben und Kirchenreform im Zeitalter der Glaubensspaltung 67), zv. 3, Münster: Aschendorff, 2007, str. 137-161. Rant, Guido: Die Franziskaner der österreichischen Provinz: ihr Wirken in Nie- 286 Igor Salmič: Minoriti štajersko-koroške province od prve polovice 16. stoletja do jožefinskih reform, str. 275–287 Članki in razprave || Articles and Papers derösterreich, Steiermark und Krain bis zum Verfall der Kustodie Krain und ihrer Klöster (1596), Stein in Krain: Slatnar, 1908. Salmič, Igor: Storia dei francescani in Slovenia. V: I francescani nella storia dei popoli balcanici nell’VIII centenario della fondazione dell’Ordine (ur. Viviana Nosilia – Marco Scarpa). Venezia: archetipolibri, 2011, str. 37-58. Sedem stoletij minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu 1301–2001 (ur. France M. Dolinar in Marjan Vogrin). Piran: Slovenska minoritska provinca sv. Jože- fa, 2001. Škofljanec, Jože: Observanti province sv. Križa in slovenske pokrajine od konca 15. do srede 18. stoletja (doktorska disertacija), Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2008. Tommaso da Celano – Agiografo di san Francesco. Atti del Convegno Internaziona- le, Roma, 29 gennaio 2016 (ur. Emil Kumka). Roma: Editrice Miscellanea Francescana, 2016. Vogrin, Marjan: Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa od začetkov do ponovne samostojnosti. V: Frančiškovi manjši bratje minoriti na Slovenskem, str. 9–29. Ziegler, Walter: Die deutschen Franziskanerobservanten zwischen Reformation und Gegenreformation. V: I francescani in Europa tra Riforma e Controriforma (Atti del XIII Convegno Internazionale). Assisi, 17-19 ottobre 1985, Assisi 1987, str. 51-94. Žugaj, Marijan: S. Francesco in Croazia e la Protoprovincia Croata (1217-1239). V: Miscellanea Francescana 82 (1982), str. 247-310. Žugaj, Marijan: Hrvatska provincija franjevaca konventualaca (1217-1559). V: Hrvatska provincija franjevaca konventualaca nekad i danas (ur. Ljudevit Anton Mara- čić). Zagreb: Provincijalat franjevaca konventualaca, 1989. CONVENTUAL FRANCISCANS OF STYRIAN-CARINTHIAN PROVINCE FROM THE 1ST HALF OF THE 16TH CENTURY UNTIL JOSEPHIAN REFORMS This contribution follows the evolution and happenings of Styrian-Carin- thian province which was autonomous for almost 300 years, building on a little known but very precious source Brevis Descriptio inclytae Provinciae Styriae et Carinthiae Ordinis Fratrum Minorum Conventualium. Upon the presentation of developments, we were attentive to a broader geographical space which signifi- cantly influenced functioning and mentality of Conventual Franciscans of Styr- ian-Carinthian province with its characteristics. Some periods were marked by true flourishing as seen on the example of the 17th and the first half of the 18th centuries. This is evident from architecture since in that period baroque trans- formation of monastic and church spaces started in many places. The circum- stances of the birth of the province itself are especially surprising. If the Brevis Descriptio is to be believed, the Styrian-Carinthian province gained autonomy at the time when numerous other communities and provinces decayed owing to the start of Protestant movement. The decline of the province at the end of the 18th century progressed in a similar manner to that of other monastic commu- nities, the consequences of Josephian reforms being well known. Yet the picture is not complete. Some historians also pay attention to other causes that helped the situation deteriorate drastically. According to their view, those reasons need to be searched for within the order itself. We could cite the thoughts of Gen- naro Bove who identified individual possession of funds as the weakness of Mi- norites. This was the practice that came to be increasingly obvious due to the broad interpretation in urban constitutions. Such behavior led many Minorite friars to a private way of life repeatedly and thus accelerated the spiritual di- SUMMARY 287 Letnik 40 (2017), št. 2 lution of the order. Only at the end of the 19th century, the Covnentual order once again formally introduced community life (vita communis perfecta) at the recommendations of Pope Leon XIII and the engagement of minister general Bonaventura Soldatić, thus gaining a new spiritual impetus. Some even speak of the new birth as the provinces that first adopted this reform were opening new outposts in Europe and around the world with the greatest zeal and spiritual power in the first half of the 20th century.