Za ljudsko stavbarstvo na loškem oziemlju, ki ga je Stanko Vumik uvrstil
v samostojno tipeiko skupino (škofjeloško-cerkljanska hiša), velja splošna opredelitev,
da združuje v svojski sintezi »primorske« in alpske edemente.' Vurnik
je celo določnejši — o škofjeloško cerkljanski hiši govori teot o prehodnem
tipu.- Vendar bi prav pri tipoloških oznakah skušali formulirati nekaj bistvenih
popravkov. Tip, kot ga pojmuje slovenska geografska literatura, ob njej pa
tudi prvi umetnostno zgodovinski pogledi, je v bistvu nepremaikljiva kategorija,
sama opredetidtev pa temelji v abstrahiranju airhitektumih (stavbnih) oblik,
ki jih najdemo na najpogostejših primerkih.
Pri tej metodi lahko takoj odkrijemo eno od bistvenih piomanjikljivosti —
odsotnost časovne perspektive. Kolikor vzaimemo kot regionalni stavbni tip
najpogcstejšo hišno obliko na nekem ozemlju, potem dejansko pKJsplošujemo
obliko, ki ima pečat določenega najbolj konjunktumega in najbližjega obdobja.
Skofjeiloško-cerkljanska hiša je pravzaprav stavbna forma z elementi bairočne
in »Maisiciistične« likovne konvencije, ki pa-eseneča in učinkuje predvsem s svojo
gmoto. Gre namreč za nadstroipno, zidano stanovanjsko hišo razmeroma stroge
zunanjšaine — ki pa ima celo v tej obliki drugačen prizvok, kot pa sa ji ga
dali prvi tipologi. Upoštevati moramo, da so tip opredeljevali na podlagi ohranjenega
in hkrati neraziskanega gradiva, kot gmoto bde barve z veličastnim
zatrepom.
Kasnejše raziskave, predvsem pa sondiranja ostenij, so pokazale nekoliko
di-ugačno sliko. Strogo beda fasada z asketsko likovno opremo (mejni zidci, z
opeiko ali akriljem pokrit strešni zidec med jedrom stavbe in visokim zatrepom,
strogi portali itd.) je v bistvu klasicistična adaptacija barvno in oblikovno
živahnejše baročne hiše. Saj smo pri mnogih dominantnih objektih ugotovili,
da se pod beležem in strogim fasadnim okrasjem skriva dokaj živahna poslikava
(Zupanovšče v Predmostu, Urbanova hiša v Brodeh, hiše v Ledinici pri
Zireh itd.) arhitekturnega in figuralnega značaja. Hkrati pa ugotaivljamo, da
se tip klasicistične zidane nadstropne hiše (opredeljene kot škofjeloško-cerkljanska
hiša) uveljavlja zgolj na robu loškega ozemlja. Obe dolini — Selško do
Zalega loga in Poljansko do Gorenje vasi in Trebije — pa obvladuje »alpsko«
učinkujoča baročna hiša, ki pa tudi nakazuje dokaj rezko socialno razlikovanje
med kmečkimi arhitekturami.
Za loško ozemlje ugotavljcimo, da ga v stavbairskem pogledu označujejo
predvsem kmečki dvorci in velike kmečke hiše (Spanova hiša na Suhi, že ome-
73
SOCIALNA IN LIKOVNA STRUKTURA TIPOV KMEČKEGA
STAVBARSTVA NA L O Š K EM OZEMLJU V LUČI
OPREDELJEVANJA STAVB
DR. IVAN SEDEJ
njeno Žuipanovšče, Sefertska »graščina«, Kalanova hiša na Bukovici, Žirovčeva
hiša v Bodovljah, nekaj hiš v Selcah itd.) — vendarle gre za razmeroma tanko
plast. Številčno najmočnejši je bil skromnejši tip pritlične, pred 19. stoletjem,
večinoma pol lesene, pol zidane stanovamjsifce hiše ali pai skromnejše nads'troi>-
ne hiše poznogotsfcega ali baročnega značaja. Dominantne kmečke arhiteikture
imajo potem nekoliko drugačen pomen — opredeljujejo bogato podeželsko
družbeno plast in imajo v okviru stavbnega tkiva naanjših in večjih naselij
ter kultivirane krajine značaj dominante in hlkrati »vsoorca« za oblikovanje na
nižjih socialnih ravneh. V jM-imeru kmečkih dvorcev gre torej za izrazito socialni
»tip« — saj poznamo podobne primere tudi z drugih območij na Gorenjskem
in dedoma na Koroškem (ZUjska dolina).
Po 'drugi strani pa moramo ugotoviti, da so se današnji čas ohranile predvsem
večje in soUdnejse zgradbe; pol leseno arhitekturo so namreč že v 19. še
bolj pa v 20. stoletju večinoma radikalno obnoviiUi in prilagodili novemu načinu
življenja. Tako je najštevilnejše in prevladujoče ljudsko stavbno tkivo bodisi
izgimlo, ali pa je ostalo v senci mogočnejših, reprezentativnejših arhitektur.
Pri tem pa vendarle ne smemo zanemariti dejstva, da so na loškem ozemlju
velike nadstropne kmečke hiše pogostejše kot na drugih allpskih območjih —
Čelna fasada Pepetove hiše v Hosti pri Škof j i Loki
74
kar prav lahko povežemo z relativno blaginjo lastnikov večjih zemljišč, z vplivi
tranzitnega prometa prek obeh dolin pa tudi s specifičnim položajem sicer
odvisnih, vendarle na dokaj oddaljenega gospodarja vezanih gospodarskih enot.
Dominantni kmečki dvorci in večje nadstropne hiše, kjer so nam raziskave
največkrat poikazale sledove starejših predbairočnih gradbenih in arhitekturnih
fasz, so potemtakem zaradi svoje vizualne učinkovitosti in obvladovanja širših
prostorov (Kalanova hiša na Bukovici pravzaprav opredeljuje naselje in jo
preglasa le cerkvena dominanta), dobMi oznako »tipične regionaJne (lokalne)
kmečke arhitefctuire«. Kolikor nadstropnost povežemo z Vumikovo opredelit-
Detajll na čelni fasadi pepetove hiše v Rosti pri Škofjl Loki
75
vi j o, da gre za hišni tip prehodnega značaja (etažnost in strogost naj bi bili
primorski prvini) pa se spet ne moremo znebiti misili, da je biilo učinkovanje
arhitekturnih oblik (v pomenu vplivanja na sosednje regije) pretežno enosmerno,
in sicer od loškega ozemlja proti zahodu (v tem p>ogledu nas podpirajo tudi
dognanja o poteh loških umetnikov iz 15. in 16. stoletja proti SLovenSki Benečiji),
sicer pa tudi ob koncu 18. stoletja srečamo dela ljudskega slikarja iz
okoJice Škofje Loke ne le nad Tolminom (Šentviška gora), mairveč tudi v Doblarju
in na obronkih Brd. Potemtakem lahiko z dokajšnjo gotovostjo trdimo,
da so se primorski vplivi (vsaj v bolj intenzivni obliki) v 18. in deloma tudi
v 19. stoletju ustavili v dolini Idrijce.
Po drugi strani pa tipcloška oznaka »škofjeloško-oerkljanska« hiša ne vedja
niti v »nadčasovnem«, geografskem pomenu besede. Stroge nadsitropne stavbe
z ostro odsekanimi zatrepi in strmimi strehami so značilne predvsem za prostor
med Tokninorn in Idrijo. Večje stavbe s šiirokimi mnogooenimi čeli, ki bi
lahiko funkcionirale kot prehodna oblika, so prostorno omejene na pas med
zahodnim robom loškega ozemlja in dolino Idrijce. Potemtakem ne predstavljajo
izrazitejšega stavbnega tipa, marveč časovno varianto, ki ni nikoli obvladovala
loškega ozemlja v celoti.
V dolini Idrijce med Idrijo in Tolminom je danes najpogostejši tip razmeroma
visoka zidana hiša s strmo dvokapno streho in strogim neomamentiranim
zatrepom. Ob pogostih nadstropnih pa so najštevUnejše vrhkletne, pribrežne
stavbe, ki imajo v fvmkcionalnem pogledu zgolj vizualni učinek nadstropne
zgradbe. Vsi ti objekti, ki jih lahko datiramo v drugo polovico 18. in
prvo poiovico 19. stoletja, imajo v oblikovnem p>omenu precej skupnega s
stavbarstvom na gorenjski strani — so pa tudi izredno pomembne razlike.
Tu se dejansko srečujemo že z vplivi primorskega stavbarstva. Vendar v omenjenem
obdobju bolj na funkcionalni ravni — saj ima kuhinja mnogokje značaj
pomožnega bivalnega prostora, ali pa je locirana v veliki veži, brez delitve
z lokom ali obo^kom! Na primorsiko — ah točneje kraško arhitekturo nas spominjajo
še najbolj asketske zimanjščine. Po drugi strani pa stalna tlorisna
shema (veža s kuhinjo ter ob njej »hiša« s kamro) nakazuje tesno zvezo z alpskim
funkcionalnim konceptom. Hiša je togo oblikovan organizem s stalno
obliko in pri vseh poslopjih z enako funkcijo — nasprotno pa je kraška (tudi
goriška aJi pa hiša v Brdih) fleksibilen adicijski organizem z izredno široko
pahljačo plastičnih in prostorskih variant.
Povprečna hiša na loškem ozemlju (odštejmo za zdaj kmečke dvorce in
kajže) pa ima vse poglavitne značilnosti sočasne, širše pojmovane in opredeljene
alpske (gorenjske) hiše. Razlika je v tem, da se na loškem ozemlju
(podobno kot v Bohinju) trdoživo ohrauijajo konservativnejše oblike črnih kuhinj
v vežah pa tudi »gankov« in podobnih funkcionalnih dodatkov je sorazmerno
manj kot v istem času (18. in 19. stoletje) drugod na Gorenjskem.
Čeravno lahko trdimo, da »gank« nikakor ni tuj element na kmečkih arhitekturah
iz 17. in 18. stoletja — spomnimo se le Pepetove hiše v Hosti, nekaterih
hiš v Zmincu itd. Pravzaprav ima na tem ozemlju gank nekoliko bolj poudarjeno
uporabnostno strukturo in ga neredko srečujemo na zadnji, nereprezentativni
fasadi — največkrat vendarle kot kasnejši dodatek (Sefert — zunanji
hodnik na retrofasadi povezuje gorenj o vežo s straniščnim prizidkom itd.).
76
Kolikor se vrnemo k hišam na »prehodnem« ozemlju (izjemen primer so
nekatere bogatejše ohranjene kmečke arhitekture okoli Ledin), pa laiiko ugotovimo,
da je strogost fasad v precejšnji meri omiljena s preslikavo — pa
naj gre za freske figurativnega značaja ali pa arhitekturne motive. Velika fasada
Zakljeve hiše na Ledinah je pobarvana rdeče, preprežena pa je z mrežo
slikanih pilastrov, in sicer tako, da pilastrska polja učinkujejo kot bogati baročni
okviri z letnicEuni, monogrami in podobnim simbolnim in ozmačevalnim
repretoarjem. Šivani robovi (v 18. in 19. stoletju je na loiikem ozemlju najpogostejša
oblika zeleno pobarvanih pravokotnikov brez dodatnega okrasja)
pa so tako ali tako stalni del poslikave pri kmečkih arhitekturi od Koroške
do Pugleda pri Karlovici na Dolenjskem (kmečki dvorec iz srede 18. stoletja)
Kmečka zidana hlSa iz prve polovice 19. stoletja v Slapu ob Idrijci
77
in jih opredeljujemo kot vpliv »primorske tektonike« v najširšem kontekstu
stavbarstva na alpskem ozemlju. Kjer ne smemo pozabiti na najbolj verjetno
možnost, da gre za posredno vplivanje, prek cerkvene, grajske in meščanske
arhitekture — torej v večji meri za prevajanje sočasnih (ah starejših) stilnih
prvim, kot pa za neposreden naslon na ljudsko stavbarstvo v neki drugi, čeravno
relativno bližnji regiji.
Kamnoseški detajli na stanovanjskih hišah, ki jih srečujemo na loškem
ozemlju med 16. in 19. stoletjem, sodijo vsi po vrsti v okvire dokaj toge in
enotne likovne kulture na Gorenjskem Ln loškem ozemlju. Tu srečujemo predvsem
,polkirožne portale s posnetimi robovi, ki so se v neikaterih primerih
ohranili pwav do začetka 18. stoletja (Hotavlje — mežnarjeva hiša), okna in
line s posnetimi robovi, v 18. stoletju pa predvsem manjša baročno oblikovalna
kamnita okna s profUirainimi prekladami in policami. Vse te elemente združujejo
doikaj enotne mere in razmerja. Nasprotno pa je »stroga Primorska«,
ki seveda pozna tudi tovrstno, na enak način obdelano kamnoseško okrasje,
mnogo bolj živahna in raznolika — saj na tem ozemlju srečujemo neprimerno
več vrst okenskih okvirov in ix>rtailov, predvsem pa tudi detajle najrazličnejših
dimienzij. Kolikor lahko na loškem ozemlju ali na Gorenjskem čaisovno opredelimo
kamnoseški detajl tudi po proporcu in dimenzijah — tega na Krasu
navadno ne moremo, saj so tu že v 16. stoletju pK>znali tudi večja pravokotna
Klasicistična kmečka hiša v Podplečem
78
okna v gladkih kamnitih okviirih, v 19. stoletju pa se spet uveljavljajo tipično
szgodnjebairočna« okna s profiliranimi prekladami in brez polic itd.
Potemtakem lahko poimorske vplive na kmečko stavbarstvo omejimo zgolj
na nekaj struktur in hkrati ugotovimo, da je hiša na loškem ozemlju v vsakem
času od 15. do konca 19. stoletja nekoliko modificirana varianta klasične
alpske hiše s črno kuhinjo. Omamentiranje in poslikavanje fasad, ki je doživelo
na loškem ozemlju največji razmah v 18. stoletju, pa se je kot običaj
preneslo tudi prek meja, predvsem na območje, ki sta ga obvladovala Idrija
in Tolmin. Tako srečujemo figurativno poslikavo ljudskega freskanta iz zadnjega
desetletja 18. stoletja na nekaj deset hišah med Vojskim in Doblarjem
ter Brdi, kjer je isti mojster neposredno vplival tudi na neznanega lokalnega
mojstra. Kot posebnost lahko omenimo, da so stenske podobe »loškega mojstra«
našle svoje mesto tudi na več fasadah kmečkih hiš v Slovenski Benečiji.
Tipološka opredelitev stavbarstva na loškem ozemlju je sorazmerno težka^
saj so časovne in celo socialne dimenzije (prerezi) najpogosteje zakriti z
usedlinami mlajših dob. Vendar lahko rečemo, da se je tudi v 19. stoletju
hkrati pojavljalo več oblik — variant — od hiš z mnogokotnim tlorisom
Vhodna fasada kmečkega dvorca ZupanovSče v Predmostu pri Poljanah
79
(pošev izbočena rizalitna partija ob vhodu) v okolici Zirov do izrazitO' »gorenjske
« kmečkoklasicistične nadstropne hiše, kakršno srečujemo v Selški dolini
in okoU Škofje Loke. Iz tega pa sledi, da v tem in prejšnjem baročnem
obdobju nekega enotnega hišnega tipa, ki bi obvladoval škofjeloško in cerkljansko
ozemlje, ni bilo. Ob vsem pa ne smemo pozabiti na razlike med socialno
opredeljenimi stavbnimi tipi — kmečka hiša, bivališče bogatega lastnika
dvojnega ali velikega grunta (hube) je bila navzven bistveno drugačna
od hiše malega ali srednjega kmeta — hkrati pa so bogatejše arhitekture na
loškem ozemlju vedno kazale tudi precejšnjo zunanjo podobnost z meščanskimi
hišami, kjer lahko pojav črne kuhinje (ločene z lokom — šipovnikom)
prehodnega značaja ocenimo kot konservativno prvino in hkrati kot odmev
prehodnih vež v meščanskih hišah.
Ob ugotovitvi o pretežno enosmernem vplivanju proti zahodu (Tolminu
in dolini Soče) pa ne gre zanemariti nasprotnega toka, ki je navadno odkrita
ali pa prikrita sestavina ene od poudarjenih snneri. Vendar se te povezave
odigravajo na nekoliko drugačni ravni. Strogost fasad smo že omenili — tu bi
lahko dodali izTcizito tektoniko v formulaciji rsizličnih dodatkov: prizidkov in
pa zaprtih, koridorsko grajenih gankov, brez balustrskega okrasja. V isto kategorijo
sodijo tudi visoki zaprti zatrepi in strožje oblike streh pretežno brez
čopov (ki strogo formo strehe navadno mehčajo). K temu moramo spet dodati
ugotovitev, da med strogimi oblikami srečujemo tudi bolj slikovite: balustrsko
rezljane ganke, slamnate strehe s čopi, pol lesene stavbe z živahno menjavo
barvne fakture na zunanjščimi itd. Strožje oblike 2nmanjščin in asketskih notranjščin,
ki jih poživljajo profilirane deske in tramovi, pa spet niso le posebnost
loškega ozemlja —- sodijo v kategorijo »regionalnih konstcint« celotnega
ailpskega prostora, posebej pa Gorenjske.
Detajl okna s kovano
mrežo Iz 18. stoletja
pri Krlžnarju
v Mavčičah
80
struktura stanovanjskih hiš v kmečkem okolju kaže tudi na tipoloSki
ravni izrazito povezavo med socialnim statusom njenega lastnika (nosilca) in
obliko. Problem strožjih (»finejših«) oblik in slikovitejših rešitev ima namreč
tudi socialno ozadje. Vse velike kmečke arhitekture — pretežno ambicioznejši
kmečki dvorci — učinkujejo strogo in navadno nimajo »slikovitih« dodatkov,
kot so ganki ali baročno kopičenje cvetličnih motivov po fasadi. Na teh objektih
iz 18. stodetja se okrasje omejuje na odlično obdelane kamnoseške podrobnosti
(portali in otena), na figurativno kompozicijo v višini etaže in na
strogo oblikovane šivane robove (slikane). Poslopje učinkuje kot gmota in je
v mnogočem p>odobno graščini ali pristavi — bogastvo lastnikov pa se odraža
predvsem v ambicioznosti in v številu kamnoseško obdelanih detajlov. Freska
na najbolj vidni fasadi (navadno v etaži zatrepne fasade med srednjimi okni)
pa ima enako funkcijo kot slikani grbi na starejših graščinah — njen namen
ni zgolj v barvnem akoentuiramju ploskve, marveč funkcionira predvsem kot
oznaka socialnega statusa.
Na hiši Zupanovšče v Predmostu poleg kasnejših fresk nastopa ščitek v
obliki grba nad portaiom.! Slikarija pa je (taico kot na Urbanovi hiši v Brodeh,
Zakljevi na Ledinah, Spanovi na Siihi) izrazito arhitektonska — saj gre za
slikane pilastrske motive oziroma za okvirna polja. Nasprotno pa je klasičen
primer skromnejše arhitekture Pepetova hiša v Hosti, kjer so zunanjščino ob
koncu 18. stoletja pregmili s pisanim prtom slikarije, s figurativnimi motivi,
s cvetličnimi šopki, z žaireče pobarvanimi poikni itd. Vse skupaj pa dopolnjuje
še slikovitejši motiv lesenega nadstropja, opasanega z ganikom. Iz tega pa bi
lahko potegnili nekoliko daljnosežnejši sklep o odvisnosti med socialnim položajem
nosilca arhitekture in njenim dblikovanjem. Gre namreč za dvoje
nivojev likovnega okusa, kjer lahko govorimo o bolj umirjenem, strožjem in
nekoliko nerodno povedano »finejšem« okusu (ki je seveda rezultat zahtev
določenega socialnega nivoja) bogatejših in navadno bolje razgledanih naročnikov
ter o težnji po doseganju videza ibogastva s skromnejšimi, zato pa likovno
živahnejšimi sredstvi pri revnejših, skromnejših lastnikih arhitekture.
V današnjem pomenu besede sta sicer obe plasti pripadali enakemu krogu
konsumenitov z več ali manj enakimi potrebami in likovnim nazorom — le
da je moral skromnejši naročnik po sili razmer poseči pK) skromnejših, predvsem
pa cenejših načinih akcentuiranja arhitekture. Zato je namesto kamnitih
okvirov naročil cenejše slikane — fasado, ki ni mogla preglasiti večjih in bogatejših,
pa je akcentuiral in tako »povečal« z živopisno slikarijo. Na čisto
likovnem nivoju pa gre v obeh primerih za izrazito tektonsko in na funkcijo
vezano okrasje, iki se v vsem podreja osnovnemu arhitekturnemu konceptu.
Struktura kmečkega stavbarstva, ki v rsizdobju od kmečke renesanse v
16. in 17. stoletju, do kmečkega klasicizma po letu 1800 ni nikoli predstavljala
enotnega tipa, je potemtakem mnogo bolj zapletena, kot je to videti na prvi
pogled. Hkrati pa nas navaja k misli, da je ustvarjanje »modelov«, pa naj gre
za pojave v umetnosti ali na socialnem področju, hkrati tudi izkrivljanje resnične
podobe. Eden takih preprostih raziskovalnih »modelov« je tudi geografsrka
tipološka opredelitev, ki izzveni kot formalistična metoda za opis ene od
sestavin okolja, saj nudi le približno podobo o prevladujočih oblikah starejše
arhitekture na določenem ozemlju. Tu bi morali pripomniti, da je prevladujoč
tip na tem ozemlju danes dvoje Oblik. Najprej se srečujemo s preurejeno
6 Loški razgledi 81
(»adaptirano«) starejšo kmečko hišo, ki jo skušajo naročniki po obliki in funkciji
približati sodobni, neteoliiko zastareli obliki visokoptritlične ali nadstropne
stanovanjske hiše, nato pa še s previliadujočo obliko novejše in najnovejše individualne
stavbe, ki jo predstavljata visokopritlična in nadstropna hiša približno
kvadratnega tlorisa, z nesomenno oblikovanimi fasadami (akcentuirajo
jih tridehia indiistrijska okna) in plitvo salonitno streho. Na starejše stavbne
oblike nas potemtakem spominjajo preostali detajli n a preurejenih hišah in pa
razaneroma redki spomeniki, ki se vedno bolj utapljajo med novimi enodružinskimi
hišicami.
Zato lahko sMepamo, da je bilo loško oaemlje v preteklosti domovina
različnih stavbnih obHk, ki pa vse po vrsti sodijo v tipsko skupino alpskega
stavbarstva. Večino ugotovljenih hišnih oblik (za vsako obdobje posebej) pa
po drugi strani določa socialni status njihovih lastnikov, kjer j e najpomembnejša
ugotovitev, da je formalna strogost bogatejših arhitektur v ljudskem
okolju rezultat določene obliko^me diferenciacije, ki je nasledek socialnega
razlikovanja in težnje premožnejših, da bi svoj likovni ncizor približali tedaj
veljavnim normam »dobrega okusa«.
Ob razpravljanju pa smo ugotovili, da je geografska metoda sicer pomembna
in usitrezna za opisovanje sporočenega stanja na nekem ozemlju, ne
more pa dati odgovora na tipološka vprašanja, ki zanimajo etnologa ali raziskovalca
likovnih pojavov. Gre torej za nekoliko drugačen pogled na stavbno
gradivo, ki predstavlja v očeh prvega predvsem materializiran odraz načina
življenja, v očeh iimetnostnega zgodovinarja pa sp>ectfično inačico sočasnega
likovnega koda, in kar je najpomembnejše, na vsako zavestno in ambiciozneje
oblikovano kmečko arhitekturo gleda kot n a individualno arhitekturno stvaritev.
O p o m b e
1. Oznako »škofjeloško cerkljanska hiša« je uvedel Anton Meliiik, za njim pa jo
je prevzel Rajko Ložar in kasneje vsa tovnstoa geografska in etnološka literatura.
Glej: Anton Melik: SLovenija, geografski opis, Ljubljana 1963, Slovenska Matica,
stran 520—558. (Ponatis); Rajko Ložar: Kmečki dom in kmečka hiša. Narodopisje
Slovencev, Ljubljana, stran 62—97, iposebej na str. 70. — 2. Glej: Stanko Vumlk,
Kmečka hiša Slovencev na jiižnovzhodnem pobočju Alp, Etnolog IV., stran 30—86.
R e s u m e
LA STRUCTURE SOCIALE ET PLASTIQUE DES TYPES L'ARCHITECTURE
RURALE SUR LE TERRITOIRE DE SKOFJA LOKA EN VUE D'UNE
CLASSIFICATION DES B A T I M E N TS
En traitant des types de Tarchitecture rurale sur le territoire de Skofja Loka,
Tauteur constate que la tipologie artistique et ethnologique des motifs architecturauK
differe essentiellement de la typologie geographique affirmee. Dans la classification
typologique de Tarchitecture rurale sur le territoire de Skofja Loka, il pred en
consideration la typologie des couches sociales particulieres dans une optique historique
et chronologique. II constate que les influences architecturales entre les regions
sont beaucoup plus petites que les influences entre la haute architecture et celle
populaire sur le territoire alpin plus large. L'auteur conclue son article avec la
constation que deux types d'architecture se sont etablis recemment: le type d'une
maison individuelle au rez-de-chaussee surleve ou aux plusieurs etages et le type
de la maison rurale bStie ancienne, transormee et adaptee et qui conserve les caracteristiques
des formes anciennes de Tarchitecture rurale.
82