467 Knjižne ocene in prikazi
Avtorici drugega velikega dela knjige o srednjem cesarstvu
sta isti kot pri prejšnjem: V. Gassner in S. Jilek. Poglavje se začne
s pregledom obdobja od cesarja Hadrijana do markomanskih
vojn. Predstavljene so splošne politične razmere v imperiju, ki
se v tem času še prav posebej odražajo na obravnavanem pro-
storu. Dogodki in posledice markomanskih vojn - namestitev
dveh novih legij v Recijo in Norik - so opisani pregledno in jasno,
tako kot celotna knjiga pa je tudi ta del napisan v zelo berljivem
tonu. Končno se prične še urbanizacija severnega Norika, nas-
taneta namreč dva nova municipija: Ovilava in Cetium. V nas-
lednjih podpoglavjih avtorici obravnavata mestno življenje, upravo,
ki ima tam svoj sedež, življenje na podeželju, provincialno umetnost
in drugo. Sproti opozarjata na spremembe in razlike, ki se v tem
času pojavijo v primerjavi s prejšnjim obdobjem. Posebej pa je
treba opozoriti na razdelek, ki se ukvarja s trgovanjem in obrtjo;
v tem kontekstu se namreč lahko seznanimo z znamenitim noriškim
železom (ferrum Noricum), pa tudi drugimi dejavnostmi: kam-
noseštvom, lovom, tkanjem ... Že od prvih stikov med rimskim
imperijem in noriškim kraljestvom so pri tem imeli posebno vlogo
trgovci, katerih pomen avtorici orišeta prav na tem mestu. Sle-
dita še obravnavi religije in načina pokopa. Kakor na vsakem
območju se tudi na tem najdejo geografsko omejene značilnosti;
tukajšnji kulti: Mars Latobius, Isis Noreia, Kybele ..., noriško -
panonske gomile kot način pokopa, za katere lahko predvidevamo,
da so stvar keltske kontinuitete.
Tudi čas Severov prinese določene novosti; že sam prev-
zem oblasti Septimija Severa ni običajen, spet namreč pride
do izraza vojaška moč nekega pretendenta. Z dinastijo Severov
se v Rimskem imperiju začne prva resnejša kriza; v ospredje
družbe stopa militarizacija; vojska - poveljniki in legionarji
pridobivajo na pomenu. Ker pa so tudi grožnje barbarov če-
dalje večje, se rimska država odloči utrditi obrambne sisteme,
ob cestah postavijo beneficiarske (beneficiarji - neke vrste policaji)
postaje, saj se vedno bolj širi tudi roparstvo. V času cesarja
Karakale nastane še kolonija Lauriacum. Za to obdobje je značilno
širjenje misterijev in kultov z vzhoda (Mitra, Jupiter Dolihen-
ski, Izida ...), ki jih je vojaštvo zaradi svoje mobilnosti raznes-
lo po vsem rimskem imperiju. Tako imenovani vojaški cesarji
3. st. krize ne morejo preprečiti; le-ta se kaže tudi v zakopanih
zakladih iz tega časa po provincah Norik in Recija.
Poglavje o pozni antiki, ki se prične z Dioklecijanom, je pripravila
S. Ladstätter. Čas vladanja cesarja Dioklecijana zaznamujejo
njegove reforme, ki so zavrle in prestavile propad države. Pre-
novo doživijo tudi province, zaradi lažje uprave in obrambe jih
Dioklecijan razdeli na manjše upravne dele. Tako nastaneta: Noricum
ripense in Noricum mediterraneum ter Pannonia Prima in Panno-
nia Secunda. Uspešno politiko nadaljuje cesar Konstantin, Di-
oklecijanov naslednik. Meje rimskega imperija doživijo prve
spremembe, enako velja za donavski limes in količino vojske, ki
je bila tja postavljena. Upadanje je vidno na vseh področjih življenja:
trgovina, obrt, obdelovanje zemlje, kar nikakor ni brez posledic.
Sledi še obdobje od bitke pri Adrianopolu pa do zadnjih
vzdihljajev rimske dobe. Doba, ki je prepredena z bitkami, vpa-
di ljudstev z vzhoda, intrigami, propadanjem in se konča z odstavitvijo
zadnjega zahodnorimskega cesarja. V Italiji kmalu zavlada Teo-
derik Veliki; sledi obdobje, ko je vzhodnoalpski prostor razdel-
jen med Franke, Bizantince in Langobarde. Vse te pa kmalu
zamenjajo Slovani, ki se sem naseljujejo v prihajajočih stoletjih.
Staroselsko prebivalstvo se pred navali Slovanov umika na višje
ležeče naselbine, ki so ena izmed značilnosti tega obdobja.
Preostane samo še zadnje dejanje, ki se ukvarja s širjenjem
krščanstva, najprej na splošno, kmalu pa preide na obravnava-
no področje. Avtorica predstavita Vita Severini kot pomemben
zgodovinski vir za zgodovino pozne antike ter organizacijo cerkve
na samem začetku vzpona.
Več kot sto strani knjige so avtorice zapolnile s koristnimi
indeksi, seznami literature, časovnimi tabelami, opombami in
podobnim. Izbor citirane literature je izredno obsežen, tako
nedvomno zajema večino referenc vrednih upoštevanja.
Sedanji avstrijski prostor je bil v antiki razdeljen med tri
province: Norik, Recijo in Panonijo. Največji del je pripadal
Noriku, v katerega je bil vključen tudi nezanemarljiv del da-
našnjega slovenskega prostora. S tega stališča je knjiga, ki se
odlikuje po svoji širini, natančnosti, preglednosti in jasnosti
zanimiva tudi za slovenske strokovnjake, pa tudi za širšo cilj-
no skupino ljubiteljev antične zgodovine, saj je kljub svoji st-
rokovnosti napisana v prijetnem poljudnem tonu.
Julijana VISOČNIK
Andreas Kakoschke: Ortsfremde in den römischen Provinzen
Germania inferior und Germania superior. Eine Untersuchung
zur Mobilität in den germanischen Provinzen anhand der Inschriften
des 1. bis 3. Jahrhunderts n. Chr. Osnabrücker Forschungen zu
Altertum und Antike-Rezeption 5. Bibliopolis, Möhnesee 2002.
ISBN 3-933925-26-6. 673 str.
Pred nami je knjiga, ki je izšla kot peti zvezek v zbirki
Osnabrücker Forschungen zu Altertum und Antike-Rezeption.
Tematika dela je zanimiva, saj se je avtor epigrafskega imenskega
materiala lotil z novega zornega kota, ki bo nedvomno navdih-
nil tudi druge raziskovalce predvsem zaradi uporabnosti re-
zultatov, ki so se pokazali že pri prvi taki študiji. Avtor se geografsko
omeji na provinci Germania inferior in superior; njegov namen
je pokazati vse vidike priseljevanja oziroma preseljevanja: vzroke
in povode le-teh, socialne posledice, motive za spremembo kraja
bivanja, pa seveda tudi predstavnike socialnih plasti, ki so bili
v teh spremembah najbolj zastopani.
Avtor nam v uvodu pojasni namen dela in predstavi vpra-
šanja, na katera želi z njim odgovoriti. V raziskavo je pritegnil
vse osebe omenjene na napisih v germanskih provincah, za
katere se lahko dokaže ali vsaj upravičeno domneva prostor-
ska mobiliteta. Zanima ga, kakšni so bili motivi, da so posamezniki
ali skupine zapuščali domače kraje. Ugotoviti želi, ali so ob-
stajali tesni stiki med obema germanskima provincama, iz katerih
regij imperija so priseljenci prihajali in ali je bilo priseljevanje
z juga in zahoda močnejše kot tisto iz obdonavskih provinc.
Svojo pozornost posveti tudi preseljevanju žensk ter samemu
procesu preseljevanja, ki se je moral skozi stoletja vsaj malo
spreminjati. Avtor že na začetku opozori na znano dejstvo, da
so bili motivi za spremembo kraja v antiki večinoma gospo-
darski, poleg tega pa ne smemo pozabiti na posebno vlogo trgovcev,
obrtnikov, umetnikov ter legionarjev in vojakov v pomožnih
četah. Priseljevanje in preseljevanje v rimskih provincah je
nedvomno potekalo in nikakor ni bilo omejeno samo na mejna
področja. Delo je časovno omejeno na prva tri stoletja po Kr.
Na naslednjih straneh avtor pojasni, kako prepoznamo ”tu-
jce” na epigrafskih spomenikih. Na napisih je namreč omenje-
no izredno malo oseb z navedbo porekla. Pogosteje se to sicer
zgodi v primerih, ko gre za vojake, kar je glede na njihov način
življenja povsem razumljivo. Origo (izvor) posamezne osebe je
velikokrat podan s pomočjo besed: domo (iz kraja), patria (iz
domovine), natione (po narodnosti) ali civitate (iz mesta/ljust-
va). Ime svobodnega rimskega državljana je bilo na napisih
sestavljeno iz več delov: praenomen (prvo ime), nomen gentile
(družinsko ime), filiacija, tribus (okrožje), cognomen (osebno
ime), redkeje je sledila še domovina. Na prehodu 2. st. nava-
janje okrožja in domovine pojema, pomembno vlogo pri tem
ima nedvomno tudi constitutio Antoniniana iz leta 212.
Kot že rečeno, primerov, ko bi na napisu našli tudi poreklo
osebe, ni veliko. Zato se je avtor moral zateči k drugim prije-
mom prepoznavanja ”tujcev” v obeh Germanijah. Pomemben
element je bila navedba poklica; tudi takrat so namreč obsta-
jali poklici, ki so bili tesno povezani z mobilnostjo in potovan-
ji: trgovci, obrtniki, umetniki, vojaki.
Peregrini se od svobodnih državljanov ločijo že po sami
imenski formuli, saj je le-ta sestavljena samo iz dveh delov:

468 Knjižne ocene in prikazi
imena in očetovega imena v genetivu, zato je moral A. Kako-
schke preučevanje zastaviti drugače. Iz samega napisa je nam-
reč pridobil manj podatkov o osebi peregrinskega statusa. Kljub
temu, da niso imeli rimskega državljanstva, so jim bile podel-
jene določene pravice. Avtor v nadaljevanju razloži pravni status
oseb, razlike med rimskimi državljani, peregrini, osvobojenci
in sužnji. Razlaga sicer ni obsežna, pojasni pa bistvene razli-
ke, ki se pojavijo na napisih in s pomočjo katerih lahko pre-
poznamo osebo določenega pravnega statusa.
Poseben razdelek je namenjen grškim imenom, ki pravilo-
ma v prvih dveh stoletjih ne nakazujejo geografskega porekla,
temveč socialni izvor posameznika. Izjema so seveda grška imena,
ki so bila izpričana le v posameznih primerih in so tako mo-
rala priti skupaj z lastnikom z vzhoda. Rimljani namreč svo-
jim otrokom niso dajali grških imen predvsem zaradi tega, ker
so bila tipična za sužnje. Do sprememb pride šele v 3. st., ko
pride v senat veliko število mož z vzhoda.
Geografski pojmi rabljeni kot družinska ali osebna imena
niso zanesljiv kvalifikator (npr. Sabinus); taka imena so se namreč
že zelo zgodaj razširila in prešla v splošno rabo.
Avtor poudari netipična posvetila bogovom, ki se izjemo-
ma pojavijo na določenem območju, kar dokazuje, da so ”mo-
bilne osebe” ostale zveste domačim božanstvom. Tako so jim
tudi na tujem postavljali oltarje in druge spomenike. Čaščenje
lokalnih kultov se je širilo po rimskem imperiju skupaj s tistim
slojem prebivalstva, ki se je selil iz takšnih in drugačnih raz-
logov. Tipičen primer je npr. širjenje Mitrovega kulta, ki se je
z vzhoda z vojaštvom raznesel v vse dele države. Podobno kažejo
na tujce tudi netipične formule na napisih. Vsaka provinca ali
tudi manjša regija je imela svoje značilnosti pisanja na kamni-
te spomenike, pri čemer izstopajo formule oziroma kratice. V
Germanijah so npr. zelo nenavadne D M S - Deo Mithrae Soli
(sončnemu bogu Mitri), D I M - Deo invictae Mithrae (nepre-
magljivemu bogu Mitri) ali S T T L - sit tibi terra levis (naj ti
bo zemlja lahka).
V provincah Germania Superior in Germania Inferior so
prebivalce vpisali v štiri različna volilna okrožja (tribus): Quirina,
Claudia, Papiria in Cornelia. Jasen dokaz za priseljenca je seveda
navedba kakega drugega okrožja. Eden izmed kriterijev je tudi
sam jezik na napisu: kot je bilo že podčrtano so lahko greciz-
mi dejansko tudi znak prišleka z vzhoda. Omeniti je treba tudi
sorodstvene vezi, na katere lahko sklepamo glede na ista družinska
imena. Če lahko za katerega od njih dokažemo, da se je prise-
lil, potem lahko to sklepamo tudi za ostale. Podobno velja tudi
za osebe, ki so vklesane na istem napisu.
Sledi krajši razdelek posvečen datiranju napisov, ki je pri
vsaki epigrafski študiji izrednega pomena. Avtor poudari lo-
kalne značilnosti in posebnosti, ki jih nikakor ne gre spregle-
dati, saj imajo pri datiranju napisov v provincah posebno težo.
A. Kakoschke navede nekaj najbolj očitnih posebnosti dati-
ranja napisov v obeh Germanijah, ki pa se vsaj delno pokriva-
jo tudi z drugimi bližnjimi provincami. Del uvoda o etnični
pripadnosti ne prinese veliko novega; prebivalce loči na do-
morodne in priseljene ter na tiste germanskega ali keltskega
porekla. Avtor nato posveti samo še nekaj besed že omenjene-
mu pravnemu statusu oseb v rimskem imperiju.
Po tem zgoščenem in jasnem uvodu, ki predstavi in razloži
latinsko nomenklaturo ter posebnosti rimskega pravnega sta-
tusa, sledi katalogni del, kjer so napisi razvrščeni po zgoraj
omenjenih kriterijih: eksplicitna navedba kraja, imena, posve-
tila, obrazci ... V sami knjigi je ta del odpravljen na hitro: ime
napisa, kraj najdbe, literatura in sam latinski napis; v priloženi
zgoščenki pa je drugo poglavje s 466 stranmi posvečeno na-
tančni obdelavi vsakega posameznega napisa. Prvo in tretje
poglavje na zgoščenki pa sta zastopani tudi v knjigi kot njen
prvi in zadnji del. Iz praktičnih razlogov je treba priznati, da
je ta rešitev, ki jo je ubral avtor, sicer elegantna; moteče je le
to, da katalog v knjigi sploh ni opremljen s stranmi in tako
predvsem na prvi pogled deluje kot tujek. Ta isti del je na zgoščenki
obsežna in natančna objava napisov po najstrožjih kriterijih
stroke. Fotografij sicer ni, vendar je to pri tej študiji, kjer nas
zanimajo predvsem sami napisi, razumljivo.
Zadnji del knjige je posvečen izvrednotenju in analizi imenskega
materiala ter poskuša natančno odgovoriti na v uvodu zastav-
ljena vprašanja. Motive za mobiliteto razdeli na gospodarske,
verske, socialne, zdravstvene, vojaške in druge. Na osnovi
obdelanega epigrafskega materiala, ki je obsegal okoli 500 napisov,
avtor analizira stike med mesti in njihovo okolico, stike med
sosednjimi mesti in sosednjimi regijami v germanskih provin-
cah. Posveti se torej mobiliteti znotraj posamezne province in
preseljevanju iz ene province v drugo. Ugotavlja, katere osebe
prihajajo iz posameznih provinc. Posamezne razdelke posveti
galskim provincam (Belgica, Lugdunensis, Aquitania), južnim
(Hispaniae, Narbonensis, Italia) in alpskim provincam, osebam
iz Britanije, donavskim provincam (Raetia, Noricum, Panno-
nia, Dacia, Dalmatia, Moesia), Grkom in osebam z vzhoda ter
posameznikom iz afriških provinc. V okviru predloženega
epigrafskega materiala pa avtor zasledi tudi nekaj oseb, ki so
se priselile z območij zunaj rimskega imperija.
Sledi pregled socialne in poklicne diferenciacije v obeh
germanskih provincah, ki sta podobni tudi drugod v rimskem
imperiju. Avtor analizira glede na preseljevanje in doseljevan-
je zgornji sloj prebivalstva, člane mestnega sveta (ordo decuri-
onum), svečenike, ki so organizirali vladarski kult (seviri Au-
gustales), trgovce, obrtnike, umetnike, zdravnike, svečenike,
”duhovne” poklice, ter sužnje in osvobojence. Naslednji raz-
delek A. Kakoschke nameni mobiliteti žensk in ugotavlja, da
je bila v veliki meri odvisna od mobilitete njihovih mož. Veči-
noma gre namreč za spremljanje zakonskih partnerjev ali pa
za mobiliteto v okviru neke zelo mobilne družine. Razlike, med
socialnimi sloji niso opazne; tako da avtor trdi, da prej omen-
jeni dejstvi veljata za vse sloje: sužnje, osvobojenke, žene vo-
jakov in legatov ...
Časovno diferenciacijo, ki jo avtor obdela na samem koncu
otežuje dejstvo, da je napise velikokrat težko ali skoraj nemo-
goče natančno kronološko razvrstiti. Avtor tako ne pretirava z
natančnimi ugotovitvami, ki bi lahko bile sporne, ampak se
omeji na oris značilnosti širšega časovnega razpona.
Pričujoče delo A. Kakoschkeja odkriva nove možnosti in
smeri v raziskovanju epigrafskega gradiva. Tema, ki jo obrav-
nava, je tudi sicer zelo aktualna, saj mobiliteta in migracije
niso le pojav preteklosti, pač pa so zelo živi tudi v sodobnem
svetu. Na osnovi okoli 500 napisov izriše dokaj dobro podobo
priseljevanja iz raznih delov rimskega imperija v Porenje. Knjiga
bi lahko bila v spodbudo vsakemu epigrafiku, da pri svojem
delu nekaj pozornosti posveti tudi temu vidiku življenja v
preteklosti, ter tako pripomore k bolj celostnemu vedenju o
antični preteklosti.
Julijana VISOČNIK
Miles Romanus. Dal Po al Danubio nel Tardoantico, Maurizio
Buora (ur.). Pordenone 2002. 320 strani, 73 tabel, 29 slik,
19 kart.
Pričujoče delo je zbornik prispevkov z mednarodnega srečanja
zgodovinarjev in arheologov v Pordenonu, ki sta ga organizi-
rala Consorzio Universitario Pordenone in Centro Studi Sto-
rici del Friuli Occidentale, potekalo pa je med 17. in 19. mar-
cem 2000. Tema srečanja so bili sledovi vojaške prisotnosti v
materialnih ostankih poznega rimskega cesarstva med Padom
in Donavo, večinoma na področju Caput Adriae, za zbornik
pa je odgovornost prevzel Maurizio Buora.
Obsežen zbornik z uvodom Michela Feugèra v francoščini
se deli na štiri, v glavnem geografsko določene, sklope: (1)
problemi splošnega značaja, (2) padska nižina in osrednji del
alpskega loka, (3) okrog Jadrana in (4) proti Donavi. Sestav-