119 Glasnik SED 65|2 2025 Knjižne ocene Nadia Molek* * Nadia Molek, dr. antropoloških znanosti, docentka, Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu; nadia.molek@fos-unm.si. JAKA REPIČ IN MARIJA URŠULA GERŠAK: Pogledi na Branislavo Sušnik in njen prispevek k raziskavam paragvajskih staroselskih ljudstev. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2025, 284 str. Zbornik Pogledi na Branislavo Su- šnik in njen prispevek k raziskavam paragvajskih staroselskih ljudstev je izšel leta 2025, nastal pa je v transna- cionalnem in interdisciplinarnem pro- jektu Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani. Uredila sta ga antropolog Jaka Repič in raziskovalka hispano- ameriške književnosti Marija Uršula Geršak. Knjiga je nastala v želji, da bi Branislavo Sušnik – slovensko be- gunsko znanstvenico, ki je s svojimi etnološkimi, antropološkimi, arheolo- škimi, etnolingvističnimi in kulturno- zgodovinskimi raziskavami starosel- skih ljudstev Paragvaja pustila izjemen pečat – čim bolje predstavili slovenski javnosti. 1 Uvod Jake Repiča in Marije 1 Prvi poskusi predstavitve Branislave Sušnik slovenski strokovni javnosti segajo v leto 1993, pozneje so sledili tudi prispevki drugih avtorjev. Veliko prej pa jo je dobro poznala slovenska skupnost v Argentini, kjer je obja- Uršule Geršak izstopa kot konceptualni temelj zbornika, saj poveže politično- zgodovinsko in geografsko dinamiko Paragvaja in znanstveno vlogo Brani- slave Sušnik. Knjiga je zasnovana v štirih vsebin- skih sklopih. Prvi del, Jeziki in ljud - stva Paragvaja, združuje prispevke s področja jezika in etnolingvistike. Na osnovi del Branislave Sušnik 2 so Ma- rija Uršula Geršak, Jaka Repič, Helena Dobrovoljc in Marta Kocjan Barle tem poglavju sistematično predstavila jezi- kovne skupine te države, kar je za slo- venskega bralca še vedno razmeroma neznano področje. V Paragvaju, kjer živi okoli 6,4 milijona ljudi, ima gva- ranščina poseben status: uporablja jo večina prebivalstva in pomembno obli- kuje tudi paragvajsko španščino. Jezik presega okvir staroselskih skupnosti in je osrednji element nacionalne identi- tete. Poglavje je še zlasti zanimivo, ker opozarja na razliko med endonimi (la- stnimi poimenovanji) in eksonimi (zu- nanjimi oznakami). V ospredje postav- lja problematičnost kolonialnih imen, ki so pogosto temeljila na zunanjih značilnostih (npr. Frentoni – ‚čelasti‘, Orehoni – ‹ušati›), ter poudarja pomen spoštovanja avtohtonih oznak v sodobni rabi. Vključuje tudi jezikoslovni razmislek o slovenjenju poimenovanj staroselskih ljudstev, jezikov in regij. Navaja natančen sis- tem za tvorbo množinskih oblik in občnoimenskih kombinacij (npr. ljud- stvo Ače – Ačejci), ob tem pa pregled- vila več člankov v slovenščini. Podrobnejši seznam njenih prispevkov gl. na str. 10. 2 Celoten seznam del je objavljen v zborniku; gre za temeljna dela Branislave Sušnik, ki ob- segajo raziskave Gvaranov, misijonskih skup- nosti, Chamacocov ter širše zgodovinsko- antropološke študije Paragvaja. nico poslovenjenih oblik etničnih sku- pin, ki se pojavljajo v delih Branislave Sušnik, vključno z alternativnimi in zgodovinskimi zapisi (npr. Guayakí → Gvajaki → ljudstvo Ače). Poglavje Jasmine Markič O paragvaj- ski španščini s sociolingvističnega stališča pokaže, da Paragvaj svojo identiteto gradi na izraziti jezikovni večplastnosti. Gvaranščina, ki jo Gva- rani razumejo kot sveto besedo (ñe’ẽ = duša), je preživela kolonializem, evangelizacijo in kreolizacijo ter z ustavo iz leta 1992 postala so-uradni jezik države. Markič poudari dva glavna stebra jezikovne krajine: gvarani (avañe’ẽ) in paragvajsko španščino, ki se je zaradi geopoli - tične izolacije razvila drugače kot v sosednjih državah. Zlasti zanimiva je analiza jopare – fluidne mešanice obeh jezikov, kjer se španski glagoli prepletajo z gvaranskimi priveski in obratno. V jopari se španski glagoli srečajo z gvaranskimi priveski, gva- ranskimi vezniki v španskih stavkih, interferenčno fonologijo. Paragvajska španščina pa je obdržala glasovne po- sebnosti (npr. ohranitev /ʎ/, odsotnost yeísmo), prevzela fonološke in leksi- kalne elemente iz jezika gvarani ter oblikovala poseben kodifikacijski si- stem). Poglavje jezika ne predstavi le kot komunikacijsko sredstvo, temveč kot ključni temelj nacionalne identite- te in kulturnih transformacij. Drugi del knjige se osredotoča na živ- ljenjsko pot in raziskovalno delo Bra- nislave Sušnik. Prispevki paragvajske antropologinje Marilin Rehnfeldt, di- rektorice Etnografskega muzeja An- drés Barbero Adeline Pusineri in nje- ne namestnice Raquel Zalazar, Marije Uršule Geršak ter umetnostne zgodo- vinarke Irene Mislej ponujajo različ- ne poglede na njeno življenjsko pot. 120 Glasnik SED 65|2 2025 Knjižne ocene Nadia Molek Predstavijo jo kot žensko in begunko, ki je v izoliranem in patriarhalnem pa- ragvajskem okolju gradila znanstve- no kariero. Prispevek Marilin Rehn- feldt »Čudakinja« Branislava Sušnik in temelji paragvajske antropologije njeno delo umešča v kontekst para - gvajske intelektualne zgodovine ter poudarja njegov pomen v prostoru, ki je bil hkrati kolonialen in mizogin. V tropskem pragozdu, med ljudstvi Čiripa, Ače in Gvarani, so njeni slo- varji, slovnice, terenske beležke in muzejske zbirke postali temelj antro- pologije, a ob ceni fizične, čustvene in epistemološke obremenitve. Opo- zarja, da je bila njena zapuščina dolgo marginalizirana, kar dokazujejo tudi pisma Paragvajskemu znanstvenemu društvu, iz katerih je razvidno skopo financiranje, odpor institucij ter dvo- mi o njenem delu. Marilin Rehnfeldt analizira tudi razmere, v katerih je Branislava Sušnik raziskovala: fizične grožnje bolezni, izolacije in odsotno- sti zaščite so dopolnjevale moralne di- leme raziskovalnih metod. V intervju- jih z Ačejci se je soočala z dejstvom, da so živeli v polsuženjskem polo - žaju; ženskam ni smela pristopiti; za intervjuje je plačevala gospodarjem in delila oblačila. V svojih zapiskih je reflektirala nemoč, fragmentarnost in selektivnost podatkov, prepletenih z miti, s spolnimi podtoni in spomi- nom – a jih je kljub temu vztrajno beležila. Ob tem se avtorica dotakne tudi hierarhij v znanstvenem polju. Kot »mati paragvajske antropologi- je« je bila Branislava Sušnik v sporu z »očetom« Leonom Cadoganom. Kot ženska raziskovalka ni imela dostopa do politične zaščite, vplivnih mrež in institucionalne infrastrukture, kar vse je bilo za Cadogana samoumevno. Njen doktorat in akademski prestiž so se dostikrat izkazali kot nezadostni. Adeline Pusineri in Raquel Zalazar v prispevku Študijska potovanja Bra- nislave Sušnik k ljudstvom Čiripa- Gvarani (Ava-Gvarani) in Ače- Gvajaki (Ače) v Vzhodni regiji Pa - ragvaja (1958–1960) poudarita, da je Branislava Sušnik razmišljala o arhivu, v katerem bi bile – preden jih sodobnost in politika dokončno pre- plavita – zbrane materialne, zvočne in narativne sledi Gvaranov. Bogato po- glavje opisuje zbrane predmete in po- snetke (427 etnografskih artefaktov, 600 fotografij, številne zvočne kase- te), ki so postali jedro kolekcije Etno- grafskega muzeja Andrés Barbero. Prispevek Marije Uršule Geršak Bra- nislava Sušnik ter vloga in pomen ženske v paragvajskem nacionali- stičnem diskurzu do konca vojaške diktature Alfreda Stroessnerja je po- membno zaradi razkrivanja intimnega prostora v korespondenci Branislave Sušnik. V ospredju je napetost med osebnim glasom ženske znanstveni- ce in nacionalističnimi predstavami o vlogi žensk v Paragvaju. Pisma razkrivajo razkorak med idealizirano podobo ženske kot matere in narodne junakinje ter resničnostjo vsakdanje- ga življenja v revščini, izolaciji in na- silju. Branislava Sušnik v njih ostro opisuje ženske različnih slojev – od oportunističnih meščank do revnih žensk, ujetih v propadanje družbene morale. Obenem so pisma kanal, prek katerega med Stroessnerjevo dikta- turo (1954–1989), ko je bila javna kritika onemogočena, izraža margina- lizacijo, frustracije in dvome, pa tudi kritiko nasilja, prekarnosti in izključe- nosti žensk. Konec poglavja opozarja na nevarnost mitologizacije Branisla- ve Sušnik kot »čudakinje« in poudarja potrebo po vrednotenju njenega opusa onkraj hagiografskih naracij – kot de- lo ženske znanstvenice, ki je ustvar- jala v institucionalnem, političnem in emocionalnem vakuumu. Prispevek Irene Mislej Branislava Sušnik in slovenske Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja v Argen- tini in Paragvaju prinaša dragocen vpogled v vlogo slovenskih sester pri misijonskem delu med staroselskimi skupnostmi in v širši kontekst sloven- skega izseljenstva v Latinski Ameriki. Na podlagi bogatega dokumentarnega gradiva pokaže pomen ženskih mrež in transnacionalnega sodelovanja ter osebne vezi med Branislavo Sušnik in sestrami, ki so ji pomagale pri pr- vih stikih z misijoni in s terenskim delom. Prispevek opozori na pogum in vztrajnost sester v težkih razmerah ter pokaže, kako so gradile mostove med kulturami in omogočale dostop marginaliziranih skupnosti do izobra- ževanja in zdravstvene oskrbe. V tretjem delu slovenski in argentin- ski antropologi – Aleksandra Saksida, Federico Bossert, Diego Villar, Jaka Repič in Mojca Terčelj – razpravljajo o raziskavah paragvajskih starosel- skih ljudstev. Delo Branislave Sušnik umeščajo tudi v širše teoretske in ontološke okvire. Ta del je med naj- kompleksnejšimi in vsebinsko najbo- gatejšimi prispevki zbornika, pove- zuje namreč antropološka teoretsko- reflektivna stališča z empirično iz- jemno bogatim in občutljivim te - renskim delom, ki ga je Branislava Sušnik izvajala več desetletij. Ale- ksandra Saksida v prispevku Brani- slava Sušnik med paragvajskimi sta- roselci ritual teoretsko artikulira kot kompleksno obliko vzpostavljanja reda, ki združuje ideologijo, izkušnjo in kulturo. Avtorica se opira na teo - rije Eliadeja, Cazeneuva, Eriksona, Šmitka in Škamperleta ter pokaže, kako dragoceni so njeni zapisi inici- acijskih obredov in totemskega sis- tema Čamakokov, v katerega je bila vključena tudi sama (s totemom mra- vljinčarja). Izstopajo njene refleksije o akulturaciji in resocializaciji mlajše generacije Čamakokov v šestdese- tih in sedemdesetih letih. S pomočjo mitoloških zgodb in obredov je raz- iskovala transformacijo identitete kot »mentalnega stanja« in produkta interakcije, dualno klansko struktu- ro, funkcijo tabujev, komunikacijo s svetim v Eliadejevem pomenu ter ša- manizem kot obliko kulturne terapije, moči in družbene kohezije. Njeni za- pisi tako pričajo o procesih moderni- zacije, v katerih so šamani izgubljali avtoriteto, obredi so se folklorizirali, miti trivializirali, mladi pa so se iz tabujev norčevali. Ta pojav je Brani- slava Sušnik razumela kot »kulturno izgubo spomina«, ki deluje hkrati kot 121 Glasnik SED 65|2 2025 Knjižne ocene Nadia Molek obrambni mehanizem in kot prilago- ditveni odgovor na kolonialno in mi- sijonarsko nadvlado. Poglavje Federica Bosserta in Diega Villarja Branislava Sušnik in antropo- logija sprememb prinaša stališča ar- gentinske antropologije in Branislavo Sušnik predstavi kot antropologinjo procesov in mrež. Gre za enega naj- bolj teoretsko inovativnih prispevkov v knjigi, presega namreč hagiografski pogled nanjo in jo umešča v širše raz- prave o antropologiji Latinske Ame- rike. Avtorja njeno delo interpretirata kot antropologijo sprememb, saj je Branislava Sušnik razgrajevala in preoblikovala etnonime (npr. Frento- nes → Toba → K’vom) ter jih brala kot zgodovinske plasti moči, prevo- dov in stikov. S to »stratigrafijo imen« in z regionalno primerjalno metodo je Čako/Paragvaj na novo zamišljala kot mobilni sistem, v katerem so mešanje, zavezništva in večjezičnost strukturni pogoji in ne naključni učinki kolonia- lizma. Premik od lokalnih monografij k mrežam in konfederacijam je teži- šče premaknil stran od Gvaranov kot paradigmo nacionalnega in jih vpeljal v relacijsko kartografijo, ki povezu- je širše južnoameriške regije (Ande, Pantanal, Amazonijo, Río de la Plato), s čimer se Branislava Sušnik približu- je tudi teorijam svetovnih sistemov (Wallerstein 2004). Ob tem Federi- co Bossert in Diego Villar poudarita njeno empirično doslednost: razhod z zgodovinsko-kulturno šolo, prednost terenskemu delu, uporabo vizualnih in zvočnih arhivov ter gosto, a natanč- no pisanje z analitičnimi neologizmi. Njena besedila jasno beležijo koloni- alne mehanizme – misijone, prisilno delo, dolžniške sisteme – in njihove učinke na kulturne preobrazbe, od generacijskih konfliktov do ponovne semantizacije ritualov. V poglavju Animizem, perspektivi- zem in večvrstna družba v zgodnjih raziskavah Branislave Sušnik Jaka Repič ponudi hermenevtičen premi- slek, ki antropologinjo umešča v širši kontekst slovenske povojne protiko- munistične diaspore, katere intelek- tualni prostor so sooblikovale institu- cije, kot je Slovenska kulturna akcija. V drugem delu poglavja avtor pokaže, da se njene zgodnje raziskave dotika- jo ontoloških vprašanj človeškosti, ki so v središču sodobne antropologije (Descola; Viveiros de Castro, idr.). Repič v ospredje postavi tri koncep- te, ki delo Branislave Sušnik pove - zujejo s sodobnimi teorijami. Prva je antropološka kategorija »animizem«, relacijska ontologija skupne notra- njosti vseh bitij (ljudi, živali, rastlin, duhov), kar predhodi interpretacijam Philippa Descolaja. Drugi koncept je »preslepitev/perspektivizem« oz. pojav, ki ga pri južnoameriških sta - roselcih opiše kot sposobnost šama- nov, da se preobrazijo in prevzame- jo več kot eno človeškost; pozneje jo je teoretiziral Viveiros de Castro. Nazadnje predstavi »silo/tvornost«, posebno moč, aktivno lastnost (han- gak pri Lengvah), ki jo posedujejo ljudje in neljudje. Pri človeku je ta sila trojna (kontinuiteta, intenzivnost, obnovitev) in s tem postane privile- giran nosilec ravnotežja v animistič- nem krogu. Sila je lahko koristna ali nevarna, odvisno od razmerij, ki jih vzpostavlja. S tem poglavje pokaže, da je Branislava Sušnik že v petdese- tih, šestdesetih in sedemdesetih letih razvijala relacijsko pojmovanje sveta, kot ga danes obravnavajo teoretiki no- vega animizma, ontološkega obrata in multivrstnih družb. Mojca Terčelj v prispevku Totemizem včeraj in danes: Odnos človek – žival v luči družbene identitete in sodobnih okoljskih vprašanj gradivo Branislave Sušnik analizira skozi prizmo klasič- ne antropologije (Durkheim, van Gen- nep, Lévi-Strauss, Frazer idr.). Pouda- ri, da so njena opažanja o totemizmu, relacijah človek – žival in ritualih podobna idejam, ki jih je Lévi-Strauss uveljavil šele pozneje, ter jo predstavi kot raziskovalko, ki je strukturalistič- ne intuicije razvijala še pred njihovo kanonizacijo. Še zlasti poudari prehod od lovske eti- ke k najemniškemu gospodarstvu pri Čamakokih in drugih ljudstvih Čaka, kjer so industrializacija, puška in de- lo gospodarjem nadomestili tradicio- nalne lovske prakse in prestiž dobre- ga lovca (mitični Pörut) preusmerili v ugled ‚spretnega strelca‘ ali ymataka. Branislava Sušnik ta premik poveže s staroselsko filozofijo odprtega prosto- ra in cikličnega časa, kjer totemizem ureja medvrstne odnose in oblikuje identitete. Mojca Terčelj gradivo postavi v dialog s sodobnimi razpravami o posthuma- nizmu in ekocentrizmu. Tradicional- no intimnost odnosa človek – žival primerja z urbanim poobjektiviranjem (žival kot produkt ali hišni ljubljenček) ter opozori na raznolikost staroselskih kozmologij. Metodološko poudari diahronično delo (dve terenski kampanji z istimi sogovorniki) in zgodovinsko dimenzijo Branislave Sušnik, pogosto spregledano v struk- turalizmu. Konec je izrazito političen: izginjanje lova ni kulturna evolucija, temveč posledica načrtovanega krče- nja habitatov (držav, latifundij, korpo- racij), ki ga niti konvencija MOD 169 ne more zaustaviti. V zadnjem delu zbornika z naslovom Obeleževanje in spomin: Primer Bra- nislave Sušnik se Barbara Pregelj in Francisco Tomsich posvetita vpraša- nju oblikovanja spomina in simbolni vrnitvi Branislave Sušnik v domovi- no. Besedilo preseže retoriko prej- šnjih prispevkov in umetniško razi- skovanje razume kot trojno nalogo: ustvarjanje znanja, skrb za skupnost in izobraževanje občinstva. Avtorja spomenik interpretirata kot proces, ne kot zamrznjen kip, ter primerjata špansko in slovensko opredelitev poj- ma. Predstavita koncept »nevidnega« spomenika, kjer voda (Sora in Sava) postane snov spomina – v kontrastu s simbolom Triglava kot moške traj- nosti. Obrat k vodi poudari fluidnost, večpomenskost in skupnostno soobli- kovanje, spomenik pa se razkrije kot dinamičen proces, v katerem se pre- pletajo spomin, pozaba in interpreta- cije. Pedagoške in kuratorske prakse so oblikovale lokalno naracijo, hkrati pa razkrile napetosti, denimo ob po- 122 Glasnik SED 65|2 2025 * Nataša Rogelja Caf, dr. socialne antropologije, raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU; natasa.rogelja@zrc-sazu.si. Knjižne ocene Nadia Molek Knjižne ocene Nataša Rogelja Caf* Znanstvena monografija Ane Svetel se osredotoča na tiste razsežnosti okolja, ki se tičejo neba – govori o svetlobi in temi, vetru, zraku, letnih časih in vremenu. Na prvi pogled se zdi, da so vsakdanji pogovori o vremenu zgolj tisti prvi vhod v antropološki teren, »okraski«, ki lahko zamašijo nepri- jetne luknje klepeta in odpirajo vrata navidezno pomembnejšim temam. A knjiga Ane Svetel se posveti prav tem »majhnim« vremenskim pogovorom in praksam, ki so, kot se v knjigi izkaže, neznansko pomembni tako v teoreti- zacijah krajine kot tudi v vsakdanjiku Islandije, otoka, kjer dreves skorajda ni, kjer kraljuje veter, kjer se vidi daleč in kjer so pogovori o vremenu močno vpeti v vsakdanje strategije premikanja po otoku, ribarjenja, kmetovanja, oseb- nih praks, občutkov in sanj. Podobno, kot je to izpričano v študijah pomorske antropologije in raziskavah o ribištvu, je življenje z morjem ali otokom (ki je, sledeč prakse otočanov pravzaprav veliko bolj del morja kot kopnega) pre- žeto z vremenom. Povedano drugače, na razsežnosti okolja, ki se tičejo neba, je na otoku nemogoče ne misliti, jih ne upoštevati ali se jim ne prilagajati. Islandija za antropologijo ni terra in- cognita, je pa prostor, ki smo ga v Slo- veniji pretežno opazovali skozi »oči« nordijskih in ameriških antropologov. Imena, kot so Paul Durrenberger, Kri- stín Loftsdóttir, Kirsten Hastrup in seveda Gísli Pálsson, morda najprej pridejo na misel. Na prvi konferenci centra za pomorsko antropologijo MA- RE leta 2002 v Amsterdamu smo tako antropologinje in antropologi, ki so nas zanimale morske in otoške teme, lahko slišali islandskega antropologa Pálsso- na, ki je v razmislek postavil svojo raz- iskavo o islandskem ribištvu in ribičih, v katero so bile vselej vpletene tudi vremenske razmere. Govoril je o tak- tikah islandskih krmarjev v Severnem morju pa tudi o lastnih izkušnjah, ko se je na terenu boril z morsko boleznijo in usklajeval svoje telo z vetrom in va- lovi. Če prebiramo dela danske antro- pologinje Kirsten Hastrup o Islandiji, se med besede večkrat priplazi megla, tista prava, gosta in vlažna, ne metafo- rična. Ko je namreč avtorica kot post- doktorska študentka opravljala teren- sko delo na islandskih kmetijah, je na enem svojih terenskih pohodov skozi islandsko meglo srečala tako imenova- ne skrivne ljudi, znamenite islandske huldufolk. Pozneje je svoja doživetja opisala v članku The Challenge of the Unreal, or How Anthropology Comes to Terms with Life (1987), in čeprav je članek med antropologi dvignil nekaj prahu, je bila v ozadju debate med dru- gim megla, vremenski pojav, pogost zlasti na Islandiji. V monografiji Ane Svetel megla, vetrovi, valovi, nevihte, tema in svetloba niso ozadje pripovedi, temveč nastopajo v vlogi glavnih pro- tagonistov raziskave. S tem avtorica ne samo usredišči v antropoloških razi- skavah večkrat spregledane neoprije- mljive razsežnosti krajine – zrak, veter, svetlobo, temo …, temveč se tudi sama postavi na zemljevid ključnih antropo- loških raziskovalk Islandije. Središče knjige so tri etnografska po- glavja, v katerih so obravnavani sezon- skost in letni časi, vreme ter svetloba ANA SVETEL: Spremenljive krajine severovzhodne Islandije: Vreme, letni časi, svetloba in tema. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2024, 365 str. imenovanju Parka dr. Branislave Su- šnik in premestitvi spominske plošče, ko je občina v ospredje znova posta- vila Jakoba Aljaža in Stolp upanja. Po mojem mnenju knjiga ustvarja prostor za nadaljnje raziskave, kritič- no refleksijo in dialog. Posebna vred- nost knjige je v bogatem slikovnem gradivu, zemljevidih in arhivskih virih iz Slovenskega etnografskega muzeja in Muzeja Andrés Barbero, ki skupaj z analitičnimi prispevki osve- tljujejo razsežnosti dela in zapuščine Branislave Sušnik. Literatura SUŠNIK, Branislava: Chamacoco I: Cam- bio cultural. Asunción: MEAB, 1969. WALLERSTEIN, Immanuel: World-sy- stems Analysis: An Introduction. Durham: Duke University Press, 2004.