277 2018 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 725.85(497.451.1)"1923/1926" 061.2:795:329.12(497.4)"192" Prejeto: 17. 4. 2018 Aleš Š afarič dr., kustos, Zavod za šport Republike Slovenije Planica, oddelek Muzej športa, Kopitarjeva 4, SI–1000 Ljubljana E-pošta: ales.safaric@muzejsporta.si Sokolski dom in telovadišče Sokola I na Taboru IZVLEČEK Avtor v prispevku osvetljuje proces postavitve sokolskega telovadišča in doma telovadnega društva Sokol I na ljubljanskem Taboru, ki je potekal v obdobju med svetovnima vojnama. Pri tem se je drugo ljubljansko sokolsko dru- štvo že od samega začetka soočalo s precejšnjimi težavami, katerih izvor je bila predvsem politika. Kljub preprekam pa je z domom Ljubljana dobila takrat največji sokolski dom v državi in še eno delo v nizu mojstrovin arhitekta Ivana Vurnika. KLJUČNE BESEDE Sokol I, Tabor, sokolski dom, telovadišče, Pavel Pestotnik, Ivan Vurnik, šport ABSTRACT SOKOL GYMNASTICS CENTRE AND SOKOL I GYMNASIUM AT TABOR In this article, the author sheds light on the process of constructing the Sokol gymnasium and the seat of the gym- nastics society Sokol I at Tabor, Ljubljana, which took place in the interwar period. In doing so, the second Sokol society in Ljubljana had from the very start faced significant problems, most of which were of political nature. Despite the obstacles, Ljubljana eventually obtained what was at the time the biggest Sokol gymnastics centre in the country, as well as one of many architectural masterpieces designed by Ivan Vurnik. KEY WORDS Sokol I, Tabor, Sokol gymnastics centre, gymnasium, Pavel Pestotnik, Ivan Vurnik, sports 278 2018 ALEŠ ŠAFARIČ: SOKOLSKI DOM IN TELOVADIŠČE SOKOLA I NA TABORU, 277–288 Nastanek telovadnega društva Sokol I Slovenska sokolska in z njo društvena telesnokul- turna zgodba se začne z ustanovitvijo prvega društva Južni Sokol leta 1863 v Ljubljani. Telovadna orga- nizacija je s poudarjanjem nacionalne, slovanske in demokratične ideje postala pomemben element na- cionalnega prebujanja in bila od vsega začetka tesno vpeta v širše družbeno-politično dogajanje. Po letih vzponov in padcev je na prelomu iz 19. v 20. stoletja prišlo do preporoda sokolskega gibanja, kar je pri- peljalo do nagle rasti števila društev in članov. Naj- več zaslug za to pripisujemo dr. Viktorju Murniku, načelniku in starosti osrednjega sokolskega društva Ljubljanski Sokol, ki je na prvo mesto postavljal te- lovadno stroko, telovadbi priboril osrednjo društveno vlogo ter skušal organizacijo obvarovati pred stran- karsko politiko in nazorskimi boji, ki so od začetka 20. stoletja prodrli v vse pore družbenega življenja. V tem t. i. kulturnem boju je Sokol dobil vlogo enega izmed stebrov liberalnega političnega tabora, med- tem ko mu je katoliški pol leta 1906 nasproti postavil telesnovzgojno organizacijo Orel. Murnik je s svojim strokovnim delom že pred prvo svetovno vojno začel dosegati vidne rezultate na mednarodnih telovadnih tekmah in bil osrednja figura sokolskega gibanja. Vendar pa vsi niso delili Murnikovega pogleda, zato je občasno prihajalo do nesoglasij, in sicer pred- vsem v Ljubljanskem Sokolu in na vrhu Slovenske sokolske zveze, ki je nastala leta 1905. 1 Z narašča- njem števila članov se je tako pojavila potreba po še enem ljubljanskem društvu, ki jo je uresničila manjša skupina nezadovoljnih mlajših članov Ljubljanskega Sokola. Ta je na pobudo dr. Pavla Pestotnika izsto- pila iz društva in septembra 1907 ustanovila društvo Sokol I, prvenstveno za vodmatski in šentpetrski okraj oziroma vzhodni del Ljubljane. 2 Pestotnik je telovadno pot začel v Ljubljanskem Sokolu in kot gimnazijec vodil dijaški vaditeljski zbor (1898/99). S »sokolovanjem« je nadaljeval v Pragi, kamor je leta 1901 odšel na študij. Po vrnitvi v Ljubljano in zapo- slitvi leta 1907 se je vrnil v ljubljansko društvo, kjer pa je opažal mrtvilo v telovadnici in »brezdušnost« pri mladih, ki ne poznajo sokolskih nalog in ciljev. Krivdo je pripisoval vodstvu, na čelu z Murnikom, ki naj bi preveč pozornosti posvečalo vrhunski tele- sni vzgoji maloštevilne skupine, premalo pa duhov- ni, nacionalni in demokratični vzgoji širših množic, predvsem mladih. 3 Murnik mu je na to odgovarjal, da so za izobraževanje duha na voljo druge institucije, medtem ko gre v Sokolu le za izobraževanje njegove prave naloge, to je utrjevanje sokolske zavesti: izbolj- šanje zdravja ter povečanje delavnosti, brambnosti in 1 Več gl. Šafarič, Prepletenost politike, str. 109–113, 123–142. 2 Podpečnik, Telovadno društvo Sokol, str. 24. 3 Pestotnik, Moja življenjska slika, str. 2–15. Del katastrskega načrta Ljubljane iz leta 1841 (ZŠRS Planica, oddelek Muzej športa). 279 2018 ALEŠ ŠAFARIČ: SOKOLSKI DOM IN TELOVADIŠČE SOKOLA I NA TABORU, 277–288 nravstvene vrline naroda. 4 Novo društvo, v katerem je Pestotnik ves čas obstoja zasedal pomembne položa- je, na čelu z mestom staroste od leta 1910 do 1931, je nato res razvilo pestro prosvetno delo, svoj vpliv pa je širilo tudi v druga sokolska društva. Tako je Sokol I leta 1909 brez blagoslova Slovenske sokolske zveze približno polovico sokolskih društev z ljubljanskega območja povezal v župo Ljubljana I. Župa je nasled- nje leto začela izdajati glasilo Sokolski vestnik, ki je do leta 1913 postal glasilo petih slovenskih žup (Ljublja- na I, Gorenjska, Idrijska, Novomeška in Mariborska). Uspešno delo in hitra rast sta Sokola I že zelo zgodaj prisilila v iskanje primernih prostorov, kar pa je bil vse prej kot lahek zalogaj, ki je društvo zaznamoval celotno obdobje med svetovnima vojnama. V iskanju primernih prostorov Ureditev telovadišča in sokolskega doma na Tabo- ru v dvajsetih letih 20. stoletja je pomemben mejnik v delovanju društva Sokol I in približno na polovico razpolovi obdobje njegovega obstoja (1907–1945). »Taborsko obdobje« označujejo trije pomembni do- godki: pridobitev zemljišča, ureditev telovadišča in zgraditev doma, ki so jih ves čas in še leta kasneje spremljale številne težave in nasprotovanja. Mlado sokolsko društvo je prva leta delovanja gostovalo na različnih lokacijah. Upravne in prosve- tne zadeve so se najprej odvijale v gostilni Pri Jer- neju na Sv. Petra (današnji Trubarjevi) cesti oziroma v sosednjem stanovanju sokola Josipa Počivalnika, nato pa so najeli majhno stanovanje z dvema soba- ma v Hauptmanovi hiši na Ilirski ulici. 5 Telovadili so v majhni telovadnici brez garderobe in vode na I. mestni deški ljudski šoli na Ledini (danes OŠ Le- dina), ki so jo uporabljali tudi za druge dejavnosti. 6 Decembra 1911 je za skoraj leto dni v veljavo stopila uredba deželnega šolskega sveta, naperjena v prvi vrsti proti sokolski organizaciji, ki je telovadnim društvom prepovedala uporabo šolskih telovadnic. 7 Sokol I je zato telovadbo najprej preselil na Accetto- vo dvorišče na Taboru, kjer so za telovadnico uporab- ljali še majhno društveno sobo, od januarja do julija 1912 pa so najemali telovadnico v Narodnem domu. Za kratek čas, do razveljavitve prepovedi jeseni 1912, so se vrnili na Accettovo dvorišče, zatem pa je sledil povratek v šolsko telovadnico na Ledini. 8 Omenjena prepoved je prizadela tudi Ženski telovadni krožek Sokola I, ki je pred tem telovadil na II. državni gim- 4 Jazbec, Sokolska misel med Slovenci, str. 40–41. 5 Sokol I. in trg Tabor, str. 22; Pestotnik, Moja življenjska sli- ka, str. 22. 6 Sokolski vestnik, 2, 1911, št. 3, str. 53. 7 Slovenski Sokol, 11, 1914, št. 3, str. 20–21, Na pragu jubi- lejnega leta; Slovenski Sokol, 9, 1912, št. 2–4, str. 16–17, Iz statistike Slovenske sokolske zveze za l. 1911. 8 Sokolski vestnik, 3, 1912, št. 2, str. 65; Sokol I. in trg Tabor, str. 23. naziji na Poljanah. Po odpravi prepovedi so se telo- vadke preselile na Ledino, en oddelek pa je krajši čas deloval še v licejski telovadnici. 9 Zaradi vseh teh težav, ki jih je povzročalo pomanj- kanje pravega, predvsem pa lastnega doma, je Sokol I že pred prvo svetovno vojno ustanovil »Društvo za zgradbo in vzdrževanje Sokolskega doma Sokola I v Ljubljani« (1909), kjer so začeli zbirati denar in pri- pravljati teren za nov sokolski dom. 10 A za njegovo uresničitev je bilo treba počakati na novo državo. Spreminjanje podobe Šentpetrskega predmestja Sokolski dom na Taboru leži v Šentpetrskem predmestju, predelu Ljubljane, kjer so bile stavbe vse do druge polovice 19. stoletja skoncentrirane zgolj ob današnji Trubarjevi in Vidovdanski cesti ter Kolo- dvorski ulici. Ostalo obširno področje med ome- njenimi ulicami proti severu in vzhodu so zasedala polja in njive. Te so povečini ostale tudi potem, ko je gradnja južne železnice dosegla Ljubljano (1849) in so začele nastajati nove ulice, med njimi leta 1876 Poljska ulica (Komenskega cesta), Travniška ulica (Metelkova), Pristavska ulica (Kotnikova), Škofja ulica (Rozmanova) in Parna ulica (Slomškova). Pro- ti koncu stoletja se je mesto širilo, zato so območje začeli parcelirati in pozidavati. Temu je dala velik zagon obnova v času županovanja Ivana Hribarja, ki je sledila velikemu potresu leta 1895. Na podlagi no- vega regulacijskega načrta je Šentpetrsko predmestje začelo dobivati novo lice. Ob Resljevi in cesti Ko- menskega so zrasli mestna elektrarna, učiteljišče in ljudska šola, v neposredni bližini kasnejšega sokol- skega domovanja pa hiralnica, cerkev Srca Jezusove- ga in mestna vojašnica. Čez zemljišče trga Tabor je sicer še potekala cesta, nekaj posesti pa je bilo v lasti zasebnikov (Franc Černe, Franc Jeras, F. Marolt). Ta zemljišča je na zahodnem delu odkupila občina in tako zaokrožila trg. Vzhodni del posesti je pripadal škofovim poljem, a tudi škof je začel parcelirati in prodajati zemljišča. Leta 1909 je občina odkupila še zadnji dve zasebni posesti (Štefan Franco, Franc Černe) na vzhodnem delu, podrla hiši in v celoti za- okrožila trg, ki so ga izravnali z navoženim blatom in smetmi. Med prvo svetovno vojno je občina zemlji- šče oddajala revnim kmetom za kmetovanje. 11 Nakup zemljišča in ureditev telovadišča Po vojni, novembra 1919, je Pestotnik županu dr. Ivanu Tavčarju predstavil sokolski načrt za trg in pri- dobil njegovo podporo. 12 Tavčar je bil nekdanji staro- sta Ljubljanskega Sokola in nasploh velik zagovornik 9 Sokolski vestnik, 4, 1913, št. 2, str. 87; Sokolski vestnik, 5, 1914, št. 1, str. 18. 10 Pestotnik, Moja življenjska slika, str. 19. 11 Sokol I. in trg Tabor, str. 12–14. 12 Prav tam, str. 23. 280 2018 ALEŠ ŠAFARIČ: SOKOLSKI DOM IN TELOVADIŠČE SOKOLA I NA TABORU, 277–288 sokolstva, ob tem pa velja omeniti, da v težkem povoj- nem obdobju mestne finance niso dopuščale ureditve trga oziroma vzdrževanja mestnega parka, ki ga je za- radi načrtovanega širjenja mesta predvidel že župan Ivan Hribar. Prošnja za prodajo zemljišča Sokolu I je v občinsko obravnavo prišla tik pred iztekom leta 1919. Na seji se je vnela debata zaradi nasprotovanja poslancev SLS, ki so menili, da je cena prenizka ter da je prostor zaradi prahu in prometa neprimeren za telovadbo oziroma je že predviden za prosti trg ali park. 13 Čeprav so ugovori dajali vtis nestrankarstva, je bil glavni razlog za odpor v katoliškem političnem taboru oviranje sokolske organizacije kot enega iz- med glavnih stebrov liberalnega tabora. Gre za nada- ljevanje kulturnega boja med omenjenima taboroma, ki se je razmahnil z nastankom političnih strank v zadnjem desetletju 19. stoletja, in »delitve duhov« na skorajda vseh področjih družbenega delovanja, vključno s telesno vzgojo, kjer se je boj bil med So- kolom in Orlom. To se je v naslednjih letih vse do izgradnje sokolskega doma le še stopnjevalo. Predlog prodaje je bil sprejet s kvalificirano ve- čino poslancev liberalne Jugoslovanske demokratske stranke ( JDS), hkrati pa je občinski svet sklenil regu- lacijski načrt spremeniti tako, da odpade cesta, ki je vodila čez Tabor kot podaljšek Vidovdanske. Pogod- ba je zajemala parcelo v obsegu 6600 m² (107,5 m x 62 m), od tega je bilo lahko za stavbo namenjenih 13 Slovenec, 31. 12. 1919, str. 4, Zgradba Sokolskega doma na trgu Tabor. največ 2600 m², za telovadišče pa najmanj 4000 m². Cena prvega dela je znašala 8 K na m², cena drugega dela pa 15 K na m², kar je skupaj zneslo 71.000 kron oziroma dvakrat več od kupnine, ki jo je občina za zemljišča plačala leta 1903. 14 Nasprotniki so menili, da so s to prenizko ceno ogoljufali Ljubljano, saj naj bi bilo zemljišče vredno do dveh milijonov kron. 15 Po pogodbi je bil Sokol I zavezan, da prostor, name- njen za zgradbo, »zazida« v roku štirih let od podpisa pogodbe, v nasprotnem primeru si občina pridržuje pravico, da zemljišče po enaki ceni odkupi nazaj, in to brez odškodnine za že izvedena dela na zemlji- šču. 16 Katoliški tabor je na podpisano pogodbo odgo- voril z uradnimi pritožbami, časopisno gonjo, zbi- ranjem podpisov itd. Boj se je z mestne preselil na deželno in državno raven, kjer je o pritožbi odločala trenutno vladajoča politična opcija, vključilo pa se je tudi sodišče. Glavni spor je potekal okoli spremembe regulacijskega načrta, ki je niso odobrili več kot eno leto. V nedeljo, 1. maja 1921, so sokoli prvič prijeli za lopate in pričeli izkopavati na severovzhodni stra- ni zemljišča. Teden dni kasneje je potekala svečana otvoritev gradnje letnega telovadišča z obhodom po mestu, nagovorom staroste in koncertom na trgu. 17 Katoliški časopis Slovenec je ob tem pripomnil, da 14 Sokol I. in trg Tabor, str. 16. 15 Slovenec, 19. 4. 1925, str. 4, Gerentski svet in trg Tabor. 16 Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, str. 10–11. 17 Sokol I. in trg Tabor, str. 17–18. Začetek urejanja telovadišča maja 1921 (ZŠRS Planica, oddelek Muzej športa). 281 2018 ALEŠ ŠAFARIČ: SOKOLSKI DOM IN TELOVADIŠČE SOKOLA I NA TABORU, 277–288 »na dan enega izmed posebno pomembnih prazni- kov – Vnebohoda Gospodovega med tem, ko je ljub- ljansko verno ljudstvo dvigalo svoja srca k nebu, so začeli člani Sokola I kopati na Taboru temelj za svo- je telovadišče. Ne kvišku, v tla so upirali svoje oči in srca. In nebo jih je takoj 'poblagoslovilo' s celo ploho dežja.« 18 Po strokovni plati je gradnjo vodil stavbeni od- sek, izvajali pa so jo člani sami. Predvsem telovadci so redno, vsak večer in ob nedeljah, prihajali na de- lovišče. Dvigniti in odpeljati je bilo treba zemljo na površini kar 3000 m² ter jo nadomestiti z več plastmi gramoza, peska in prsti. Osrednja ploskev telovadišča je obsegala 60 x 40 metrov, okoli nje so speljali tri metre široko tekališče, na južni in severni strani med tekališčem in ograjo, ki je obdajala celotno zemlji- šče, pa so umestili še osem metrov široko stojišče za gledalce telovadnih prireditev. Prostor so osvetljevale luči. Zahodno od telovadišča so pod tribuno s 500 sedeži zgradili prostor za telovadno orodje, ki je ob nastopih služil kot izhod za nastopajoče, ter loče- ne prostore za moške in ženske, pri čemer je vsak od njih obsegal vaditeljsko sobo, garderobo, prhe in 18 Slovenec, 19. 4. 1925, str. 4, Gerentski svet in trg Tabor. stranišča, pri ženskah pa še dodatno sobo za hišnico in kuhinjo. 19 Nasprotniki se kritiki niso odrekli in so tribuno označili za »neokusno barako s sedeži«, ki je namenjena nekaj ducatom sokolov, da »razkazujejo svoje gole ude na telovadišču«. 20 Sokoli so izgradnjo proslavili s tridnevnimi prire- ditvami in svečano otvoritvijo telovadišča 15. avgusta 1921, na dan Marijinega vnebovzetja, enega večjih krščanskih praznikov. Ob tem so izdali poseben znak in razglednice, ki prikazujejo dela na trgu Tabor. 21 Med nastopajočimi so bili tudi vojaki 40. pehotnega polka, ki so izvajali proste in borilne vaje s puškami. V Sokolu so temu pripisovali velik politični in mo- ralni pomen, ker nakazuje »tesno zvezo, ki vlada in mora vladati v naši narodni državi med sokolstvom in vojaštvom«. 22 Telovadišče je bilo povsem dokonča- no leta 1922, stroški pa so znašali okoli pol milijona dinarjev. 23 19 Sokol I. in trg Tabor, str. 18–20. 20 Slovenec, 19. 4. 1925, str. 4, Gerentski svet in trg Tabor. 21 Jutro, 12. 8. 1921, str. 3. 22 Jutro, 14. 8. 1912, str. 5, Sokol I. in njegov dom. 23 Sokol Ljubljana-Tabor, 1, 1929, št. 2, str. 31, Dom Sokola I na Taboru je iz nevarnosti. Sokolski dom med gradnjo leta 1924 (ZŠRS Planica, oddelek Muzej športa). 282 2018 ALEŠ ŠAFARIČ: SOKOLSKI DOM IN TELOVADIŠČE SOKOLA I NA TABORU, 277–288 V boj za izgradnjo lastnega doma Istega leta se je začelo premikati na področju grad- nje sokolskega doma. Nastali so prvi stavbni načrti, ki so bili februarja 1923 znova pretreseni in dopolnjeni. Maja so arhitekte in tehnične pisarne (Kregar, Jelenc, Brünler, Osredkar in Omahen) zaprosili, naj izdelajo osnutke, julija pa so k temu pritegnili še Ivana Vur- nika. Strokovna komisija je ocenila, da je prav njegov predlog najprimernejši, zaradi časovne stiske pa je moral Vurnik že avgusta pripraviti vse potrebne načr- te za vložitev prošnje za stavbno dovoljenje na mestno občino. Prošnjo so oddali 18. septembra 1923, ob tem pa opustili širši načrt, ki je vključeval še kopališče in ločeno slavnostno dvorano. Stavbeni načrt sta v tem času vodila arhitekt Kregar (od marca do junija 1923) in inženir Skaberne (od junija do oktobra), pozneje pa je vse posle v zvezi z izvajanjem in nadziranjem gradbenih del prevzel inženir Ladislav Bevc. 24 Tako kot pri urejanju telovadišča se je zaple- tlo tudi pri postavitvi sokolskega doma. 25 Temu so spet botrovale predvsem politične igrice in nazorska nasprotja, 26 društvu pa na roko ni šlo niti njegovo finančno stanje, v blagajni je imelo samo 125.000 24 Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, str. 11–12. 25 Za obdobje med letoma 1925 in 1930 med drugim glej zapisnike sej odbora in občnih zborov v fondu SI_ZAL_ LJU/0292 Sokol I. Tabor, Ljubljana. 26 Časopis Jutro je na primer konec oktobra poročal o zbiranju podpisov v cerkvi Srca Jezusovega proti gradnji na Taboru. Jutro, 30. 10. 1923, str. 7, Komu je sokolski Tabor napoti?. dinarjev, ter visoke cene gradbenega materiala in sto- ritev. Sokol I je zato čakal na primernejši trenutek za začetek gradnje; tako je 15. julija 1923 na občino vložil prošnjo za podaljšanje roka za dve leti. Kljub ustnim obljubam občinske seje, ki bi prošnjo obrav- navala, dolgo ni bilo, kar je pri številnih zbudilo sum, da gre za zavlačevanje magistrata, ki je bil od leta 1921 v rokah Zveze delovnega ljudstva. 27 Društvo za zgradbo sokolskega doma je posledično 6. septembra vložilo prošnjo za določitev stavbne črte in nivel, ki je bila ugodno rešena 21. septembra, tri dni pred tem pa je vložilo še prošnjo za gradbeno dovoljenje. Ker niti odziva niti zagotovil o ugodnem razpletu ni bilo, so pričeli z izkopom gradbene jame, ki je trajal od 8. oktobra do 3. novembra 1923. Sočasno so izvedli razpis za »težaška, zidarska, betonska, železobeton- ska in kanalizacijska dela ter napravo stopnic«. Po dodatnih pogajanjih s prijavitelji za znižanje cene je komisija izbrala Stavbeno podjetje Tavčar & Sveti- na iz Ljubljane, ki je z delom pričelo 5. novembra. 28 Oktobra 1924 je njegovo delo zaradi finančnih težav nadaljevalo gradbeno podjetje Hrovat & Mudrovčič (Probuda). Januarja 1924 so enak razpis izvedli še za tesarska dela na ostrešju, na katerem je bil izbran 27 Gre za volilni blok SLS, narodnih socialistov, socialistov in komunistov, ki so se na ljubljanskih občinskih volitvah od leta 1921 do 1923 uspešno povezali za skupen nastop proti liberalcem. Več o tej slovenski posebnosti v državi glej Me- lik, Protiliberalno občinsko vodstvo v Ljubljani 1921–1923, str. 129–132. 28 Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, str. 20–23. Telovadni nastop Sokola I julija 1921 (ZŠRS Planica, oddelek Muzej športa). 283 2018 ALEŠ ŠAFARIČ: SOKOLSKI DOM IN TELOVADIŠČE SOKOLA I NA TABORU, 277–288 mestni tesarski mojster Josip Kregar. Oktobra istega leta so sledili razpisi ter oddaja steklarskih, klepar- skih in ključavničarskih del na ostrešju, januarja 1925 pa še mizarskih del. 29 Po preigravanjih na magistratu so na občinski seji 12. oktobra 1923 zavrnili podaljšanje gradbenega dovoljenja, 30 ga je pa 26. oktobra potrdil magistratni gremij. 31 Ta je dovoljenje, ki je veljalo do 21. februar- ja 1924, zaradi zamude podaljšal za 54 dni. Sklepa sta bila izdana novembra 1923. Do prvotnega roka je društvo uspelo postaviti zidovje povečini do viso- kopritličnih tal, kar je imelo za izpolnitev pogodbe- nih obveznosti, ki so navajale, da mora biti stavbeni prostor zazidan. 32 S tem se niso strinjali politični na- sprotniki v občinskem svetu, ki so zadevo odstopili okrajnemu sodišču. Spet so se vpletle višje politične sile (veliki župan), s spremembami v vladi pa se je menjalo tudi ravnanje organov. »Dvoboj« se je za- ključil šele, ko je bila stavba leta 1926 dograjena. 33 Tega leta, natančneje, 27. novembra, je s telova- dno in koncertno akademijo potekala otvoritev glav- ne dvorane na Taboru. Med zanimivejšimi točkami gre omeniti dramsko predstavo z naslovom Zgo- dovina in graditev Tabora, ki jo je režiral nadrežiser Narodnega gledališča prof. Osip Šest. V njej niso po- zabili prikazati »zlih duhov, ki so svoječasno ustavili 29 Sokolski Tabor, str. 5–6. 30 Slovenec, 13. 10. 1923, str. 4; Jutro, 13. 10. 1923, str. 1. 31 Slovenec, 28. 10. 1923, str. 5, Seja magistratnega gremija. 32 Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, str. 25–27. 33 Slovenec, 19. 4. 1925, str. 4, Gerentski svet in trg Tabor; So- kolski dom na Taboru v Ljubljani, str. 27–28. delo na T aboru«. 34 Stavbo so pričeli redno uporabljati decembra 1926, medtem ko je slovesna otvoritev ce- lotnega doma potekala ob V. pokrajinskem zletu Ju- goslovanske sokolske zveze od 27. do 29. junija 1927. Veliko slavnost so z obiskom počastili jugoslovanski, češkoslovaški, poljski in ruski sokoli ter drugi gostje, na čelu s predstavniki vojaških in državnih oblasti. Na Taboru in letnem telovadišču v Tivoliju so pote- kali telovadni nastopi, med njimi spet 40. pešpolka, tekme društev, članov in članic, lahkoatletsko tek- movanje ter slavnostni sprejemi, sprevod po mestu, zabava s koncertom in drugi dogodki. 35 Kot je bilo običajno za večje sokolske prireditve, so izdelali po- sebne značke, razglednice, plakate in album z umet- niškimi fotografijami najlepših slovenskih krajev. V dogovoru z aeroklubom je ta dan pred zletom (26. junij) potekal letalski miting, letala pa so po Sloveniji raztrosila propagandne letake za zlet. 36 Sokolski dom na Taboru Na silvestrski prireditvi Sokola I leta 1923 je v polnočnem nagovoru starosta Pestotnik vzneseno poudaril: »Tabor bo postal za nas to, kar je bilo za 34 Jutro, 28. 11. 1926, str. 3, Triumf sokolskega dela in požrtvo- valnosti. 35 Več glej Jutro, 28. 6. 1927, str. 1–4; Jutro, 30. 6. 1927, str. 1–2; Sokolski glasnik, 9, 1927, št. 12–17, str. 258–272, Veliki sokolski dani u Ljubljani. 36 Sokolski glasnik, 9, 1927, št. 10/11, str. 234, V . pokrajinski slet JSS u Ljubljani 27.–29. juna 1927; Jutro, 26. 6. 1927, str. 3, Prihod letalcev na miting. Sokolski dom na Taboru (ZŠRS Planica, oddelek Muzej športa). 284 2018 ALEŠ ŠAFARIČ: SOKOLSKI DOM IN TELOVADIŠČE SOKOLA I NA TABORU, 277–288 nekdanjega Atenca 'gimnazion in palestra', v malem to, kar je bilo za Grke sveta Olimpija.« 37 Po zaslugi načrtov enega najpomembnejših slovenskih arhitek- tov in profesorja na oddelku za arhitekturo na Teh- nični fakulteti Univerze v Ljubljani Ivana Vurnika je stavba na Taboru res zasedla prav posebno mesto na zemljevidu sokolske (takratni največji sokolski dom v državi) in tudi secesijske arhitekture na Slovenskem. Zgradba sodi že v zaključno obdobje secesije, močno pa jo preveva narodno-romantični duh oziroma do- mačijski slog, ki se je v tem času pojavljal pri številnih secesijskih arhitektih po Evropi. Vurnikov načrt je umetnostni zgodovinar France Stele že ob nastanku označil za sintezo njegovega dotedanjega raziskova- nja v smeri narodne umetnosti. 38 Tudi sam Vurnik je delo uvrščal v tisto dobo svo- jega umetniškega razvoja, ko je »doživel spoznanje, da bodi dobra arhitektura kakor živ organizem, kjer tvori celo telo eno samo celoto, kjer ni ne v konstruk- ciji, ne v tlorisni razporedbi glavnih opornih točk, ne v fasadi, ne v oblikovanju notranjih prostorov nobene nedoslednosti, nobene maskirne laži«. 39 Vodila ga je misel »zbrati posamezne celice v analogen sestav«, pri čemer je velika dvorana, ki je zasedala osrednji del stavbe, predstavljala »celico-matico«, vzdolžno ob njej pa so bile v dveh nadstropjih manjše dvorane, vse povezane z glavno dvorano in ostalimi prostori v kleti v eno organsko celoto. 40 Ta ideja je sovpadala s sokolskim načelom »posameznik nič, celota vse« in 37 Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, str. 29. 38 Mihelič, Secesijska arhitektura v Sloveniji, str. 87. 39 Sokolski Tabor, str. 14. 40 Prav tam, str. 15. telovadbo kot osrednjo dejavnostjo v vzgoji dobrega človeka. 41 Vurnik se je s sokolskimi ideali ujemal tudi v slo- venstvu in slovanstvu, saj ju je vključil v dekor stavbe, ki ga je označil za »izraz tistega čustvovanja, ki ga doživlja naš človek, če se opajajo njegove oči na slo- vanskih narodnih ornamentih in naj bodo to že naši belokranjski – ali srbski – ali slovaški – ali rutenski«. 42 Jugoslovanstvo so prav posebej zaznamovali s kamni, 9. junija 1924 vzidanimi v temelje zgradbe. Prinesli so jih namreč z gora z zgodovinsko simboliko z vseh koncev države: Avale (dar beograjske župe), Petro- ve gore (dar zagrebške župe), Lovćena (dar sarajev- ske župe) in Nanosa (dar slovenskega neodrešenega ozemlja). 43 Slednjega so morali iz zasedene Primor- ske v Ljubljano pretihotapiti. 44 Stavba je zgrajena v treh nivojih: polklet, ki de- jansko sega do višine dveh metrov, visoko pritličje in nadstropje. V polklet vodijo štirje vhodi, medtem ko osrednja vhoda vodita v pritličje, eden na severni in eden na južni strani. Monumentalen je predvsem slednji, nad katerim se dviga balkon, ob stopnicah pa sta bila predvidena še dva konjeniška kipa. Kip bi moral stati tudi nad severnim vhodom, in sicer grška boginja zmage Nike. Osrednji prostor v stavbi zavze- ma slavnostna dvorana oziroma telovadnica velikosti 41 Več o (Tyrševi) sokolski ideji gl. Pavlin, »Zanimanje za sport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje«, str. 67. 42 Sokolski Tabor, str. 16. 43 Jutro, 11. 6. 1924, str. 5, Sokolske Binkošti v Ljubljani; Sokolski glasnik, 6, 1924, št. 11, str. 143, Župa Ljubljana I. Publikacija Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, str. 30, na- mesto gore Avala navaja goro Kajmakčalan. 44 Stepišnik, Telovadba na Slovenskem, str. 168. Nerealiziran načrt glavnega vhoda (ZŠRS Planica, oddelek Muzej športa). 285 2018 ALEŠ ŠAFARIČ: SOKOLSKI DOM IN TELOVADIŠČE SOKOLA I NA TABORU, 277–288 31 x 16 metrov in višine 13 metrov, ki se razprostira od pritličja v prvo nadstropje. Ob njej sta na vsaki strani v pritličju in nadstropju po dve manjši dvora- ni/telovadnici. Spodnji dvorani, veliki 21 x 6 metrov in visoki 5 metrov, sta od glavne ločeni s stebri in zložljivimi steklenimi vrati. Iz dvoran v prvem nad- stropju na vsaki strani sega nad glavno dvorano po pet manjših lož, na krajših stranicah pa še dva bal- kona, pri čemer je bil eden namenjen godbi. V isto nadstropje so umestili še malo dvorano, veliko 11 x 11 in visoko 6 metrov. V obeh nadstropjih so ume- ščene še oblačilnice oziroma garderobe, ki v pritličju vodijo na zunanje telovadišče. Garderobe zavzemajo tudi velik del prostora v polkleti, kjer so po spolu in letih ločene na člane in članice ter moško in žensko mladino (deca in naraščaj). Iz vseh vodijo stopnice neposredno v veliko dvorano. Ostali prostori so bili namenjeni društveni upravi (pisarne, okrepčevalnica) in zagotavljanju prosvetne vzgoje (knjižnica, dvorana za godbo in petje, kasneje lutkovna dvorana), manj- kali pa niso niti servisni prostori (pralnica, kotlovni- ca, kleti). V stavbi so zgradili še štiri večja stanovanja ter manjši za hišnika in kurjača, oddajali pa so tudi ne- kaj poslovnih prostorov. Vurnik je bil prepričan, da stanovanja z arhitekturnega vidika ne sodijo v or- ganizem stavbe, vendar pa so prevladali drugi – fi- nančni – motivi lastnika. Tudi sicer so v društvu pri načrtovanju prostorov sklepali kompromise, a hkrati dopuščali kasnejše prilagoditve in spremembe na- membnosti posameznih prostorov. Osrednje mesto je pripadlo telesni vzgoji. Zato so načrt podredili za- gotavljanju najboljših pogojev za vadbo, kar pomeni predvsem dovolj svetlobe in zraka. Prvo so rešili z ve- likimi stranskimi in strešnimi okni, ki segajo poševno skozi ostrešje do stropa velike dvorane, drugo pa s parno kurjavo ter zračenjem dvoran s toplim zrakom. Iz kotlov, nameščenih v kleti, se je ogret zrak dvi- gal po kanalih in stebrih v strop nad glavno in malo dvorano, od tam pa je po manjših kanalih prostore segreval od zgoraj. Nasprotno so slab zrak odvajali skozi odprtine v spodnjih delih stebrov navzgor na podstrešje. Za higieno so poskrbeli z umestitvijo jav- nega kopališča oziroma umivalnice s prhami in ko- peljo v klet. 45 Finančna plat izgradnje doma Načrt je predvideval, da v letih gradnje (1923– 1924) društvo z raznimi akcijami pridobi milijon dinarjev in dva milijona kredita, po izgradnji pa bi dodaten prihodek prinašala še štiri stanovanja, trije prostori za pisarne, društvena okrepčevalnica in po- večan obseg prireditev. Na drugi strani so bili pred- videni izdatki: v prvi fazi gradnje med tremi in tremi in pol milijoni dinarjev, v končni pa med sedmimi in osmimi milijoni. 46 V društvu so bili pri nabiranju pri- spevkov nadvse iznajdljivi. V ta namen so organizi- rali tombole, loterije in izredne društvene prireditve; 45 Sokolski Tabor, str. 15–20. 46 Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, str. 12–15. Otvoritev sokolskega doma junija 1927 (ZŠRS Planica, oddelek Muzej športa). 286 2018 ALEŠ ŠAFARIČ: SOKOLSKI DOM IN TELOVADIŠČE SOKOLA I NA TABORU, 277–288 po javnih prostorih so namestili nabiralnike, poten- cialnim darovalcem pošiljali razne vloge in prošnje, razpošiljali spominske razglednice o napredujočem delu, prodajali »Taborske kamne« itd. Prispevki so prihajali iz vse Slovenije, večji znesek je prišel celo iz Dalmacije in Zagreba, vse darovalce pa so v znak hvaležnosti zapisali v spominski knjigi. 47 Še posebej velikim dobrotnikom in delavcem so namenili dve spominski plošči, na katerih so bila navedena njihova imena in so ju namestili ob obeh straneh vhodnih vrat v veliko dvorano. Povod za to je bil prvi večji dar (150.000 dinarjev), ki ga je Taboru po smrti (1924) zapustil gostilničar in posestnik na St. Peterski cesti (današnja Trubarjeva ulica), sokol Anton Bončar. 48 Še večji je bil prispevek sklada Josipa Turka, pred- sednika Društva za zgradbo, ki so ga ustanovili ob njegovi 60-letnici ter v katerega so Turk in njegovi prijatelji skupaj prispevali več kot pol milijona di- narjev. V zahvalo Turku so v jugovzhodnem vogalu doma vzidali spominski kamen. 49 Pred gradnjo načrtovani prihodki in odhodki so se na koncu približali stvarnim, vendar pa so se v društvu pri financiranju druge faze gradnje preveč zanašali na širokogrudno pomoč oblasti, napredne 47 Sokolski Tabor, str. 11. 48 Prav tam, str. 23. 49 Prav tam, str. 11–12. javnosti in samega društva, saj je to bilo v veliki meri odvisno od gospodarskega stanja, ki pa se je slabša- lo. Na roko mu niso šle niti že omenjene politične razmere in pogodba z občino. Tako je prvi fazi grad- nje, ki bi jo realno verjetno lahko odplačali v roku 10 do 15 let, sledila druga, pri kateri se je zataknilo. Izračuni so temeljili na preveč optimističnih postav- kah, zato je že jeseni 1927 sledila »sanacijska akcija«, ki jo je vodil poseben društveni gospodarski odsek. Končni strošek gradnje je znašal sedem milijonov in pol dinarjev, medtem ko je dolg ob začetku sa- nacije znašal skoraj pet milijonov in pol, od tega je tri milijone znašalo posojilo Mestne hranilnice ljub- ljanske, dva milijona pa neplačani računi obrtnikom in dobaviteljem. Dolg je s časom naraščal, saj so se množile neplačane obresti. Sledili sta poravnava z upniki in sanacija, ki jo je omogočilo 10-letno brez- obrestno posojilo Češke sokolske zveze (ČOS) v vi- šini 1.156.000 dinarjev, ki ga je bilo treba vračati šele po desetih letih (1939). Ob tem so na Češkem zbrali še za okoli 200.000 dinarjev dodanih darov. V zahva- lo za to potezo je društvo izdelalo posebno spomin- sko ploščo, ki še danes stoji pred stavbo. Do leta 1929 so bili upniki z nabranim, daro- vanim (Jugoslovanska sokolska zveza je obljubila 200.000 dinarjev) in posojenim denarjem poplačani, ostalo je le še dva milijona dinarjev kredita Mestne hranilnice ljubljanske, ki bi ga po načrtu odplačali Simbolična razglednica, izdana z namenom zbiranja denarja za gradnjo sokolskega doma društva Sokol I (ZŠRS Planica, oddelek Muzej športa). 287 2018 ALEŠ ŠAFARIČ: SOKOLSKI DOM IN TELOVADIŠČE SOKOLA I NA TABORU, 277–288 v desetih letih, zatem pa bi vrnili še češko posojilo. Namesto dotedanjega Društva za zgradbo, ki je bilo razpuščeno leta 1929, je glavno skrb za sanacijo ter nasploh upravljanje in vzdrževanje sokolskih in pro- svetnih domov prevzela novoustanovljena Družba za upravo Tabora, v kateri je finančno breme slonelo na 23 deležnikih, zaslužnih, pretežno starejših članih Sokola I. 50 V društvu so imeli sanacijo za zaključeno leta 1931, čeprav je do zapletov 51 prihajalo še vse do druge svetovne vojne, saj je v tridesetih letih prišlo do velike svetovne gospodarske krize, ki je v finančne težave pahnila tudi Mestno hranilnico ljubljansko. 52 Svoj delež je prispevala tudi nacistična okupacija Češkoslovaške leta 1939, kar je preprečilo pošiljanje denarja v Prago, zato so dolg redno vračali v Jugo- slaviji ustanovljeni akciji za reševanje češkoslovaških beguncev. Po Bevčevih spominih je društvo ob oku- paciji za seboj pustilo izravnano bilanco. 53 Sokol I je 15. junija 1931 priredil posebno slove- snost, s katero se je želel zahvaliti vsem darovalcem in podpornikom, predvsem pa ČOS in Mestni hra- nilnici ljubljanski. Dolg tema upnikoma je bil tedaj še edini neodplačan, pri čemer pa so obveznosti do hra- nilnice znašale »le« še 1.100.000 dinarjev. Ta znesek so načrtovali pokriti z letnimi anuitetami po 121.000 dinarjev, kar so po mnenju društva zmogli zagotoviti sami z lastnimi sredstvi. 54 Starosta Lado Bevc je za- hvalni govor zaključil z besedami: »Mi [člani Sokola I] smo veliki moralni dolžniki celi naši javnosti. Ne samo mi, tudi poznejše sokolske generacije se bodo morale s pozitivnim delom oddolžiti za vse neštete doprinešene žrtve za naš dom. Oddolžili se bomo na ta način, da bodo našle plodna tla na Taboru vse velike ideje, ki so dajale in ki bodo še dajale rast in napredek našemu rodu. Za temelj vsem pa naj služi jugoslovanska državna in slovenska kulturna misel. Tabor naj vzgaja dober in močan rod, da postanemo enakovredni in da še presežemo druge velike narode evropskega zapada. Zdravo!« 55 50 Sokol Ljubljana-Tabor, 1, 1929, št. 2, str. 31–36, Dom Soko- la I na Taboru je iz nevarnosti. 51 Več glej npr. SI_PAM/1952/001/017_00062 Dopis društva Sokol I iz Ljubljane Tabor Zvezi Sokolov Kraljevine Ju- goslavije v zvezi z nastopanjem oblasti proti Sokolom in težavami s sokolskim domom na Taboru v Ljubljani; SI_ PAM/1952/001/017_00061 Dopis društva Sokol I iz Ljublja- ne Tabor Ivanu Puclju v zvezi z odpovedjo subvencijske po- godbe za sokolski dom na Taboru s strani ljubljanske občine. 52 Jutro, 20. 8. 1936, str. 1, Sanacija Mestne hranilnice pred ljubljanskim mestnim svetom. 53 Bevc, Na braniku za sokolske ideale, str. 37. 54 Sokolski glasnik, 2, 1931, št. 47, str. 5–6, Proslava rešitve Tabora in akademija Sokola I v Ljubljani; Jutro: ponedeljska izdaja, 16. 11. 1931, str. 2, Svečana proslava sanacije Sokol- skega doma na Taboru. 55 Jutro: ponedeljska izdaja, 16. 11. 1931, str. 2, Svečana pro- slava sanacije Sokolskega doma na Taboru. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKO GRADIVO PAM - Pokrajinski arhiv Maribor SI_PAM/1952, Pucelj Ivan, 1920-1966 ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana SI_ZAL_LJU/0292 Sokol I. Tabor, Ljubljana ČASOPISI IN GLASILA Jutro, 1912–1936 Jutro: ponedeljska izdaja, 1931 Slovenec, 1919–1925 Sokolski glasnik, 1924–1931 Sokol Ljubljana-Tabor, 1929 Sokolski vestnik, 1911–1914 LITERATURA Bevc, Lado: Na braniku za sokolske ideale. London: Založba slovenske pravde, 1965. Jazbec, Janko: Sokolska misel med Slovenci. Sokolski zbornik 1863–1963 (ur. Janko Jazbec in drugi). Buenos Aires: Središnji odbor za Obnovu Jugo- slovenskog Sokolstva u slobodnom svetu, 1963, str. 11–47. Melik, Vasilij: Protiliberalno občinsko vodstvo v Ljubljani 1921–1923. Arhivi 26, 2003, str. 129– 132. Mihelič, Breda: Secesijska arhitektura v Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Repu- blike Slovenije za kulturno dediščino, 1997. Pavlin, Tomaž: »Zanimanje za sport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje« (telesnokulturno in šport- no organiziranje na Slovenskem pred prvo svetovno vojno in po njej). Ljubljana: Fakulteta za šport, In- štitut za šport, 2006. Pestotnik, Pavle: Moja življenjska slika. San Ramon: V. Bevc, cop. 1995. Podpečnik, Jože: Telovadno društvo Sokol I. Ljublja- na. Bil sem telovadec. Za to sem živel: 110 let Šport- nega društva Tabor in 90 let sokolskega doma na Taboru (ur. Jože Podpečnik in Aleš Šafarič). Ljub- ljana: Narodni muzej Slovenije, 2017, str. 24–43. Sokol I. in trg Tabor (Ob svečani otvoritvi telovadi- šča 14. in 15. avgusta 1921.). Ljubljana: Sokol I., 1921. Sokolski dom na Taboru v Ljubljani (V slavnostnih dneh vzidave spominskih kamnov v Dom Sokola I. 7., 8. in 9. junija 1924.). Ljubljana: Delniška ti- skarna, 1924. Sokolski Tabor: zgodovina, razvoj in popis zgradbe, na- črti, prerezi, mnogoletni odborniki. Ljubljana: So- kol I., 1927. Stepišnik, Drago: Telovadba na Slovenskem. Ljublja- na: Državna založba Slovenije, 1974. 288 2018 ALEŠ ŠAFARIČ: SOKOLSKI DOM IN TELOVADIŠČE SOKOLA I NA TABORU, 277–288 Šafarič, Aleš: Prepletenost politike in telesne kulture na Slovenskem v letih 1891–1914 in 1918–1929, doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fa- kulteta, Oddelek za zgodovino, 2016. SUMMARY Sokol gymnastics centre and Sokol I Gym- nasium at Tabor The Ljubljana-based gymnastics society Sokol I was founded in 1907, by a small group of young Sokols that broke away from the Ljubljana Sokol society on the initiative of grammar school teacher and Liberal politician, Dr Pavel Pestotnik. The gro - up was unsatisfied with the conditions in the leading Slovenian Sokol society and the direction in which it was headed under Dr Viktor Murnik, the reformer of the Sokol movement at the turn of the twenti- eth century. Pestotnik’s circle wanted to focus their work on wider masses and youth, and particularly on improving educational work with physical education. While the new society prospered and grew, it also confronted problems resulting from lack of adequate facilities for their activities. After the First World War, the society managed to purchase land at an opportune moment and a favourable price in the suburbs of Šentpeter, a part of Ljubljana that was successfully restored and re- built after the devastating earthquake in 1895. The plot of land, which was to remain a green space, was envisaged to host outdoor sport facilities and even- tually a Sokol gymnastics centre. However, the very first obstacle to their plans was a thwarted attempt to close the land purchase in light of sharp oppositi- on from the Catholic political camp, which regarded the Sokol organization as one of the main pillars of its political opponents – the Liberals. This was in a way a continuation of the so-called cultural struggle between the above-mentioned political camps, whi- ch spread with the emergence of political parties in the last decade of the nineteenth century and the so- -called “division of souls” in nearly all fields of so- cial engagement. Sokol I nevertheless succeeded in opening its sport facilities on 15 August 1921, which also included a running track, grandstands, and ser- vice facilities for gymnasts. Even greater tensions were created by the con- struction of the gymnastics centre, which was con- tracted to be completed in 1924. After many delays in the construction due to strained economic condi- tions and its dire financial situation, it was ultimately the political pressure that forced the Sokol society to bring the project to full realization. The biggest Sokol gymnastics centre was thus built at the end of 1926 and officially opened in June 1927. The buil - ding was the work of the renowned Slovenian ar- chitect Ivan Vurnik, who designed the exterior in line with the Sokols’ ideals of Slovenian and Slavic identity, respectively, and carefully adapted the inte- rior to the society’s demands. The building provided adequate facilities for gymnasts, a number of edu- cational departments and administration, as well as residential capacities, business premises, and a public bath. The initial enthusiasm, however, was soon dam - pened by financial difficulties, which compelled what was otherwise a well-organized society that received much support from its members and adherents, to remediate the gymnastics centre. The remediation was enabled by a generous loan from the Czech So- kol Union. The Sokol society awaited the occupation during the Second World War with a healthy balan- ce of accounts.