SLOVENSKI lili 'Vn24!f1 Odgovorni vrednik: A»»l. Janine. 4H. V cetvertek 25. novembra 1852. III. ICtO T i t i i». (Per va e k log a Piiblia V ir g il i a M a roti a.; Mellite.) — TU Ir. M e I i b e j. T- • 1 itire, li le/.é pod gabra kosaloga krovom Na slebelno piščal selansko zmišljaš popevko, Mi pa gremò iz dežel domačih in dragoga polja, Mi bežimo z doniti; ti, Titire. mirno pa v senci Gojzde učiš odmevali na glas Amarilido zalo. Titir. O Melibèj moj ! bog nam storil je takošni pokoj, Ker za boga bom imèl zmir unoga ; jagnjiče krotko Večkrat njegov oltar škropilo bo'z mojega hleva. On govedom, poglej, se mojim je pasti, i meni Kar želim na selansko piščiii dovolil igrali. M e I i b ej. Nisim nikar nevoščljiv; zavzet sim le, zgrajanje ljuto Krog in krog po polju vihra. Lej, ženem kožice Sam otožen napréj; tó komaj, Titire, peljem; Ona je ravno popréd med gostim leščevjem dvojčke, Cede nadégo i up, storila na kamenju golim. Dostikrat hüdo letó, ak pàtnet ne bila bi blodna, Naznanoväli z neba, se spomnim, zadeti so hrasti; Al, kdó bog je lelä, povéj mi, Titire, vender? Titir. Mesto, oj Melibèj, ki Rim mu pravijo, menil Našemu bil sim neiimc prilično, ki gonimo večkrat Mi pastirji oväc tje doli nježne mladiče ; Mislil sim jaz, da takó psom kužki, kozlički pa slarkam So ki podobni; takó sim prilikoval z velikim malo. To pa je mesto glavó nad druge povišalo läko Kakor iz voljnoga sréd srobòtja molijo ciprese. Melibèj. Al käj, kakšen uzròk si imèl täk Rim obiskati"? Ti tir. Prostost ; dasi kesnà se vender ozerla je name Mudnoga, ko sim brado precej že belo obrijal, Pa se je vender ozerla, prišla čez dolgo je časa, Kar Amarilida ima, zapustila me je Galatèa, Ker — povém ti — doklèr ine je Galafèa imela Upa biló ni svobode, skerbi za imetje ne lastno. Dasi obilo prišlo iz mojih osékov je žertev, Mestu bez hvale precej stlačilo se tolsloga sira, Nikdar prišla ni désna dormi obložena z danärji. (Konec sledi.) K o h i 1 i c a. ( K o n e c. ) Sovražnikova vojaka je bila veliko večja, kakor lega kralja, ker je imel veliko večjo deželo i je več ljudi vkup nagnal. Tisli dan, ko so se imeli drugi dan počiti, reče mož mlajše kraljeve hčere njej: Oče so v nevarnosti, veš kaj? dolžnost je, da jim grem ludi jaz pomagat». Ostani toraj zdrava, da se poskusimo i sovražnika premagamo. Njej, se vé, se je milo storilo, ker se je bala, da bi ga vojska ne pokosila. Vender ga ni zaderžavala, ker mu ni mogla nikoli nič odreči. On jo še objame, poljubi i gre na listo loko, kjer se je kobilica pasla. Pové jej, da je tuj kralj prišel z vojsko v deželo i žuga domačega kralja pokončati. Kobilica mu ni dala dalje govoriti, segla mu je v besedo i djala : Pojdi, odpri vse tri skale, obleci se po kraljevo i vojakom reci sebo iti na vojsko kralju pomagat. Nič se ti ni treba bati. Premagal boš sovražnika, preden se bo dan nagnil, i kralja i deželo rešil. Storil je, kakor mu je kobilica rekla. Odperl je vse tri skale, se oblekel po kraljevo i peljal celo armado sebo do borišča. Že ste si obe vojske nasprot stale, kar pride on s svojo trumo ravno v herbei domačemu kralju, ki je mislil, da ga je zdaj sovražnik od vsih strani zajel. Ker pa vidi, da se mu mirno bliža i ne obnaša po sovražno, ga pričakuje sicer z Iožjim, pa vender še hudo tolčečim sercom. Kadar bliže pride, reče kralju: Oče, le zad se vmaknite, se bom poskusil jaz s sovražnikom, i če bi vtegnila sila biti, takrat še le vi pritisnite i planite od une strane nad sovražnika. Niso veliko govorili. Kralj se vmakne i on s svojo vojsko stopi vspréd. Boj se začne i preden je solnce zašlo, je bil sovražnik popolnoma po-tolčen i cela njegova vojska razkropljena. Sovražni kralj i njegov sin sla prišla oba tem v pesti i zmaga je bila popolna- Kralj je bil nedopovedljivo vesél. Dal je zmagovavcu svojo lastno zvezdo raz pers i ga prosil pri njem ostati, da ga pogostuje i vredno po kraljevo p ača. On pa pravi, da ne vtegne ostali, mora hilro domu iti, ker ga opravki kličejo. Naznani pa dan, kdaj bo v gostje prišel, ker je kralj le silil, da odreči ni mogel.^ On pa pelje svojo vojsko nazaj v skalne votline, se obleče v poprejšno opravo i gre domu, kjer ga je že komaj žena pričakovala, serčno vesela, da se je zdrav vernil. Kadar pa pride dan , ko je obljubil, h kralju v gostje priti, reče svojej ženi. Ljuba moja, zdaj se pa napravi, greva k ocelu v gostje, ker inu ni nikoli nič odrekla, se je napravila v navadno prazniško obleko i šla sta v kraljevi grad. Ondi je bilo vse pripravljeno prav po kraljevo, gostovanje, da ni kaj tacega. Gresta k očetu i pravita, da sta v gostje prišla. Očetu pa še nista nikoli tako nadležna prišla, kakor ravno zdaj. Pravi: Ravno zdaj vaju je man-kalo, ko bodo tako veliki, imenitni gostje k nam prišli. Kakšni i kdo so pa li gostje? praša kralja zet — ki so tako imenitni, da je toliko zanje pripravljenega? Oče — kralj: Ki je zmagal mojega sovražnika, je obljubil danes priti, tedaj je toliko pripravljenega i za vaju danes ni ostanka pri nas. Zet: Ali ga poznale, ki ste mu rekli priti v gostje? Oče — kralj : Ne poznam ga. Zet: Kaj pa bi bilo, ko bi bil jaz tisti, ki sim sovražnika premagal, pa bi mene pogoslili? Kralja ta govorica razzali, ker meni da se norčuje, ali zet pravi: Oče ali poznate Iole zvezdo, ki ste mi jo po dobljeni zmagi sami na persi pripeli"? Oče — kralj: Tebi jaz nisim nobene zvezde dal. Sicer vidiin, da je zvezda res tista, ki sim jo unemu junaku s svojih pers dal, ali kdo ve odkod jo imaš ti'? Ker ni verjel, pokaže vse tri perstene kraljičin, ki jih je bil takrat snel i pravi: Ali poznale tele perstene, ki sim jih pri snemanju za vaše hčere dobil? Kralj gleda i gleda; vidi, da so persteni ravno tisti, i ne vé, kaj bi mislil. Pravi: Res, da so mojih hčer persteni, ali ti jih nisi snel, kdo vé, od kod si jih dobil, kako so ti v roko prišli'? On odveže glavo, i zlati kodri so kralju tako v oči zabliščeli, da dolgo ni mogel spregledati. Zdaj se mu je vender le jelo dozdevati, da bi vtegnil le on biti, ki je sovražnika potolkel, ki je takrat vse perstene snel. Ali to mu ni hotlo nikakor v glavo ili, kje bi on tako lepo opravo i toliko vojsko dobil. Reče: Res, da so tvoji lasjé zlati, i močno pričajo, ali pred ne verjamem, da se mi pokažeš v naj lepšej opravi, ki jo je uni junak na tretjem snemanju imel, i prideš pred me z vojsko, ki praviš, da si sovražnika z njo potolkel. Oče — pravi zet — to se kmalo zgodi; le nekoliko poterpite, da grem i pridem. I šel je h kobilici na trato, i od ondot v vse tri volline, se napravi v obleko, ki jo je imel na sebi, ko je v tretje snemal, pelje seboj celo vojsko iz perve, druge i tretje skale, da je bilo celo glavno mesto v strahu. Zdaj je še le oče-kralj prepričal se, i tako je bd ve-sél, da ga je kar objél, na serce stisnil, i ravno tako njegovo ženo, svojo hčer. Odstopil je od vlade i dal je njemu celo kraljestvo. Napravili so veliko gostovanje, radostno veselico, pri kterej ni bilo žive duše, da bi ne bila vesela. Preden se je pa veselica začela, je peljal armade nazaj v skalne volline, ki so še zdaj ondi, če niso kam drugam šle, i čakajo, da pride čas za nje, na vojsko ili pomagat pravičnim i potolči krivične. Tudi po kobilico je šel t je na loko, da bi se jej treba ne bilo pasti po suhih travah. Pové jej vesel, kaj se je zgodilo i ona mu reče: Dosegel si zdaj srečo, ki se nà zemlji doseči zamore. Dozdaj sim ti jaz pomagala, zdaj je pa treba, da tudi li mene rešiš. Saj ravno zató sim prišel — reče - da te rešim te suhe paše i te k sebi popeljem v kraljeve hleve, kjer ti ne bo smelo nobene reči mankati. Nič ti ne bode 49* Ireba delati; dobivali imaš vsak dan naj boljše klaje obilno, detelje in ovsa zobati, kar koli ga boš poželela. Kobilica pa mu seže v besedo rekoč: Me nisi prav razumel, nisim mislila tacega rešen ja. Ni mi treba detelje ni treba ovsa, da me rešiš, samo glavo mi odsekaj i do s to je. Toda ti ni treba nič pomišljati i počakovali. Kar sim rekla, stori. Alj mi li glavo odsekaj, ali pa bom jaz tebe končala. Ker je vidil, da nič ne pomaga braniti se, reče sam sebi: Boljše je, da jaz tebi glavo odsekam, kakor pa, da ti mene končaš. Izdere meč i padla je kobili glava proč, i pred njim je stala deklica, krasna, prekrasna kraljičina. Pelje jo v svoj grad ua gostovanje k veselici, kamor so tudi v vojski vjetega kralja povabili s sinom vred. Bili so se poprijaznili, i kraljevemu sinu je bila rešena deklica tako všeč, ds jo je vzél, i ob enem so obhajali (rojiti god, god zmage i dve poroki. Bila je taka veselica, da pod solncoin nikoli lepše. — Jaz siili bil (udi v svatih, i lako smo jedli i pili, da imam še danes usta mokre. - S ( a i' i 81 a v j a n i. < K o u e c. ) Zgodovinarji pišejo, ila so bili Slavjani zale postave, kostanjevih las in sivkasto-modrih oči; da so bili krotak, zmeriu in gostoljubin narod, ki je rad zemljo obdeloval in z živinorejo se pečal. Od lacega naroda, ako ni siljen, ne gre dosti bojevanja ali vojskovanja pričakovali. Živeli so svobodno pod svojimi župani, ki so jih sami .slavili. V večih in občnih zadevah so stopili župani cele \elike okrajne vkup, iu kar so sklenili, je obveljalo za vse Ko je bila velika sila, (bi so se mogli sovražnikom ali roparjem braniti, so si volili župani velicega župana ali kneza, vojvoda — tujci so mu rekli kralj — da ju na vojski njih poveljnik bil. Od kar se koli kuj od Slavjanov ponine, niso še nikoli v eno deržavo združeni bili; razpadli so marveč v zlo veliko ljudstev, ki so med sabo neodvisne in samostalne bik', in pozneje pod svojimi velicimi župani, knezi, vojvodi in tudi kralji živele. Alila (šiba božja) si je bil vse severne Nlavjane, pa ludi južne prek čeniega morja podvergil. Da so se pod njim na Francoskem in Talianskem bojevali, ni dvomiti; zgodovinarji pa še tačas od njih nič vedili. Po Alilovi smerli so se potegnile slavjanske ljudstva, kakor mnoge druge oko i čeniega morja, za svojo svobodno samostani ost, in so jo dosegle. Slavjani so bi i prijatli mini, — pa vender, ko so se mogli branili in vojskovali, so se vselej, in do današnjega dne, moško in junaško bili. Kdo hi zamogel zreči število Slavjanov. ki so se pri Rimskih armadah za cesarske namene jako bojevali'? Kakor Nemce je menda tudi mnoge Sluvjane mikalo za do' ro plačilo pri Rimskih armadah služiti; marsikteri Slavja» je pri armadi čast poveljništva dosegel in celo cesar postal; lako cesar Justin ian; lode on je svoje pra o slavjansko ime »Pravica" iz gerde prevzetnosti, ua latinsko, kakor se je koli dalo, prevergei. Ako so bili Panonci Slavjani, so dali brez dvombe mnogo Slavjanov na cesarski prestol. Od kav so, se liile nemške ljudstva ob »'asu preseljevanja na Laško, Francosko in Spanjsko pomaknile, so se bili Slavjani daljec okoli po Europi razširili ; čez Donavo sa bili v sedanje Turško planili, in se po marših terih vojskah. daljec okoli po sedanjem Turškem naselili; tako .-o bili tudi cez polovico dežel, ki se zdaj nemške imenujejo, posedli; mikaj malo se jih je bilo še clo na Molanškem in Angleškem naselilo. Dosti jih je pa tudi bilo v rijih poprejšnih deželah ostalo. Od lačas so si osnovali veci deržave, knezovine. vojvodine in kraljestva; tudi so počasi h keršanski véri pristopili. Slavjani Poljaki so bili že od 5. stoletja v svojih sedanjih deželah;^ do 10. stoletja se je prav malo od njih culo; tacaš so po nemških in čeških misionarjih kristjani postali. K n jim spadajo Sležani in Pomorjani. C e sk i Slavjani ali Cehi so prišli v drusri polovici 5. stoletja iz bele Horvacie, unkraj Tatranskih gor v svojo sedanjo deželo; nekaj Horvatov in druzih slavjanskih ljudstev je bilo ludi /, njimi prišlo. Samo, iz Holanškega, tiar berže jih je pomiril in zedinil, tudi stisk Frankov otel ; pozneje so inivli svoje vojvode, in so se bili sred 9. stoletja pokristianili. Morovjarii in Slovaki so ob enačim času in ž njimi v svoje dežele prišli. Pol ah sk i se imenujejo sploh vsi Slavjani, ki so se bili na današnjem severnem Nemškem, na obeh straneh Labe, do nje iztoka, zlasti na sedanjem Saksonskem, Boruskem, v Meftlenburgu i. t. d. naselili. Ti so večidel, in že pred več sto leti se ponemčili: lode se jih še sem-lerlje kakošna cela srenja, obdànih od Nemcev, najde. Preveč od Nemcev stiskani, so se le počasi, od 9. do I-2. stoletja, h keršanski véri spreobernili. Rusi, obstoječi iz mnogo ljudstev zlo raznih imen, ki se niso mogle med sabo nikakor pomiriti, pokličejo Normane iz Švedskega, neki nemški rod, ki se je Buse imenoval; njih vo,vOdn Rurik pomiri te ljudstva in poslane začetnik roškega carshti, in vse ljudstva pod njim se za naprej in do današnjega dné Busi imenujejo. Oreški misionarji so jih konec 9. stoletja s kcršansko véro soznànili, ki je leta 899 pod njih knezom Vladimirom občna poslala. B ulgarsk i Slavjani so prišli o koncu 6. stoletja iz južnega Ruskega, so vdarili čez Donavo, in fin mnogih vojskah z