NEKAJ DROBNIH DOPOLNIL K ČLANKU O EKSKURZIJAH PO GORENJSKEM KOTU,
"V naši reviji se nabirajo članki o literarno-zgodovinskih ekskurzijah (Kolar, Orožno-va, Niko Rupel), ki se jim bodo, tako upajmo, pridružili še drugi za še neobdelana področja Slovenije. V njih vidim prispevke za bodoči zbornik s to tematiko, ki naj bi bil opremljen tudi s fotografijami in zemljevidi, da bi bil vsestransko uporaben. Ker želim, da bi bil ta zbornik kar se da popoln, bi Ruplov članek, napisan z očitnim poznavanjem stvari in z veliko ljubeznijo do stroke, kot rojen Gorenjec rad nekoliko dopolnil. Kakor je pri teh člankih navada in kakor prakticiramo tudi na ekskurzijah, se v svojih dostavkih ne bi omejil na slovstveno zgodovino, temveč se dotaknil tudi sorodnih nam področij.
Bled z okolico
Na Bled je zahajal Ivan Cankar, ko je bil zaljubljen v Mici Kesslerjevo in še pozneje
vse do svoje prezgodnje smrti. Na Mici, svojo neusojeno ljubezen, in na Bled ter njegove naravne lepote misli v delih Novo življenje. Volja in moč, Milan in Milena, Lepa Vida. V Kesslerjevo poletno hišo v Zaki (poleg stavbe Društva slovenskih pisateljev) je od 1913. leta, ko se je oženil z Micino sestro Ani, redno zahajal na oddih Oton Župančič. Tam je zasnoval vrsto pesmi: domovinsko Na Bledu, razpoloženjski Slap in Vihar (s slapom je mišljen Peričnik v Vratih) in kozmično panteistično .Jezero, Tih, tih je kraj ... in Zlata jutra.
Franica Vovkova, poročena Jerajeva, pesnica s psevd. Vida, se je rodila na Bledu, bila je daljna Prešernova sorodnica, v Zasipu je le službovala kot učiteljica in tam jo je med drugim obiskoval Josip Murn, njen pesniški vzornik. Zbirka njenih otroških pesmi ima naslov Iz Ljubljane čez po-
271
Ijane, pri čemer pišemo »poljane« kot občno ime seveda z malo začetnico.
V zvezi s Piešernom bi še veljalo omeniti, da so arheološka raziskovanja na blejskem otoku v letih 1962 do 1965 odkrila strnjeno vrsto svetišč iz raznih dob in v raznih slogih, najstarejše sega v 8. ali 9. stol., prav tako so tamkajšnja raziskavanja odkrila vrsto staroslovanskih grobov — že prej so jih mnogo izkopali na pobočjih Gradu — in tako potrdila Prešernovo pesniško vizijo o poganskem svetišču na otoku in staro-slovanskem Bledu iz Krsta pri Savici.
Med upodobitvami Bleda, kakršen je bil v pesnikovem času, bi poleg posnetkov v Prešernovem albumu kazalo navesti Hot-tenrothove risbe, ki jih je prinesla sloven-sko-italijanska izdaja Krsta 1972. leta.
Kakor mora slovenist v Moravčah učence opozoriti na Jurija Vego in v Cerknem na dr. Franca Močnika, tako na Bledu ne more iti mimo dr. Josipa Plemlja, svetovno znanega matematika; po njem so njegovi rojaki poimenovali svojo osnovno šolo, lansko leto pa so mu tudi postavili spomenik.
Blejec (ne Blejčan, kakor pogosto beremo v časopisju) je bil tudi kulturni zgodovinar Jakob Soklič (1893—1972); Slovenjemu Gradcu, kjer je Ijil župnik, je poklonil zasebno muzejsko zbirko in uredil Meškovo spominsko sobo.
O Bledu so pisali še Rado Murnih, Josip Lavtižar in Franc Gornik, zadnja sta tam službovala kot duhovnika: Murnik je napisal roman iz življenja letoviščarjev Na Bledu (1917), Lavtižar ljudsko povest iz preteklosti Bled in Briksen (1930/31), Gornik pa poljudno znanstveno monografijo Bled v fevdalni dobi (1967).
Se dvoje imen je treba navesti, in sicer imeni, ki sta prispevali k dognani estetski podobi današnjega Bleda: slikarja Slavka Pengova — njegove so freske v župni cerkvi — in arhitekta Toneta Bitenca — njegova je obnova gradu in otoka.
S Poljšice pri Gorjah ni doma le pesnik Valentin Cundrič, temveč tudi romanist Niko Košir, uspešen prevajalec iz francoske, italijanske in zlasti španske književnosti, med drugim je na novo poslovenil celotnega Don Kihota.
Kamna gorica, Kropa, Podnart
Iz Karane gorice izvira rod Zoisove slovenske matere Ivane Kapus, hčere ljubljanskega rudarskega nadzornika; hiša Kapusovih
stoji sredi vasi, še danes vzbuja vtis veljavnosti in je značilen primer stavbe v železarskih krajih.
Kamnogoriški rojak je tudi slovstveni zgodovinar Blaž Tomaževič, profesor na ljubljanski pedagoški akademiji, ki je vzgojil dobršen del slovenistov za naše osemletke.
Ob Kropi bi kazalo omeniti slikarja Petra Zmitka (1874—1935), sodobnika impresionistov in modernih; ker so Jakopič, Grohar in Jama podajali »dušo« slovenske pokrajine, Zmitek pa je obtičal pri opisnem folklornem realizmu (Poc), so ga moderni odklonili.
Kropa je dala Ljubljani in svetu vrsto nadarjenih pevcev, omenirao samo največjega med njirai, opernega in koncertnega pevca, na Dunaju živečega tenorista Antona Dermoto.
Bohinj
Franc S. Finžgar je kot bistriški kaplan zasnoval eno svojih zgodnjih del, lirsko epsko pesnitev Triglav (1896), ki se sicer dogaja v dolini Vrata, a obravnava gorenjske planšarje, njih življenje in izražanje na splošno.
V Bohinjski Bistrici je bil rojen Janko Ravnik, pomemben skladatelj impresionistične smeri in profesor na Ljubljanski akademiji za glasbo, obenem pa eden od pionirjev našega alpinizma in tenkočuten planinski fotograf.
Janez Mencinger je v svoj rodni Bohinj, v naselja, ob jezero, v planine in gore, lokalizira! še druga svoja dela, tako Jerico in Zlato pa sir, deloma tudi Abadona. Rojstna hiša stoji na robu vasi Brod, prislonjena k pobočju Rudnice, dostopna je bodisi z bistriške strani, bodisi iz vasi Savica, obakrat je treba iti čez savski most. Na spominski plošči beremo tale napis: »V tej hiši / se je rodil dne 26. marca 1838 / dr. Janez Mencinger, / pisatelj, / buditelj slovenskega naroda / in glasnik Bohinja«. Od vasi se vzpenja pot na zelene, travnate Senožeti, od tam pa se prevesi v Srednjo vas — tu se začenja pisateljeva Hoja na Triglav.
V zvezi z Vodnikovim bivanjem in slovstvenim delom v Bohinju bi veljalo poleg Vršaca navesti vsaj še pesmi Jeklenice — skromno tematično in ritmično prednico Zebljarske — in Bohinjska Bistrica, deloma tudi skrb za pisanje in izdajanje Velike pratike. V župnišču na Koprivniku so še pred zadnjo vojno hranili zajetno matično
272
knjigo, napisano v celoti z Vodnikovo roko; na njenem začetku beremo slovesno posvetilo, v njem pesnik navaja vse tiste, ki so kakorkoli pripomogli k ustanovitvi te hribovske fare; matično knjigo sedaj (menda še vedno) hranijo na krajevnem uradu v Bistrici. Na drugo, manj opazno, skoraj neznatno sled za Vodnikom boste naleteli v cerkvi sv. Janeza ob jezeru; tam se je ob nekem obisku cerkve na hrbtno stran glavnega oltarja s svojim spremljevalcem, domačinom s Koprivnika, podpisal; ker se je na tistem mestu podpisalo še več drugih vidnih kulturnih delavcev iz naše preteklo-
sti, bi ga bilo že vendarle treba zavarovali s steklom, previdno pritrjenim na les. In še nekaj: skalnat parobek malo pod Koprivni-kom, s katerega se odpira čudovit pogled na obe dolini, na jezero in na venec gora, so Bohinjci prizadevnemu kulturniku v spomin krstili za Vodnikov razglednik.
Na Koprivniku je dolgo za Vodnikom »duše pasel« in je tam tudi pokopan Franc Steržaj (1878—1922), pisal je ljudske povesti, čustvene črtice in se poskusil v socialni igri Upor Bohinjcev.
Joža  M a h n i č _____ II. gimnazija v Ljubljani