Naši nemški jerobi. Kedar nastane za otroka potreba, da se mu postavi jerob, to gotovo za nj ni nobena sreča, saj je to znamenje, da je sirota in nima očeta, ki bi za nj skrbel. Večja nesreča je še za Jjudstvo, ki mu je jeroba ali jer treba. Znamenje je to, da ne zna ali pa skrbeti za svoje blagostanje. V resnici pa se zato tudi vsako ljudst1 bodi še po svojem številu tako malo, brani ta cih jerobov in če se jih ne more več ubraniti, izbere si tacih, do katerih ima zanpanje, da vedo in so tudi volje za-nj skrbeti, vsiliti pa si jih ne dii Vtem ai prizadeva, kar je le prav, tacih, ki se mu -sami vsiljujejo, odkrižati ae, kolikor le more. To po praviei, kajti ve, da bi ti samo za-se, nikakor pa bi za varovanca ne skrbeli. Mi, slovensko ljudstvo, srao v tem nepovoljnem položaju, da se nam vsiljujejo za jerobe taki, katerih nismo prosili in ne mogli bi jih že za to vzprejeti, ker so sami krivi, če nam je v resnici varhov, jerobov treba. Mi tega seveda ne priznamo, večiua v slov. ljudstvu meni, da nam jih ni treba ter si leliko sarai, kakor stor^ to drugi narodi, skrbimo za naše blagostanje. Ali kaj nam to pomaga, ko se našim Nemcem zdi, da nam je varhov treba in da so oni sami le v stanu, postati nam za take? Ker imajo oblast v rokab. in še po vrhu močna pljuča, zato kričč v eno mer, da nam jih je treba in da nam ('ejo iz gole ljubezni, brez vsega dobička za-se, sarao z ozirom na našo potrebo storiti to uslugo. Tako zavoljo lepaesra jim je potlej še v navadi, pristaviti, da terja to blagor cesarstva. Pač ne sovraži nihče izmed naa Nemcev, šo ce!6 teh ne. ki se očitno na naš račun debelijo in stoj^ v najlepših shižbah pri nas, a mrzi nam do njih in mi si ne moremo po nobeni ceni misliti, da more od njih priti kaj dpbrega za nas. Za to so imeli sto- in stoletja dovolj časa, pa ravnali so z nami le tako, da smo v izobraženju zaostali ter Še — vsaj po njih mnenju — niamo godni, da bi stopili na lastne noge. Nemštva in to še vedno nam je baje treba riemštva. To je njih vsakdanji klic in kjer imajo moč v rokah. kakor še pri nas na Štajerskem vse povsodi, tam so nam ga vsilili in kakor kaže resolucija, katero je deželni zbor ;/v Gradcu vzprejel, radi bi nam ga še več pre- "pustili. To je že v resnici čudno, kako skrb imajo ti možje za nas. Sicer so vsi zapeti, kedar gre za to, da se napr/avi pri nas kaj na stroške dežele iu treba jim je skorej vsak krajcar iztrgati, nemštva pa nam žele cele kupe vtepsti v glave. Ali pa in kje je to mogoce, za to jim še vprašanja ni. Ker izpoznajo oni to za potrebo, mora pa se izgoditi, naj še bije stvar tako očividno resnici ali pravici v lice. Lepo je, če zna človek več jezikov in ni krivo, Se se mi učimo neinščine, to storimo tudi radi in ne bojimo se v tem ne stroškov ne truda, da si le obetatno iz vsega koristi. Ali otroku, ki še ne zna, zakaj pravi v lastnem maternem jeziku kaki stvari tako in ne drugače — tacim otrokom vtepati tuj jezik v glavo, to je nespamet, škoda je za ves trud in za vaak krajcar. Ne naučijo se jezika, ki se jim vteplje, pa tudi teh reči ne, katerih bi se pri manjem trudn in more biti tudi pri manjib. stroških z lehka naučili. Ostati jim je za vselej za drugimi otroci, kateri imajo srečo v lastnem, maternem jeziku učiti se tega, česar jim je za življenje treba in kjer bi lehko sami želi, tam bodo gledali, kako jim bodi drugi vozili z njiv, katerih niso bili obdelali. Ne sponosimo jim radi, ali Nemci so dosehmal v polni resnici z nami in med nami tako delali. Kdo nam more potlej vzeti za zlo, če jih imamo na sumu, da si žel6 lo pridržati za večne čase ? Da ne mislijo naši Nemci z nami dobro, kaže najbolj to, da bi nam radi staro, pošteno ime Slovencev vzeli. V svoji resoluciji, v kateri nam še ponujajo več nemštva, kakor ga že sedaj imamo, ne poznajo Slovencev, mi smo jim le bindišarji in vse, s čemer so to v zboru ali tudi v novinah, katere jim strežejo, opravičevali, vtrjuje v nas še bolj misel, da nam je treba njih varstva, čem prej je mogoče, odkrižati se. Bolj resno in bolj trdno pa, ko se tega dela poprimemo, prej ga doženemo in s tem pokažemo jim najležjp, da nam tacili jerobov ni treba — da smo godni.