Kar Bog stori, vse prav stori.
Povest.
• I
Spisal
mdmd
Frančišek Hoffmann.
Založil Ja-rtea Q-ion.tiw.l-1892.
Prvo poglavje. ^ _ Na videz in v resnici.
Gospod Strnad je bil splošno čislan in obljubljen trgovec v velikem mestu. Mislili so, da je silno bogat, in nekateri ljudje so mu tudi zavidali njega imenje. Kadar se je v lepi svoji kočiji peljal po širokih ulicah, gledal je marsikdo za njim in si mislil: „Gospod Strnad je res srečen človek, in lepo bi bilo, ako bi tičal v njega koži."
Toda gospod Strnad ni bil ni tako bogat, ni tolikanj srečen, kakor se je mislilo.
Nekega večera o mraku, ko so že semter-tja svetile luči iz hiš, sedela je ljubezniva, mila in lepa žena gospoda Strnada pri oknu krasne svoje sobe, podpirala glavo in bila videti jako tožna in zamišljena. Nje mali sedemletni Milan se je ne daleč od nje igral s stavbinsko omaro, listal v pisanih svojih knjigah s podobami in bil toli zatopljen v svoje opravilo, da se ni menil za nič. Mati pa mu je časih dolgo in žalostno
pogledala na veseli obraz; nje oko je bilo čimdalje kalnejše in čelo čimdalje temnejše, kolikor vese-lejši je bil videti Milan. Naposled se ji prikrade celo solza iz pobožnih sinjih očfj, potoči se ji po bledem lici in kane vroče na roko. Zdajci se vzdrami in izkuša z robcem zabrisati izdajni sled žalostnih svojih mislij. Toda čimbolj se bori z jokom, tem obileje ji teko solze; naposled ne more zadušiti tihega ihtenja in joče v lični svoj robec.
Milan, še vedno zamaknjen v igro, ne pazi matere, dokler se naposled ne zmrači tako, da že ne more ničesar videti natanko. Sedaj vstane, gre k materi in jo prosi: „Mamica, reci, naj pri-neso luč; nič več ne morem gledati lepih podob v svojih knjigah in vender bi jih še rad."
Hitro vstane gospa Strnadova, otare si solze, gre sama po svečnik in užge luč. Očf so jo pekle, in služabnikom ni hotela pokazati, da je jokala.
Malemu Milanu pa ni mogla prikrivati žalosti in ko je stopila z lučjo v sobo, videl je navzlic nje prisiljeno-prijaznemu nasmehu, da ni tako vesela kakor po navadi.
Urno jo prime za roko, pritisne jo ljubeče na prsi in vpraša jako sočutno: „Kaj ti je, ljuba mati? Zakaj se jočeš? Ako nisem bil priden, kaznuj me. Vsako kazen lahko prebijem, toda jokajoče te ne morem videti. Prosim, bodi zopet vesela."
Gospa Strnadova mu pogladi plave kodre, poboža ga rahlo po rožnatem obrazku in se nasmehne s solzami: „Ne boj se, ljubo dete, ti me ne žališ, nego tolažiš me. Kadar bodeš starejši, zveš, zakaj jočem časih. Sedaj si še premajhen in bi me ne umel, ako bi ti tudi res povedala vse. Le igraj se zopet, saj sem že zopet vesela, kakor vidiš."
Mali Milan pogleda materi pazno v obraz in ker res ne vidi več solz in ker mu je mati rekla, da ni žalostna zaradi njega, izpusti nje roko, gre počasi k mizi, kjer še leže lepe knjige s podobami in se skoro zopet zagleda vanje. Gospa Strnadova pa sede na zofo, podpre si glavo in se nevedoma zopet zamisli. Vender ne joče več, zakaj to bi Milana bolelo, in ravno njemu bi rada prihranila ves nemir in sleharno skrb življenja.
Zakaj pa je bila gospa Strnadova tako žalostna? Sredi sijaja in krasote in dragocenostij, kako je mogla biti žalostna?
Bogata in krasno odičena je bila soba užaljene gospe. Težke svilene zavese so se gubale z visokih oken; ukusno pohištvo od dragega inozemskega lesž je polnilo sijajne prostore; na stenah so visela visoka zrcala z zlatimi okviri in prelepe slike; bronaste ure, bogato pozlačene in izborno poslikane čaše od kitajske porcelano-vine, napolnjene z umetnimi pariškimi cveticami, blestele so se na policah in omarah, in drag dunajski klavir od braziljske jakarandovine je
stal na umetno pobarvanem velikem sagu, kateri je pokrival vso sobo. Na zofi so ležale prelepe obleke, in na mizici je stala odprta skrinjica od suhega zlatd, iz katere se je bliskal dragocen lišp od safirov in demantov. — Gospa Strnadova niti pogledala ni vseh teh krasot, bodisi, da jih je bila že vajena, bodisi, da je v tem trenutku mislila na vse druge stvari.
Dolgo je sedela nepremično, in v sobi je bilo tako tiho, da se je razločno čulo tikanje dragocene bronaste ure. Hipoma se začujejo zunaj v vežici hitri in glasni koraki, vrata se odpro, in predno še utegne gospa iti prišlecu naproti, stoji le-ta pred njo.
Bil je nje soprog, gospod Strnad.
Bled je bil, nemirno je gledal in bil videti jako razburjen. Ko je videl rahlo žalost na obrazu svoje soproge, zatemnilo se mu je čelo še bolj in kratko in osorno je želel dober večer. Milan se je prestrašil očeta, vstal tiho izza svoje mizice in se splazil k oknu, kjer se je skril za zaveso. Gosp& Strnadova pa se prijazno nasmehne, seveda po sili, prime soproga za roko, vede ga k zofi in reče: »Nejevoljen si, Edvard. Reci, kaj se ti je pripetilo? Dolgo te že nisem videla veselega, in bojim se, kakor bi nas čakala huda nesreča. Prosim te, govori. Karkoli te skrbi, povej mi, s teboj bodem nosila sleharno skrb. Veruj mi, dobro ni, da mi zakrivaš svojo žalost, kakor bi bila zločinstvo. Saj mi itak ne prihraniš nobene bridkosti, zakaj le predobro vidim,
da ti nekaj teži dušo. Povej mi vse! Govori odkritosrčno! Najstrašnejšo resnico prebijem lože nego neprestani strah, ki mi ne d& nI miru ni spanja. Karkoli nas čaka, ne zakrivaj mi ničesar, prosim te!"
Strahoma stisne gospa Strnadova pri teh besedah mrzlo roko soprogovo med vroče svoje prste in se vsa trese. Nje oči prosijo še mileje nego nje besede, in na obrazu se ji bere toliko duševno gorje, da gane gospoda Strnada do srca. Hitro skoči s sedeža in hodi nekaj hipov po sobi, kakor bi se hotel umiriti. Naposled si pogladi čelo, vzdihne in reče z zamolklim in drhtečim glasom:
rAmalija, oprosti mi, da ti nisem povedal, kar bi bila morala vedeti že davno. Mnogo sem izgubil. Uničeni smo. Od vsega bogastva mi je ostala samo hiša in kar je v nji. In še to komaj. Navzlic vsi opreznosti in pridnosti, navzlic vsi skrbi nisem mogel rešiti ničesar drugega. Več mojih prijateljev trgovcev po drugih mestih je moralo zaradi denarnih izgub ustaviti svojo trgovino, in takd sem tudi jaz izgubil vse pri njih, toda časti svoje nisem izgubil. Danes, pred jedno uro, prejel sem poročilo, da je izgubljen tudi poslednji denar, na katerega sem se zanašal. Z njim se je podrl jedini steber, ki je še podpiral hišo mojo, in iz bogastva, krasote in blišča smo pahnjeni v žalostno puščo siromaštva in potrebe. Oh, to je strašno!"
Upehan se zgrudi gospod Strnad na zofo in si oberoč zakrije bledi obraz; ves život se mu trese od notranjega nemira. Gospž Strnadova pa se mu privije in dasi se sama plaši brezupne prihodnjosti, vender zaupa nebeškemu Očetu in je tolikanj krepka, da celo rahlo tolaži potrtega soproga.
„Nikar ne žaluj, ljubi mož," reče mu tiho, „Bog nas ne bode zapustil, ako mu zaupamo. Misli si, da je tvoja izguba zgolj izkušnja; pre-bij jo moški! Kaj tudi, ako se bode odslej namesto dragega vina bliskala čista studenčnica v kozarcih naših? Ako bodemo jedli preproste domače jedi namesto dragih slaščic iz vseh delov ' svetž,? Utolaži se! Ali nas bode Bog gledal drugače, ako bodemo nosili pavolnato in platneno obleko namesto svilene in bagrene? Ako bodemo stanovali v preprostih majhnih stanicah in ne v velikih sijajnih dvoranah ? Gotovo ne! Ondu kakor tukaj nam bode ljubeč oče. Zato se osrči in ne skrbi za prihodnji dan, zakaj Gospod, tvoj Bog, naredil bode vse prav in dobro."
To in še mnogo več šepeče gospd Strnadova nesrečnemu svojemu možu, in čimdalje bolj mu gine žalost, katera je trla njegovo dušo. Vzravna se, in pogled mu je nekoliko jasnejši, £0 se iz nova obrne k svoji tolažnici in ji ginjen pogleda v oko.
„Hvala ti, ljuba žena!" reče ji. „Dala si mi novo srčnost in novo moč! Sedaj verujem, da vender ni popolnoma nesrečen, kdor je iz vseh
viharjev otel vsaj neomadeževano vest in čisto srce. Najbolj me tolaži to, da ni moja nesreča tudi drugih ljudij pehnila v nesrečo; kar smo izgubili, to smo izgubili samo mi. Nikdar nisem iztezal rok po tujem blagu in osleparil nisem nobene sirote in vdove. Nosil bodem svojo usodo, ne da bi mrmral, dokler vem, da nista popolnoma nesrečna ti in mali Milan."
Ko začuje Milan svoje ime, hitro priskače iz svojega zavetja, prime očeta za roko in vzklikne: „Zaradi mene ne skrbi! Srečen sem, da sem le pri tebi in pri materi, in nič mi ni do tega, ali stanujemo tukaj v lepi hiši ali drugje, ako le imam lepe svoje knjige s podobami. Teh vender nisi izgubil? oče? Je li da ne?"
Dasi je bil gospod Strnad še nedolgo vos potrt zaradi nesreče svoje, sedaj se vender nasmehne, ko začuje otroško vprašanje Milanovo. Tiho veselje ga obide, ko vidi, kako mirno in udano gleda njega družinica v prihodnjost. Prijazne slike se mu pokažejo v duhu. Dečka posadi na naročaj, objame blago svojo ženo in se razgovarja precej časa veselo in prijazno.
Zdajci pridrdra voz po ulicah in se ustavi pred hišo. Gospodu Strnadu hipno izgine veselost z obraza, vender se posili, da reče mirno: popolnoma smo pozabili gostov svojih. Povabil sem jih na večerjo in ples, ko sem se še nadejal rešitve; sedaj, ko je prišla nesreča, prepozno jim je odpovedati. Težko nama bode, ljuba žena, biti vesela med veselimi gosti, toda pozabiti morava
sebe in ne smeva motiti radosti svojih prijateljev, ker sva sama žalostna. Bodi jim prijazna gospodinja ! Ako sva tudi nesrečna, reči ne sme nihče, da ne nosiva moški svoje usode, ali da samd malodušno toživa."
Zdajci vstopi služabnik in naznani, da so prišli gostje. Gospod Strnad še jedenkrat osrčuje in milo pogleda soprogo svojo in odide. Gospa Strnadova pa poklekne in moli dolgo in iskreno ter prosi Boga, da bi ji okrepil srce. Nato uto-lažena vstane, otare si poslednje sledi žalosti z obraza in se nališpa — poslednjič — z dragocenimi oblačili in iskrečimi dragotinami.
Lahko ji ne utriplje srce pod svilo in de-manti, toda bije ji mirno, in ne stiska ga nobena prevelika skrb — saj je potožila-Bogu svojo nadlogo, in Njemu zaupa. To jo krepi.
Predno gre iz sobe, pogleda še svojega Milana. Naslonil se je na zofo in rahlo in trdno zaspal. „Gospod te blagoslovi in varuj, sinek moj!" zašepeče gospa Strnadova, dahne mu poljub na ljubka, usteca in odide v prostore, posvečene veselju.
Ali je bila pač vesela z radostnimi gosti? Nikakor!'Toda mirna je bila, in nihče ji ni videl z obraza, da ji je nesrečen vihar uničil prejšnjo srečo. Gostje so bili jako dobre volje v hiši Strnadovi — zadnjikrat! Radovali so se nad razvalinami.
Drugo poglavje. Načrti za bodočnost.
Ko stopi drugega jutra gospod Strnad v sobo svoje žene, vidi jo že popolnoma oblečeno. Milan sedi poleg nje pri mizi, pije svojo kavo in kramlja, kakor kramljajo veseli nedolžni otroci, o usodi, katera je zadela očeta, mater in njega samega.
„ Sedaj vem, zakaj si se jokala sinoči, mamica," rekel je. „Vse si že mislila prej, kar je povedal oče, in zato si bila tako žalostna. Toda kaj zato, ako smo ubožni? Učitelj moj mi je povedal stokrat, da so siromaki pogostoma najsrečnejši ljudje, in on mora to že vedeti, ker je sam tako ubog. In kadar bodem velik, mati, in prav pameten in spreten ter sem se dokaj naučil, potem bodemo zopet bogati. Priden bodem in si služil prav obilo denarja, toliko, da bodeš imela več, nego potrebuješ."
Tako govori mali Milan in je videti takd odločen in srčen, da se mati nehotoma prijazno nasmehne. Oče pa mu naposled ustavi dolgi govor, da bi z materjo preudarjal, kaj storiti. • Nekaj se je moralo skleniti in kolikor prej, tem bolje.
„Izračunjal sem natanko", povzame gospod Strnad, „koliko nam še ostane vsega imenja. Ako prodamo hišo, pohištvo in kar še imamo, ostane nam, ko pošteno poplačamo vse dolgove,
okolo osemtisoč goldinarjev. S tem denarjem bi jako oskromno izhajali kje v majhnem mestu. Toda tega bi ne mogel prebiti, da bi živel brez posla, in poleg tega moram skrbeti, da pripravim tebi in Milanu vsaj prijetno bodočnost, ako že ne bogate. Zato mislim, da si razdelimo dni denar. Tretjino vzamem jaz in poskusim ž njim v Ameriki svojo srečo. Drugi dve tretjini ostaneta tebi. Glavnico izposodimo, obresti se bodo seveda plačevale tebi in bodo zadoščale tvojim in Milanovim potrebam, dokler se, ako Bog da, ne vrnem imovitejši, nego sem odšel. Za nekaj let pa se je treba ločiti za moj mir in vajino srečo; udajmo se torej tej usodi."
Gospa Strnadova pa neče ničesar slišati o ločitvi, in tudi Milan prosi očeta, naj ne hodi od njega in matere. Toda gospod Strnad, dasi bi se nerad ločil za toliko časa, ne ustopi od svojega ukrepa, ker je že prej do dobra razmišljal o njem in spoznal, da bi za sedaj ne mogel ukreniti ničesar boljšega.
„D6ba ločitve, dasi je videti dolga, bode končno venderle minila, in srečnejši bodemo, kadar se vrnem iz daljne dežele za morjem. Ako ostanemo skupaj, čutil bi vsak dan iz nova žalost, da vaju vidim v potrebi, in nikdar bi ne mogel biti vesel. Bog mi je dal razum, srčnost in veselje do dela. Ali naj ne uporabljam Njega darov? Ako blagoslovi moj trud, vrnem se za dve, tri leta vesel in srečen domov in potem preživim dni, katere mi bode še dalo dobrotno nebo,
v lepi zavesti, da sem kolikor moči izpolnil svojo dolžnost proti Bogu in vama. Kadar stopim onkraj morja, bode me ljubezen do vaju vedno vzpodbujala k novemu delu. Mislil bodem, skrbel in se trudil za vaju; in čim prej si pridobim bogastva ali vsaj blaginje, tem prej lahko po-hitim k vama. Zatorej od tod, hitro, kolikor se da! Ne zadržujta me, zakaj mojega ukrepa ni moči omajati."
Gospa Strnadova se joče.
„Ljubi Edvard", reče mu, „zakaj bi iskal v dalji, kar vender lahko najdeš v bližini! Ostani pri naju v domovini. Dasi morda ne obogatiš v nekaterih letih, to vsaj ti ne bode težko, da nam izboljšaš življenje, ako se bodeš pošteno trudil in delal. K&r tresem se, kadar si mislim, da si na morji ali onkraj morja! Plašil me bode sleharni vihar, in bala se bodem zate, dokler si od naju. Ostani tukaj pri svojem dečku, pri meni! Potrpežljivo nosimo svojo usodo; srečni smo tudi lahko v uboštvu in bogati v potrebi, ako nam bije zadovoljno srce v prsih. Ne odhajaj!"
Gospod Strnad vstane in hodi zamišljen po sobi. Čutil je resničnost soproginih besed, in njegov ukrep se je nekoliko omajal. Vender se mu je zdelo strašno, da bi živel kje v majhnem zakritem mesteci, ko je bil doslej vajen sijaja, krasote, bogastva in veselja. Nikakor se ni mogel privaditi tej misli. Tudi ni dvojil, da bi se mu ne posrečili vsi drzni načrti in da bi se za nekaj let ne vrnil imovit. To vse razloži svoji
ženi in jo malone do cela prepriča, da je njegova namera izvrstna.
„Kako pa, ljubi Edvard", reče napdsled gospii Strnadova, ko ji je ovrgel vse ugovore, „ako bi zbolel in bi moral koperneti daleč od naju in vseh prijateljev, sam in brez pomoči? Kak6, ako bi te oplenili, osleparili in ti vzeli celo poslednji denar? Kaj bi začel? Kakd bi nama poročal o svoji bedi? Kako bi se brez denarja in sočutnih prijateljev vrnil domdv? To mi odgovori, in ako moreš, potrpela bodem in te brez ugovora pustila po svetu."
Gospod Strnad zmaje z glavo, nekoliko premišlja in reče napdsled mirno, toda trdno: „ Tatov in sleparjev me bode varovala opreznost, bolezen pa bode odvračal Oče nebeški, kakor se nadejem za trdno. Pusti me, naj odidem. Namen mi je dober, in Bog sodi voljo, ne uspeha. Nanj se zanašam. Kakor odloči On, takd mora biti dobro. Ako se motim, zadeni kazen mene. — Pojdem."
Iz teh besed spoznd gospa Strnadova, da ni moči zmajati njegovega ukrepa, in se uda svoji usodi, dasi težko. Mali Milan pa bridko zajoče in toži:
„Oh, oče, predno se vrneš, umrem od same žalosti!"
Šele ko ga mati milo tolaži in mu oče obeta, da mu prinese vsakovrstnih igrač in tujih živalij iz daljnih krajev, umiri se toliko, da si otare solze
in da je tih in pokojen. Popolnoma vesel pa ni bil več tisti dan. Ločitev od očeta mu je preveč težila malo srce.
Tretje poglavje.
Odhod in ločitev.
Novica o nesreči gospoda Strnada se je bliskoma raznesla po vsem mestu. Nekateri ljudje so se je ustrašili in so odkritosrčno milovali gospoda Strnada; drugim pa je bila to dobro došla novica, o kateri se je bilo moči razgovarjati delj časa. Prišlo je le malo prijateljev, da bi gospodu Strnadu zatrdili trajno ljubezen in spoštovanje ter mu ponudili svoj sv6t in svojo pomoč.
Močno so bili začudeni, videč gospoda Strnada tak6 mirnega; saj so mislili, da bode popolnoma zbegan in potrt. „Kako Vam je li mogoče, ljubi prijatelj," vzkliknili so, „da toli krepko nosite takšen udarec?"
Gospod Strnad se nasmehne in molči. Čemu bi tujcem razkrival srčne svoje boje? Čemu bi govoril o krepostih svoje žene, ki mu je bila najboljša tolažnica in opora? Molčal je in govoril potem o drugih stvareh.
Določili so dan, ko prodad6 hišo in vse imenje gospoda Strnada tistemu, kdor bi ponudil največ. Oni dan napoči. Z ljudmi s sodišča pride obilo
drugih ljudij, da bi kaj kupili ali pa tudi le na-pasli radovednost svojo. V sobi gospe Strnadove ta dan ni bilo več tako čedno, svetlo in domače kakor nedavno. Šla je iz sobe v sobico prizida-nega poslopja, „da bi se", kakor je dejala med smehom in solzami, „zarano privadila bodoči usodi." Nje lepo pohištvo, svilene zavese, dragoceni sag, krasni klavir, nje podobe in zrcala, vse, kar je imela prej za svojo zložnost, odnesli so iz sobe na prodajo. In tako, kakor je bilo v nje sobi, bilo je tudi po vseh drugih sobah in dvoranah. Kamor si pogledal, videl si gole stene, in prazni so bili prostori, kjer so se često zbirali imenitniki in bogatini vsega mesta.
Dan, ko se je prodajalo imenje, zdel se je gospe Strnadovi najstrašnejši dan vsega življenja. Dasi je bila daleč od dražbe, vender se je čul glasni šum, ki je navaden pri takšnem poslu, časih zamolklo in zmedeno v nje tiho sobico, in vsak glas se ji je zarezal v srce. Jedina tolažba ji je bil mali Milan, ki se je le malokdaj genil od nje in kramljal toli šegavo in preprosto, da je nehotoma pozabljala svojo žalost.
Nje soprog je prav ta tožni dan ni utegnil tolažiti, zakaj imel je posla pri dražbi, nekoliko pa so ga tudi neprestano zadržavali prijatelji in znanci.
Za gospo Strnadovo se ni menil nihče. Saj vender ni bila več bogata in srečna. Prej seveda ni iz lepa minila ura, da bi ta ali oni gost ne bil prišel k nji in je razvedril. Sedaj je sedela
sama in namesto zagotovil o vedni ljubezni in prijateljstvu ni čula drugega, nego utripanje svojega srca in brezskrbno kramljanje svojega sinu.
Ura je minila za uro, in ko se je zmračilo, prišel je naposled gospod Strnad in sicer veselega in vedrega obraza.
„VesSli se, ljuba žena", rekel je, „naše dosedanje imenje se je razprodalo dokaj bolje, nego sem si mislil. Tvoja bodočnost bode menj mračna, nego sem se bal. Vsi dolgovi naši so poplačani, in vender nam ostane še devettisoč goldinarjev. Ne skrbimo torej. Predno minejo tri leta, bodemo bogati in srečni kakor nekdaj. S tritisoč goldinarji, s pridnostjo in vztrajnostjo mi v Ameriki izvestno ne more spodleteti. In ako bi me vender preganjala nesreča, tebi vsaj se ne bode treba bati potrebe in bede. Obresti ostalih šesttisoč goldinarjev bodo zadoščale, da ne bo-deta z Milanom trpela skrajnega uboštva."
Gospž Strnadova se razveseli teh novic, in jasne podobe veselejše prihodnjosti zabrišejo gren-kost minulega dne. Pozno v noč se razgovarja z gospodom Strnadom in Milanom, in zaupno se naposled vsi odpravijo k počitku. Spali so mirno, lepo sanjali, in nobena slutnja bodočega trpljenja jim ni motila spanja.
Kako lije srečen človek, ker ne ve za pri-hodnjost!
Malo dnij po javni dražbi se ustavi jako zarano, predno je še solnce vzšlo, pred hišo gospoda Strnada preprost voz s samo jednim ko-
njičem, videti jako oskromen in ubožen. Voz je pokrit z modrim platnom, da bi varoval potnike dežja in slabega vremena, kakor tudi pekočega solnoa. Do vrha je naložen s kovčegi, zaboji in škatljami; toliko daje še prostora potnikom. Konj stoji žalosten in povešene glave pred njim. Lahko bi mu bil preštel vsa rebra, tak(5 je bil suh, in oprava njegova je bila povsod skrpana, popravljena in ogoljena. Hišna vrata se odpr<5, gospod, gospa in deček stopijo iz hiše, ogledajo si jo še jedenkrat, ozro se preko ceste in sedejo molče na voziček. Gospod prime za uzdo, tleskne z bičem, suhi konj potegne, in počasi zdrdra voz po mestnem tlaku.
Pred mestom si potniki globoko oddahnejo, in gospod Strnad reče: „Tako smo torej srečno iz mesta, kjer smo živeli dokaj let srečno in veselo. Kar nam je drago, moramo zapustiti, da si v tujini poiščemo novega doma. Bog daj, da bi nam bilo na srečo!"
Žena mu prijazno prikima in potem moli tiho, toda iskreno. Prav vesel pa je bil samo Milan, čegar glavica še ni dobro umela vse iz-premembe. Seveda se je čudil slabemu vozu, ker se je dosihdob vselej vozil v krasni kočiji, in je-dinemu, poleg vsega še suhotnemu konju in počasni vožnji, sicer pa ni razmišljal mnogo, nego se je veselil obilih novih in vedno drugačnih stvarij, katere je ugledaval.
Peljali so se proti velikemu pomorskemu in trgovskemu mestu, kjer je hotel iti gospod
Strnad na ladjo, da se odpelje v Ameriko. Po njega odhodu naj bi si gospž Strnadova najela tiho stanovanje blizu mesta, poučevala sina v vseh dobrih in potrebnih znanostih in potrpežljivo čakala soproga svojega. Tri leta, tako#je bilo dogovorjeno, izostal bi gospod Strnad, potem pa se vsekakor vrnil. Onih šesttisoč goldinarjev, kateri bi ostali njega ženi, bilo je po vsi človeški pameti naloženo dobro in varno, in gospa Strnadova bi lahko živela ob obrestih, dasi ne v izobilji, vender brez prevelikih skrbfj.
Skoro dospo v veliko mesto, kjer dobe stanovanje, preprosto, toda snažno in zdravem kraji. Čimdalje bliže prihaja dan, ko se gospod Strnad za dolgo časa poslovi od svojcev. Dolgo in iskreno objema ljubljenca svoja in pozivlje nebeški blagoslov ndnja. Dasi mu samemu poka srce, vender tolaži jokajočo ženo, ihtečega dečka, spominjgi ju nebeškega Očeta in srečnih bodočih dnij tet se šele izvije, ko je že skrajni čas, da odide na ladjo, ki se je že izsidrala in razpela jadra v ugodnem vetru. Hitro skoči v čoln, mornarji začno veslati, in že so na ladji. Razpetih jader, . podobna labodu, plove po valovih, in zadnji pozdrav gospoda Strnada ogluše grmeči valovi in ropotajoče vrvi. Njega beli, vihrajoči robec je poslednje znamenje, zadnji pozdrav zaostalima ljubljencema na bregu.
Dočim odpeljava ladja gospoda Strnada v nepregledne dalje, kakor bi jo veter nesel, stoji njega žena jokaje in trepetaje na bregu, objema
svojega Milana in gleda za ladjo, dokler jo še vidi nje objokano oko.
„Nikoli, nikoli več ga ne bodem videla!" reče z zadušenim glasom. „Za vselej sem izgubila svojega moža, in ti, ubogi, ubogi Milanček, očeta svojega! Nikoli več ga ne bode! Nesreča in beda ga bode preganjala, in nobena ladja ne odrine, da bi ga pripeljala nama v naročaj!"
Mali Milan bridko joka z materjo. Ko pa se vrneta domov in jima vedno nove solze olajšujejo srce, ko mine dan za dnevom in jima čas oblaži pekočo žalost, vrne se nadeja in zaupanje v njiju dušo, in naposled. ju miri irt tolaži vsakodnevna molitev.
v
Četrto poglavje. Največja sila.
Leto mine in še jedno in še jedno. Čas se bliža, v katerem bi se moral gospod Strnad vrniti iz Amerike. Milan je bil že zdrav, krepak deček in se je naučil marsikaj dobrega. Vsi učitelji so bili zadovoljni ž njim, in mati ga je ljubila in varovala kakor zenico v očesi. Veselo sta pričakovala gospoda Strnada in niti mislila nista, da bi se utegnil zakesniti ali celo ne mogel priti. Saj je pisal poslednjič iz Novega Jorka, da je nebo blagoslovilo njega pridnost, da je bogat,
zdrav in vesel in da se vrne v ljubo domovino k dragi rodbini svoji, predno mine nekaj tednov. Nobeden oblačec torej ni temnil obzorja njiju sreče, in zgolj veselje in kopernenje jima je polnilo srce.
Vsak večer se je izprehajala gospa Strnadova z Milanom na bregu, in vsako ladjo, katera se je pokazala v dalji, pričakovala je radostnega srca, zakaj mislila si je soproga na nji. Sevčda se je varala vselej. Toda obupala ni, slutila ni ničesar hudega. Ako je minil dan, ne da bi se ji bile izpolnile nadeje, tolažila se je s prihodnjim in na vso moč prigovarjala Milanu, ki je vedno povpraševal, zakaj li se oče ne vrne.
Ko pa mine dan za dnevom, teden za tednom, mesec za mesecem, ne da bi se vrnil za-želenec, ko mine vse poletje in buče jesenski viharji čez livade, ko razgrne zima belo svojo odejo po speči zemlji; tedaj se morajo seveda vesele nadeje izpremeniti v žalostne slutnje, in na mesto veselja in pričakovanja stopi skrb in mareč strah. — Tožno mine zima, in nova pomlad potresa cvetje po vzbujeni zemlji. Pasti-ričice se vrnejo iz daljnih dežela v staro domovino; pridejo štorklje in skrjanci in lastavice; vsi selilci se vrnejo; veselo žgoleč pozdravljajo domovino in gnezde po zelenem grmovji.
»Sedaj se tudi vrne tvoj soprog!" misli si gospa Strnadova. Novi upi se ji vzbude, in iz nova se začno vsak večer nje izprehodi na bregu, kateri so morali prestati pozimi. Toda zaman
gleda plaho na brezmejne šumeče valove, zaman izprašuje vsak dan mornarje, trgovce in potnike, dohajajoče iz Amerike, o svojem moži. Nobena ladja ga ne pripelje v domovino, nobeden potnik ji ne ve kt\j povedati o njem.
Čimdalje bolj jo torej obhaja brezupnost, in sleharni žarek upanja ji gine iz srca. In ko mine zopet vse poletje, ne da bi prineslo sledu o izgubljenci, joče se rano in pozno, podnevi in ponoči, da jo kar ščeme oči. Zaman jo miri Milan, ki je že dovdlj razumen, da umeje nenadomestno izgubo, katera ga je zadela. Sam je prežalosten, da bi mogel dobivati pravih tolažilnih besed, in navadno se konča sleharna tolažba tako, da se družijo njega solze s solzami materinimi, katere je hotel ustaviti.
Obili jok in neprestana žalost pa sta skoro izpodkopala zdravje gospe Strnadovi. Bolehala je, in nje oči so izgubljale od dne do dne prejšnji svetli sijaj. Skoro se zgodi tak6, da le iz težka še veze in šiva, in napčsled mera celo odložiti sleharno delo in neprestano varovati oči, da bi ne oslepela za vse žive dni. Zaradi te nesreče je bila seveda jako potrta in mislila si je, da ni nesrečnejše žene na svetu. Jedino nje veselje je bil Milan, in njemu je prosila vsak dan blagoslova nebeškega. — Bridko je že previdnost božja izkušala gospo Strnadovo, toda še ni bila izpraznjena kupa njenega trpljenja.
Nekega večera sedi na vrtiči poleg svojega stanovanja. Zeleno svileno okrilje ji pokriva oči,
zavita je v toplo obleko, da bi ji ne škodoval večerni zrak. Milan, sedaj že štirinajstleten cvetoč mladenič, dela ne daleč od nje z motiko in lopato, priliva cveticam in krasi cvetoči košček zemlje, kolikor more, zakaj mati ga je ljubila in na vrtiči prebila one redke vesele trenutke, katere ji je privoščilo trpljenje. Hipoma se odpro duri, in pismonosec vstopi.
„Pismo iz B.," reče ji.
Mati vzame pismo, in Milan gre s pismo-noscem v hišo, da mu plača zahtevano poštnino. V tem drži gospa Strnadova prejeto pismo v rokah; ni naslov ni pečat ji nista znana. V B. ni imela nobenega znanca, razven bankirja, kateremu je bila izročena nje glavnica šesttisoč goldinarjev.
„Kdo se je li spomnil mene?" misli si in bi rada prebrala pismo, da ni skrbela za svoje oči.
Precej dolgo ugiblje in išče prijatelja, od katerega bi utegnila prejeti prijetno novico, toda zaman si beli glavo. Naposled se zdrzne. Domislila si je, da bi utegnilo pismo kaj poročati o nje izgubljenem soprogu. Od strahu in veselega pričakovanja kar trepeta. Sedaj se ne meni za svoje oči, katere ji je zdravnik nujno svetoval varovati; hitro odpečati pisanje, razgane ga, potisne zeleno okrilje iznad očij in bere. Toda čim dalje čita, tem bolj bledi, in ko prebere pismo, zgrudi se bolestno vzkliknivši na stol, zamiži in leži bleda in otrpla kakor mrtva.
Pismo pa, katero je provzročilo to nezgodo, bilo je takšno:
Čislana gospa!
Poročati Vam moram, žal, novico, da je gospod L., kateremu ste zaupali šesttisoč goldinarjev, pobegnil iz mesta in baje ušel preko meje. Njega trgovina se je zrušila, in ostavil je toliko dolgov, da nihče izmed mnogih njegovih upnikov ne otme niti krajcarja svojih glavnic.
Dasi mi je bolestno, poročati Vam to žalostno novico, vender se mi je zdelo potrebno, da se morete, čislana gospa, ravnati po nji.
Z odličnim spoštovanjem se podpisujem
Vam popolnoma udani Ruda,
prej knjigovodja pri ubeglem L.
Ko se vrne Milan na vrt, ustraši se, videč mater smrtnobledo na stolu. V prvem hipu resnično misli, da je mrtva. Kričeč od strahu in jokajoč poklekne prednjo, prime jo za mrzlo roko in jo poljublja.
„Mati! Ljuba mila mati!" kliče glasno.
Dvigne ji glavo, katera se ji je sklonila na prsi, boža ji lice in ihti ves brezupen. Ko vse njegove besede in solze ne vzbude matere iz omedlevice, smrti podobne, steče naposled k vod-
njaku po mrzle vode ter ji pokropi obraz in roke. Končno mati res izpregleda in se nekaj hipov ozira vsa preplašena. Obile solze ji skoro olajšajo srce, in ohrabri se tolikanj, da poda Milanu prejeto pismo, katero še vedno drži v tresočih rokah, in mu z drhtečim glasom veli, naj ga prebere.
Milan bere, in kakor mater pretrese tudi njega nesrečna bridka novica, da sta izgubila vse imenje. Razumen je bil dovolj in vedel, da bi ju iz težka mogla zadeti večja nesreča. Kar mislij in besed nima, da bi tolažil mater; vender se skoro umiri, in dasi mu nevedoma teko bridke solze po lici, vender tolaži trpečo mater, da je Bog v nebesih, ki ljubi vse ljudi in skrbi za sleharncga siromaka. Mati sicer posluša, vender mu ne more odgovoriti, ampak ga objame in krepko pritisne nase. Ustnice se ji gibljejo, in pogledi ji hite proti nebu. Iskreno moli iz vsega srca, in nebo jo okrepi.
„Hud udarec naju je zadel, ljubi moj sin! Nisva še bila izkušana dovolj po sklepu božjem. Ne samo, da sva izgubila veliko bogastvo, ubogega očeta, izgubiti sva morala še poslednje imetje, katero naju je živilo doslej. Boga prosim, da bi nama pokazal pot, po katerem uideva smrti od lakote; zakaj ničesar drugega ne vidim pred seboj nego beraško palico; hoditi nama bode treba križem sveta in prositi milosrčne ljudi vbogajme. Saj nimava sorodnikov ali prijateljev, ki bi naju podpirali, in jaz, o Bog, pre-
slaba sem in prebolna, da bi mogla z ročnim delom in z malim svojim znanjem služiti vsakdanji kruh."
Gospa Strnadova si zakrije obraz. Milan pa se vzravna zardelega lica, rahlo se izvije objetju materinemu in reče razvneto in navdušeno: „Ne, draga moja mati, prosila ne bodeš na bolne in slabotne dni; jaz bodem skrbel z&te in delal neumorno, da ne bodeš pogrešala najpotrebnejših stvarij. Mlad sem res in šibek, mnogočesa ne vem, vender pa poznam pot, ki naju obvaruje sramotnega prosjačenja. Zanašaj se na ljubega Bogž in mene, in videla bodeš, da . bode vse bolje, nego se bojiš."
„Ubogi deček," odgovori mati in se žalostno nasmehne, „kaj li hočeš pričeti, da bi živil mene in sebe? Saj si še sam potreben neprestane skrbi. Ne! Ako se naju ne usmilijo ljudje, koliko bodeva morala prebiti! Ničesar ne moreš storiti, ljubo dete."
„In vender lahko storim marsikaj, mati!" vzklikne Milan ves raz vnet. „Saj poznam rastlinstvo in poznam vse zdravilne rastline, ki raso po polji in v gozdu, po barji in ob potokih. Tudi ptiče znam loviti in jih pažiti. Metulje znam loviti in hrošče in druge žuželke. Takisto znam rezljati lepe stvari od mehkega in trdega lesa in še mnogokaj drugega. Tako pa si lahko pošteno služim nekaj denarja. Rastline bi prodajal v lekarno, in ptiče, metulje, hroste in rez-Ijane stvari bi kupoval bogat trgovec, v čegar
prodaj alnici sem že mnogokrat videl takšno drob-njavo. Široko po svetu trži ž njo in mi bode i z vestno plačeval moj trud. Le pusti me. Jutri že stečem v mesto ter govorim s trgovcem in lekarnarjem. Potem bodeš slišala, kaj porečeta. Izvestno ne pahneta od sebe ubogega dečka, ki hoče delati za mater svojo."
Gospe Strnadovi se posveti pri takšnih besedah žarek upanja v duši, in bodočnost se ji ne zdi več tako mračna in strašna kakor prej. Požrtvovalna ljubezen nje blagega, srčnega in zvestega sinu ji čudovito okrepi srce in ji je najboljše zdravilo za pekoče rane, katere ji je zasekala usoda.
„Kdor tako časti slabotno in bolno mater," misli si, „tega Bog ne more zapustiti, in blagoslov Gospodov mora vidno plavati nad njim."
V tem se je popolnoma zmračilo. Ker lega hladna rosa na zemljo, vstane gospa Strnadova, prime sina za roko, in le-ta jo oprezno vede v hišo. Ko pa sede in prižge luč, obide jo nova huda skrb, da reče: „Oh, za Boga, ljubi Milan, za nekaj dnij je treba plačati stanarino, in ne vem, kak<5 bi jo plačala. Vsega skupaj imam pet goldinarjev, stanarine pa je treba dvajset goldinarjev. Pojutrišnjem sem pričakovala obrestij glavnice, za katero so naju prevarili, 'sedaj pa bodeva izvestno morala iz hišice in imela ne bodeva kraja, da bi' položila glavo k pokoju."
„Ne skrbi za to, ljuba mati, in prepfisti vse meni," odgovori Milan rahlo in srčno, dasi
mu ni kaj lahko pri srci. Vender čuti navzlic mladosti svoji, da mora vsekakor najprej pomiriti mater, ki se mu vidi preslabotna, da bi prebila nesrečno novico.
„Jutri pojdem tudi k najinemu gospodarju; povem mu, kak<5 in kaj ter ga naprosim potrpljenja in usmiljenja. Toliko trdosrčen ne bode, da bi pehnil siromašno mater in nje otroka na" ulice! Tega ne more nihče. In ako bi bil venderle tako grozovit, jaz zaupam Bogu in se nadejem, da mu nebeški naš Oče omeči srce."
Deček govori toli razumno in premišljeno, da se mati res nekoliko umiri in naposled nekoliko boljše volje leže k počitku. Skoro diha globoko in dolgo, in lepe sanje ji odženo za nekaj ur vso skrb in ves strah od ležišča.
Peto poglavje.
Pomoč je blizu.
Milan je bil iz početka še prenemiren, da bi mogel spati. Pomeknil je naslanjač k postelji materini, sedel nanj, obrnil svetilko tako, da se ji ni bliščalo, in v tihi n6Či premišljal o daljnih svojih namerah. Čim bolj je ugibal, tem večje mu je bilo upanje in tem krepkejša zavest. V duhu je gledal prijazne in vesele podobe; čim-
dalje bolj so se spajale s sanjami in umišljenimi slikami, naposled pa je utrujen zaspal.
Imel je čudne sanje. Zdelo se mu je, da hodi po velikem, malone neprestopnem gozdu. Iz težka je prediral skozi zapleteno grmovje in si pomagal šiloma z nogami in rokami, kadar so mu grmiči in zamotane rastline zapirale pot. Tuja drevesa so dvigala košate vrhove proti nebu, in na posamičnih palmah, vitko in visoko kipečih nad drugimi sosedami, spoznal je, da mora biti v vročem pasu, v tujem delu sveta.
Ko se iz težka priplazi skozi zapleteno drevje, velikanske širokoliste aloje in praprot ter ubeži strupenim pisanim kačam, ki se povsod sikajoč in jezljaje vzpenjajo proti njemu, dospe na jasnino, kjer le gosta nizka trava pokriva zemljo in se dviga vitko drevje kakor stebrovje visoko v sinji zrak. Od njega vej in vrhov je napravljena toli trdna in nepredirna streha, da ne more nobeden solnčni žarek posijati skozi listje, in senčen, dobrodejen hlad napolnuje ves gozd. Počasi in vesele se manjše nevarnosti in težave, stopa Milan pod lepo listnato streho ter se čudi velikanskim neznanim deblom v šumi. Tu in tam splahuta kričžč in vriščeč pisana papiga plašno iz gošče; majhne, dolgorepe opice se gugljejo po vejah. Labodje letajo zložno po zraku, in sedaj se prikaže mogočen jelen s širokim lopatastim rogovjem, sedaj zopet plašna srna izmed drevja. Sicer ni čuti ničesar v slovesni tihoti, in začudenemu Milanu se zdi, kakor da se izpre-
haja po neizmernem in nepopisno lepem svetišči. Nič se ne boji, ničesar ne plaši, samo moliti ga nevdržno sili srce. Tako torej moli neprestano, dokler ga naposled glasno vpitje ne vzdrami iz pobožne zamišljenosti.
Vzpogleda in se ozira. Hipoma ugleda mnogo temnobarvenih, čudovito poslikanih, malone golih ljudij. Od vseh stranfj derd nanj, vihte ljuto in iskrečih očfj težke kije in sekire ter jih preteč dvigajo nad njega glavo. Vender se jih Milan ne zboji, in njega milemu nasmehu in prijaznemu pogledu se divjaki plahno in prepadeni umaknejo ter ga obstopijo v velikem gostonagnečenem krogu. Milan začuje zamolklo mrmranje in vidi, kakd stikajo glave, šepetajo in s prsti kažo nanj. Uge-niti pa ne more, kaj namerjajo, niti umeti njih mrmranja. Hipoma utihnejo; mednje stopi prastar temnobarven starček z dolgo srebrnosvetlo brado; belega moža vodi s seboj. Oba gresta naravnost proti Milanu, in ko le-ta natančneje pogleda belokožca, ki je malone gol kakor divjaki, spozna, da je njega rodni oče. Od veselega strahu se malone zgrudi na tla. Trepetaje ga hoče objeti, toda noge so mu težke, kakor bi bile od svinca; kar vzdigniti jih ne more, niti ne geniti. Oče pa stopi tik njega, dahne mu poljub na čelo, nasmehne se mu nepopisno prijazno in srečno ter izpregovori tiho, vender popolnoma razločno:
„Sin moj, divjaki so me ujeli in odvedli v nepredirne svoje gozde. Toda še živim, in čuvarji moji mi ne store ničesar. Tebi je usojeno, da
me otmeš, dasi bode minilo še dokaj let. Upaj in ne boj se. Tolaži svojo mater in skrbi zanjo. Ostani zvest in pošten žive svoje dni in ne privoli v nobeden greh, niti ne ravnaj proti zapovedim božjim. Končno bode vse prav, in dobro se ti bode godilo na zemlji, ako slušaš moje opomine."
Po teh besedah iz nova poljubi sina na bledo čelo, stisne mu roko in počasi odide s svojim spremnikom. Divjaki zopet obkolijo dečka in strme vanj. Videti pa so prijaznejši nego prej, in skoro jih zavije čudna, gosta megla, in naposled se razgube, kakor bi se jim bila temna telesa raztopila v svetle oblake.
Milan se vzbudi in ko si začuden mane oči, gleda že ljubo solnce svetlo in prijazno skozi okno. Počasi vstane in se ozrfe po materi, katera še vedno trdno spi. Nato zmaje z glavo, domisli se čudnih sanj in se jih spominja še popolnoma natanko. Tako čudovito veselo mu je pri srci, da se čudi samemu sebi. Niti j eden trenutek ne dvoji, da oče še živi in da ga imajo ujetega v ameriških goščah. ISanje se mu zde resnica.
„Sanje sicer varajo," mrmra polglasno, „toda ne vselej. Pogostoma mi je že pravil učitelj o slutnjah in čudovitih domišljijah, katere provzroča neznana posebnost človeške duše. Držal se bodem upanja, katero mi je vzbudil sen. Škodovati mi itak ne more, in ako je božja volja, dopusti naj, da kdaj otmem ubogega očeta iz mračnih pustinj daljne zemlje in njega ujetništva."
Dočim še tako premišlja, mati izpregleda in precej zapazi na jasnem in srečnem obrazu Milanovem, da je doživel kaj veselega. Toliko da mu želi dobro jutro, vpraša ga že, zakaj je tako vesel.
„Oh, mati," odgovori ji, „nekaj prav čudnega se mi je sanjalo."
Nato pripoveduje svoje sanje, in sicer tako živahno in iskreno, da se njega nadeje in želje skoro odzivajo v srci materinem in da jo obide prav tolika nova moč in nova srčnost kakor Milana.
Tako so bile sanje vsaj toliko dobrotne, da sta nesrečna zapuščenca za nekaj časa pozabila svojo bedo. Naposled se vender Milan odpravi, da gre k trgovcu, lekarju in hišnemu gospodarju poskusit svojo srečo. Kapo si dene na glavo, vtakne včerajšnje nesrečno pismo v žep in odide. Prvi in sicer najhujši pot je bil h gospodarju dne hišice, kjer sta prebivala z materjo.
Ko pride do stanovanja gospoda Severa, tako je bilo ime gospodarju, utriplje mu Venderle srce nekoliko močneje od strahu, in trepetaje prime za zvonček ter pozvoni rahlo in tiho, kolikor se dž. Precej časa čaka pred vrati, da bi mu kdo odprl, toda bržkone ga nihče ni slišal v hiši. Zato pozvoni iz nova in še jedenkrat in naposled močno, kolikor more.
Zdajci se odpre okno, nekdo s ponočno čepico na glavi pogleda na ulice, in oster vriščSč glas vpraša nejevoljno: „Za vraga, kdo pa je

zunaj in zvoni, da mi bode kar zvonec odtrgal ? Ali ni moči potrpeti in čakati? Kdo li bi dramil človeka že tako zarano? Da bi ga miška oglodala!"
Milan se ustraši, da kar prebledi, in si misli: „0h, Bog, slabo se mi bode godilo!" Vender se hitro odkrije, uljudno se prikloni in reče s tresočim glasom: „Ne bodite hudi, gospod Sever, da Vas motim tako zarano. Rad bi nekaj prav važnega govoril z Vami in zato Vas prosim, da mi odprete in me poslušate."
Gospod Sever, zakaj on je gledal s ponočno čepico na glavi pri oknu, spozna sedaj Milana, ki mu je že večkrat prinesel najemnino za hišico, in reče nekoliko mileje, dasi še vedno doka j nejevoljen: nTako, tako, ti si, dečko, ki ne da človeku miru na vse zgodaj! No, potrpi še nekoliko, saj se moram vender obleči, predno ti odprem."
Rekši izgine, zapre okno in pusti Milana na ulicah. Tega močno skrbi, da gospod Sever ne bode hotel potrpeti kaj prida, ko se je že tolikanj razjezil zaradi dne malenkosti. Takisto se čudi, da je govoril gospod Sever o prezgodnjem času in da more spati tako dolgo; saj je že davno odbila ura na zvoniku devet, in že nad štiri ure je stalo ljubo solnce na nebu. Ko naposled v hiši zaškriplje zapah in se odprfe velika težka ključanica, naposled vrata, osrči se Milan, kolikor je moči, in gre za godrnjajočim gospodom Severom v sobo.
„No, kaj pa bi rad, dečko?" vpraša gospod Sever. „Bržkone si mi prinesel stanarino, katero je treba plačati pojutrišnjem? No, le pokaži svetle srebrnike, zakaj denar se lahko rabi vsak dan."
Ko se Milan ustavlja in ne v6, kako bi povedal svojo prošnjo, ko obledi in se zopet zardi, videti je gospodu Severu, da sluti resnico, in njega suhotni, bolehni obraz se mu hipoma strašno podaljša.
„Ej, da bi te miška oglodala!" nadaljuje, „zakaj pa me ne slišiš, dečko ljubi? Daj, daj ljube goldinarčke; prav dobro jih rabim. Le sem jih položi na mizo!"
„Oh, gospod Sever," povzame Milan s tresočim glasom, „saj nisem prinesel denarja, nego samo usmiljenja sem Vas prišel prosit, ker mati sedaj ne more plačati stanarine. Oh, nikar me ne glejte tako hudo in potrpite z nama, saj ne moreva za to, da se nama je zgodilo tako hudo. Mater so osleparili za vse, kar je imela, in šele včeraj je prejela to novico. Prosim Vas, potrpite nekoliko in ne podite naju iz hišice; kaj bi sicer počela od žalosti in strahu?"
„Kaj to! Kaj to!" kriči gospod Sever. „ Prazne marne! Da bi te miška oglodala! Meni je treba denarja, in ako mati ne plača onih dvajset goldinarjev, drugi dan mora iz hiše. Izgubi se! Tako ti rečem, in dovolj!"
Milan se ne gane; bridke solze mu teko po lici, in glasno zaihti:
„ Gospod Sever, nikar naju ne pehajte v pogubo! Potrpite vsaj pol leta, in videli bodete, da bodem delal pošteno, samo da poplačam najin dolg do zadnjega beliča. Pomislite vender, da je moja mati bolna in slabotna, da nima raz ven mene nobene opore. Saj bodem rad delal do krvi, samo da bi ji lajšal življenje."
„Kaj pa hočeš početi, mali dečko?" vpraša gospod Sever nekoliko mileje. „Saj ne moreš skrbeti niti sam zase, nikar še za mater. Da bi te miška oglodala! Najprej povej, kaj misliš, in potem bodem videl, kaj se da storiti."
Milan si otare solze, potegne včerajšnje pismo iz žepa in ga da gospodu Severu.
„To je seveda huda novica," reče gospod Sever, ko je pismo prebral. „Da bi te miška oglodala, sedaj pač vidim, da me nisi nalegal in da so na svetu zgolj sleparji in malopridniki, kakor pravim po navadi. Toda kaj meni do tega ? Meni je treba denarja prav tako kakor drugim ljudem, in ako me tvoja mati ne more plačati, moram komu drugemu dati hišico v najem. Kako pa bi me ti plačal, maliček! To mi povej!"
Gospod Sever posadi svoj suhotni život na velikanski naslanjač, in na njem zložno posluša Milana, ko mu obsežno razkriva svoje načrte za bodočnost. Čim bolj našteva svoje pomočke, tem jasnejše mu je srce in tem bolj mu gredo besede iz ust. Ničesar ne pozabi. Omeni bolezni materine, nje slabotnih, malone oslepelih očij in nje
popolne zapuščenosti. Tako iskrena požrtvovalna ljubezen do uboge matere zveni iz vseh njegovih besed, da se obraz gospoda Severa, ki je bil iz početka jako dolg, širi čimdalje bolj, in da ga nekaj izpreletuje, kakor kadar se bliska na nočnem nebu. Končno pa se celo obrne od Milana, tako da ga le-ta kar nič ne vidi v obraz. Ko umolkne, gospod Sever nekaj časa molči, potem pa reče osorno, kolikor more: „Čuj, dečko, kar si mi povedal, to je vse zgolj neumnost. Da bi te miška oglodala, kako bi si takšen mladič, kakor si ti, služil dovolj denarja, da bi živil sebe in bolno mater? Tega še misliti ni treba. Svetoval ti bodem nekaj drugega; ako me slušaš, dobro ti bode. Moj strežnik, dečko pri tvojih letih, ušel mi je, in sedaj potrebujem drugega. Ostani pri meni, dobro ti bode. Denarja seveda ne bodeš dobival, toda jedi in pijače dovolj in gorke obleke tudi. Ali si zadovoljen?"
„Kaj pa bode z materjo?" vpraša Milan.
„0h, z materjo!" vzklikne gospod Sever nejevoljen. „Da bi te miška oglodala, kaj mi do tvoje matere! Ta naj skrbi sama zase! Iz hiše mora itak in pomagala si bode dokaj bolje, ako ji ne visi takšna vreča na rameni, kakor si ti. Bodisi, da gre beračit. Toda ti se mi smiliš. Zate bodem skrbel, in kakor sem dejal, slabo ti ne bode, ako ostaneš pri meni. In ko umrem, bodeš moj dedič in bogat, ako mi bodeš stregel dobro. Odloči se brž; dolgega besedovanja ne maram."
Milan stoji otrpel od groze, ko čuje gospoda Severa. Saj mu naravnost svetuje, naj pahne mater v siromaštvo, samo da bi sam živel v veselji! Razžaljen in trepetaje od notranje jeze veli: „Gospod Sever, Vi ste hudoben človek! Toda toliko Vam rečem: Rajši poginem z materjo od lakote, nego bi brez nje živel v izobilji! In če mi daste vse zaklade sveta, da bi šel od matere, zaklade vržem pred Vas in grem beračit, samo da materi dobim suhe skorje. Nikoli ne pojdem od nje, nikoli. Pehnite naju iz hiše, ako Vam drago! V nebesih živi Bog, ki se naju usmili, ko nobeno srce ne bode utripalo za naju. Z Bogom, gospod, videli me ne bodete."
Jezen se obrne, da bi odšel. Predno pa še odide, pokliče ga gospod Sever nazaj, in Milan se obrne. Ko pogleda gospoda Severa, vidi, kako se mu čudno giblje suhotni obraz kakor že prej, in naposled mu kapljajo celo solze po lici. Milan ne ve, kaj bi si mislil, kaj govoril. Gospod Sever pa ostane, iztegne roke in reče z ostrim in vri-ščečim glasom: „Pridi sem, zlati deček moj! Pridi k meni! Vidim, da je venderle še nekaj ljubezni na svetu! Bog me kaznuj, ako se ne veselim tako, da bi kar precej skočil iz stare kože svoje! Da bi te miška oglodala, kako si le mogel misliti, da bi te res vzprejel, mater pa zapodil v siromaštvo! Boga zahvali, da si prebil izkušnjavo! Ako bi bil ugibal samo jeden trenutek — dečko, veruj mi, roke in noge bi ti bil potrl. Toda sedaj je dobro. Oba ostaneta v hišici, in drugo se že naredi."
Milanu se zdi, kakor bi sanjal. Ali je to oni stari čmerni Sever, ki ga je prej tako razjezil, ki je bil tolikanj trdosrčen, neprijazen in osoren, ki ga pa sedaj poljublja in objema, kakor rodnega sinu? Malone brez zavesti sloni ob gospodu Severu in tolikanj obledi od notranje razburjenosti, da se gospod Sever ustraši in ga precej posadi' na stol.
„Da bi te miška oglodala!" pravi mu, „deček zlati, nikar mi ne zboli! Čakaj, okrepčam te."
Kar najhitreje steče iz sobe in prinese vode, vina, dišeče vode in drugih stvarij, da bi zopet okrepil iznenadejanega Milana. Očetovski skrbi zanj in se šele umiri, ko se mu vrne čvrsta zdrava rdečica na lice. Nato mu da jesti in piti. fda bi se zopet očvrstil," kakor veli čudni mož.
Milana pa ni moči več držati. »Gospod Sever, ako mi hočete storiti veliko ljubav, pustite me, da grem zopet k materi in ji povem, kako ste bili dobri in prijazni. Skrb in strah jo stiskata doma, in nikakor bi ne mogel biti srečen, dokler je nesrečna. Pustite me k nji."
„Teci, dečko, teci," reče gospod Sever, „in stori, kar ti veluje srce. Popoldne pridem sam pogledat, kako je materi toli vrlega sinu Povej ji, da bode stari Sever že skrbel zanjo in tudi kaj založil, ako bi ti ne utegnil služiti dovolj. Da bi te miška oglodala, teci, kolikor se da!"
Milan vzame kapico, stisne gospodu Severu roko in plane iz sobe, kolikor ga nes<5 noge
Kakor bi gorelo za njim, dirja po ulicah in dospfe zasopel k materi.
„Mati, veseli se, Bog nama je pomagal! Vriskal bi od veselja in sreče, in srce mi kar utriplje od radosti!"
Tako hiti ves razvnet, in dolgo časa mine, predno pove materi vse, kar se mu je pripetilo. Ta pa poklekne, povzdigne roke proti nebu in moli: „ Gospod, hvala Ti za milost, katero si izkazal meni in otroku mojemu! Čuvaj najino srce, da se bodeva neprestano spominjala Tvoje ljubezni in da bodeva vedno vredna Tvoje skrbi! Češčeno in hvaljeno bode Tvoje sveto ime na večne čase. Amen!"
Šesto poglavje..
Sreče je čimdalje več.
Dopoldne je hitro minilo materi in sinu, zakaj oba sta bila jako vesela; pozabila sta celo vsakdanjih domačih poslov. Ko se je približal čas kosila, domislila se je šele gospa Strnadova, da veselje ni dovolj lačnemu želodcu, in zato je stekla v kuhinjo, da podkuri in skuha juho. Toda ni še pristavila lonca, ko je nekdo pozvonil. Vstopi mož s težkim jerbasom na rdmeni. Uljudno se odkrije gospe Strnadovi in pravi: »Gospod
Sever me je poslal k Vam in Vas prosi pokusiti, kakšni sta kuhinja in klet postarnega samotarja."
Rekši vzame iz jerbasa vsakovrstna jedila, juho, zelenjad, meso, pečenko in še marsikaj drugega, naposled celo steklenico vina. Tako dobro ni še nikdar nič teknilo gospe Strnadovi in Milanu, zakaj veselo in zadovoljno srce, iskrena molitev, to slajša kosilo.
Popoldne pride gospod Sever, in oba ga zahvaljata odkritosrčno in iskreno. Zlasti gospa Strnadova, katero je globoko genila njega dobrota, ne more dovolj izraziti svoje hvaležnosti.
„Da bi Vas miška oglodala, ljuba gospa!" reče napdsled gospod Sever, „na stare svoje dni se še zardim, ako bodete tolikanj povzdigovali to malenkost. Star sem, samoten in zapuščen, brez otrok, in veselilo me bode, ako mi dovolite, da prebijem nekoliko hipov pri Vas. Kadar sedim vedno sam med štirimi stenami, dolgčas mi je grozno. Zato sem si želel že davno, da bi se s kom razgovarjal. Imejte me za svojega prijatelja! Prijatelji pa ne računjajo, to veste, torej le pustite tiste mame o hvaležnosti. Da bi Vas miška oglodala, jaz Vam moram biti dokaj hvaležnejši nego Vi meni. Saj sem se vender seznanil z blagima in pobožnima človekoma, in to je mnogo na denašnjem izprijenem svetu."
Tako govori gospod Sever, in rada ali nerada se mora premagovati gospa Strnadova. Gost sede, in ko mu gospž dovoli, zapali si smodko, potem jo vpraša po prejšnjih dogodkih in pazno

posluša, ko mu pripoveduje o svojem moži in mu ne zakriva in ne zavija ničesar tistega, kar smo že povedali.
„Čujte, ljuba gospa," reče naposled gospod Sever, „Vaš dragi mož je poštenjak, o tem ni dvojbe. Ako bi bil hudoben slepar, kakor jih je mnogo na tem izprijenem svetu božjem, nagrabil bi si bil tisočake in pobegnil z velikim imenjem. Veseli me, da je o pravem času dovršil svoje posle in še otel nekaj denarja iz razvalin. Pameten mož je gospod Strnad. Vender, da bi ga miška oglodala, to ni bilo pametno, da je šel v Ameriko. Vas bi bil moral poslušati, zlata gospa, in ostati doma! Z malim bi bil začel in končal z obilostjo. No, tako ni smelo biti, in božji ukrepi so čudoviti. Da bi bil mrtev, tega ne verujem, zakaj, da bi me miška oglodala, saj bi se bilo vender kaj poročilo! Videli bodemo! V Ameriko pišem, kjer imam dokaj prijateljev, in ti se bodo staremu Severu na ljubo že nekoliko ozirali po svetu."
„Toda, ljuba gospa," reče gospod Sever hipoma s popolnoma drugim glasom, vidfeč, kako je gospa. Strnadova žalostna in potrta, „kaj bi govorila samo o Vašem mdži, ki je tolikanj daleč! Kar pozabila sva njega, ki je tako blizu, Vašega sinka namreč. Pogledal bodem, česa se je naučil."
„Pridi vender sšm, dečko!" obrne se k Milanu. „Sedi semkaj za mizo in povej, kaj znaš."
Milan se zardf, toda ne od sramf ali strahu. Saj ve, da je dobro uporabljal svoj čas. Samo
strah, da ga je gospod Sever nagovoril tako nenadoma, prešinil ga je nekoliko. Sede k mizi in mu našteva svoja znanstva.
»Učitelji so me učili računstva in pisanja in branja, ko sem bil še majhen; potem sem se učil zemljepisja, zgodovine, prirodopisja in matematike in mimo tega latinskega in grškega jezika, tudi francoščine in italijanščine. Takisto vem nekoliko, kakor sem Vam že povedal, kako se pažijo ptiči in rezlja les; tečem kakor zajec, plezam kakor veverica in plavam kakor riba."
»Da bi te miška oglodala!" vzklikne gospod Sever, „učen si, da nič takega! Toda poglejva, ali si se tudi naučil vsega prav korenito."
Rekši gospod Sever mnogo izprašuje Milana, daje mu računske naloge, pregleduje njegove pi-sanke, izprašuje ga, kar se le da, in je čimdalje prijaznejšega obraza. Milan odgovarja hitro in točno.
»Dobro, dobro!" vzklikne gospod Sever vsak trenutek. »Učil si se, sinko; priden si bil, in pozneje kdaj utegne biti še kaj prida iz tebe, ako se ne izprevržeš in ne poleniš."
Zdajci jame gospod Sever govoriti francoski, in Milan mu mora prav tako odgovarjati. Tudi to se zvrši izvrstno. Še bolje italijanščina. Tega jezika ga je učila mati, in govoril ga je malone prav tako gladko kakor slovenščino.
Gospod Sever je kar strmel v&nj.
,, Da bi te miška oglodala!" vzklikne naposled; „ dečko, kaj pa bi lovil metulje in pažil ptiče? Lahko delaš kaj boljšega. Od jutri že bodeš prihajal vsak dan dve uri k meni na dom; učil se bodeš za sedaj še angleščine, da se bode kar kadilo. Potem bodemo videli, kaj storiti s tabo. Za mater bodem skrbel jaz. Le ne ugovarjajta mi. Zastonj vama ne dam ničesar. Kar me staneta, to mi že Milan poplača kdaj pozneje z obrestimi vred. Ako le ne zgreši pravega pota., ali bode to mož! Da bi ga miška oglodala, saj je res pravi učenjak!"
Rekši vrže gospod Sever ogorek svoje smodke skozi okno, pokrije se in odide, ne da bi se poslovil od gospe Strnadove ali nje sinu. Le-ta se pa objameta in se jočeta od veselja.
»Gospod Sever je čuden gospod s svojim izrekom: ,Da bi te miška oglodala' in s čudnim svojim vedenjem," nasmehne se gospa Strnadova naposled, »toda pod raskavo obleko mu bije mehko in človekoljubno srce. Drug oče ti bode, Milan. Priden bodi in pošten, da ne izgubiš njega ijubezni."
Milan prikima, toda ne odgovori ničesar. Srce mu je prepolno.
Sedmo poglavje.
Milan se loči od matere.
Pet let je minilo, ne da bi bilo kaj motilo mir naši družinici. Sreča bi bila še večja, da je gospA Strnadova kaj gotovega zvedela o svojem m<5ži. Gospod Sever je sicer, kakor je obetal, naprosil vse svoje prijatelje v Ameriki, naj po-zvedujejo po izgubljenci, ali vse zaman. Ta in dni je baje videl gospoda Strnada tu ali tam, toda vselej je izginil, ne da bi bilo sledil o njem.
Milana je v tem gospod Sever poučeval o marsičem, tako da je Milan materi svoji pripovedoval kar neverjetne stvari o njega obsežnem znanji. V vseh deželah je bil gospod Sever kakor doma in velik del sveta je sam videl v prejšnjih letih. Kaj je vse prebil ta čudni mož, bilo je malone čudežno. Niti pustinje arabske in afriške, niti planote azijske in gošče ameriške mu niso bile tuje. Nenasitno hrepenenje po znanosti ga je tiralo iz dežele v deželo, z morja na morje. Pogostoma je pripovedoval zvečer gospe Strna-dovi in Milanu, h katerima je prihajal malone vsak dan, o prejšnjih svojih dogodkih. Poslušalcema je časih kar sapa zastajala, in lasjd so se jima ježili, kadar je pripovedoval, kako se je boril s tigri in panterji, levi in leopardi; kadar je popisoval nevarnosti, s katerimi so mu pretili divji narodje, zamorci in Indijanci, da jim je utekel le iz težka,, ali kadar je govoril o straho-
vitem mrazu na severnem tečaji, samumih ali strupenih viharjih afriških in o nevihtah zapadne in vzhodne Indije.
Milan se je izučil v veliki trgovini trgovskega poslovanja, in gospod Sever je silil, da bi se tudi drugje ogledal po svetu.
„Nič te ne zadržuje," reče nekega dne Milanu, „nego tvoja mati. Ali zanjo ne skrbi; zakaj prvič je hvala Bogii zopet okrevala in zlč oči so se ji izdatno izboljšale; in drugič živi stari Sever, ki bode varoval blago ženico sleharnega zla, kolikor vzmore človeška volja in moč. Ti pa moraš z doma. Samd med svetom si ustvari mož svoj značaj, in zaman bi te izkušal vzgojiti za dobrega človeka, ko bi mi vedno tičal na domači grudi. Povej mi samd, ali si zadovoljen, in v štirinajstih dneh ti preskrbim službo, ka-keršna je zate. Govori kratko."
Milan ne more drugega, nego pritegniti gospodu Severu in mu pustiti prosto voljo. Razsodil je pač lahko, da bi bilo dobro, ako se da voditi njemu. Dasi ga je močno žalilo slovo od srčno ljubljene matere, vender mu ni moglo omajati sklepa. Sedaj ali pozneje, ločiti se bode moral venderle, in mislil je popolnoma prav, češ: „Kar se mora zgoditi, to je najbolje, ako se zgodi hitro."
Tisti večer še po razgovoru, z gospodom Severom pove materi, kaj je sklenil. Mati ga posluša mirna in udana, zakaj gospod Sever jo je že iz davna pripravil na to, da se bode morala
ločiti od sinu, in ker je bila resnično razumna žena, spoznala je, da je tak<5 prav.
Nekega večera, baš štirinajst dnij po tem razgovoru, pride gospod Sever in že od daleč veselo suče pismo po zraku Gospa Strnadova in Milan stojita pri oknu in ga vidita prihajajočega.
„Najin dobrotnik je bil mož beseda", reče Milan, „v tistem pismu je novica o službi, katero mi je obetal."
In tako je tudi bilo. Ko stopi gospod Sever v sobo, da pismo Milanu, rekoč: „Na, dečko, beri. Petsto goldinarjev plače, prosto hrano in stanovanje, vsako leto dvakrat po štirinajst dnij dopusta. Trgovina je jedna prvih in najboljših v vsi Evropi. Tam se utegneš kaj naučiti. Pripravi se za odhod. To noč še moraš oditi. O polnoči odide vlak. Torej ne postajaj, nego pripravi, kar je treba."
Temu izreku se ni dalo ugovarjati, in še tisto uro je bilo vse poskrbeno za odhod.
Kovčegi in zaboji so bili naposled pripravljeni, in sedli so zadnjič k prijaznemu razgovoru za okroglo mizo. Gospa Strnadova bi se bila seveda najrajši jokala, toda gospod Sever je skrbel, da so govorili o popolnoma drugih stvareh. Šalil se je in pripovedoval vesele dogodbice, da se je morala gospa Strnadova res časih nasmehniti. Milan ga je v srci svojem zahvaljal za ta trud, zakaj bal se je poslednjih hipov pri materi. Ne zato, ker bi bil morda sam menj žalosten zaradi slovesa, nego zato, ker je tako ljubil
mater svojo, da ji je rad prihranil sleharno žalost ali neodvračno gorje, ako je le mogel. Pri tej priliki je pa vedel, da bi opešal.
Zdajci udari ura tri četrt na dvanajst, in v tistem hipu tudi pridrdra voz po Ulicah in se ustavi pred vrati. Gospod Sever je bil natančen in je ljubil, ako so bili natančni tudi drugi ljudje. Zato so ga točno slušali. Sedaj vstane in reče: „No, poslovita se, jaz pa poskrbim zunaj, kar je potrebno. Toda opravita kratko, zakaj skoro se vrnem."
Rekši gre iz sobe. Mati in sin se pa obja-meta, in obema lijo vroče solze po lici. Srce jima je prepolno, da bi mogla govoriti. Šele ko vstopi gospod Sever, reče mati ihteč in z zadušenim glasom: „Sin moj, vedno imej Boga pred očmi in v srci; ostani blag in dober in spominjaj se matere, katera te ne bode nikoli pozabila!"
Gospod Sever pa pravi jako osorno, dasi mu samemu teko solze po lici in dasi mu ves obraz izpreletuje notranja bolest: „Da bi vaju miška oglodala! Ne stokajta tako, in ti, mladič, glej, da se izgubiš na voz. Toda to ti rečem v slovo: Ako kdaj pozabiš matere in starega Severa, ali če storiš kaj takega, kar ni prav, roke in noge ti potarem. Z Bogom, dečko, z Bogom."
Krepko potegne jokajočega Milana nase, vtakne mu listnico v žep, dovoli, da mati še jedenkrat objame in poljubi svojega sinu, in ga potem nevdržno potiska skozi duri in iz hiše. Zdajci ga potisne v voz, zaloputne vratca in —
dalje zdrdra voz v nočno meglo proti kolodvoru. Gospod Sever si potegne preko očij, posluša drdranje, ki se sliši čimdalje slabše, in se potem vrne v hišo, da bi tolažil zapuščeno, samotno mater.
Kakor se je gospodu Severu posrečilo do malega vse, tako mu je uspela tudi ta blaga namera, in gospa Strnadova je bila precej potola-žena, ko se je vrnil domov. Nje blagoslov ga je spremljal.
Za nekaj časa moramo sedaj zapustiti gospo Strnadovo in nje čudnega prijatelja, da vidimo, kako se je zgodilo Milanu, ko je šel prvič iz materine hiše.
Ko se je zdanilo, vzbudil se je iz nemirnega spanja, mel si oči, dvignil se in pogledal v solnčno jutro. Lahek veter je vel čez livade in priklanjal žitno klasje, da je plalo kakor voda v morji. Na polji se je dvigal skrjanec in pel jutranjo pesemco; sinje gore so se kazale v dalji, zavite v prozorno meglo.
Na njih se ustavi Milanu oko. „Kakor dne gore, zavita je tudi meni bodočnost v meglo," misli si. „Toda ako Bog da, dober bodem in priden, da bodem kdaj opora materi svoji." Tiho moleč prosi Bogci, naj ga krepi za ta ukrep, in čudovito se umiri po tej molitvi.
To je ravno moč pobožne molitve, da hrabri in povzdiga dušo, kakor podpira paličica slabotno cvetico v viharji!
Dasi je Milan dobro uporabil svoj čas in se naučil marsičesa, vender ga je nekako skrbelo, kako bode izvrševal nove posle svoje. Seveda je razumel angleški, francoski in italijanski jezik kakor svojo materinščino; seveda je računjal spretno kakor najboljši računar; seveda je bil zveden v vseh trgovskih stvareh onega mesta, kjer je prebil svoja učna leta; seveda mu je dejal gospod Sever, ki je bil vender razumen dovolj, da mu ne more nikoli in nikjer spodleteti in da mu bode uspevalo povsod, ker je delaven in pazen — vender mu je bilo nekamo tesno pri srci, ko si je mislil bližnjo bodočnost. Trepetal je od strahu, da bi delal menj, nego bodo zahtevali od njega, zakaj ponašal se ni z znanjem svojim, nego mislil, da se mora učiti še mnogočesa. Naposled se umiri, češ: „Bodisi kakorkoli; delal bodem, kolikor m6či, in sicer vselej."
Nato se spomni listnice, katero mu je vteknil gospod Sever v žep. Odpre jo in vidi v nji bankovcev za tristo goldinarjev. Lično so bili zaviti v popir, in na zavitek je gospod Sever svojeročno zapisal: „Za prve potrebe." Milana do srca gane ta dobrota, in zato obeta, da se bode vedno spominjal brezkončne prijaznosti svojega dobrotnika.
Ko dospS v Trst in vpraša po hiši gospoda Zeronija, bodočega gospodarja svojega, pokažejo mu krasno palačo v najširših in najlepših ulicah. Nemudoma se odpravi vanjo in stopi pred gospoda Zeronija, ki ga prijazno vzprejme. Priporoči
ga prvemu knjigovodji, gospodu Oglu, in mu precej da nekaj dela.
Milan naj bi prevedel tri pisma, jedno na angleški, drugo na italijanski in tretje na francoski jezik. Čutil je pač, da mora sedaj napraviti svoje mojstersko delo, in olajšan si je oddehnil, zakaj takih prevodov je bil vajen. Hitro sede k mizi, katero mu je odkazal gospod Ogel, in zvršf vsa pisma, predno še mine ura. Ko jih prinese gospodu Oglu, prebere jih le-ta, nasmehne sejako prijazno in jih takoj odnese gospodu Zeroniju, kateri je popolnoma zadovoljen ter izpregovori nekaj prijaznih besed. Milan zvrši še nekaj drugih del, in ko zvečer zapro pisarnico, pridobil si je do cela ljubezen svojih predstojnikov. To ga je seveda izredno veselilo in ga vzpodbujalo, da bi vztrajal na pričetem poti.
Osmo poglavje.
Izkušnjava.
Razven Milana je poslovalo v pisarnici gospoda Zeronija še več drugih mladih ljudij, izmed katerih se mu je kazal prijaznega zlasti jeden, po imeni Veselič. Milan je bil odkritosrčen in zaupen, zakaj dosihdob je spoznal le še malo ljudij, in vsi so bili dobri in pošteni. Zat<5 se
mu prevelika prijaznost Veseličeva ni zdela čudna, in sam je bil takisto prijazen.
Videli bodemo, ali je bilo to dobro ali ne.
Minilo je že do malega leto dnij,- odkar je delal Milan v pisarnici gospoda Zeronija. Le-ta je bil jako zadovoljen ž njim, knjigovodji Oglu se je pa posebno prikupil, zakaj delal je vztrajno, resno in marljivo. Gospod Zeroni je bržkone tudi poročal ^golj dobre novice o njem domov; vsaj gospod Sever je pisal svojemu varovancu dokaj kratkih, toda prijaznih pisem, iz katerih se je brala prejšnja naklonjenost in kar očetovska ljubezen. Milan je bil jako srečen.
Iz početka mu je bilo seveda silno težavno izvrševati časih težke in zamotane posle trgovske, in marsikdaj se je ubijal in trudil zaradi njih. Toda ker je imel resno voljo, zmagoval je venderle različne ovire in bil zadovoljen sam s seboj.
Veselič in drugi tovariši so prav dobro videli, kako si je Milan čimdalje bolj pridobival naklonjenost gospoda Zeronija, in so se na tihem jezili ter mu zavidali. Zlasti Veselič, čegar nezmožnost je bila sosebno očita vpričo Milanove nadarjenosti, črtil je „mlečnega mladiča", kakor je imenoval Milana., kolikor se je dalo ter neprestano premišljal, kako bi ga pogubil ali ga vsaj izpodrinil iz trgovine gospoda Zeronija. Vender pa je bil še vedno posebno prijazen proti mladeniču, ki ni slutil ničesar hudega; laskal se mu je, lilinil in z vednim nasmehom in prikupnim vedenjem prikrival svojo zlobnost.
Nekega dne, v nedeljo, ko je bila pisarnica zaprta, stopil je Veselič v Milanovo sobo, pozdravil ga kakor po navadi, na pol uljudno, na pol glupo, vrgel klobuk in palico kar na prvo mizo in se raztegnil po dolzem in prav zložno po zofi. Nekaj časa se je zavidno oziral po sobi, naposled pa je dejal:
„ Kakor sem rekel že večkrat, Milan, vender si srečen človek! Nikogar ne ljubka gospod Zeroni tako kakor tebe. Saj ti je zopet dal jedno najboljših sob v hiši, da stanuješ kakor grof. Strela vender, kadar pogledam svojo podstrešno temnico in to dvorano tvojo, želel bi si malone, da bi bil v tvoji koži."
„ Gospod Zeroni je seveda jako dober z menoj," odgovori Milan. „Sam sem' bil močno začuden, ko me je prejšnji teden od zgoraj po-meknil semkaj d61i. Resnično ne vem, kako bi mu izpričal svojo hvaležnost."
„0h, beži!" vzklikne Veselič in se prihli-njeno nasmehne, „saj delaš za tri druge, torej že lahko nekoliko več stori zate nego za druge. Plače itak nimaš Bog ve kakšne. Le pomisli, koliko dobiva Ogel in drugi knjigovodja! Vtem oziru se ti ne godi kaj prida, in ako bi bil jaz ti, pomagal bi si nekoliko in sam popravil napako gospoda Zeronija, ker je sam neče."
»Kaj misliš?" vpraša Milan.
„No, ako me ne izdaš, povedal bi ti že, saj ni baš tolika pregreha, in marsikdo naših tova-
rišev ravna tako. Toda obetaj mi, da ne poveš živi duši ničesar."
„Ako lahko odgovarjam svoji vesti, obetam ti in se bodem tudi držal svoje besede," pravi Milan.
„No, torej poslušaj," izpregovori Veselič tiše in se pomakne bliže k Milanu. „Kdor znž nekoliko podobno ponarejati podpis gospodarjev, lahko si iz lepa pridobiva denarja. Drugega ni treba, nego časih izdati meničico in jo skrivaj pomešati med druge listine, ki leto za letom odhajajo iz pisarnice. Pri ogromnih vsotah niti ne opazijo petdeset ali sto goldinarčkov; ponarejena menica se izplača s pravimi menicami vred, ti prejmeš svoje denarce, in živa duša se ne zmeni za ono malenkost. — No, kaj misliš?"
Milan sedi kakor okamenel, ko začuje ta zlobni nasvet. Kar ne da mu do besede, da bi razodel svojo jezo in notranjo razvnetost. Veselič si te nemirnosti, katera se dokaj jasno izraža na Milanovem obrazu, ne tolmači drugače, nego da se mladenič bori s hudimi mislimi, in zdi se mu je, da ga je že na pol pridobil. Zato jame za nekaj časa iz nova blebetati, da bi popolnoma ovrgel dobra načela prijateljeva.
„Je li, čudiš se, ljubček moj, takim zvijačam, ker žive dni še nisi ničesar videl in slišal o njih? Toda le okusi kdaj, kakšno je veselje, ako imaš veliko denarja, pridobljenega lahko in brez nevarnosti, in videl bodeš, kako veselo se živi na svetu. Jahati, voziti se, igrati, piti, jesti,
vse ti bode mogoče brez nevarnosti, ako me slušaš. Vedno dosti denarja, vedno veselja v obilici, to ti je plačilo, ako samd jedenkrat potegneš s peresom! — Glej, nekoliko meničnih obrazcev sem kar prinesel s seboj —" Veselič jih potegne iz žepa in jih vrže na mizo — „le poglej! Vsoto, katere si želiš, kar zapišeš na popir, spodaj za-čečkaš Zeronijevo ime in zdajci imaš, česar potrebuješ. Saj veš prav tako dobro kakor jaz, da so Zeronijeve menice toli dobre kakor denar. Nesi jih bližnjemu bankirju, in precej ti izplača potrebno vsoto. No, kaj misliš?"
Nekaj hipov se bori Milan sam s seboj in premišlja. Toda ne tega, ali bi vzprejel ali odbil nesramne in zlobne nasvete tovariševe, nego ugiblje samd, ali bi odkril malopridne njegove nakane gospodu Zeroniju ali ne. Končno sklene, da molči, ker je Veseliču obetal molčati, vender ga hoče resno posvariti, da bi ga še kdaj vabil s takimi nasveti ali izkušnjavami.
nČuj, povej mi vender," reče naposled, „ali si že kdaj storil kaj takega?"
„Jaz?" vzklikne Veselič in umolkne, kakor bi premišljal. ,,Jaz? Ne, nikoli še. Čemu tudi? Jaz imam vedno dokaj denarja, toda ti bi lahko storil kaj takega. Za mesto, kakeršno je to, tvoja plača ni zadosti. Saj se ne moreš ni gibati; vedno tičiš v sobi, niti v kavarni ali v slaščičarni še nisi bil. Smiliš se mi, in samd zato, da bi užil nekoliko veselja, pokazal sem ti po-
močke in pot, da si pomnožiš svoje dohodke. Zla ti ne želim, in ako me slušaš, dobro ti bode."
Po teh priliznjenih besedah, katerim resnicoljubni Milan popolnoma verjame, sklene mladenič še trdneje, da gospodu Zeroniju ničesar ne pove o sramotnem nasvetu tovariševem. Reče mu: „Čuj, Veselič, misliti si hočem, da lahkomišljeno in neoprezno nisi pomislil, do kakšnega zločina bi me rad zavedel. Takisto menim, da ne ravnaš tako iz zlobnosti; zakaj to bi mi bilo neizrecno žal, ker bi te moral zaničevati iz dn& svoje duše. Ne, ne, tega ne mislim, in zato obdržim vse, kar si mi povedal, v srci in ne zinem ni besedice nikomur. Toda le pomisli, kaj bi bilo, ako bi bil jaz slaboten ali tolikanj brezpameten, da bi slušal nepremišljeni tvoj nasvet. Prvič bi si bil omadeževal dušo z velikim grehom, grehom tatvine, katerega bi ne bilo moči nikoli izbrisati ni s kesom ni z molitvijo; drugič bi bil varal zaupanje svojega gospoda, in tretjič bi se bil pogrezal čimdalje niže v hudobnost. Zakaj pomisli, Veselič: Kogar zgrabi hudoba za las, tega ima skoro z dušo in telesom! In kaj bi bilo z menoj, ako bi te slušal? Ali bi bil kdaj mogel pogledati poštenjaku v oči? Ali bi se ne bal sleharni hip. da zvedo moj greh in me obsipljejo z zaničevanjem in sramoto? Kaj bi dejala uboga moja mati, kaj dobrotnik moj, gospod Sever, ako bi se bil dal zavesti v greh? Odgovori mi, Veselič!" ; ■ „1 no, saj bi se ne bilo zvedelo precej! Jaz
bi te ne bil izdal."
■ t 1
»Bodisi," nadaljuje Milan hitro. „Dasi je moči varati in slepiti ljudi, kako pa bi oslepil vse-videče oko božje? Ne zabi, da pazi veliki večni Oče nebeški na sleharni naš korak, da pozna naše najskrivnejše misli, najtajnejša dejanja naša! Ne, Veselič, nikdar in nikoli me ne zavedeš v greh, in ta prvi poskus ti odpuščam samd zatd, ker mislim, da si ravnal nepremišljeno in neo-prezno. Vzemi svoje menice in nesi jih tja, kjer si jih vzel. Ne maram jih videti ni v svoji ni v tvoji roki. Odnesi jih hitro!"
Ves zbegan in omamljen vstane Veselič, zgrabi menice, vtakne jih v žep, popade klobuk in se izgubi, ne da bi se poslovil. Preproste, toda resnične in bogaboječe besede Milanove so ga presunile, da ni mogel videti pogledov mladeniča, katerega je hotel pogubiti. Milan pa poklekne in moli, naj mu da Bog vedno toliko moči, da se bode upiral izkušnjavam.
Deveto poglavje.
Obrekovanje.
Nekaj dnij po tem dogodku pokliče gospod Zeroni prvega svojega knjigovodjo, gospoda Ogla, v svojo pisarnico in mu predloži več menic, katere so došle v poslednjem času.
„Le poglejte te menice, gospod Ogel! Ne spominjam se, da bi bili potegnili te vsote, in tudi moj podpis se mi ne vidi takšen, kakor da sem ga svojeročno postavil pod menice. Ali mi morda utegnete pojasniti to stvar?" — Gospod Ogel vzame menice, ogleduje jih kar naj pozorneje in maje čimdalje bolj zamišljen s sivo glavo.
„Saj se vender ne spominjam, da bi bile šle te menice iz trgovine!" reče naposled počasi. „Tudi bi prisegel, da jih niste Vi podpisali, dasi je Vaš rokopis ponarejen toli umetno, da bi ga tujec le iz težka ločil od pravega. Toda jaz, ki že delam trideset let v pisarnici Vaši, ne dam se preslepiti in trdim, kar najodločneje, da so te menice ponarejene."
„To sem si tudi sam mislil, gospod Ogel," odgovori gospodar. „Poklical sem Vas samo zato, da bi mi potrdili sumnjo. Toda kaj storiti ? Kdo jih je ponaredil? Hej, to mi povejte?"
Gospod Ogel premišlja precej dolgo. Naposled reče: „Drugače ne more biti, menice je ponaredil jeden izmed služabnikov naših. Drugemu ni prilike in tudi ne srčnosti, da bi napravil kaj takega. Najbolje bode, ako se delava popolnoma nevedna, dokler ne zapremo pisarnice in naši ljudje ne odidejo. Potem utegneva prebrskati njih mize in že najdeva, kdo je kriv. Sramota! Sramota! Kdo je li? Kolika je vsota, za katero ste osleparjeni?"
Gospod Zeroni sešteje vsote, zaznamenovane na menicah, in izračunja osemsto goldinarjev.
„Nesramno je, da so Vas tako prevarili!" nadaljuje gospod Ogel in je čimdalje bolj jezen. „Nesramno je! Ničesar bi ne dejal, ako bi slabo plačevali mlade ljudi ali slabo ravnali ž njimi! Vender da tak<5 nesramno varajo Vas, ki ste dobrota, velikodušnost sama, to preseza vse meje! No, ničvrednega malopridnika že iztak-nemo, in potem gorje mu! Le tukaj nič usmi-Ijenosti, gospod Zeroni! Nobene prizanesnosti in milobe! Meni prepustite, da bodem ravnal po svoji volji, in verujte mi, da ne prestanem, predno ne vidim zločinca uklenjenega!"
Zaman miri gospod Zeroni razvnetega starega prijatelja; gospod Ogel se kar ne da potolažiti in le iz težka čaka ure, ko se pisarnica zaprč. Naposled pride oni čas. Mize se zapro, pisarji vzamejo klobuke in gredo ali počivat ali pa se veselit kakor po navadi. Milan jedini še dela, ker bi rad dovršil važen in zamotan posel.
Gospod Zeroni in prvi knjigovodja stopita v pisarnico in ugledata Milana še vedno pri pisni mizi.
„Zakaj niste šli s svojimi tovariši, ljubi Strnad?" vpraša ga gospod Zeroni prijazno. „Treba ni, da bi bili prepridni; nikar se ne trudite preveč."
„Samo račun bi rad dovršil, katerega ste mi naročili, gospod Zeroni," odgovori Milan oskromno. „Težak je, vender se mi iz večine že ujema."
„0h, že-vem! Da, da, delo je težko, in prav zato sem ga izročil Vam, ker se najlože zanašam
na Vas. Toda le pojdite. Delo ni tako nujno, in lahko ga dovršite jutri."
Milan zaprS svoje knjige, položi jih v miz-nico, pusti kakor po navadi ključ v nji in odide. Dobrohotno se nasmehne gospod Zeroni, ko gleda za njim.
„Bogu zaupam, da ostane mladi Strnad vedno takšen, kakor je bil doslej. Zvest je, spreten, priden in dobrosrčen. Prav od srca sem zadovoljen ž njim."
„Resje, gospod Zeroni," potrdi knjigovodja, in oči se mu svetijo od veselja, „MiIan je dober mladenič. Žive svoje dni še nisem videl tako rabnega dečka. No, seveda, kogar tolikanj priporoča stari čudak, gospod Sever, kakor je priporočal našega mladiča, ta je že dobro podkovan v vseh stvareh. Milan, gospod Zeroni, Milan ni ponaredil menic, na to bi prisegel desetkrat."
In poleg tega se smeje gospod Ogel in si mane stare koščene roke, kakor da se prav pre-srčno veseli mladega moža.
Naposled jameta preiskovati pisne mize. Drugo za drugo odpirata z glavnim ključem in natanko pregledujeta njih vsebino. Nikjer ni sledu, ki bi izdal ponarejalca. Celo v miznici Ve-seličevi, po kateri iztika gospod Ogel sosebno vestno, videti ni ničesar sumnivega. Končno je treba samo še preiskati miznico Milanovo.
„To je nepotreben trud," reče gospod Ogel, „in samo zaradi doslednosti pogledam vanjo. Le
poglejte, pošteni dečko, Strnad, pustil je celo ključ v ključanici. Ne, ta ni ponarejal, gotovo ne!"
Gospod Ogel iztika po miznici in ne najde drugega, nego Milanove trgovske knjige, ki so kar najredneje naložene v nji. Samd v kotu še leže na pol skriti nekateri popirji. Gospod Ogel jih potegne na dan, pregleduje jih in prestrašeno vzklikne. Bled in otrpel, tresočih rok in drhtečih usten stoji stari mož in poda gospodu Zeroniju nekaj lističev. Bili so menični obrazci z gospoda Zeronija ponarejenim podpisom.
Gospod Zeroni se zgane prav tako, kakor se je njega prvi knjigovodja, in kakor da ne verjame svojim očšm, upira pogled na dozdevne dokaze Milanovega zločina. Oba molčita, čuje se samd težko dihanje gospoda Ogla. Naposled iz-pregovori s tresočim glasom:
„Da me niso uverile oči, nikoli bi ne bil mislil, da utegne Strnad zvršiti takšno zločin-stvo! Toda sedaj ni dvojiti. Le poglejte, podpis se do pičice ujema z onimi, katere sva že preiskala zjutraj. Mladenič je kača, katero sva grela na prsih!"
Gospod Zeroni, ki je v tem dobro premišljal, zmaje z glavo. „Ne, ne, gospod Ogel," reče naposled, „kar tako Vam ne morem pritegniti. Takšen, kakor je naš Strnad, videti ni zločinec. Le spomnite se njega jasnega čela, poštenih očij! Kar nič ni bil preplašen, ko sva vstopila — ne, tako se ne more zatajevati nihče! Pokličite ga, gospod Ogel, da ga precej zaslišiva."
Gospod Ogel pošlje služabnika v sobo Milanovo, da ga pozove v pisarnico. V tem vije roke, mrmrž na pol zadušene besede ter bega po sobi, dokler ne pride Milan. Popolnoma miren stopi le-ta v pisarnico.
„Kaj zapovedujete, gospod Zeroni?"
„D&, ljubi Strnad," reče gospodar prijazno, „ želel bi nekaterih pojasnil o neki posebni stvari. Poglejte vender te menice. Ali ne vidite ničesar posebnega na njih?"
Rekši poda mladeniču ponarejene menice, obdrži pa še one, katere so se našle v miznici. Dočim Milan brezskrbno mirno, vender pa pozorno ogleduje listine, upirajo se oči gospoda Zeronija in prvega knjigovodje bistro in vpraše-valno na njega obraz. Toda le-ta je brezgiben, miren in zamišljen kakor vselej. Kar nič bolj ni rdeč nego sicer; prstje, ustnice se mu ne tresejo. Mirno poda naposled zopet menice gospodu Zeroniju, rekoč: „Ne, gospod Zeroni, ničesar posebnega ne vidim na njih. Samo to morda, da je Vaš podpis pokončnejši in prisiljenejši nego sicer."
„Saj sem vedel!" vzklikne gospod Zeroni razveseljen. „Mladenič je nedolžen. Zle misli mu ni v duši, gospod Ogel," obrne se k temu, „mislim, da mlademu prijatelju pojasniva vso stvar."
Prvi knjigovodja samo prikima, zakaj zdi se mu, da bi od samega veselja in zgolj ginje-
nosti, ker je Milan nedolžen, niti ne mogel iz-pregovoriti.
„Glejte, ljubi Strnad," reče gospod Zeroni, „menice, katere sem Vam pokazal, ponarejene so. Moje ime se je zlorabilo, in moj podpis se je ponarejal. Preiskala sva mize, da zaslediva zločinca, našla pa nisva drugega nego v Vaši miznici te obrazce, na katerih je ponarejeno moje ime."
Milan se prestraši.
„V moji miznici — te obrazce? Nesramno! Nesramno!"
In solze mu porose oči.
„Nedolžen sem, gospod Zeroni," reče za nekaj časa mirneje in gleda svojemu gospodarju v oči, do cela zaveduje se svoje nedolžnosti, „nedolžen sem, in sam Bog ve, da se ne pregrešim nikoli, nikar še tolikanj podlo."
„Ne zagovarjajte se, ljubi Strnad," ustavi ga prijazno gospodar. „Predno ste še prišli, bil sem v dnu svojega srca prepričan o nedolžnosti Vaši, in vrlo Vaše vedenje je samo še potrdilo moje prepričanje. Toda povejte mi, ali mi ne morete povedati, kako in kaj? Ali ne sumnjate nikogar, ki bi Vam bil utegnil navidezne dokaze Vaše pregrehe položiti v miznico ? Nekdo izmed Vaših tovarišev jih je moral položiti, zakaj tujec nikakor ni mogel zvršiti te nesramnosti."
Milan molči, misli pa na Veseliča, in huda sumnja se mu zasveti v duši. Ali naj pove, kar mu je nedavno Veselič pripovedoval o menicah ?
Toda misl&č, da utegne biti Veselič nedolžen, odloči se naposled in odgovori resnično: „Ne vem, kdo bi bil v tolikanj hudobni namen uporabil mojo miznico, gospod Zeroni."
„Dobro," reče bankir, „ukreniti je treba torej kaj drugega, da zasledimo zločinca. Le odidite zopet v svojo sobo, ljubi Strnad."
Milan se pripriporoči in odide, gospod Zeroni pa se obrne h gospodu Oglu, rekoč: „No, prijatelj dragi, sedaj pa mi odkritosrčno povejte, kaj se Vam zdi, kdo izmed naših mladih ljudij bi bil utegnil zvršiti to sleparstvo?"
Gospod Ogel ne premišlja kar nič, nego precej imenuje Veseliča.
„Tega sumnjam najbolj. Preveč se hlini, gleda plaho, zapravlja, kakor sem čul že pogo-stoma — on je bil, nihče drug."
„Prav, pošljite ponj!"
Gospod Ogel pošlje služabnika po Veseliča in se vrne h gospodarju, s katerim ugiblje, kaj storiti.
Precej časa mine, predno služabnik najde Veseliča, ker se je kakor navadno potikal po raznih krčmah. Naposled pride. Drži se nekako zbegano, in pogled mu je plah, ko stopi v pisarnico.
„Oglejte si vender te menice, gospod Veselič," reče gospod Zeroni ter ga presunljivo pogleda. „Ali jih poznate?"
Veselič se živo zardf, precej nato pa obledf kakor stena. Zaman se trudi, da bi se mu ne
tresla roka, ko drži popirje; hitro in zmeden jih pregleda.
,,Menic ne poznam," zajeca naposled, Jaz sem nedolžen! Kako bi vedel, kdo je ponaredil Vaš podpis!"
Gospod Zeroni in njega prvi knjigovodja se pomembno pogledata; Veselič vidi njiju pogled ter je ves osupel in vidno zmočen.
„Torej veste, da so menice ponarejene?' nadaljuje gospod Zeroni mirno in gleda Veseliču bistro v obraz. „No, mislil sem si lahko; zakaj glejte, te obrazce sva našla v Vaši miznici, in Vi bodite toli prijazni ter nama povejte, kaj in kako."
„V moji miznici?" vzklikne Veselič prestrašen. „To ni mogoče! Našli ste jih v Strna-dovi miznici."
Iz nova se spogledata gospod Zeroni in knjigovodja, Veselič pa spozna, da se je zablebetal in izdal samega sebe. Vzravna se in se izkuša ohrabriti. Posreči se mu še precej, in mirneje nego prej čaka daljnega izpraševanja.
„Kako li veste ali zakaj mislite, da so ležali ti obrazci v Strnadovi miznici?" vpraša ga knjigovodja.
„Ej, no," odgovori Veselič drzno, „Strnad nikoli ne zaklepa svoje miznice, in tako sem videl pred nekaterimi dnevi obrazce, ko sem hotel pogledati v njega knjige."
„ Zakaj mi tega niste povedali?" vpraša gospod Zeroni.
_____
„Povedal?" odgovori Veselič. „Čemu? Kaj meni do menic ? Saj tudi nisem predstojnik Strnadov! Njega samega sem seveda posvaril, toda poslušal me ni, nego izgnal me je iz sobe. No, prav mu je."
Gospod Zeroni odpre vrata, pokliče služabnika in mu veli, naj precej zopet pokliče mladega Strnada v pisarnico. Milan pride neutegoma.
„Gospod Veselič pravi, da ste Vi, ljubi Strnad, izpolnili dotične menice," pravi Zeroni. „Trdi celo, da Vas je svaril in Vam branil pregreho. Odgovorite, ali je to res ali ne."
Milan stoji, kakor bi bilo treščilo predenj. Nikoli bi ne bil verjel, da more biti kdo tako hudoben in obrekljiv. Srce mu kar trepeče od jeze in stida. Sedaj, ko je Veselič njega samega poskusil pehniti v pogubo, ne more več zamol-čati svojega razgovora ž njim. Iz vsake besede, sleharnega pogleda je Veseličeva pregreha čimdalje očitejša. Naposled, ko pritiskajo Veseliča od vseh stranij, prizna resnico in ž njo vred tudi zlodejstvo svoje.
Milan je bil opravičen, in zanjka hudobni-kova je le iz nova utrdila spoštovanje in ljubezen njegovih predstojnikov. Veselič pa je moral sramotno iz hiše in je še tisti dan odšel tudi iz mesta.
„Kako li je dobro," reče Milan, ko premišlja ves dogodek, „kako li je dobro, ako je človek zvest in pošten ter vztrajno in krepko izvršuje dolžnosti do Boga in ljudij! Vsekakor, resnica je
skala, ob kateri se vselej brez moči razbijajo valovi laži in obrekovanja, in kdor izpolnjuje božje zapovedi, tega varuje Bog v nevarnosti in mu pošilja svoje angelje, da ga ščitijo in varujejo."
Deseto poglavje. Gospod Strnad se vrne.
Dočim si je Milan v Trstu od dne do dne bolj pridobival ljubezen in zaupanje svojega gospodarja, živela je gospa Strnadova v starem stanovanji tiho, mirno in zadovoljno. Zdravje se ji je čimdalje bolj krepilo, ker je gospod Sever vestno skrbel zanjo, in celo oči so se ji tolikanj izboljšale, da že davno ni več rabila zelenega okrilja. Bilo ni nobenega dne, da bi ne bil gospod Sever prišel k nji, vedel pa se je ravnati tako, da je bila vedno vesela. Najlepši dan ji je bil takrat, kadar ji je pismonosec prinesel pismo ljubljenega sina, in Milanu na hvalo moramo povedati, da je točno vsak teden pošiljal pisma samotni materi.
Tudi danes je pismonosec šele odšel, in gospa je prebirala vrste, katere ji je napisala roka ljubljenega sina. Jako vesela je bila videti, ko je čitala list. Pritiskala ga je na srce, poljubljala ga in se naposled razjokala. Zdajci se odpro vrata, in v stari rjavi suknjiči, prijazno
mahaje s klobukom, stopi gospod Sever v sobo. Gospa Strnadova niti ni čula, niti ni videla prijatelja, ker je bila baš obrnjena od vrat.
„Ej, dober večer, ljuba gospa!" vzklikne končno gospod Sever. „Kaj ste takoj zamišljeni, da niti ne vidite niti ne slišite, kaj se godi v sobi?"
Ko gospa Strnadova začuje znani ostri in vender tolikanj prijazni glas, obrne se, seže vrlemu možu v roko in mu zajedno poda Milanovo pismo. Gospod Sever zapazi nje solze in misli v prvem hipu, da je zvedela hudo novico.
„Da bi Vas miška oglodala!" vzklikne osupel. „Kaj pa jočete? Milan vender ni napravil kaj neumnega?"
Hitro prebere pismo, in sive oči se mu zasvetijo.
„Da bi Vas miška oglodala!" zavrisne nat<5, „ali je to krasno! Torej dečko pride! No, to je lepo! In za drugega knjigovodjo služi, dobiva tristo goldinarjev več, in gospod Zeroni in stari Ogel sta zadovoljna ž njim! Prigovarjala sta mu sama, naj gre kdaj domov. Potnino celo sta mu podarila! No, to moram reči. V štirinajstih dneh pride? Da, res je! Da bi me miška oglodala, ali bode to veselje! Saj se veselim šmentanega dečka, kakor da mi je rodni sin! Da bi me miška oglodala, kako sem vesel!"
In visoko držeč pismo, skače stari čudni mož z velikanskimi koraki po sobi in koleba s suhotnimi nogami, kakor da ga je gad pičil.
Dolgo časa mine, predno se zave in umiri. Naposled sede lepo na stol, opravičuje se, da seje vedel toli nedostojno od zgolj veselja, in govori neprestano o svojem Milanu in lepi bodočnosti, katero mu je odprla pridnost, zvestoba in ne-podkupna poštenost.
„To bode še mož, da nič takega! Saj sem vedno dejal! Zmotil se nisem, in na čast je mojim priporočilom. No, da bi ne bil! Kar vpričo bi ga ubil, ako bi bil drugačen. Naj le še mine deset, dvanajst let, ljuba gospž, in videli bodete, kaj bode še iz njega! Tako, kakor živi, poročata mi stara prijatelja Zeroni in Ogel, prihrani si vsako leto svojih štiristo do petsto goldinarjev, to je v dvanajstih letih okolo šesttisoč goldinarjev — pomislite vender, šesttisoč lepih, svetlih goldinarjev ! Dobro jih naloži in ker dobro pozna svoj posel, obogati za prihodnjih deset let bolj, nego je kdaj oče njegov! Da bi ga miška oglodala! Kako bodete gledali, gospa, kadar se mali Milan po svojih močeh popnč na višek! Kaj?"
„Seveda, seveda bodem vesela," reče gospa Strnadova in se srečno nasmehne. „0h, in ljubega Boga, ki naju je vodil toli milostno, ki nama je naklonil Vaše srce, zvesti stari prijatelj moj, ljubega Boga bodem hvalila vsak dan in vsako uro za premnoge dobrote, katere mi izkazuje. Da, res je, gospod Sever, ničesar drugega si ne želim več nego tega, da bi zvedela, kaj je z mojim ubogim izgubljenim možem. Misel na njega mi greni vsako veselje!"
Gospa Strnadova umolkne in gleda tožno predse. Gospod Sever jo opazuje jako sočutno.
„No, potolažite se, ljuba gospa," reče ginjen. „Kdo ve, ali Vam nebo še ne izpolni tudi te poslednje želje! Saj ste tolikanj pobožni in dobri, da si vedno mislim, Bog Vas ima posebno rad. Potolažite se torej in pričakujte vedno še najboljšega." Da bi pa gospe Strnadove vzbudil druge misli, hipoma prestane in nadaljuje bodro in živahno: „Toda saj sediva popolnoma v tfemi. Glejte, solnce je že davno zatonilo, in rad bi iz nova prebral Milanovo pismo. Prosim Vas lepo, prižgite luč."
Gospa Strnadova precej vstane, da izpolni željo gospodu Severu, in prinese užgano luč, katero mu pomakne prav pod nos. Oba še jeden-krat bereta list in sta tako zatopljena v branje, da niti ne vidita temnobarvenega, zagorelega in bradatega moža, ki gleda skozi okno v sobo in pozorno opazuje sleharno njiju gibanje. Skoro se prikaže še drug obraz poleg prvega in takisto strmi v sobo. Le-ta obraz pa je do cela črn, tako da se ga iz težka loči od čimdalje večje temine. Črnec se zareži, široko raztegne obile rdeče ustnice, ki se mu svetijo kakor slonovina ali svetlo srebro, in šepne svojemu gospodarju: „Gospodova gospa?"
„Da, stari zvesti dečko, ona je, in hvala Bogu, da je videti zdrava in čvrsta! Pojdi v sobo in stori, kar sva se dogovorila. Daj jima pismo in poslušaj, kaj porečeta. Jaz pa te po-
čakam tu zunaj. Saj vender lahko gledam tukaj nje postavo in ljubi obraz, katerega se nisem mogel veseliti toliko let!"
„Dobro, gospod, dobro," odgovori zamorec in zavije okolo ogla proti vratom, kjer krepko potrka.
Gospa Strnadova, katero tujec zunaj še vedno bistro opazuje, zgane se in hiti iz sobe, da pogleda, kdo je. Pustila je vrata odprta, in svetilka razsvetluje vežo sicer slabotno, toda vender toliko, da je m6či razločiti vstopivšega zamorca. Gospa Strnadova boječe vzklikne, ko ga ugleda, vender se precej umiri, stopa pred zamorcem v sobo in ga ondu vpraša, kaj hoče.
Zamorec potegne iz pisanega pavolnatega jopiča svileno ruto, katera je kakor zavitek skrbno zganjena okolo velikega pisanja. Razvije jo in poda pismo gospe Strnadovi.
„Tukaj, gospa," reče ji, „pisanje dobrega mož. Dobri mož jako bolan in ubog. Pomagati gospodu, zakaj dober mož."
Gospa Strnadova ne posluša, kaj lomi zamorec, zakaj toliko da je pogledala napis, ko obledi kakor mrlič in se zgrudi na pol omedlela na zofo. Prestrašen skoči gospod Sever k nji in dočim se skrbno suče okolo nje in ne more paziti na nič drugega v sobi, splazi se zamorec polagoma k oknu, pri katerem še vedno nepremično stoji njega gospod. Prav na lahko odpre okno, tako da je moči zunaj ume ti sleharno
besedo, in se potem zopet zmuzne na stari svoj prostor na pragu.
V tem se gospa Strnadova zave, in gospod Sever jo vpraša nujno: „Povejte vender, draga gospa, kaj pa Vam je? Kakšno pismo je li to, ki Vas je tolikanj prestrašilo? Govorite vender, izgovorite si skrbi od srca in ne bojte se, dokler je stari Sever pri Vas. Da bi Vas miška oglodala! Saj vender niste prejeli žalostnih novic?"
Ko gospod Sever še tolaži in hrabri gospč Strnadovo, odpre ona pismo in kar nič ne posluša prijateljevih besed. Oko ji kar beži po vrstah. Končno plane kvišku, poda gospodu Severu pismo in reče: „Berite, berite, prijatelj! Moj mož živi! Toda bolan je, slaboten, ubog in potrebuje pomoči. Jutri odpotujem. K njemu po-hitim, stregla mu bodem, skrbela zanj, genila se ne bodem od njega, dokler bodem dihala!" — In jokaje pristavi: »Ubogi, ubogi Edvard moj! Torej se je resnično zgodilo, kakor sem dejala, in brez prijatelja, brez denarja, brez podpore iztezaš brezupno roke po daljnih svojih ljubljencih!"
Gospod Sever, kar se da iznenadejan, bere v tem pismo, ki je kratko in točno dovolj. Slove takč-le:
„Ljuba žena!
Bolan, onemogel, brez sleharnega denarja ležim tukaj v Novem Jorku in živim ob miloščini tujih ljudij. Neverjetne nesreče so me preganjale. Denar, katerega sem vzel s seboj, izdan je, in
sedaj ne vem, kako bi se vrnil v ljubo domovino, tebi in sinu svojemu v naročaj, ako mi po izro-čitelji tega pisma, starem, zvestem zamorci, kateremu sem nekoč rešil življenje, ne pošlješ nekoliko denarja. Kar hočeš storiti, stori hitro, zakaj hrepenenje po vaju in domovini mi stiska srce, in umrl bodem, ako mi ne pomagaš skoro.
Tisočkrat te pozdravljam in poljubljam
Tvoj zvesti mož
Edvard Strnad."
Takšno je pismo, katero gospod Sever skrbno in počasi zopet zgane.
„Da bi me miška oglodala!" mrmrž zamišljen, „to je pa vender čudno. Denašnji večer je menda kar nalašč ustvarjen za to, da nama prinaša vsakovrstne novice." Rekši se obrne h gospe Strnadovi, ki še vedno sedi na zofi, jokajoč od žalosti in veselja. „ Torej hočete resnično v Ameriko, ljuba gospA?"
„Da, da, hočem!" vzklikne ona. „Saj ne more nihče pomagati ubogemu mojemu Edvardu razven mene. Jaz mu lahko strežem, tolažim ga v bedi, jaz ga lahko umirim zaradi prihodnjosti! In vsekakor, saj vidite, da le izpolnim sveto dolžnost, ako pohitim svojemu soprogu na pomoč."
Zamorec si mane roke in se nasmiha, ko sliši gospo Strnadovo; mož zunaj pod oknom pa si otira solze, katere mu nehote lijo po obrazu
ter iskreno gleda vrlo ženo, ki se ne plaši dolgega nevarnega pota in celo ne slabosti svoje, da bi izpolnila svojo dolžnost in pomagala nesrečnemu soprogu.
Gospod Sever pa maje nemirno z glavo in stopa po sobi, kakor da se ne more domisliti kaj prida.
„Čujte, ljuba gospži," reče naposled. „Vi, ki ste toliko da okrevali, ne morete odpotovati tako daleč. To nikakor ne more biti. Toda mirujte, pustite me, da izgovorim. Jaz sam odidem. Novi Jork poznam, kakor bi bil ondu porojen; tudi imam tam prijateljev; lože pomagam Vašemu soprogu nego Vi. Ostanite torej lepo domžl in zaupajte meni. Precej jutri stopim na ladjo in odjadram proti Ameriki, kolikor dopuščata veter in morje. Ne ugovarjajte. Tako je, da bi Vas miška oglodala, saj veste, kar hočem, to hočem!"
„Dobro, odpotujte torej, ljubi, zvesti prijatelj!" odgovori gospž Strnadova. „ Toda samega Vas ne pustim, z Vami grem. Ne, ne, ubogi moj mož ne bode zaman iztezal rok po meni, ne bode se zaman oziral po ženi svoji! K njemu grem."
Predno utegne gospod Sever odgovoriti, odpro se hipoma vrata, in tujec, ki je doslej poslušal zunaj pri oknu, stopi v sobo. Globoka, silna ginjenost se mu vidi z obraza, in glas se mu trese, ko reče gospe Strnadovi: „Torej bi me resnično ne zapustila, kakor sem jaz tebe? Upirala bi se viharjem in vetrovom, morskim
valovom in slabosti svoji? Oh, pridi, da te ob-jamem, najzvestejša, blaga, ljubljena žena! Evo njega, katerega si hotela iskati!"
In pri teh besedah potegne tujec široko-krajni mornarski klobuk, ki mu je doslej pokrival obraz, z glave, in gospa Strnadova hipoma spozna soproga, po katerem je plakala toliko let. Samo jeden vzklik se izvije nje ustnicam. Potem se ga oklene in ga objema vsa razvneta od veselja ter ga iskreno poljublja. Gospod Sever ju gleda od daleč, in po njega starem razoranem obrazu se bliska in giblje kakor sicer, kadar ga je obšla ginjenost. Na vso moč se mora premagovati, da ne jame nedostojno kričati od samega veselja. Celo zamorec se joka od radosti in kliče neprestano: „Oh, dober gospod! Zelo dober mož! Ljudje zelo dobri!"
Vsem se topi srce od blaženosti, in precfej časa mine, predno se nekoliko umiri razburjena druščina.
Gospod Sever in zamorec se končno umakneta in pustita iz nova združena, težko izkušena zakonca, da si nemočena razkladata svoje dogodke.
Jednajsto poglavje. Konec.
Prihodnjega dne se zopet snidejo prijatelji, in ko se gospod Sever seznani s soprogom stare prijateljice, začnč se pripovedovanje, najprej pripoveduje gospa Strnadova o svoji usodi, kako slabo se ji je godilo, kako blizu je bila beraški palici in kako je naposled vrli gospod Sever očetovski skrbel za njo in tedaj še malega Milana ter ju obsipal z dobrotami. Potem pripoveduje, kak(5 je Milanu, in da očetu njega poslednje pismo, katero je prejela šele včeraj.
Gospod Strnad jo seveda posluša kar naj-pozorneje, in pogledi, katere upira v gospoda Severa, izražajo več, nego bi moglo povedati tisoč zahvalnih besed. Naposled objame zvestega prijatelja ter ga dolgo in iskreno pritiska na srce.
,,Vse je Vaše, življenje moje in vse, kar imam! Nikoli Vam ne morem povrniti, kar ste storili moji ženi in mojemu dečku! Bog Vas blagoslovi, dragi, vrli poštenjak!"
„Oh, kaj!" kriči gospod Sever nejevoljen. „Kaj bi govorili tako nepotrebno! Saj vidim, da mi želite vse dobro, in drugega nečem. Da bi Vas miška oglodala, ali naj se zardim od srami ? Da veste, koliko sem se že veselil Vašega dečka, katerega sem imel na pol za svojega, spoznali bi, da mi je več nego dovolj poplačana podpora,
katero sem mogel izkazovati Vaši družini. Molčimo torej rajši o teh malenkostih in poslušajmo, kak6 se je godilo Vam!"
Gospod Strnad, ki je že iz opisovanja svoje žene dovolj spoznal čudežnega gospoda Severa, stisne preizkušenemu prijatelju še jedenkrat roko in potem sede, da bi pripovedoval o svojih dogodkih. Dosti besed mu ni treba.
„Došel sem srečno v Ameriko, kakor že vesta iz mojih pisem. Godilo se mi je dobro, delal sem, bil priden, uporabljal ugodnosti, živel zmerno, in torej ni bilo čudo, ako sem si po treh letih nabral lepih denarcev. Tedaj sem se pripravljal na odhod v domovino. V žepu sem imel dobre popirje v znesku dvestotisoč goldinarjev, in srce se mi je kar topilo od veselja, ko sem stal na krovu lepe trgovske ladje, katera naj bi me bogatega in srečnega pripeljala k ljubi moji družini, v drago domovino. Izsidrali smo se in odjadrali. Tri dni sta bila veter in vreme ugodna. Četrti dan pa je nastal ljut vihar in nas je zagnal proti severozapadu v neznane vode. Kapitan se je trudil, kolikor se je dalo, da bi otel ladjo in mornarje, in se ni genil s krova. Sapa božja pa je bila močnejša od volje človeške, in za sedem napornih dnij se je zadela naša ladja blizu kopne zemlje ob skrito pečino in se razsula na tisoč koscev. Vsi so utonili — samo jaz in moj zamorec Paddy sva se rešila, ker se nama je posrečilo doseči velik kos jadernika, katerega sva se oklenila, obupana do cela. Veter
in valovi so naju tirali h kopnini in naju vrgli precfej trdo na breg. Dasi na pol omamljena, zbrala sva vender poslednje svoje moči in plezala vkreber, dokler naju niso več dosegli ljuti valovi. Bila sva v temnem gozdu, ki je obkrožal ves breg, kamorkoli so nesle oči. Upehana leževa pod prvo drevo in spiva navzlic premočeni obleki in trdemu ležišču dolgo časa mirno in nemočena. Jaz se vzbudim najprej in se vzravnam, vedno še nekoliko omamljen. Šele polagoma se zavem in premišljam, kaj storiti. Najprej sežem po svoji listnici. Bila mi je ohranjena , in ker sem jo vteknil v nerazmočen zavitek, popolnoma nepokvarjena. Nat<5 vzbudim tovariša zamorca, in naposled skleneva na dobro srečo iti v deželo in ne odnehati, predno ne prideva do obljudenih krajin.
Tako se torej napotiva po grozni gošči. Kakor gozdne živali sva si hladila žejo s studenč-nico, lakoto pa sva tolažila s koreninami in jagodami. Več dnij zaporedoma sva se potikala po šumi, ne da bi našla okrepila, in prepogo-stoma sva morala leči gladna v travo ali na mehki_ mah.
Šest tednov sva že izvestno begala križem gozda, ko prideva nekega večera na precej visok hrib in ugledava pod seboj koče indijanskega plemena. Lačna sva bila in trudna. Jagode se nama niso prav hotele, in želela sva si druge odeje, ne pa brezkončne in oblačne odeje nebeške. Torej veselo vzkrikneva in hitiva nizdolu v vasico indijansko.
Začudeni naju vzprejmd Indijanci. Vsa vas se zbere okolo naju, vse se nama čudi, in naposled naju odvedejo k poglavarju, ki naju strogo izprašuje. Odgovarjal sem mu po pravici, toda le z znamenji, ne z besedami, zakaj divjaki niso umeli mene in jaz ne njih. Poglavar, čestit star mož z dolgo belo brado, bržkone spozna, da se mu ni bati ubogih ubežnikov, zato nama ponudi mirovno pipo, seže nama v roke in nama odkaže kočo za stanovanje. Divjaki nama preskrbe jedi in pijače, midva se nasitiva in zaspiva na mahu tako lahko in trdno, kakor le more zaspati kdo, ki je več tednov zaporedoma begal po gošči.
Ostala sva pri Indijancih dokaj let. Bili so prijazni, dajali nama vsega potrebnega, nihče naju ni žalil ni z besedo ni s pogledom ni z dejanjem. Vender pa so naju strogo pazili; nikoli nisva smela sama iz tabora. Naposled sem se priučil njih jezika; prosil sem jih, naj izpuste mene in tovariša. Obetal sem jim dobro plačilo, ako naju privedejo do naselbine belokožcev. Toda zaman.
„ Odtegnili smo se v te gozdove, daleč od naselbin bledoličnih ljudij," reče mi stari poglavar, „da nas ne uničijo z ognjem in mečem, kakor so uničili na tisoče naših bratov. Tukaj nas ne najdejo iz lepa; zakaj mnogo sveta, puste krajine, široke reke in visoke gore so med njimi in našim zavetjem. Izpustili bi vaju pač, ako bi mogla sama do naselbin. Toda zgrešila bi pot in poginila. Tudi bi utegnila ovaditi naše za-
vetje, in tedaj bi vsi izgubili življenje. Ne, mi vaju ne pustimo. Z nami živita in umrita. In dovčlj."
Takd je odgovoril moji prošnji, in divjaki se niso dali omečiti. Leta so minila, in privadil sem se svoje družbe, dasi sem vedno iskreno hrepenel po domovini, po zapuščeni družinic; in se često solzil na nočnem ležišči. Upal nisem več, da bi se še kdžij oprostil.
Nekega dnš pa se pripeti, da se nekateri Indijanci vrnejo z lova v gozdih in zbegani hit6 v stanovanje poglavarjevo. Pokličejo še druge Indijance v kočo, in skoro spoznam, da se je moralo pripetiti nekaj posebnega. Vsa vas je bila po konci, in sovražno so me pogledovali. Vedel nisem, kaj pomeni ves ta nemir; zato sem se namenil naravnost h poglavarju. Brez upora me pust6 predenj.
„Belokožci so hodili po gozdih," reče poglavar. „Ali je moj brat izdal svoje prijatelje?"
Bistro in presunljivo me je pogledal. Toda ker sem bil popolnoma nedolžen, ostal sem do cela miren in dejal, da ne vem ničesar o tujcih. Zdajci se začuje pred kočo silen vrišč in krik. Poglavar in vsi Indijanci, kar jih je v koči, planejo na prag, in jaz grem za njimi. Kako veselo ostrmim, ko ugledam mnogo belopoltih lovcev in nastavljalcev pastij, ki gredo oboroženi s puškami v vas! Stečem proti njim, in vzprejmo me prijazno. Ko jim povem, kako sem prišel k divjakom, prosim jih, naj ne store ubogim ljudem
ničesar. Neutegoma mi obetajo, in šele sedaj jih vprašam, kako so našli pot v to daljno goščo. Povedo mi, da jih je poslala ameriška vlada na sever, kjer naj ustanove naselbino za kožu-hovino. Spotoma so ugledali blizu vasi nekaj Indijancev, šli za njimi in so tako dospeli do vasice.
Indijanskim svojim prijateljem razložim, kaj namerjajo belokožci, in jih uverjam, da jim ne store ničesar. Nato se umire in se brez težave poravnajo s tujci.
Konec mojega življenja v Ameriki je lahko umeven. Z zamorcem sva šla od Indijancev in prišla z lovci do njih naselbin. Naposled sem stopil na ameriško ladjo, ki je dospela skoro po našem dohodu, pripeljal se do Novega Jorka in se odtod vrnil v ljubljeno domovino. Listnice nisem pozabil nikoli, nego jo skrbno čuval. Evo je dobro napolnjene; odslej bodemo lahko živeli brez skrbi!"
Tako je gospod Strnad pojasnil, zakaj ga ni bilo toli dolgo, in veseli so se razgovarjali o srečno prebitih stiskah in nevarnostih.
„Da bi me miška oglodala!" zakliče naposled gospod Sever, „vender je pa treba tudi Milanu naznaniti srečno novico, katere se veselimo. Mislim, da precej sedem in pišem mladiču, naj neutegoma sede na prvi železniški vlak, ki odide iz Trsta, in naj se precej pripelje semkaj. Kaj menita? Ali naj pišem?"
„Da, da, pišite mu, gospod Sever," reče gospod Strnad. „Toda ne pišite ničesar o mojem bogastvu, nego samd to, da sem se vrnil ubožen in bolan iz Amerike. Rad bi namreč vedel, ali še tako ljubi svojega očeta, ali ga ni morda pozabil v dolgih letih. Ako me ljubi, prihitel bode izvestno bliskoma semkaj, ne da bi mu bilo treba še prigovarjati."
Gospod Sever gleda skrbnemu očeta debelo v obraz. Naposled reče: „No, veste kaj, prijatelj, ako mislite, da je Milan malopridnik, prebito se motite! Toda bodisi. Poskusimo ga, kakor ste preizkusili že mater. Ne pošljem mu drugega nego pismo, v katerem ste se delali tolikanj bolnega in nam hoteli natvezti, da ležite v Ameriki. Videli bodete, kaj stori. Ako ga ni kaj moža, lahko mi rečete, da sem prismoda. Da bi me miška oglodala, čudno bi bilo, ako bi mladič po tej novici ne vrgel vsega iz rok in prisopihal, kolikor ga neso noge!"
In gospod Sever zapečati pismo, ne da bi zapisal še besedice, in ga odpošlje. — Dva dni pozneje dojde Milan. Bled, zasopel, razvnet plane v sobo, kjer ne najde drugega nego gospoda Severa in mater. Gospod Sever se muza. „Tresek, dečko!" zakliče mu, „odkod pa prihajaš?"
Milan objame mater. „Ali mislita, da bi mogel odlašati le trenutek, ko živi oče v žalosti in skrbi? Danes še stopim na ladjo! Ves denar, kar sem si ga prihranil, imam s seboj, in dosti ga bode, da privedem očeta srečno v naš na-
ročaj. Mati, jaz kar vriskam; srce bi mi počilo od veselja, da se povrne z božjo pomočjo."
„1, da bi te miška oglodala, saj vender nisi prismojen, da bi šel v Ameriko, Milan?" vpraša gospod Sever, ki le iz težka prikriva resnico. „Saj vender nečeš odpotovati? Saj lahko pošljemo koga drugega! Ti moraš zopet v pisarnico, nič ne pomaga."
„Ne, ne, ne!" kriči Milan, „skrb za očeta je prva. Prej ne prestanem, dokler ga nimam v naročaji!"
„No, stari dečko," reče gospod Sever, po čegar obrazu se že zopet giblje in bliska, „no, dečko, torej pa steči tja v izbico!"
Sedaj sluti Milan resnico. Od veselja za-vrisne in plane k vratom. Odpro se, in oče ga objame, solzeč se od ginjenosti in radosti. Dolgo se objemata in poljubljata.
Kdo bi mogel popisati ta sestanek ? Vsakdo naj ga čuti na dnu srca.
Sedaj so prestale nadloge naših prijateljev, in povedati nam je o njih zgolj srečne in vesele stvari. Veliko vsoto, katero je gospod Strnad prinesel iz Amerike, porabil je za to, da je ustanovil novo trgovino. Tržil je jako oprezno in pametno; skoro ga je podpiral tudi Milan, in firma gospodov Strnada in sina je za nekoliko let za-slula po vsi Evropi. Od leta do leta se je množilo bogastvo srečni družini, in uporabljala ga je, kakor je Bogu po volji. Podpirali so siromake,
nadložnike in slabotnike, tolažili bolnike in pomagali onemoglecem, tako da so njih ime blagoslavljali bogatini in siromaki po vsem mestu.
Gospod Sever je ostal, kakeršen je bil. Stanoval je s Strnadovo družino v jedni hiši in prebil stara svoja leta med njimi veselo in zadovoljno. Vedno so ga čislali, spoštovali in ljubili kot dobrotnika vse družine, in dostikrat je moral s svojim vzklikom „da bi Vas miška oglodala" ustaviti prekipečo hvalo svojih prijateljev. Vsak dan pa so vsi iskreno molili Bogž, ki tak<5 modro vodi človeško usodo, in se spominjali starega, vedno resničnega pregovora: „Kar Bog stori, vse prav stori!"