Makroskopske in mikroskopske značilnosti lesa dr. Jožica Gričar (jozica.gricar@gozdis.si), dr. Peter Prislan (peter.prislan@gozdis.si) Gozdarski inštitut Slovenije NAVADNI DIVJI KOSTANJ (Aesculus hippocastanum L.) V Sloveniji je navadni divji kostanj (Aesculus hippo- castanum L.) tujerodna drevesna vrsta, ki pa se le redko razširja sama in ne povzroča škode, zato je ne obravnavamo kot invazivno vrsto. Navadni divji kostanj izvira z južnega Balkanskega polotoka, iz severne Grčije, Albanije, dela Severne Makedoni- je in južne Bolgarije. V Evropo so ga v šestnajstem stoletju prinesli iz Turčije, kjer so ga takrat že gojili kot okrasno drevo. Zaradi lepe rasti, bujnega cve- tenja in mogočne krošnje se je njegovo sajenje hitro razširilo v mestih in vaseh. Ker se uspešno prila- gaja na različne tipe podnebij, ga najdemo skoraj povsod po svetu. Dobro uspeva na prostem pri polni osvetljenosti, vendar dobro prenaša tudi za- senčenost. Najbolj mu ustrezajo globoka, hranljiva, zračna, sveža do vlažna peščeno-ilovnata tla. Ob- čutljiv je za povečano žarčenje, visoke temperature, stisnjena tla ter spomladanske pozebe. V urbanih naseljih ga prizadene zimsko posipavanje cest s sol- jo. Za navadni divji kostanj je značilna alelopatija, tj. biološki pojav, pri katerem določen organizem proizvaja eno ali več biokemijskih spojin, imenova- nih alelokemikalije, ki vplivajo na rast, preživetje in razmnoževanje drugih organizmov. Tako kot povsod v Evropi tudi v Sloveniji navadne divje kostanje napadata listna sušica (Gugnardia aesculi (Peck) Stew.) in listni zavrtač (Camera- ria ohridella Descha & Dimic) navadnega divjega kostanja. Oba škodljivca povzročata prezgodnje odpadanje listov, kar prizadene predvsem njiho- vo okrasno funkcijo. Ravno zaradi zdravstvenih težav, ki se v zadnjih letih večajo, navadnih divjih kostanjev praktično ne sadijo več na nove lokaci- je ali v drevorede. Škodljivci omejujejo njegovo potencialno invazivnost, saj prizadeta drevesa po- letje zelo redko preživijo z bujno krošnjo. Prizade- to listje navadno že poleti porjavi ali celo odpade. Čeprav se navadni divji kostanj uspešno pomlajuje, omenjene zdravstvene težave omejujejo njegovo širjenje. Poleg omenjenih povzročiteljev poškodb so v preteklosti na navadnem divjem kostanju za- sledili še mraznico (Armillaria mellea [Vahl: Fr.] Kummer) in pepelovko divjega kostanja (Erysiphe flexuosa (Peck) U. Braun & S. Takam). Les navadnega divjega kostanja sodi med srednje gost les (gostota absolutno suhega lesa ro = 460– 510–550 kg/m3), ki se zmerno krči in ima slabšo di- menzijsko stabilnost. Je mehak, njegova trdnost je majhna. Neodporen je proti atmosferilijam, insek- tom in glivam. Naravna odpornost ga po standar- du SIST EN 350-2 uvršča v razred pet (netrajen). Za hlode so značilne naslednje rastne posebnosti: zvitost, necentričnost, spiralen potek aksialnih ele- mentov in oksidativna obarvanja. Z vsemi orodji ga lahko obdelujemo brez posebnih težav. Sušen- je poteka dobro, nevarnost pokanja in zvijanja je majhna. Lepi se dobro, površinsko se dobro ob- deluje. Les navadnega divjega kostanja je naprodaj predvsem kot žagan les, občasno kot rezan furnir v primeru dekorativne progavosti zaradi odklona ak- sialnih elementov. Uporablja se kot les za: rezljanje in struženje, gumbe, kuhinjske pripomočke, zaboje in krivljen les, za nevidne dele pohištva, cokle, orto- pedske pripomočke, vezan les, sredice, modele ter za kemično predelavo. MAKROSKOPSKI OPIS LESA Struktura lesa navadnega divjega kostanja je di- fuzno porozna. Les je svetel, rumenkasto bel ali kredno bel. Lahko je rahlo rdečkaste ali rjavkas- te barve. Ta vrsta nima obarvane jedrovine, a ob mehanskem poškodovanju nastane diskoloriran les, kar je pogost pojav pri debelejšem drevju. Na prečnem prerezu so letnice videti kot svetle linije. Traheje in trakovi so tudi z lupo komaj vidni. Na vzdolžnih površinah so vidne fine raze (traheje) in rahla progavost zaradi nekoliko temnejšega kas- nega lesa. Na dotik je les masten in praviloma ni dekorativen. ISSN 2536-264XGozdVestn 82 (2024) 3 ISSN 2536-264X Slika 1: Makroskopska (a, c, e) in mikroskopska (b, d, f) zgradba lesa navadnega divjega kostanja. (a) Navadni divji kostanj nima obarvane jedrovine, lahko pa nastane temnejša diskoloracija. Les je svetel, rumenkasto ali kredno bel. Na prečnem prerezu so pore razporejene raztreseno (difuzno). Prirastne plasti ali bra- nike (B) so na prečnem prerezu razločne, letnice (L) so vidne kot svetle linije. (b) Zaradi radialno sploščenih libriformskih vlaken so letnice pod mikroskopom razločne. Traheje (T) so lahko posamične ali v kratkih radialnih skupkih do sedem celic. Lahko so tudi v manjših gnezdih. Traheje so lahko rahlo kvadrataste s tan- gencialnim premerom od 40 µm do 60 µm. Trakovi so izključno enoredni. Aksialni parenhim je izredno redek, apotrahealen in difuzen. (c) Na radialnem prerezu so branike (B) in letnice (L) slabo razločne. Trakovi so vidni kot fina svetleča zrcala. (d) Trahejni členi imajo enostavne perfo- racije (Ep). Trak je homogen, sestavljen iz parenhimskih celic enakih velikosti. (e) Na tangenci- alnem prerezu so vidna nekoliko temnejša plamena kasnega lesa. (d, f) Na radialnem in tangenci- alnem prerezu so vidni trahejni členi z enostavnimi perforacijami in številnimi intervaskularnimi piknjami. (Foto: G. Skoberne, P. Prislan.) GozdVestn 82 (2024) 3 MIKROSKOPSKI OPIS LESA Kot že omenjeno, je les navadnega divjega kostanja difuzno porozen. Letnice so neizrazite. Ob letnici so v kasnem lesu vidni 2 do 3 sloji radialno splošče- nih libriformskim vlaken. V prečnem prerezu so traheje ali pore posamezne ali v radialnih skupinah. Njihov premer znaša 40–50–60 µm in predstavljajo 5,5–8,4–12,7 % lesnega tkiva. V stenah trahej so he- likalne odebelitve (radialni ali tangencialni prerez). Trahejni členi, ki sestavljajo traheje, imajo enostav- ne perforacije v končnih stenah (tj. ena odprtina v perforirani ploščici). Intervaskularne obokane piknje, ki so v bočnih stenah trahej in povezujejo sosednje traheje med seboj, so izmenično razvršče- ne in velike od 4 do 5 µm. Osnovno tkivo sestavljajo libriformska vlakna s srednje debelo celično steno, ki opravljajo izključ- no mehansko funkcijo. Libriformska vlakna so po- gosto razvrščena v radialnih nizih in predstavljajo 74,2–76,1–78 % lesnega tkiva. Vlaknastih traheid ni. Aksialni parenhim ni v stiku s trahejami (apo- trahealen) in je difuzno razporejen po braniki. Na- haja se tudi ob letnici (marginalen). Delež je pičel. ISSN 2536-264XGozdVestn 82 (2024) 3 Slika 2: Mikroskopska zgradba lesa navadnega divjega kostanja. (a, b) Prečni prerez: (a) Letnice so razločne zaradi pasu sploščenih terminalnih vlaken. Traheje so posamične ali v kratkih radialnih nizih z do sedmimi celicami. Traheje v premeru merijo od 40 µm do 60 µm (tudi 80 µm) in se od ranega (rT) proti kasnemu (kT) delu branike le nekoliko zmanjšajo. V kasnem lesu jih je tudi številčno manj. Aksialni parenhim (Ap) je apotrahealen; razporejen je difu- zno, je redek in je predvsem v kasnem lesu. Trakovi (Tr) so izključno enoredni. (b) Pri navadnem divjem kostanju so osnovno tkivo libriformska vlakna s srednje debelo celično steno. Pogosto so razporejeni v urejenih radialnih nizih. (c, d) Radialni prerez: (c) Trakovi (Tr) so enoredni in homogeni, sestavljeni iz parenhimskih celic enakih velikosti. Po navadi so visoki 3 do 10 celic, občasno tudi do 30 celic. Pri trahejah so pogoste helikalne odebelitve. Piknje v križnem polju (Pk), tj. med trakovi in trahejami, so velike od 4 do 5 µm. (d) Intervasku- larne piknje (Ip), ki so v bočnih stenah trahej in jih povezujejo med seboj, so izmenično razvrščene. So enakih veliko- sti kot piknje v križnem polju. Perforacije (Ep) med posameznimi trahejnimi členi so enostavne (Ep). (e, f) Tangencialni prerez z dobro vidnimi trahejni členi (Tč) s helikalnimi odebelitvami (Ho), številnimi intervaskularnimi piknjami (Ip) in enostavnimi perforacijami (Ep). Merilna daljica je dolga 100 µm. (Foto: P. Prislan, G. Skoberne.) Trakovi so izključno enoredni in homogeni, ses- tavljeni iz parenhimskih celic enakih velikosti. V povprečju so visoki 6 do 15 celic (tangencialni pre- rez). Piknje med trakovi in trahejami so velike od 4 do 5 µm (radialni prerez). Podobno kot pri belemu gabru, topolih in vrbah so tudi pri tej lesni vrsti te piknje omejene na robne celice traku. Ključni raz- poznavni znaki za določitev te vrste so: difuzna poroznost, traheje v radialnih nizih, spiralne ode- belitve in enoredni trakovi. LOČEVANJE LESA NAVADNEGA DIVJEGA KOSTANJA OD DRUGIH VRST LISTAVCEV Zaradi svetle rumenkasto bele barve in homogene strukture je mogoča zamenjava lesa navadnega div- jega kostanja s topolovino (Populus spp.), vrbovino (Salix spp.), lipovino (Tilia spp.), javorovino (Acer spp.), brezovino (Betula spp.) in jelševino (Alnus spp). Za razliko od lesa navadnega divjega kostanja topol nima helikalnih odebelitev v stenah trahej. Poleg tega so pri topolu piknje v križnih poljih (tj. med trahejami in trakovnimi celicami) znatno večje. Vrbovina ima heterogene trakove in traheje brez helikalnih odebelitev. Lipovina ima večred- ne trakove, oglate pore (prečni prerez) in aksialni parenhim v tangencialnih poševnih pasovih. Les navadnega divjega kostanja je tudi nekoliko težji od lesa naštetih drevesnih vrst. Javor ima ovalne do okrogle pore v prečnem prerezu in večredne trakove, ki so v radialnem prerezu dobro vidni kot zrcala. Jelšo in brezo od navadnega divjega kostanja ločimo predvsem po njuni rdečkasti barvi in paren- himskih pegah. ISSN 2536-264XGozdVestn 82 (2024) 3 Zahvala Preparati so bili pripravljeni v Laboratoriju za lesno anatomijo na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Za podporo v laboratoriju se zahvaljujemo Gregorju Skobernetu, Poloni Hafner, Luki Krajncu in Robertu Krajncu. Pripravo prispevka so omogočili Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS), raziskovalni program P4-0430 in projekti: V4-2222, J4-4541 in J4-50130 ter projekt REWINNUSE (Norveški finančni mehanizem in Finančni mehanizem EGP). Slika 4: Prečna (a), radialna (b) in tangencialna (c) tek- stura lesa navadnega divjega kostanja (foto: P. Prislan, G. Skoberne) Slika 3: Makroskopsko so si zelo podobni les navadnega divjega kostanja (a), topola (Populus spp.) (b), lipe (Tilia spp.) (c) in javorja (Acer spp.) (d). Za les navadnega divjega kostanja in topolovino je značilen izključno enoreden trak. Razlikujemo ju po velikosti trahej, pri čemer pri navadnem divjem kostanju tangencialni premer trahej meri od 40 do 60 µm, pri topolovini pa od 80 do 100 µm, ter po helikalnih odebelitvah, ki pri navadnem divjem kostanju so, pri topolovini pa manjkajo. Tako pri lipovini kot pri javorovini so trakovi večredni. (Foto: G. Skoberne, P. Prislan.) Viri Cholkova M. 2021. Tujerodne drevesne vrste v urbanem gozdu Kra- jinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Diplomsko delo. Univer- zitetni študij – prva stopnja. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Ljubljana. Čufar K. 2006. Anatomija lesa. Univerzitetni učbenik. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Ljubljana. Grosser D. 1977. Die Hölzer Mitteleuropas - Ein mikrophoto- graphischer Lehratlas. Springer-Verlag, Berlin, Heidelberg, New York. IAWA Committee. 1989 IAWA list of microscopic features for hardwood identification. IAWA Bulletin n.s. 10: 219–322. Kotar M., Brus R. 1999. Naše drevesne vrste. Slovenska matica v Ljubljani, Ljubljana. Marion L. 2007. Sezonska aktivnost kambija in njegov odziv na me- hanske poškodbe pri mestnem drevju: doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Ljubljana. 182 str. Mrak T., Gričar J. 2016. Atlas of woody plant roots. Morphology and anatomy with special emphasis on fine roots. 1st edition. The Silva Slove- nica Publishing Centre, Ljubljana. Richter H.G., Oelker M., Koch G. 2018. macroHOLZdata: descrip- tions, illustrations, identification, and information retrieval. In English and German. Version: 07-2018. delta-intkey.com. Schweingruber F.H. 1990. Microscopic wood anatomy, Mikrosko- pische Holzanatomie. Eidgenössische Anstalt für das Forstliche Versu- chswesen, Birmensdorf. Skudnik M., Jevšenak J., Krajnc L., Kušar G., Pintar A.M. 2023. Stan- je slovenskih gozdov. Poročilo o rezultatih nacionalne gozdne inventure 2021. Gozdarski inštitut Slovenije, Ljubljana. Torelli N. 1990. Les in skorja. Slovar strokovnih izrazov. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Ljubljana. Torelli N. 1991. Makroskopska in mikroskopska identifikacija lesa (ključi). Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Ljubljana. Varstvo gozdov Slovenije. https://www.zdravgozd.si/ Wagenführ R. 1996. Holzatlas. 4. neuarbeitete Auflage. Fachbuchver- lag Leipzig. Carl Hanser Verlag, München Wien: 688 str. Wheeler E.A., Baas P., Gasson P.E. 1989. IAWA list of microscopic features for hardwood identification. IAWA Bulletin 10: 219–332. Žitnik D. 2010. Poškodbe mladih sadik navadnega divjega kostanja (Aesculus hippocastanum L.) zaradi sončevega ožiga. Diplomsko delo. Univerzitetni študij. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Ljubljana.