Bilo je sedem suhih let... To je resnična povest. ki jo je napisal Čas na liste one velike zgodovinske zemeljske knjige in ki še vedno z mrzlično naglico piše na posamezne liste dokai različno vsebino. Dogodki se po dolgih razdobjih na novo ponavljajo v vseh odtenkih, ljudje si ustvarjajo iz njih zlate nauke: tako je resnična trditev, da je zgodovina učiteljica nairodov. Pred časi je po vseh skrbeh in trpljenju pirijokal pod slamnato streho na svet človccek, drsal potem po šolskih klopeh revne hlače ter po skupnih naporih s starši v svojem dvajsetem letu postal po vseh cesarskih in cerkvenih postavah pismouk. Težko so se sicer res prerili, očc je radi tega dobil sivo glavo, mati nagubančeno čelo in tresoče roke, ali staršem je sedaj zagotovljena vsaj mala podpora, narod pa bo dobil v dclu potnpežljivega, v zahtevah skromnega, strpljivega in delavnega kulturnega delavca. Čas je obrnil list, trojica je pozabiila na trpljenje, upali so v boljše. V Gorah so bili ljudie po večini dobri in so mladega učitelja sprejeli odkritosrčno, le nekaj posebnežev je godrnjalo na mladefa »poba«. On pa je takoj spoznal v vaščanih svoje sotnpine, ki rijejo skozi skrbi in trpljenje, kakor on. Srromaštvo pod slamnatimi strehami ga je spominjalo zgodnje mladosti. Lotil se je dela: z vestnostjo, natančnostjo in pridnostjo v šoli si je pridobil zaupanje in ljubezen otrok, pri društvih vodstvo odraslecev, pa tudi stari Ijudje so radi srečavali vljudnega vzgojitelja, skratka. v Gorah je vladala srcča in mir, _ki sta mosoča le tam, kjer je ena čreda in en pastir. Učitelj jim je bil šolnik, vzgojiteli, društvenik, pevovodja, organist, sadjar, zdravnik, svetovalec in še vse drugo, politiko ie pa pustil onim pcscbnežem in večnim godrnjavcem, ki so, po vseh poizkusih uveljaviti se med vaščani, propadli. Veliko ie moTal zato čitati, naročil je mnogo knjig in časopisov, da jc lahko ugodil vsem potrebam naroda; z nekaj srebrnjaki se je pa vedno spomnil svojih staršev, prav malo je ostalo zanj in njegovo bolezen iz mladosti. Cesarski zakladnik ga je pri plačevanju vedno godrnjaje gledal izpod čela in mu odtrgoval za desetino, tlako in različne druge potrebe. Dobljene srobrnjake je tako hitro razdelil. To mu pa ni kalilo veselja do dela. Leta so brzela, sedem jih je že naštel in skrivaj je že premišljeval o povišanju plače, sam pri sebi v strahu, da ga gotovi l.judje, ki niso iprav nič upoštevali, da je vestno dajal cesarju, kar je cesairjevega in Bogu, kar je božjega, ne bi obsodili golega materializma. »Preveč dobiva, še mu lahko vzamejo!« so že itak vpili, siromaki pa so le ostali složni v pomoči drug drugemu. List se je obrnil, Cas ga je popisal, nov bel list je pokril sedemletno delo mladega učitelja, srečo vaščanov in podporo staršev. Kakor hitro je namreč popolnoma ozdravel, so ga vtaknili v vojaško suknjo. Težko je bilo slovo, sicer se bo pa kmalu vrnil, je klical jokajočim staršem in vaščanom, oni zavistneži pa so zagnali pesem o krokodilskih solzah. Gorski vzgojiteli je spoznal nove sodelavce za narodno delo, nove prijatelje, spoznal moč svoje domovine, vsak dan nove izkušnje. Pod težko čelado so se mu porajali novi načrti, narod pozna in sedaj je videl njegovo moč. Srce mu je gorelo in podžigalo že itak veliko nagonsko veselje do dela in ponosno je nosil ščit svojega naroda. Nazaj v Gore .. • Kmalu bo tam ... Po odslužitvi vojaščine je stopil do cesarjevih uradnikov in višjih pismoukov ter povprašal, ako sme nadaljevati delo med dragimi vaščani v Gorah. Nove načrte ima in še bolj bo delal, jim je obljubljal. Toda sveti Birokracij ni vidcl njegovih načrtov in ne njegove Ijubezni do revnih Gorčanov; ker je bil tam že drugi, mu je ukazal potrpežljivo čakati. Čakal je, tolažil ostarele starše in obiskoval svoje vaščane. Nov list velike zgodovinske knjige se je 0'brnil, z njim upanje učitelja, staršev in Gorčanov. Po dolgem večmesečnem čakaniu je dobil pergament s cesarskim pečatom. V Ravan naj gre, tja, kjer je vrag že obsedel in razdvojil svet v farizeje in cestninarje; ne tja, kjer je že sedem let delal, kjer bi delo le nadaljeval. Šel je, pozdravil ponosne farizeje in sti6nil roke ponižnim cestninarjem. Ni bil tako vesel kakor v Gorah, bolela ga je spTememba kraja, bolela razdvojenost ljudi, čutil zoperstavljanje od strani cesarskih uradnikov in višjih pismoukov, bolelo ga je teptanje cesarskih zakonov in zakonov človeške ve^sti. Sedemletnega truda v Gorah niso priznali in upoštevali in vendar pravijo, da čim zvesteje služiš cesarju, tem večje plačilo prejmeš. Spraševal si je vest, ničesar ni zagrešil, saj ljubil je delo in narod in vendar mora začeti od začetka kakor Twed devetimi leti. ko je s tako svetimi čuvstvi začel v Gorah. Obračal in obračal je pergament, čital je pa le vedno — pismouk - začetnik. Sedem let bo torej dalj služil v starost, sedem brezplodnih ]et... Nov list zgodovinske knjige pokrije užaloščenega in proti najprimitivnejšim prirodnim človeškim zakonom poteptanega pismouka - začetnika v dvojni izdaji in njegove lepe načrte v pozabo. Zivljenje še vedno teče, listi se obračajo, dogodki se ponavljajo. Tako lahko čitaš (pozneje svetopisemsko legendo o egiptovskem Jožefu, ki je bil po svojih bratih prodan v milost in nemilost Putifarju, načelniku Faraonove kraljeve straže in ki je bil končno po vseh preživetih težavah radr svoje modrosti vendar povišan, zgodbo, katera je^ že vsem znana. Vir