208                                 A. Gradnik: Lahko noč
prišla, mlada in lepa! . . . Pridi k meni po tako dolgem času!   Vsa moja duša k tebi hrepeni, vsa moja kri . . .«
Jezik je jecljal polrazumljive besede, poželjivo so se napenjale penaste ustnice, ovil se je z rokami njenih nog . . . Začul je kakor v divjih sanjah prestrašen krik, zibala in rušila se je izba pred njim, zgrudil se je z obrazom na tla.
v
Napravil se je, ko se je komaj danilo. Sel je in se je izgubil in je poginil . . . Ne pred njim, ne za njim — v njegovem srcu je bila »preteklost« in večna je bila.
Ji
liahko noč . . .
ahko noč,
ti ljubo dekle!
Na tvoje srce
naj božji blagoslov
in svetle sni
ta noč rosi . . .
A jaz sem truden tako,
in vendar miru
mi ta noč ne bo dala;
ko boš sladko spala,
bo nemir
ves ta silni večer
v moje duše dnu.
Spavaj, sanjaj do belega dne, oj lahko noč, ti ljubo dekle! . . .
A. Gradnik.