december 2009 ISSN 0041-2724 www.tribuna.si stari prdci, novi prdci, enako smrdijo NaSlovNa IluStracIja Luka Seme Izdajatelj ŠOU v Ljubljani Kersnikova 4 1000 Ljubljana Slovenija telefon: +38614380200 faks: +38614380202 elektronski naslov: info@sou-lj.si spletni naslov: www.sou-lj.si matična številka: 5133734 davčna številka: 55049745 ID za DDV: SI55049745 TRR: SI56 02010-0018933202 Za izdajatelja Roman Didovič, direktor Jernej Štromajer, predsednik Uredništvo Anej Korsika, odgovorni urednik Aleš Guid, namestnik odgovornega urednika Tanja Peček, članica uredništva Robert Bobnič, član uredništva Aljaž Vindiš, likovni urednik Miha Erjavec, urednik fotografije Tehnična podpora Uroš Petek Lektorica Petra Jordan Priprava na tisk Luxuria Papir Vipap Videm Krško Tisk Set Vevče Naklada 10.000 izvodov Distribucija Društvo za promocijo glasbe Darko Štrajn Četrta prepoved Tribune letnika 1971/72 nas je presenetila. Pri vseh treh prejšnjih prepovedih smo bili v takratnem uredništvu na reakcije oblasti pripravljeni in smo velik del naklade razprodali v ulični prodaji in je tudi razposlali naročnikom, še preden so miličniki prišli prevzet »začasno zaplenjene« izvode. Pri prvih treh prepovedih je šlo bodisi za kritiko nedotakljivega Josipa Broza Tita bodisi za kritične stavke na račun Zveze komunistov ali na račun samoupravne družbene stvarnosti. Četrta prepoved pa se je – kar nas je presenetilo – nanašala na ilustracijo na naslovni strani številke, ki je bila zadnja v tistem šolskem letu. Risba, prekopirana iz nemške levičarske revije Konkret, je v dokaj stilizirani obliki prikazovala Lenina, ki se je v svoji značilni govorniški pozi opiral na golo žensko, v »oblačku« pa je dejal: »Tovariši ne pozabite na ljubezen!« Ilustracijo smo uporabili za tematiko številke, ki smo jo v redakciji interno imenovali za seksualno, v njej pa smo poleg ankete med študentkami in študenti, ki smo jih povprašali, kaj mislijo o spolnosti, objavili še nekaj feminističnih in drugih kritičnih besedil na temo meščanske družine in seksualnega moralizma. Tožilec je v utemeljitvi menil, da je ilustracija primer »politične pornografije«, v samem besedilu utemeljitve pa je poskrbel za opis risbe, kakršnega bi mu lahko zavidal marsikateri pisec erotičnih zgodb. Še danes ni povsem jasno, zakaj se je zares zgodila zadnja prepoved v tistem letu. V vsakem primeru pa je po tej prepovedi univerzitetni komite ZKS sprejel stališče, da uredništvo Tribune »ni sposobno« urejati študentskega časopisa. Tako se je končala zgodba najbolj politično radikalnega in kulturno provokativnega letnika študentske Tribune. Pred tem, že v šestdesetih letih, je bila Tribuna pod lupo ideološkega nadzora bodisi zaradi kakšne »nerazumljive« pesmi bodisi zaradi objave kake »predrzne« kritične izjave. Toda nasploh je vendarle bila glasilo intelektualno živahnega in prodornega dela študentov, pri čemer bilo je prevladovanje študentov Filozofske fakultete v uredništvih pogosto povod za očitke o monopolizaciji glasila ali tudi za očitke o pretirani količini »prezahtevnih« filozofskih besedil, ki da ne zanimajo povprečnega študenta. Po znamenitih dogodkih l. 1968 pa se je krepilo kritično pisanje o družbeni realnosti takratnega socializma. Tribuna je v letih od 1968/69 do 1970/71 na teoretskih straneh skorajda prevladujoče objave besedil, inspiriranih z mislijo Martina Heideggerja, vse bolj zamenjevala z novolevičarskimi besedili, prevodi in izvirnimi besedili; seveda pa je Tribuna vseskozi objavljala tudi bolj »banalne« članke, ki so se nanašali na delovanje študentske organizacije in na vsakdanjost kakih 15.000 takratnih študentov v Ljubljani. Člani uredništva, ki je začelo delovati jeseni leta 1971 smo v celoti izhajali iz kroga, ki je bil dejaven v akcijah študentskega gibanja, katerega vrhunec je bila zasedba Filozofske fakultete na pomlad 1971. Po »ukinitvi« redakcije letnika 1971/72 se temeljna usmeritev Tribune ni spremenila, spremenila pa se je taktika, v kateri so se na terenu svojevrstnega žurnalizma preizkusili vzorci družbenega in javnega delovanja, ki so se potem v osemdesetih letih vpisali v okvire gibanj civilne družbe. Skratka, lahko bi rekli, da je bila Tribuna v svojih najboljših (ali vsaj najbolj zanimivih) letih medij mlajših intelektualcev, ki so v ozki slovenski prostor prenašali kozmopolitske impulze in dajali prostor izvirnim umetniškim invencijam. Sicer pa je Tribuna predvsem širila meje prostora svobode tiska. To vlogo je z različnimi vsebinskimi in oblikovnimi premenami igrala vse do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je ta prostor »bolj profesionalno« zasedel tednik Mladina, v katerem pa so kot uredniki in pisci nastopali mnogi nekdanji sodelavci Tribune. Večina drugih sodelavcev Tribune bi se tega glasila verjetno spomnila podobno kot jaz v zgornjih vrsticah, iz katerih je razvidno, da je bila Tribuna pravzaprav predvsem glasilo raz-mišljujočih, intelektualno in družbeno angažiranih študentov. Zato je danes berljiva glede na svojo zgodovinsko vlogo, ki jo je opravila v procesih konfliktov in družbene modernizacije v času socialističnega režima. Odgovor na vprašanje, kako to, da je bil prepoznavno opozicijski glas takratne Tribune obarvan levičarsko, pa je stvar podrobnejše razlage, kakršne se slovenska zgodovina v svoji trenutni »nacionalni« miopičnosti še ni lotila. Kako pa je ta še nepojasnjena zgodovina Tribune lahko izhodišče za novo Tribuno, ki bo nastala po dolgoletnem presledku, ko so si študentje v Ljubljani (za razliko od mariborskih) v spletu okoliščin in političnih nedoumljivosti slovenske tranzi-cije pravzaprav pustili vzeti glas in se praktično odpovedali eni od možnosti lastnega vpisa v zgodovino? Jasno je predvsem to, da v povsem spremenjeni medijski krajini tak profil časopisa, kot je bila nekdanja Tribuna, ki se jo je slišalo, ker »si je upala«, ni več mogoč in kot tak tudi ni potreben. Toda v teh povsem drugih medijskih okvirih, prenasičenosti z depolitizacijo in antiintelektualizmom se novo uredništvo Tribune lahko loti intervencij v javnosti, ki bodo spodbudile refleksivni in kritični pristop k realnosti. Z uporabo možnosti kombiniranja novih medijev pa nemara lahko vtisne svoj izvirni pečat času, v katerem je vprašanje prihodnosti enako aktualno kot je bilo pred štiridesetimi in več leti. Igor Lukšič Tribuna je bila del velikih turbulenc tudi v osemdesetih. Neposredno pred našo ekipo sta Tribuno vodila Aleš Debeljak in Marcel Štefančič. Njihova kritika je dosegla vrhunec z odprtim pismom predsedstvu SFRJ. Vsebina ni bila sporna, grdo je bilo to, da neki študentski časopis piše mimo delegatskega sistema in predpisanih poti neposredno javno pismo vrhovnemu kolektivnemu komandantu. Po polletnem prerivanju smo oblikovali ekipo, ki sta jo vodila odgovorni urednik Iztok Vilić in glavni urednik Andrej Klemenc. Sodelovali so še Dejan Verčič, Andrej Rus, Robert Boteri, Stane Vidovič, Ali Žerdin, Janez Škrabec, Nela Malečkar, Mojmir Ocvirk, Zoran Thaler idr. Naša ekipa je torej nastopila kot umiritev razmer. No, prva številka je imela na naslovnici osmrtnico Jugoslaviji, na zadnji pa zahvalo vsem, ki smo jo imeli radi in smo jo priporočili v blag spomin. To je bilo marca 1984. Številka ni bila zaplenjena, ker so organi budnosti smatrali, da bo naše uredništvo vodilo pravoverno uredniško politiko. Po štirinajstih dneh se je na nas usul ves bes pravoverne Jugoslavije. Najbolj so nas napadli v Bosni. Pritisk iz ostalih delov Jugoslavije je bil tako močan, da so nas postavili na sodišče. Mnogi iz uredništva smo hodili na zaslišanja in tovariške kritike, odgovorni urednik pa je dobil na sodišču pogojno kazen. Vse skupaj nas je dobro pretreslo. Od tedaj naprej so nas budno spremljali in nam zaplenili kar nekaj številk. Franjo Frančič je v nekem literarnem članku zapisal, da je komandant prijahal na konju, na spolnem organu pa je imel tri zvezdice. Pa Tribuna ni smela med ljudi. Nekako so nam povedali, da kar koli pišemo o armadi, ni spodobno. To temo smo odpirali v Tribuni predvsem po zaslugi Janeza Janše, ki je z insajderskimi informacijami pod psevdonimom komentiral ključna dogajanja na področju armade. Kasneje je Mladina prevzela tovrstno kritiko in JLA je razglasila sleherno pisanje o tej temi za napad na armado. Eksperimentirali smo do onemoglosti. Eno od številk smo natisnili v zmanjšanem formatu Dela. Ena se je brala od zadaj naprej. Take številke so praviloma končale na sedežu uredništva. Večino številk smo namreč prodajali na ulici. Med prodajalci je bil najbolj uspešen Pavel Bračko. Tribuna se je sama prodajala, če je bila napovedana zaplemba. Če smo pisali kritično ali pa korektno, nam ni pomagalo. Bralo tega ni veliko ljudi. Včasih je bil samo kak članek vzet iz tiska, da je številka smela na trg, pa se je članek v fotokopirani obliki bral na veliko. Iz uredništva Tribune smo tedaj sodelovali v veliki politiki. Tako se nam je zdelo, tako so nam dali vedeti, tako so nas obravnavali in to smo doživljali na sebi. Dovolili smo si, kar smo lahko prenesli. Socializacijska vloga Tribune je bila neizmerna. Danes je drug svet. Medij ne živi iz politike in za politiko, ker bi posegal na ravni uredniškega in novinarskega dela v razmerja sil. Medij danes lahko živi predvsem prek lastninske politike in zato uredništva in novinarje bolj instrumentalizira. Postavljene so fronte po vzoru prve svetovne vojne, zato v teh razmerah gibljiva vojna, kot smo se jo šli mi, ni več možna. Ali pač? Novi Tribuni želim pri iskanju novih poti veliko uspeha! Lev Kreft Ja, fino bi bilo spet imeti Tribuno. Sam sicer nisem bil kaj veliko zraven, sodelavec pač, nikdar urednik. Sem se gibal bolj po Mladini, Problemih, Radiu Študent …Tribuna je tako ali tako eno z atmosfero študentske Ljubljane, po lokalih in kafičih, po avlah in vogalih, po cestah z demonstracijami in plakati in seveda v tisti Kazini, za katero se zdaj dajejo, ali bodo v njej samo tiho in mirno zgodovinili ali tudi kaj živahnega plesali: za študentarijo, ki ji je hiša dejansko pripadala, je ostal samo še ljudski plesni korak. Prej pa se je vse dogajalo tam zgoraj, kjer sta bila partijski univerzitetni komite in redakcija Tribune, vmes v sendviču so bile študentske prostovoljne in prostočasne dejavnosti, nekje skrit pa še inštitut za zgodovino delavskega gibanja, ki ga sredi študentskih gibanj pogosto sploh ni bilo opaziti. Danes je očitno vse narobe: imamo poln kufer novejše zgodovine, gibanja pa nobenega. Tribuna je bila vedno v gibanju, nikdar z eno samo trdno uredniško politiko, ves čas v menjavah in spremembah in bila je z gibanjem, kadar koli je že bilo. V tem je bila vedno pred študentsko organizacijo, ta je pogosto capljala zadaj, nekaj časa pa je tako ali tako skorajda ni bilo, ko so njeno samostojnost po študentskem gibanju leta 1974 po partijskem sklepu ukinili in jo skušali utopiti v takrat nastali zvezi socialistične mladine. Bila je v gibanju, ker si je vsakič izbirala profil in usmeritev med različnimi koncepti, ki so bili na voljo. Trije so bili v ospredju: generacijski, sindikalni in univerzalni. Generacijski koncept je združeval dve nasprotujoči si sestavini: moderno in socialistično. Moderna vloga vsake nove generacije je v negaciji vsega predhodnega, socialistična vloga pa v hoji po sledi velikih starejših bratov. Sindikalna pomeni omejitev na vprašanja študentskega življenja na univerzi, štipendijsko politiko, število sob in postelj, ceno študija in seveda študentsko kulturo in študentski šport. Kadar koli je prišlo do pritiska, ki se je skoraj vedno kanaliziral prek univerzitetnega komiteja ZKS, je bila ozko sindikalna usmeritev Tribune tisto, kar so oblasti terjale. Vendar tudi ta profil ni bil brez nevarnosti, saj je bila univerza pogosto socialna bomba ali pa so se vsaj bali, da bi to utegnila postati, saj za pogoje študija na ljubljanski univerzi nikdar ni bilo spodobno poskrbljeno. Univerzalna usmeritev pa je šla vedno najbolj v nos: kritično ukvarjanje z vsem aktualnim. Kadar je ta usmeritev prevladala, je bila Tribuna študentski časopis po avtoricah in avtorjih, urednicah in urednikih, nikakor pa ni bila zamejena v študentstvo in na univerzo po svojem dometu. Odpirala je javni prostor mišljenja, izmenjave pogledov in predvsem razsvetljenski univerzitetni pristop: »Drzni si misliti javno!« Ker je šlo za študentski medij, so se ljudje v njem že po logiki statusa od časa do časa zamenjali, vendar to očitno ni bilo dovolj: doživela je vrsto posegov od zunaj, pa tudi v lastnem okrilju je vedno imela programske skupine, ki so bile med seboj v konfliktu. To je bilo pri njej pravzaprav največ vredno: gojila je konflikt in s tem vsakič znova, ne glede na menjave usmeritev in poudarkov, s prstom in tudi s samo vsebino kazala k teoriji, ne k opredeljevanju brez teoretske podlage. Kajti vsak, ki se misli resno ukvarjati z žurnalizmom, ve, da je tudi kar iz riti potegnjen konflikt vreden več kot tisoč preverjeno resničnih novic. Srečno znova na pot, Tribuna! Leonardo Tamayo Núñez, soborec Ernesta Che Guevare Mislite kot Che. Delajte kot Che. Obnašajte se kot Che. In ne dajajte drugim takšnih nalog, ki jih niso sposobni opraviti. Ne recite ene stvari, naredite pa drugo. Potem ne boste kot on. Che je začel, vi, ki ste mladi, pa lahko nadaljujete njegovo pot. Tudi če se bo za to borilo osem, dvanajst, dvajset ljudi. Tudi če vas bo malo, se ne dajte. Pojdite naprej. Govorim vam iz izkušenj. Ko se je Castro izkrcal v Sierri Maestri, je bilo dvanajst ljudi in sedem pušk. Najprej smo jih imeli samo pet, in ko smo dobili še dve, je Fidel rekel, da bomo zmagali. In tako smo začeli revolucijo. uredništvo Tribune Tribuna. Časopis znamenitega slovesa. Rojen leta 1951. Najprej konvecionalno korekten in jugoslovansko predan. Malo študentov, veliko entuziazma. Najde se kakšen Tine Hribar, pa njegova Spomenka, fotke Joco Žnidaršič. To je prva generacija starih prdcev. Proti koncu šestdesetih pa počasi, kot mali debelinko, začenja loviti sapo za velikim Majom 68. O, veliki Maj 68, sveti gral naših staršev, kako smo te danes že vsi siti! Dobro travo ste kadili, ampak danes imamo skunk. Imeli ste svojo seksualno revolucijo, mi imamo pa zastonj porniče. Zaprašena revolucija v modnih izložbah, mar nam je zate! Mi imamo svoje probleme, živimo v svojem času. Konec osemdesetih. Čudni časi. Janši pravijo rdeči kmer, Pahor je maneken, Berlinski zid se krha in kavbojke lahko dobi že vsak smrkavec. Kdo bi vedel katera generacija starih prdcev je že bila na sceni? Kosovski rudarji se upirajo, Bavčar rešuje Janšo, Kučan taktizira med civilno in Jugoslovansko družbo. Ampak Tribuna ostaja zvesta svojim načelom, mednarodna solidarnost, ideološka ostrina, družbena akcija. To je to! In potem je prišla osamosvojitev. Naše mokre sanje, zaradi katerih je prenekateri Slovenec takšne in drugačne omike, v preteklosti že močil posteljo. Ampak tokrat je šlo zares. Tribuna je doživela tudi ta pretres, ampak začela izdihovati. Le kdo pa bi preživel ob vsej medijski kloaki, ki se je začela zlivati po prostem trgu? Svojo kosmato dušo je naposled izdihnila leta 1998. Posmrtni prdec je bil spuščen na črno sredo leta 2006, potem pa smo se dokončno usmradili. Ko je naš pokojnik že lep čas počival v miru, so ga nepridipravi spet začeli bockati in si domišljati, da ima danes spet kaj za povedati. Tribuna. Časopis znamenitega slovesa. Vstal od mrtvih leta 2009. Spoštovana zalega, zdaj smo spet tu. Smrdimo še bolj kot vsi stari prdci skupaj, le kako ne bi, če smo enajst let gnili? Mi smo prišli. Stojimo na štacjonu, v roki nosimo prazen kufer, v vratu dva šraufa, naš pogled je steklen. Mi smo za akcijo. Ste vi? Uredništvo se iskreno zahvaljuje vsem, ki so nam po enajstih letih stagnacije časopisa priskočili na pomoč ob njegovem preporodu in skupaj z nami verjeli vanj, ko je bil njegov ponoven izid še utopična želja. puncam in ljubicam fantom in ljubimcem Jerneju Štromajerju Ranku Novaku Oliverju Vodebu Lucijanu Bratušu Samu Ačku Janezu Štembergarju Poloni Pucihar Narodno-univerzitetni knjižnici Tonetu Stojku Borutu Krajncu starim Tribunašem 1 2 3 4 5 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 Tribunal: Ivan Svetlik fotografija Borut Krajnc / Mladina Ljudsko sodišče razglaša sodbo v imenu ljudstva! Obtoženi Ivan Svetlik, obtožnica vas bremeni: 1. arogantnega, nespoštljivega in neresnega odnosa do študentov socialnega dela in celotnega resorja za socialo. 2. Namena uvedbe drastičnih sprememb na področju študentskega dela in posledično poskusa poslabšanja že tako mizernega položaja študentov in dijakov brez predhodne izdelave in uvedbe načrta o načinih državne pomoči socialno ogroženim mladim pri pridobivanju izobrazbe in pri prvi zaposlitvi. Minister Svetlik je po protestu študentov socialnega dela dejal, da je odgovornost vsakega posameznika in tudi fakultete, za kateri študij se odloči, in s tem vso odgovornost za neurejeno pripravništvo prenesel izven svojega ministrstva. Pri tem pa je še posebej sporno to, da število zaposlenih v socialnem varstvu v večini držav Evropske unije v zadnjih letih narašča, v Sloveniji pa se zmanjšuje. Izjava ministra Svetlika torej istočasno poleg popolne brezbrižnosti do nezaposljivosti socialnih delavcev, ki bodo pristali na zavodu za zaposlovanje, kaže tudi na to, da nima namena prisluhniti in upoštevati opozoril socialnih delavk in delavcev ter ostalih zaposlenih v njegovem resorju, ki opozarjajo na preveliko obremenjenost, izgorelost in popolno kadrovsko podhranjenost, kar izredno negativno vpliva na njihovo kvaliteto dela in posledično pod vprašaj postavlja pojem socialne države. Predlog zakona o malem delu je zanimiv. Predvsem, ker naj bi se po novem predlogu študentsko delo istočasno drastično zmanjšalo in hkrati štelo v delovno dobo, kar je popolnoma nelogično. Še mnogo bolj zaskrbljujoče pa so njegove izjave, da »še vedno želijo ohraniti temeljne funkcije študentskega dela: dodaten zaslužek, omogočanje financiranja obštudijskih dejavnosti ter pridobivanje delovnih izkušenj«. To pa kaže na problem, ki ga minister Svetlik očitno popolnoma ignorira, in sicer, da zaradi neurejenosti socialne politike pri nas, kar prav tako sodi pod njegovo ministrstvo, študentsko delo mnogim omogoča bazično preživetje med študijem in predstavlja pogoj, da sploh lahko študirajo. Na podlagi tega in njegovih dosedanjih izjav lahko sklepamo, da je namen ministra očitno onemogočiti možnost študija revnejšim študentom, saj hoče najprej z obljubami o boljšem sistemu štipendiranja in večanju socialne države zmanjšati obseg študentskega dela, hkrati pa pred uvedbo tega zakona (in po našem mnenju tudi po njej) nima nikakršnega resnega načrta niti namena izboljšati nezadostnega štipendiranja, kaj šele po pomoči mladim pri iskanju prve zaposlitve. Obsodi! – izreži obtožnico in jo na ulici nalepi na drog ali steno! Zala Primc Ne plen, um! Koliko volivcev potrebujete, da bi zamenjali žarnico? Nobenega. Če bi volivci lahko kaj spremenili, jim ne bi dovolili voliti. Demokracija, kot so nam jo, mutirano in zavito v celofan, podtaknili že nekaj časa nazaj, je popolnoma isti ideološki konstrukt, ki služi odvračanju odgovornosti od odgovornih, kot nebuloza, imenovana »svoboda«. Posameznik je vpet v sistem, pri katerem sodeluje enkrat na štiri leta ob svobodni izbiri med levimi in desnimi enojajčnimi dvojčki, med programi, ki jih nihče ne bere, saj že od malega vemo, kje poteka edina zaznavna ločnica: med cerkvenimi ovčicami in komunističnimi bogokletneži, med izganjalci južnjakov, izbrisanih, muslimanov, homoseksualcev in azilantov ter tistimi, ki si jih želijo še naprej zgolj zatirati. Nekdo za nas pripravi celo(s)ten sistem, v katerega bomo vpeti, ki je seveda identičen prejšnjemu, vse, kar nam preostane, je en krožni zamah s pisalom po lističu (bohnedaj, da bi volili po posameznih točkah programa, veste koliko dela bi bilo s tem?!) in stvar je opravljena. Neoliberalizem in XXL-kapitalizem sta nas pripeljala celo do takšne bede, da so nekateri začeli razumeti vso bizarnost vsilje-nosti sistema, posledico odtujenosti od dela in od soodločanja ter v končni fazi skozi tekmovalni individualizem tudi nezaupanje v sočloveka. Celo pri nas! Poleg delavcev se je zmigala tudi slovenska mladež. No, to se je dogajalo že pred leti s poskusom privatizacije visokega šolstva, zavrelo je tudi na Fakulteti za socialno delo, pa tudi primorski kolegi so bolj kot ne ves čas aktivni, na kar se rado pozablja. Zadnje dogajanje v Ljubljani se je začelo nekako z javnimi tribunami in odločilnim sestankom različni iniciativ, ki so se prelevile v prvi študentski plenum na Filozofski fakulteti v začetku novembra, ki mu vedno pogosteje sledijo novi. Plenumi namreč; zborovanja študentov in vseh zainteresiranih, ki skušajo po principu direktne demokracije spreminjati in ustvarjati lastno realnost. Vsi prisotni enakovredno izražajo svoja mnenja, podajajo predloge in v vseh pogledih sooblikujejo javno zborovanje. Sklepi in vse odločitve se oblikujejo s konsenzom. Tako se želi uveljaviti nov način sodelovanja med ljudmi, ki gre mimo vladajočih praks in se ne okvirja z birokratskim, sistemskim in medijskim načinom izražanja mnenj ter ne sodeluje v vnaprej določenih pravilih iger. Sodelovanje, ki ustvarja avtonomno prakso, je samoiniciativno organizirano, zato tudi nima predstavništva, ki si ga tako zelo želijo vodstva fakultet, kjer študentje zasedajo, da bi lahko na preverjeno učinkovit način pritisnili na izoliranega posameznika. Predstavništvo študentsko gibanje zavrača, kaj hitro se namreč zgodi, da se to giblje le še po različnih pisarnah vladajoče elite in ne med ljudmi, ki so jih postavili na omenjeno mesto (sindikalno vodstvo, na tem mestu vas lepo pozdravljam). Predstavnikov niti ne potrebujemo, za operativnost, kot so zapisnikar in moderator, je namreč poskrbljeno z rotacijo funkcij. Prvi plenum je bil številčno močen, zabeležili smo okoli 70 ljudi, večinoma študentov, a mu je zaradi prve tovrstne izkušnje velikokrat zmanjkala struktura, saj se je debata razvijala v različne smeri. Kljub temu je privedla do ključnih sklepov. Avtonomno študentsko gibanje je eden izmed ventilov vseh izkoriščanih, zato smo solidarni z delavci, upokojenci, brezposelnimi in drugimi marginalnimi skupinami, ki delijo z nami isto usodo. Študentje smo namreč prav tako delovna sila, zato se je razvila tudi ideja o študentskem delavskem protestu, s katerim bi jasno pokazali, kako močno smo vpeti v sam trg dela. Študentsko delo je za večino eksistencialna nuja in ne pomoč države, kot ga rada predstavlja vladajoča politika, in je v sedanji obliki eno bolj izkoriščanih. Študentje smo v prvi vrsti delavci, študij in izobrazba sta postala drugotnega pomena, o čemer priča tudi tendenca bo-lonjske reforme k oblikovanju študentov v konkurenčne, jasno profilirane tržne subjekte. Naša vizija izobrazbe je drugačna! Namenjena je ustvarjanju sposobnosti razumevanja in kritičnega razmišljanja, ne pa oblikovanju posameznikov po merah trga, kapitala in po želji različnih ekonomskih, političnih, vojaških ali drugih interesov družbene elite. Drugi plenum, ki je potekal v luči incidenta na Fakulteti za družbene vede, kjer je na (ne)akademski razpravi o prihodnosti Nata prišlo do grobega obračuna s protestniki na predavanju, verbalnih groženj, nelegitimnega popisovanja študentov s strani oborožene policije, ki je v avtonomne prostore fakultete tudi vstopila, odtujevanja transparentov in načrtnega oviranje brezplačnega deljenja hrane v akciji »Hrana, ne bombe«, se je zato logično odvil in loco. Oddajanje fakultetnih prostorov za razne Petrolove in Natove kongrese, vzpostavljanje ameriških kotičkov, ki si jih s podkupnino, pardon, donacijo zagotovi ameriško veleposlaništvo, marširanje uniformiranih in tudi oboroženih subjektov po avtonomnih prostorih fakultete, samovoljno ne-transparentno odločanje kolegija dekana in s tem izključevanje tako profesorjev kot tudi študentov iz sooblikovanja Univerze, kar pomeni direktno kršitev statuta, je le nekaj izmed večjih dokazov, da je avtonomija Univerze že zdavnaj padla. Zato se je drugi plenum ukvarjal prav z vprašanjem, kaj pomeni avtonomija Univerze, ki je (namerno) tako megleno zapisana v statutu, zakaj do sedaj študentje, profesorji in ostali (ne)delavci na fakultetah nimajo avtonomnih prostorov za samoiniciativno in obštudijsko (so)delovanje. Plenuma, ki je simbolno potekal v okupirani predavalnici oz. avtonomnem kotičku, so se udeležili tudi nekateri profesorji in asistenti, ki, drugače kot vodstvo fakultete, pozdravljajo prebujene študentske glave, iniciativnost in delovanje kritične misli, ki sega preko golega opravljanja študentskih dolžnosti in korakanju skozi sistem z linijo najmanjšega odpora, refleksije in brez kakršnega koli vnašanja lastne vsebine v proces izobrazbe. Drugemu plenumu bodo in so v času izdaje teh besed sledili tudi tretji, ki se je ukvarjal predvsem z lastno strukturo, četrti, tokrat na Fakulteti za socialno delo, kjer imajo poleg vsefakultetnih tudi lastne probleme, pa peti, šesti, sedmi ... Princip avtonomnih študentov pa ostaja enak: delimo mnenja, debatiramo in s tem ustvarjamo nove vidike, ideje in osmišljanja lastne realnosti ter v konsenzu določamo sklepe. Poleg direktne demokracije, odprtosti, enakovrednosti mnenj in posameznikov vidim prednost tudi v fluidnosti plenumskega delovanja, ki alternativo prakticira na povsem novi ravni. Zabetonirane strukture ali sistema ni, ta se vedno znova analizira, spreminja in izboljšuje. Učimo in oblikujemo se sproti. Zato bi bilo tudi povsem smešno etiketirati tovrstna gibanja z temi in onimi – izmi, saj se z ideološkimi konstrukti in identificiranjem, kdo je kakšno mnenje ali prakso že izrazil, poimenoval ali si jo ideološko prisvojil, ne ukvarjamo. Avtonomija je prioritetna. V prvi vrsti imajo podobna avtonomna gibanja, bodisi zapatisti bodisi alternativni projekti, kot je časovna banka, dovolj neoliberalnih pritiskov, dovolj vsiljenega načina življenja, ki nas postavlja v pasivno vlogo, nam jemlje dostojanstvo in možnost do soodločanja ter še zadnje atome energije za kreativno, netržno delovanje. Zato to gibanje! Zato se ne kalupi! Ne potrebujemo eminentnih doktorjev znanosti, političnih nastavljencev, menedžerjev in dekanov, da nam govorijo, kaj je za nas dobro in kako je treba živeti. Zato s(m)o stvari vzeli v svoje roke na legitimen, demokratičen in miroljuben način. Minister za visoko šolstvo in znanost opozarja: Sodelovanje na plenumih škodi zdravi pameti. 6 8 7 9 kontraobveščevalna Jurij Smrke Kriza prehoda med adolescenco in odraslostjo, zgodovinski sij preteklih študentskih generacij ter vloga študentov kot prena-šalcev in urejevalcev sociokul-turnega kapitala družbo prepričujejo, da so prav študentje tista skupina, ki bi morala biti najbolj aktivna na družbenopolitičnem področju. Vendar to vsaj v tisku ni tako. Kot bralci so študentje pretežno pasivni, kot ustvarjalci pa usmerjeni v »zabavljaštvo« in ozkogledo obravnavanje študentske problematike. To je slabo, kajti družbenopolitična aktivnost in morebitne spremembe so v osnovi komunikacijski proces, ki ga v veliki meri krojijo množični mediji. In če zatajijo mediji, ki so najbolj razširjeni informatorji in komentatorji, kaj lahko pričakujemo od ostale javne sfere? Kakšna je v tem pogledu odgovornost študentskega tiska? Kakšen je potencial? Ne samo da je dentski časopis Študentski tisk kot način družbenopolitične participacije »Potencial študentskega tiska je velik, vprašanje je le, a – kako se ga izkoristi – in b – ali je volja na obeh straneh,« je komentiral dr. Marko Milosavljevič, predstojnik katedre za novinarstvo na FDV. »Teme so večne, problemi obstajajo. Je pa vprašanje, ali obstajajo ljudje, ki si to želijo shematično in dobro obdelati, in na drugi strani, kakšen je interes pri sami študentski populaciji. To je vprašanje njihovega angažmaja in energije, vprašanje, ali se s temi problemi soočajo ali pa se odločajo za neko blaženo stanje ignorance.« Je torej vprašanje participacije. Na eni strani imamo bralce. Za del teh lahko rečemo, da so pretežno pasivni. Mirovni inštitut Mediawatch je leta 2008 med bruci treh največjih univerz pri nas izvedel raziskavo o spremljanju in vrednotenju medijev. 48 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da v zadnjem letu nobeno javno vprašanje ni zbudilo njihove pozornosti. Poleg tega 68 odstotkov anketiranih nobeno vprašanje ni toliko izzvalo, da bi se odločili ukrepati. Ostali so se udeležili razprave na forumu (10 odstotkov), bojkota (3 odstotke), protestnega shoda (2 odstotka) ali pa so podpisali peticijo (4 odstotke). Trinajst odstotkov na vprašanje ni odgovorilo. Zanimiv za razpravo je tudi podatek o poseganju po tednikih, saj je njihov pristop do obravnavanja dogodkov podoben kot (potencialni) pristop nekaterih študentskih časopisov. Zaradi manjše aktualnosti je poudarek na poglobljeni analizi, mnenju, raziskovanju, kar pa brucev očitno ne zanima. Raziskava je namreč pokazala, da dobrih 76 odstotkov anketirancev ne bere nobenega tednika. Največ, 6 odstotkov, jih poseže po Mladini. Na drugi strani imamo študentski tisk. V Sloveniji je lani izhajalo devet študentskih časopisov (samoopredeljenih) s širšo distribucijo. V Ljubljani so bili na voljo Element, Klin, Študent, Katedra in Neo. Vsi razen slednjega so za študente brezplačni. Element je do decembra leta 2008, ko je zaradi zamrznitve sredstev ŠOU nehal izhajati, imel dvanajst številk. Povprečno je nosil 25 odstotkov tekstov, ki so pokrivali širše družbenopolitične teme. Tadej Buzeti, bivši urednik, si je revijo sprva zamislil kot liberalen in odprt medij, ki konstruktivno zastopa različna mnenja: »Sam sem sicer pogrešal več političnih tem, a je bila odločitev uredništva taka, da temu ne posvečamo prevelike pozornosti.« Družbeno odgovornost študentov vidi predvsem »v samem pristopu, odnosu do procesov, ki se odvijajo v družbi, pa se jih pogosto spregleda, se ne odzove na njih«. Pravi, da je vzdrževanje kritične refleksije pri tem ključno: »Da študentje ne požrejo vsega, kar jim je servirano, hkrati pa poskušajo sami razmišljati o stvareh, ki zahtevajo spremembe na bolje.« V tem duhu dodaja, »da sama beseda študentska revija ne sme predstavljati ovir glede tematik, saj se da dobro združiti študentsko tematiko in druga področja«. S tem se strinja Milosavljevič, ki pravi, da je »ukvarjati se le s svojim vrtičkom lahko huje kot ukvarjati se z ničemer, saj s tem ustvarjaš mentalno omejeno sliko.« Milosavljevič in Buzeti povzameta dve težavi študentskega tiska. Na eni strani imamo publikacije, ki izhajajo redno, z veliko naklado in so v svoji družbeni angažiranosti omejene na informiranje o študentskih praktikalijah (boni, delo, status), na drugi strani pa širše družbeno angažirane medije, ki imajo težave z denarjem in rednim izhajanjem (tabela). Iz tega kroga izvzemam Katedro, ki ima izrazito visok odstotek tekstov (85 odstotkov), ki pokrivajo širše družbenopolitične teme, in izhaja redno. Besedno zvezo širše družbenopolitične teme lahko razumemo na dva načina. Osnovni pojem je družbenopolitično, ki ga v kontekstu tiska dobro opredeli delitev novinarjev na »jour-nalists« in »entertainers«. Novinar je v službi javnosti oziroma demokracije, ki posreduje za obstoj in razvoj teh relevantne teme. Ostali delavci v medijih to niso. Od tu naprej gre lahko pojem v dve smeri. Razlika temelji na razumevanju besede »širše«. Prvo opiše Milosavljevič: »Nobena od študentskih problematik v družbi ne deluje izolirano. Delo študentov, na primer, je neposredno povezano s stanjem ekonomije, socialnimi pravicami, zavarovanjem, recesijo, politiko, vladnimi ukrepi in tako naprej. Le zorni kot je nekoliko drugačen.« Torej, študentje globlje raziščejo lastne probleme in premislijo njihov vpliv na druge socialne skupine. Lahko pa delujejo še širše. Ne le da svojo problematiko navezujejo na širšo družbo, pač pa obravnavajo širšo družbeno problematiko samo. Ta razširitev pomeni tudi povečanje kroga bralcev s študentov na širšo javnost, s čimer študentski časopis ni več nekaj, kar se ustvarja za študente, pač pa predvsem nekaj kar ustvarjajo študentje (in kar ustvarja študente). Obe vrsti ravnanja pomenita aktivno novinarsko delo, zato sem pri preštevanju upošteval obe. Med družbenopolitične so se torej uvrstili tisti teksti, ki so ali širše obravnavali študentske teme ali pa so govorili o družbi nasploh. Oboji so bili v manjšini. Torej: izmed vseh študentskih časopisov, ki so na voljo študentom na največji univerzi v Sloveniji trenutno le eden pomeni stalno družbenokritično prisotnost v širšem medijskem prostoru. Tudi če raziskava med bruci ne pomeni reprezentativnega vzorca vseh študentov in so ti širše gledano manj pasivni, se težava začne že pri ponudbi. Študentom z željo po angažiranosti je na voljo ozek prostor, kjer lahko vidijo svoje vrstnike razpravljati še o čem drugem kot o »lastnih vrtičkih«. Tako stanje ne izpolnjuje pričakovanja družbe do študentskih piscev in družbene odgovornosti, ki iz tega izvira. Ne samo da je študentski časopis (ali radio) lahko družbeno relevanten medij nasploh – ima tudi možnosti in obveze, ki jih drugi množični mediji nimajo. Edini lahko sporoča identiteto študenta kot aktivnega državljana, ki ga skrbi za prihodnost družbe. Edini lahko vedno znova daje prostor inventivnemu študentskemu mnenju, raziskovanju, analizi. Na eni strani pomeni aktivnost per se, na drugi pa jo spodbuja. Z drugimi besedami: edini lahko krepi študentsko participacijo z identiteto in študentsko identiteto s participacijo. revija naklada številk v letu na voljo v odstotek družbenopolitičnih tekstov število strani povrpečno število oglasov na številko Študent 15.000 10 UL, UP 4% 42 do 50 30 Neo 10.000 6 kioski, predprodaja 9,5% 27 14 Klin 1.500 3 FDV, FU, EF, PF 35% 30 1 Katedra 8.000 12 trafike, UL, UM, UP, razvojni centri, inštituti, izobraževalni zavodi, nekateri javni organi, mladinski in študentksi klubi, partnerska podjetja UL 85% 39 2 Element 10.000 3 UL 25% 68 11 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 Robert Bobnič Bojana Selinšek Zaprašeni koti Očistimo Ameriških univerzitetni kotičkov prostor neoliberalne in strankarske Preživeli smo čase tovarišic in tovarišev, skorajda tudi gospe in gospode, stojimo v eri menedžerjev in menedžerk. Rdeče zvezde so ugasnile, zažarele so tiste bele na modri podlagi. Prišli so časi, ko lahko študirajoči in zaposleni na Fakulteti za družbene vede v baru Amerika pod fakulteto srkajo kavice, sedaj očitno prihajajo še časi, ko bodo lahko še malce poklepetali, morda prebrali kakšno knjigo v nastajajočem Ameriškem kotičku. Slednji seveda ne označuje novosti kakšne posebne kulinarične ali katere koli druge ponudbe, pač pa prostor na izobraževalno-raziskovalni ravni. Kolegij dekana je namreč pred časom brez širšega sozvočja zaposlenih in študentov podpisal memorandum o sodelovanju med Veleposlaništvom Združenih držav Amerike in FDV, ki veleva ustanovitev prostora z omenjenim imenom. S tem se niso na široko odprla samo vprašanja vstopa politične volje in interesa na univerzitetno polje, pač pa tudi sprejemanja ter legitimiranja takšnih odločitev. Za kaj pravzaprav sploh gre? Kot pravi vodstvo FDV bo Ameriški kotiček nastal ob donaciji (letošnja vrednost je okoli 27.000 evrov) več kot 1.000 monografij, različnih naročnin na serijske publikacije, dveh podatkovnih zbirk in opreme. Tovrstno financiranje tako sodi v sklop sodelovanja s tujimi institucijami, kamor spadajo tudi mednarodne štipendije ali obiski tujih predavateljev, velik del pa predstavljajo donacije knjižnega in neknjižnega gradiva Osrednji družboslovni knjižnici Jožeta Goričarja. Knjižnica na svoje police postavlja zbirke, ki jih je prejela tudi preko veleposlaništev Indije, Rusije ali Španije. Če govorimo konkretneje, tudi zadnja donacija s strani ameriškega veleposlaništva ni nič novega, saj z veleposlaništvom sodelujejo že vse od leta 1996. Tokratni memorandum, ki sodelovanje vzpostavlja za dobo treh let, naj bi bil potemtakem le še en nedolžen niz v vrsti vodenja institucije, kot je fakulteta, ter sočasnega nabavljanja znanstvenega gradiva. Vendar pa moramo kljub temu oziroma ravno zaradi tega v ta kolesja sistema vstaviti palico. Očitno je namreč, da Ameriški kotiček nastaja v zameno za omenjeno donacijo. Dekan fakultete dr. Anton Grizold namreč navaja, da memorandum FDV »zavezuje, da bo poskrbela za prost dostop uporabnikov do gradiva ter v ta namen zagotovila prostor«. Takšen prostor seveda na fakulteti že obstaja in ima poleg tega tudi dokaj poznano obče ime: knjižnica. Gradiva iz tokratne donacije bi se tako lahko glede na ustrezno področje enostavno razdelila po obstoječih knjižnih policah, ne pa da se postavljajo v posebne prostore, odišavljene z določeno politično-ekonomsko ideologijo. Kljub temu da naj bi bil Ameriški kotiček del mednarodne čitalnice, pa je potrebno poudariti, da fakulteta ni prostor za razparceliranje v različne (veleposlaniške) kotičke sveta, pač pa prostor produkcije in prenosa znanja. Protiargumenti tipa, zakaj ne stoji zraven Ameriškega še na primer Iranski kotiček, so tako nekompetentni in odveč. Gre potemtakem pri vsem skupaj za neko vrsto oddaje fakultetnega prostora predstavništvu ameriškega zunanjega ministrstva? Kljub temu da točnejša vloga ameriškega veleposlaništva v (so)oblikovanju, upravljanju in koordiniranju Ameriškega kotička (še) ni znana, pa lahko problematiko speljemo že na samo naravo tokratne donacije. Fakulteta je kot del univerze avtonomna javna ustanova, kar pomeni, da naj bi bila od samega vira financiranja (večinsko iz javnega denarja) popolnoma neodvisna. Hkrati mora to veljati tudi za vsakršne donacije, saj sodelovanja med znanstveno-izobraževalnimi ustanovami in drugimi subjekti ne potekajo na ravni podjetje – stranka. Vsakršna donacija mora biti brezpogojna, saj le zagotovi sredstva, s katerimi potem fakulteta upravlja v skladu s svojim znanstvenim namenom. Ker postavitev nečesa, kot je Ameriški kotiček, ni stvar kakšnega hitropoteznega birokratskega zamaha, temveč vsebinska zadeva, ki ne nazadnje kaže na določeno usmeritev same fakultete, na njeno mrtvo plavanje s postanimi ideologijami ali kritično družbeno reflektiranje, se to v največji meri tiče vseh sodelujočih pri ustvarjanju in prenosu znanja. Če bi odmislili vso ostalo težo Ameriškega kotička, se torej ves problem naplete že okoli avtoritarne in samovoljne vzpostavitve sodelovanja brez širšega posvetovanja z zaposlenimi in študenti. Medtem ko so bili prvi o nameri podpisa memoranduma obveščeni v »piar« sporočilih preko elektronske pošte, so slednji za sodelovanje izvedeli šele iz neformalnih govoric. Vztrajen zagon, da bi vsakršne informacije še oklestili, pa tudi v nadaljevanju ne pojenja. Pred kratkim so študentje vložili uradno zahtevo za vpogled v memorandum, v času pisanja tega sestavka pa smo izvedeli, da bo vpogled pod strogim nadzorom dovoljen v začetku decembra. Na tem mestu nam preostane samo, da se ironično sprašujemo, v kolikšni meri bomo v Ameriškem kotičku na novo prebirali dela Michaela Hardta, Noama Chomskega, Naomi Klein ali časopisov The Nation ter Z-magazine. Zadeve pa je potrebno – tako kot vedno – pogledati še malo širše, iz ptičje perspektive. Dandanašnji neoliberalni kapita- lizem namreč vztrajno proizvaja depolitiziranje družbe, na mesto legitimiranja upravljanja z rečmi, znanjem in ljudmi pa postavlja ekonomsko/menedžersko logiko. Govor, ki podpira takšne odločitve, kot je postavitev Ameriškega kotička, torej »uspešno sodelovanje«, »inovativnost«, »dodana vrednost«, ni tako nič drugega kot izraz dominirajoče neoliberalne logike. Fakulteta je podjetje, vodstvo pa menedžerska klika, ki podpisuje pogodbe. Zaposlenih – delavcev – se pri tem ne vprašuje, saj oni samo proizvajajo vrednost. Če torej ob Ameriškem kotičku prevprašujemo kršenje 8. člena statuta Univerze v Ljubljani, ki pravi: »Na univerzi ni dopustno delovanje političnih strank«, glede na to, da je ameriško veleposlaništvo del ameriškega zunanjega ministrstva in tako predstavlja voljo trenutnega političnega vodstva Združenih držav Amerike, potem moramo ob deavtonomizaciji, politizaciji in ekonomizacije univerze postaviti še naslednjo abstraktno delitev. Medtem ko lahko Ameriški kotiček s svojo ideološko kompozicijo deluje na manifestativni ravni, se deavtonomizacija univerze in znanja dogaja tudi na nekakšni latentni ravni: bolonjska reforma, prilaga-nje znanja trgu, hierarhiziranje ter birokratiziranje postopkov, pa-noptično discipliniranje obnašanj, izginjanje teoretičnih znanj itn. Da odločitev o vzpostavitvi Ameriškega kotička predstavlja resno bojazen politiziranja in deavtonimiziranja univerzitetne institucije ter regresije znanstveno-raziskovalnih/pedagoških prostorov v političnopropagandne, nam priča tudi podoben primer na Univerzi na Primorskem. Tam namreč Ameriški kotiček obstaja že vse od julija 2008, izbor knjig ter publikacij pa se v končni fazi prepušča odločitvi ameriškega veleposlaništva! Študentje in študentke primorske univerze tako opozarjajo, da veleposlaništvo onemogoča in cenzurira vso kritično literaturo do ZDA, v času volilne kampanje pa so celo delili propagandni material točno določene politične opcije (glej http://alternativa-obstaja.blogspot.com). Kljub temu da na FDV trdijo, da se pri vsaki donaciji za izbor gradiva prosi pedagoge ter raziskovalce, pa ni jasno, ali bo pri izboru vsebine prostora sodelovala tudi kakšna druga neakademska institucija. Ne nazadnje pa gre pri Ameriškem kotičku za grob odvzem t. i. družabnega prostora zaposlenim na fakulteti, saj se je vodstvo fakultete brez njihove privolitve odločilo, da bo Ameriški kotiček kar v teh prostorih. Zaradi takšnega ukinjanja družabne sobe oz. preobraženja v Ameriški kotiček, je tudi pri zaposlenih mogoče detektirati nezadovoljstvo. Ravno v teh dneh pa je avtonomno gibanje študentk in študentov na fakultetno vodstvo naslovilo zahtevo po avtonomnih prostorih ter proti vzpostavitvi Ameriškega kotička. Namreč, vodstvo fakultete, medtem ko podpisuje pogodbe o oddajanju prostorov izvenfakultetnim institucijam in to potem celo ponuja kot odprte prostore za vse, že vrsto let vztrajno zavrača zahteve študentov (in tudi zaposlenih) po avtonomnem, nenadzorovanem, nehierarhičnem, ne-pod-ključem prostoru. Ob tem velja poudariti še vso absurdnost, ki je v ozadju takšnih zahtev po dejansko avtonomnih prostorih in kritičnem procesu proizvajanja znanja, saj je namreč ravno prostor fakultete tisti, ki bi se moral dvigniti nad družbeno stvarnost, odpreti refleksivni pogled, ne pa predstavljati model družbe-tovarne z vsemi sofisticiranimi panoptičnimi mehanizmi. Zahtevani prostori bi morali biti dolžnost, ne pa darilo in korektiv. Ob vsem skupaj lahko vidimo, s kakšno lahkoto so dandanes določene vednosti zlizane z dominantnimi ideologijami ter na kakšen način se skuša vzpostaviti toleranco do takšnih pobud. Zadnji dogodki nam tako morajo služiti kot imperativ, da se tudi študentje zavemo, da kritična misel ne leži pod kakšnimi zvezdicami ali v kotih raznih kotičkov, marveč jo že ves čas držimo v rokah. Škoda le, da imamo roke toliko po žepih. Morda je čas, da jih dvignemo v zrak. navlake Funkcionarji Študentske organizacije Univerze na Primorskem naj bi bili po svoji definiciji predstavniki študentov Univerze na Primorskem. Njihova naloga je, da se borijo za pravice študentov in si prizadevajo za izboljšanje študijskih ter socialnih razmer. Ne le da tako imenovana predstavniška organizacija tega ne opravlja, temveč celo onemogoča tiste, ki si za te cilje prizadevajo tudi brez mastnih plač, ki jih sicer vestno v žep spravljajo samooklicani študentski predstavniki. To pišemo zato, ker je predsednik Socialnih demokratov v Kopru in obenem direktor Študentske organizacije Univerze na Primorskem Sebastjan Kokl skušal na svojevrsten način zaščititi svoj položaj in udoben »fotelj« na organizaciji, ki letno razpolaga z več kot 900.000 evrov prihodkov (večinoma iz koncesij študentskega dela). Na vsak način hoče zatreti kakršno koli kritiko na svoj račun, predvsem pa opozarjanje, da gre v njegovem primeru za konflikt interesov in kršenje členov Študentske ustave, ki zagotavlja vsem študentskim organizacijam neodvisnost in avtonomnost. Pri svojem početju je šel že tako daleč, da nekateri študentje prejemajo na domači naslov »grozilna« pisma Koklove odvetnice, ki naključno izbrane študente (Tomaža G., Samuela F., Majo K. in Mileta Z.) bremeni »kaznivih dejanj iz skupine Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime«. Navedeni študentje naj bi junija letos napisali anonimno pismo, ki je kritiziralo delovanje in ravnanje Sebastjana Kokla ter opozarjalo na konflikt interesov omenjene osebe pri opravljanju funkcije predsednika stranke SD Koper in direktorja Študentske organizacije Univerze na Primorskem. V začetku novembra se je Sebastjan Kokl ponovno odločil z ukrepom zastraševanja lotiti študentov, ki so pred leti že javno kritizirali njegovo ravnanje in celo sprožili sodne postopke zoper ŠOUP zaradi sumov nepravilnosti glede volitev v Študentski zbor Študentske organizacije UP. Mileta Zukića so tako obiskali koprski kriminalisti in ga zaradi grafitiranja gesel z vsebino, ki je kritizirala Sebastjana Kokla oziroma Študentsko organizacijo UP, ki jo omenjeni upravlja, obravnavali kot osumljenca za poškodovanje tuje lastnine. Več o ostalih podrobnostih in o tem, kakšna so bila gesla, lahko preberete na http://slovensko-morje.net/index. php?page=news&view_news=10781. »Vse dokler ne bomo zmožni videti onstran lastnega zidu – in to je možno samo, če znamo nastalo situacijo misliti – bo vsak boj proti nepravičnosti ostal v primežu partikularnosti,« je povedal Tomaž Gregorc,eden izmed »osumljenih«. Študentska organizacija Univerze na Primorskem ne predstavlja študentskega mnenja, temveč strankarske interese, ki pridevnik »študentska« v besedni zvezi študentska organizacija izkorišča le takrat, ko določena politična opcija potrebuje »študentsko« podporo. Poleg tega si študentske organizacije ne predstavljajo kot pridobitno organizacijo, ki preko svojih zasebnih podjetij (Hostel Korte, Univerzitetna spletna trgovina, Kantina) služi na račun študentov. Prav tako ne sodelujejo pri »največjih« ŠOUP-ovih projektih; to so masovna pijančevanja (Brucovanje, Martinovanje, Čista desetka, Cvetoča desetka, igre pretakanja bambusa itd.), kjer z alkoholom in igrami prispevajo k popolni apatiji študentske populacije do perečih družbenih problemov in preprečujejo študentom dojemanje krute neoliberalne realnosti. Študentje zahtevajo vrnitev Študentske organizacije Univerze na Primorskem v njihove roke, da bodo lahko s svojim znanjem, veščinami in idejami prispevali k dobrobiti študentov in h krepitvi njihove kritične misli. Menijo, da je skrajni čas za odstop Sebastjana Kokla skupaj z njegovo strankarsko ekipo. Problemi s ŠOUP-om pa niso edini, ki zadevajo mlado univerzo. Julija se je podpisovala peticija zoper iracionalno kadrovsko politiko Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem. Šlo je za kadrovsko čistko na podlagi zasebnih simpatij ali antipatij. Edino merilo za sodelovanje v pedagoškem procesu katere koli univerze sta lahko izključno pedagoška in znanstvena dejavnost ter izpričana kompetentnost. To bi moralo veljati tudi za rednega profesorja dr. Igorja Ž. Žagarja, še posebej zato, ker je eden redkih slovenskih jezikoslovcev, ki je mednarodno uveljavljen na zelo visoki znanstveni ravni. Prepoditi tak kader z univerze ali ga zamenjati za povprečneža pomeni prikrajšati študente in študentke za vrhunsko znanje in odličnega predavatelja, univerzo pa za duha avtonomije in akademske svobode. Ampak to očitno ne šteje, saj omenjenega profesorja letošnje študijsko leto ni več na fakulteti. V prvi vrsti je potrebno poudariti, da problemi na univerzi niso enoznačni in niso plod neodgovornega ravnanja le ene osebe, res pa je, da nosijo določeni posamezniki večjo odgovornost. Vse skupaj je rezultat neustreznega nekritičnega odobravanja in nepremišljenega apliciranja neoliberalne paradigme ter politično (strankarsko) vmešavanje v univerzitetni prostor. Zaskrbljujoče pa je, da stranka SD in stranka »Oljka« funkcionarjev Sebastjana Kokla in Patrika Peroše, ki tvorita »dvočlansko upravo« Študentske organizacije Univerze na Primorskem, preko svojih oprod vplivata tudi na delovanje »Študentske« organizacije Slovenije. kontraobveščevalna Dare Pejić Študent naj bo! Za politično emancipacijo v prih dnosti je potrebna »Študentsko delo ne omogoča nobene socialne varnosti, je na neki način napaka na trgu dela, ki dela neupravičeno diferenciacijo med različno zaposlenimi. Zato bodo imeli mladi težave pridobiti pogoje za upokojitev, zaradi umetno podcenjenih stroškov zaposlitve pa tudi izpodrivajo normalno zaposlitev te mlade generacije.« Tako je minister Mitja Gaspari poleti opozoril na večletni, že dolgo znani problem študentskega dela, ki je po svoji obliki mezdno delo, se pravi delo brez pravic, izhajajočih iz rednega delovnega razmerja in socialnih pravic, pridobljenih v preteklih in sedanjih bojih za delavske pravice. Slovenski (zgrešeni) družbeno-razvojni model zaenkrat opisujejo zgolj starejše generacije sociologov in ekonomistov, kot so Matjaž Hanžek, Mirjana Ule, Franček Dre-novec, Rastko Močnik, Metka Kuhar … Pri postavljanju diagnoz uvidijo tisto, kar naša »posttranzicijska«, »nategnjena« generacija napol odraslih oseb, starih tam nekje do 30 let težko preslika na splošni družbeni razvoj, čeprav bi pri analizi današnjega stanja lahko izhajala kar iz lastnih, vsakodnevnih izkušenj. Namesto tega se raje prepuščamo brezvoljnosti. Članek Metke Kuhar z naslovom »Nategnjena«ygeneracija vsebuje konkretno analizo položaja današnje mladine in fenomena dolgoletnega nabiranja formalne izobrazbe kot varovalke pred vstopom na trg delovne sile. Članek je bil v Sobotni prilogi objavljen kako ironično poleg oglasa za ze-liščna pomirjevala. Populacija, ki se izobražuje v času, ko življenj-ski ritem mladine kroji slogan Ni statusa, ni panike, bi morala opozarjati na probleme, namesto da se ob njih pusti uspavati brez pravljice za lahkojnoč. So se torej študenti pripravljeni boriti za svoje pravice, tudi za tiste, za katere menijo, da se jih ne tičejo? Ne glede na to, da za vse bodoče izobražence ni delovnih mest. Kaj je v tej navidezni družbi znanja tako narobe, da mladi po diplomi životarijo v oblikah negotove zaposlitve, z delom preko agencij, za določen čas ali kar prek študentskih napotnic? Po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve o zaposlenosti mladine za države EU je Slovenija s 6,4 % na samem dnu lestvice. S tem predstavlja študentskojdel o alternativo visokim stroškom dela pri rednih zaposlitvah, hkrati pa je učinkovit herbicid za razvoj družbe in že nekaj let pri i med mladimi. Zgornja izjava ministra parija opoz čiten simptom naše družbe, kjer niti sindikatom ni popolnoma jasno, kaj naj s pridobljenim znanjem nove generacije bodočega prekariata in v katero smer naj peljejo družbo. Kaže, da je edina smer najbližji študentski servis. Univerzitetna sfera pa s tem deluje kot cokla v razvoju, ko mora blažiti stranske učinke razvojnega modela družbe brez vsakršne vizije, kam s tolikšnim številom diplomiranega kadra. V izogib nesporazumom zapišimo, da moramo biti brez utvar glede tega, kaj se »splača« študirati ali pa da bi navidezno svobodni trg določal izobrazbeno strukturo populacije. Danes torej družno vegetirajo, tako študenti ekonomije ali prava kot tudi brezposelna oziroma v negotovih oblikah zaposlena izobražena mladina. Minister Gaspari sicer ni delal razlik med študenti, ki delajo, da bi sploh lahko študirali, in študenti, ki »študirajo«, da bi lahko sploh dobili poceni pravico do dela. Slednji v danih razmerah kratkovidne strategije preživetja ravnajo skrajno racionalno in so po številu praktično nevidna masa, ki jo uradne statistike brezposelnega prebivalstva ne zajamejo, je pa o njihovem š možno samo ugibati iz razlike med na evropski ravni n nim številom vpisanih študentov in številom kasn podatkih iz poročila Organizacije za gospodar razvoj (oecd) za leto 2008 je Slovenija po šte zadnjimi na lestvici, čeprav je po podatk izobraževanje vključenih kar 83,2 odstot 24 let. Osip študentov, ta je po nic, znaša okoli tretjino. dela dijakov in študentov deset let (za l. 2009 podatki še nis pazen porast števila dijakov in študentov. T nesorazmerju s porastom bruto zneska štu- dentskih napotnic, glede na število vseh Ob- seg izplačil se je od leta 2005 konstanto je število šolajoče se mladine naraščalo manj strm ošnje ga leta napovedane spremembe, ki bodo vseb nu o t. i. malem delu, naj bi spremenile obliko in ome ko delo, vendar se zgolj z izpodrivanjem študentov s tr ne si le na dolgi rok še ne more rešiti problemov bodoče prekerne3 populacije. Študentsko delo v svoji izvorni inačici je bil socialni korektiv za študente, ki si študija niso mogli privoščiti in so si pokrivali stroške s priložnostnimi deli. Danes se je študentsko delo izrodilo v nevarno orodje v rokah izkoriščevalskih delodajalcev, ki pridigajo svoj neoliberalni evangelij iz perspektive perifernega slovenskega gospodarstva, ki meni, da svetu lahko konkurira le s poceni delovno silo ter tako znižuje stroške zaposlitve na plečih mladine, ki zaradi negotovosti živi v strahu in se fiktivno vpisuje na študij zaradi možnosti dela na napotnice. Nič nenavadnega ni več, da študentski servisi iščejo kakšnega primernega študenta, ki bi v Kliničnem centru opravljal rentgen ali nekoga za vodenje poslovalnice. Ker državi takšen socialni mir v pat poziciji, brez dodatnih štipendij, a zato s kakšnim vpisnim mestom več, očitno ustreza, ljudi namesto na zavodih za zaposlovanje ali na ulicah raje vidi na študentskih napotnicah ter s privilegiji, kot je pravica do subvencionirane prehrane, bivanja, zavarovanja. Najhuje, kar se v izogib tovrstni »napaki« na trgu dela lahko zgodi, je gašenje nem koncu - z uvedbo šolnin za redni študij, e, kar pomeni začetek konca javnega na drugem koncu se je že zgodi-ke reforme s kompromisno aključeni stopnji študija. tako le obliž na rano, la trende spreminja-socialnega servisa. študentk ne moremo več govoriti samo o eni študentski politiki, ki bi aktivno ohranjala in krepila študentske pravice (subvencionirana prehra-na, bivanje novih domov ipd.), temveč tudi o delavskih pravican^ml HJečiPIHHj epiko zaposljiva Mina« v okolju brez ka dolgoročnPvizije glede družbe znanja. Situacija je namreč z mere štu- dentov še bolj brezupna, saj ne gre za klasi BdIkega boja, temveč za pravico do dela nasploh, saj niso^HR^eloda-jalci, ki zaposlujejo izključno študente, kjer ti delajo zgolj za svoj osebni dohodek, brez vplačevanja socialnih dajatev. Stanje, ki ni od včeraj, temveč se vleče že nekaj let, deluje kot »naravno« in je odlična dresura za bodoče prekerno in negotovo delo t. i. ko-gnitariata, kjer se znanje, pridobljeno v javnem šolstvu za razvoj celotne družbe vrednoti zgolj po nizki ceni dela in ne po koristi spregledatirdejstva, da je deblo že gnilo! za celotno družbo. Vprašanje, zakaj se mladi puščamo izkoriščati, moramo razširiti in se vprašati, zakaj kot družba pristajamo na izkoriščanje nasploh. Ravno to je grenka, a neprecenljiva lekcija študentskega dela, poleg nabiranja dra žnosti iz lastne stroke. Pasivnost študen kot apatično, je le navidezna, sa na abstinenca m neudeležbi, je s med ponujenim o interesov m ne, vselej že izbira. ne zgolj kot eno od ob služka, temvflm Bbo mo vsi skupaj pristali na odrivanjeaM Hkno nesolidarnost ter životarjenje na dr e kar v za vetju svojih staršev, nekdanjih » e kdo si danes upa živeti in dihati po na esla generacije 68: Ne zaupaj nikomur, ki je st avno šolstvo, ki naj bi izobraževalo v korist čaj Hasocialne interese, pa je tako obsojeno na ogro ani države, ko grozi s krčenjem študentskih pravic lnin (za dodiplomske študije) ter s strani kapitalskih v, ki vdirajo v univerzitetno okolje. Za politično emanc o v prihodnosti je potrebna refleksija sedanjega položaja mladine. V današnjem boju, da nam ne odrežejo veje, na kateri sedijo študenti, pa ne gre spregledati dejstva, da je deblo že gnilo! Špela Suhadolc Sanje o službi, bitka za zaposlitev! vir Zavod za zaposlovanje Repub Programi ZZZS Zaposli.me Spodbujanje zaposlovanja za krajši delovni čas Usposabljanje na delovnem mestu Prejete po delodajalcev Več kot 3.300 vlo (februar-septem Sklenjene pogodbe z delodajalci Več kot 1.700 pogodb Več kot 1.600 vlog (februar-september] Več kot 800 pogodb Več kot 1.800 ponudb (april-september) Več kot 1.500 pogodb Vključitve v program Več kot 2.000 brezposelnih Več kot 1.000 brezposelnih Več kot 1.800 brezposelnih Stanje gospodarske podobe Slove-ije se zaradi nedavne finančne vedno nagiba proti nega- tivnemu po e tudi z brez- poselnostjo. Kontradiktorno, za mlade ni dovolj delovnih mest, arejšim neprestano podaljšuje- njihovo delovno dobo. Mladi in obraženi so tisti er, ki tež- najde redno to mL^T evilo študen mantov , vendar elovnih uje hkrati! gospodarske- evilo primernih nih mest za diplo- dodatno zmanjšalo! Statistični podatki o zap dobnik Zec, predstavni Slovenije za zaposlovan na zavodu prijavlje oseb s VI., 6.650 s viI., 73 z VIII zaključenim bolo bilo skupno število s VI. stopn odstotka ter VIII prijavili 15 Večina diplomantov se pri iskanju prve zaposlitve sooča s strah brezposel izobrazbo, a i samega zače vani meri ne more pr om je pogojen in narašča potem tuka gotavlja viš visoko izobraženi mest za go delo izven svoje stroke. Študentska organizacija Slovenije v knjigi Strategija za-poslovanja m je: »Izobrazba mika; po en strani pa se Enačba med lovnih m^M Obstaja realn ki bodo iskali zap stopnjo izobrazbe zaposlitvene m »Brezpo mesecih, so v povpre čas za brezpose šnja, ki jo posamezni pomembna, še p na začetku svoje delodajalci pa si ž pomeni, da je smo širimo tudi mrežo pomembne pri iskan viloma v prednosti, s sprejeti različne zapo Izjeme, ki jim zap jo s slabo plačo, izkori Ne smemo pozabiti na izobraževanju opravljat čano pripravništvo,^Bst premajhno število paj 1 2 3 4 5 \6j C7j 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 Tamara Voštinič Bolonjska d(r)eklaracija Bilo je leta '99, ko je ne manj ne več kot štiristranska pogodba že dobila epilog implementacije v območje, kateremu je bila namenjena. Države, natančneje predstavniki teh držav, so brez predhodnega zbujanja pozornosti adevo podpisali, kot da pri tem unive a, profesorji in v prvi vrsti študentj e nimajo nič. Kot da gi-^gantska sprememba ne bi segala v bit njihovega delovanja. In tako smo se ležerno in nevedno sprehodili skozi desetletje, letos pa so kot zadnje programe spremenile še najbolj uporne fakultete. Informiranja, če naj to tako imenujemo, s strani medijev, študentskih predstavnikov in štirih vlad, kolikor se jih je v tem času zvrstilo, torej družbeno odgovornih segmentov za dotično temo, ne moremo oceniti niti kot analitično niti poglobljeno. Razsežnosti in resnosti vprašanja popolnoma neprimerno. Članki in komentarji, ki so osamljeni gladovali od številke do številke, in okrogle mize na recept pač ne rodijo nikakršne širše družbene debate, ki bi ji v osnovi moral pripadati pridevnik evforična. Ne, zbledela je v monotoniji odlične družbene prilagodljivosti. Najtesnejši in najpristnejši stik študentov s kritiko bolonjske reforme se je pravzaprav dogajal za zaprtimi vrati, v predavalnicah in prek tarnanja profesorjev zavzel formo medlega občutka o nestrinjanju z reformo, ki pa prilagajanja žal ni zaustavil. Bolj šokantna, malodane usodna, je bila vest o dražitvi bonov. Ker vprašaj o smotru in naklepu reforme ni bil serviran, se študent z njim ni ubadal. V javnosti so se in se še vedno kot kritični pomisleki pojavljajo poimenovanje in enačenje stopenj izobrazbe, degradacija in trajanje študija, vrednotenje po sistemu kreditnih točk … Medtem pa je s strani vlad padala bolonjohvala in pritiski, naj fakultete - ob sicer vedno manjšem budžetu za visoko šolstvo - že pohitijo z uvedbo novosti, s tem da je samoumevnost uvedbe dogmatično visela nad visokošolsko sfero. Kako tudi ne, ta je po potrebi kot prednostne izzive obravnavala nesmisle tipa nastajanje katoliške univerze in privatnih univerz, financiranje javnih in zasebnih fakultet, zapostavljanje družboslovja, proračunsko žepnino, tih prihod šolnin ... In tako je vrtinec omenjenih nesmislov rezultiral v (upravičeni) skrbi za ohranitev javnega in torej vsem dostopnega visokega šolstva, medtem pa se je nespornost eksistence same bolonjske reforme zažirala v splošno mnenje. A je zadeva še kako sporna, če razjasnimo, da je bila bolonjska deklaracija podpisana v okviru postopka mehkega prava »odprte metode usklajevanja« (Open Method of Coordination) in pomeni, da je pravno povsem ne-zavezujoča. »Odprta metoda usklajevanja je proces oblikovanja politike, ki ne vodi do zavezujočih zakonodajnih ukrepov in ne zahteva, da države članice spremenijo svoje zakone. /.../ Gre za prostovoljni, medvladni mehanizem oblikovanja politike, ki nima pravil, ampak prej odprte smernice, ne predvideva for- malnih sankcij za države članice, ki ne ravnajo z njim v skladu, in ni izvršljiv,« je zapisano v delovnem dokumentu Odbora za pravne zadeve Evropskega parlamenta. To pomembno dejstvo je ostalo neznano kje in tako je bila brezmadežna manipulacija v popolnosti omogočena. Dodatno zaskrbljujoče pa je to, da se bo realnost sistema, ki se je pritihotapil skozi zadnja pravna vrata, dotaknila le nekaj generacij študentov in potem izzvenela v zgodovinsko luknjo. Ob tako razpasenem neproblematiziranju, nekritičnem odnosu in neukrepanju postane sprememba sprejemljiva in nespremenljiva, sama po sebi umevna, kot smo bili naučeni, da je barva trave zelena in da je Evropa demokratična, nato pa bo naslednjo vsiljeno alternativo mogoče ponovno še lažje pričakovati od neke oddaljene institucije, brez prejšnje notranje konsolidacije ali celo možnosti zavrnitve. Bolonja je lejpljune kjer se v imenu pros strikcije in zapovedi posameznik, pa tudi to, da je ze domnevno »ne spreminjajo, p aradi tega ra do nedavne lskega sistema. P ega pa, kako lahko odiš sistem »neprestanemu spreminjanju«? a urgir«iWBtr funkcionalno determiniranem meru jeVj^fl^ki gre tako daleč, da brezsram agodi, zakaj pa ne, tudi akademski prostor. Med in m e kaj obetajoči cilji so raz- vidni iz Sedmega ok rama Evropske skupnosti za raziskave, tehnološk redstavitvene dejavnosti (7OP): »/…/ postati najbolj k o in dinamično na znanju teme- lječe gospodarstvo na poso bno trajnostne gospodarske rasti s številčnejšimi in boljšimi delovnimi mesti ter z večjo socialno kohezijo.« Študenti kot borci za obstanek imperija, torej. In še dobro, da so se omejili le na svet. Dokument š veli, da sicer dober položaj energijskih tehnologij »sedaj resno ogrožajo konkurenti (z Japonska). Zato mora Evropa ohraniti in razvijati svoj vodilni položaj, kar zahteva znaten napor in mednarodno sodelovanje.« Gre za univerzalizem, ko se kvaziblagostanje postavi pred voljo in svobodno izbiro posameznika, kjer je prihodnost trga že začrtana in ga mi idejno ne soustvarjamo, stremi k enemu cilju, ni prostora za dvom ne za kritiko. Evropa odgovarja planetnemu gospodarskorastne-mu paradiranju (t. i. konkurenca) in v to gonjo brezkompromisno vključuje tudi nas. Tako kot je zverina šolstva in športa v prejšnji vladi hotela v bizarno nizke razrede osnovne šole »uštuliti« predmet podjetništvo, visokošolski brezupan pa se je podal na obhod slovenskih srednjih šol, nagovarjajoč bodoče študente, naj se odločijo za naravoslovni študij, ker da je le v tem prihodnost. Prikladno miselnosti eu in skladno z njenimi direktivami 7Op: »eu je priznana vodilna vloga na področjih, kot so nanoznanosti, nanotehnologije, materiali in proizvodne ologije, ki se morajo še okrepiti, da bi zagotovili in okrepili visoko konkurenčnem svetovnem prizorišču…. Po-prožnim odzivom na novo nastajajoče potrebe med traj m Sedmega okvirnega programa obravna-rašanja u ne politike, ureditve, standardizacije in va.« V duhu » žnega odzivanja« se bo dogajalo vlaganje v izključno profitomolzne projekte in sektorje, kar pomeni, da ne gre za udejstvovanje posameznika v neki spontani kontinuiteti razvoja, kjer ima svojskost kritičnega mozga svoje mesto in predv»sem funkcijo, ampak za udejstvovanje na točno tistem mestu, kjer smo v taistem trenutku najbolj uporabni. Seveda(!), ne na svoj način. »Usklajeno in prožno« določena prizadevanja nam zgovorno nakaže tesno priprta finančna pipica za družboslovje in humanistiko^äjpStva, namenjena družboslovju, so kar petnajstkrat manjša od tistih za informacijske in komunikacijske tehnologije Jasno je, da je po takšnih načrtih študent le del sestavljanke, ki ga je potrebno primerno umestiti v šovinistično sliko EU, je sredstvo za doseganje že postavljenih enoumnih ciljev po enoumnih kriterijih. Despotsko butanje eu po svojih prsih s pomočjo študentske miselne prostitucije ... Nismo tu, da gladimo njihov ljubavni tepih! u so diplomanti, za katere ne univerza ne podjetja ne poza pripravništvo niti za prakso. ka zaposlovanja se danes takšnim vprašanjem in izogne in prevali krivdo na študente same. Krivda po naključju izbrali smer izobraževanja, ki ne aposlitve po končanem študiju. Kako le? Že od idigajo, naj študiramo, kar nam je všeč, da ga boš opravljal celo življenje!«, opravljali se mladi še iščejo, naj bi si torej začrtali b temu da se ne ve, kakšno bo stanje na aključku študija! « družbeni razvoj (šola, zapo- naj bi se ga kljub vsem po- o potem na tem mestu sploh i meri naša življenj ska pot ostaja stvar lastne izbire in lastne odgovorn Študentsko delo rešuje Študentsko delo je pomemben akter, ki nadomešča pomanjkanje ustreznih podpor (štipendij) ter mnogim študentom omogoča sredstva za študij in osnovno preživetje (študentske sobe, malice, …). Dobro je, da se študentje z delom preko študentskega servisa seznanijo z organizacijo, delom v njej in pridobivajo dragocene izkušnje. Naberejo dragocene stike, pridobijo priporočila, delodajalci pa spoznajo potencialne kandidate. Delo v času študentskega statusa pripomore k večji odgovornosti in hitrejši osamosvojitvi. Študent je ustrezna delovna sila, za prehodno pomoč, ki ne potrebuje dolgotrajnega uvajanja in ni zahtevna. Zato včasih prihaja tudi do izkoriščanj mladih z obremenitvami dela za majhen zaslužek. Prav tako študente nepravično obsojajo, da poslenim, kot as z veseljem najamejo! mladimi je zaradi vpetosti v i populaciji. Stopnja delov- e bila v letu 2006 35-odsto- primerjavi s 55,8-odstotno ed 15 in 64 let,« razlaga ŠOS v knjigi Analiza stanja. napotnic in podaljše-študentskega servisa, a ne dobijo nikakršnega dela, pa tudi bonov za prehrano ne. pripravljajo nov li mizi v okviru edstavil načrte a področju štu- ihodnje urediti o malem delu. m prispevkov inister za vi- dejstvom, da študentsko delo ni napaka, potrebno pa ga je sistemsko urediti. diplomi, ne vod Poudaril je, da se že vrsto let ve, da področje študentskega dela nismo dob ni najbolje urejeno, nihče pa se ga doslej še ni lotil zares uredi- logijo tr ti. V prihodnjem šolskem letu bodo uved^poostren nadzor nad delo, d izvajanjem študentskega dela. Novi rektor Univerze v Ljubljani Univerze v Ljub dr. Stane Pejovnik ministra podpira in dodaja, da če želimo slediti vžino bolonjski reformi, študentsko delo v tem obsegu ko tiipoteka i doslej,*viso ne bo mogoče. F Jr Jd Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve na zastavljena vprašanja odgovarjajo, da so prepričani, da bo novaJ regulacija študentskega dela s predvideno časovno omejitvijo malega dela prispevala k večjemu številu prostih delovnih mest za mlade diplomante. JT JF H efl not ra fl e in ^T komunikacijo in sodelovanje z univerzo in šolstvom samim ter Bsyfl Apripravništva ^^^F študentov s področjem študija. Raziskava evroštudent si 2007 - elovnih razmerjih (Uradni list RS, št. ni več obvezno, razen v primeru, kolektivna pogodba na ravni obvezno v pravosodju, upravi, zdravstvu, samo, če je tako določeno s ko-lektivno pogodbo. Med pripravništvom s sklenjenim delovnim im pripravništvom ni vsebinskih raz-! Na podlagi Uradnega lista rs, št. 72/19 pravnika do višine 70 odstotkov plače, določe mesto, za katerega se pripravnik usposablja; mese učencem in študentom za obvezno prakso pa di^Hli dstotkov povprečne mesečne plače zaposlenih v Repub Sloveniji. Praksa in pripravništvo tako nista povsod obvezn dobro plačana. Veliko je odvisno od »dobrosrčnosti« delodaja ki znajo mlade pripravnike izrabiti za visokokvalificirano, plačano delovno silo. Izkušnje, pridobljene v času študen statusa, zato večinoma niso izkušnje s področja študija. M morajo zadovoljiti z manjvredno službo, ki velikokrat že zahteva določene predhodne izkušnje ali pa so zanjo celo prekvali Študentje s prakso in pripravništvom imajo več nost pri izobraževanju. Nekaterim praksa ali pripravništvo p končanem šolanju zagotovi zaposlitev. So zato privilegira učijo se praktičnih spretnosti in imajo vpogled v delo. H Vse študijske smeri nimajo predpisanega obvezneg pravništva (predpisanega imajo predvsem visokošolski programi). Družboslovne ter humanistične fakultete na univerzitetnem nivo-J ju ne razpisujejo ne obvezne prakse ne pripravništva. Študentom »Slove bi takšen način spoznavanja dela pomagal pri razumevanju stroke novih in odprl pot k zaposlitvi. Ne samo teoretično, potrebujemo tudi dnja ur praktično zanje! Če je namen praks in pripravništev vključevanje delovnih v delo podjetja, zakaj ni omogočeno vsem študentom? Praksa ali zaposlitvene pripravništvo je za marsikoga odskočna deska za razvoj kariere. V Sloveniji pripravništvo ni dobro urejeno. Karmen Jereb iz kabineta ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pravi: »Na ministrstvu lahko odgovorimo, da evidenc visokošolskih zavodov, ki zahtevajo prakso in pripravništvo po Prihodnost? Brezposeln problemom mom pridobitve kredita, razvijanjem samozavesti, odraščanjem kin osamosvajanjem. Zato jih veliko ubere lažjo pot in raje podaljšujejo študentski status, kot da več let čakajo na zavodu za zaposlovanje. Jk Študentska organizacija Slovenije v knjigi Strategija poslovanj mladih v družbi znanja (Analiza stanja) obvešča: mografskim pritiskom se Slovenija zagotovo ne bo mogla izo- Mladi med 15. in 24. letom predstavljajo 13,7 odstotka celotne acije Slovenije v letu 2006. Projekcija za leto 2050 nakazuje anje tega deleža na 9,1 odstotka (eurostat). Mladi ocenjujejo, da so nujni pogoji za odločitev za otro- a služba, urejena stanovanjska situacija (kar je povezano ditno sposobnostjo) in ugodni finančni pogoji (ki so tudi povezani z rednimi prihodki). sko, mladih brezposelnih je Študentska organ lišala. Pod njihovim okriljem je nastal projek Hh j in zaposli se!«, za izboljšanje zapo ^■diplomantov. Ministrstvo za delo, d ruž je predlog vključilo v svoj program in zago ktu je za obdobje 2009-2011 na voljo skupaj ujejpa se vključitev 600 oseb v usposabl o izvajali delodajalci, izbrani glede vni namen projekta, ki se sofina a sklada, je olajšati vključevanj i povezovanje gospodarstva ajo korist delodajalcem v o opek redne zaposlitve, štude anja in spoznati delodajalca. Za udeležbo nt prejema dodatek za aktivnost, tri evre sotnosti. Znesek je majhen, toda naredi žji zaposlitvi. RS za zaposlovanje lahko najdemo po-ktivne politike zaposlovanja naslednje hko vključijo mladi oziroma mlajši odrasli govem zaključku: poleg že omenjenega e zaposlovanja za krajši delovni čas in m mestu ter druga pomožna svetovanja da RS za zaposlovanje sporoča: »V je zaposlilo 5.961 brezposelnih tem obdobju pa 5 itve zaposlovan kriči po uredit opi, ki že imajo fakultetami in uni hko vključili in z novim ktih, raziskavah. Možna akultetah ter dejavnosti lo bi tudi večje vključe-pripravniških mest in morajo biti pripravni-na. Želja po delovnih izkušnjah ostaja, želja po zaposlitvi tudi! H! internacionala Gal Kirn Ofenziva ekstremne desnice Kriza sama po sebi ne prinaša rešitev, a težko bi bilo zanikati dejstvo, da je po začetku ekonomske krize marsikje po svetu zavel drugačen veter. Realne spremembe so trkale na vrata sedanjosti. Za trenutek smo zaznali celo socialistične sunke v samem centru kapitalističnega svetovnega sistema, marsikdo se je začel obračati nazaj v preteklost. V začetku letošnjega leta je Obama uvedel politiko državnega intervencionizma, da bi rešil, kar se rešiti da. Ne glede na to, da je večji del državne pomoči spet prišel v roke vodstvom podjetij, pa se je zdela gesta intervencionizma uvertura v nacionalizacijo industrije. Četudi bi do tega res prišlo, ne ge pozabiti, da se vse skupaj dogaja pod kapitalističnimi pogoji. Državni odkupi so se začeli vrstiti v Evropski Uniji. Prav gotovo bi se še pred letom dni tovrstnim napovedim zgolj nasmehnili. A marsikdo, ki je polagal upe v krizo, se lahko danes ugrizne v jezik. V Evropi ni prišlo do nikakršnega zasuka v levo, ravno nasprotno, priča smo plejadi desničarskih pobud. Ofenziva desnice se je zgolj kristalizirala v času krize. Zgolj hitra primerjava s krizo s konca 20. let prejšnjega stoletja jasno pokaže, da je današnja situacija, objektivno rečeno, mnogo slabša. Na takratni zgodovinski sceni je bila revolucionarna Sovjetska Zveza, institucionalna in zunajinstitucionalna levica sta bili radikalni, srčika političnega organiziranja pa je ostajala vez med delavstvom in progresivnimi intelektualci. Obstajalo je pravo mednarodno delavsko gibanje, ki je bojevalo bitke proti kapitalizmu. Ti časi so seveda minili, bržkone pa je zgodovinsko prizorišče izginilo vsaj dobro desetletje pred samim padcem berlinskega zidu. Realnega socializma ni bilo več, institucionalna levica pa je zašla v krizo, iz katere si je donkihotovsko izbojevala »tretjo pot«. Boji so se premestili, politični cilji pa postali manj ambiciozni. Pa pojdimo spet nazaj v prihodnost. Medtem ko se danes brezposelnost vztrajno viša, ekspolatacija delavcev pa vedno bolj zaostruje, Evropska Unija pripravlja nekakšen konzervativni socialdemokratski model, ki naj bi v prihodnje reguliral ekscese trga. Spekulante in tajkune je potrebno kaznovati, v logiko samega kapitala pa se vendarle ne bomo vtikali. Sistem v samem temelju deluje, treba ga bo zgolj delno korigirati in kolesje napredka se bo začelo spet samodejno premikati. Na drugi strani nas mnogi mnenjski voditelji skušajo prepričati, da smo stopili tudi v čas moralne krize, kar kakopak kaže, da se z novim modelom vladanja obeta moralna prenova zahodnega človeka. Kako namreč prebroditi krizo brez boljšega spoznavanja sebe in drugih? Dandanes moralnih odgovorov seveda ne manjka, simptomatski in popularni pa so zlasti primeri večjih filmskih blockbusterjev. Tako nas v Surrogate skušajo prepričati, da virtualnega sveta pravzaprav ni. Sedaj ko je balonček počil, je čas za pravo resnico. Ostaja le še realnost, nam govorijo v filmu, in z njo se je treba spopasti – pričakovati je treba tudi žrtvovanje za to realnost. A katera Ideja je v ozadju takšnih zastavkov, za kaj naj bi se na primer evropski državljan danes žrtvoval? Nikakor ne Ideja Matrice. Izredno prozoren odgovor na zagato današnje konstelacije dobimo v nizozemskem filmu The Storm, ki prikazuje največjo katastrofo, ki je leta 1953 prizadela Nizozemsko, ko je morje poplavilo celotne pokrajine. Seveda v času krize ne bi bilo dobro preveč govoriti o drugih travmah, recimo o masovnem sodelovanju nizozemskih oblasti ob eksterminaciji Židov ali pa soodgovornosti za genocid v Srebrenici, sedaj je čas za selektiven spomin in homogenizacijo nacionalnega telesa. Obujanje nacionalne travme kot način izgrajevanja narodne zavesti je seveda ena od poznanih strategij vladanja – sporočilo pa je podobno kot pri prejšnjem filmu: kako v času krize definirati pravo realnost – ustvariti kolektivni imaginarij, ki nagovarja k vztrajanju pri nacionalni enotnosti: »le skupaj bomo prebrodili krizo«, le skupaj nam bo uspelo. In yes, we can še vedno odmeva v ozadju. Ne smemo pozabiti, da se obujanje narodne enotnosti – narodne sprave in blagra – ustvarja na račun neke druge pozabe, pozabe razrednih konfliktov, ki so središčno protislovje današnje krize. Nacionalna substanca proti razredni razcepljenosti kot stara formula novega evrokonzervativizma? Narodnospravaško ozračje v Evropi je še kako politično nevarno. Konzervativizma ne moremo enostavno izenačiti s fašizmom, pač pa ga razumemo kot eno ključnih ideologij, ki nevtralizira leve kritike in odpira diskurzivni prostor v desno. V času krize se je ideološka hegemonija neoliberalizma izpela, časi postkomunizma in tranzicije pa so gotovi. Danes malodane ne srečaš več idealistov, ki bi slepo verjeli v tržno logiko. V času krize govoriti o tranziciji in prostem trgu enostavno ni ne racionalno ne seksi; izpraznjeni ideološki prostor je tako postal tarča desničarskih invazij. Letošnje volitve v Evropski parlament so to zgolj potrdile: ekstremna desnica se krepi tudi v evropskih institucijah. Nič več klovni na margini ali pa kot subkulture in skinheadi, tokrat se njihovi beli zobje prikazujejo na velikih zaslonih vsakega gospodinjstva. Ne glede na manjšo udeležbo evropskih volivcev, si ni treba delati iluzij, da »levica« pač ne hodi na volitve ... Tisti, ki so polagali upe v Evropo kot zibelko demokracije, zibelko, ki nas bo varovala pred domačimi tirani, se lahko spet ugriznejo v jezik. Nova Evropa dobiva nov obraz in gradi nove meje. Vsaki politični skupnosti je inherenten proces ustvarjanja spomina in tu so se v letošnjem letu zgodili pomembni premiki. Zmago nad nacizmom vse bolj zamenjuje poudarjano spominjanje totalitarizma. 20 let po padcu berlinskega zidu je bilo potrebno sešiti novo moralno preobleko. Tega simbolnega pomena so se zavedali »disidentje« iz bivšega socialističnega bloka in ključno pripomogli k sprejetju Resolucije o evropski zavesti in totaliarizmu. 23. avgust je postal dan obsodbe totalitarističnih zločinov. Evropski parlament je rokohitrsko sprejel pobudo, ki enači fašizem s komunizmom. Tako se v enem zamahu pozabi, da je bila zmaga nad nacizmom zmaga širokega bloka zaveznikov, ki so jo sestavljale komunistične, partizanske, krščansko-socialistične in ostale demokratične formacije. Brez Sovjetske Zveze bi bila zmaga nad nacizmom nemogoča in tega so se zahodni zavezniki takrat in malo kasneje dobro zavedali. A resolucija je to zgodovinsko dejstvo vrgla na smetišče zgodovine in raje uvaja zgodovinski redukcionizem, ki pod označevalec totalitarizem baše vse, kar je drugačnega od kapitalizma in parlamentarizma. Resolucijo moramo torej brati v luči nove evropske memo-rializacije, spominjanja, ki poleg fiskiranja totalitarne preteklosti deluje kot blokada kakršne koli emancipacije prihodnje Evrope. Če bi se kdor koli preveč zavzel za kakšno komunistično idejo ali razlastitev kapitalistov, mu je potrebno takoj odvzeti besedo in ga opomniti na gulag. Sedanja evropska politika spomina nevtralizira leve emancipacijske politike, s tem pa pozablja na fašizem, ki že na stežaj odpira vrata evropskih institucij. Da taborišča, deportacijska taborišča in zbiralni centri na obrobjih Evrope niso fenomen zgolj »totalitarnih« režimov, temveč so notranji evropskemu režimu varovanja in nadzora – o tem seveda raje ne bi. Seveda je politična situacija v mnogih državah EU zaskrbljujoča, primera Italije in Grčije bijeta v oko, saj se krepita tako fašizem na terenu kot institucionalna desnica. A vzemimo na videz eno od najbolj urejenih, bogatih in multikulturalnih držav blaginje, ki naj bi bila zgled demokratične kulture. V starem centru zahodnega kapitalizma, na Nizozemskem, se je pregovorna toleranca in odprtost v zadnjih letih dobesedno strgala iz verige. In volitve v Evropski parlament so zgolj eden od pokazateljev zadnjih trendov na Nizozemskem. Tehtnica se je zasukala še bolj v desno, ko je šam-pion ekstremne desnice Geert Wilders, postal druga največja stranka na volitvah. Še včeraj klovn je danes postal legitimen sogovornik, ki se pojavlja po vseh medijih in brez dlake na jeziku Koran enači s Hitlerjevim Mein Kampf, Nizozemsko pa skuša očistiti imigrantov. V atmosferi huntigntonovskega »spopada civilizacij« ne preseneča javna diskusija, ki skuša uzakoniti možnost, da voznik avtobusa ne spusti v vozilo ženske s pokrivalom. Če bi bila recimo preveč pokrita, je v njegovi moralno-politični jurisdikciji odločitev, da nekoga segregira. Kdo bi si mislil, da bo politika apartheida zavita v nošenje oblačil. A vendarle je ekstremnim desničarskim iniciativam uspelo priti v ospredje zgolj zaradi neaktivnosti levice in aktivnosti desnice. Konzervativna agenda je začela pravcato ofenzivo proti liberalni tradiciji. Tako so po uspešni uvedbi protikadilskega zakona in prepovedi prodaje čudežnih gobic začeli še s »čiščenjem« rdeče četrti. Center Amsterdama res ne bi smel biti nevaren, na očeh imaš poleg trume turistov tudi džankije, brezdomce in ostalo »drhal«, kar seveda ne pušča ravno najboljšega vtisa. Mestne oblasti bodo sčasoma rdeče založbe premestile na margine mesta, bivši prostori pa že postajajo ateljeji za umetnike. Slednji naj bi seveda delali na integraciji s sosesko in v svoje aktivnosti vključevali prostitutke. Naslednji veliki napad je napad proti skvotom. Nizozemska je ena redkih držav, kjer je skvotiranje zapuščenih zgradb legalno dovoljeno že desetletja. V parlamentu je trenutno v obravnavi predlog, ki ima večinsko podporo: skvotiranje naj bi kmalu prepovedali. To bo velik udarec skvoterski sceni, ki je v zadnjem desetletju izolirana in v stalnem upadanju. Ena od zadnjih domislic največje stranke, krščanskih demokratov, pa je odkrito pogovarjanje o prepovedi splava. Ta domislica bo vendarle naletela na velik odpor, in kot kaže, ne bo šla skozi, a vendarle kaže na določen moralni zasuk, da je o tem spet mogoče govoriti. Situacija torej ni tako slaba, kot smo mislili na začetku, pač pa še slabša. Novi jezdeci Evrope, evrokrati, folkloristi in mene-džerji bi nas radi v imenu narodne sprave in obsodbe totalitarizma odpeljali iz krize. Ekonomska, politična in moralna prenova že potekajo. Nova preobleka jih do neke mere razlikuje od starega fašizma. Tako ne moremo misliti fašizma zgolj kot nacionalsoci-alizem, temveč si ga moramo predstavljati bolj kot nekak naci-onalmenedžment. A vse vendarle ni tako črno. Na drugi strani se okorno, a prav tako vztrajno formirajo povezave med vedno bolj radikalnim sindikalnim gibanjem in zunajinstitucionalnimi alterglobalizacijskimi formacijami. Ne pozabimo tudi na številne zasedbe tovarn, delavske in študentske upore, ki so se zgodili letos in ostajajo inspiracija bodočim bojem. A taki boji morajo poleg novih organizacijskih oblik zadobiti tudi teoretsko moč, ki poleg kritike kapitalizma opravlja tudi s kritiko narodne sprave. 6 7 8 \9J 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 Primož Velikonja Čakajoč Obamo ali palestinska drama absurda? palestinska kontrola palestinci pod izraelsko kontrolo popolna izraelska kontrola 15 km INfografIka Ana Baraga Od imenovanja Baracka Obame za predsednika ZDA si je ves svet obetal veliko. Američani so v Obami videli malodane od-rešenika, ki bo na noge postavil škripajoče ameriško gospodarstvo, končal vojno v Iraku in Ameriki povrnil ugled v očeh mednarodne skupnosti . Evropa je v njem videla partnerja, pripravljenega na sodelovanje, zavezanega spoštovanju človekovih pravic, ki bo zaprl Guantanamo in prepovedal mučenje. Rusija je v njem videla moža, ki bo končal novo (orožarsko) tekmo in se predvsem dokončno odpovedal raketnemu ščitu v Evropi. Neverjetno, toda Obame so se najbrž veselili celo v Teheranu, saj so verjeli, da bo ostre grožnje Georgea Busha zamenjala politika prigovarjanj in novih pogajanj. Ob veselju, ki je zajelo mednarodno skupnost ob prepotrebni menjavi v Beli hiši, je žarek upanja posvetil tudi na Palestino. Tudi Palestinci so namreč začutili, da je to njihova priložnost za nadaljevanje in mogoče celo zaključek bližnjevzhodnega mirovnega procesa, s katerim bi pridobili samostojno in neodvisno palestinsko državo. Konflikt med Palestinci in Izraelci se vleče že od konca druge svetovne vojne, ko je mednarodna skupnost, morda tudi pod težo moralne odgovornosti za holokavst, določila Palestino – takratni britanski protektorat – za prostor za oblikovanje bodoče judovske države. Med judovskimi priseljenci in Palestinci so se kmalu začele sovražnosti, ki so se sprevrgle v oborožene spopade za ozemlje. Leta 1948 je Izrael razglasil neodvisnost in se nemudoma znašel v vojni z vsemi svojimi arabskimi sosedami. Po letu spopadov so dosegli premirje, oblikovane so bile začasne meje – t. i. zelena linija, Jordanija je priključila Zahodni breg, Egipt pa je zasegel Gazo. Po skoraj dvajsetih letih (l. 1967) je sledila šestdnevna vojna, v kateri je Izrael zmagovito obračunal s svojimi sosedi in zasedel Zahodni breg, Gazo, Golansko planoto, vzhodni Jeruzalem ter Sinajski polotok (temu se je kasneje sicer odpovedal), zelena linija pa je postala administrativna meja med državo Izrael in okupiranimi področji. Leta 1973 sta Egipt in Sirija sicer še enkrat poskusila zavzeti izgubljena ozemlja, a sta bila pri tem neuspešna. Usoda Palestincev je bila tako zapečatena. Palestinci so postali narod, zaprt v dveh ločenih »rezervatih«: v manjši enklavi ob Sredozemskem morju, imenovani Gaza, in na ozemlju med Izraelom in Jordanijo – na Zahodnem bregu. Za večino Palestincev, idejo pa podpira tudi večina Izraelcev, predstavljata ti dve entiteti, čeprav med seboj ločeni z Izraelom, osnovo za bodočo samostojno in neodvisno državo Palestincev. Sicer gre za neprimerljivo manjše ozemlje, kot so ga poseljevali nekoč, toda v trenutnih razmerah obstaja resna nevarnost, da utegnejo izgubiti tudi to. Problem na prvi pogled niti ni videti preveč zapleten – Izraelci naj bi okupirana ozemlja preprosto predali palestinski oblasti, ki bi nato vzpostavila oblast nad celotnim ozemljem in oblikovala institucije države. V teoriji bi bilo ob primerni podpori mednarodne skupnosti to celo izvedljivo, če ne bi Izrael v dolgih desetletjih okupacije Zahodnega brega prepredel z judovskimi naselbinami. Te so navadno locirane na strateških položajih – na vzpetinah, ob vodnih virih in na rodovitni zemlji. Naselbine so z Izraelom povezane s posebej za to zgrajenimi cestami, namenjenimi izključno naseljencem in vojski. Izraelski infrastrukturi se morajo Palestinci seveda na daleč ogniti, kar dobesedno preprečuje normalno mobilnost ljudi, ki jo še dodatno onemogočajo neštete nadzorne točke izraelske vojske. Toda s še tako slikovitim opisom ni mogoče prikazati dejanskega stanja v deželi ob reki Jordan. Šele na zemljevidu je mogoče videti, da so ozemlja, ki jih vsaj v teoriji obvladujejo palestinske oblasti, med izraelskimi naselji, cestami in nadzornimi točkami razpršene in nepovezane kot drobci eksplodirane granate. Prispodoba, ki jo tamkajšnji prebivalci še predobro razumejo. Tu je še slavni varnostni zid, ki ga Izrael gradi ob meji z Zahodnim bregom. Pravzaprav je lociran na palestinskih ozemljih, saj se razteza v Zahodni breg in zaobjema judovska naselja, zgrajena na palestinski zemlji. Zid je sicer mogočna obmejna konstrukcija, obdana z jarki, nadzornimi sistemi in strelskimi točkami, ki teče po palestinski zemlji in seka na pol palestinske vasi. Ko bo obmejna konstrukcija končana, bodo tudi Palestinci na Zahodnem bregu dokončno zaprti v svoje taborišče. Zid bo namreč ločeval državo Izrael od zasedenega ozemlja, celoten pas ob meji z Jordanijo pa nadzoruje izraelska vojska. Torej celotno mejo Zahodnega brega – tako mejo z Izraelom, kot mejo z Jordanijo – nadzoruje Izrael (!) in tako seveda odloča o pretoku ljudi in blaga. Nekaj podobnega se je zgodilo z Gazo: Izrael je celotno mejo med državo in palestinsko enklavo ogradil z varnostno ograjo, da bi tako preprečil napade skrajnežev, obenem pa je pregradil tudi neposredno mejo med Gazo in Egiptom. Pregrada nima nobenega varnostnega pomena – služi le za to, da lahko Izrael tudi na drugem koncu (bodoče?) palestinske države odloča, kdo vanjo lahko vstopa in izstopa. Palestinci so torej po definiciji zaporniki in to na lastnem ozemlju! O problemu Jeruzalema, ki si ga lastita obe strani in je bil kamen spotike v mnogih, če ne že kar vseh pogajanjih, pa je škoda izgubljati besede. Izrael se Jeruzalemu preprosto ne namerava odpovedati, zakaj bi se torej sploh pogajal o tem? Jeruzalem je za Palestince že izgubljen! Izrael in predstavniki palestinske oblasti so leta 1993 podpisali sporazum iz Osla, ki je Palestincem sicer prepuščal prevzem oblasti na svojih ozemljih, toda vprašanje meje in izraelskih naselbin je bilo namenoma izpuščeno iz pogajanj. Nova priložnost za ureditev odnosov se je ponudila sedem let za tem, ko sta takratni izraelski premier Ehud Barak in palestinski voditelj Jaser Arafat pod pokroviteljstvom ameriškega predsednika Billa Clintona začela pogovore v Camp Davidu na Floridi. Pogajanja so zopet klavrno propadla, ker je Arafat zavrnil Barakov »velikodušni« predlog, ki bi Plestincem prepustil 95 odstotkov Zahodnega brega in Gaze, obenem pa bi Izrael obdržal »začasen nadzor« nad 10 odstotki Zahodnega brega za nedoločen čas. Ko je palestinski voditelj predlog zavrnil, so ga številni zahodni voditelji obsodili kot glavnega krivca za propad pogajanj. Mediji pa so še enkrat pokazali svojo (ne)pristranskost v poročanju – le malokdo se je namreč vprašal, kaj teh nekaj odstotkov v resnici pomeni. Arafat bi namreč moral pristati na to, da bo vladal v državi, dobesedno prepredeni z judovskimi naselbinami, nad katerimi ne bi imela palestinska oblast absolutno nobene jurisdikcije. Ta naselja bi bila z lastno cestno infrastrukturo povezana z Izraelom in med seboj, v njih pa bi patruljirali izraelski vojaki skupaj z oboroženimi naseljenci. Ker bi cestne povezave potekale večinoma v smeri vzhod–zahod, Palestinci pa jih ne bi mogli uporabljati, bi to pomenilo, da bi bilo potovanje po novonastali državi praktično nemogoče. To bi bila država z vlado na papirju, v kateri bi se lahko svobodno gibali le Izraelci. Čeprav je Izrael pred leti iz Gaze umaknil vojsko in naseljence, je iluzorno pričakovati, da se bo kaj podobnega zgodilo na Zahodnem bregu. Izraelci si morebitno bodočo palestinsko državo predstavljajo kot med seboj nepovezane otočke, brez oboroženih sil in seveda brez nadzora nad zračnim prostorom! Kako si lahko kdorkoli predstavlja, da bi takšna tvorba lahko normalno funkcionirala kot država? Arhipelag nepovezanih »suverenosti«, ki jim zunanje meje države ter zračni prostor nadzira in predvsem določa vojska sosednje države. Še tako močna mednarodna skupnost takšni »državi« ne more zagotavljati varnosti. Kaj bi namreč preprečevalo Izraelu, da ne bi ob prvem bombnem napadu palestinskih skrajnežev stvari ponovno vzel v svoje roke in v imenu zagotavljanja varnosti lastne države nad Palestince zopet poslal svoje vojske? V naslednjih letih je prišlo še do množice pobud in začetkov pogajanj, a so se vsa izkazala za neuspešna. Tako smo danes še vedno na točki iz leta 1967. Z le eno »majhno« spremembo – z vsakim dnem je Zahodni breg bolj in bolj v rokah Izraelcev, vsak dan zraste novo judovsko naselje na palestinski zemlji, že obstoječa pa so se tako ali tako prisiljena širiti zaradi novih in novih priseljencev in naravnega prirastka. Tudi za Zahodni breg se z gradnjo obmejnega zidu počasi približuje dan, ko bo postal to, kar je danes Gaza – velik zapor, Palestinci v njem pa zaporniki, prepuščeni na milost in nemilost svojim paznikom. In z vsakim dnem so sanje o državi Palestini bolj oddaljene. Ali lahko kdo resnično pričakuje, da bo Izrael po dolgih desetletjih kraje ozemlja nekega dne to preprosto prepustil, naseljence pa nagnal nazaj v Izrael? Ravno nasprotno – Izrael se niti naseljem niti ozemlju ne namerava odpovedati. Ste se kdaj vprašali, zakaj so vsa pogajanja in prizadevanja mednarodne skupnosti propadla? Morda zato, ker so bili palestinski voditelji preveč naduti in niso bili pripravljeni takoj in brezpogojno sprejeti, kar jim je velikodušni okupator ponudil? Ker so trmasto vztrajali pri tem, da se mora Izrael umakniti in jim vrniti ukradeno zemljo? Ne. Pogajanja, pobude in drugi napori mednarodne skupnosti so propadli in bodo tudi v prihodnje propadali iz enega samega preprostega razloga. Ker Izraelu trenutno stanje ustreza. Kajti prav zdaj, v tem trenutku, ko o Bližnjem vzhodu ne slišimo niti besedice in ko se iz naše perspektive tam ne dogaja nič, je izraelski buldožer porušil še eno palestinsko hišo in delavci so v osrčju Zahodnega brega začeli postavljati temelje še enega judovskega naselja. In Palestinci? Trenutno so najverjetneje šibkejši kot kdaj koli. Nekdaj enotni in zavezani skupnemu cilju so po dveh neuspešnih intifadah razdeljeni med dve vladi: Fatahom na Zahodnemu bregu in Hamasom v Gazi. Nekdaj združene proti skupnemu nasprotniku sedaj pretresajo notranji spopadi med konkurenčnimi skupinami, porast ekstremizma in občutek nemoči. Ob vsem tem pa je seveda od Baracka Obame, čigar delovanje je bilo po manj kot letu predsednikovanja okronano z Nobelovo nagrado za mir, iluzorno pričakovati, da mu bo uspelo obrzdati Izraelce in Palestincem zagotoviti ustanovitev lastne neodvisne države ali vsaj znova zagnati mirovni proces. Pobudo je sicer že dal, poslal med sprti strani tudi svojega odposlanca, a so prizadevanja kmalu padla v vodo, samo zato, ker izraelska desničarska vlada ni hotela niti slišati za začasno (kaj šele permanentno!) ustavitev širitve judovskih naselbin. Roko na srce, mnogi so od Obame pričakovali preveč, med njimi morda tudi Palestinci. Toda ob splošni evforiji, ki je prevevala svet ob njegovi inavguraciji, se je bilo temu težko upreti. Sprenevedanja pa je bilo kmalu konec: prvi mož Bele hiše je imel že prve dni svojega mandata namreč priložnost pokazati, kakšna bo njegova bližnjevzhodna politika. Medtem ko so ravno tedaj izraelske bombe uničevale Gazo in so se »kolateralne žrtve« med civilisti kopičile, je voditelj svobodnega sveta – molčal. Kako si lahko kdorkoli predstavlja, da e meje drža e^ter zračni prostor nadzira in predvsem določa vojska sosednje države. 1 2 3 4 5 internacionala Aleš Guid' je vse, kar ostane … okadna kuharica 3 današnjih študentov , Drage bralke in bralci, pa poglejmo malo naokoli, kako je kaj s .študentkami in študenti po svetu. Z malo »googlanja« kaj hitro ugotovimo, da nič kaj rožnato oziroma da na vedno več koncih sveta na študentski sceni vre. Zakaj? Ker kapitalsko-oblastne strukture po vseh koncih sveta pod krinko raznih »bolonjskih reform« uvajajo vse večjo (neo)liberalizacijo visokošolske sfere. *In kaj to za nas pomeni z drugimi besedami?. '■■■■,'■'. V (javno) univerzitetno sfero vstopa privatni sektor, ki z raznimi metodami (beri: šolnine) univerze elitizira in s tem prispeva k rušenju nekdaj vsem dostopnega visokošol-skega izobraževanja. Univerze se tako postopno spreminjajo v »servise« kapitala - torej v »tovarne«, namenjene masovni produkciji bodočih individualiziranih, specializiranih, discipliniranih, prekenih delavcev. Med-študente se uvaja logika, da je za dosego bodočih (nedosegljivih) delovnih mest na od države osvobojenem»trgu, potrebno delovati pod geslom »boj vseh proti vsem«. Konkurenčnost, inovativnost, prilagajanje, to so besede, v katere nas silijo"verjeti. In k aj se je zgodilo z vednostjo, kritičnostjo in širšo razgledanostjo mladih, ki naj bi imele svoje mesto na univerzi? Postavljajo jo na smetišče zgodovine. Zakaj? Ker s tem kapital in (odtujena) oblast lažje vladata! Študentje v državah nekdanje Jugoslavije so se po pospešenem posiljevanju s pravljico o prednostih privatiza.cije šolstva končno uprli V tem območju je situacija namreč šeiprecej hujša kot v ostalih delih Evrope, saj prihaja do pospešene implementacije» bolonjskega sistema v kombinaciji z izredno slabimi gospodarskimi in socialnimi razmerami. ij^^.^Prvi upor letos se je začel v Zagrebu, in sicer že v začetku 'pomladi 2009, kjer so se študentje z zasedbo fakultet med drugim šuprli sistemu šolnin ter prekao odlične organizacije plenumov postali dober vzor ostalim. In čeprav je kasneje prišlo do relativno 'dolgega zatišja, se upori trenutno tudi pri naših sosedih ponovno obujajo. «_ ^^Si» *• ■»•» Še pred ponovnim izbruhom na Hrvaškem, v Make-! doniji in v Srbiji, kjer trenutno potekajo študentski upori, pa se je začelo dogajati v*Bosni, in sicer najprej v Tuzli. Po vzoru \ skupine Studenti Tuzle, jedni za druge je kasneje nastal Studentski pokret BIh. Gibanje se je razvilo iz potreb in nemoči študentov samih, njihova posebnost pa je v izključno javnem organiziranju in komuniciranju preko Facebooka. To so kasneje nadgradili tudi z odprtimi debatami po demokratičnihe principih. Preko parol: Stop korupciji na univerzah! Stop šolninam, za bodočnost! Stop tistim, ki lažno predstavljajo študente! Stop zaščitništvu! Stop manipulacijam! se borijo za regulacijo sprememb, povezanih z bolonjsko reformo, regulacijo izpitnih rokov, za možnost uvedbe sprememb, povezanih s študijem ' samo na začetku leta, za reševanje in kaznovanje korupcije na ^univerzah, za izboljšanje materialnih možnosti študija:ter za zmanjšanje stroškov študija in vpisnin. Iz tega izhajajo tudi njihovi širši cilji, ki so zaščita študentov pred političnimi in drugimi vplivi in odprava diskriminacije na kakršni koli podlagi ter maksimalno omogočenje izboljšanja pogojev življenja in učenja za prihodnje stebre države. Predstavljajo pa tudi način koordinacije in pomoči avtonomnim skupinam študentov v obeh entitetah. Torej. Če so nam na silo vzeli moč soodločanja, če so nam vzeli dostojanstvo, če nam kratijo naše neodtujljive pravice ... Kaj nam torej ostaja? Nič drugega kot dobri stari protest. Protest proti vsiljevanju logike oblasti in kapitala, protest za javno in vsem dostopno avtonomno univerzo, protest za večjo družbeno enakost, protest za medgeneracijsko solidarnost in mednarodno sodelovanje. Poglobite se v študentsko sceno po celem svetu. Spremljajte boje in vsakodnevno dogajanje. Izrazite svoje mnenje. Protestirajte. Prispevajte. Soodločajte! Ter s tem sooblikujte lepšo prihodnost! V tem duhu smo pripravili seznam univerz z vsega sveta, ki so bile ali so zasedene s strani študentov. Naj opomnimo, da je naša obveza, da vsebino, ki jo objavljamo v tujem jeziku, objavimo tudi v ustreznem prevodu..Zaradi obsežnosti seznama (omejitev znakov nam dopušča objavo le dela seznama) in dejstva, da smo zavoljo aktualnosti počakali z objavo do zadnjega trenutka, se oproščamo, da prevod imen insistucij ni bil opravljen. Vir navaja imena ali v angleškem prevodu, kadar gre.za generična imena, kadar gre za specifična, pa v maternem jeziku institucije. Seznam se nenehno dopolnjuje, spremljate ga lahko na spletnem naslovu http://maps.googlecom/maps/ms?msa=0&msid=1162833 69278129786033.0004778dfa81fb402d565, s priloženim zemljevidom. : ■■ . ■ . '' ' V te«i|; , ......1. .*... '""........... Na svoji Facebook strani so objavili, da delujejo za zaščito vseh študentov, njihovi člani pa prihajajo iz vseh bosansko-, hercegovskih fakultet. So volonterski, neprofesionalni in nepolitični, kar ne odgovarja profesionalnemu nevladnemu sektorju v Bosni in Hercegovini, ki jih, po njihovih besedah, provocira in sabotira ter hkrati prevzema njihove iniciative. * Kot smo omenili že na začetku, so v zadnjem tednu v novembru ponovno izbruhnili upori tudi po celotni Hrvaški. ■Približno istočasno ter povezano so se začeli v Zagrebu, Splitu in: na Reki ter predstavljajo enega najboljših modelov študentskih uporov v svetu. Že pred nekaj meseci jim je namreč uspelo zasesti fakulteto, imeti lastna predavanja ter organizirati dnevne plenu-me za več kot mesec dni. Ta akcija se je kasneje sicer umirila, saj so s e začeli izpiti, ki so ra zbili študentsko solidarnost. Najpodla;gi čas upora, saj je bil ta v tem primeru mnogo bolj tehtno izbran. Na sredini semestra in v politično idealnem času. Ostale nasvete o tem, kako izvesti najboljši možni upor pa so zbrali v tako imenovani Blokadni kuharici, ki jo naj: tudi na internetu. V njej so študentje popisali in analizirali celotno dogajanje v času, ko so bile h aške univerze zasedene. Č samo malce preletimo kazalo, lahko vidimo, da nam kuharic; ponuja popolno analizo zasedbe. V njej najdemo opise delovanjaL.,. plenumov, načine zagotavljanja varnosti na fakulteti med zaK/i sedbo, program alternativnih predavanj, organizacijo odnosov? z mediji, podatke o funkcioniranju tehnične skupine, različne scenarije upora, kodeks obnašanja v času zasedbe, navodila za pisanje zapisnikov plenumov, analizo.različnih delovnih skupin (za povezovanje plenumov različnih fakultet, za operativo, logistiko in zaščito, za miniakcije ter za analizo dokumentov) in analizo družbenega konteksta upora … Prav tako na isti spletni strani kot kuharico najdemo tudi podrobno analizo izobraževanja v vseh evropskih državah in seznam najpomembnejših odločitev plenuma. ™ Aleš Guid Univerzo študentom in to takoj! ilustracija Luka Seme Avstrijo je, poleg mnogih ostalih držav sveta, od oktobra naprej zajel pravi študentski vihar! Študentje številnih univerz so se z njihovo zasedbo odločno uprli nadaljnji implementaciji bolonjske reforme, ki po njihovem mnenju univerze podreja izključno trgu. Študentje so prav tako rekli odločni ne vse večji privatizaciji visokega šolstva ter hkratnemu uvajanju za mnoge previsokih šolnin. Kot poglavitni cilj so si zastavili vsem dostopne javne in brezplačne univerze, ki bi mladim omogočale krepitev znanja in kritične misli. O dogajanju poročajo na http://www.unsereuni.at. Protestno gibanje se je oblikovalo izven obstoječih institucionalnih okvirjev. Odlikuje ga izjemna heterogenost, saj so v njem aktivni tako študentje kot okoljski aktivisti, feministična združenja, antifašistična in anarhistična združenja. Gibanje deluje po načelu neposredne (plenumske) demokracije, kjer je vsakomur omogočena razprava in enakopravna soudeležba pri odločitvah. Gibanje svoje zahteve oblikuje ob pomoči številnih delovnih skupin, ki na svojih področjih oblikujejo predloge za skupne zahteve in odločitve. Študentje na zasedenih univerzah organizirajo predavanja in delavnice, ki zadevajo preoblikovanje visokošolskega sistema, neenakosti v družbi, finančno-gospodarsko krizo, brezposelnost mladih ipd. Zahteve dunajskih študentk in študentov se tako glasijo: 1. Konec diskriminacije v visokošolskem sistemu glede na spol, spolno orientacijo, raso ali religijo, 2. večja demokratizacija univerz - profesorji, študentje in ostali zaposleni na univerzah morajo biti vključeni v odločevalske procese, 3. preoblikovanje ali zavrnitev obstoječe bolonjske reforme, 4. konec nadvlade neoliberalnih politik znotraj visokošolskega sistema, 5. več možnosti za samouresničevanje študentov med študijskim procesom, 6. prost dostop do študija - ne glede na finančne ovire ali ostale selektivne mehanizme, 7. zadostno financiranje vseh javnih univerz. Na tem mestu s strani uredništva Tribune izrekamo polno podporo avstrijskim kolegom in jim želimo čim bolj uspešen boj za dosego zastavljenih ciljev! Za vas pa objaljamo še izjave študentov in študentk, ki smo jih na solidarnostnem obisku tribunašev na Dunaju 28. 10. 2009 uspeli zbrati v času zasedbe sedeža dunajske univerze: »Te demonstracije so zato, ker enostavno nismo zadovoljni z družbo, v kateri živimo. Danes se namreč vse vrti okoli denarja, ljudje se zaradi tega uničujejo in ubijajo. In kaj se zgodi na koncu? Kam gre profit? Profit gre k bankam in šefom. Ljudje na dnu pa se borijo drug proti drugemu. In to ni prav. Tako ne bi smelo biti. Takšnega življenja nočemo. Prvi problem gibanja je, ker delavci ne zaznajo, da smo študentje in delavci povezani in v približno enaki situaciji. Nihče izmed nas nima življenja. Druga težava pa je osamitev. Vsak se mora ukvarjati z lastnim preživetjem. Ampak upamo, da nam bo to uspelo premagati. 3 4 5 6 7 9 10 1 1 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 Universität Wien Akademie der Bildenden Künste tu Wien boku Wien Uni Graz tu Graz Universität Salzburg Kunstuni Linz Universität Linz Uni Innsbruck Akademie der bildenden Künste München Universität Münster Universität Potsdam Universita di Torino Universität Tübingen tu Darmstadt Universität Marburg tu Dresden London College of Communication Universität Duisburg-Essen Uniwersytet Marii Curie-Sklodowskiej Uni Greifswald University of Berkeley, California Johannes Gutenberg-Universität Mainz Universität Basel Freie Universität Berlin Universität Koblenz-Landau WU/Biozentrum Universität Hamburg hcu Hamburg Uni Würzburg Universität Göttingen Humboldt Universität Berlin Ludwig-Maximilians-Universität Universiteit Utrecht Universität Hildesheim tu Berlin Universität von Osnabrück Universität Ulm University of California, Los Angeles University of California, Davis University of California, Santa Cruz Universität Giessen Universität Lüneburg Universität Stuttgart Universität Wuppertal Universität Freiburg tu Kaiserslautern Universität Paderborn University of Illinois tu Braunschweig Universität Erlangen Uni Jena Uni Augsburg Universität Erfurt Universtät Karlsruhe Universität Passau Universität Zürich Universität Bern Universite de Geneve Universität Trier Otto-Friedrich-Universität Bamberg Universität Nürnberg Universität Konstanz Universität des Saarlandes Heinrich-Heine-Universität Düsseldorf Universität Regensburg Leinbiz-Universität Hannover Universita degli Studi di Bologna Universität Siegen University of Bayreuth Uni Kiel Martin-Luther-Universität Halle-Wittenberg Universität Rostock Ruhr-Universität Bochum Universität Oldenburg City College of San Francisco San Francisco State University Universität Kassel University of Kopenhavn Faculty of Humanities and Social Sciences Zagreb Faculty of Political Sciences Zagreb University of Rijeka University of Pula Že to, še posebej pa dejstvo, da so pred drugo zasedbo Kakor koli, v času zasedbe hrvaški študentje enkrat tudi sami spisali popravke zakona o visokem šolstvu, nam brez dnevno organizirajo plenume. Glede na definicijo, ki so jo upora- dvoma daje vedeti, da gre za enega izmed najbolje argumentira- bili v svoji kuharici, je plenum osrednje telo odločanja na fakul- nih in organiziranih uporov s povsem jasnimi cilji, ki so strnjeni teti v času zasedbe. Na njem se vse odločitve sprejmejo direktno v spodnji peticiji. demokratično, vključno s to o zasedbi in koncu te na fakulteti. Izobraževanje predstavlja javno dobrino, ne pa blago, in Plenum je skupščina vseh zainteresiranih študentov in drugih ta mora biti pod enakimi pogoji dostopna vsem. Zato zahtevamo meščanov. Na njem ima vsakdo pravico tako do izražanja mnenja pravico do brezplačnega izobraževanja, ki mora biti zagotovljeno kot tudi do glasovanja. Vse odločitve se sprejmejo z večino glasov. skozi zakonsko določeno popolnoma javno financiranje izobraže- Plenum vsakič vodita dva različna moderatorja, ki se izbereta vanja na vseh stopnjah; brez znižanja vpisnih kvot. na začetku vsakega plenuma. V času blokade se plenum izvaja UH , Zahtevamo spremembo državnega proračuna na po- vsakodnevno, drugače pa enkrat tedensko (po potrebi pogosteje). dročju šolstva, v katerem bosta upoštevana načelo družbene Ob posameznem plenumu sestavijo tudi izjavo za me- solidarnosti in socialne občutljivosti ter ideja, da izobraževanje dije. V tisti s 26. 11. so recimo povedali: »Ministar je izjavio kako predstavlja javno dobrino. nije u redu da studenti onemogućuju nastavu onima koji se ne Zahtevamo transparentno financiranje celotnega siste- slažu s blokadom. Takvo reduciranje problema studentske akcije ma znanosti in izobraževanja. z znanost- na interni sukob oko metode taktika je za međusobnu podje- Zahtevamo, da se vs akoni, pove'zlH Bk lu studenata, ali i manevar izbjegavanja govora o sistemskom obraževanjem, pred spre m v saboru dajo v us nasilju u sustavu visokoškolskog obrazovanja. Koliko god bila neugodna, metodu blokade odabrali smo da ukažemo upravo na postojanje tog nasilja, nakon što su sve ostale metode uporno i trajno ignorirane. tem pa alternativni Diskusije o privremenim neugodnostima blokade skreću pouka, saj ga vodijo študen stavljen pa je iz vodene joge jučnog pitanja trajnih i teških posljedica onemoguća- ogromnega števila filmov, zunanjih predavateljev ter predvsem pa vi sokoškolskom obrazovanju najširim slojevima seminarjev starejših kolegov, ki poučujejo mlajše. Izmed zunanjih roženih. Zbog toga, važno je ne gubiti iz vida o čemu predavateljev so povabili kar nekaj bleščečih imen, iz slovenskega o o sebičnoj borbi nekolicine komotnih hobi- prostora na primer Žižka in Močnika. Čeprav so študentje komen- \^p mokratskom političkom pokretu čiji je cilj tirali, da organizirajo alternativni pouk predvsem zaradi tega, ker jH h sofctike komercijalizacije, privatizacije ob klasičnem ne bi imeli dovolj časa za organizacijo plenumov iS MUnih prava. in izdelavo strategije, je vsaj na nekaterih družboslovnih smereh /■ nije, međutim, ograničena samo na vi- vprašljivo, če je takšen način pouka sploh manj kvaliteten od sokoškolsko obrazovanje. U svom povijesnom kontinuitetu ona klasičnega, glede na to, da vsebuje predvsem višje stopnje znanja progresivno zahvaća sva društvena polja i proizvodi učinke koji po Bloomu (analiza, sinteza, uporaba …), na katerih bi naj temeljil su. poželjni nih, a idu na štetu ionako već univerzitetni študij v teoriji, v praksi.pa.je tega izredno malo. ugrožene većine. Ukidan prava radnikâ, privatizacija javnih e ve< dobara, destrukcija institucijâ socijalne države, ili komercijali-zacija visokoškolskog obrazovanja, samo su dio njenih učinaka koje ne treba promatrati izolirano, kao pojedinačne probleme stvorene slučajnim pogrešnim odabirom, već kao povezane dije-love sustavnih promjena koje se uvode pod krinkom 'europeiza-cije', 'povećanja produktivnosti', 'protočnosti', 'konkurentnosti', i sličnih fraza. Nedavne promjene i odluke Vlade u sklopu programa "izlaska iz krize" ukazuju na nastavak agresivne politike koja nas je u ovakvu ekonomsku situaciju i dovela. Njen je apsurd lako uočiti: ako dopustimo da štetu saniraju upravo oni koji su na osnovu nje i profitirali, ne možemo očekivati da će sanacija biti išta više od privremenog zakrpavanja. Novi zakon Ministarstva obrazovanja, znanosti i športa jedno je takvo zakrpavanje. Pod snažnim pritiskom odozdo koji je proizvela studentska akcija uz pomoć brojnih solidarnih društvenih grupa, izvršna je vlast priznala da postoje problemi u sustavu visokog obrazovanja, ali i dalje ne priznaje da se njihovo rješavanje ne može izvesti unutar postojećih okvira. Svaki zakon koji ostavlja mogućnost uvođenja tržišnih modela, komercijalizacije i privatizacije u nužno egalitaran sustav regulacije socijalnih prava od javnog interesa, opasan je i destruktivan za socijalno najosjetljivije i za interese društva u cjelini. Zvao se on Zakon o znanstvenoj djelatnosti ili Zakon o zdravstvenoj zaštiti, njegove će negativne posljedice uvijek osjetiti većina. Izabrani predstavnici vlasti pred tim posljedicama uporno gledaju na drugu stranu. Mi nećemo. Učinit ćemo sve da se njihov učinak preokrene, a većinu koja je njime zahvaćena pozivamo da nam se u toj borbi pridruži.« Poleg teh izjav pa njihova medijska skupina izredno dobro skrbi tako za sodelovanje z mediji kot tudi za obveščanje študentov, saj poleg premnogih izjav za medije sestavljajo tudi zloženke z razlago zasedbe, zakona, politike šolstva … prav tako pa imajo tudi več verzij odgovorov na najpogosteje zastavljena vprašanja. Pravzaprav bi težko našli kakšno pomanjkljivost študentskega gibanja na Hrvaškem, ki ne bi bila predvidena, strogo premišljena in bi že imela pripravljenih več alternativnih rešitev. Tako da jim enostavno mora uspeti. Zanje in konec koncev tudi za vsa ostala gibanja v Evropi, saj hrvaška zgodba predstavlja nek klasičen model dobre prakse. In če malce predvidimo scenarije, tisti, ki si ga vsi zaželimo in ki je tudi precej verjeten je, da jim uspe, da vlada izpolni njihove zahteve. Toda pri tem se nam zastavlja vprašanje, kaj se bo potem zgodilo z gibanjem. Se bodo zadovoljili z uspehom ali bodo upor tudi razširili na delavstvo, prekerce, socialna vprašanja? Glede na njihovo spletno stran in tudi glede na odločitve na določenih plenumih (na primer podpora sindikalnih demonstracij v Sloveniji …) in zelo dobro mednarodno povezanost želja verjetno ostaja, vprašanje pa je, koliko je realna. Kaj pa lahko gre narobe? Eno izmed najpomembnejših vprašanj je zagotovo, ali jih bodo tudi tokrat podprli profesorji, katerih velik del se je na prejšnjih protestih boril skupaj z njimi. Ta odločitev bo zagotovo precej povečala ali zamajala njihovo moč. Predvsem pa je eno izmed najtežjih in najpomembnejših vprašanj, kakšna je sploh njihova medsebojna povezanost in solidarnost. Konotacija teh izrazov namreč v teh nekdaj komunističnih predelih precej variira. Od popolne idealizacije pa vse do lovov na namišljene čarovnice. Kljub temu zaenkrat večina podpira študentske zasedbe. Po poročanju njihove lastne internetne televizije pa se že pojavljajo določene skupinice, ki sami zasedbi nasprotujejo, pri čemer del teh predstavljajo tudi študentje petega letnika, ki si želijo čim prej diplomirati. Prav njihova podpora ali nepodpora pa je precej ključna za njihov uspeh, istočasno pa odpira večno vprašanje skupinske solidarnosti … Celotnemu dogajanju lahko sledite na www.slobodnifilo-zofski.com oziroma še bolje: »Pojdite v Zagreb, podprite jih ter se učite od njih … In ko zmagate, pridite še v Slovenijo.« Sicer pa se trenutno vse skupaj komaj začenja. Ampak povezali se bomo in uspelo nam bo.« »Najprej bi rad povedal, da se mi zdi neverjetno in odlično, da je do takšne organizacije sploh prišlo. Res pa je, da vidim v gibanju tudi precej šibkosti. Po mojem mnenju je ideja okupacije nastala bolj kot fetiš. Okupacija je zagotovo zelo pomembna za gibanje, saj daje prostor, da se lahko organiziraš, postaviš zahteve, se pogajaš. Ampak ravno ta del okupacije ni najbolje uspel, saj so plenumi precej kratki, celo gibanje pa je razdeljeno po delovnih skupinah. Ostane torej malo prostora za skupen javni prostor, za ne^vsote podarjene bankam in diskusije in korporacijam. Celotna Avstri-Prav tako pa je popolnoma zadolžena in istočasno pote di tega potrebujemo resno Imaš torej svo ijo. Najprej bi bilo tre-tukaj, ampak ve redavalnice in zvleči tov je na predava en, prav tako pa je je tudi, ker ni nob , dabse razširimo s ture, zaradi česar se lične družbe-najbolj smiselno, da se pro fesorji so neka akcijska skupina, ki pritiskom določen čas menjuje. Težava o zmanjšati namreč tudi v tem, da čeprav je t udi uradno ni vodje, v posameznih ki m skupinah prevladujejo dolo-or Dečeni močni neformalni posa- jan šol-mezniki. Trenutna situacija skem je tudi je popolnoma grozljiva. Isto- situacija avstvu, nedav-časna implementacija bolonje no tega so bile demonstracije in močno zmanjšanje javnih delavcev v kovinski industriji, sredstev, hkrati pa ogromne ki nas prav tako podpirajo. Ka- kor koli, trenutno ni čas, ko bi se študentje osredotočali nase, ampak moramo reagirati navzven. Mislim, da je čas za državni dan stavke in akcij.« »Zagotovo podpiram proteste. Pravzaprav smo vse skupaj začeli ravno na naši fakulteti, s tem ko smo se uprli bo-lonjski reformi. Ta je namreč popolnoma diskriminatorna. Sam imam namreč majhnega otroka in oba z ženo študirava. Najin sin je pred kratkim zbolel, pri čemer nihče od naju ni mogel ostati z njim doma. Zaradi bolonjske sva morala iti oba z ženo pred več komisij, da so nama dovolili ostati za en teden doma.« 8 1 2 internacionala Irina Lešnik Evropa ukročena Anej Korsika Hakuna matata (vse je v redu) Afrika, pozabljena celina, žrtev kolonialnega stampeda evropskih velesil in še vedno ujetnica korporativnih interesov. Kontinent piramid, Pigmejcev, blatnih hišic, čarobnih plesov ob ognju pozno v noč in skrivnostnega brbljanja vra-čev. Bogata z diamanti in drugimi naravnimi bogastvi ter zanimivimi živalskimi vrstami. Polna aidsa, malarije, lakote, revščine in bede ... Morda smo pozabili še kakšno stereotipno oznako, ki jo zmeraj znova slišimo, ko posplošujemo skupne značilnosti tega kontinenta, o katerem še danes vlada ogromno predsodkov. Ob vsem zgoraj naštetem se često pozabi, da govorimo o resničnih ljudeh in resničnih usodah, ki jih živijo. V naši Internacionali vam zato podajamo nekaj novičk o afriških državah, ki ne prodrejo skozi množične medije, zato pa najdejo mesto v naši Tribuni. Vprašam vas, na kaj povprečen Evropejec pomisli ob besedni zvezi Evropska unija? Je to svobodni trg? Izvrstna politična priložnost? Socialna pravičnost? Varna prihodnost? Morda celo vsesplošna blaginja? EU-optimisti so v Sloveniji dokaj razširjena vrsta in kako tudi ne bi bili, saj sloganov, ki oglašujejo zgoraj naštete možnosti, ne manjka. Za lepo donečimi besedami pa se včasih skriva nekaj popolnoma drugega. Birokratska nujnost Razumeti birokratski sistem EU je že samo po sebi umetnost. Ljudje nenazadnje študirajo zapleten politični sistem, ki so ga ustvarili evropski politični veleumi. Večini ljudi pa se s tem preprosto ne ljubi ukvarjati. Je dovolj dela že z domačo politiko, kaj bi silili v Bruselj. Hm, kako prikladno za tiste v Bruslju. Celotna EU prispeva za njihove plače, medtem ko oni počnejo – kaj natančno? Ni čisto jasno, ampak tega najbrž nihče razen njih ne more razumeti, zato si raje ne belimo glav. Glede na to, da imajo moč korenito vplivati na naše življenje, pa bi si jih kar morali. Kljub temu da je birokracije vedno preveč, pa se mi zdi, da je v okviru EU ta »preveč« dobil nove razsežnosti. Morda je priložnosti, ki jih ponuja EU, res veliko, a si je zanje potrebno vzeti čas, kakšnega svetovalca za evropske zadeve in veliko mero potrpežljivosti. In potem se nekateri še sprašujejo, zakaj ne izkoristimo neštetih priložnosti, ki nam jih nudi EU. Podpiramo demokracijo Udeležba na volitvah v evropski parlament, posredne volitve komisijonarjev in pa referendum na Irskem o sprejetju Lizbon-ske pogodbe – drugič. Je sploh potrebno izgubljati besede? Demokracija je v EU spolzek pojem. Velikokrat elegantno zdrsne vstran in naredi prostor drugim interesom. Sporno je, da se tako ponašajo z njo, da ustvarjajo vstis neke demokratične družbe, o kateri pravzaprav ni ne duha ne sluha. Poglejte samo Lizbonsko pogodbo. Me je kdo vprašal, kaj menim o podpisu? Ljudje, ki sem jih volila, očitno menijo, da sem svoje povedala s svojim volilnim glasom zanje. Zdaj pa najvažnejše – kaj lahko jaz naredim glede tega? Najprej, napišem tale članek. Pokažem, da mi ni vseeno. Da spremljam njihovo politiko in sem pripravljena povedati svoje mnenje. Grem na volitve. Se informiram. Ne pustim, da upravljajo z mano, kot se jim zahoče. Posebej mladim EU predstavlja samo še eno dolgočasno temo več na televizijskih poročilih in kakšno stran več v časopisu, ki jo preskočijo. Ob tem se ne zavedajo, da ima EU na njihovo življenje večji vpliv kot kaprice slovenskih estradnikov ali aktualna nogometna tekma. Če nam je všeč ali ne, vsi smo člani EU. To lahko izkoristimo, ali pa pustimo, da nas izkoristijo oni. Krepitev vojske v humanitarne namene Seveda se da na karto varnosti in obrambe pridobiti kar nekaj volilnih glasov. Vsi bi radi živeli kar se da varno in uživali vsakdanji mir. Ker velika večina izmed nas v predalu z nogavicami ne skriva strelnega orožja, se počutimo nekoliko nemočne in bi radi zagotovilo, da nas bo v kritični situaciji branil nekdo, ki ima v lasti orožje in ve, kako z njim ravnati. Naš strah ni nič drugega kot pasivna podpora militarizma. Zgodovina kaže, da se kopičenje orožja v še tako demokratični družbi ne obnese najbolje. Demokracija in tanki pač ne gredo skupaj. In kako bi lahko šli? Gesla tako urejene družbe bi morala biti: »Vsakemu svoj tank, brzostrelko in revolver!« Lepa družba bi bila to. Če se vrnemo v realnost, vidimo, da taka družba morda le ne bo vedno predmet znanstvene fantastike. Poglavje o varnostnem in obrambnem delu Lizbonske pogodbe je izredno obsežno, kar pristojni utemeljujejo s prepotrebnim humanitarnim posredovanjem. Pod ta termin naj bi spadale ustavitve in preprečevanja nasilja, terorizma in vojn. Ne bom se zapletala v polemiko reševanja nasilja z nasiljem, mislim, da lahko rečem le, da je argument nadvse predvidljiv, neizviren in prozoren. Radi bi pomagali državam v razvoju Seveda si lastijo zasluge za to, da v zadnjih šestdesetih letih v Evropi ni bilo nobene vojne. Preden se ovenčajo s še kakšnim odli-čjem, naj se ozrejo tudi na druge kontinente. Res ni potrebno iti daleč. Imajo se za superiorne, torej je njihova dolžnost po svojih najboljših močeh urejati tudi zunanje konflikte. Tudi gospodarska »pomoč« je vprašljiva. Kmetje iz držav članic EU prejemajo subvencije. Vse lepo in prav. Nihče pa ni pomislil na že tako revne kmete iz Afrike in Latinske Amerike, ki o podobnih subvencijah lahko samo sanjajo. Trg je neizprosen in tako se neevropski kmetje zadolžujejo in živijo na robu proprada. Če lahko nekako razumemo to, da želijo najprej poskrbeti zase, pa vendarle ne moremo dopustiti, da se to zgodi na račun propada drugih. Skoraj neverjetno je, da takih posledic ne bi predvideli. Očitno je njihova sposobnost empatije nekoliko zatajila. Finančna sredstva projektom Vsi govorijo o nekih visokoletečih projektih, za katere se bo sredstva izčrpalo iz evropske blagajne. Bolj malo pa se sliši o rezultatih takih projektov. Pravzaprav skoraj nič. Iz tega lahko sklepamo, da nekdo pobira mastne vsote denarja za prazno blebetanje in načrtovanje nečesa, kar se nikoli ne realizira ali na kakršen koli način koristi širši družbi. Čakajte malo, peščica ljudi, ki je zasipa-na z denarjem, in navadna raja, ki je na njihov račun oškodovana? Zveni znano. In ko sem nazadnje preverjala: v stanju razsula. Kongoški minister proti goljufivim univerzam! Léonard Mashako, minister za šolstvo v Demokratični republiki Kongo, je ostro nastopil proti obstoju in ustanavljanju visokošolskih institucij, ki ne dosegajo nikakršnih standardov. Kongo, dvanajsta največja država na svetu in bivša belgijska kolonija, se danes sooča s problematiko univerzitetnih centrov, ki so usmerjeni zgolj v kovanje dobičkov in ne v sistematizirano podajanje znanja s strani za to kvalificiranih predavateljev in v temu primernem okolju. Po poročanju kongovskega Le Phare jih minister Mashako opisuje kot »goljufiva zbirališča denarja«, ki nimajo nikakršne veze z univerzitetnimi standardi. Mashako je konec novembra postavil ultimat, vse visokošolske institucije dvomljivega slovesa morajo najkasneje v dveh mesecih bistveno izboljšati svoje standarde, sicer jim grozi zaprtje. Kot rezultat tega čiščenja se lahko zgodi, da bo na cesti ostalo med 4.000 in 6.000 kongovskih študentov, katerih predavalnice bodo vrata zaprle čez noč. Nogomet poslabšal odnose med Egiptom in Alžirijo Po tekmi, ki sta jo reprezentanci Egipta in Alžirije 18. novembra odigrali na kvalifikacijah za Svetovno prvenstvo v Južni Afriki 2010, so se odnosi med državama drastično poslabšali. Tekmo je z 1:0 dobilo moštvo Alžirije in se s tem uvrstilo na svetovno prvenstvo. S strani Egipta so takoj padle obtožbe, da je Alžirija na tekmo načrtno poslala huligane in bivše obsojence z namenom teroriziranja Egipčanov. Presenetljivo je, da je celo sindikat egiptovskih univerzitetnih profesorjev izjavil, da namerava prekiniti z vsakršnim znanstvenim sodelovanjem z Alžirijo in da obsoja nasilje Alžircev. Ponovno so odprli strani zgodovine in Alžirce obsodili, da so še zmeraj pretirano navezani na Francoze, svoje bivše kolonizatorje. Na mnogih egiptovskih univerzah so se v preteklih tednih zbirali jezni študentje, egiptovska policija pa se je pred alžirskim veleposlaništvom v Kairu spopadla s protestniki. V bojih je bilo poškodovanih več policijskih in privatnih avtomobilov. Egipčani so celo zagrozili, da bodo izstopili iz mednarodne nogometne zveze FIFA. Če svoje grožnje ne bodo uresničili, obstaja velika verjetnost, da se Alžirci in Egipčani na zelenici spet srečajo. Čez tri mesece se namreč obeta prvenstvo afriških držav. Kaj bruha, vse močnejši Zmaj na Afriški celini? Kitajska se je z 49 afriškimi državami dogovorila o triletnem načrtu za vzpostavitev strateških partnerstev na področju visokošolskega izobraževanja, znanosti in tehnologije. Načrt je bil sklenjen v začetku novembra na četrti ministrski konferenci foruma za kitajsko-afriško sodelovanje, ki je potekal v egiptovskem letovišču Šarm el Šejk. Kaj to v praksi pomeni? Kitajska bo afriškim študentom do leta 2012 namenila 5.500 štipendij več, učiteljem kitajskega jezika bo omogočila študij na Kitajskem, več kot 100 postdoktorskim študentom iz Afrike pa bo zagotovila opravljanje prakse na Kitajskem. Obenem bo v naslednjih treh letih izvedenih več kot 100 skupnih raziskovalnih in znanstvenih projektov. Poleg vsega naštetega bodo 3.000 zdravnikom in medicinskim sestram ponudili dodatno izobraževanje in usposabljanje. Njihova velikodušnost s tem ni končana ... Kitajski premier Wen Jiabao je na konferenci obljubil še 10 milijard dolarjev razvojnih posojil, še dodatno milijardo za razvoj malih in srednjih podjetij in, da bo mera polna, še odpis kitajskih kreditov najrevnejšim državam celine. Sliši se fenomenalno in v duhu Casablance bi lahko dejali: »Louis, I think this is the beginning of a beautiful friendship!« Seveda pa ima tudi ta zgodba svojo drugo plat in pri kitajski zavzetosti za razvoj Afrike nikakor ne moremo govoriti o človekoljubnih motivih. Prav nasprotno v tej zgodbi zlahka najdemo veliko neokolonialnih elementov. Na državni ravni se zdi, da ni težav in da tako afriški kot kitajski voditelji usklajeno žvrgolijo pesmi o sodelovanja Juga z Jugom. Kitajski investitorji so tudi sicer precej manj nadležni kot zahodni. Svojega kapitala namreč ne pogojujejo s političnoekonomskimi spremembami v duhu liberalnega kapitalizma, pa tudi okolijskih standardov ne razumejo tako rigorozno. Na nižjih ravneh pa se stvari bistveno bolj zapletejo in običajni državljani Nigerije, Ekvatorialne Gvineje, Mozambika in drugih držav so kitajskemu pohodu izrazito nenaklonjeni. Za razliko od zahodnih korporacij, ki se zanašajo na lokalno delavno silo, kitajske korporacije v državo uvažajo svoje delavce. S tem med lokalnim prebivalstvom ustvarjajo ogromno nezadovoljstva in domala sovražno nastrojenost. Zabeleženi so bili fizični napadi na kitajske delavce, nekateri tudi s smrtnim izidom. Uporniki v delti reke Niger, ki je izredno bogata z nafto, pa so kitajske vlagatelje že posvarili, naj se držijo stran od teh območij, sicer jim bo trda predla. Napetosti med lokalnim prebivalstvom in kitajskimi korporacijami se tako zaostrujejo iz dneva v dan. Zgolj vprašanje časa je, kdaj bo Kitajska za svoj denar začela izstavljati politične račune in se začela bolj odkrito obnašati kot nova kolonialna sila. Nedvomno imajo vse te ogromne naložbe tudi in predvsem geopolitični smisel, ki mu štipendije in odpisi dolgov služijo le kot dimna zavesa. Senegalski študentje na ulicah Študentom v Senegalu je prekipelo, ko je vodstvo univerze od njih zahtevalo, da plačajo šolnine, ki bi jih morala pokriti država. Država Senegal Katoliški univerzi v mestu Ziguinchor dolguje dobrih 200.000 ameriških dolarjev. Ta sredstva so bila namenjena subvenciji 300 dodiplomskih študentov, za katere niso mogli zagotoviti mest na državni univerzi. Ker država ni izpolnila svoje obveznosti, je Katoliška univerza od svojih študentov terjala plačilo šolnine. Študentje so se temu uprli. Po poročanju senegalske tiskovne agencije so zavzeli ulice in zažigali avtomobilske gume. Oblasti so se že odzvale in zagotovile, da bodo univerzi sredstva izplačali januarja 2010. Senegal, velik za slabih deset Slovenij, sicer ostaja ena najstabilnejših afriških demokracij in ima bogato ter dolgo zgodovino sodelovanja v mednarodnih mirovnih operacijah. Nigerijske univerze spet odprle vrata Po treh mesecih protestov so nigerijske univerze spet odprte. Trije sindikati, predstavniki zaposlenih na univerzi, so z vlado naposled podpisali sporazum. Ta je bil podpisan v luči grozečih protestov s strani študentske populacije. Nacionalna zveza nigerijskih študentov je vlado namreč opozorila, da bodo študentje stopili na ulice, če ne bo dosežen dogovor s sindikati. Dogovor je bil dosežen, ko je vlada pristala na povišanje plač univerzitetnim profesorjem (povišica za starejše profesorje je 53-odstotna, za mlajše 25-odsto-tna). S tem so želeli v Nigeriji zaustaviti beg možganov in nazaj v domovino privabiti profesorje, ki predavajo na univerzah po Zahodu. Sporazum pa predvideva tudi dvig delovne dobe z zdajšnjih 65 na 70 let. Mnogi izmed nigerijskih profesorjev, ki so se že veselili upokojitve, bodo tako primorani predavati še naprej. vIr Universityworldnews.com. Priporočamo ogled! 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12J (13J 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 Rok Kovač Ugasnjeno sonce neodvisnosti: elegija za Afriški rog »Mir in stabilnost v Somaliji, krepljenje državnih institucij, ekonomskega in socialnega razvoja ter spoštovanja človekovih pravic in pravne države so nujni pogoji za popolno odpravo piratstva in oboroženih ropov na morju ob somalski obali.« Tako veleva resolucija 1838 Varnostnega sveta Združenih narodov, zapisana pred dobrim letom dni. Seveda je za zahodne države pomembneje, kdo bo krepil in razvijal državne institucije kot pa kako. Papir prenese vse. Tudi takšne razsvetljene resolucije ne preprečujejo vojaškim velesilam odprte vojne s pirati na morju, ki je vsekakor manj ideološko sporna kot pa sodelovanje z muslimanskimi »skrajneži« pri vzpostavitvi miru. Situacija je podobna tisti iz Afganistana, le da je razlogov za invazijo manj. Opij prinaša Zahodu dobiček, piratstvo le izgubo. Kolaps države in retradicionalizacija političnih struktur Seveda ni naključje, še manj pa problem ideologije, da so prav ZDA finančno podpirale »revolucionarno socialistično« stranko Somalije na čelu s Siadom Barrejem, katerega režim je za seboj pustil enega najstrašnejših zapisov kršitev človekovih pravic. V času med leti 1986 in 1989, praktično na predvečer kolapsa osrednje oblasti v celotni državi, so ameriška naftna podjetja podpisala pogodbe s somalsko vlado, s katerimi so pridobila koncesije za iskanje in črpanje zalog »črnega zlata«. Tako so s koncem leta '89 imeli na voljo slabi dve tretjini ozemlja celotne države. Čeprav se srditi spopadi med klani in centralno oblastjo pričnejo že v letu '88, je prav leto '91 s spodletelim kontraudarom Siada Barreja označeno kot začetek krize, v kateri se velik del Somalije nahaja še dandanes. Sodelovanje klanov ob rušenju režima se ob umanjka-nju skupnega sovražnika preneha, pričnejo pa se medklanske bitke za prevlado v kaotični situaciji. Združeni narodi in ameriška vojska se do konca leta '95 popolnoma umaknejo iz države ter jo prepustijo gospodarjem vojn, razbojnikom, piratom in drugim vojnim dobičkarjem. V tej točki je fascinanten zasuk razmer na terenu, v socialnem tkivu družbe, ki naenkrat ostane brez vsakršne centralne oblasti in administracije. Po kolapsu države ter umiku mednarodnih sil pade breme reševanja konfliktov in vzpostavljanja reda na tradicionalne starešine ter zakone, značilne za somalsko nomadsko skupnost, imenovano xeer. Kljub intenzivnemu pritisku za odpravo klanov in tradicionalnih zakonov v času Barrejevega režima so te strukture preživele zlasti na račun njihove trdne zakoreninjenosti v družbenem tkivu. Po kolapsu se znajdejo tradicionalni vzorci družbenega reda v središču pozornosti, kljub kompleksni situaciji državljanske vojne pa jih v še globljo krizo vlečejo pritiski pospešeno spreminjajoče se družbe. Ironično se znajdejo na potezi po več desetletjih ravno v trenutku, ko so v največji krizi. Pritiski prihajajo z vseh strani. Urbanizacija v kontekstu ruralnih zakonikov predstavlja povsem nov in nesluten izziv starim pravilom, izoblikovanim na podlagi nomadskih skupnosti, globalizacija in z njo modernizirana brezposelna mladina, ki se pod situacijsko prisilo in prepadom med bliščem Zahoda ter lastno situacijo vse bolj zateka v kriminal, dodatno poglabljata krizo. Proces, ki pripelje posameznika na mesto starešine, je kompleksen in dolgotrajen, večinoma terja odpovedovanje in trdo delo skozi celoten življenjski cikel. S tem si starešine tudi prislužijo ugled in zaupanje. Problematična v tem oziru je zlasti izključenost mladine in žensk iz mehanizmov odločanja. Pozicija starešine kot institucije, ki deluje kot zakonodajna, sodna in izvršilna oblast, je bila med državljansko vojno postopoma diskre-ditirana, čeprav je njihov začetni trud prinesel relativen in kratkotrajen mir. Predvsem je bilo v interesu politikov, strankarskih vodij in gospodarjev vojne povečati število starešin, saj so tako z njimi lažje manipulirali ter ustvarili konfuzno situacijo, kjer ni povsem jasno, katere so prave avtoritete. Tovrstna zmeda pa je kot voda na mlin vsem, ki profitirajo ob nadaljevanju konflikta. Secesionizem severa in krizni jug Leta 1991, v trenutku kolapsa državnih institucij, svojo neodvisnost razglasi severna regija. Demokratična republika Somaliland, osnovana na šeriatskem pravu in tradicionalnih zakonih xeer, sicer mednarodno popolnoma prezrta in nepriznana, se lahko pohvali z relativno mirnim 18-letnim postopnim razvojem državnih institucij, zdravstvene in izobraževalne infrastrukture ter živahnega trgovanja z Etiopijo in Arabskim polotokom. Vitalen del pravne podlage in funkcioniranja države je deljena oblast med parlamentom in domom starešin (Guurti), kjer rešujejo pravne zadeve poleg tradicionalnih starešin tudi ostali prominentni intelektualci, praviloma izvoljeni skozi klansko strukturo. Sodstvo se deli na tri veje: sekularno, šarijo in xeer. Šarija regulira zlasti družinske zadeve in plačila odškodnin, sekularno pa posameznike, ki se nahajajo izven klanskih struktur, še posebej v urbanih območjih, ter vodi evidenco razrešenih primerov tradicionalnih sodišč. Presenetljiva je relativno sekularna narava tradicionalnega odločanja, saj so verski vodje (wadaad) praviloma izločeni iz procesa odločanja ter zgolj blagoslavljajo odločitve starešin. Podobna situacija vlada v Puntlandu na severovzhodu države, kjer so avtonomno pokrajino Somalije ustanovili starešine, vendar niso formalnopravno inkorporirani v proces odločanja, temveč delujejo iz ozadja. Največje probleme funkcioniranju xeer povzroča trenutno v celotni Somaliji običaj krvnega maščevanja, ki je z vse lažjim dostopom do avtomatskega orožja eskaliral do neslutenih višav ter jih postavil izven dometa tradicionalnih zakonov. Situacija v južni in centralni Somaliji je precej kompleksnejša, ves trud vložen za formacijo centralne oblasti pa je konstantno oviran s strani vodij različnih paravojaških frakcij, ki manipulirajo s tradicionalnimi starešinami ter ohranjajo status quo. Poleg individualnih interesov, ki stojijo na poti mirovnega procesa, je pomembna tudi izjemno heterogena sestava južno-centralne regije, kjer je poleg mnoštva klanov prisotnih tudi več različnih kultur. Mednarodna sredstva, ki sponzorirajo mirovni proces, se večinoma pretvorijo v podkupnine, namenjene starešinam, kar zgolj krepi moč tistih, katerim stanje brezvladja najbolj odgovarja. Zveza islamskih sodišč in afganistanski scenarij V letu 2000 smo priče združitvi islamskih sodišč, ki osnujejo nadklansko organizacijo, imenovano Zveza islamskih sodišč (ICU). Pričnejo se srditi spopadi med milicami ICU in ARPCT, ki dosežejo vrh v začetku 2006. Junija istega leta ICU razglasijo zmago nad gospodarji vojne in osvojijo Mogadiš, kmalu zasedejo tudi gnezdo piratov v mestu Harardhere 500 kilometrov severno od prestolnice ter prekinejo njihovo delovanje. Kratka vladavina ICU prinese v južno-centralni del prvič od začetka državljanske vojne obdobje miru. Ponovno se odprejo šole in tržnice, pričnejo se tudi čistilne akcije v večjih mestih, ki so polna smeti še od začetka devetdesetih. Po več kot desetih letih začne delovati pristanišče v Mogadišu, kmalu pa pridobijo tudi podporo med večinsko populacijo. Dejstvo, da je bil prihod radikalnih islamistov na oblast trn v peti Bushevi administraciji, ne potrebuje posebne pozornosti. V invaziji proti koncu leta 2006 etiopska vojska s podporo ZDA premaga ICU ter na oblasti ustoliči TFG, ki brez podpore ljudstva in kredibilnosti v rekordnem času zopet pahne celotno južno-centralno regijo v kaos. Pričnejo se spopadi med gospodarji vojn in njihovimi paravojaškimi milicami, šole in tržnice se zaprejo, piratske celice pa se namnožijo vzdolž somalske obale kot gobe po dežju. Paralele z razvojem dogodkov v Afganistanu bi težko bile bolj jasne. Poražena ICU ustanovi opozicijsko stranko ARS, ki na mirovni konferenci v Džibutiju maja 2008 vstopi v koalicijo s TFG, iz njenih vrst pa je izvoljen tudi predsednik Somalije. Poraz ICU in kompromisen vstop v koalicijo s centralno vlado pod vplivom Zahoda le dodatno radikalizira najbolj militantne odrede bivših ICU. Paravojaška organizacija z imenom Al-Shabaab začne z naj-silovitejšimi gverilskimi spopadi v zadnjih desetih letih, Mogadiš in celotno južno-centralno regijo pa zopet spremenijo v bojišče. Mirovna misija leži na plečih slabo oborožene in usposobljene vojske Afriške Unije. Posledice brezvladja Mineva osemnajst let od začetka oboroženega konflikta in kolapsa državnih institucij v Somaliji. Brezvladje, ki je sčasoma postalo že skoraj institucionalizirano, terja svoj človeški in okolijski dolg. Poleg humanitarne katastrofe, ki smo ji lahko priče v vsej juž-no-centralni regiji, se je zaradi porasta piratstva in razbojništva zmanjšala tudi dobava humanitarne pomoči, saj ladje človekoljubnih organizacij preprosto ne morejo varno pristati ob somalski obali. Logistične težave in nevarnosti, ki jim pretijo pri distribuciji pomoči v notranjosti države, so skorajda nepremostljive. Nedavno tega je generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki-Moon zaprosil zvezo Nato za varstvo ladij, ki dobavljajo pomoč sestradanemu somalskemu ljudstvu. Prav tako je Nato pričel z varovanjem tovornih ladij pred vse bolj tehnološko sofisticiranimi pirati v Adenskem zalivu. Poleg izredno hitre erozije zemlje, ki jo povzroča vojno opustošenje pokrajin, in posledične dezertifikacije je tsunami leta 2004 razkril še eno temačno skrivnost. Poleg direktne materialne škode, ki jo je povzročil na kopnem, je tja naplavil tudi ogromno število sodov in zabojnikov s strupenimi medicinskimi in jedrskimi odpadki, ki so povzročili množico obolenj in smrti lokalnega prebivalstva. Državne koncesije za ravnanje z nevarnimi odpadki prinašajo milijonske dobičke mafijskim družbam, ki namesto dragega shranjevanja raje z njimi odplujejo v somalske vode ter jih preprosto odvržejo v morje. Dokler traja brezvladje, raste tudi povpraševanje po orožju, kar odgovarja tako gospodarjem vojne kot tudi vojaški industriji Zahoda. Za izgovor pa se zopet uporablja grožnja islamskih skrajnežev in Al Kaida. Moderna zastopniška demokracija je narejena predvsem po vzorcu razvitih zahodnih družb, ki temeljijo na individuali-ziranemu posamezniku. Uvoz tovrstnega koncepta v večinoma ruralno družbo, temelječo na tradicionalnih pastirsko-nomadskih običajih in zakonih, s kompleksno klansko strukturo in etnično heterogenostjo je v najboljšem primeru obsojen na propad. Spopadanje Zahoda s problemom piratstva je zdravljenje simptomov, ne pa bolezni same. Nesmiselno se je spopadati s piratstvom kot samostojnim problemom, saj je ta odraz in reakcija na razmere, ki že slabi dve desetletji razjedajo somalsko družbo. Odvisnost prebivalstva od piratske dejavnosti iz leta v leto narašča, saj je to skorajda edina »gospodarska« dejavnost v državi. Za primer lahko vzamemo Puntland, katerega pirati letno zaslužijo tretjino več kot celotna regija. Trn v peti Zahoda je odpor islama do zahodne potrošniške kulture ter zavračanje kapitalističnega koncepta demokracije kot smiselnega uvoza v družbe z drugačnim razvojem in insti-tucionalizacijo socialnih in političnih struktur. Kot ogledalo pa lahko Zahodu služi dejstvo, da so zaveznike v boju zoper verski ekstremizem našli ravno v gospodarjih vojne. internacionala Medtem ko so v drugih italijanskih mestih sobotni dopoldnevi namenjeni druženju, srečevanju in živahnosti, malo pred pol-dnevom na trgu pred cerkvijo v Rablju ni nikogar. Avtomobili, ki vozijo po urejenih in čistih ulicah, imajo praviloma tuje registracije in se ne ustavljajo; prostrana parkirišča med visokimi bloki so čudno prazna. In čeprav je vse na svojem mestu – pošta je odprta že od jutra in iz bara diši po espresu – v dolini vlada pozornost zbujajoča tišina. Ajda Schmidt Rabelj 3 4 5 6 7 10 11 12 13 14 (15) 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 Mestece Rabelj leži v ozki alpski dolini na italijanski strani prelaza Predel, približno deset kilometrov južno od Trbiža, in tako daleč, kot sega znana zgodovina teh krajev, sega tudi zgodovina kopanja svinčeve in cinkove rude izpod rabeljskih hribov. Od časa, ko so se v osmem stoletju pred našim štetjem ljudem tukajšnja tla prvič zazdela zanimiva in uporabna, se je rudarska dejavnost skozi različna obdobja in tehnike razvijala in dosegla vrhunec med obema vojnama. V mestu, ki je zraslo skupaj z rudnikom, je še pred dvajsetimi leti živelo več kot tisoč dvesto ljudi, ki pa so se po mučnem in nepreklicnem zaprtju rudnika na začetku leta 1991 počasi porazgubili; danes ima Rabelj manj kot štiristo prebivalcev. Z ukinitvijo obrata pa je mestece izgubilo ne le glavnino prebivalstva, temveč tudi svoj osrednji vir identitete; v širokopotezno zgrajenih blokih, ki nosijo ulične tablice z napisi, kot so Ulica industrije in Avenija rudarjev, izza preperelih zaves vedno več oken zeva brez znakov življenja. Razlog za nekdanjo prosperiteto in nenadno opustošenje se tako torej nad mestom razprostira po razgaljenem in razkopa-nem pobočju, ki se zaradi prisotnosti rudnin sveti v rjasto rdečkastih odtenkih. Industrijske hale, namenjene obdelavi izkopane rude, so navidez zmedeno zaplezane strmo v breg. V eni izmed večjih hiš takoj poleg rečne struge so včasih spali rudarji, ki so na delo prihajali od drugod in v mestu niso imeli stalnega prebivališča. Danes ostaja le še lupina stavbe s prostornim, izpraznjenim dvoriščem, na rob katerega so lično prislonjeni kontejnerji za reciklažo, notranjost pa razen nekoga, ki po pritličju v plastičnih posodicah nastavlja hrano mačkam, nikogar ne vznemirja. V stavbah, v katerih nihče več ne stanuje, se tudi nihče ne trudi z zaklepanjem. Ostanki nekega bivšega vsakdana, ki se razsuto pojavljajo po sobah, so v popolnem kontrastu z občutki, ki jih zbuja okolica; če urbanistično pozorna urejenost in počiščenost ulic priča o poskusu nove, predvsem pa drugačne namembnosti mesta, hkrati pa zaradi nekam nasilne regeneracije deluje rahlo neživljenjsko, je v teh sobah še preveč ostankov nekega drugega življenja – z vsemi detajli preteklosti, ki tako puščeni, padli iz izginulega konteksta, delujejo neverjetno pretresljivo in groteskno. Navidezno poležana prevleka na postelji, kup odej v kotu, dvignjen pokrov straniščne školjke in prazne garderobne omare nosijo v sebi nekakšno obupano sunkovitost odhoda, odtrganja od kraja, ki je po skoraj treh tisočletjih neke sicer različno intenzivne, pa vendar kontinuirane dejavnosti nenadoma postal neuporaben in izpraznjen. Prepričljiv razlog za nepreklicno zaprtje obrata se izgublja v nejasnih člankih na spletu in v brošurah, ki slavijo bogato zgodovino mesta brez razlag o sedanjosti. Glavni povod naj bi bilo dokončno izčrpanje glavne rudne žile, zaradi česar je obrat počasi upešal v naraščajoči finančni stiski, sklepam pa, da je v pospešenem stampedu kapitalističnih teženj in pogojev svetovnega trga kopanje v Rablju postalo preprosto predrago; deloma zaradi pocenitve delovne sile v nahajališčih drugod po svetu in deloma zaradi kompliciranega transporta, saj odvoz večjih količin surovin iz gorske doline tudi v modernejših časih nikakor ni ne lahek ne preprost, predvsem pa ne poceni. Šestega februarja leta 1991, na dan, ko naj bi obrat uradno zaprl svoje jaške, je v rudnik odšlo petinpetdeset rudarjev, ki so v znak protesta ostali pod zemljo sedemnajst dni. Vsa zagotovila, ki so jim bila dana ob koncu demonstracij, so ostala na papirju in razen ustanovitve muzeja, ki beleži slikovito preteklost rudnika in skupnosti, ki se je oblikovala okrog njega, se z nastalo situacijo ne ukvarja nihče. Občutek osamljenosti in pozabe se, po besedah nekega starejšega prebivalca, razširja po pokrajini, ter med skalami in jezerom odmeva glasneje od črpalk, ki še črpajo vodo iz globljih obzorij rudnika. Eden od bivših delavcev je še danes vsak dan pozoren na zvok črpalke; posluša in skrbi, da se ritem nikoli ne pretrga. 8 1 2 9 šok terapija Robert Bobnič Učne ure Sašo Furlan Novi načini svobode govora kapitalističnega Letošnji sicer že tradicionalni oktobrski študentski sejem z imenom Študentska arena na Gospodarskem razstavišču je bil eden izmed prvih poligonov, na katerem je Tribuna po enajstih letih mirovanja znova razmigala svoje kosti in se predstavila javnosti. Poleg vsesplošnih predstavnikov interesov kapitala, ki so obiskovalke in obiskovalce napolnili z vsem mogočim marketinškim burkaštvom, predstavnikov represivnih aparatov države – prisotni so bili kot razstavljalci –, kozarcev za dva deci piva za dva evra in pol ter »peace busa« sta se tam tako znašla tudi dva predstavnika svobodnega izražanja mnenj, in sicer Radio Študent s svojim »speaker cornerjem« in Tribuna s svojo kartonasto instalacijo. Kar pomeni, da so lahko vsi mimoidoči svoja mnenja brez cenzure povedali bodisi v RŠ-ev mikrofon bodisi s čopičem popisali Tribunine kartone, ki so kasneje pristali na več metrov visoki instalaciji. Morda je bilo krivo tudi vreme, morda kaj drugega, da sta tako Radio Študent kot Tribuna svoj prostor pod tistim oktobrskim soncem dobila ravno nasproti nežnejših predstavnikov monopola nad fizično (pri)silo – policije. Usoda svobodne kreacije je nanesla, da sta se na kartonih kmalu pojavila napisa »Pozor, lepa policija« in »Policija = nasilje«. Ob približno istem času kakšne tri metre stran predstavnik Radia Študent med pozivanjem k svobodnemu izražanju na njihovem mikrofonu prisotno občestvo vpraševal, ali morda koga moti sama prisotnost omenjenih organov pregona. Ko se je avtor teh vrstic zvečer odpravljal s prizorišča in vmes razmišljal, da bi se odpravil kam, kjer lahko za dva evra in pol dobiš celo pivo, ga je pri Tribunini instalaciji zmotila odsotnost ravno tistih dveh kartonov, ki sta vsebovala besedo policija. Je mar usoda udarila še enkrat? Ne – tokrat je bil na delu fizikalni zakon, vzrok – posledica. Svoboda govora – represija. Bili smo cenzurirani! Kot smo izvedeli kasneje, je po neformalnem pritisku prisotnih policistov plakate odstranil predstavnik organizatorja, prav tako pa v nadaljnje prepovedal vsakršno izražanje mnenj o policiji kot družbenem organu – oziroma če sem natančnejši, vse besede, v katerih bi se pojavil morfem pol. Iz enakih razlogov je bil do konca arene s prizorišča odstranjen tudi Radio Študent. Naj omenimo, da za takšno ravnanje nismo dobili nobene uradne obrazložitve, neformalno pa naj bi šlo za sovražni govor. Na kakšen način naj bi omenjene parole udejanjale sovražni govor, nam prisotni niso uspeli razložiti. Ob tem je potrebno poudariti, da se ob paroli »Policija = nasilje« ne smemo ujeti v nikakršno teoretično ali drugo argumentiranje, saj bi s tem sprejeli vsiljeva-no logiko in si nataknili zanko okoli lastnega vratu. Ker ni šlo za nič drugega kakor za napačno interpretiranje sovražnega govora – ki, mimogrede, kar poka po šivih v nacionalizmih in šovinizmih osrednjih političnih ter medijskih govorov – in ker na omenjeno tolmačenje institucije svobode govora ne pristajamo, menimo, da je šlo za grobo kršitev 39. člena Ustave Republike Slovenije: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja [...]«. S tem pa tudi za kršitev enega izmed temeljnih postulatov vsakršnega demokratičnega delovanja. Prav tako je prišlo do uporabe zunajzakonskih pooblastil, saj ima policija po zakonu jasno določena pooblastila za posredovanje v primeru suma storitev kaznivih dejanj ali prekrškov. Ko smo za obrazložitev dogajanja prosili Generalno policijsko upravo, so nam odgovorili, »da so službujoči policisti na sejmišču organizatorja opozorili na po njihovem mnenju neprimerno vedenje nekaterih posameznikov do policistov«. Če je res prišlo do kakšnega neprimernega vedenja – ki sicer sploh ni določeno – določenih posameznikov, potem se seveda postavi vprašanje, zakaj jih policija ni na to opozorila in ukrepala v skladu s svojo zakonsko nalogo? Morda so bili to ljudje, ki so se ob teh nečednostih slučajno zadrževali v bližini Tribune in Radia Študent? Mar to pomeni, da dotični policisti na sami areni svoje naloge niso opravljali vestno? V tem primeru bi morala policijska uprava uvesti interni postopek, ki bi takšne nepravilnosti odkril in sankcioniral. Vprašanje pa je tudi, kakšne so sploh naloge policije v takšnih primerih, saj na sejmišču primarno ni nastopala kot organ za vzdrževanje javnega reda oziroma varnosti obiskovalcev, temveč kot eden izmed razstavljalcev. Bi potemtakem morali prisotni policisti poklicati nikogar drugega kot – policiste? Ker seveda nič od tega ne drži in smo bili priče onemogočanju svobodnega izražanja mnenj, je treba zadevo osvetliti še s samega kapitalskega vidika. Policija je namreč, kot nam je zatrjeval predstavnik organizatorja, ena izmed rednih strank Gospodarskega razstavišča (predstavlja se celo na otroškem bazarju), zato si ne morejo privoščiti njihovega nezadovoljstva, saj tako zgubijo velik del dohodka. Že na Študentski areni se naj bi v mošnjiček/ trezorje/bančne račune spustilo okoli 15.000 evrov. Sedaj lahko tudi točno vidimo, koliko je vredno gnezdo, v katerega sta očitno dregnila dva plakata in nekaj besed. Če se je do tu kdo vprašal o problematičnosti same manifestacije policijske moči na sejmu, pred katerim stoji pridevnik študentski, in bi ob tem spomnil še na kakšno drugo prireditev, potem lahko poleg odgovora a) ideološko vzgajanje konformnega državljana pripiše še b) skromen letni kapitalski izkupiček. Ob gledanju spektakularnih prihodov helikopterjev in spuščanj po vrvi na streho Gospodarskega razstavišča, smo tudi mi obkrožili oboje. Vseeno pa je izražanje mnenj precej oscilirajoča zadeva, saj je že naslednji dan, v vetrovnem oktobrskem dopoldnevu, nekje na vrhu kartonaste instalacije pisalo: »Policija, imamo vas radi, še bolj pa svobodo!« izkoriščanja: intelektualna lastnina datum: 19.10.2009 zadeva: Uradni odgovor glede dogajanja na Študentski areni Spoštovani, pišem vam v imenu študentskega časopisa Tribuna, ki se po več kot desetletni prekinitvi ponovno vrača v slovenski medijski prostor. Tako smo v okviru vzpostavitve časopisa na nedavni prireditivi Študentska arena pripravili obsežno akcijo, kjer smo vsem obiskovalcem omogočali eno izmed temeljnih državljanskih pravic, in sicer svobodno izražanje mnenj. Svoja mnenja so svobodno zapisovali na kartonske podlage, te pa smo kasneje tudi razstavili. Ker sta bili med mnenji tudi "Pozor, lepa policija" in "Policija=nasilje", nam je organizator po posredovanju policije – ki je bila prisotna kot razstavljalec – plakate odstranil, prav tako pa v nadaljnje prepovedal vsakršno izražanje mnenj o policiji kot družbenem organu. Iz enakih razlogov je bil s prizorišča odstranjen Radio Študent. Naj omenimo, da za takšno ravnanje nismo dobili nobene uradne obrazložitve (niti to, katera policijska uprava se predstavlja na sejmu), neformalno pa naj bi šlo za sovražni govor. Ker na takšno tolmačenje institucije svobode govora ne pristajamo, menimo, da je šlo za kršitev 39. člena Ustave Republike Slovenije. Tako bomo o dogodku poročali tudi v prvi izdaji časopisa Tribuna, zato vas posimo za uradno pojasnitev dogodka oziroma mnenje o delovanju policije v tem konkretnem primeru. Že vnaprej se zahvaljujemo za odgovor, Lep pozdrav, Robert Bobnič, uredništvo študentskega časopisa Tribuna datum: 19.10.2009 zadeva: Re: Uradni odgovor glede dogajanja na Študentski areni Pozdravljeni! V zvezi vaših vprašanj vam sporočamo, da so službojoči policisti na sejmišču organizatorja opozorili, po njihovem mnenju, na neprimerno vedenje nekaterih posameznikov do policistov. Kakšne ukrepe je organizator povzel v tej zvezi, nam ni poznano. Drugih ukrepov ali aktivnosti, kot jih navajate, policisti niso izvajali. S spoštovanjem! Leon Keder Predstavnik policije za odnose z javnostmi Ob koncu 60. let 20. stoletja se je v načinu kapitalistične produkcije zgodil paradigmatski zasuk od t. i. fordističnega k postfordistič-nemu načinu proizvodnje. Različne sociološke teorije omenjeno spremembo poimenujejo z različnimi imeni (in jo seveda tudi različno interpretirajo): na primer, regulacijska teorija govori o prehodu iz fordizma v toyotizem, drugi govorijo o postmoderni-zaciji, tretji o informatizaciji produkcije ... Na splošno pa se teorije strinjajo, da je s koncem 60. oziroma z začetkom 70. let hegemonija načina produkcije, ki je bil na začetku 20. stoletja vpeljan sprva v avtomobilski industriji (najprej v Fordovih tovarnah – od tod ime »fordizem«), vsaj na zahodu prišla do svojega konca. Ključne značilnosti fordizma so bile predvsem množična in standardizirana proizvodnja (ki naj bi vključevala množično ponudbo in množično povpraševanje), delo za tekočim trakom, proizvodnja homogenih, serijskih produktov; ureditev v tovarni je bila toga, centralistična in hierarhična, delavstvo pa je bilo kot privesek stroju dekvalificirano in podvrženo disciplini, ki so jo diktirale zahteve produkcijskega procesa. Vzporedno s protesti leta 1968, ki so bili naperjeni proti togim strukturam tovarniškega dela, rigidnemu šolskemu ideološkemu aparatu in tradicionalnim družinskim vrednotam, se je vsaka izmed teh sfer močno modificirala. Priče smo lahko bili porastu pluralizma identitet, spolnih praks in t. i. vse-življenjskemu, bolj fleksibilnemu in privatiziranemu izobraževanju. Prevladujoča proizvodna enota v gospodarstvu je postala manjša specializirana in fleksibilna enota, z diverzificirano ponudbo. Organizacija delavnega procesa se je v postfordizmu dehierarhizirala in eman-cipirala od stroge tovarniške discipline. Dobrine, ustvarjene v transformirani produkciji, ki vse bolj temelji na informacijah in komunikaciji, niso zgolj materialni, temveč tudi oziroma predvsem nematerialni in – kar je zelo pomembno – neposredno družbeni (npr. kulturni proizvodi, družbene storitve, znanje, komunikacija, ideje …). Nova postmodernistična, nehierarhična, deteritorializi-rana produkcija pa vsekakor ne pomeni emancipacije kot take, temveč uvaja predvsem nove modificirane oblike poblagovljanja, privatizacije, eksploatacije in neposredne kontrole. Nova produkcija, ki temelji na nematerialnem delu ne zahteva zgolj discipliniranega telesa, ki je bilo potrebno za fordistično proizvodnjo, temveč od individuumov zahteva najrazličnejše psihične, umske in čustvene kompetence. Povedano z besedami Rastka Močnika: »Potem ko si je kapital s fordizmom podredil delavska telesa, si v postfordizmu podreja tudi duha in dušo, čustva in inteligenco. Zdaj ni več dosti, da potrpiš – zdaj se moraš ob garanju še navduševati. Kapital ne pije več samo krvi, zdaj hoče še dušo in srce.« Protislovnost kapitalističnih družbenih odnosov se zato, kot je detektiral že Karl Marx, kristalizira v tem, da je visokopro-duktivna družba, razvita v kapitalizmu, utemeljena na privatnem prisvajanju njenih produktov in na privatnem upravljanju produkcije, medtem ko sta vse bolj razvijajoča se znanost in tehnologija najizrazitejša predstavnika podružbljenosti dela. Marx v tekstu z naslovom Grundrisse (Očrti kritike politične ekonomije) nakaže ključno vlogo t. i. general intellecta: »Stroji, lokomotive, železnice, selfacting mules … so s človeško roko ustvarjeni organi človeških možganov; upredmetena moč/sila znanja. Razvoj capital fixe nakazuje, na kateri stopnji je obče družbeno znanje, knowledge, postalo neposredna produktivna sila, tako da so sami pogoji družbenega življenjskega procesa prišli pod kontrolo general intellecta ter so njemu primerno preusmerjeni.« Marx general intellect razume kot fiksni kapital, z znanostjo, materializirano v avtomatizirani maši-neriji. Glede na opisane trende postfordistične produkcije, pa lahko koncept general intellecta razširimo celo na silo, manifestirano v samem javnem diskurzu, v »jezikovni interakciji živega dela«. Če je prevladujoči način produkcije predvsem kognitiven, nematerialen, potem eksploatacija s strani kapitala ne more potekati več na podlagi delovne teorije vrednosti, ki jo razvije Adam Smith in na katero se v večini svojih tekstov opira tudi Marx, saj ta temelji na delovnem času kot meri vrednosti. Po tej teoriji (nekoliko poenostavljeno) delavčevo presežno delo, tj. delo preko časa, ki je potreben za povračilo njegove mezde, postane vir presežne vredno- sti oziroma profita, stalno naraščajočega povečevanja kapitala. Kot je med drugimi pokazal Antonio Negri, zaradi hegemonične vloge znanosti, intelekta in družbene kooperacije pri ustvarjanju družbenega bogastva nastane izjemno kvantitativno nesorazmerje med uporabljenim delovnim časom in njegovim produktom, tako da nastalo bogastvo nima več neposredne zveze s stroški proizvodnje. Izkoriščanje preko profita tako postaja na tem terenu praktično nemogoče, zato kapitalistična eksploatacija prevzame obliko rente. Ta stara/nova logika je najbolje vidna pri vsiljevanju zakonov, ki se tičejo tako imenovane intelektualne lastnine, ki postajajo vse bolj pomembne in večkrat dosegajo ogromne ekonomske vrednosti. Namen pravic intelektualne lastnine naj bi bil zaščite-nje inovativnih izdelkov in storitev, podjetij in oseb ter njihovih investicij in s tem omogočanje, da lahko ti tržijo in distribuirajo svoje izdelke končnim uporabnikom. Ključen paradoks se na tem mestu kaže predvsem v tem, da na eni strani znanstveno delo, intelektualna spoznanja in ideje primarno ne proizvajajo množice predmetov z uporabno vrednostjo, temveč producirajo »obče dobrine«, ki so del splošnega izkustva subjektov. Na drugi strani pa država v službi kapitala avtoritarno vsiljuje zakone, ki znanje kot občo, javno dobrino poblagovljajo, privatizirajo in monopolizirajo. Na tem mestu je ključna okrepljena vloga države, katere avtoriteta je na tem področju nujna. Kot je opozoril Slavoj Žižek, je logika postmodernega kapitalizma v temelju protislovna ravno zato, ker po eni strani teži k deregulaciji, deteritorializaciji (sega onstran začrtanih teritorijev državnih meja), po drugi strani pa so za subsumpcijo dela pod kapital vse bolj potrebni avtoritarni posegi zakonskih in drugih državnih aparatov. Logika kapitala in državnega aparata je poleg tega povsem iracionalna, saj umetno ustvarja redkost dobrin, s tem da (na primer z uvajanjem avtorskih pravic, patentov, znamk, modelov) vsiljuje višje cene, kot so »upravičene«, izhajajoč iz stroškov produkcije. Seveda se večkrat lahko srečamo z ugovori, po katerih naj bi zakoni intelektualne lastnine avtorju znanstvene inovacije pač legitimno podelili monopol nad odkritjem, ki je njegovo, in preprečili kopiranje njegovih izdelkov s strani drugih. Zabloda je ravno v mišljenju, da je zaslugo za znanstveno odkritje možno pripisati enemu subjektu, saj je vsako znanstveno spoznanje povezano s celotno zgodovino znanosti in je tudi samo vsebovano v vseh nadaljnjih spoznanjih. Koncept intelektualne lastnine se zato pokaže zgolj kot absurdnost privatizacije občega intelekta, kot eksploatacija preko rente, ki nima nobene »normalne« funkcije v procesu proizvodnje, temveč služi zgolj izrazito neegalitarni (re) distribuciji dobrin. Postmodernistična, nehierarhična, torial ivatiza< eksploatacije in neposredne kontrole. 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 (17) 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 Samo Bohak Matevž Straus Med možnostmi Političnost dreka prihodnosti in ponavljanjem zgodovine Kako začeti razmišljanje o novemu družbenemu gibanju, ki se šele rojeva oziroma čaka, da se bo rodilo? Morda je smiselno začeti z orisom sveta, v katerem smo se danes znašli. Da bi lahko razumeli svet, v katerem živimo, se moramo vrniti v zgodovino, v čas nastajanja našega krasnega novega sveta. Ko bomo razumeli genezo našega sveta, se lahko preko sedanjosti odpravimo v nejasno prihodnost. Leta 68 so študentje, delavci in intelektualci kriknili odločni »NE!« sistemu, ki je iz njih delal vijake v stroju, sistemu, ki je delo iz ustvarjalnega procesa spreminja v ponavljajočo se muko, sistemu, ki zatira človekovo ustvarjalnost, ga poneumlja in posamezniku jemlje nekaj osnovnega – dostojanstvo. Zavzeli so ulice in univerze, pisali pamflete, risali grafite in kričali na ves glas. Zahtevali so nemogoče. Boljši in pravičnejši svet, konec izkoriščanja in konec sistema, ki jih sili v način življenja, nevreden človeka. Zahtevali so konec kapitalizma. Danes so pozivi po koncu oziroma vsaj radikalni spremembi kapitalizma vse močnejši. Ne prihajajo samo iz vrst radikalnih marginalnih družbenih skupin in levičarskih intelektualcev, ampak tudi s strani »očeta« ameriškega neoliberalizma. Adam Greenspan je skrušeno priznal, da se je zmotil. Nedavno so v predgovorih ob ponovni izdaji Komunističnega manifesta priznani intelektualci, kot so ekonomist Jože Mencinger, Rastko Močnik, filozof Mladen Dolar in velika ikona Slavoj Žižek, vsak na svoj način ugotavljali, da so strukturne spremembe nujne. Ugotavljali so, da so antagonizmi v neoliberalni obliki kapitalizma preveliki, da bi si ta lahko zagotovilreprodukcijo innadaljnji obstoj. Četudi se ne strinjamo s teoretičnimi izpeljavami omenjenih piscev, moramo priznati simbolno razsežnost dejstva, da smo lahko sploh priče ponatisa Komunističnega manifesta in da je diskurz takšne vrste sploh možen. Še nekaj let nazaj so bile takšne debate nezamisljive in javna podpora omenjenim idejam je veljala za politični samomor. Še ne tako dalgo nazaj je Slavoj Žižek ponavljal misel o tem, da si ljudje lažje predstavljajo konec sveta kot konec kapitalizma. Ko je te besede izrekal, so bile resnične. Vendar se zgodovina tokrat ni zmenila za mnenja zavedenih množic, želje, in iluzije ekonomistov ter mokre sanje oblastnikov. Kondratijev cikel je zaključil svoj krog in nastopila je še ena kriza kapitalizma. Dan D je napovedala le peščica ekonomistov, večino je kriza popolnoma presenetila. Ironično bi lahko govorili o vdoru resničnosti v »resničnost«. Gospodarski kazalci so bili še zadnje trenutke pred krizo optimistični, trg je rasel in rasel, zakoni ekonomije niso bili pomembni za novodobne ekonomiste in skupinska iluzija je bila močnejša kot kadar koli. Ideologi so dobivali Nobelove nagrade in prihodnost je bila svetla kot še nikoli. Nato se je zgodilo nezami-sljivo, celoten finančni svet se je sesul kot hišica iz kart in začela se je operacija »zlata padala«. Ekonomisti, ki so se prej na vse pretege branili posega države v gospodarstvo, so sedaj zaprosili za in dobili milijarde, s katerimi naj bi popravili svoje napake in spet zagnali motor kapitalizma. V tem dejanju je poosebljeno načelo socializacije tveganj in privatizacije dobička. S te točke se lahko vrnemo v sedanjost. Kriza traja že kar nekaj časa. Slišimo govorice o okrevanju gospodarstva. Uradna (svetovna) politika je mnenja, da se obrača, kmalu bo spet vse po starem. Na tem mestu si moramo zastaviti dve vprašanji. Prvič: je res tako? In drugič: ali želimo, da bi se to zgodilo? Odgovor na prvo vprašanje nam poda ekonomist Paul Krugman, dobitnik Nobelove nagrade, ki nas svari, da nas, če ne sprejmemo radikalnih sprememb, čaka še ena kriza, ki bo mnogo globlja od te, v kateri smo zdaj. Odgovor na drugo je bolj problematičen. Douglas Rushkoff v svojem prispevku z naslovom Naj umre zapiše: »Z malo sreče si ekonomija ne bo nikdar opomogla, v popolnem svetu bi borze padle še za 70 do 80 odstotkov skupaj s sesutjem istega odstotka naših nacionalnih bank …« Nagonska, a logična reakcija bralca je ogorčenje. Kdo bi si želel sesutje nacionalnega oziroma svetovnega monetarnega sistema? To bi prineslo lakoto, vojne, revolucije in posledično smrt milijonov nedolžnih. Po krajšem premisleku bi bralec ugotovil, da sistem, v katerem živimo, vse to že ustvarja. Morda se bo spomnil statistik, ki jih vsake toliko časa prebere v časopisu. O smrtih, boleznih, vojnah in revolucijah, ki so v tretjem svetu del vsakdana. Vendar obstaja možnost, da bralca to ne bo ganilo. Na koncu koncev v duhu današnjega časa, v ekonomiji in politiki ni prostora za moralo in naivne idealiste, živimo pač v krutem svetu, ki je vseeno najboljši možni. Takšna argumentacija kar kliče po novodobnem Voltairu, ki bi z ostjo ironije osmešil našega bralca, in duh časa bo verjetno poskrbel, da se slej ko prej kakšen tudi pojavi. Brez ironije pa lahko na sistem, v katerem živimo, gledamo kot na potapljajočo se ladjo, podgane so jo že zapustile, le ljudje še vztrajajo na njej, prepričani, da je z njo vse v najlepšem redu. Jo je možno še popraviti ali moramo začeti iskati drugo, je dilema, ki jo prepuščam bralcu, dejstvo pa je, da potrebujemo radikalne spremembe. Če se za njih ne bomo odločili, bomo v njih prisiljeni. Brez pompoznosti lahko priznamo, da smo se znašli pred zgodovinsko odločitvijo. Neoliberalizem je pogorel na svojem lastnem terenu, ekoloških problemov ne moremo več spregledati, rakasto tkivo se je v naši bolni družbi, ki jo opisuje Erich Fromm, preveč razširilo. Je morda najboljša rešitev, da pustimo ta »brezbožni svet« uničenju in na pogorišču zgradimo novega? Marsikdo je morda pripravljen sprejeti takšen sklep. Vendar to ne more biti osnova za novo družbeno gibanje, ki se šele rojeva. Za kaj naj bi se to gibanje zavzemalo? Morda lahko na kratko s parafrazo Johna Hollowayja potencialno smer gibanja opišemo tako: Mi smo študentje, a smo več kot to, ne zavzemamo se toliko za pravice študentov kot za svet, v katerem imajo mladi ljudje prihodnost. Ne zavzemamo se toliko za brezplačno šolstvo kot za preseganje ideje izobraževanja kot dobrine. Ne zavzemamo se toliko za ohranitev študentskih bonov kot za ohranitev pogojev, v katerih lahko študentje in študentke v miru študirajo in snujejo ideje za boljši svet, v katerem želijo živeti. Ne zavzemamo se toliko za večji vpliv našega gibanja kot za preseganje ozračja apatije. Ne zavzemamo se toliko za koristi posameznih skupin kot za preseganje ideje o egoističnem posamezniku, ki je nenehno v vojni vseh proti vsem. Zavzemamo se za dostojanstvo posameznika in solidarno družbo, v kateri lahko skozi dialog snujemo ideje za boljši jutri. Skupaj s študenti leta 68 pa lahko rečemo : Ne, ne bomo posvetili naših življenj vladavini denarja, ne, ne bomo posvetili vseh dni svojega življenja abstraktnemu delu, namesto tega bomo naredili nekaj drugega. lahko prepričani vse v William Ian Miller, ameriški filozof in avtor Anatomije gnusa, zadene žebljico na glavico, ko pravi, da je »civiliziranim ljudem z družbenega in psihičnega gledišča težko govoriti o gnusnih rečeh, če se ne morejo sklicevati na otroštvo, adolescenco ali zbijanje transgresivnih vicev« (Miller 2006, 20), a hkrati ne pozabi, da se »le stežka upremo pogledu na reči, ki se nam gnusijo – pogosto celo prisilno 'vržemo nanje še drugo oko'« (Miller 2006, 8). A kaj se zgodi, ko govorimo blazno resno o gnusnih stvareh – ko jih potegnemo iz gnusa in damo status predmeta resne analize? In če gremo še dlje – ko združimo debato o dreku z umetnostjo in politiko? Tokrat brez moraliziranja, uglajene prefinjenosti in prikritega hihitanja. In kdo bi bil na tem mestu bolj primeren kot Srečko Kosovel, avtor dela, ki je združilo drek, umetnost in politiko. Kons. 5, konstruktivistična pesem, so nam dejali v šoli, je delo, ki odraža Kosovelovo svetovnonazorsko stališče, in nadaljevali z razlago v smeri navezovanja na uporabnost gnoja, pesniške svobode in duhovne vrednosti ter kritiko denarja oziroma kapitalizma, ki preraste v kritiko materializma in kapitalske logike (o)številčen(van)ja. Naj bo razlaga prava ali ne, naj bo resničnost taka ali ne, ta diskurz nam ponuja prenekatero kost za glodanje – skozi prizmo odnosa do dreka. Gnoj je zlato ... Kosovelov začetni verz »Gnoj je zlato« je osnovan na podlagi knjižice »Gnoj je zlato« (žepni format z mehkimi platnicami in 16 stranmi) agronoma A. Jamnika, knjižica pa vsebuje koristne nasvete za poljedelce. Označimo jo lahko kot besedilo higieničarja, obsedenega z vprašanjem dreka in njegove koristnosti. »Spomnite se, pravi Bentham, da ne opravljamo ali da vsaj ne bi smeli opravljati potrebe brez vsake koristi. To bi se moralo uporabiti kot gnoj« (Laporte 2004, 131). Jeremy Bentham, filozof, pravnik in reformist, nam je najbolj znan kot utemeljitelj utilitarizma, zaradi oblikovanja t. i. panoptikuma in nezanemarljivega vpliva na filozofe (John Stuart Mill) in politike (Roberta Owena – začetnika socializma). Bentham je bil seveda še eden izmed higieni-čarjev, ki so bili obsedeni v vprašanjem dreka in so se o njem spraševali v svojih pripovedih, spominih, poročilih, pismih in esejih. Higieničarji so sebe »doživljali kot pionirje novega reda, hrabre junake, ki so morali kljubovati nenaklonjenosti javnega mnenja ali zakonitih oblasti, obenem pa tudi grožnji sramote, ki bi se lahko prijela njihovega imena« (Laporte 2004, 135). Bolj ko je logika kapitalizma pridobivala na razsežnosti, bolj je ideja higieničarjev rasla in privedla do edikta iz leta 1539, v katerem je francoski kralj Franc prepovedal odmetavanje dreka na pariške ulice in to prakso nadomestil z transportiranjem iztrebkov na podeželje, kjer se drek kopiči, pretvarja, in »če je lastnost tistega, kar je izvrženo, da se vrne, moramo slediti poti tistega, kar je bilo izključeno in povzroči, da se na isto mesto vrne nekaj, kar se je iz njega rodilo, a se obenem ločuje: kar je izključeno iz produkcije, odpade, se, potem ko se preobrne, neizogibno vrne v proces kroženja, v katerem po končani pretvorbi nastopa kot nekvarljivo« (Laporte 2004, 24). Ustvarjen je bil popoln sistem pretvarjanja dreka, tako rekoč od-drekanja dreka, katerega lastnost pa je bila kreacija novega sistema politične nadvlade. Laporte pravi, da se tako rodi zaklad, zaklad jezika, kralja, države (Laporte 2004, 24). Mar se ne vzpostavljajo vse avtoritete ravno na tej relaciji; relaciji gnusnost dreka – očiščenje – korist? Mar se ne umešča oblast/ gospodar vedno na mesto tistega, ki je zmožen očiščevanja, tako da lahko nato govorimo o »koristi oblasti/gospodarja«, zakladu jezika, kralja, države? Krščanstvo pozna Boga, ki je dober in ki ne izloča, je torej čist, nebeško čist. Podobno nam pravi Valentin, veliki mojster Gnose (v Kundera 2006, 240): Jezus je »jedel in pil, ni pa izločal«. Nebesa so torej kot prostor očiščenja in očiščeno-sti, kraj, kjer »so telesa statična in stanovitna, da lahko ubežijo gnusu« (Miller 2006, 166). Gnus nam vzbuja golo življenje – gnus zavrača »juho življenja, prekipevajočo, kalno, blatno, mrzlo ali pa mlačno« (Miller 2006, 166). Odsotnost oporne točke, točke zatekanja, nenehen tek in vračanje, vsako kulturo bolj ali manj bega. Kultura tako potrebuje razne elemente, ki bodo to konfuznost dogajanja uredili, ustvarili predstavo o usmerjenosti; medicina, arhitektura, politična teorija, psihologija postavljajo stvari v red in ohranjajo »kategorično soglasje z bivanjem«. Estetski ideal slednjega je »le svet, iz katerega je drek izobčen in v katerem se vsi vedejo, kot da bi drek sploh ne obstajal« (Kundera 2006, 241). Postane jasno, da je »kategorično soglasje z bivanjem« sinonim za ideologijo; ideologijo, v kateri gospodar svojo moč črpa iz dreka in moči pretvarjanja tega. Pierre Legendre, francoski zgodovinar in psihoanalitik, je za državo oziroma patriotrsko birokracijo pokazal, da »utrjuje svojo oblast na mitologiji, v kateri je država najvišji porok tako absolutne oblasti kot deviške čistosti, pri čemer se ta vpisuje kot antiteza umazanemu denarju (Legendre v Laporte 2004, 49). Tako se predstavlja kot očiščujoč mediator med različnimi družbenimi skupinami, neodvisna in čista, ki išče konsenz med različnimi interesi in tako zagotavlja red in družbeno čistočo – čista in očiščevalna. Država je utemeljena na nekakšni pravljici, ki so jo producirali buržoazni ideologi naravnega prava (in se ji je od takratnih pomembnih mislecev izogne le Machiavelli, ki prizna zgodbo zatiranja s strani Vladarja) in se »pričenja z naravnim stanjem (l'Etat de nature), nadaljuje z vojnim stanjem (l'Etat de guerre), da bi se nato umirila z družbeno pogodbo, skozi katero se porodi Država in pozitivno pravo« (Althusser 1991). Zgodba o Državi tako kot zgodba o Bogu prehaja od prvotnega, čistega stanja (v krščanstvu raj), preko nemirnih časov (čas nestalnosti, konfuznosti, nedoločljivosti – gnusnega dreka) v nov red – nacionalno Državo in Nebesa. Kako se v tem polju obnaša kapitalizem, ki je, kot je predvideval Marx, prerasel v globalni kapitalizem in s tem za sabo pustil pešajočo nacionalno Državo? Vsi poznamo zgodbico o neodvisnem gospodarnem delavcu, ki je v zameno za opravljeno delo nudil delavcem hrano in tako prerasel v kapitalista. Takisto nam ta zgodbica prikriva prav drek, nestalnost, gnusnost, konfuznost, ki je spremljala prehajanje h kapitalistični produkciji in se izražala v ograjeva-nju, izsiljevanju, plenitvah, zatiranju. Kapitalizem je moral svojo gnusnost prikriti, ustvariti vsesplošno prepričanje o svoji čistoči, ki se danes razrašča kot ideologija postpolitike, fukuyamistični konec zgodovine in zmaga liberalnega kapitalizma, v katerem so, kot se je pokazalo na primeru trenutne gospodarske krize, umazani/nečisti le nekateri posamezniki, ne gre pa misliti, da smrdi celoten sistem. ... in zlato je gnoj Kosovel nam v enem izmed dnevniških zapisov predoči prvotno zasnovo pesmi: »Zlata mrzlica/Ljudje imajo zlato mrzlico Kapitalizem/Gnoj je zlato/Zlato je gnoj, ker ga zato uporabljajo/ Kultura(je čisto enako)dekla kapitalizma." (Hladnik 2002.) Vidimo, da se Kosovelovo razumevanje giblje v polju kapitalistične proizvodnje in potrošnje; Kosovel pravzaprav pravi: »Smrdi po denarju«, v zraku je pokvarjenost – govori, po Laportu (2004, 47), kot »o buržuju govori državljan, ki je šel skozi ožemalnik diskurza Deviške države v pralnem stroju Komune«. V Kosovelovih besedah spoznamo diskurz reveža, ki pravi, da bogataš smrdi (po denarju). Pa vendar, mar ni v premnogih družbenih odnosih moč spoznati odnose gnusenja; očitno je, da imajo eni druge za drek, nesnago, odvečne in da vsaka skupina najde neko drugo, za katero lahko trdi, da ji je superiorna, v našem primeru čistejša, lepša. Spet se gibljemo okrog vprašanja moči – kot se Bog in angeli (če bi angeli imeli ritke, bi jedli torto, pa je ne) postavljajo nad nas, umazane smrtnike, se bogataš postavlja nad smrdljivo rajo in komunistični agitator nad pokvarjene kapitaliste. Dobimo verižno shemo izraženo z diskurzi: »diskurz bogataša, ki reveža povezuje s prostaškim, nizkotnim, skvarjenostjo, skratka z drekom, in diskurz reveža, ki v razkošju vedno sumi na neko skvarjenost in bogataša prepoznava po tem, da smrdi. Samo po sebi se razume, da ti isti, gospodarji in hlapci, na dva koraka zavohajo Žida in izpričujejo skrajno iztanjšanost voha, kadar je treba v temi po vonju prepoznati črnca.« (Laporte 2004, 48.) Ko postavimo trditvi (»gnoj je zlato« in »zlato je gnoj«) v luč zgodovinskih okoliščin, se kažeta kot sestavni del genealo-gije marksizma – higieničarski klic, ki poziva k uporabi dreka, pravzaprav meri manko (ki nastaja zaradi neuporabe dreka) in agitira: »Konec pomanjkanja«. Kosovelovo nadaljevanje gre v to (marksistično) smer: je geslo reveža, proletarca, ki se mu bogataš upira (mu smrdi), hkrati pa verjame v očiščevalno moč (komunistične) države. Pa vendar priznajmo, da bi prav tako lahko bilo geslo kapitalista, ki se mu raja upira in verjame v očiščevalno moč svobodnega trga/nacionalne države. In razlog je preprost – ker razlike v odnosu do dreka ni. Laporte to »skupno trdovratno nagnjenje k rasizmu«, razlaga z učinkom vezi, »s katero ju kapital dobesedno ovije«. Komunizem in kapitalizem sta tako le dve plati istega kovanca, kovanca, katerega osnova je »kategorično soglasje z bivanjem«, zavračanje dreka. Razloge za nezmožnost uspeha komunistične/marksistične/socialistične in navsezadnje splošne »levičarske« ideje o odpravi razrednih razlik je torej potrebno iskati prav v odnosu do dreka. George Orwell v delu Pot v Wigan Pier spozna, da je prav gnus ovira za uspeh socializma in resna težava, v kateri tiči »resnična skrivnost razrednih razlik na Zahodu – resnični razlog za to, da zmore evropska ali buržoazna vzgoja, četudi se ima za komunistično, le s silnim naporom obravnavati delavca kot sebi enakovrednega. Ta razlog povzemajo tri grozne besede, ki jih ljudje dandanes uporabljajo zelo previdno /…/. Te besede so: nižji razredi smrdijo (Orwell v Miller, 2006, 355). Družbeni red, ki bi želel z radikalnim rezom odpraviti razredne (ali druge vertikalne) razlike, bi torej moral občutno spremeniti odnos do dreka – začeti bi moral tako rekoč »iz nule«, zunaj »kategoričnega soglasja z bivanjem«. In ideja za novo levico, ki bi pokončala kapitalizem, se je še enkrat izmaknila. Več sreče prihodnjič. Dru želel 1 šok terapija Irenej Jerič Matija Potočnik Pribošič Droga in Zakon Kaj sploh je disidentstvo? Rutina. To je beseda, ki po mojem mnenju izraža prevladujoče stanje duha glede tematike (prepovedanih) drog danes. Četudi morda o njih relativno pogosto razpravljamo, izmenjujemo mnenja, dajemo predloge ter jih kritiziramo, pa vendarle večinoma, ne glede na to, koliko govorimo in argumentiramo, dosti novega ne povemo. Polemike, ki jih občasno zasledimo na televiziji, preberemo v časopisu in poljudnih priročnikih, s sabo nosijo pridih domačnosti, ki svoj obstoj dolguje njihovi dosledni medsebojni M podobnosti in usklajenosti. Današnja razprava o drogah je ritual ponavljanja, kjer se na igrišču tekmovanja za resnico vedno znova soočita ista ideološka nasprotnika, dve ekipi, ki vedno znova preigravata dobro utrjene strategije, katerih vsebine narekujejo predpostavljena pravila igre. Jf.j B^^ mk Okrog česa se namreč danes suče diskusija glede matike drog? Za namen ilustracije tega specifičnega^tip si privoščimo majhno (in do določene mere nujno kr reotipizacijo. Predstavljajmo si »običajno« skupino n prohibicije drog, ki potrpežljivo, argumentiran dokazujejo, da je prepoved v svoji osnovi kontr saj ljudi peha v ilegalizem, producira kriminalite edm et tolikšnega nasilja ravno zaradi svoje prepovedi), zn akovost substanc (kar posledično vodi do smrt iranj) in hkrati dviguje njihovo ceno, uporabnike pa vnaprej kot bolnike in deviante. Hkrati tudi opozarjajo, o podatki o škodljivosti drog, ki prepoved legitimizirajo, velikokrat utemeljeni na manipulacijah in netočnostih, kar med drugim tudi pomeni, da je prepoved postavljena arbitrarno. A kaj tolikokrat predstavlja zaključek tega argumenta o krivičnosti, ki jo vzpostavlja prepoved, kakšno obliko dobi poziv, ki sklene to prizadevanje za nekaj boljšega, če ne tiste dobro znane zahteve, ki danes predstavljajo prevladujoč izraz »upora« proti prohibiciji drog in se iztečejo v »zmagovit« slogan: »Legalizirajmo marihuano!« Ker marihuana nima takšnih negativnih in nevarnih učinkov, kot predstavljajo zagovorniki prepovedi, naj postane dovoljena, prepovedane pa naj bodo tiste stvari, ki so resnično škodljive za zdravje. Morda bi bilo namesto marihuane celo bolje prepovedati tobak in alkohol. % Vendar pa takšno pozicijo kljub vsej njeni navidezni progresivnosti vendarle obvladuje trdovratna rutinskost, saj argument, postavljen na takšen način, ne le priznava, ampak tudi zagovarja načela, ki tovrstno prepoved na deklarativni ravni sploh vzpostavljajo. Njena rutinskost namreč izvira iz popolne odsotnosti inovativnosti. Zahteva po osvobajanju izpod jar ma zakonske prepovedi se namreč izreka prav v imenu tistega im perativa, ki podreja. In kaj je potemtakem ta imperativ, kje se v tej drži kaže njena reakcionarna naravnanost? Ta se razkriva prav v njenem popolnem pristajanju pogoje argumentacije, ki jih vzpostavlja par medicine in prav a. Osnovno izhodišče je, da je družbo potrebno zaščititi (pred sam sabo). Treba je ugotoviti, kaj je dobro in kaj zlo, ter zadnje prepo vedati, prvo pa spodbujati. In v družbi, kjer se človekovo zdravje vedno manj pojmuje kot pravica in vedno bolj kot dolžnost, je treba v imenu »napredka« (besede, ki je danes v dobršni meri izgubila vsakršen smisel in teži le še k temu, da bi imeli več) družbo usmerjati, normalizirati, upravljati. Najbolj očiten vidik upravljanja s populacijo predstavlja » univerzalen zakonski predpis, ki meri na to, da neko stališče totalizira preko celotnega družbenega prostora. Gre torej za način podrejanja vseh delov populacije pravilu, ki pa naj bi se dandan od despotove zapovedi iz preteklosti razlikovalo po tem, da meri na dobro na s vseh. Ker pa je zapoved dobra se moramo temu dobremu podvreči delovati v skladu z imperativom ki narekuje naše bistvo izneverjenju pa naj ne sledi le duševna ampak tudi dejanska krivda saj ne grešimo le proti temu »kar smo« ampak tudi proti družbi, katere del naj bi bili. Seveda pa zakon čeprav univerzalno zajame vsakega sam ni univerzalen, ampak partikularen. Zakon v ustaljenem življenju ni predmet mističnega razodetja Resnice ampak nastopi kot rezultat družben ih bojev je izid računa kompromis ki nastane kot posledica uma njkanja resnice: »Če bi obstajala absolutna pravičnost v tem smislu v kakršnem se ponavadi sklicujemo na njen obstoj če uveljavljam o določene interese na račun drugih potem bi bilo pravo povsem odveč in njegov obstoj povsem nerazumljiv.« (Kelsen 2005) Zakon je zapovedovanje istega vsem je forma gospostva ki narekuje obnašanje. In ker je danes postavljan kot tisto »dobro-za-nas« je hkrati in o še posebej velja za področje drog tudi forma paternalizma. Kot tak način izravnavanja nasprotujočih si mnenj ki poteka v vakuumu resnice pa je zakon tej resnici odtegnjen: »Pravilo naj bo kakršno k li, samo na sebi ne more zagotoviti učinka resnice saj ni nobena re nica zvedljiva na formalno analizo « (Badiou 2006) Logika ki se znotraj polemičnih soočenj glede prohibicije drog izkaže kot prevladujoča je logika kalkulacije postopek izra-čunavanja in uravnoteženja stroškov in koristi računica tega k lahko v imenu zdravja družbenih norm in ekonomske menjave še sprejmemo in česar ne Obe nasprotujoči poziciji se pravzaprav prepirata o tem katera lahko bolje ustreže imperativu kar pa ju seveda naredi za poziciji pogajanja ki iščeta pravo vrsto paternalizma pravo umestitev ločnice med tem kar je lahko in tistim kar ne sme biti - vse kar danes pravzaprav v resnici hočemo je dober Gospodar Rutina današnje diskusije je rutina utečenosti v razpravo ki se zadovoljuje z ujetostjo v željo po totalizaciji neke par-tikularne pozicije Gre za naravnanost ki stavi na univerzalno podrejanje imperativu zdravja (ki, čeprav se nas najbolj tiče, ni postavljen kot naš, ampak obči imperativ) ter produktivnosti in ki se sama podreja nujnosti obstoja izključujočega zakona. To je logika dobička, sledenja tistemu, kar prinaša najboljši rezultat (marihuana da, če ni preveč škodljiva), ter logika totalizacije pravila kot družbene resnice prek obvezujoče zapovedi, ki ne trpi drugega kot drugačnega. Pravzaprav je to argumentacija, ki za svoj predmet primarno sploh ne jemlje tega, o čemer se prepira roge), ampak korist. Droga je zgolj spremenljivka v neskončnem zapovedujočem iskanju maksimalizacije zdravja, produktivnosti in objektivizirane »sreče«.. Bežna primerjava področja drog s področjem športa služi kot dobra ponazoritev simptomatične ujetosti diskusije o probl matiki drog znotraj polemike, opredeljene z izračunavanjem še sprejemljive količine patologije. Mar tekača ob teku avtorizira kakšno pravilo? Ali se pri tej dejavnosti, ki ob sicer številnih ozitivnih učinkih nedvomno predstavlja tudi veliko tveganje škodb, razvija razgreta diskusija o tem, če naj bo tek dovoljen? Kaj pa primer nezdravega prehranjevanja, avtomobilov, ki pred-stavl jajo enega izmed ključnih elementov v tragični i smrti prometne nesreče, in, če se zopet vrnemo na začetno tematiko, vprašanje kajenja? Kaj se tu ne razkriva neka posebna vrsta ozkogledne zamejitve, značilne za področje drog? »Droge moramo proučiti. Droge moramo poskusiti. Izde-lovati moramo dobre droge - ki lahko povzročijo zelo intenzivno ugodje. Mislim, da puritanstvo, ki je v veljavi, kar zadeva droge -puritanstvo, ki implicira, da smo bodisi za bodisi zoper - napačen odnos. Droge so zdaj del naše kulture. Enako kakor obstaja dobra in slaba glasba, obstajajo tudi dobre in slabe droge.« (Foucault, 2007) Kakšna nezaslišana i zjava, ki tako očitno razkrije to omejeno rutino današnje diskusije o drogah, ki skorajda ne pozna drugih besed kot so odvisnost, propad, škodljivost, pravice in rehabilitacija! Prepoved drog je Index Librorum Prohibitorum današnjega časa - ne beri knjig, ki kvarijo, ne jemlji drog, ki pogubljajo, ali pa nosi posledice svoje neposlušnosti. Svoboda je prek uokvirjanja tematike zreducirana na izsiljeno izbiro med vzdržnostjo in kaznijo. Do Dobrega se namreč ne dokoplješ, ampak ti je »podarjeno« z ljubosumnim predpisom, ki ne trpi ugovora in ki mu ni mar za resnico situacije. Mar ni že čas, da danes mišljenje prekine ta omejen pogled na tematiko drog, ki je doslednoLzapisan negativiteti in argumentaciji, ki zna govoriti le z osiromašenim besednjakom prepovedi6 in medicine, pogled, ki drog v svoji binarni logiki ne zmore videti drugače kot znotraj dileme med nepotrebno grožnjo napredku in vprašanjem pravic? Mar ni smotrno, da si človekovo bivanje enkrat končno upamo misliti še kje drugje kot le v področju zakona, sponah stremljenja k zdravju ter nenehnemu preseganju samega sebe? Mar se človeka včasih ne poloti utrujenost, domala glavobol, ko se mora za to, kar hoče delati s seboj, vedno znova podvreči argumentu (zdravja, pravic), katerega izrekanje naj njegovi praksi podeli legitimnost? Ali nismo pri vprašanju drog že naveličani, do vrha siti figure Gospodarja, ki od nas nehno zahteva upravičenje? Prav neverjetno je, kako je v dobi, ki razglaša človekovo svobodo, hkrati tako težko misliti njen osnovni vidik - odgovornost odločitve, ki si jo takoj prilasti zakon. Ali si mišljenje danes ne zasluži, da misli problematiko drog na novo, da se upira omrtvičenju rutine, ki tukaj mišljenju namenja le še vlogo tehničnega, da misli življenje, ki ni že vnaprej zaobseženo v togosti imperativa? Mar ni prva sprememba, ki jo je potrebno izvesti, v našem mišljenju samem? ilustracija Ana Baraga Polona Jaunik Opozicija J Hk Človek proti sistemu: »man ainst The Man, man« Hlapec in njegova pravica. Kako je dan s sploh možno nastopati proti sistemu? Opozicija je danes organ oblasti, je torej disidentstvo doseglo svoje in postalo nepotrebno? Je danes s ploh še možen disident? »Disidentstvo nas najprej spom polpreteklo grožnjo totali- tarizma, ki jo kot družba mo, grožnjo, ki danes obstaja kot blokada vsake možno utopije, kot strašilo za um, opomin, naj se raje vzdrži m Obljube nekega drugega političnega toposa, sistema, k drugačen, imajo danes vedno grenak priokus – zgod pokazala, kako se udejanjajo pozitivne ideje pravičnosti talitarizmi. Zdi pa se, da je disidentstvo-stvar skoraj izklju ocialističnih režimov, in takolmora obstajati neka specifična poteza, ki je to omogočala. Komunizem naj bi kot sistem pretendiral na vednost, kar pomeni, če ne pristajamo na končne rešitve (ki so stvar religije, ne pa misli), permanentno revolucijo vednosti; večno kritiko vsega obstoječega, brez strahu pred posledicami. Disidentstvo je sicer bolj klavrno udejanjenje te teze, a za sistem, ki pretendira na vednost, nujno. V terminih teoretske psihoanalize, ki je danes standardno orodje kritike, bi lahko disidentstvo označili kot histerično prevpraševanje Gospodarja, da mu ukrademo košček užitka, kar ga seveda ohranja kot Gospodarja, toda ni vsak histerik isti, nekateri gredo Gospodarju na živce - nekateri hlapci mislijo. Kritika 1 Vsak je lahko kritik, tako se govori - globoko razsvetljenska misel, saj je kritika refleksija, premislek o nečem. Vsak lahko misli - kako torej, da rajši ne? Kant1 ponuja dva razloga: lenobo in strahopetnost. Disidentstvo je obstajalo kot ideološka kritika, z današnjega stališča je torej več kot očitno, da v postideološkem svetu tega ne potrebujemo več, soočeni smo z golo objektivnostjo, dejstvi, golim »je« in zato potrebujemo zgolj strokovnjake, ki preučujejo naravne zakone prostega trga, ekonomija spada že skoraj pod naravoslovne vede, za družbeno kritiko pa najbrž potrebujemo biologe. Demokracija, osnovana na pojmu svobode precej sumljivo dvomi v dejansko svobodo ljudi, torej v mišljenje, vednost in delovanje, sledeč umu: pa kaj nam bo to, saj imamo trg, da je svoboden namesto nas. Cinizem kot obče stanje Duha, ideologija, ki se ne prodaja zgolj kot resnica ampak dejstvo. Čreda 1 / Zmagalo je ljudstvo, a je ostalo prav ista stara čreda domačih živali kot v socializmu, ves napredek pa je v tem, da so jo prej na pašo gnali z bičem, zdaj pa z golažem. Politika je mrtva in počasi dosega popolno ravnovesje. Nasprotja so pomirjena in najhujše nevarnosti preprečene, radikalisti pregnani, s tem pa tudi um. Umnost obstaja zgolj kot samoodprava neumnosti, kot mišljenje, ki gre do konca, kar pa v pop politiki, obsojeni na sredino, ni možno. Današnja »svoboda« je v nevednosti nujnosti - nevednosti svoje določenosti s kapitalom, krščanstvom, družino pravijo danes svoboda. Metafizika političnih pojmov ni izginila v nič, ideologija je zgolj poteptana v nezavedno, je nemišljena - Duh današnje dobe Družine versus Natura? Ljudje in zloglasna »Narava« Še v začetku 12. stoletja se je Ganimed na Helenino zahtevo da bi se ljudje morali zgledovati po heteroseksualnosti ptic divjih zveri in živine odzval z mislijo da so ljudje odličnejši od živali in jih zato ne bi smeli posnemati: »Ljudje ne smejo posnemati ptic ali živine ljudje imajo razum.« Obče sprejetje boginje Nature za zagovornico heteroseksualne plodnosti je imelo globok vpliv na razvoj moralne teologije v 13 stoletju Prve definicije narave ki so izključevale homoseksualnost so torej nastale šele v 13 sto-letju in so se sprva samo neznatno nanašale na »naravo« celo v najbolj splošnem pomenu Glosa ob Sentencah Petra iz Poitiersa navaja štiri pomene »naravnega« zadnji med njimi je izrecno pretehtan tako da izključi homoseksualno vedenje: »Včasih je naravno kaj kar ni v nasprotju z običajem na primer odnos moškega z žensko »nenaravno« pa kaj kar je v nasprotju z običajem « Ta način izključevanja gejevske in lezbične seksualnosti iz polja »naravnega« predvideva nekaj kar je bil pripravljen priznati le malokateri poznejši teolog: da namreč krščanska družba enači »dobro« z »običajnim« Sholastiki pa so bili po drugi strani prepričani da statistični odklon ne more biti grešen saj so statistično vzeto odkloni tudi junaštvo svetništvo odličnejši intelekt in celo spolna vzdržnost Glede na vse rečeno je potemtakem »nenaravna« tudi celibatistična duhovščina Ampak seveda se kako pripravno določene ideje uporabljajo samo za določene sklepe z samo določenih zornih kotov Temu lahko rečemo tudi ozkoumje Pri izključevanju gejev in lezbijk pa je imelo odločilno vlogo tudi poznorimsko »naravno« pravo Homoseksualno vedenje je je neumen, svoboda neumnosti pa onemogoča svobodo nasploh. Družba znanja in babje morale brez vednosti. Pod praznim praporom cinizma Cinizem je stanje splošne odpovedi umu, privajeno nezaupanje v moč mišljenja; cinik ne verjame več, pa še vedno deluje kot-da, ne verjame ne v alternativo ne svobodo, ujet v tej dolini senc, v kateri lahko edino z ubogljivostjo dosežemo čim večje zadovoljstvo svojega zagrenjenega življenja. Duh je starec in v svoji na novo doseženi nedoletnosti toži po starih dobrih časih, tudi nostalgija po socializmu si zasluži oznako buržuazne utopije. Prijaznost Cenzura je danes odvezana od ideologije, uma in postaja neposredno in očitno vezana zgolj na interese. Javnost bralnega ob-činstva je povečana, toda ali smo v razsvetljenem obdobju? Ne, huje: nismo niti več v obdobju razsvetljevanja. Internet, svetla ema svobode brez cenzure, seveda prostor neštetih neumnosti, avno zato tudi priložnost razsvetljenstva. Ostali smo brez ene-ga razloga neuporabe lastnega uma, strahu ostaja še neumnost, treba pa je dodati še tretjega - prijaznost. Prijaznost je postala določilo Duha, topel objem sprejemanja drugega, ki pa ravno ni nikakršen odnos, je puščanje v biti drugosti, soobstoj v toleranci, kjer se na še poti srečujejo le občasno in brez vsake nujnosti, kot da živimo v različnih svetovih brez medsebojnega vpliva; alienacija v najslabšem pomenu. Prijaznost kot prava, avtentična in neumna, dediščina krščanstva. Humanizem ima smisel Um je delo subjekta in zgodovina bi lahko potekala umno zgolj prek umnih institucij, ki bi osmišljale in določevale svoj tok naprej, toda instit cije niso umne, njihovi principi ostajajo principi Mesa, nezavedni, ne-umni, tako jih namesto svobode določajo kontingence sveta. Nadjaz, družina, nacionalna država, cerkev, svobodni trg, vse nstitucije že zdavnaj prepoznane v svoji za-starelosti, svoji neprimernosti za umna bitja (da o Rtvs sploh ne govorimo), ar vztrajajo v svoji stalnosti, globoko vkopane v tleh Tradicije. Tradicija, ki je še posebej zaznamovana s preostankom krščanstva, njegove neposrednosti in dualizmov. Postalo je očitno, da b ni čakal niti tri dni in je vstal od mrtvih že na dan svoje os mrtnice, od takrat blodi naokrog kot živi mrlič, ki vsakemu umnemu bitju smrdi že na daleč. Še posebej bog post mortem se izkaže ne za velikega Drugega, ampak malega, object petit a Duha, kot neumnost z dovolj veliko maso, da naddoloča Duha kot celoto. Religioznost ljudi se je s smrtjo Boga zgolj spremenila v še hujšo obliko: ljudje so poduhovljeni. Vsak bog je bog Mesa, um pa zahteva kaj sublimnejšega. Kako je torej možno disidentstvo? Kot kritika neumnosti, predvsem neumnosti institucij, organov zadolženih za smisel. Smisel ni neka stvar, ki jo nosimo s seboj v žepu, niti nekaj, kar lahko kar tako zatrdimo, pač pa delo, proizvod, kreacija. Človek je individuum, umno bitje oseba - ne rojen, ampak proizveden, in če naj ima humanizem smisel, si ga mora proizvesti sam. komentiral tudi Albert Veliki. Njegovo pisanje kaže na določeno zmedo in izdaja njegovo nedoslednost glede »naravnosti« homoseksualnih dejanj. Obsodil jo je kot najhujši spolni greh. Ponudi pa nam tudi nasvet za zdravilo: »sodomit« naj bi »ozdravel« če si na anus nanese dobro zmlet prah iz sežganih dlak z vratu arabske živali ki jo Albert Veliki imenuje »alzabo«. Tukaj pa se skriva velika ironija: alzabo je v bistvu arabska beseda za hijeno (te pa so takrat poleg zajcev opisovali kot živali ki se pogosto vedejo homoseksualno). Moralno avtoriteto »idealne« narave pa je utrdil in v mnogih pogledih do konca razvil Albertov najslavnejši učenec sveti Tomaž Akvinski Njegova Summa theologiae ali Teološka suma je trajno in dokončn uveljavila »naravno« kot preskusni kamen rimskokatoliške spolne etike V večini primerov je bil brezpogojno prepričan v moralno in intelektualno večvrednost ljudi v primerjavi z živalmi ko pa je razmišljal o človeški seksualnosti se je vedno znova vračal k živalskemu vedenju kot k dokončnemu razsodniku V »naravni« etiki seksualna svoboda ne bi smela biti nič bolj nesprejemljiva kakor npr požrešnost ki tudi odstopa od domnevno »naravne« težnje živali da bi jedle samo toliko kot je nujno za njihov obstoj Če na to gledamo s tega vidika Akvinski homoseksualnosti ne bi smel pripisovati prevelikega negativnega pomena vsekakor ne večjega kakor ga lahko požrešnosti Po homoseksualni spolnosti ali prešuštvu namreč ni nezakonskih otrok ki bi trpeli kakor se to lahko zelo hitro dogodi pri hete-roseksualnih prešuštvih ali odnosih tako bi to moralo veljati za veliko manjši prekršek Toda Akvinski je živel v toku svojega časa in ni zmogel zaobiti morale in njenih teženj v 13 stoletju 3 4 5 10 11 12 13 14 15 16 17 18j 19) 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 Sandr Množični samomo ilustracija Ana Bara zadnji s 73 let p m štetjem: samomor Ju ori Masada, 960 mrtvih pa d ameriških čet na (Ja ponska), ob ki katerem no branilcev na- Po tli upane množice? svoje okri v stiski. Avtoriteta je lahko en človek ali formizem je izacije in je nujen za medsebojno vek, človek z »vizijo«, o elj. Govori o osebni karizmi, ki je pa organ navadi ponaša z izjemno karizmatični- komunikacijo. T se vedejo konformistično tudi spodbudila množice k s pi hoji za vodi ljem. mi vodit o različne mehanizme (indoktrinacija, takrat, kadar razmere htevajo, celo takrat, kadar Karizma je osenost na lastnost ahko tudi pridobljena), manipu ljudi pripravijo do ekstremnih dejanj. takšno ravnanje škoduje njim njul ki odlikuje ljudi z močn vizijo, dobrim govorniškimi sposob- Raziskave p tudi pogosteje izražene določene oseb- Zelo zanimiva eks konformiz- nostmi, predvsem pa po meznike z ze lo dobro razvitim čutom nostne ki so nagnjeni k samomorilnosti. ma sta izvedla Salomon Asch Prvi je izvedel za ljudi. Karizma je tako ama po seb elo jvrla in uporabna H serijo poskusov, v kater e na mi- lastnost, vendar so jo in jo š ved no:nekeri p osamezniki upora- Kr šljenje njenih članov. Govorimo torej o izgubljanju individualne bljajo za manipuliranje, zavajanje in izkoriščanje ter doseganje identitete. Poskus je po im ose- lastnih, škodljivih interesov. Zgodovina iše precej takšnih ljudi Povod, ki nekoga pripelje na pot samomorilnosti (individualne ali bam so pokazali na prvem listu eno črto, na drugem pa tri črte, z Adolfom Hitlerjem na čelu. skupi a, ki ponavadi izvira iz širšega okolja. od katerih je bila ena prvem listu. m, Ko se na labša ekonomska situacija v neki državi, se Naloga je bila prepro e enaka Manipulacija in indoktrinacija posledič število samomorov. prvi črti. V prvem pr l težav z iza je p osto ekonomskega vzroka. Revščina je tudi v reševanjem naloge. V dru e od petih Manipulacija v socialnem smislu pomeni pridobivanje kontrole sodobnm svetu per problem. Po podatkih Statističnega urada udeležencev dogovorj lo nas je, oziroma socialnega vpliva nad ljudmi, z metodami, ki jih lahko Republie Slovenije lani pri nas 12,3 odstotka ljudi živelo pod kako bodo ti udeleženci vplivali kih prime- označimo za nepoštene. Pomeni tudi to, da s tehnikami, kot so pragom revščine. Glo na gospodarska kriza je sprožila porast rov je peta osete nB Hi štirje. močne retorične in voditeljske spretnosti, želimo spreminjati lakote v svetu, ki je do gla najvišjo stopnjo v zadnjih štirih dese- Nekatere oseb^H H vedno. mišljenje drugih, ga prilagoditi lastnemu oziroma takemu, ki bo tletjih, v nedavno objavljenem poročilu ugotavljata Organizacija Eksperimentator nik a raste ustrezalo našim interesom. Manipulacija je pojav, s katerim se za prehr ano in kmetijstvo (fao) in Svetovni program za hrano z velikostjo skupi n ožice, ki ga praktično srečujemo na vsakem koraku. Mediji, oglaševanje, poli- (wfp). Lačnih je dobr milijarda ljudi oziroma šestina svetovne- srečamo tudi pri sku ugotavljajo, tika, pravzaprav vse okoli nas deluje po načelu manipulacije. Če ga prebivalstva. Gled na trenutno ekonomsko situacijo v svetu da je tudi samomor nalezljiv. T. ki v mno- smo samo malce po^B Hkda nas na vsakem koraku, ob je uprav ičeno pričakovati tudi večjo samomorilnost. V zadnjem žici še dodatno spodbudi l mom oru. S'tanley vsem, kar počnemo, nap a ševal^a podjetja, ki nas hočejo letu pa poleg visoke stopnje individualnih samomorov lahko za- Milgram je izvedel eksper učeval ubogljivost prepričati, da je prav njihov pr a nas nujno potreben, sledimo tudi več*pojavov množičnih samomorov. Razlogi zanje posameznika do avtorite ksperimentator okupirajo nas s tem, kakšen mor aš videz, kako moramo storijo samomor, ob veri v novo izvirajo iz ekonomskih vzrokov. V Indiji so se kmetje množično (avtoriteta), učitelj (pre preizkušanec). razmišljati, kako moramo živeti redvsem to, da so zadolževali pri posojilodajalcih. Ti so jih uspeli prepričati, da je Naloga učenca je bila učenje besed na pamet. Naloga učitelja pa njihova ciljna publika mladi, za tovrstne pritiske najbolj dovzetni mesto p stori samomor, H pri : Jonestown kjer Hpadniki verempelj ljudstva pod ima Jo nesa storijo samomor, 913 mrtvih. 1997: pripadniki sekte Kult nebeških vrat 1000 (Gvaj a ske sek vodstvo^ življenje, ki jim ga bodo omogočili vesoljci, ki prihajajo po njih, 39 mrtvih. Letos spomladi: množični samomori kmetov v Indiji, ki zaradi neznosnih življenjskih razmer ne vidi- zadolževali pri posojilodajalcih. Ti so jih uspeli prepričati, da je Naloga učenca je bila u ga u čitelja pa njihova ciljna publika mladi, za najbolj dovzetni takšno ravnanje za njih dobro. Pa vendarle ni bilo. Ko je prišla kaznovanje učenca za elektroš ako učenčevo ljudje, ki jim z vcepljanjem miš intelektualno slaba letina in leto za njo še ena, zadolženi kmetje niso imeli napako se je jakost toka la. Seved nci le igralci, naravnano, zavirajo socialni ra bno kritičnega denarja za vračanje dolgov. V obupu jih je tako na tisoče storilo učitelji pa tega niso ve d učenjem el učenec ob individualnega razmišljanja … rast usmerje- samomor. Vendar prav v tem primeru in tudi v vseh ostalih ne elektrošokih glasno pr i, jasno je bil njegovo življe- nosti v potrošnjo, za globalni za precej bolj gre le za ekonomsko krizo. Gre predvsem za pomanjkanje zna- nje zaradi vedno močne okov (na videz) o ^Rezultati so zaskrbljujoč učinek: izgublBa erlein v svoji njfcvanhrazbe, posledično pa tudi za pomanjkanje sposobnosti za bili sledeči: 62 odstotkov i je bilo pripravlj muči ti drugega knjigi Najbolj neumna gener e tudi o tem, e težav. Pomanjkanje pa ni le stvar posameznika, tem- človeka do konca. Če je sobi še en »mu se je odstotek kako mladi v Ameriki ne poznajo ejših domačih redvsem težava sistemskih omejitev in rezultat družbenega dvignil na 90. Če je ekspe ntator zapustil p se je ta odsto- politikov, malodane vsi pa vedo, . Prav s takimi m težava sistemskih omejitev in rezultat družbenega dvignil na 90. Če je ekspe entator zapustil p se je ta odsto- politikov, malodane vsi pa vedo, . Prav s takimi udje pristanejo na družbenem dnu, rešitve pa niso tek zmanjšal. Kadar je b »žrte v« v isti sobi mučit elj, je nada- pojavi pa je tudi lažje pojasniti suic nožice: na- sposob oma jo iščejo na nepravilen način. ljevalo samo še 40 odstotk v preizkušancev, če e žrtev dotikala ravnanost družbe vedno bolj zavir mišljenje, ljudje jfl govoriti tudi o nepravilnem ustroju druž- roke mučitelja, je nadaljevao le še 30 odsto^B ^Kkušancev. vedno bolj pogosto zapadajo pod nad njimi, ta pa dH a. Ljudje preprosto niso zadovoljni. V vseh Oba eksperimenta očitno pričata o tem, kak o konformno je lahko tudi ekstremno slab. H, jo izhoda: več kot 1.500 mrtvih. m ^k, se izgubljajo temeljne vrednote, in ubogljivo bitje je človek in kako hitro lahko okolje drastično Indoktrinacija je meha m, ki je ze doben mani- ljudje ačina življenja postajajo globalni ro- vpliva na nas. Hkrati predstavljata deljodgovora na vprašanje o pulaciji. Bistvo indoktrinacije je v ponavljanju čil in priča- Človek je edina žival, ki je uspela nadvladati svoje nagone in individualnega mišljenja, tempo življenja tem, kako je sploh mogoče, da en sam človek prepriča množice v kovanju pravilnih odgovorov na e. Pogosto so lne ireakcije sprejemati odločitve, ki lahko temeljijo predvsem na razumskem zadovoljstva v majhnih stvareh. Ljudje tako ravnanja, ki jih peljejo v lastno pogubo. nagrajene, nepravilne kaznovae. In doktrinac e še posebej odločanju. Klju pa je pojavov, ko bi človek deloval povsem ezadovoljstvu. Hočejo nekaj več. Po Pri samomorilnih ljudeh je opažena tudi povečana mo- uspešna, če je oseba ali neka po ulacija izolira od ostalega proti enemu izmed svojih temeljnih gonov, malo. Naš organizem tem principu hitro pristanejo pod okriljem različnih okultnih žnost identifikac ije z voditelji oziroma drugimi dominantnimi sveta. Že Goebbels je poudarjal moč nen ehnega ponavljanja. Znan H H, ■ ■ v. H Hk ,11 ?■ ., „ , je gensko programiran elujemo v skladu s t. i. nagonom jsku mi idejami. osebami. S t osebnostno lastnostjo lahko bolje razložimo poslu- je njegov rek: laž, ki se ponavlja, postane resnica. Osgood (1964) preživetja, ki poskrbi za to, da se v življenjsko nevarni situaciji šnost žrtev v Jonestownu, kjer so množice slepo sledile Jimu Jone- je ugotovil, da s ponavljanjem spoznavna komponenta oslabi človek maksimalno b reživetje. Kako in zakaj je po- O cije su, ali pa prim ta nebeških vrat, kjer se prav tako srečamo (pojavu pravimo semantično nasičenje), vedenjska pa se okrepi. temtakem pojav samo e iskati razloge, ki ljudi s karizm a ič inantnim vodjo. Pri ljudeh s suicidnimi v samo pripeljejo do tako ult predvsem, kaj botruje Seveda p i tudi osebnostnih predispozicij. Določeni nagnjenji je ka samokontrola. Ta lastnost se povezu momora Samomori nožične, kadar se ubije večje zem. K s lj nagnjeni mlajši, ekstravertirani ljudje. pod vpliv n omori se število ljudi naenkr ga vzroka. Kljub različ- ^Pri teh lj o podvrženost avtoritetam in nagnjenim variacijam po novni potek dogodkov nost h ko orsinijeva Psihološka enciklopedija (1984) ostaja isti. Začne se msko, socialno), ki iz- konform m opred e kot »soglasje v neki potezi, stališču ali vira iz družbe. Stisko neka avtoriteta, ki pod vedenju emelji na pad nosti skupini« (po Pečjak, 1995). Kon- Kot že om precej ljudi k samomoru vodil en sam č stemih. Tako ali drugače. pod vpliv n Karizm Kot že om j ljud To v praksi pomeni, da smo na že večkrat slišane besede hitreje ravljeni reagirati brez nekega tehtnega premisleka, kaj po- hki zinačelu indoktrinacije se »vzgajajo« tudi verski ekstre- a ideologijo tvegajo lastno življenje in življenje mnogih v napadu. Gre torej za politično ideologijo skrajnežev, a okrilja vzamejo ogromno mladih z dna družbene ne se urjenje, pranje možganov. Pa ne le tam, dogaja Zatoje na vsak način hotel najti filozofsko opravičilo za dejstvo, da se homoseksualnost klasificira kot greh, ki je posebno pokvarjen in vreden moralne obsodbe. Hkrati se je – in zato ga cenimo – zavedal pomanjkljivosti takšnih argumentov in se je zato sam začelspraševati o drugačnih primerih »napačne rabe«: ali je na primer greh, če človek hodi po rokah, ko pa je »narava« jasno temu namenila noge? Ali je s stališča morale narobe, če uporabimo noge za kaj, kar sicer počnemo z rokami (na primer za pritiskanje z nogami na orgelske pedale)? To težavo je zaobšel s spremembo izhodišča, ki zdaj pravi, da greha ne predstavlja napačna raba organov, temveč dejstvo, da je med homoseksualnim dejanjem preprečeno razmnoževanje človeške vrste. To mnenje potemtakem temelji na izhodiščni etični premisi, ki pravi, da je razmnoževanje človeka najvišje možno moralno dobro – kar pa je sicer denimo izrecno zavračal sveti Avguštin, . ravno tako pa je to v nasprotju celo z učenjem Akvinskega samega. Kajti če dobro premislimo, ima potemtakem tudi nočni izliv semena podoben učinek kot homoseksualnost, saj enako preprečuje razplod človeške vrste. Toda čeprav se tudi tako zapravlja seme, je to po Akvinskem brez greha in celo posledica »naravnih« vzrokov. In kaj lahko torej rečemo o prostovoljnem devištvu, ki so ga imeli za izjemno krepostno? Akvinski zaključi z grehi zoper »naravo«, ti pa so: ma-sturbacija, spolni stik z živaljo, homoseksualni spolni stik in neprokreativni heteroseksualni koitus. Pozneje je priznal, da niso »nenaravni« le vsi seksualni grehi, temveč grehi vseh vrst. »Naravno« je tu pravzaprav »moralno« in z dokazovanjem, da so homoseksualna dejanja nenaravna, zato ker so nemoralna, se milo rečeno samo vrtimo v krogu. V nadaljevanju pa lahko pri Akvinskem pridemo do zanimivih odkritij. Za homoseksualca je lahko njegovo občutenje povsem »naravno«, kajti ta »defekt« ima že od prej v svoji »naravi«. Tukaj z defektom ne misli na kršitev »naravnih zakonov«, temveč nam raje da naslednji slikoviti primer: homoseksualnost primerja z vročo vodo. Čeprav ta ni »naravno« vroča, je zanjo v določenih okoliščinah docela »naravno«, da postane vroča. In čeprav za ljudi na splošno ni »naravno«, da so homoseksualci, pa je za nekatere posameznike to povsem »naravno«. S tem pa Akvinski ne misli, da gre pri homoseksualcih za moralno manjvrednost, kajti za ženske recimo meni, da so nekakšni »defektni« moški; ženska je spočeta samo, če je v semenu prišlo do okvare. A kljub temu žensk ali njihovega vedenja nima za moralno manjvrednega. Homoseksualnost in ženskost sta tako po Akvinskem stanji, ki sta za določene posameznike povsem »naravni«. Meni pa tudi, da ima vse, kar je »naravno«, svoj namen, in ta namen je dober. Kajti ta prihaja od Boga, ki vse giblje. Kar je smoter naravnih stvari, samo po sebi torej ne more biti slabo, kajti, kar je od Boga, je naravnano k smotru. Ker se tako ženskost kot homoseksualnost pojavita pri določenih ljudeh »naravno«, ni ne eno ne drugo samo po sebi slabo in oboje mora imeti svoj namen. Na koncu Akvinski prizna, da je podlegel lastnemu času in njegovim moralnim težnjam oziroma naziranjem. Argumenta, ki bi dokazoval ali potrdil, da je homoseksualnost bolj »resen« greh kakor prenajedanje, ni našel, priznal pa je tudi, da je homoseksualno poželenje posledica »naravnih« okoliščin. Vedenje, ki iz njega izhaja, zato ni le brez krivde, temveč je »dobro«. V bistvu je menil, da so homoseksual- na dejanja nenaravna pregreha, zato ker so živalim tuja. Sledil je torej idejam in predstavam zooloških misli svojih sodobnikov. Sovražni govor pod krinko “nature” Dobili smo bližji vpogled v zgodovinska dogajanja in premike, tako v tiste na splošno družbene kakor v tiste, povezane z religijo, ki nam vseeno lahko dajo določene ideje in predstave o tem, kaj se je nekoč zgodilo in se danes nadaljuje. To rezultira v razširjenih idejah o tem, kaj je »naravno« in kaj ni, in to kljub vsemu znanju in napredku stoletij, ki so minila od »temnega« srednjega veka. Temu se pa praviloma dela krivica, vsaj njegovi prvi polovici, ko so bili ljudje dejansko večinoma zelo odprtih src in glav. Ko so še živeli svobodno, tako kot so hoteli. Toda Cerkev je prevzela samo določene ideje tistega časa, obdržalo se je prepričanje, da gre pri homoseksualnosti za greh in za nekaj, kot že tolikokrat povedano, »nenaravnega«. Od druge polovice 12. stoletja se je torej nekaj prelomilo, zavelo je strupeno sovraštvo, ki se je kazalo v literaturi ter v teoloških in pravnih spisih. Vzroka ni mogoče razložiti, razen posredno: križarske vojne proti nekristjanom, preganjanje in izgon Judov, vzpon inkvizicije itd. Ničesar ni mogoče trditi z gotovostjo. Lahko pa potegnemo vzporednice do današnjega časa, ko se nekateri obnašajo, kakor da so edini razsodniki o tem, kaj je »naravno« in kaj ni. Zraven se vedno vpleta Boga, zraven se vsakič omenja prokreacijo in vedenje živali. Kot da se od poznega srednjega veka nismo z novimi spoznanji premaknili niti za ped. V imenu Boga in – še huje –zaščite otrok ter svetosti družine se takšne dezinformacije zlorablja in izkorišča zato, da se odrine na družbeno margino ljudi, ki čutijo po svoje in ki živijo, kakor čutijo. In imajo poleg vsega tudi otroke, ki jih svetohlinski »zaščitniki« baje želijo zaščititi, a jih potiskajo v brezno zakonske nezaščite, diskriminacije in neenakosti. Če bi resnično želela zaščititi otroke in družino, bi Ljudmila Novak, poslanka NSi, dvakrat premislila, preden bi širila nebuloze in sovraštvo prek medijev. Tako je pri nas je politikom dovoljeno vse, predvsem se pa ne sankcionira sovražnega govora. Lahko smo veseli, da imamo sicer v zadnjih letih dobre varuhe človekovih pravic. Matjažu Hanžkusledi Zdenka Čebašek Travnik, ki se enako dobro zavzema za pravice ljudi in obsoja vsakršno obliko homofobije in sovražnega govora proti gejem in lezbijkam ter njihovim družinam. Novakovo sem sicer izpostavila, ker spada pod aktualne dogodke trenutnega časa, toda na žalost obstaja še veliko primerov podobnega verbalnega nasilja, ki je po ustavi nezakonito. Sovražni govor se torej dopušča pod krinko »nature« in njenih zakonitosti. Določeni posamezniki in struje pa so prepričani, da točno vedo, katere so te zakonitosti, ki ne smejo odstopati od njihovih natančno in ostro začrtanih meja. Človek ne ve, kaj je bolj zaskrbljujoče: da nekdo takšne neresnice in sovraštvo širi, da koristi sebi in »svojim«, ali to, da nekdo resnično verjame v njihovo pravilnost. Edina stvar, ki nas lahko reši pred vzponom nevarnih, ozkoumnih, premalo izobraženih, samooklicanih kvazistrokovnjakov za družino, vesolje in sploh vse tipa Aleš Primc, je ozaveščanje in izobraževanje ljudi, vsakega posameznika, tudi vas, ki berete ta članek. Kajti mi vsi smo ta famozna družba, ki baje še ni dovolj strpna, da bi »dovolila« gejem in lezbijkam imeti otroke in družine, ki že obstajajo. 6 8 1 2 7 9 šok terapija in kolumni Tjaša Zaje Samskost: prednost, problem, izbira, odločitev? »Ne, še kr nima tipa. Pa sej, a je to kej presenetljivga? Ma sej lej … Sej jih je ful. Tut en kolega je šel z bejbo narazn že, pismo, po mojem je več kot pol leta nazaj. Pa zaenkrat še nima druge. Tut drgač, tam, v pisarni, kjer delam vsake tolk časa, jih je ful. Samskih.« Samskost ni nič novega. Obstajala je skozi vsa zgodovinska obdobja, vendar pa je bila vedno malce čudno interpretirana. Bodisi so bili samski čudaki ali tisti, ki se niso vklopili v prevladujočo sceno zaželenega stila življenja, pravi sociologija z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Milica Antić Gaber. Zadnje čase postaja v določenem obdobju zaželen stil življenja. Predvsem v obdobju mladosti, ki se podaljšuje do 30. leta in še čez. Družbeno dojemanje samskosti Čeprav se danes družbene vrednote spreminjajo in je več stvari sprejemljivih kot včasih, obstaja v družbi veliko tradicionalnih pričakovanj in vrednot, ki se jih ne zavedamo nujno. Sploh ko pridemo do teme samskost. »Ves čas se soočamo s pričakovanji in pritiski, da si mora vsakdo najti svoj par. Ne zavedamo pa se, da so ta pričakovanja pravzaprav rezultat delovanja nekaterih stere-otipov in tradicionalnih vrednot, ki so za nekatere funkcionalna. Saj če je nekdo samski, ne odigra pričakovane vloge v svojem življenju, predvsem so tu pod pritiskom pričakovanja o materinstvu ženske,« pravi profesorica Antić Gaber. Doktorski študent in raziskovalec na istem oddelku Iztok Šori pripravlja disertacijo na temo Družbeni in individualni konteksti oblikovanja samskosti kot stila življenja v Sloveniji. Med drugim ugotavlja, da »morajo samski svoj status vedno opravičevat navzven, medtem ko nekomu v družini nikoli ni treba razlagati, zakaj ima družino, zakaj ima partnerja. Samski pa morajo – srečni ali nesrečni – vedno utemeljevati, zakaj, zakaj pa še nimaš …« Posameznikovo dojemanje samskosti »Družba od posameznika pričakuje, da bo živel v paru, zato posameznik nasprotno lahko dojema sebe kot neuspešnega, kot problem, če nima partnerja,« pravi Iztok Šori. Dojemanje takšnega statusa pa se nedvomno spreminja skozi posameznikovo starost. Po mnenju Gabrove je samskost med mladimi zaželena, ker to obdobje dojemajo kot čas realiziranja svojih življenjskih potencialov. V srednjem življenjskem obdobju je lahko za moške velik plus biti samski, saj so dojeti kot svobodnjaki. Ženski pa tiktaka biološka ura in jo z vseh strani opozarjajo, naj si najde partnerja. Seveda je pri dojemanju in sprejemanju samskosti pomembna tudi posameznikova osebnost. »Najosnovnejše raziskave o dimenzijah/ tipih osebnosti pravijo, da obstaja tako imenovana ekstravertirana osebnost v nasprotju z introvertirano osebnostjo. Gotovo oseba, ki je bolj introvertirana, tudi lažje sprejme samskost ali se celo odloči za samskost. Oseba, ki je ekstrovertirana je tudi težje sama, teži k temu, da je v družbi, medtem ko je introvertirana bolj sama sebi zadosti,« je pojasnila izredna profesorica za občo psihologijo na FF Darja Kobal Grum. Samskost kot izbira Od tega, kakšen človek je, je odvisno, ali bo samskost dojemal kot uspeh ali neuspeh. Iztok Šori omenja, da je samski pogosto stere- otipno označen kot neprilagodljiv individualist ali celo egoist, kot nekdo, ki niti ni sposoben živeti v paru. Včasih si tako ljudje želijo poiskati spremembe, kar pa je težko, vendar ne nemogoče. Čeprav je osebnost ena trdnejših človeških lastnosti, ni nespremenljiva, pravi Kobal-Grumova: »Osebnost ni nekaj, kar bi bilo izključno determinirano. Je pa ena najbolj trdnih konstant v posameznikovem življenju. Lastna motivacija, želja, volja, da bi se nekaj spremenilo, so odločilnega pomena. S samodejavnostjo torej lahko povzročimo spremembo pri sebi.« Ko govorimo o samskosti kot izbiri, ni pomembno le, ali si človek tega želi ali ne. Antić-Gabrova pravi, da je zaželeno samsko življenje predvsem stvar srednjega, oziroma višjega srednjega razreda. Takrat ima posameznik zagotovljeno ekonomsko stabilnost in si lahko privošči biti sam. Obstajajo tudi novi trendi: da imata moški in ženska otroka in živita na različnih lokacijah. Ne ustvarjata skupnega gospodinjstva, ampak živita vsak v svojem stanovanju, otrok pa se giblje med lokacijama, ki niti ni nujno, da sta v istem mestu. Iztok Šori pri tem omenja študije iz tujine, ki posebej izpostavljajo samske ženske, ki so že bile v zvezi. Po ločitvi so se odločile, da želijo ostati samske prav zaradi upiranja pričakovanega modela, kako naj bi ženska delovala v družbi. O »ekonomski dostopnosti« samskega statusa pa še to: po anketi, ki so jo opravili pri Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani, naj bi 57 odstotkov mladih med 25. in 35. let živelo pri starših. Šori: »Če hoče človek v Ljubljani imeti stanovanje, živeti sam, mora imeti samo za to vsaj 600 evrov. Kar je pri nas lahko že normalna plača.« Zadnji podatki so skoraj dovolj, da sodimo, v kolikšni meri je družba prijazna do posameznikove samostojnosti in samskega življenja. Občasno začasno stanje Obstaja več vrst samskosti. Bodisi je to samskost pred prvim partnerjem bodisi so to ponovno samski, ločeni, samski po smrti partnerja, samske matere in stereotipni »singles«, kot jih prika- zujejo Sex and the City in podobni produkti … Šori še pojasnjuje, da danes govorimo o serijski monogamiji, saj je pogosto, da imajo ljudje v življenju več resnih zvez, ki jih dopolnjujejo obdobja samskosti. »Ni pa pri nas empiričnih raziskav, da bi rekli, koliko samskih hrepeni po partnerju,« dodaja. Tako Antić-Gabrova kot Šori se strinjata, da tudi samski svoje stanje dojemajo kot nekaj minljivega. Takšno mišljenje spodbujajo tudi različna literatura in mediji: »Največ knjig na temo samskosti je, kako najti partnerja. Kako preživeti kot samski. Smo pred kontradiktornimi stališči. Na eni strani mediji častijo samskost kot neko strašno svobodno stanje, ki omogoča številna potovanja, spoznavanje novih ljudi, več seksualnih odnosov, skratka vznemirljivo gibanje med neskončnimi možnostmi izbir, ki naj bi jih takšno življenje nudilo. Po drugi strani pa so ti isti akterji, ki naj bi bili prepričano samski, nenehno na lovu za partnerjem, ki ga, oziroma jo v »happy endu« tudi najdejo. Podobno je tudi v literaturi na temo samskosti, kjer najdemo največ priročnikov, kako najti partnerja, v zadnjih letih tudi, kako preživeti kot samski. V bistvu so samski nenehno pod pritiskom, da se prilagodijo kulturi parov, saj samskost očitno ne velja za polnovreden način življenja, ampak za prehodno stanje.« V mnogih pogledih je samskost vrsta neenakosti, ki se šele spopada z otepanjem stereotipiziranja in predsodkov, postavljenih s strani družbe. Kot povsod se tudi spremembe na tem področju odvijajo počasi. S kančkom optimizma lahko trdimo, da se stvari premikajo. Skrb za samske je namreč na določenih področjih že postala nova tržna niša, med drugim omenja Antić-Gabrova: »Gre za populacijo, ki ji je potrebno ponuditi določene stvari. V trgovinah najdemo hrano, pakirano za enega. Med potovanji se ponudbe že nanašajo na samske, imamo pa tudi ponudnike družabnih dogodkov samo za samske.« Namesto ukvarjanja s tem, kako se samskosti rešiti, bi zato mogoče morali v njej iskati prednosti, ki vsekakor obstajajo. Če smo že samski, to pomeni predvsem prilagajanje sebi in skrb zase. In v določenem obdobju človek to tudi potrebuje. 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 (21) 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 Polona Sitar V iskanju izgubljenega S Obožujem potovanja! Rutina me utruja, a kaj ko tudi neprestano prisiljen nasmeh. Kot opomin na to, da se vendarle zabavamo. bežanje postaja del nje. Hočem se spr^aševati in razumeti življenje Da smo srečni. Tudi če so nasmehi zlagani, hlinjeni. Pomembno v goli resničnosti. To je za vedoželjne. A nočem sprejeti. To je za je, da so. A najpogosteje obtičijo na ustnicah kot prazne, izropane pogumne. Močne. Ne znam si predstavljati življenja brez svojih školjke, kot opomini na to, da bi lahko bili iskreni. Sreča ni krhka, jr malih pobegov. Kamorkoli že. Njihovega čara, ko ne pripadaš ni- ker bi podlegla teži prepovedi, ampak ker se izprazni, takoj ko komur. Niti sebi, kar je najlepše. Kam pa se bom zatekla, ko bom, se razmahne. Žižek pravi, da problem ni v tem, da bi nam bile ubita od vsega, našla konec, ki ga skupaj nisva iskala in kam, ko namesto »pravih« potreb vsiljene »lažne«. Z nenehnim zasipa-se bom zjutraj zbudila v hladno jutro brez sanj? Mogoče je magija vanjem s potrošniškimi dobrinami in z vzbujanjem zahtev po odhodov v tem, da nekaj puščaš za sabo in veš, da boš to bolj cenil,fcnjih se zapira prostor želji. Ustvari se zasičeno polje, v katerem ko se vrneš, morda gre za bežanje pred sabo, za preizkušnjo, za se ne more več izraziti »nemogoča« želja. Blaženost in praznina iskanje novih velikih resnic? Ne vem. Morda pa gre preprosto za hodita vedno z roko v roki. Sreča je danes nov moralni ukaz, zato način iskanja sreče, nekakšnega izgubljenega raja, po katerem vsi je depresija tako razširjena. Kriv si, če se nimaš dobro, in v tem hrepenimo, saj nam raj predstavlja vedno to, kar smo izgubili. primeru se moraš zagovarjati tako pred drugimi kot tudi pred /fr / Včasih me,pograbi nostalgija za časi, v katerih nisemV^/sabo. Trgi ljubezni, seksa, dobrega videza in zdravja, ki nam lažno živela. V tistih sivih dneh, ki ostanejo za sanjami. In potem jo- obljubljajo popolno zadovoljitev, so alfa in omega vsega. Zadovo-češ za vsem, česar ne boš nikoli izkusil, deželami, ki jih ne boš ljiti pa nas seveda ne morejo, saj objekt popolne zadovoljitve ne prepotoval, knjigami, ki jih ne boš prebral, slikami, ki jih ne boš obstaja, zato nas delajo nesrečne. Staviš na telo, a v naprej veš, da naslikal, besedami, ki jih ne boš izgovoril, p a veš, da^bi jih moral. Jboš izgubil. In iz vsake nepopolne zadovoljitve, ki že »po defaul-Zato b o za nama ostala le grenka misel, ki zapeče vest. Takrat'.. »tu« ostane nezadovoljena, lahko trg obljublja srečo in popolnejšo obnemiš, saj se zaveš, kako si vedno poln teorij, pri praksi pa se zadovoljitev. Najbolje se vedno trži tisto, kar ne obstaja, vendar vse zalomi. Izpadeš kot Rousseau, ki je dal svojih pet otrok v si-fx nas v obstoj nekdo prepriča. Več blagostanja. Potešitve. Osebne / rotišnico, kjer so jfli JWSrwJaiili, da je lahko doma v miru pisal 1 sreče. Dano ti je vse, zato da ti je lahko kasneje odvzeto. Za Ca-VO'JWčoKrzuw^- Bruckne^ knjigi Nenehna vzhičenost prisilno f musa je najbolj odvraten materializem tisti, ki nam hoče kot žive ff j&&jßaca.?a& kot ideologijo, ki je značilna za drugo polovico/20. I resnice prodati mrtve ideje in našo pozornost obrniti k mitom. stoletja in ki vse presoja na podlagi tega, ali nekaj ustvarja ugodje K tistemu, kar mora v nas za vedno umreti. Sprejeti golo dejstvo, ali neugodje, kot ukaz, da je treba biti vzhičen, vse tiste, ki se ji ne da sreče ni, verjeti, da boš živel v stalnem pomanjkanju ugodja, uklonijo, pa osramotiti in jim zbuditi občutek nelagodja. A vsakič, je misel, ki je tako vdana v usodo kot tudi neprivlačna. Zato ku-ko hočemo seči po sreči, ta izpuhti, in takoj ko se ji hočemo pribli- pujem. Kupujem predmete in avro zadovoljitve, ki jo obljubljajo, žati, razočara. Raj je vedno prestavljen na pozneje. Spominjam se kupujem tvojo naklonjenost, čeprav vem, da v tvojem svetu zame dneva, ko sva preganjala ptice v parku. Niso bile rajske, bile pa so ... Najine. Jaz sem jim zavidala krila, ti pa si se veselil, da jih nisi imel, saj si bil z nogami vedno raje trdno na tleh. In ko^te iščem po ulicah tega tako prekleto samotnega mesta, se zavem, da sem priklenjena k tlom, ti pa letaš^na svojih*krilih brez teže in časa. Brez tal pod nogami. Smešno. ^"^ *" Ideologija sodobnega zeitgeista ti narekuje, da moraš biti srečen in nikakor ne smeš pokazati, da nisi. V^popolni av-onomiji svobodnih posameznikov ovir na potiov raj ni več, zato jKilarad oločen način vsak obsojen na srečo. V lokalih in klubih Kflnpii bučne glasbe, ki prihaja iz zvočnikov, pogovor vedno bolj utopičen. Če ti slučajno uspe preglasiti frekvence in načneš kakšno od bolj »resnih« tem, pa se iz ust mimoidočih usuje plaz vprašanj, kot so: »Ja, zakaj pa tako grdo gledaš?« Ali pa te oča-ajo s/pripombo: »Dej se mal nasmej, no!« In uspe jim zdramiti nekakšno slabo vest v tebi, da jim dolguješ na svoja usta zvabiti ni prostora. Kupujem poraze, da jih lahko spreminjam v zlagane zmage. Zato da bo pogled nazaj lepši in manj boleč. Vedno znova gradim gradove na oblakih iz ruševin preteklega mesta. Kujem nove iluzije, a mi pri tem pripada le odločitev, kdo bo tisti, ki mi jih bo odslej na novo podiral.-Mehanski kovači iluzorne sreče. Spet je vse preprosto in jasno. Spet občutim Kunderovo neznosno lahkost bivanja! Znova se prepuščam soncu, ki bo iz mene izžgalo še zadnje pričakovanje do tebe, in novemu vetru, ki me bo ponesel naprej. Še vedno malo tvoja in predvsem svoja. Vsemu navkljub vem, da je življenje praznik. In ne bom si vzela manj, kot si lahko. ■Ker je čakanje pred rdečo lučjo pravzaprav zelo dolgočasno. Brez slabe vesti bom odšla mimo ljudi, ki stojijo v vrsti za srečo in se pridružila neumnim, ki v družbi veljajo za srečne. Pošiljajo svoj zarotniški nasmešek svojim nebesom in prepevajo o tem, da je vendar lepo živeti. Ti so menda srečni. In ja, raj je vedno tam, kjer sem. Tukaj in zdaj. ( Matjaž O din duhu. Po predavanjih sedim na pivu. Pravzaprav sedim pa čez poletje n etavaš, kolikor hočeš!« »Ja! litolog Branko, komunikolog Stane, kulturolog Ma- Ja! Ja! Ja! Ja!« navduš rani. Zraven padajo nja in še ena polit ologinja in jaz. Ja, misli unikolog. predlogi, kaj vse bi si »Pa stanovanje, W JVsi smo v četrtem letniku, ;vsi smo mo oropani pa avto, pa plays a potov anja, pa rvalitete, vsi smo oropani izobrazbe, vsi ani kvalitetne seks, pa sek*hek£toliB P&Pwajine, pa izobrazbe. Predvsem pa sm a saj, (tudi) za to slavo, pa n^|flK3& ^nm gre. Tako smo se namreč prisilje naši(h) bližnji(h) Vse, kar smo očitno potrebovali, je bila primerna tema in prihHfike (h). »Najslabše vrst toBram pogovor,« je eliminacija motečega elementa, tega pozerčka, ki sodi druge in jih nekoBlBl neki veliki filozof . Ali p samo eden od ljudi, uči, kako pa kaj. Kurc pa kdo ne sovraži takih ljudi? Tudi sam jih. ki so sedeli okoli mene. Vsekakor sem se strinjal. Ampak jebemti, res me zanima, kako je s tem. Ali prihodnost res Pa sredi mlačne debate reče Miha (Mariborčan, 25 let, pripada neskončnim vojskam PR-ovcev in nepreglednim vrstam ogromen): Ja, mislim, da bom po diplomi ustanovil firmo za pr. kovačev slaboumnih oglasov? Ali je to res vse, kar je ostalo od / Veliko denarja je v tem.« Ljudje navdušeno soglašajo. »Pa, a ni študentarije, od kritike, od uporništva, od aspiracij, od želje po teh firm že cel kup? Vsi bi radi imeli firme za pr. Mislim, koliko boljšem, od mladin Nobenih iluzij nimam. Saj vem, da jih pa potrebujemo?« rečem. Nihče ne soglaša.Tišina. Samo zvok smo obtičali v pr ru, kjer je poslušnost prva, apatija pa druga / kozarcev, vsi raje izpijejo, kot d a bi kaj odgovorili. »Ne, ne, pr firm najbolj cenjena (študentska) kvaliteta. Nekontrolirana grabežlji- ni nikoli dovolj. Kakor na primer oglaševalskih firm ni nikoli ^vost pa tretja. Četrte ni. ovolj. Tukaj je vedno še prostora. Tukaj je vedno še denarja,« ti- Skratka, še malce bom podrkal. Mogoče sploh ne gre za šino pretrga Branko (Grosupeljčan, 24 let, pražnje oblečen). Hvala nič drugega kotlza trmo, ampak vseeno. Grobo razdrem »keš de- Branko. »Tega bo namreč vedno več. Danes že vsak potrebuje pr. bato«. Na vse ali nič. Bodi drzen! Rubikonu pokažem rit. »Če vas Sploh pa ta velika, mednarodna podjetja,-ki prihajajo. Ja, ja, keša prav razumem - po diplomi takoj služba, taka, kjer ščiješ kri, še pa še.« Zdaj že vem, da moram biti tiho. Zakaj bi rušil to, kar ampak kjer je potem veliko keša, kljub temu, da delaš stvari, ki te načrtno postavljal ta štiri leta? Sploh pa je tukaj še Stane, morijo, ki se ti gnusijo, stvari, ki jih nočeš delati. No, potem si pa kolega komunikolog, za katerega vem, da nima PR-ovskih aspi- že tam, kjer pravzaprav želiš biti. A?« a svoj band, konstantno citira Žižka in konstantno Ne gledajo me osuplo ali jezno. V zraku ni nobenih ne- sovraži fdv. »K aj misliš pa ti, stari?« ga velikih oči vprašam. Daj- ativnih čustev. Gledajo me z velikim pomilovanjem. Nikomur razočaraj me, sine! Stane (Ljubljančan, 2 alter) ičesar reči. Vsi vemo, kdo od nas bo s svojim naivnim odvrne: »Cilja oglaševalsko karier eklame.« m idealizmom najtrše padel. To je to. Šele zdaj namreč e! »Ampak Stane!« mi u de krik. »Ali s e res hočeš j mi moji koleg že ves čas sugerirajo - da smo jaz in obsoditi na doživljenjsko tlako pisanja scenarijev za proizvajalce vložkov in pasje hrane?« Bedak. Spet je neprijetno. Spet sem nekaj pokvaril. Stane grdo gleda. Ampak tokrat vsaj ni tišine. »Od česa pa bi živel ti? Najbrž od ničesar. Meni se zdi kariera v oglaševalstvu fina stvar. Kreativa pa to. Najprej baje malo ščiješ kri, ampak potem je pa fina plovba in denar je res dober.« Tržnica Maja (Ljubljančanka, 23 let, FDV-jevka). »Ja, en moj kolega dela pri Pristopu ali eni taki firmi. Tam je dve leti, pa že vleče dva kosa na mesec,« mi žebelj v krsto zabije kulturolog Miha. Debata se razživi. Bolj kot sem tiho, glasneje, bolj veselo je. »Pizda, kaj bi sam naredil s temi dvemi jurji na mesec! Čez leto malo paziš, ni samo še os nekega časa, zablodeli dinozavri, že zdavnaj nasle agmatični sesalci. Seveda pa ta ci ni nikoli zar tajal. Nekdanji študentski inte- ci, vizionarji in pank o se preprosto transformirali v itike, v spoštovane predstavnike nozavre pa so p a seboj, naj idioti blodijo in bro- o svoje. Zdaj je tore ot včeraj. Samo bolj odkrito. To je vse. Pizda … §■ ec piva pred seboj. Pol prazen je. ed vpraša kulturolog Miha. Jasno, m pa sploh preostane? ^T&i ilustracija Ana Baraga II ' ** luStracIja Aljaž Košir 6 8 1 2 3 4 5 7 9 znanost Žiga Ašič Energetski džankiji Za trenutek se zamislite, kdaj ste preživeli dan, posredno ali neposredno, brez energentov. Mobitel naenkrat crkne in ga je treba napolniti. Da sploh kam pridemo, se je večina navajena udobno usesti v avto in porabiti par litrov nafte. Brez elektrike smo praktično paralizirani v našem vsakdanu, svetila – luči – razen kakšne sveče ali petrolejke zahtevajo energijo – elektriko, bodisi iz omrežja, bodisi iz baterij. Da o ostalih pripomočkih iz našega vsakdana (računalnik, ogrevanje, kuhanje ...) sploh ne govorimo. Kakorkoli, poskusite kakšen dan preživeti brez uporabe električne energije, pa bomo videli, koliko časa boste zdržali. Večina sploh ne pomisli, koliko je naš vsakdan odvisen od energije, kako bi sploh shajali brez najpogostejših primarnih energentov, premoga, nafte, plina, ali celo brez elektrike? Ampak vseeno ostaja dejstvo, da nam ravno vsa ta energija in tehnologija njene izrabe omogočata standard, kot ga imamo. Namreč že ob pogledu na primerjavo gospodarske rasti in rasti porabe energentov je hitro jasno, da je eno pogojeno z drugim. Rast porabe energentov skladno z gospodarsko rastjo. Poraba energentov je občutljiva na gospodarska nihanja, to lahko vidimo na koncu grafa, ob začetku gospodarske krize. ZDA smo izbrali kot primer, podobna slika velja tudi za ostale države. Pri količini porabe energentov je namreč zanimivo, da ni odvisna od števila prebivalcev na določenem območju, temveč bolj od življenjskega standarda oziroma gospodarske ravni, ki jo uživa določena družba. Za primerjavo lahko navedemo primer Nemčije (visoka industrijsko-tehnološka razvitost) in Indonezije (nizka raven gospodarske razvitosti). Indonezija, država z 240 milijoni prebivalcev (trikrat več od Nemčije) porabi 4,5 krat manj električne energije. Podobno razmerje velja tudi za ostale energente, nafto, plin, premog. Seveda je pa res, da ima povečanje števila prebivalcev ali zvišanje gospodarske razvitosti na določenem območju za posledico večjo porabo energentov. Pri tem velja izpostaviti sledeče: Indonezija, ena s premogom najbogatejših držav na svetu, tega svojega energetskega potenciala spričo gospodarske zaostalosti ne more izkoristiti in je prisiljena v izvoz energentov (največ premoga), predvsem v Evropo. Ergo, to pomeni, da je Evropa energetsko odvisna in prisiljena v uvoz energentov, da zadosti lastnim potrebam. Pri tem se poraja vprašanje, kaj se bo zgodilo z Evropo in ostalimi uvoznicami energentov, ko bodo države, ki so trenutno izvoznice energentov, potrebovale ves svoj energetski potencial samo zase, ali pa ko bodo naši energetski apetiti narasli do te mere, da jih ne bomo mogli zadostiti z uvozom. Že sedaj zadeva ni rožnata, kajti v Evropo se uvozi 54 odstotkov vseh energentov, nafte z bližnjega vzhoda, plina iz Rusije, premoga z vzhoda itd. In če ostane brez uvažanih energentov, država, na kratko povedano, dobesedno »crkne«. Agonija. Kamena doba. Spomnite se samo, kaj se je dogajalo pred letom dni, ko je Rusija Evropi zaprla dovod plina preko Ukrajine. EU ima sicer lastnih plinskih zalog za cca. dva meseca, ampak na tem mestu govorimo samo o plinu, kje so šele ostali energenti! Vsekakor so si ekonomisti in inženirji v nečem enotni: prihodnost družbe bo diktirala energetika. Energetska neodvisnost? Do sedaj nam je lahko že postalo kristalno jasno, da je energetska odvisnost nesprejemljiva in da moramo nekaj storiti, da postanemo energetsko samozadostni, neodvisni. Vprašanje je, kako? Že sedaj je zaskrbljujoče, 80 odstotkov celotne oskrbe (govorimo za EU) z električno energijo prihaja namreč iz fosilnih goriv, ki jih moramo večinoma uvažati, kajti Evropa ni ravno bogata z energenti. Naslednjih 20 let bo energetsko politiko še diktirala nafta, ampak sčasoma bo zmanjkalo tudi fosilnih goriv, zatorej je z energetskega stališča prihodnost drugje; v električni energiji iz nefosilnih goriv. Če konkretiziram, predvsem kar se tiče proizvodnje, se bo potrebno opreti na obnovljive vire energije (OVE – veter, sonce, reke, geotermalna energija in biomasa) ter nuklearno energijo (fisija). Za raziskavo fuzijske tehnologije, ki je nasprotje fisijske (jedrske) se v zadnjem času namenja precej sredstev in znanja, toda izkoriščanje fuzijske energije je rezervirano za generacije za nami, kajti po napovedih bo komercialno izkoriščanje fuzijske energije v večjem obsegu možno šele po letu 2050. Žal (ali pa tudi ne) je v tehniki tako, da za vsako rešitev obstaja še vsaj en ali več problemov. Evropa ima možnosti za OVE v izobilju, pod vprašaj se najprej postavlja eden temeljnih kriterijev v energetiki, zanesljivost preskrbe oziroma proizvodnje. Veter ne piha tedaj, ko to želimo, sonce pa zakrijejo oblaki oziroma ga ponoči sploh ni. Sicer se z masovno proizvodnjo iz OVE faktor zanesljivosti preskrbe poveča, vseeno pa bi morali hrbtenico elektroenergetskega sistema zavoljo zanesljivosti in cene preskrbe držati z jedrsko energijo. Predvsem cena postavitve, proizvodnje, obratovalnih stroškov, količine proizvedene energije in ne nazadnje tudi obremenjevanja okolja je pod črto ob pravilnem načinu in upoštevanju standardov krepko v prid jedrski tehnologiji. Na koncu je cena električne energije iz nuklearke krepko nižja, moč in obratovalna zanesljivost pa mnogo večji. Potemtakem bi lahko nižja cena energije iz nuklearke subvencionirala mnogo višjo ceno iz OVE, toda šele po vzpostavitvi stabilnega, zanesljivega in cenovno ugodnega omrežja bi se lahko začelo masovnejše uvajanje OVE. Sicer se v zadnjih 15 letih na svetu ni zgradila niti ena nuklearna elektrarna, ampak prav sedaj se na primer na Finskem gradita dve. Razlog za začasno distanciranje od jedrske energije leži predvsem v ljudskem strahu pred jedrsko tehnologijo ter v prevelikem optimizmu in pričakovanjih glede OVE v 90. letih. Do teh sprememb v energetski politiki v zadnjem času prihaja tudi zaradi finančne krize, ki je tudi močno vplivala na energetsko politiko držav. Znanje je še vedno na voljo, tehnologija je tudi napredovala, zakaj je ne izkoristimo? Pri tem so v veliki prednosti države, ki jedrske elektrarne že posedujejo, kajti umestitev novih jedrskih elektrarn v države, ki te tehnologije še nimajo, ni ravno pogodu večjim akterjem na svetovnem prizorišču (na primer ZDA). Glede OVE je situacija v Evropi takšna, da delež proizvodnje električne energije iz OVE predstavlja 8,5-odstotni delež celotne proizvodnje električne energije, po sporazumu 20-20-20 (direktiva EU) je cilj do leta 2020 povečati energetsko učinkovitost za 20 odstotkov, zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za najmanj 20 odstotkov in doseči 25 odstotkov energije iz OVE. Včasih je veljalo tudi, da je energija iz OVE (pre)dra-ga, toda cena fotovoltaike se na primer niža; s subvencijami je državam uspelo zbiti ceno izgradnje sistema fotovoltaike s 5.000 evrov na kW inštalirane moči na 3.000 evrov na kW inštalirane moči. V primerjavi z energijo iz jedrskih, termo – ali hidroelektrarn je cena še vedno enormna, ampak kot že rečeno, pri dobavi energije se ne smemo zanašati na uvoz, in če uporabimo lastno, domače znanje, nam je to v večjo korist, kot če moramo znanje uvažati. Še ena od večjih slabosti OVE je tudi zelo nizka inštalirana moč, na primer sodobna vetrna turbina ima inštalirane moči približno za 1 MW, se pravi, če bi z vetrno elektrarno želeli doseči inštalirano moč ene nuklearke (1.000 MW), bi morali postaviti čez 1.000 (!) vetrnih turbin. Ta predpostavka velja, če bi vse vetrnice neprestano obratovale s polno močjo, ob idealnih pogojih (konstanten veter primerne hitrosti na celotnem področju), kar je pa realno nemogoče doseči. Samo predstavljajte si, kolikšno področje bi teh 1.000 vetrnih turbin zasedlo. Gre namreč za razpršen vir energije in za isti učinek, kot bi ga imela nuklearka, bi bilo potrebno zasesti precej večji prostor. Torej, prosim, brez komentarjev o domnevni čistosti ter neobremenjevanju okolja in narave z »zeleno« energijo. In če potem primerjamo še vsoto, obratovalne stroške, življenjsko dobo (vetrne alisončne elektrarne je okrog 30 let, nuklearke 50 let), proizvodno moč, obratovalno zanesljivost in vpliv na okolje, ki jih moramo investirati v postavitev nuklearne ali vetrne elektrarne, ekonomska in energetska suma spet govorita krepko v prid jedrski tehnologiji. Naslednja težava, ki jo velja omeniti, je prenosno omrežje. Za transport električne energije namreč potrebujemo fiksne prenosne poti, daljnovode, razdelilne transformatorske postaje itd. Že sedaj, ob trenutni porabi električne energije, so elementi zelo izpostavljeni, obremenitev pa se z vse večjo porabo še povečuje. Poleg tega postaja omrežje ob trgovanju z električno energijo vse bolj »dinamično« s stališča pretokov moči, tako da se od električnega omrežja zahteva vse več. Če želimo v prihodnosti večino potreb po energiji kriti iz elektrike, bo potrebno nadgraditi omrežje, povečati in obnoviti zmogljivosti prenosnih poti, predvsem srednjega in nizkonapetostnega nivoja. V omrežje bo potrebno investirati ogromno sredstev, sploh če bo prišlo do povečane uporabe električnih avtomobilov. Avto bo treba nekje nekako napolniti. Po ocenah bi se, če bi zamenjali polovico vseh avtomobilov na bencinsko gorivo z avtomobili na električni pogon, povečala poraba električne energije na ravni gospodinjskega odjema za vsaj trikrat. In če bi ta sprememba prišla v nekaj letih, bi se nam celotno električno omrežje, v stanju, kot ga imamo sedaj, kratko malo sesulo. Konceptualnih in sistemskih težav pri vpeljavi novih konceptov v energetiki je še nemalo, izpostavili smo samo dve najočitnejši. »Pametna« omrežja Do sedaj je bilo rečeno, da se energetski objekti morajo graditi, ampak vseeno je smiselno, preden se vržemo v masovno izgradnjo vetrnih in sončnih elektrarn, porabo energije racionalizirati. Lep primer se kaže v Nemčiji: poraba energentov je od leta 1990 do danes presenetljivo upadla (na kratek rok tudi zaradi gospodarske krize), medtem ko gospodarska razvitost še vedno napreduje. Varčnejši avtomobili, varčnejše električne naprave, vse to se pozna. Čeprav je na splošno še ogromno nestorjenega na področju učinkovite rabe energije v večjih stavbah, mišljeno s stališča ogrevanja, gradnje in podobnih zadev, se tudi uveljavljajo zakoni, direktive in standardi, ki bodo izboljšali tudi energetsko učinkovitost stavb. Ampak tudi ko enkrat naredimo izrabo energije bolj smotrno, bo dolgoročno potreba po njej še vedno naraščala. Naj samo še na kratko omenimo ceno električne energije: za manjše odjemalce, se pravi za gospodinjstva, je že vseskozi dejansko prenizka, izgubo, ki jo imajo distribucije z majhnimi odjemalci, krije industrija, ki plačuje višjo ceno električne energije. Prenizka cena energije pa definitivno ni način, da se poraba racionalizira, še manj pa način, da se začne uvajati draga tehnologija OVE. Kot je bilo omenjeno, bo treba omrežje prenoviti in nadgraditi, da bo ustrezalo potrebam v prihodnosti. Ena od možnih dolgoročnih implementacij za nadgradnjo omrežja je skrita v konceptu »Smart Grids«, torej pametnih oziroma bolje rečeno, aktivnih (električnih) omrežij. Koncept predvideva proizvodnjo električne energije iz OVE ne samo s strani velikih komercialnih elektrarn, ampak tudi s strani manjših uporabnikov. V bodoče, ko bo tehnologija fo-tovoltaike in ostalih OVE dosegla masovnejšo uporabo za proizvodnjo električne energije doma, bo lahko uporabnik presežke energije, ki jih bo pridelal, pošiljal nazaj v omrežje in to dobil plačano po odkupni ceni. Poleg večjih skoncentriranih proizvodnih enot (večje elektrarne, kot jih imamo sedaj) bi dobili še razpršeno proizvodnjo električne energije. To bi se še bolj poznalo na dinamiki sistema, kar smo na kratko omenili že zgoraj. Naslednji primer delovanja tega omrežja je uporaba električnega vozila kot shranjevalnika električne energije: ko vozila ne bi potrebovali oziroma ko bi ga napolnili do konca, bi ga obdržali priklopljenega na omrežje in po potrebi pošiljali energijo nazaj v omrežje. To pomeni tudi, da bi navadni uporabniki prodajali energijo distribuciji, odvisno od trenutnih potreb. V konceptu »Smart Grids« se skriva še ogromno možnosti, je pa eden od predpogojev za uvedbo tega koncepta posodobitev celotnega energetskega omrežja, predvsem na nizko – in sre-dnjenapetostnem nivoju, ter proizvodnih enot in namestitev »pametnih« števcev električne energije na objekte. Govora je o števcih, s katerimi bi bolje nadzorovali porabo, ki jo kontrolira operater električnega omrežja iz centra vodenja, in bi imeli v vsakem trenutku točne podatke odjema in potreb po energiji. Seveda tako kot pri konceptu energetske neodvisnosti tudi tu naletimo na več (tehničnih, komercialnih in političnih) ovir, ko se problematike lotimo konkretneje. Splošen koncept »Smart Grids«, vizija prihodnosti energetike. Varčne hiše, obnovljivi viri, lokalna proizvodnja energije, večja integracija komunikacijsko-informacijskih tehnologij v energetiko in električni avtomobili. Kako naprej? Koncept »Smart Grids« je dolgoročna vizija razvoja omrežja. Da smo realni, na kratek rok si čudežev ne gre obetati, ampak ta tehnologija (podobno kot pred petnajstimi leti GSM-omrežje, spomnite se njegovega začetka in – za tedaj – drage tehnologije; dandanes je dostopna praktično vsakomur) je namenjena izključno končnemu porabniku in bo v vsekakor pomenila tehnološko revolucijo, ne samo v smislu racionalnejše porabe in zanesljivejše oskrbe z energijo, ampak tudi kot priložnost za razvoj slovenskega gospodarstva. Za nas v tem tiči velika priložnost; v Sloveniji obstaja precej podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo »pametnih« števcev, IT sektor je dokaj močan, želja in znanje s strani podjetij za uvedbo tehnologij sta prisotna. Težava je v okostenelih državnih in distribucijskih podjetij (elektrodistribucije), ki se bodisi bojijo sprememb bodisi ne vidijo prave priložnosti v tem (slednje velja predvsem za politiko), in deloma v pomanjkanju jasnih poslovnih modelov za zmanjšanje tveganja investicije. Znanje in tehnologijo imamo, ne vemo pa, kako naprej, se pravi, da na tem področju potrebujemo pilotne projekte, ki jih pa pri nas ni, čuti se tudi pomanjkanje investicij. Po ocenah CIGRE bi bilo treba za raziskave in razvoj na tem področju letno nameniti vsaj 35 milijonov evrov, privatnih investitorjev ni, kako je pa z državo, raje ne bomo govorili. Slovenija je majhna, dokaj razvita država in kot takšna idealen poligon za preizkušanje novih tehnologij. Tudi v proizvodnji in razvoju OVE imamo v slovenskem gospodarstvu ogromen potencial: imamo domača podjetja, ki se ukvarjajo z razvojem fotovoltaike, hidroelektrarne v celoti gradijo slovenska podjetja. Uvedba »Smart Grids« v povezavi z OVE, nova delovna mesta, ki bi se odprla s to panogo, skratka, na tem mestu je možnost, da se ta segment energetike v Sloveniji razvije in da za spremembo tokrat mi prodajamo svoje znanje in svojo tehnologijo na zahod. Da pa razjasnimo nekaj: Slovenija je geografsko zelo neprimerna za masovno inštaliranje in izkoriščanje OVE, vsaj kar se tiče vetra in sonca (tretjino vse energije Slovenija pridobiva iz hidroelektrarn). Kar pa vseeno ne pomeni, da za nas ni prave priložnosti za razvoj tehnologije; postavimo v svetu trende in celoten paket tržimo dalje, preden nas v tem prehitijo ostali. Dejstvo je, da družba energijo potrebuje, da bodo ape-titi držav po energiji rasli, po električni energiji še toliko bolj. Predvsem bo treba zmanjšati odvisnost od uvoznih fosilnih goriv, predvsem nafte. Energetske objekte bo potrebno zgraditi, če želimo zadostiti potrebam po energiji, pri tem pa je za nas zlasti zaskrbljujoče, da Slovenija kljub svojemu potencialu pri tem bolj ali manj stagnira oziroma (kot ponavadi) čakamo, kaj bodo stuhtali in nam prodali veliki akterji na svetovni sceni. Ravno konec oktobra je administracija Baracka Obame namenila paket 8 milijard dolarjev samo za raziskave in razvoj projekta »Smart Grids«. V Evropi že poteka več demonstracijskih projektov, kjer na manjšem področju zgradijo vso potrebno infrastrukturo, skoncentrirajo uporabo električnih avtomobilov in aktivnih omrežij. Kar se tiče investicij Evrope, trenutno se namenja za energetiko slabih 20 odstotkov vseh sredstev, še vedno občutno premalo. V svetu se pa velika večina uvajanja high-techa s področja energetike dogaja na Kitajskem (vsak teden tam zgradijo novo termoelektrarno z močjo 1.000 MW, za primerjavo, termoelektrarna Šoštanj, največja TE pri nas, ima skupne inštalirane moči 839 MW, z nadgradnjo bloka 6 po letu 2014 pa bo imela 1.092 MW moči) in v Indiji – najnovejše termoelektrarne in hidroelektrarne, high voltage DC itd. Obe državi sta v strmem gospodarskem vzponu že precej let, in če se ne bo pravočasno ukrepalo, se zna v kratkem zgoditi, da se bo gospodarsko razmerje obrnilo (po pravici povedano, se že obrača), da bomo torej mi kupovali tehnologijo od vzhoda. Pomembno vlogo regulatorja bo pri vsem tem odigrala tudi politika, treba je poskrbeti za investicije, spodbude in subvencije, jasne zakone in pravila na tem področju. Pri tem bo nujno potrebno upoštevati mnenja in navodila stroke, kar se je do sedaj preveč zanemarjalo. Vsaj v Sloveniji žal stroka praktično nima veljave, kajti večje odločitve na področju energetike so še vedno bolj ali manj politične. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 (22) (23J 24 25 26 27 28 29 30 31 32 Simon Tertnik Nas res čaka globalno veganstvo? Če je verjeti Albertu A. Bartlettu, akademiku z Univerze v Koloradu, in Martinu Helmsu, raziskovalnemu novinarju British Food Journala, potem nas še za časa naših življenj zgolj za potrebe golega preživetja čaka radikalna sprememba življenjskih navad. V vzporednih raziskavah, podprtih z dokazi, in znotraj meja napovedi sta priznana raziskovalca namreč vzpostavila tezo, da nas bodo potrebe naraščajočega števila svetovnega prebivalstva postopoma silile v opuščanje trenutnih prehranjevalnih, delavnih, prostočasnih in mnogih drugih življenjskih vzorcev. Po zadnjih ocenah bo leta 2050 na Zemlji živelo že več kot 9 milijard ljudi. Raziskavi ugotavljata, da pri takšnem naraščanju števila prebivalstva vztrajanje pri mesni prehranski dieti ni več trajnostno, pri čemer poleg očitnih okoljevarstvenih razlogov v ospredje postavljata predvsem kvantitativne omejitve pridelave mesa na zemeljskem površju. Znano je namreč, da je za pridelavo enote mesa potrebnih več enot krme, vode, površine in drugih na Zemlji omejenih dobrin. Omenjena dejstva, nadalje izpeljujeta raziskavi, nas bodo prisilila v privzetje veganske diete, ki je podvrsta vegetarijanske (brezmesne) diete, a se od slednje razlikuje po tem, da ne vsebuje nobenih živalskih produktov, na primer jajc, mleka, sira ipd. A več kot to, raziskavi postrežeta tudi z alarmantno ugotovitvijo, da bo zaradi splošnega pomanjkanja naravnih virov, potrebnih za oskrbo s hrano, kar se prvenstveno nanaša na energijski primanjkljaj zaradi približevanja koncu dobe fosilnih goriv, pa tudi zaradi morebitnega omejevanja njihove uporabe onemogočena vsakršna večja industrializirana pridelava hrane, kakor tudi kakršen koli njen transport. Raziskavi zaključujeta v tonu, da je edina trajnostna rešitev prehranjevalnega in s tem obče preživetvenega problema v povrnitvi v majhne, lokalno organizirane skupnosti ter v ureditvi lastne in samozadostne pridelave življenjsko potrebnih dobrin. Enostavneje rečeno, gre za vrnitev v nekakšno staroveško »vrtičkarstvo«, kjer vsakdo na zemlji, ki mu je prepuščena v uporabo, prideluje zelenjavo za lastne potrebe. Poleg osupljive prepričljivosti in samoumevnosti »ar-magedon« scenarija, ki ga napovedujeta, raziskavi odpirata širši problem trajnostnega razvoja, ki presega zgolj okvire problema zagotavljanja prehrane. Prehrana, transport, prosti čas in še mnogo drugega so področja, katerih oblike in razsežnosti so vedno bolj omejene z naraščajočim številom svetovnega prebivalstva in z usihajočo količino tradicionalnih svetovnih energetskih virov. Kljub morebitnemu pretiravanju omenjenih raziskav ostajata oba trenda očitna in le vprašanje časa je, kdaj v bodočnosti bo ekstrapolacija že danes prisotnih problemov dosegla kritične vrednosti. Vendarle dvomljivci takšne scenarije pogosto označujejo za pretirano pesimistične. Nekateri med njimi se zatekajo k večnemu a priori argumentu, da smo ljudje neskončno prilagodljiva vrsta, ki se je še vedno doslej znala prilagoditi novonastalemu življenjskemu okolju. Verjamejo v predviden scenarij, a zavračajo napoved, da bo ta za ljudi predstavljal nepremagljiv izziv. Drugi trdijo, da do takšnega scenarija sploh ne bo prišlo, sklicujoč se na potencial človeške iznajdljivosti. Najbolj neizvirni med njimi, kamor spada predvsem vsa najvplivnejša, tudi deklarativno najbolj zeleno ozaveščena politična srenja, govorijo o Kjotskem protokolu, o sistemu trgovanja s CO2 izpusti, o možnostih izkoriščanja naravno obnovljivih virov, o varčnih žarnicah in o podobnih kratkoročnih ukrepih, ki le odvračajo pozornost od resničnih problemov in katerih prvi pogoj ostaja, da so v skladu z egoistično naravnanimi interesi kapitala ter da spodbujajo potrošniško logiko brezvestnega trošenja produktov in energije, kar pa je – kako ironično – ravno praksa, ki nas je pripeljala do točke, ko moramo sploh razmišljati o takšnih problemih. Mnogo bolj izvirna in s stališča dejanskih sprememb bolj obetavna je t. i. filozofija oziroma politika gospodarskega upada. Ta izhaja iz preproste ugotovitve, da so v času radikalnih problemov in izzivov potrebne radikalne spremembe. Zavrača brezperspektivno prelaganje konca prek na kapitalistični logiki slonečih provizoričnih ukrepov in se zavzema za popolno spremembo sistema, za opustitev trenutno prevladujočih vzorcev produkcije in za vrnitev v bolj preproste načine bivanja, temelječe na solidarnosti človeških odnosov, izhajajočih iz skupne skrbi za okolje. Nekateri privrženci te politične opcije, ki se je v Franciji že pojavila v organizirani obliki, pa vendarle ne zavračajo vseh dosežkov gospodarske rasti, konkretno tehnološkega napredka. Ravno nasprotno: tehnologije ne vidijo kot intrinzično antiekolo-ške, temveč kot neizkoriščen potencial za zlitje človeka in narave. Projekti, kot je The Venus Project, v sebi združujejo vrnitev človeka v manjše, k anarhizmu nagibajoče se skupnosti z uporabo najboljših tehnoloških dosežkov za ohranitev standarda življenja ob spremenjenem življenjskem stilu, ki vključuje spremembo družbene mentalitete v smeri omejevanja trošenja in ob hkratnem ohranjanju življenjskega habitata na Zemlji za prihodnje rodove. Takšni in podobni načrti, ki so pogosto pretirano smeli, nas vendarle opozarjajo, da imamo neizkoriščene tehnološke potenciale in da ne smemo dovoliti, da bi ostali brez motivacije za njihovo implementacijo. Izziv naše generacije torej ostaja v tem, ali se bomo pripravljeni odpovedati udobju, ki nam ga v statusu quo iz dneva v dan prinaša divje potrošništvo. Ali nam ga bo uspelo preseči in zaživeti prihodnost brez McDonaldsev in Coca Cole? Resnično se zdi, da nam globalni pridobitveni ego-centrizem in posledično atomizirano razmišljanje prinašata probleme, ki niso kompatibilni z našim preživetjem in da se anarhizem iz marginalnih vod, v katere je zašel v letih globalnega kapitalističnega razcveta, zdaj ko se začenjajo kazati dolgoročne posledice tega, vrača v središče debate o družbenopolitični ureditvi v prihodnosti. Ob vseh neznankah, ki nam jih prinaša jutri, pa je nekaj znano: danes ne bo trajal večno ... (ne)kulturno fotografija Tone Stojko Eva Kraševec Šoking gala šov ali vstop Pupilije v zrela leta V časopisu Tribuna je skupina Pupilija Ferkeverk 9. 10. 1969 objavila zabaven oglas, ki se začne takole: »GLEDALIŠČE PUPILIJE FERKEVERK 443 RAZPISUJE VELIKO AVDICIJO za fenomenalni šo-king gala šov.« Na avdicijo so bili z vzkliki: »Pupilija vas vabi!«, »Pupilija vas potrebuje!« in »Pupilija vas hoče!« povabljeni vsi; navadneži in nenavadneži, obrobneži ali neobrobneži, vsi, od grbastih krotilcev indijskega belega noja, striptizet in lastnikov neartikuliranih glasov do rdečelask in ljudožercev. Skratka, avdicija odprta za vse, ki si želijo osmisliti svoje znanje, ki jim drugače ne koristi. Konec letošnjega oktobra je Zavod Maska Ljubljana skupaj z nekaterimi drugimi kulturnimi ljubljanskimi ustanovami povabila na Šoking gala šov ob 40-letnici pojava neoavantgardne gledališke skupine Pupilije Ferkeverk. Ob tem jubileju so se na festivalu predstavili številni sodobni umetniki in gledališki teoretiki iz Slovenije in tujine. Emil Hrvatin alias Janez Janša (scenski umetnik) pa je leta 2006 z mladimi slovenskimi igralci, plesalci, glasbeniki in literati ustvaril rekonstrukcijo originalne prestave Pupilja, papa pupilo pa pupilčki, ki se je 28.10.2009 odigrala prav na 40. obletnico premiere. Za vse tiste, ki Pupilije Ferkeverk, tega igrivega, a kontroverznega kolektiva pesnikov in literatov, glasbenikov in tudi gledališčnikov še ne niste pobližje spoznali, pa nekoliko osvetlimo smeri njihovega delovanja. Pupilija Ferkeverk pod režijskim vodstvom Dušana Jova-novića je začenjala z vzpostavljanjem drugačnega, inovativnega pristopa k gledališču. Pri tem odpade misel na literarno in zgolj estetsko dovršeno gledališče, v ospredje namreč stopijo teme, ki se dotikajo neposredno njih, mladih pupilij in pupilov. Neposredno so se lotevali najrazličnejših tematskih vsebin, od katerih so mnoge v takratni družbi veljale za kar najbolj tabuizirane. Pod vplivom novih eksperimentalinh umetniških praks (hepening, performans) iz ZDA so brez dlake na jeziku uprizarjali svobodo izražanja, spolnost, istospolno ljubezen, odnos do vere, države … Njihovo delo lahko primerjamo z ameriškimi eksperimenti Ri-charda Schechnerja, ki je s svojo The Performance Group skoraj istočasno začenjal z raziskovanji povezav med ritualom in gledališčem, mejami gledališkega izraza, s tabuji in omejitvami, ki veljajo v polju javnega in pa tudi s političnostjo gledališča. Ustvarjalci fenomena Pupilije Ferkeverk so iskanje svobode navezali na življenje v enopartijskem sistemu in preizkušanja, ali ima svoboda res še kakšno veljavo ali je to zgolj zanosna retorična puhlica. Tega so se pupilčki lotili z vso potrebno resnostjo, kar lahko neposredno vidimo na posnetku originalne predstave Pupilija, papa, pupilo pa pupilčki, ki sicer igrivo, a zanosno zares pripoveduje o duhu njihovega časa. Njihovo delovanje ni trajalo dolgo, vendar pa se je s svojo udarnostjo zapisalo v anale gledališke zgodovine. Pri svojem delu so uporabljali neuveljavljene postopke, kot so kolaž, videospot, fotoroman, otroške igre, izštevanke ter s svojo neposrednostjo razburili slovensko javnost. Verjeli so v svobodo besede in igre ter moč poezije, uporabljali so telo, geste in se igrali z besedami, pomeni in nepomeni. Gledališko institucijo so obogatili z novim izrazom, ki je pokazal na neposrednost, divjost in drznost. Na nekakšne atribute mladosti v svoji najžlahtnejši obliki. Njihov prvi performance oz. predstava je bila Žlahtna plesen Pupilije Fer-keverk v ljubljanski Drami, ki pa ni bila tako odmevna. Z drugo, ki so jo v večernih urah pripravljali in vadili v takratnem uredništvu Tribune, pa so pupilčki v Viteški dvorani Križank vzbudili veliko pozornosti, navdušenja in javnega zgražanja. Kritik Jože Snoj jih je v Delu označil kot zelene preobjedence, mladostniško zelene naduteže, skrunilce kruha, ljubezni in domovine, degradirance in sadiste. Večino je poleg izrazito samosvojega in svobodnega gledališkega izraza zmotila zadnja gesta v predstavi, in sicer javno 3 4 5 6 7 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24) 25 26 27 28 29 30 31 32 Ji. klanje bele industrijsko pitane kokoši. Mnogim se je to dejanje zdelo nesmiselno in poniglavo, vendar se zdi, da je na nekem simbolnem (ti pomeni so različno interpretirani, večkrat pa je ta simbol smrti tradicionalnega gledališča) in pa tudi na čisto gestič-nem nivoju (kljub kazni, ki so jo za svojo drznost prejeli pupilčki) nekako korespondiralo z duhom časa. Tribuna se je na predstavo odzvala z več prispevki, med drugim tudi z intervjujem treh akterjev Dušana Jovanovića, Matjaža Kocbeka in Tomaža Kralja. Mlad današnji človek se gotovo vpraša, kakšen pa je bil njihov čas? Kako se potopiti v ta vznemirljivi, nemirni in brbotajoči duh njihovega časa, ki veje s slik, njihove poezije in odrskih posnetkov? Vsekakor je potrebno upoštevati dejstvo, da so bile tedanje gledališke strukture precej okostenele, beleži se kriza »institucionalnega« gledališča v Sloveniji. Zanimivo je, da ustvarjalci Pupilije Ferkeverk (z izjemo Jovanovića) niso izšli iz gledaliških, temveč iz pesniških oz. literarnih krogov. Želja po utelesitvi poezije je prinesla to vmesno formo, ki je bolj kot z iluzijo odrskega dogodka povezana z realnostjo. Njihova predstava je bila polna ideoloških fragmentov, ki so jih nizali skozi prizore. Začeli so z naštevanjem predmetov in ugotovitvijo, da je svet urejen, nato pa s konfuznimi premiki negirali to izjavo, v nekem drugem prizoru so simbolično sekali drva in pri tem pili alpsko mleko – kot provo-kacija na reklamo in na podleganje njenemu vplivu. Dotaknili so se veliko segmentov družbe, med drugim tudi religije. V ritualnem krogu so peli ljudsko lepa Anka kolo vodi, se prijeli za roke in plesali, izločili enega in ga postavili za voditelja. Njihov izraz je poln pristnih reakcij ter refleksij na njihovo občutenje takratnega sveta in izraža iskren upor, kritičnost, provokativnost, uveljavitev popolnoma njim lastne estetike (modernistično belih obrazov s črnimi kolobarji okoli oči in prav tako črno beliih oblačil), odprtost občinstvu (v Študentskem naselju jih je spremljala 1200 gledalcev), kritično soočanje z gledališkim medijem in postavljanje novih zakonitosti. Izražanje njihove resnice je pravzaprav krik mlade generacije, ki se postavi na lastne noge. To ji uspe v njihovem stilu, brezkompromisno in provokativno politično. Režiser Emil Hrvatin alias Janez Janša se je odločil za raziskavo tega fenomena in za ustvarjanje rekonstrukcije te predstave v stilu dokumentarnega gledališča. Zbral je mlade igralce in plesalce Aleksandro Balmazović, Gregorja Cvetka, Dražena Dragojevića, Aljo Kapun, Boštjana Narata, Matjaža Pikala, Dejana Srhoja, Ajdo Toman, Ireno Tomažin, Gregorja Zorca in člana glasbene zasedbe prvotne Pupilije Lada Jakšo ter z njimi raziskoval originalne materiale. Njihova predstava je sestavljena iz prizorov, ki jih po originalnem scenariju poustvarijo zdaj novi pupilčki, iz posnetkov prizorov originalne predstave, ki se vrti na zaslonu in pa najrazličnejših komentarjev na platnu. Razpon komentarjev sega od kritiških odzivov na originalno predstavo do odzivov na rekonstrukcijo, vmes so izjave prvotnih akterjev, nekaterih sopotnikov in očividcev, vsake toliko je opisan kak manjkajoč prizor ali pa variante izpeljave nekega prizora. V zadnjem delu je pred nami še celo obrazec s štirimi možnostmi konca predstave. Ena izmed teh možnosti je tudi zakol bele kokoši, ki je prav tako ena izmed akterk rekonstrukcije. Občinstvo se tako lahko odloči med gledanjem posnetkov originalnega zakola, pripovedovanjem o njim, poslušanjem pravnih navodil glede pogojev javnega zakola ali pa klanjem kokoši v živo. V kar nekaj ponovitvah predstave se je glede na (provizorično) preštete glasove izglasovala možnost ponovnega klanja kokoši. Ob tem se performerji enoglasno odločijo, da oni tega ne bodo izvajali in povabijo vse, ki so glasovali za to možnost, naj se opogumijo in sami izvršijo svojo odločitev. Ta pobuda na publiko deluje kot močan moment samozavedanja, sproži neprijeten občutek odgovornosti in mučno tišino, na kar se v večini primerov nihče ne odzove. Ko se je predstava igrala v Beogradu na BITEFU, pa se je v tem napetem trenutku iskanja kandidata za izvrševanje te nečastne naloge odločil naključni gledalec, kar pa je bilo nato s strani vodstva festivala prekinjeno in preusmerjeno v nekakšen tragično pogreben občutek. Novi pupilčki niso ekvivalentni prvotnim, tudi njihova oblačila stilno le nakazujejo na prvotne. Golote v predstavi skorajda ni, saj bi bilo ob poplavi tovrstnega medijskega materiala iluzorno pričakovati podoben efekt kot pred 40. leti. Performer-ji so postavljeni v funkcijo znakov originalnih performerjev in izvajalcev enakih oz. podobnih akcij, ki pa namesto organske ritualiziranosti in provokacije nosijo predvsem nekakšno esteti-ziranost prvotne predstave. Edina provokacija, ki tej predstavi še ostane, je pravzaprav ta bela kokoš, ki čaka na zakol. Vse ostalo je živahno, dosledno in interaktivno sledenje originalni predlogi, ki je le mestoma konstruktivno nadgrajena z elementi sedanjega časa. Predstava se ne trudi iskati provokacije in političnih osti, ki bi delovale v sedanjem času, ne problematizira gledališke forme, ampak zvesto sledi in mestoma nadgrajuje. Je izjemno faktična, skoraj muzejska in se hrani s spomini ter dokumenti nekega drugega časa. Ne razburja in ne provocira. Skozi igro in preigravanje prizorov sicer nakaže duh tedanjega časa, vendar pa pupilčki kljub doslednosti izvajanja prizorov delujejo nekako neangažirani in nezagreti. Ali je to element našega časa oz. duh sodobnosti? Zdi se, da je prav v tem času pomanjkanje umetniških skupin ali posameznikov, ki bi v slovenskem prostoru lahko delovali s podobno karizmo in močjo kot je delovala skupina Pupilija Ferkeverk, zdi se, da so se vsi ti svojeglavci, zelenci, objestneži in skrunilci kruha, ljubezni in domovine postarali in da v mlajši generaciji to ni več v modi. Morda pa drži, da nam v tem času zdaj nič več ne more biti šokantno, da so padli še zadnji tabuji in da se je instituciona- liziralo vse, še celo možnost upora. Ne verjamem. Kot na dlani je, da namen rekonstrukcije ni bil iskanje kritičnih točk sodobnosti, ampak raziskava, analiza in vnovična sinteza prvotne predstave s številnimi umetniškimi postopki, ki so jih ustvarjalci spretno vpeljevali skozi proces dela. Ob tem se postavlja vprašanje, kako v tem našem času odpirati in problematizirati točke upora, kako se postaviti v opozicijo idejnim in estetskim avtoritetam? Gledališče bi moralo angažirati svoje moči in se upreti. Vendar kako? Glede na to, da se vsi skupaj sprašujemo, kaj bi še lahko bil upor, kaj bi še lahko šokiralo kot je pred 40. leti šokiral Šoking gala šov, je potrebno odgovor iskati v duhu našega časa. Katere so kritične točke sodobnosti? So to gledališke predstave, ki tematizirajo problem neke družbene skupine, kot recimo predstava Čefurji raus! v Gledališču Glej ali Amado mio v Mladinskem gledališču, ki intimno izpoveduje prepovedano istospolno ljubezen? Morda. Lahko pa so te točke kritično poigravanje s samoumevnimi strukturami in duhovite konceptualne izjave umetnikov, ki ostajajo izven zaledja institucij. Morda. Ali je komponenta šoka še vedno potrebna oz. kakšen je novodobni šok? Ne vem. Vsekakor se zdi bistvena vsaj želja po uporu in aktivno prizadevanje v tej smeri. Z jasno artikulirano mislijo, ki opozarja, angažira in celo razburja javnost. Potemtakem se zdi nujno ozaveščanje o nujnosti upora v katerikoli umetniški formi, lahko tudi skozi rekonstrukcije. Ob tem se vprašam ali se bo čez nekaj deset, morda štirideset let ponovno našel nekdo ter ustvaril rekonstrukcijo rekonstrukcije. Tako bi performativni material dobil dimenzijo še enega časa in se vzpostavil kot matrica, tako kot so že več kot dva tisoč let vzpostavljeni dramski teksti. Vedno znova uprizarjani v različnih časih, stilih in različnih interpretacijah. Mogoče. To bi bilo vsekakor zanimivo, še bolj pa kakšna nova kritično provokativna umetniška tvorba, ki bi vzklila iz trenutka zdaj. 8 1 2 9 (ne)kulturno Gregor Inkret Kruha in iger: finančna kriza skozi oči umetnosti V dobrem letu dni, odkar se je kriza uradno začela, se je dogajalo marsikaj: odpuščanja, protesti, stavke, zasedbe tovarn, podeljevanje milijonov državne pomoči, tudi iskanje alternativ doktrini prostega trga, navsezadnje pa je finančna kriza pljusknila v umetnost. In ne samo v obliki zapiranja kulturnih ustanov, rezanja sredstev in upadanja obiska, kar v nekaterih manjših ameriških gledališčih rešujejo po principu »pay what you can«, kriza je na različne načine navdihnila tudi umetnike in avtorje same. Spomladi je zaokrožila novica, da nameravajo v šang-hajskem Centru dramskih umetnosti uprizoriti muzikal po vzoru broadwayskih, zasnovan na Marxovem Kapitalu. Nad novim in nekoliko bizarnim, manj političnim poskusom revitalizacije in popularizacije del slavnega misleca, pa naj bi bdel tudi profesor ekonomije s šanghajske univerze Fudan, ki bo pazil, da Marxove ideje ne bodo preveč popačene. Michael Moore je na letošnjem beneškem filmskem festivalu premierno predstavil svoj novi dokumentarec Capitalism: A Love Story, osebno videnje finančne krize, pri čemer je na presenečenje svojih nasprotnikov zaigral tudi na karto vere. Moore v filmu trdi, da ne gre le za gospodarsko krizo, ki je nastala kot posledica korupcije in zgrešenih finančnih politik, temveč predvsem za krizo morale. Pri tem mu pomagajo katoliški duhovniki, ki v filmu govorijo o divjem in nereguliranem kapitalizmu kot o družbi pohlepa z nekrščanskimi vrednotami. Katoliški duhovniki imajo v ZDA za razliko od evangeličanskih, ki so zadnja leta stali na okopih Busheve Amerike, navado sodelovati pri delavskih vprašanjih, njihova stališča pa so običajno bližje »levici«. Uslužbenci lani propadle investicijske banke Lehman Brothers v kartonastih škatlah, s katerimi smo jih videli zapuščati delovne prostore, niso nosili pomembnih dokumentov, temveč zgolj svojo malico. Tako pravi David Hare, dvainšestdesetletni angleški dramatik, čigar novo igro The Power of Yes so uprizorili v začetku oktobra v londonskem National Theatru. V njej poskuša Hare osvetliti vzroke, ki so pripeljali do zloma finančnega sistema, in to naredi z dramatizacijo pogovorov in intervjujev, ki jih je sam opravil s pomembnimi »igralci« iz londonskega Cityja. V predstavi neimenovanemu avtorju z beležko v rokah ekonomisti, novinarji, nadzorniki in finančniki (npr. Sir Howard Davies, nekdanji šef britanske Financial Services Authority, in George Soros, ki si je tudi ogledal premiero) pojasnjujejo, zakaj je izbruhnila kriza. V londonskem finančnem središču pa je bilo v dneh po premieri pomembno biti med tistimi, s pomočjo katerih je Hare zbiral gradivo za svojo igro. Osemindvajsetletna Lucy Prebble se je v Enronu, ki je bil do začetka novembra na sporedu v Royal Courtu, lotila propada ameriškega energetskega giganta, ki je šel rakom žvižgat pred osmimi leti. Takrat je bilo vse skupaj videti kot osamljen eksces, danes pa se sliši kot zlajnana zgodba. Prebblova je igro napisala v maniri klasičnih tragedij: Jeffery Skilling, takratni šef Enrona, ki trenutno prestaja zaporno kazen, »the smartest guy in the room«, je tragična figura, propadli junak, zaslepljen z vero v svojo moč in z navideznim bogastvom, ki ga je ustvarila njegova korporacija. Avtorica je v pripravi na pisanje preštudirala na stotine različnih dokumentov, sodnih spisov in časopisnih člankov, v tekstu pa je predvsem želela pokazati, da so njeni liki navadni smrtniki iz mesa in krvi. Londonski Soho Theatre je svoje videnje krize predstavil v omnibusu z naslovom Everything Must Go!, v katerem se je s svojimi kratkimi igrami predstavilo deset različnih avtorjev. Diapazon nabranih besedil je zelo raznolik; od igre o delavski zasedbi Ford-Visteonove tovarne v angleškem Enfieldu prek satire o britanskem filmarju, ki se odpravi v Nigerijo posnet tamkajšnjo verzijo Revnega milijonarja in se pri tem znajde v velikih organizacijskih in finančnih težavah, do uglasbenega zgodovinskega prereza zdajšnje krize. Angleški pisatelj Sebastian Faulks v svoji uspešnici A Week in December med drugim piše o direktorju hedge sklada, ki ima v načrtu s finančnimi mahinacijami potopiti banko, Ella Hickson je svojo igro Precious Little Talent, premierno uprizorjeno na edinburškem festivalu Fringe, napisala za mlade, ki po koncu šolanja ne morejo dobiti službe, svoj lonček pa je pristavil tudi BBC, in sicer z dokudramama The Last Days of Lehman Brothers in Freefall. Svet, ki ga v svojem romanu Chalcot Crescent slika Fay Weldon, renomirana angleška avtorica, je srhljiv: postavljen je v bližnjo prihodnost, v leto 2013: medtem ko se Evropa ubada z ogromno inflacijo, visoko brezposelnostjo, lakoto in pomanjkanjem, zraven pa jo pretresa val nacionalizmov, Veliki Britaniji vlada avtoritativna, diktatorska Vlada nacionalne unije. To, da so dramatiki, pisatelji, filmarji vsak po svoje začeli secirati finančno krizo, je vzbudilo pozornost strokovne in laične javnosti. Umetnost, pravi Nicholas Hytner, umetniški vodja National Theatra, je ena zadnjih stvari, za katero ljudje nehajo plačevati. Prav zato ima umetnost v času najnovejše recesije pomembnejšo vlogo, kot se zdi na prvi pogled. Družbi mora na- Urban Presker Neznosno udobje low budget filma Verjetno so redki filmski gledalci, ki se med gledanjem svojega priljubljenega filma zavedajo, kako kompleksno stvaritev zrejo. Vse je namreč videti tako intuitivno preprosto, v resnici pa za vsako sličico in šumom stoji armada ljudi, denarja, časa, sredstev, volje in znanja, ki je odgovorna za to, da pred nami na velikem platnu junak reši svet, stre srce, se zavrti vesoljska odiseja ali avtor tankočutno secira medčloveške odnose. Ne nazadnje je to smisel filmske magije, neposreden potop v gibajoče slike in zvok, ki pri gledalcu za nekaj časa ustvarijo luknjo v času-prostoru ter ga popeljejo v nek drug svet s pomočjo umetnosti, ki je film. Za takšen magični podvig je v naši fizični realnosti potrebna ravno pravšnja zmes denarja, znanja ter kreativnosti. Žal je tako, da ko je denarja več, ne ostane veliko prostora za kreativnost, saj profesionalna filmska produkcija poleg razmeroma obsežnih finančnih sredstev s seboj prinese tudi odvisnost. Hollywoodski film je neposredno odvisen od trga, ki mu diktira žanre, zgodbo in igralce. Slovenski film je odvisen od Filmskega sklada in navdiha peščice hišnih režiserjev, odvisen je od venomer ponavljajočih se igralcev in igralk, od slovenske publike, ki od njega zahteva lahkotno podebiljene komercialne Đuro komedije, in odvisen od filmskih festivalov, ki ga najraje vidijo kot »inteligentno metaforo za sumljive vrednote kapitalizma, ki se širijo po novi Evropi«. Toda nasproti odvisnosti profesionalne filmske produkcije obstaja film, ki je vsaj po imenu – neodvisen. To je low budget film, posnet na očetovo digitalko, brez profesionalne osvetlitve, specialnih učinkov, s slabim zvokom in nerodnimi, a velikokrat presenetljivo simpatičnimi igralci. Film, v katerem je ena in ista oseba mnogokrat producent, režiser, scenarist, snemalec, montažer in glavni igralec filma in ki ga največkrat vidijo zgolj sorodniki in prijatelji, kar pa ni nujno slabo in se mimogrede zgodi tudi slovenskim filmom, ki so obilno financirani s strani Filmskega sklada. Dostopnost digitalne tehnologije omogoča, da se dandanes vsakdo lahko preizkusi v vlogi filmskega avtorja. Spodobna digitalna kamera je prisotna v vsakem gospodinjstvu, hkrati pa je razvoj računalniške tehnologije iz hišnega računalnika ustvaril priročen montažni studio. Vsako leto se zvrstijo številni neodvisni, underground in žanrski filmski festivali, filmske delavnice in gverilske snemalne akcije. Za sodobnega hišnega cineasta z ustvarjalno žilico je skorajda nemogoče ne posneti filma! Toda ob vsej tehnološki dostopnosti neodvisna filmska produkcija zahteva drugačen pristop od svoje profesionalne različice. Avtorji morajo natančno pretehtati svoje možnosti in zmožnosti, saj določeni žanri in pristopi vnaprej odpadejo zaradi omejenih sredstev, ki jih zahtevajo profesionalna osvetljava, slika, posebni efekti, kostumografija ... Samo z digitalko in Adobe Premierom se je nesmiselno lotiti snemanja naslednjega epskega spektakla ali potapljati Titanik, kar avtorje neodvisnih filmov sili v kreativnost. Profesionalno opremo in ekipo filmskih ustvarjalcev mora nujno nadomestiti gverilsko filmsko znanje, iznajdljivost in talent, ne nazadnje pa tudi neustavljiva želja po snemanju. Žal mnogi neodvisni avtorji in njihovi sodelavci po začetni vnemi izgubijo voljo, saj ugotovijo, da brez vloženega truda njihov izdelek ne bo dosegel ravni, ki so si jo zastavili, trud pa namesto s kreativnostjo enačijo z denarjem. Low budget produkcijo v resnici omejuje zgolj sposobnost avtorjev, da s pomočjo filmskih zakonitosti in preseganjem teh znotraj produkcijskih sredstev, ki so jim na voljo, dosledno izpeljejo ekranizacijo svoje vizije. Neodvisni film za razliko od profesionalnega ni odvisen od tržno določenih standardov temveč je zgolj na videz izrazno omejen zaradi svoje lastne neodvisnosti, ki pa mu v resnici odpira vrata neomejene kreativnosti. Slovenski neodvisni celovečerec Korpus Krispi avtorja Vitomirja Kaučiča zagotovo ni odvisen od zahtev trga, saj predstavlja enega izmed redkih slovenskih žanrskih filmov, ki imajo tako po svetu kot v Sloveniji majhno število fanatičnih privržencev. Prav takšne privržence ima tudi ljutomerski Grossmannov festival filma in vina, ki poleg posebne sekcije, namenjene neodvisnemu filmu, in gverilske filmske delavnice vsakih nekaj let postreže z domačim low budget izdelkom. Na letošnjem festivalu so v nabito polni dvorani premierno zavrteli tretji večji projekt produkcijske skupine Plan 9, ki je po Grozi ju jitsu zombijev in Vi-nopiri: Blutvajnšpricar saga pripravila nov prleški odbitek. Film je bil v celoti posnet za pičlih 1.500 evrov, njegov nastanek pa so poleg omejenih finančnih sredstev spremljale tipične težave low budget produkcije. Sprva množično navdušenje in številna ekipa prostovoljcev sta se po nekaj snemalnih vikendih skrčili na peščico entuziastov, ki so zaradi logističnih zapletov lahko snemali samo med vikendi in prazniki. Vseeno so vztrajali do konca in po mnogih zgodah in nezgodah posneli film, ki ga sami opredeljujejo kot mistično grozljivko. Specifičnost izbranega žanra pušča veliko manevrskega prostora pri ustvarjanju kvalitetnega filma, saj lahko dobro grozljivko posnamemo poceni in tako rekoč iz roke, kar po Blairwitch projectu dokazuje tudi nedavno odkrit low budget neodvisni projekt Paranormal Activity. Avtorji Korpusa Krispi, tudi sami veliki ljubitelji grozljivk, so v film zmešali vse potrebne sestavine žanra: kri, demone, razpadajoča trupla, strelske obračune in seksi nune. Žal so pri mešanju vseh teh elementov zagrešili usodno napako low buget produkcije: namesto da bi z inovativnostjo ali talentom nadomestili svoje produkcijske pomanjkljivosti, so se raje odločili za posnemanje in kopiranje svojih profesionalnih ali polprofesio-nalnih zgledov, kar pa jim na koncu zaradi objektivnih finančnih razlogov ni v celoti uspelo. Film se odpre z zanimivim pogledom na Jezusa in apostole, nadaljuje z lovsko nesrečo dveh prijateljev in krvavimi posledicami njunih odločitev. Zgodba sprva veliko obeta, vendar pa je z vsako minuto manj dodelana in proti koncu filma se zazdi, kot da so avtorji nekje vmes izgubili kompas. Problematični so tudi specialni efekti in maska, kar za film, ki je prežet z akcijo in klanjem, zagotovo ni najbolje. Avtorji bi morali pred samim začetkom snemanja razmisliti o drugačnem pristopu, saj so verjetno že kmalu videli, kaj lahko dosežejo z omejenimi finančnimi sredstvi in majhno snemalno ekipo. Na profesionalnem setu je ekipa, ki se ukvarja samo z osvetlitvijo, večja od števila vpletenih pri nastanku Korpusa Krispi, kar pa na koncu ne sme biti izgovor za nedodelano zgodbo, zmedeno kadriranje, čudne montažne prijeme ter neprepričljive specialne efekte. Morda bi bilo bolje, da bi ob manku profesionalnega maskerja omejili količino odrezanih glav in predvsem vnaprej zakrpali vse luknje v scenariju. Bistvo low budget produkcije je, da avtor posname film, ki se mu ne vidi, da je posnet za malo denarja, ne pa da vztraja pri profesionalnih elementih ter zahtevni zgodbi in zasnovi, izvede pa jih amatersko in nedodelano. Če bi film sam sebe jemal z distanco, bi vse skupaj še nekako razumeli in vse zgoraj omenjene pomanjkljivosti bi lahko bile celo njegove prednosti. Žal se jemlje preveč resno, da bi ga lahko obravnavali kot refleksijo ustaljenih smernic znotraj žanra grozljivk, kritiko ali parodijo. V svojem samozavedanju 3 4 5 6 7 staviti ogledalo, vzpostaviti širši okvir in v vsej kompleksnosti osvetliti zgodovinski čas, v katerem finančni zlomi niso le posamezne motnje v sicer brezhibno delujočem sistemu, ampak imajo daljnosežne družbene posledice in usodno vplivajo na cele generacije ljudi. Med fragmenti globalne ekonomije se skrivajo človeške usode, navade, strahovi in strasti, ki jih ni mogoče zajeti s tabelami in grafi, in zgodbe, ki jih ni mogoče povedati s hladnim jezikom številk. Finančna kriza se ni začela včeraj in ne zajema samo propadanja velikanskih korporacij, ki jim je umiranje mogoče olajšati z nekaj milijoni davkoplačevalskega denarja, temveč vključuje tudi mnoge družbene, politične, geostrateške in ekološke probleme. Samo sodobna umetnost s svojim izborom izraznih sredstev premore dovolj širine, da omenjena vprašanja tudi verodostojno razišče. Še na eno pomembno vlogo umetnikov opozarjata tudi David Hare in Lucy Prebble, in sicer na demistifikacijo ekonomije kot znanosti; na poenostavitev ekonomske latovščine, ki je povprečnemu gledalcu odvzela možnost razumevanja delovanja ekonomskih in finančnih sistemov in njihovo tolmačenje zaupala zaprtemu krogu strokovnjakov in šarlatanov. Če pa so ekonomisti in finančniki do sedaj že bolj ali manj uspešno razložili, kako je kriza nastala, je naloga umetnikov, da se vprašajo: »Zakaj?«. Zakaj se je vse skupaj zgodilo? Zakaj smo tiho gledali nesramno bogatenje manjšine ljudi na račun nemočnih in revnih? Zakaj smo nasedli prividu bogastva in blagostanja, čeprav smo obenem vsakodnevno izgubljali zaupanje v državne institucije? Obe strani nosita del krivde, tako pohlepni bančniki, tajkuni, goljufi, servilna politika v službi kapitala in ne ljudstva kot ljudstvo in javnost sama, ki nista pravočasno opazila, kaj se dogaja, in ukrepala. Težko je reči, da se je z naraščajočim trendom gledaliških iger, filmov, romanov, ki se ukvarjajo s finančno krizo, skozi velika vrata vrnila tudi angažirana in politična umetnost. Preprosto zato, ker ta ni nikoli zares odšla, le soj žarometov je bil usmerjen drugam. Tudi umetnost in kultura sta namreč postali žrtvi diktata prostega trga, ki je poskrbel za komercializacijo vsebin, kjer je iz centra pozornosti treba odstraniti vse, česar ni mogoče prodati. To pa se je potem umaknilo na alternativna, manj bleščeča prizorišča. Kot kaže, pa bi lahko preučevanje krize skozi umetnost v bližnji prihodnosti vendarle dočakalo svojih pet minut. Minut, ki jih bo treba izkoristiti. 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27j 28 29 30 31 32 gre celo tako daleč, da ga na koncu ne moremo obravnavati drugače, kot se sam predstavlja, kot pravoverno mistično grozljivko. Film bi zlahka zapakirali kot zajebancijo in tedaj bi nekako razumel in sprejel vse pomanjkljivosti, luknje v scenariju, leseno komične pretepe in plastične pištole, ki nadomeščajo prave. Žal Korpus Krispi verjame sam vase, gledalcu pa na koncu pusti zgolj občutek nelagodja. Avtorji filma so nedvomno imeli željo, motivacijo in veliko pozitivne energije, saj so v popolnoma gverilskih razmerah posneli low budget celovečerec, kar je že samo po sebi dovolj za aplavz ob koncu filma. Tudi drugače je film gledljiv, zabaven v svoji naivnosti in po prleško odbit, igralci vsi po vrsti zanimivi karakterji, naturščiki in prepričljivi v svojih vlogah, žal preredki prizori s črnim Jezusom pa imajo potencial postati kultni. Žanr-sko je film neprecenljiv navdih za omejene slovenske razmere, pravi hommage grozljivkam B produkcije, kakršnih nismo videli od časov Morane. Samo upamo lahko, da bodo fantje nadaljevali svoje delo in nam tam zgoraj na robu Slovenije v prihodnje pripravili še kakšen žanrski poklon. Vseeno pa naj neodvisna low budget produkcija in omejena sredstva ne bodo izgovor za slabo kvaliteto osnovnih elementov filma oziroma nekvalitetno kopiranje in neinovativnost. Avtorji bi lahko z malce več premišljenosti in upoštevanjem realnosti low budget produkcije dejansko posneli zelo dober žanrski film, ne zgolj simpatičen lokalni izdelek. Neodvisni low budget film je idealna platforma za premikanje filmskih meja, uveljavljanje novih konceptov in sprevračanje ustaljenih. Vsak film kakršne koli produkcije ima odgovornost do gledalca, odgovoren je za tisto magijo, ki gledalca prevzame, zapelje, navduši, nasmeje ali spravi v jok, če ne gre drugače tudi tako, da se dela norca iz samega sebe in nas prevzame s svojo prvobitno iskrenostjo ter drugačnostjo. V nasprotnem primeru se gledalec zave, kako kompleksna stvaritev je filmska umetnost in kako zelo daleč od magije je film, ki ga gleda. Vsako leto se zvrstijo številni neodvisni, rgrou Katja Perat Kosovni odvoz kulturne zgodovine žilico je skorajda nemogoče ne posneti filma! Izgubljene generacije so v zgodovini kulture pogost pojav, skoraj bi lahko rekli, da se občutek popolne ustvarjalne nemoči vsakih nekaj desetletji vrača v domala nespremenjeni obliki – okoliščine so nevzdržne; bodisi je vojna ali je predolgo ni bilo, gospodarska kriza je in nimamo niti hrane niti dela, gospodarske krize ni in imamo vsega preveč, apatični sedimo pred televizijo in nemo bolščimo v prazno. Od Remarqua do Welsha – vse je brezizhodno in komur se še zdi vredno, da bi kaj novega ustvaril, je milo rečeno navaden osel. Kaj je narobe tokrat? Kako to, da se zadnja v vrsti generacij ustvarjajočih spet spopada z zlo slutnjo, da je praktično nemogoče najti umetniški izraz, ki bi ga bilo vredno postaviti v svet in ki bi ga svet v poplavi že ustvarjenega sploh opazil? Saj veste, kako je – travma postmodernega človeka vam sledi na vsakem koraku, vi bi pisali, kulturne vsebine pa brez reda ležijo druga čez drugo kot na kosovnem odvozu, obrabljene, polomljene, na videz neuporabne, ne morete se več bahati z njimi, ker jih niste naredili sami, še kupili jih niste, pobrali ste jih s ceste in stvari, ki jih pobereš s ceste, so običajno brez posebne vrednosti. Če sem zelo stroga, moram izhajati iz dejstva, da se večini intelektualcem zvrti, če vas slišijo reči »postmodernizem«. Družbe vsakega gosta nam je po treh dneh dovolj in postmoder-nizem je na obisku dosti dlje. Izčrpan, izrabljen, preteoretiziran, preanaliziran čaka na upokojitev in vendar se vsakič znova najde kdo, ki ga potegne iz podstrešja in predstavi kot nekaj, kar je za vse nas aktualno in neizogibno. Kar je v nekem smislu res, čeprav bi si osebno želela, da ne bi bilo. Postmodernizem kot literarni slog je iz mode in avtorji, ki so zamudili njegov vzpon, stojijo na pogorišču literature in se domala dobesedno praskajo po glavi. Vlak za upravičeno jadikovanje nad iztrošenostjo literature je odpeljal, obeta se nam restavracija. Duh časa daje vtis, da je počitnic konec, potrebna bo resnost, s katero bodo ustvarjalci in njihova publika, ki tvorijo sodobno umetniško dogajanje, določili, kaj se z umetnostjo splača početi po tem, ko smo z začudenjem ugotovili, da se zgodovina vendarle ni končala. Če želite, se da na obdobje postmoderne in postmoder-nizma gledati kot na neke vrste karneval skrajnega obupa. Na oblasti je nihilizem, minirane so bile vse oporne točke, ki so glavo filozofije držale nad gladino, zahodna demokracija ne izpolnjuje pričakovanj – vsi imajo pravico do mnenja, vsak si zasluži svojih petnajst minut slave, atmosfera je zasičena s šumenjem od vsepovsod. Obsedeno stanje. In kako se odzove literatura? Vzame si par let prosto – umakne se sama vase. S svetom se nima smisla ukvarjati, zmeda, ki mu vlada, je neobvladljiva, vse tematike iz življenja tam zunaj se zdijo enako nebistvene in nerazumljive, resnica že dolgo ni več način izrekanja sveta. Odkar so vse zgodbe velike in posledično nobena ni večja od zrna, se nanje ne splača gledati drugače kot na nekaj, kar je lahko prikupna podlaga za metaliterarne akrobacije, kaj več pa težko. Tako je bilo in tako ni več – svet se je, po pričakovanjih, spremenil, umetnost postmoderne dobe se je izpela. Umetnost, kadar je dobra, načeloma komunicira s svetom, v katerega se postavlja, kadar išče publiko, ki jo zaradi svoje narave vedno išče. Nujno je biti sodoben, s čimer ne mislim, da je treba za vsako ceno stremeti k manifestni udarnosti, niti posiljevati svojega umetniškega izraza z aktualnim družbeno-političnim angažmajem, ki iz kulture rad dela propagando. Nujno je biti sodoben v smislu, da se je nujno odzivati na sedanjost, takšno kot je, ne takšno, kot bi si jo želeli – treba je biti resnicoljuben, pa ne v moralnem, marveč v načelnem smislu besede, treba se je izogniti želji po tem, da bi po liniji najmanjšega odpora počeli stvari na enak način, kot so jih počeli naši idealizirani predniki, ki so pa res vedeli, kaj je življenje in kaj je svoboda in kaj je umetnost. Na to opozarjam predvsem zato, ker se med študenti zadnjih generacij na več ravneh, ne zgolj na ravni umetniškega ustvarjanja, pogosto pojavlja miselnost, da je edina prava pot v boljši jutri naučiti se na izust Komunistični manifest in da zadnjo prepričljivo umetnost je ustvarjal Andy Warhol, zato lahko kvečjemu počnemo kaj podobnega, če pa se to ne spodobi, je najbolj pametno, da ne počnemo sploh ničesar. Vse to besedičenje služi zgolj ilustraciji nekega hecnega pojava eklekti-cizma, ki smo mu lahko priče zadnje čase in ki generacijam, ki naj bi že sodelovale pri ustvarjanju kulture, na nek način onemogoča, da bi ustvarile kaj učinkovitega. Bolj očarljivo se zdi brez pravega znanja lepiti skupaj spomine na Pariško komuno, divje leto '68 in modo osemdesetih kot misliti vsebine, ki so važne danes – sedanjost in resničnost se zdita pusti, prazni in dolgočasni, priče smo masovnemu pojavu nepoglobljenega donkihotstva, ki je že izgubilo ves šarm, kar ga je kdaj imelo, in vse bolj postaja zgolj ovira. Iskanje izhoda iz kulturno zgodovinskih zagat je krvavo zahtevno opravilo in zavest o njegovi nujnosti zgolj majcena točka na začetku poti, pa vendar je za človeka, ki si ne želi, da bi ga zadušila tesnoba ustvarjalne nemoči, nadaljevanje nujno. Literaturi se je po zlomu postmodernizma zgodil droben premik v smeri minimalizma, to je smeri, ki se iz metaliterarne odtujenosti vrača nazaj k stvarem samim, k življenju v svoji elementarni preprostosti, kar se ušesom nekoga, ki je vse življenje sanjal o veličini borgesovskih blodnjakov morda zdi neočarljivo, pa vendar vodi v smer, ki dosti obeta tudi zunaj literarnega sveta. Dobro je ohraniti zavest, da je pogosto idealizirana preteklost hkrati brezpogojno minila in je nič ne bo priklicalo nazaj, da pa nam je kljub temu na razpolago v izročilu, ki se samo od sebe gomili že stoletja in dejstvo, da se ga poslužujemo, na noben način ne izpričuje manjvrednosti obdobja, v katerega smo bili vrženi. Na kratko – prišli so časi, ko je za umetnost nujno, da prekine z obsesivnim objokovanjem izgubljenih zlatih časov, globoko vdihe in si po dolgem času ogleda svet, ki se, za čuda, še vedno ni nehal vrteti. 8 1 2 9 napovednik in poročnik Ponedeljek, 14. 12. Hala Tivoli ob 20:00. Koncert: duo Air (fra). (elektronika) Slovensko narodno gledališče Drama ob 19:30. Bernard-Marie Koltès: Roberto Zucco. (veliki oder) Slovensko narodno gledališče Drama ob 20:00. Conor McPherson: Jez. (mala drama) Jazz klub Gajo ob 21:30. Študentski jam session. Channel Zero ob 22:00. DubLab: DJ Tito. (electro gipsy, world music, chillout) Torek, 15. 12. Slovensko narodno gledališče Drama ob 16:00. Andrej Rozman Roza, Davor Božič: Neron. (veliki oder) Menza pri koritu. Torek, 15.12. ob 18.00. Tribuna bo! 19:00 Okrogla miza (nastopajo: Mladen Dolar, Tomaž Za-niuk, Sandra Bašić Hrvatin, Anej Korsika, Mojca Pajnik in Aljaž Vin-diš). 21:00 Valterap, Cancel. Dj: Kantriman, Haris Pilton, W.G., Bakto. Kino Šiška ob 19:00. Noctiferia – Holymen, live predpremiera nove plošče Death Culture. Gosti: Dickless Tracy, Mordenom. Sreda, 16. 12. Gledališče Glej ob 20:00. Škrip orkestra. (ponovitev noir kiča) Slovensko narodno gledališče Drama ob 19:30. Bernard-Marie Koltès: Roberto Zucco. (veliki oder) Slovensko narodno gledališče Drama ob 20:00. Yasmina Reza: Bog masakra. (mala drama) Klub Gromka ob 20:00. Predstava: Premiera gledališko-gibalne predstave Gerhard Channel Zero ob 21:00. Zuma festival: Monotonix (ZDa), Gatuzo (Hr), The Ftictions (Slo). Orto bar ob 22. 00. Koncert: Frozenchild. Klub K4 ob 23:00. KRUNCH IT!! (bass/dub/beats/wobwob): Freeverse, Sunneh, Bassick. Petek, 18.12. Channel Zero ob 20:00. Dirty Skunks: Infernal war (Pol), Celephais (Hrv), Mora (Slo). Slovensko narodno gledališče Drama ob 19:30. Thomas Middleton, Wiliam Rowley: Premenjave. (veliki oder) Slovensko narodno gledališče Drama ob 20:00. Samuel Beckett: Gledališka skica II. (mala drama) Gledališče Glej ob 20:00. Iz Principa. (ponovite agit-prop mjuzikla) Stara elektrarna ob 20:00. Mateja Bučar: Približno na sredini. (sodobna plesna predstava) Tovarna Rog ob 21. 00. Let's Go Crazy!!!! Koncert mladih skupin: White Stain, Negative Two, Smokin'Blue, The Fappers in Freeway Machine. Jazz klub Gajo ob 21:30. Tribute to Miki – Peter Mihelič Trio z gosti. Večer posvečen spominu na znanega slovenskega pianista Milana Miki Miheliča. Menza pri koritu ob 22:00. Nu Yu2: Obojeni program, Stuttgart Online. Gala Hala. Petek, 18.12. ob 22:00. Cigu migu. Dj Bayo, Balkanska Sisa, spešlgest: Dinarid. Klub K4 ob 23:00. Elements & Synaptic. Main: R!Z, Ocular, Organon, Schrauff. Bar: Daniel Bell, Syman vs. Utti, Splinterhouse. Sobota, 19.12. Slovensko narodno gledališče Drama ob 19:30. Andrej Rozman Roza, Davor Božič: Neron. (veliki oder) Slovensko narodno gledališče Drama ob 20:00. Dušan Jovanović: Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni. (mala drama) Gledališče Glej ob 20:00. Iz Principa. (ponovite agit-prop mjuzikla) Stara elektrarna ob 20:00. Mateja Bučar: Približno na sredini. (sodobna plesna predstava) Klub Gromka ob 22:00. 10. Obletnica Aktivne propagande in R.A.F.A.L.-a Anarhopunk/hardcore koncert: Aktivna propaganda + AK47 + Final Approach. Orto bar ob 22:00. Koncert: Mit + Profeel. Promocija zgoščenke Stik. Channel Zero ob 22:00. HellEktro : Kons. 5 (harsh elektro/dark techno/industrial/ebm): Schejtan, Ludvik, Tomo. Klub K4 ob 23:00. Tabassco – Brookes Brothers. Main: Brookes Brothers, Lunic, Danaja, Borka, Rex. Bar: Zmayo, Bakto, Rocca. Nedelja, 20.12. Stara elektrarna ob 20:00. Mateja Bučar: Približno na sredini. (sodobna plesna predstava) Klub K4. Nedelja ob 21:00. K4 Roza. V'n vlečt z Anastassio in Afrodito. Ponedeljek, 21.12. Slovensko narodno gledališče Drama ob 19:30. Bernard-Marie Koltès: Roberto Zucco. (veliki oder) Jazz klub Gajo ob 21:30. Študentski jam session. Channel Zero ob 22:00. Dublab predstavlja: Wicked witches brew off the brew. Torek, 22.12. Slovensko narodno gledališče Drama ob 18:00. Yasmina Reza: 'Art'. (mala drama) Slovensko narodno gledališče Drama ob 19:30. Bernard-Marie Koltès: Roberto Zucco (veliki oder) Sreda, 23.12. Slovensko narodno gledališče Drama ob 19:30. Andrej Rozman Roza, Davor Božič: Neron. (veliki oder) Slovensko narodno gledališče Drama ob 20:00. Milena Marković: Barčica za punčke. (mala drama) Klub Gromka ob 22:00. Koncertna Gromka: Shoeshiners (Kranj) + Barely Modern (Logatec). Klub K4 ob 23:00. Trajna. Bar: Sare Havlacek, Fatal Error Crew, Šarlot. Četrtek, 24.12. Jalla Jalla ob 21:00. X-mas jungle feeva special with Dj*Sun & Pupa Robbie. Klub K4 ob 23:00. Jesus loved you: Faces. Main: Aneuria vs. lan F. Bar: Veztax. Petek, 25.12. Gala Hala ob 22:00. Rapetek 53: Decembrska veselica. Dj: Esco (Rapetek), Sushi, Kustur. Klub K4 ob 23:00. RDYO Dj's Fankanamanka. Funky funky xmass. Rolajo: JAMirko, Ubu, Massimo, Bugi. Channel Zero ob 23:00. Driskoteka presents: Nightmare after Christmas. ChristmasJs: b.a.f. (driskoteka), ivanhoe (driskoteka), [f9k] (driskoteka). Sobota, 26.12. Klub Gromka ob 22:00. Koncertna Gromka: Vaginel + Carnaval (Slo). Klub K4 ob 22:00. K4 Roza. Roza praznik. Velika svobodna hiša: Nyn, Blasch, FFrika. Mala roza niša: Hruschka, Žak. Gala Hala ob 23:00. Balkan Ceki. Channel Zero ob 23:00. Elektroliza: 15. Tradicionalna božično novoletna edicija. Nedelja, 27.12. Tovarna Rog ob 22:00. Koncert. Gu guai xing qiu. (bass-drum-keyboard-punk-grind-experimental). Ponedeljek, 28. 12. Jazz klub Gajo ob 21:30. Študentski jam session. Channel Zero ob 22:00. Dublab. Rolata: Rollking in Dubbud. Torek, 29.12. Slovensko narodno gledališče Drama ob 19:30. Thomas Middleton, Wiliam Rowley: Premenjave. (veliki oder) Slovensko narodno gledališče Drama ob 20:00. Aleš Berger: Zmenki. (mala drama) Sreda, 30.12. Slovensko narodno gledališče Drama ob 19:30. Andrej Rozman Roza, Davor Božič: Neron. (veliki oder) Slovensko narodno gledališče Drama ob 20:00. Dušan Jovanović: Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni. (mala drama) Channel Zero ob 21:30. Apsurdistan. Vsakoletni prednovoletni tradišnl Metelkovski ritual pucanja negativitet na Channelov Apsurdistan. Jazz klub Gajo ob 21:30. Funky večer. Četrtek, 31.12. Slovensko narodno gledališče Drama ob 19:00. Andrej Rozman Roza, Davor Božič: Neron. (veliki oder) Slovensko narodno gledališče ob 19:30. David Mannet: Bostonska naveza. (mala drama) Jalla Jalla. Četrtek ob 20:00. V '10 z Jallo. Jazz klub Gajo ob 21:30. Klubsko silvestrovanje. Gala Hala ob 23:00. Praznovanje novega leta: Pump up the jam! Selektor: Ultrafoxx. Klub K4 ob 23:00. Še en fu**ing nov let! Vsakdanja disko/trash mešanka: Ilija Rudman (Red Music, Bear Funk, Hrv), Ichisan & Nakova, Mique, Lavka, Mk, Nubis, Fšk. Zmatrana funk/breaks/rare groove mineštra: Part Time Heroes dj set – (Wah Wah 45s, vB), Woo-D, Borka, Bakto, Danaja, Dado, Rex. Če organiziraš kak študentski dogodek, ga prosim pošlji na napovednik@tribuna.si in vključili ga bomo v mesečni pregled. Borka Prvi na vasi Dalaj, bivši AliEn Ko smo mislili, da je zgodba Ali-ja Ena po večkratnem menjanju imen že zdavnaj končana, je letos na začetku poletja udarila novica o jubilejni turneji – petnajst let po skoraj revolucionarni, prvi pravi slovenski rap plati (Leva scena) in deset let po nekoliko mehkejšem in bolj vodenem nadaljevanju (Smetana za frende). Lik in delo, ki nista prišla do izraza ... Na tem mestu bi morali objaviti intervju z znamenitim Markom Brecljem. Po temeljitem razmisleku smo se v uredništvu odločili, da intervjuja ne bomo objavili, saj bi plemenitemu poslanstvu, ki ga Marko Brecelj v naši družbi izvaja že več let, storili več škode kot koristi. Tega pa si seveda ne želimo, saj preveč spoštujemo njegova lik in delo. Vse tiste, ki bi si ga vseeno želeli prebrati, pa vabimo na sedež uredništva na Kersnikovi 4 v Ljubljani, 3. nadstropje, kjer si ga lahko ogledate. Četrtek, 17. 12. Gledališče Glej ob 20:00. Škrip orkestra. (ponovitev noir kiča) Slovensko narodno gledališče Drama ob 20:00. Julian Barnes: Prerekanja. (mala drama) Sub Sub ob 21:00. Koncert: Barehanded, Woli Wo, Septic SCUM, Lintver. Kino Šiška ob 21:00. Rambo Amadeus – Hipishizik Metafizik. Koncert in predavanje ob izidu nove gripe. Tovarna Rog ob 21. 30. Cjele Metropola Vol. 2. Nastopajo: Slovinjen, Cops on bikes, God damn it boys! in Killing option. Menza pri koritu ob 21:30. Nu Yu1: Repetitor, Kriške, Ola Horhe. Srbsko rock podzemlje spet beleži glasbeni razcvet, podoben tistemu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja! Orto bar ob 22. 00. Koncert: Vatra (Hr). Klub Gromka ob 22:00. Koncert: Crazed Farmers (Slo). Predstavitev novega albuma Far Ma! Ali je pionir – poleg tega, da ga lahko umestimo v prvo generacijo slovenskega skejtanja, in poleg vse zgodbe okoli Leve scene, je bil tudi eden prvih didžejev svežih uličnih slogov sredine 90. let, celo eden prvih skrečerjev (v tej vlogi ga lahko slišimo pri projektu »Trans Slovenia Express« pod taktirko Alda Ivančiča in kultnega ter danes prepogosto prezrtega kolektiva Borghesia). Na Studiu City je Aliju in ekipi za kratek čas uspelo zlobirati in sproducirati precej posrečeno in za togo nacionalko napredno rubriko Skate TV. Ne moremo pa izpustiti tudi njegovih prvih vokalnih podvigov, tako v navezi s teatrom Grejpfruit kot s skupino Heavy Less Wanted, kjer je pozneje Alija več kot uspešno zamenjal Call Ya. Leva Scena pa ni zanimiva samo zaradi zgodovinskega pomena, ampak tudi širšega družbenega okolja, v katerem je nastajala, in tehničnih domiselnosti pri sami produkciji. Ali jo je sklepal z raznimi prijatelji, glasbeniki. Za osnovne matrice so semplali različne, večinoma ameriške raperske zanke, čez pa dodali kar nekaj živih inštrumentov, kar je bilo za tisti čas skoraj vizionarsko. Pri komadu »V mestu nekaj dogaja« lahko prvič na nosilcu zvoka slišimo Klemna Klemna, album pa je, pospremljen z dobro besedo beemiksarskega mojstra in poznejšega Klemno-vega didžeja Simona Stojka Falka, izdala mala založba Mačji disk (Maček Muri). Kljub temu da so ploščo zaradi eksplicitnih in neposrednih besedil ignorirale tako rekoč vse radijske postaje (pa tudi drugi mediji) razen Radia Študent in nekaterih svežih komercialcev, je bil nepričakovan uspeh svojevrsten fenomen, saj danes s »Trnow Stajlom« ostaja ena od dveh najbolje prodajanih rap plat v Sloveniji. Z Dalajem smo se pogovarjali po prvih dveh (oziroma treh) koncertih v Ljubljani in Mariboru. Čeprav je bilo jasno, da bo zanimanje za retrospektivno serijo nastopov veliko, pa je bil odziv na promocijsko nepompozno zastavljeno turnejo izjemno pozitiven, predvsem zato, ker na koncerte niso drli le »nostalgič-ni« feni prvih dveh projektov, ampak tudi mlajša publika, ki je Aliju prisluhnila šele pred kratkim. V Kinu Šiška so morali na hitro iz rokava povleči dodaten datum in dvorana je bila skoraj dvakrat razprodana. Na prvem koncertu smo videli njegov presenetljivo najbolj suveren nastop doslej (ob izidu prvih dveh plat ni imel ravno veliko nastopov, pa tudi nikoli ni slovel kot nastopajoči). Tokrat je sestavil (sicer ne prvič) bend, ki je nalogo opravil še kar korektno, še zdaleč ne slabo, nismo pa slišali nobenih inštrumentalnih presežkov. Večino komadov so nekoliko predelali (kar je na nekaterih delih delovalo bolje kot na drugih), v repertoarju pa smo pogrešali le kak naslov ali dva s prvenca. Pri samem intervjuju pa je prišlo do dveh kiksov. Prvi je bil moj, saj sem mislil, da se Dalaju da pogovarjati o okoliščinah nastanka prvih plat, o takratni ljubljanski glasbeni in ulični sceni ... Drugi kiks je bil njegov. Dalaj si je za intervju na ljubljanskem Gradu odtrgal dobre pol ure svojega očitno dragocenega časa, iz neznanih razlogov pa si je v slogu velikih pop zvezd zamislil delati dva intervjuja naenkrat, kar ni bila, kolikor pomnim, še nikoli dobra taktika ... Zahvala za dodatne informacije grejo enciklopediji v eni osebi Jizahu. Kako je nastala ideja o turneji ob petnajst – (Leva scena) oziroma desetletnici (Smetana za frende)? Ja tako, ker fanka v Sloveniji manjka, meni ga pa tudi manjka. Pa petnajst je bila taka lepa cifra, da se zadevo zaokroži. Si bil presenečen nad odzivom? Bil sem presenečen nad tem, da mi je uspelo sestaviti tako dober bend. Odziv publike ... Uau... Madona, vsi ga repajo tako, kar ful. In kako si izbral glasbenike? Bobnarja sem srečal v knjižnici, pa je rekel, da ima enega kitarista in da oni nekaj delajo, pa če bi se kaj dobili. Sem odgovoril, da mogoče nekaj delam tudi jaz, pa če je kaj fanki ... Potem smo pa vadili še z enim basistom, pa se je bobnar preselil v Kanado in sem moral hitro najti novega. To je bilo avgusta. In sem potem tega našel, ki igra. Ostali pa ... Z basistom Lukom sem že prej sodeloval na obali, pa s saksofonistom isto – Koželjem Matejem, drugače pa s Kikijem, klaviaturistom, smo se tudi že prej poznali. Sem še koga izpustil? Aja, prek Myspacea smo pa tolkalca našli. Sva si že ene dve leti malo dopisovala o tem, kaj dogaja in se počne v Sloveniji. Sem mu rekel, ti ful igraš, povej kaj, kako je? Kako tečejo koncerti oziroma turneja? Do zdaj so bili trije, sledi jih še sedem. Do zdaj je bila dvojna Ljubljana in Štuk. Sam sem rekel, da je že pol turneje narejene, ker je zdaj ful lažje, a ne. Ljubljana je bila ful v pričakovanju in publike in mene, Maribor je bil malo bolj razbremenjen, ne vem, mogoče zato, ker sem v Ljubljani tako dolgo živel in me tukaj folk boljše pozna. Veš, kar naslednji teden pa še en koncert, pizda, no joke, a ne, pa brez plakatov, samo (promocija) po Facebooku, ... In je bilo na drugem koncertu v Ljubljani spet skoraj čisto razprodano, na drugem koncertu je bil tudi boljši sound. Ja, na prvem ni bil ravno preveč dober zvok ... Jah, sem gledal malo tudi posnetke. Dvorana je tako smešna, a ne – če si stal nekje, je bilo tako, če si stal drugje, je bilo drugače. In folk, ki je malo muval, si je mogoče našel plac. Zdaj pa ... Tudi za druge koncerte (v Šiški, op. a.) pravijo, da je podobno. Samo, to se vidi že, ko stopiš v plac in imaš nasproti odra ravno steno, takole, kot je tukaj, imaš že pomisleke ... Pa se ti zdi, da je bila Šiška na koncu boljša izbira kot Križanke? Križanke je predvsem izbira 17.000 evrov, v štartu. »Hvala, dober dan, a lahko plačam za svoj koncert 17 vnaprej?« Brez vseh plakatov, samo da se malo poigramo. Potem pa še ozvočenje pa vse skupaj, is no joke! Jah, ali pa če si v zadnjem času slišal kaj, kar te je presenetilo? Ja veš, da sem šele letos dobil plato od Icota, torej Eyeceeou ... Samo bedak in sila ... Tako je smešna, da je težko ne bi omenil ... Pa mislim, da je letnik 2003, je Ico dolgo čakal, da mi jo je zrihtal ... Veš kaj, jaz neki ne daunloudam preveč, pa mogoče zato nimam v spominu tega, kar me sprašuješ ... Drugače pa itak od Klemna material ... Pa Zlatko itak in Kosta ... V bistvu te, s katerimi delam, ne morem drugega reči ... Zadnjič sem dobil CD od N'Toka, samo jaz ga še zmerom ne morem poslušati. Pa so ful dobri teksti, sam je preveč ... Nervous mi je, no... Meni je pomembno, da mi je muska v izi ali pa da je ful parti, tisto je pač mogoče za enega, ki ne ve vseh teh stvari, ki jih N'Toko pove – on kar velik ve, ne ... Mogoče če bi v sedmem razredu vrtel to musko, bi bilo de best ... Tako kot šolski program ... Pri prvih dveh platah me zanima še tole ... Leva scena je bila, kakor jaz razumem, neke vrste ekipni projekt? No ja, zmeraj sem sodeloval s folkom, ja ... Na primer, pri prvi plati je sodeloval tudi Brane Zorman s svojim semplerjem ... Je tudi on izbral kakšne semple ali je pomagal predvsem tehnično? Sodeloval je samo kot frend, ki pomaga, čisto tehnično. Izbor semplov pa je bil na obeh platah moj. Pa je pri komadu Zadeta si lepa Ljubljana glavni sempl klavirja od Tihomirja Asanoviča? Je ja, pa saj na drugi plati piše na ovitku za vse semple, ki sem jih uporabil. Na prvi pa za nobenega, he he ... Samo na prvi so bili nerazpoznavni. Glede na to, kakšen je bil ustvarjalni impulz v Ljubljani nekje na sredini 90. let – funk, rap in acid jazz so se rolali v treh ljubljanskih klubih, K4, Palma, Nexus, ne nazadnje tudi Truebar –, imeli smo tovrstne bende in didžeje: Kolja, Dj Poha, Heavy Less Wanted, Radyoyo itn. Kar ne moreš mimo mene, a? Ne ... No, se ti zdi, da ... Pizda je zajeban ... Skoz nekaj prvi tukaj na vasi... Prvi na vasi... Celo v Ambasadi Gavioli se je nekaj dogajalo ... Celo ja, celo dve leti ali koliko smo bili tam rezidenti ... Drum 'n' Bass, jaz pa JAMirko, jea! No, se ti zdi, da bi se iz tega nastavka, iz te scene lahko zgodilo kaj več, kot se je? Ne. Ne vem, kako je zamrlo ... Jah, več zgodilo ... Pa saj, a se ti ne zdi, da se je več zgodilo, zdaj? Malo manj je prfuknjeno, a je tako? Folk se ima na ketni, lej ... Recesija je, vse za gate trese ... Dobro, o tej recesiji se govori šele zadnji dve leti recimo ... Nič se ne govori, je, ne. Sam mislim, da sicer traja veliko veliko dlje ... Na poslu se ful kaže, a ne, saj recesija je čist poslovna pizdarija ... Je treba delat, je rekel Adi Smolar ... Lahko se dolgo zajebavaš, sam potem ugotoviš, na čigav račun se, pa ponavadi se zmeraj na svoj ... Is no joke ... Potem je pa fajn, da si narediš, da delaš to, kar ti je res kul. Če ti to uspe v lajfu, potem si že pravi budist – skoraj. Pa je tebi uspelo? Mislim, uspelo ... Saj ni toliko simpl, samo po drugi strani tudi ni tako težko ... Folk je malo premalo originalen, ne mi zamerit, ampak v Sloveniji je preveč revij, preveč vseh teh novic, vsi bi radi nekaj prvi sporočili ... Kaj, saj je vse že povedano, zdaj je treba sam še malo sestaviti ta planet. Ja, planet, saj bo vsem rit razfukal ... Ali se ti zdi poseben fenomen, da je naša glasbena scena tako nedinamična, da je besedilo Leve scene petnajst let po izidu še zmeraj skoraj aktualno? Tak prostor je. Dva milijona ljudi, nima se kaj veliko za spremenit. Stoletja smo se ali so se bojevali za svoj jezik, in zdaj, ko to je, je to treba loopat ... Saj veš, kako je hiphop, če je isti loop pol ure, se ga naveličaš, tukaj je pa isti loop že res dolgo. Remiksi se dogajajo počasi. Ja pizda, če delaš plato in če si petnajst let isti avtor, daj, vsaj produkcijsko se loti stvari na novo. Recimo, Vlado Kreslin, dobro en komad je s Siddharto naredil, drugače pa cigu migu ... Ne zdaj, cigu migu, da bi bilo kaj narobe s cigansko mu-sko, ampak to je neko jadikovanje, tukaj ni nekega elana noter, pa happy hour. Moji komadi ipak, tudi če so tako zajebantsko cinični, ipak imajo humor noter, satiro. Lej Zmelkoow, to! Zmel-koow je tak bend za izpostavit, ko si me prej vprašal ... So skriti, oni so res skriti, komercialni se pa res grebejo, oni pa tako »mi smo Zmelkoow«, v izi. Ali pa oni, Ana Pupedan, jih tudi brijejo po svoje. Imajo svoj teren, svoj humor in to funkcionira. Ampak ne delajo pa komadov z namenom »zdaj bomo prodali tokpatok plat.« Saj ni problem narediti featuring Nina Osenar ... Takoj folk v vrsti stoji ... Tako malo se dogaja, da bi po mojem še Jan Plestenjak razmislil, če bi se mu jaz oglasil »ej stari, a narediva eno zajebancijo«. Samo on je na keš. Da ne bo kdo zdaj narobe razumel, da jaz razmišljam o featuringu. Hočem reči, da se tako malo dogaja, da folk ne reče ne, če ga kdo povabi. Pa si bil kaj zunaj, zdaj ko si v Ljubljani, na kakšnem koncertu, v kakšnem klubu? Letos sem bil predvsem v Križankah – Macy Gray, Shined O'Connor, Massive Attack ... Lani sem bil na Bjork v Veroni, to je bilo res kul, ta je bil pa med top tremi koncerti, kar sem jih videl ... Pa na Prin-ceu v Londonu je bilo tudi fajn, v O2 areni ... Veš, kakšen koncert! Ko je bil še Dj Poha ... Kje se je kupovalo plate, spremljalo musko ... V Trstu, stari. Večinoma, no. Pa tako, kamor si šel. Če si šel v Budimpešto, si jih kupil v Budimpešti. Če si šel v München, potem tam. Ni bilo takrat še povsod Metalheadsov za dobit. Za konec ... Ti še zmeraj tekne burek, čeprav ni več burekdžinice na Štacjonu? Pizda, nič bureka ne jem, če sem čisto iskren. Letos sem ga dvakrat, pa še to tako čisto za štos. Da bom vsaj v intervjuju lahko rekel, da ga. In zdaj, ko sem ga, lahko v intervjuju povem, da sem ga, in to je to ... V dveh različnih Mercatorjih sem ga jedel ... recenzije in avtonomna cona Eva Mlinar in Kristina Ravnikar Film: 20. Liffe Pred dobrima dvema tednoma se je zaključil jubilejni 20. ljubljanski filmski festival. Med dvanajstimi dnevi festivala se je v Ljubljani zdelo, kot da celo mesto živi samo za film. Na vsakem vogalu je nekdo vehementno mahal s šopom filmskih vstopnic in na vsaki kavi se je razpravljalo o naslednji projekciji. Torej bi iz tega človek lahko sklepal, da smo Slovenci zagreti cinefili ... Zanimivo pa je, da so kinodvorane s prav tako kvalitetnim nivojem filmov (Kinodvor, Kino Vič in Kinoteka) med letom precej samevale. Kot vestni obiskovalki praznih dvoran naju je zanimalo, čemu vsako leto sredi oktobra že mesec prej stojiva v vrsti, in kje tiči razlog, da vsi ti »očitni« filmski navdušenci pridejo na plan šele sedaj? Mogoče je vic v tem, da je letošnji festival zaznamovan s povratkom starih, že uveljavljenih filmskih mačkov. Eden takih je prav gotovo že skoraj muzejski Alain Resnais, ki je začel snemati, še preden je bil postavljen berlinski zid, preden je padla bomba na Hirošimo in preden so fašisti zbombardirali Guernico. Svoj pečat pa je najbolj pustil na francoskem novem valu. Letos je navdušil s filmom Divje trave, v katerem na ležeren način prikaže, kako zelo divje nam lahko z avtosugestijo rastejo pričakovanja in iluzije. Gotovo je pozornost privabil tudi fantast Werner Herzog, ki si ga je občinstvo najbolj zapomnilo po tandemu z njegovim »najljubšim sovražnikom« Klausom Kinskiim. Na trenutke ga je mogoče celo prepoznati v liku Nicholasa Cagea v novem filmu Pokvarjeni poročnik: New Orleans, s katerim se Herzog najbolj približa mainstreamu. Zveste fane prvotnega Pokvarjenega poročnika Abela Ferrare pa najbrž pusti razočarane. Kot običajno se pri Herzogu nahajamo v okviru naravne katastrofe, tokrat po divjanju orkana Katrine. Skrajne razmere potisnejo protagoniste v razvrat, droge in nasilje in na trenutke se zdi, kot da so legvani, ki jih v resnici sploh ni, ušli iz filma Strah in gnus v Las Vegasu. V plejado velikih režiserjev spada tudi Jim Jarmusch, ki daje velik poudarek izjemni glasbi, zanimivim likom, fotografiji in skromnim, a skrbno premišljenim dialogom. Za vse tiste, ki smo njegovo kariero spremljali že od začetka, je zadnji film Meje razuma rahlo odstopil od pričakovanega. Njegovo drzno in zapeljivo novo delo je neke vrste hommage kriminalki 70. in 80. let. Sledimo potovanju plačanega morilca, ki za razliko od običajnega trilerja ne ponudi tenzije, ampak bolj meditacijo in uživanje v vizualni estetiki, ki se sklada z režiserjevim znanim občudovanjem slikarja Edwarda Hopperja. Če nas v njegovih prejšnjih filmih večji minimalizem dialoga ni zmotil, je morda z Mejami razuma malo zašel ... Mojster melodrame, živih barv, genialne igre in kontro-verznih tem Pedro Almodovar je bil letos edini režiser, katerega film je bil zaradi velikega povpraševanja deležen dodatne projekcije, kljub temu da si bomo film Zlomljeni objemi lahko kmalu ogledali tudi v rednem programu kinematografov. Režiser, ki ima zelo razpoznaven slog (lahko bi ga spoznali že po enormni količini rdeče barve), ravno z novim filmom izstopi iz okvira svoje običajne forme. Čeprav še vedno ostane zvest žanru, dobimo občutek, da gledamo film v filmu in da je prav tisti film, katerega nastajanju sledimo skozi zgodbo, pravi Almodovar. Zgodbo zloglasne Ersbeth Bathory, poznane tudi pod imenom krvava grofica, so si filmarji do zdaj izposojali predvsem za snemanje poceni erotičnih grozljivk, pogosto z lezbič-nim podtonom, vse dokler se zgodbe ni lotila vsestranska July Delpy, ki ne samo režira in igra v filmu, ampak je zanj napisala tudi glasbo. Film lepe Ersbeth tokrat ne prikazuje kot brezčutne poosebitve zlobe in krutosti, kot nam je sliko o njej zapustila zgodovina, ampak kot tragično zgodbo ranjene ženske 17. stoletja, ki lačna ljubezni doživi globoko razočaranje, kar njen svet potisne v blaznost. Za svoj čas precej netipična aristokratinja, ki velja za najvplivnejšo v deželi, govori šest jezikov in sama upravlja z ogromnim premoženjem, pooseblja trdnost in odločnost, vse dokler se ne zaljubi. Ali žensko res nadvladujejo čustva? Je to res naša šibka točka, ne glede na znanje in moč, ali je to le mit, kot je v očeh zgodovine nastal mit o krvavi grofici? Mogoče bi nam na to lahko odgovoril Trier, ki je sam sebe označil za najboljšega režiserja na svetu, ki mu filme izbira sam Bog. Zaradi sovražnega odziva medijev po canski premieri je, kot je bilo pričakovano, največ prahu vzdignil njegov Antikrist. Film namreč suvereno označi ženske kot čarovnice, ki so po njegovem mnenju gorele še premalo. Antikrist je vse tisto, kar bi moral mačistični ego zadržati zase. Kljub njegovim mi-zoginim idejam Antikrista preveva bogata mračnjaška estetika, skoraj popolna v svoji sublimnosti, za katero bi lahko takoj rekli, da si jo je Trier sposodil pri piscih gotskega romana. Narava je tukaj prav tako temačna, razkrajajoča in skrivnostna, in ko se razodene človeku, so njena razodetja hudobna in strašljiva. Individuum in narava nič več ne sobivata v organski harmoniji, ampak narava človeka nenehno straši s svojim divjim in neu-kročenim temperamentom. Pravi antipod Antikristu je film o poetičnem popotovanju po gozdu v osrčju Tajske, Sedem noči režiserke Naomi Kamwase, kjer je v ospredju zopet narava, (takšna ali drugačna) ki pa tu deluje pomirjajoče in popolnoma nezlovešče. Čeprav ni eksplicitnih prizorov seksa, ima film neverjeten erotični naboj. Če se za hip vrneva k samemu naslovu ... Pridevnik »ljubljanski« je skoraj edino, kar je bilo na letošnjem Liffu slovenskega. Spomnimo se, da je prav Liffe v preteklosti služil kot odskočna deska številnim filmom domače produkcije, letos pa slovenskih filmov skorajda ni bilo na seznamu. Razen dokumentarca Paradise TV, ki se ukvarja s pornografijo na Japonskem, in pa Big river mana, ki je nastal v ameriški produkciji in ga avtorji sploh niso nameravali predvajati, saj naj ga slovenska publika sploh ne bi razumela. Prej kot Martin Strel opozarja na ekološko dilemo Amazonke, svoje občinstvo nagovarja h kakšnemu kozarčku več. Strel celo izjavi : »To ni moja zgodba, to je ameriški Hollywood. Jaz nisem imel vpliva na film, naredili so zgodbo o meni, kakor so me videli Američani, oni. Videli so v redu, jaz res pijem, jaz popijem tudi flašo pa več, pa nisem pijan.« Toliko o tem. Sedanji programski vodja Simon Popek je pred dvema letoma, ko je prevzel vodenje Liffa, obljubil, da bo pod njegovo taktirko poudarek predvsem na predstavitvah nacionalnih kinematografij in osvetlitvah posameznih avtorskih opusov. Čeprav o slovenski kinematografiji ni veliko za povedati, pa je bilo letošnje leto predvsem v znamenju nemškega filma. Cinefilom je bila na voljo odlična retrospektiva avstrijskega režiserja Michaela Hane-keja, ki z vsakim filmom potrjuje svojo pozicijo enega ključnih modernističnih režiserjev v času, ko se zdi, da modernistične ambicije ne funkcionirajo več. Haneke se v svojih delih ukvarja z aktualnimi problemi, kot je vpliv medijev na ljudi in njihova povezava z nasiljem, odtujenostjo in recesijo. Drugi del retrospektive je ponudil nemške dokumentarce ob dvajseti obletnici padca berlinskega zidu. Ob gledanju filmov sva šli težko mimo tehničnih napak, še posebej pri novem Herzogu, po katerem sva se spraševali, kaj so le pomenili vsi tisti »simbolični« mikrofoni, ki so se konstantno pojavljali v kadrih... Dokler nisva ugotovili, da so filmu malomarno pozabili dodati masko. Pri Grofici je na lepem preskočila cela sekvenca, pri Belem raku pa so bili problemi s podnapisi in fokusom slike. Najbolj moteče pa je bilo histerično bežanje ljudi iz kinodvorane, ko filma še ni bilo konec. Točno tako. Glasba je prav tako kot gibljiva slika enakovredni filmski element, in dokler slišimo glasbo, traja tudi film. Gotovo pa nas je med vsemi obiskovalci vsakič sedelo nekaj takih, ki nas malo bolj interesira sedma umetnost in nas je zanimalo, kdo vse je sodeloval pri ustvarjanju filma, pa tega nismo mogli videti, ker je pred nami motovililo že vsaj 20 ljudi ali nas je sosed že priganjal, naj se umaknemo s stola ... Skrajno neprijetno. Ravno to nespoštovanje filmskega bontona in odnos do dela samega odgovarja na tisto začetno spraševanje. Liffe je s svojim sicer odličnim izborom film za ta kratek čas resda približal širši množici, ampak je nekje vmes izgubil svoj karakter. Upava lahko samo, da naslednje leto poleg gumijastih bombonov na Liffu ne bodo začeli prodajati še kokic. Tukaj bi bilo na mestu morda lahko geslo, ki soga nekoč vpili Rimljani, željni zabave, med tem ko je bilo veličastno cesarstvo že v svojem ideološkem zatonu. Bo-jiva se, da bo termin »panem et circenses« postal zopet aktualen … Razen, če nam bodo filmi, ki jih vidimo v dvanajstih dneh Liffa, dostopni tudi v kinu in na malih zaslonih vse leto, kar pa je zaradi kapitalske logike filmske in reproduktivne industrije malo verjetno. Gašper Rus Zimska idila Gašper Rus (1983) je slovenski stripar, ilustrator in občasno tudi stripovski kritik. Študiral je slikarstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je diplomiral leta 2008. Strip, ki ga je ustvaril za svojo diplomsko nalogo, je kasneje objavil v Stripburgerjevi antologiji Deveta soba (2008). Kot stripar je debitiral nekaj let pred tem, v Stripburgerju št. 40. V naslednjih letih je postal tesno povezan s to revijo, ne le kot stripar, temveč tudi kot eden njenih urednikov. Njegovo sodelovanje je bilo ključnega pomena za prva dva dela stripovske trilogije Mostovi (Stripburger/Forum Ljubljana, 2007), ki ju je ustvaril skupaj z Iztokom Lovričem in Cirilom Horjakom. Njegove stripe najdemo tudi v obsežni antologiji Slovenski klasiki ter v Stripburgerjevi najnovejši posebni izdaji, Pozdravi iz Striponije. Životari in poskuša delati v Ljubljani. Stripburger je mednarodna stripovska revija, ki sodeluje s številnimi avtorji širom sveta. V njej so se doslej predstavili mnogi avtorji iz Evrope, kot tudi iz bolj oddaljenih držav, kot so Bra-zilja, Izrael, Južna Koreja in Kazakstan ... Na njenih straneh so gostovali priznani avtorji kot so Peter Kuper, James Kochalka, Aleksandar Zograf, Max Andersson, Atak, Jason, Eric Braün, Ed-mond Baudoin, Stéphane Blanquet, Lewis Trondheim, Valium, Joe Sacco, Filipe Abranches in drugi. Po drugi strani pa je Stripburger vedno zastopal in k nadaljnemu ustvarjanju spodbujal tudi še neuveljavljene stripovske avtorje. V 15 letih delovanja je tako postal pomemben del »mednarodne stripovske zarote«. Letno v njegovem programu izide 8 do 10 stripovskih (in stripu sorodnih) publikacij. Poslanstvo revije je dvojno. Kot prvo slovenskim striparjem in ljubiteljem stripa omogoča vpogled v dogajanje v sodobnem avtorskem stripu v tujini (poleg samih stripov služijo temu tudi teoretični članki in recenzije). Po drugi strani pa bralcem iz tujine predstavlja slovensko stripovsko ustvarjalnost (kot tudi stripovske kulture držav, kjer se strip še vedno bori za svoj prostor pod soncem). Zaradi odprtosti mednarodni publiki je revija dvojezična: angleško-slovenska. Stripburgerjevo uredništvo se problematike stripa loteva celovito: da bi spodbujalo razvoj stripovske kulture pri nas, organizira tudi stripovske delavnice, razstave, predstavitve svojih izdaj, pogovore z avtorji, natečaje in še več. Nina Marok Simona Sušec Glasba: Eto ga Knjiga: Evridika Shishmish! in Orfej »Roots In Session! Slovenija! … Selecta Pier! Selecta Fu!« so uvodni vzkliki nove kompilacije Shishmish, ki je nastala pod taktirko slovenskih Roots In Session Sounds, didžejev iz kolektiva RDYO DJs v sodelovanju z bosanskimi Baga Sound (FM Jam) ter slovensko vokalistko Anino. Zgodovino Roots In Session bogati nemalo promocijskih mikstejpov in serija kompilacij KUS KUS. Gre za zmes reggaeja, dancehalla, hiphopa, duba, drum'n'bassa in jungla, ki ji občasno dodajo tudi ščepec funkovske začimbe. Pred malo več kot enim letom pa so zadnjemu v seriji KUS KUS dodali še nekaj balkanske svežine; KUS KUS V je namreč rezultat dela z bosanskimi promotorji reggae in dub glasbe Baga Sound iz Tuzle. Zgodba se letos nadaljuje – junija je namreč luč sveta ugledal Shishmish – Mished by Pier & FU, na katerem lahko poleg nekaj jamajških vokalov, kot sta denimo Alborosie in Kardinal Offishall, skoraj stalnici RISovih kompilacij, med drugimi slišimo tudi »pozagreb-čenega« Eda Maajko, Frenkieja in Popayja. Tako nam Shishmish med drugim ponuja tudi na besedilni ravni zmiksano različico legendarne Saletove Osvete (Edo Maajka), medtem ko je pri pesmi Klasika svoj glas prispevala tudi »svetlejša« polovica slovenskega dueta Murat&Jose. Na plošči prevladuje »klubska« različica bolj ali manj nežnega reggaeja in hiphopa, ki pa se od časa do časa fluidno prevesi v nekoliko trši jungle in drum'n'bass. Tudi prehodi s »tršega« dnb-ja nazaj na pristnejši reggae in njegove podzvrsti potekajo tekoče. V primerjavi s prejšnjimi »KusKusi« pa na Shishmishu med prehodi ne prevladujejo več zvoki »siren« in »vesoljskih laserjev«, ki so sicer še prisotni, a v bistveno manjši meri, kot smo jih bili vajeni doslej. Nov album sestavlja 25 med seboj sicer ločenih pesmi, vendar so ena z drugo tako povezane, da vse skupaj zveni bolj kot osemdesetminutni set, tako da – v kolikor si nameravate ploščo sposoditi od prijatelja in si jo (ilegalno) presneti –, nikar ne pozabite odkljukati polja »no pause between tracks«. Shishmish se je klubski javnosti v celoti prvič predstavil 7. novembra v ljubljanskem Klubu K4, ko sta se za mešalkami poleg RIS znašla tudi predstavnika Baga Sounda, Moonia in DJ Soul, tedaj pa je velikemu plesišču za nekaj časa zavladal tudi beograjski DJ Rahmanee. Tako se je rodil še neke vrste »dodatek« k prej opevanemu Shishmishu, ki sliši na ime Balkan Root 2009 Minimix (Tuzla – Beograd – Ljubljana). V prvem delu tako lahko prisluhnemo krajšemu »naspidiranemu«bobeninbas/jungle setu srbske staroste DJ Rahmaneeja, medtem ko drugi (še krajši) del zaznamujejo nekoliko počasnejši reggae, dancehall in hiphop ritmi, pod katere sta se podpisala kolektiva Roots In Session Sounds in Baga Sound. Kako drugače se lotiti podobe žensk v zgodovini, če ne skozi literarne, teološke in filozofske obravnave likov grških junakinj kot tiste redke tipe zapisov, ki žensko vse od svojega nastanka naprej vsaj zaznavajo, če ji ne že kar dodeljujejo vloge, ki je glede na druge zgodovine izjemna? Kje iskati ženske, da bi razbrali položaje, vpisane v njihovo preteklost in od katerih jih še danes bolijo kosti, če ne v znamenitih zgodbah o ljubezenskih razmerjih, ki nas vse od kratkohlačniških let naprej učijo najintimnejših občutij? In ko pustimo retorična vprašanja ob strani – s katere strani začeti razjedati razliko med spoloma? Alja Adam z bogatim delom Evridika in Orfej: Od zrcalne k mnogoteri ljubezni vsekakor posega po splošno uveljavljeni tematološki formi. Tudi deleuzovski prenosljivi interpretativni aparat, ki ga uporablja pri svojem prizadevanju, so knjižne moljke-borke že reprogramirale za detekcijo in demontiranje patriarhalnih predsodkov. In vendar s svojo knjigo pesnica in raziskovalka na ISH dokazuje, da o ljubezni in o ženski še ni bilo povedano dovolj. Pot nas skupaj z Evridiko pelje iz Hada grške mitologije vse tja do sodobne biotehnologije. Začnemo s Evridikino anonimnostjo in molčečnostjo v antičnih literarnih obravnavah mita, v katerih je Evridika zreducirana na objekt, ki se v trenutku, ko ji Vergilij kot prvi nameni verze, napisane iz njene lastne perspektive, razblini v dim. Nadaljujemo s srednjim vekom in renesanso, kjer Evridika zaniha med Orfejevim zlim in dobrim. Po psihoana- litični seansi z Erosom, kritikom in politikom patriarhata, sledita še romantična intimnost, ki se izkaže za konservativno orodje v rokah oblasti, in biotehniška znanost, ki žensko telo kosa, hkrati pa ženski daje v roke kontrolo nad nastalimi koščki. Da še nismo na sončni svetlobi, pričajo deformirana telesa popularnih pošasti, ki, tako kot ženska, zbujajo takšno ali drugačno nelagodje v ugodju pri dominantnem spolu. Hermaforditi so tisti, ki po besedah avtorice »ženski omogočajo, da se odtrga od edinega, vodilnega glasu, stopi iz vzorcev moške identifikacije in se utelesi skozi mnoštvo različnih ženskih glasov«. Toda kaj ko težava ni v tem, da bi se Evridike raztreščile v roj insektov, ki bi brenčali vsak po svoje in spravljali oblastnike v obup, ker bi bilo njihove glasove nemogoče prenašati, kaj šele umeti – saj smo vendar tudi o teh glasovih poučeni s strani naše vodičke. Težava je predvsem v tem, da so nam predstavljeni opisi sodobne Evridike, »osvobojene moških fantazem«, nekam znani: samosvoja (prepirljiva) umetnica (besedo si morda prevedite v angleščino, to dandanes pomenu ne škodi), ki za svoj obstoj ne potrebuje moškega ter mu je to pripravljena tudi dokazati ne glede na to, kakšna je cena, in ki iz reklamnih panojev in televizijskih zaslonov gleda – koga? Bralkam revije Cosmopolitan je takšen opis všeč. Mi pa, da pot na sončno svetlobo ne bo zaman, raje, ne da bi se ozrli, počakajmo v upanju, da bo knjigi sledilo nadaljevanje, ki bo načelo tudi ženske fantazme o samih sebi. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 (31) 32 križanka za lačne ProSIm (aNg.) eNota Za jakoSt mag. Polja meSto v aNglIjI St. Ime Za lIN raDoN NeuPoštevaNje ZgoDovINe aPlIkacIja jave SouStvarjalec tINe logar uDar, NaPaD StotNIk v Nemškem okolju SmučIšče Na PoHorju Strm gorSkI žleB škoDovaNje okolju meSto oB rokavSkem PrelIvu ljuDStvo v gaNI, ewe trDNa voDa 4. IN 11. črka ProvINca Na fINSkem latINSkI veZNIk Drago IBler DolgorePa PtIca v aZIjI glavNo meSto otoka ceBeleS tIP fIata (Pre)DoBro DelovaNje SPomINa reka v SIBIrIjI lateNSka DoBa DIvja oljka vINograDNIštvo grška črka avStrIjSkI šIlINg > » SPremeNItI v DeNar umetNIk žIvalSkega Sveta krISt. NaPIS IDeal caNkarjeva PeSNIška ZBIrka fraNc. Palača gl. meSto mIcHoa-caNa vkoPa-vaNje šPortNa Igra lIka v rISaNkI čolN Z 1 veSlačem IND. kruH aNtIfaš. SkuPšč. Nar. oSvoB. SrBIje SkuPNoSt (Star.) oZNačItI (aNg.) SeSt. BeSeDe eNej Zver IZ DružINe PSov težka Naloga je trD ... ogNjeNa Zemlja kDor vreščI Steve tyler 15. IN 21. črka Dva Svetova PrIvržeNec gIBelINov NavPIčNo letalo elektro-eNcefalo-gram omot graD PrI trStu gora v juž. amerIkI Bula Nem. PSIH. ruDolf rDečIca gIBljIv StIk meD koStmI koBo aBe več žog 6. IN 11. črka Nem. PIS. luDwIg fraNc. SatelIt leS. IND. v rIBNIcI rač. Načrt (aNg.) Svet. Zav. DružBa 12. IN 2. črka žIvoSt BojNo voZIlo evroPa šIlce SolmIZac. Zlog 1. IN 18. črka K HALE D Hafla romuN. PolItI ae NICOLA MALA IVANa žeN. Ime kla STR. SKLADat. wIlHelm I ag N. Por. AGENc. KAMOR GRE VTIč reka v SIBIrIjI kar je ZNeSeNo meSto v NemčIjI PeSNItev lermoN-tova NIZ. SlIkar ISaak ZNAČ Zaokrož. N oja D. VOJAK žuželke PrI PSIH in mačkaH ve ZIjS to I VELETOK PrečNI Drog HVALEžNoSt yj..-7jaii ^■1 INDIJ. relIgIja Ime DveH gr. Povelj. Mga Hatma GANDI letal. V müNcHNu AM. GEN. wIllIam _j-fl JaNg. Sv.^ 21. črka 1 tIS ja Za oDJAVO POVRŠ. ENota NaSPR. OD coNtra maDž. PVI v S kol Du Z OKOLIco ^ l^' kocka rIm. vojSkovoDja ogNj ■M B^ 18. IN 24. črka fr. tIS ja ageNcIJA 18. IN a Hkrm Na Per IMU PeRU J. PESNIk muSlI me . žeN. IME Ae St. ec P. PEVEC KEM. elemeNt at Ital. Pevka gIaNNa reka v Slo. raZlag. SaNj uPravNI a muZEJA BožjaSt, čoPaStI Sl. S to D. aNTON V ^ KON ja štuDIJA NavDušeNec DIvja mačka PaDav I ca ■PtIč šv. B rLER. 1 CARINa J fr. PeSNIk aNDre tIP cItroeNa St. tur. DroBIž M ZD rot . PROTI režIS. Brata vZrok aDam ferguSoN PrIPor SeDež NIZoZ. vlaDe ■./; .>■ ■■" PRr S eOR P ee D NEBESI 10. 20. 18. IN 14. črka m& rožje v mm, ib mamIlo ^^M ^^L NeSoglaSje 1 Zurla žIvlj. BreZ SkrBI -.\_ r 10. IN 9. črka PuNt avStrj AVSTRIJI Ital. SlIkar Ii i A NmIrI - ^m ^ IHI olIver WS. jeZIK cIgaNov wf-'- r iIStrI v" PoD raZl. Samogl. ^ J IE te H rumen. žIval čuvaj BrISača aNtIčNO meSto Stol BREZ NaSloN. raZStl. Za kajeNje am. freET ALFRED 1 kruNoSlav DoBa ovoj Me Ija v NEPalu N eto MES SklaDBa IZ ragtIma PreNoS BeDeN DaN č NakI eRKI Potem . . SlavIlNa PeSem IvaN laH aNa (ang.) SalvaDor DalI SMUČ N u PoHORJU 1. 3. 18. IN 10. črka Povrt NINa meSto evroP. SoDIšča PrISt. v Iraku PoDjewr uravNava uDov ffBItkaH Hid. Država S kleN. el. krog lokal Nem. kemIk carl 18. IN 6. črka P šPa IN. v Kani jI ZVRSt glaSBe uDmurtI -■ittfri* m :&&■ A ,,- j. &/* i IME VEČ šPart. kraljev 6. IN 18. črka UAmož^ai cž^C ._, žgaNje 23. IN 1. črka morje (aNg.) vIrov Za "i '■'oBDoBje?- ■t r.':, r-i-.-.-.s-.:*? Ital. Brat -m^ učeNje jaP. PrISt. PoStojNa ''■": ^", - :.? kar BrIše