44 Kraške strasti Slavko Kvas Neznano pozvanjanje je v kadilu meglic Na rosi posušenih trav jutro razburja noč Meglice odpirajo sliko zaprašenih grobov Storži borovcev širijo krila nebes in vrtinčijo semena tihih planjav Zvonovi zvonijo Rojevajo se pajčevine teles Življenje je za večnost Med valovitimi griči je skrita umetnost narave porcelanasta svetloba se lomi na krhkosti steklenih rastlinjakov na vrtnicah so brazgotine časa 45 Kraške strasti V vinotoču telo razjeda grozdje in napaja mala usta Ljubezen iz dlani pije vino krvi Obrezana luna Sonce je v tebi Črn vzorec je vrezan v igro kitare Na vratu bel kamen leži Pod črnino oblačila polzijo rdeče pege Metulj je na gori * Spočetje v panju ljubkosti odjeda cvet telesa Le zakaj objestnost prešteva ljubezni Vse je nakana begavega početja Izduhovičeno cvetje je zavržen pelin golega telesa •- V rumeno se je odelo brezino telo Bukve so odvrgle krilasto listje Stoletna smreka je razkrečena in jelen v njo zabada svoje rogovje Pod nogami mi šumi kamenje * Slavko Kvas Sviloprejka sem zavit v pantomimo telesa Kača se v veter zajeda in v loku pada pod metuljevim frfotanjem Po postelji narave se razliva svetlobna noč * V suličastem plamenu gorijo rdeče trave Ogenj nas obdaja Obraz žari in se dviguje k telesu Hiša se ruši i- Nikjer ni pozibavanja spominov samo belo telo v svoji senci nove utrinke rojeva Nekdo po kamnu udarja in oznanja rojstvo ribe v bisernici Le kje je pristan * Rože so mešani sladoled lepote Vidijo se črne in bele Z mislijo si delijo tihi vonj dotika V neskončno tišino telesnega galopa se pritajeno zabadajo vlažne jagode prstov * Pot navzdol sploh ni bila tako strma Vodila je 47 Kraške strasti proti svetlobi in nekakšnemu siju v objem To niso občutki hoje ne korakov In to ni beg v dan Ob meni je ptica Sem ter tja se oglasi vzdih telesa O ti čriček kako razburjaš jutro V telesu joče otrok kamenje srca mu življenje razjeda razdevičena svetloba krvavi v zibki * Okno je odprto v notranjost se zliva boleča tišina Bodočnost zbliževanja je oddaljenost ki nima telesnega videnja Čutnost je zalila telesi Telo se s telesom ljubi kamen ob kamnu leži noč objema jutro luna pred soncem beži na črni rjuhi so bele kaplje življenja in smrti *