115 Glasnik SED 65|2 2025 * Sandi Abram, dr. kulturne antropologije, docent, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; sandi.abram@ff.uni-lj.si. Knjižne ocene Sandi Abram* Le količkaj, a vendar, se v kuloarjih našega pedagoškoraziskovalnega dela, zlasti tam, kjer prebiramo, recenziramo in ocenjujemo kopico zaključnih štu- dentskih nalog, pojavi besedilo, ki že po nekaj pičlih straneh vzbudi radovednost in z analitično ostrino ter metodološko zrelostjo zadrži našo pozornost vse do zadnje stani. Med takšna nedvomno so- di magistrsko delo nekdanje študentke etnologije in kulturne antropologije na mednarodnem programu KREOL, Ali- ne Bezlaj, ki je leta 2024 pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšlo kot monografija, naslov- ljena Place of Ruptures and Bonds: The (Re)making of a Dublin Suburb (v prevodu: Kraj prelomov in vezi: [pre] oblikovanje dublinskega predmestja). Magistrska naloga, za katero je avtori- ca leta 2023 prejela Prešernovo nagra- do Univerze v Ljubljani, je pozneje, v razširjeni različici (revidirano besedilo dopolnjuje dodatno empirično poglav- je) izšla še v knjižni obliki. Gre za po- globljeno etnografsko raziskavo zgodo- vinskega razvoja in družbenokulturnih dinamik v soseski Ballymun v Dublinu. Knjiga poleg uvoda in sklepa obsega šest kronološko urejenih empiričnih poglavij, kar omogoča jasno sledljivost preobrazb prostora in skupnosti, pri če- mer se ugotovitve opirajo na polletno terensko delo. Da bi celovito razgrnila mnoštvo de- javnikov in zgodovinskih plasti, ki so botrovali genezi dublinske soseske, prvo poglavje seže globoko v pretek- lost, in sicer v 12. stoletje, v čas anglo- normanske invazije in angleške (pozne- je britanske) kolonizacije Irske, in ga sklene v šestdesetih letih 20. stoletja, ko zamisel urbanističnega modernizma pravzaprav konkretizira v materialni stvarnosti Ballymuna. Namen poglavja je pokazati, kako je zgodovinski preplet političnoekonomskih sil na različnih ravneh (lokalni, globalni) strukturiral, prosto po Lefebvru, produkcijo urba- nega prostora. Avtorica poda jedrnato zgodovinskopolitično kontekstualiza- cijo procesov, ki so vodili v prostorsko segregacijo in specifične oblike pro- dukcije prostora – od razvoja socialnih politik na Irskem, prek (sub)urbanizaci- je, gentrifikacije in stanovanjskih kriz. Prav branje skozi prizmo longue durée ji omogoči, da razpre različna, več sto- letij trajajoča razmerja moči, discipline in nadzora, ki so se vztrajno nalagala in vpisala v Ballymun: od kolonialnih ve- zi med Irsko in Anglijo, dinamike med državo in lokalnimi mikrostrukturami, do vloge katoliške Cerkve ter razrednih antagonizmov. Preučevana skupnost, kot ugotavlja Alina Bezlaj, ni statičen monolit, tem- več tvorba v nenehnem procesu (pre) oblikovanja in postajanja; opredeljujejo jo raznovrstne zunanje in notranje me- je (simbolne, družbene in materialne). Od sedemdesetih let 20. stoletja se Bal- lymun najprej konstituira z artikulacijo zunanjosti: kot meja med sosesko in drugimi, v družbenopolitični imagi- naciji uglednejšimi (beri: gosposkimi) okoliškimi območji Dublina. Obenem je bilo prebivalstvo zaradi prepleta šte- vilnih socialnoekonomskih dejavnikov – med drugim: neustreznih socialnih politik, razširjene rabe drog in infra- strukturnih deficitov – podvrženo no- tranjim procesom stigmatizacije. Toda avtorica to enodimenzionalnost preseže in odstre še drugo, kompleksnejšo plat. Pokaže namreč, kako je prav stigma- tizacija Ballymuna – v sponi z zgo- dovinsko zaznamovano perifernostjo, politično-administrativnim zapostav- ljanjem ter materialnimi pogoji vsak- danjega življenja – delovala kot povod za notranjo konsolidacijo skupnosti. V takšnih okoliščinah so se tako vzposta- vile različne oblike solidarnosti in pod- porni mehanizmi vzajemne pomoči. Če je stigmatizacija izraz spirale razmerij moči in družbene neenakosti, se ji prebivalci zoperstavijo z gradnjo tistega, kar bi lahko nemara imenovali »kontramoč« (prim. Graeber 2013: 25–33), prek katere relativno novo dublinsko predmestje brez globoko zakoreninjenih identifikacij s krajem dobi konkretno družbeno vezivo. Na- mesto poenostavljenega antagoniz- ma med Ballymunom in zunanjimi Drugimi, ki bi zlahka ustvaril utvaro o notranji homogenosti ali harmoniji, nam poglavje predoči prisotnost ‚no- tranjih drugih‘ (the others within) (str. 67), tj. uporabnikov in razpečevalcev trdih drog, s čimer dobimo uvid v ra- zredno in moralno ekologijo soseske. Tako Alina Bezlaj znova pokaže, da je Ballymun prostor nenehnih protislovij, konfliktov in raznolikih interesov, ki vznikajo na pregibu zgodovinskih, po- litičnih, materialnih ipd. okoliščin, po- ALINA BEZLAJ: A Place of Ruptures and Bonds: The (Re)making of a Dublin Suburb. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2024, 167 str. 116 Glasnik SED 65|2 2025 Knjižne ocene Sandi Abram gosto v soodvisnosti z drugimi struktu- rami na mestni, državni in/ali globalni ravni (denimo v obdobju gospodarske recesije, ki jo je Irska občutila kot po- sledico naftne krize v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja). Meje, tako zunanje kot notranje, ostajajo fluidne in spremenljive, vendar prav z njihovo artikulacijo in vsakdanjim uprostorje- njem vznikne seme urbanosti. Ali, kot zapiše avtorica, »pri reševanju težav skupnosti in v boju za svoje pravice so domačini, vključeni v skupne družbene dejavnosti, včasih ustvarili nove kon- tekste, ki so presegali konceptualne meje soseske« (str. 68). Ballymun je tako prepričljivo predstavljen kot pro- stor v dialektičnem procesu postajanja – ta se proizvaja od zgoraj navzdol, s strani struktur moči, kakor tudi od spo- daj navzgor, z vsakdanjimi praksami. V četrtem poglavju avtorica razčle- ni razmerje med skupnostjo, lokalno oblastjo in ‚vladnostjo‘ (governance) v spreminjajočih se sistemskih razme- rah. Kljub nedavnemu porastu zaseb- ne stanovanjske gradnje in preselitvi novih prebivalcev številna življenja v Ballymunu še naprej temeljijo bodisi na prisotnosti države (prek socialnih transferjev) bodisi na delovanju me- stne uprave (z dostopom do socialnih stanovanj). Izhodišče za obravnavo transformacij vladnosti tvorijo prelom- ne spremembe na Irskem v sedemde- setih in osemdesetih letih 20. stoletja, zlasti njihov vpliv na preoblikovanje dojemanja skupnosti in njenega upro- storjenja. V tem obdobju se kot ključna pokažeta odziv skupnosti na gospodar- sko krizo in poznejši odgovor lokalne oblasti z uvajanjem navidezno bolj vključujočih, participatornih praks, ki se v osemdesetih letih postopoma pre- levijo v novo, neoliberalno obliko vla- dnosti – vključno s kooptacijo »skup- nosti« kot tehniko upravljanja. Obdobje, zaznamovano s težnjo po ak- tivnem vključevanju revnejših slojev na trg dela, prinese uveljavitev novega političnega diskurza o socialni izklju- čenosti. V zameno za socialne pravice se od prejemnikov vse izraziteje terja- jo nove dolžnosti in individualizirane odgovornosti. V tem okviru se državne socialne politike Irske v Ballymunu konkretizirajo kot ‚skupnostni razvojni programi‘ (community development) in spodbujanje ‚aktivnega državljanstva‘ (active citizenship), katerih implicitni namen je bil med drugim depolitizacija in pacifizacija lokalnega prebivalstva. Sklicujoč se na Petra Millerja in Niko- lasa Rosa, Alina Bezlaj sklene, da je »vladanje skozi skupnost« specifična oblika neoliberalne kooptacije. Različ- ni institucionalizirani akterji (prosto- voljske organizacije, svetovalna telesa ipd.) postanejo podaljški mehanizma vladnosti: v zameno za izvajanje pod- pornih programov in politik, usmerje- nih v zmanjševanje revščine, prejema- jo izdatna finančna sredstva. Skupnost, kakorkoli jo želimo definirati (glej str. 52–55), tako avtorica, »nikoli ni že vnaprej [vzpostavljen] tretji prostor med posamezniki in državo, marveč mora biti kot taka nenehno kooptira- na« (str. 79; poudarek v izvirniku). V petem poglavju se analitična po- zornost preusmeri od razumevanja uprostoritve novih tehnik vladnosti k preučevanju utelesnenja nove družbeno- ekonomske resničnosti. S pomočjo no- vejših pristopov k čutno-afektivnemu doživljanju urbanih krajin avtorica izvirno pokaže, kako so prebivalke in prebivalci dublinske soseske neolibe- ralizem občutili ne le skozi ekonom- sko sfero, temveč predvsem telesno – s spremembami v »strukturah občutja« (Williams 1977). Etnografsko najna- zorneje to oriše na primeru termocep- cije, tj. čutnega doživljanje toplote. Konkretno: v času keynesianske drža- ve blaginje je sistem centralnega ogre- vanja v socialnih stanovanjih omogo- čal kolektivno izkušnjo materialne in simbolne topline; s prihodom neoli- beralizma pa toplota postane indivi- dualizirana dobrina, prežeta z retoriko osebne izbire, potrošnje in skrbi zase. Antipod toplote, občutek mraza in po- manjkanja, se neposredno vpiše v telo, v intimno izkušnjo vsakdana. S tem se razkrije prelom med dvema režimoma oblasti, ki jih najemnice in najemniki socialnih stanovanj dobesedno izkusijo na lastni koži: med keynesianskim mo- delom blaginje in skrbi ter neoliberal- no vladnostjo, ki pronica v pore čutnih in afektivnih registrov. Če se prejšnje poglavje posveča trans- formacijam občutkov v intimnem zavetju domačink in domačinov, se predzadnji sklop analize usmeri k vprašanju morale in skrbi v različnih prostorih soseske. V Ballymunu se iz- rišeta dva osrednja moralna registra. Na eni strani si lokalne oblasti prek grajenega okolja in raznoterih politič- nih programov prizadevajo uveljavljati določene moralne normative, ki pa jih domačinke in domačini le redkokdaj ponotranjijo. Na drugi strani pa v so- seski živeče (predvsem starejše) pre- bivalstvo artikulira drugačne moralne norme, vezane na pojmovanje skup- nosti in njenega (imaginarnega) kra- ja, saj sta tako »skupnost« kot »kraj« »vrednostno nabita termina«, ki »v njihovih normativnih okvirih dosled- no zasedata visoko mesto« (str. 104). Dvojnost moralnih registrov se izostri v pregibu med »novim Ballymunom«, oblikovanim skozi različne regenera- cijske projekte in neoliberalne pobu- de po recesiji leta 2008, ter »staro« sosesko, ki danes obstaja zgolj kot imaginarni kraj, sestavljen iz kopice lepih spominov (zlasti nostalgije) in pozitivnih afektov. Čeprav je »stari Ballymun«, kot mu pravijo domačinke in domačini, neoprijemljiv, deluje na- tanko kot iztočnica za samoniklo mo- ralno angažiranost in relacijsko etiko skrbi tako za ljudi kot za kraj. Sklepno empirično poglavje sicer povzema nekatere že orisane poteze navezanosti na kraj, a jih eksplicira s pomočjo teorije afekta. Zastavi si vpra- šanje, kako »preteklost in sedanjost so- obstojata v afektivnih izkušnjah rezi- dentov Ballymuna« (str. 115). Čeprav avtorica napove navezavo na lastno »somatsko delo« (Vannini, Waskul in Gottschalk 2012), se (nekoliko prese- netljivo) vseeno nasloni predvsem na naracije in spomine sogovornic in so- govornikov, osredinjene na personifi- kacijo kraja, infrastrukturo soseske in v njej živečih ljudi oz. skupnosti same. 117 Glasnik SED 65|2 2025 * Tanja Bukovčan, dr. etnologije, izredna profesorica, Univerza v Zagrebu, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; tbukovcan@m.ffzg.hr. Knjižne ocene Sandi Abram Knjižne ocene Tanja Bukovčan* »Kraj je de facto tisti prostor, ki ga lju- dje prežemajo [invested with] s pomeni in afekti; med tistimi, ki vanj najpogo- steje vpisujejo te pomene in afekte, so prav tisti, ki v njem prebivajo« (str. 121), pravi avtorica. Alina Bezlaj v svoji raziskavi dosled- no in premišljeno sledi pristopom in usmeritvam sodobne urbane antropo- logije. Kritično osvetli t. i. prostorski obrat, osredini koncept ustvarjanja kra- ja in z izčrpnim pregledom literature prikaže njegove rabe v različnih disci- plinah. Pri tem opozori, da kulturno- antropološke raziskave kraja/prostora praviloma izhajajo iz treh prevladujočih tradicij (marksistične, družbeno kon- strukcionistične in fenomenološke) in poudari, da je historični materializem v številnih etnografijah, osredinjenih na ustvarjanje kraja, (pre)pogosto poti- snjen na rob ali celo zapostavljen. Sa- ma se takšni redukciji zavestno izogne. V celotnem besedilu vztraja pri analizi materialne produkcije prostora, ki jo s čutno (avto)etnografijo obogati tudi s pogosto spregledanimi razsežnostmi »senzorično-senzualnega prostora« (po Lefebvre 2013: 248). Stalnica besedila je kritična refleksija lastne raziskovalne pozicije v odnosu do ljudi, skupnosti in kraja; prav tako »skupnost« in njeni pripadniki ter pripadnice niso romanti- zirani, temveč (re)interpretirani znotraj protislovnih dinamik. V kombinaciji z natančno interpretacijo bogatega em- piričnega gradiva monografija ponudi celovito in večplastno razumevanje ustvarjanja kraja ter je dragocena refe- renca k domači antropološki refleksiji urbanih prostorov, režimov vladnosti in čutno-afektivnih sprememb v evropskih mestnih kontekstih, ki jo na koncu lah- ko zgolj toplo priporočam v branje. Literatura GRAEBER, David: Fragmenti anarhistič- ne antropologije. Ljubljana: Založba /*cf, 2013. LEFEBVRE, Henri: Produkcija prostora. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2013. V ANNINI, Phillip, Dennis D. Waskul in Simon Gottschalk: The Senses in Self, Society, and Culture: A Sociology of the Senses. London in New York: Routledge, 2012. WILLIAMS, Raymond: Marxism and Lite- rature. Oxford: Oxford University Press, 1977. NADJA VALENTINČIČ FURLAN: Znanje in identitete v filmih o nesnovni kulturni dediščini. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 2024, 5 17 str. Knjiga z naslovom Znanje in identitete v filmih o nesnovni kulturni dediščini izstopa kot zgleden in izviren prispe- vek k vizualni antropologiji in pre- učevanju nesnovne kulturne dediščine. Osem tematsko bogatih poglavij sledi logični, dobro strukturirani liniji argu- mentacije in bralca vodi od teoretičnih osnov do empirično utemeljenega in metodološko inovativnega raziskova- nja filma, znanja in identitet. Uvodno poglavje učinkovito uokvirja osred- nja raziskovalna vprašanja in avtore- fleksivni pristop, drugo poglavje jih umešča v širše disciplinarno področje vizualne antropologije – področja, ki zajema tako teoretske in metodološke prelome etnografskega filma kot prak- so vizualne etnografije. Tretje poglavje razvija niansirano razpravo o termino- logiji, praksah in politikah, ki obkroža- jo nesnovno kulturno dediščino, hkrati pa se ukvarja s teoretičnimi razprava- mi o konstrukciji znanja in identitet. Avtorica Nadja Valentinčič Furlan do- kazuje impresivno obvladovanje kom- pleksnih presečišč med reprezentacijo, ohranjanjem in politiko kulturne de- diščine. Teoretični del knjige končuje četrto poglavje z obravnavo vprašanj identitet in njihovega oblikovanja v procesih ustvarjanja, dokumentiranja, ohranjanja in predstavljanja nesnovne kulturne dediščine. Ta teoretična podlaga postavlja temelje za empirično jedro študije – tri skrbno zasnovana poglavja temeljijo na raz- iskavah dediščine v Sloveniji, ki pa je obenem vpeta v globalno varoval- no paradigmo. Avtorica tukaj spretno prepleta teorijo in prakso ter ponuja obsežno, kontekstualizirano analizo,