92
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o s lav.
25. V gosteh pri poljskem plemiču.
(Konec.)
Kmalu so prigotovili obed. Mize stoje zavito kako podkva. Prestrte so s holandskim platnom, belim kot aiabaster, in opisanim s cvetkami in drugačnimi podobami. Na visokih podstavkih stoje srebrne vaze, ob-vite s hrastovimi venci, prav mojsterskim delom, in na vsak pokrov je pritisnjen debel želod za obvešanje. Srebrna oprava namizna je razno nastavljena, pri tem kot raščeno drevo, pri unem kot stolp; pri tem v divtio zapletene polže na debelih stebrih, pri unem zopet drugače, na vsaki pa visi pozlačena školjka, nisuta s soljo in poprom. Kaj prikupljivo se smejajo zamašeae buteljke, zelene in zafirove barve s srebrnimi naglavki. Srebrnina je zaznamovana s črkami M. H. G. in z grbom dolivskim. Sredi miz stoji premnogo vina, medice in višnjevke. Simetrično razdeljena stoji tu in Um razna zelenjava, sladkarije, galerte, in izmed vsega tega gledajo razni kolači. Da bi bila miza še okusneja, naredili ste gospejini gospodičini raznih podob iz cvetnih peresc tavžentrože in drugih cvetlic. Na ploščekih se uže hladi juha in baršč, strežniki donašajo in prenašajo, kakor je potreba, gostje sparoma dohajajo k mizi in se vsedajo. Krasni spol zavzema okrogiovino, možje oba konca. Plemstvo dobro je in pije, in se živo raz-govarja. Zdravice in napitnice se vrste druga za drugo; ogersko vino se izvrstno ubrisuje, kot olje se vliva v čase, pontak je star petdeset let, in med je od starosti dobil valvaški okus. Naposled so dali tudi ciprskega vina na mizo. Gregor, kuhar gospodarjev, upotrebii je tega dne vso umetalnost. Meso je debelo našpikal s špehom, obložil s slivami in polil z omako. Pašteto iz gozdnih jarebic je napolnil z razsekanim mesom in moj-sterski opekel. Zajce je dobro našpikal, in jarebice je opražil s korenčekom in maslom. Purana je napravil v polivki, in pečenka severnega jelena je tudi jako okusna. Na enem ploščeku leži sedmooko ščuka, na drugem karf. pri katerem  ni štedil posušenega  grozdja,  vina,
lorbarjevega perja ia majaroua. Od zeleajave je vzel samo cvetno zelje ia špargelj, napravljen v vinu ia polit z rumenjakom. Prišle so tudi močaate jedi ua mizo, vse pa je jasao pričalo, da je kuhar Gregor iznajdljiv človek;   zato   so  gospoda  pili tudi  aa ajegovo
.zdravje.
Vsi so bili radostui, ko so ustajali izza mize. Sreča, da je vsak meail, da ga je nekaj preveč potegnil, zato se je čuval prepira. Možaki si še vedno napivajo zdra-vice z ogerskim vinom, in časa gre od ust do usti. Domačin vedno poudarja: „Današnji dan je naš, za jutranjega ne vemo, kako bode." Dal je poklicati dva teor-banista. Prišla sta dva mladeača v rudečih kurtkah ia v črnih, ohlapnih šaravarah. Obličje jima je gladko kot lice dekletovo, rast vitka, ia lasje nazaj počesani. Vzdigneta teorbani in zaigrata tropak (kozaški ples). Prsti jima letajo po strunah in sKačeta drug v drugega. Vr-jstoma brenčite teorbani, vrstoma doni kaka divja pesen Kozaška. Iz novega pričneta ples in poskakujeta z raztegnjenimi nogami kot žabi. Glembocki veselo tleska ob dlan in kriči: „Dobro, Holub! Dobro, Šelest! Le še!" Kozaka poskakujeta kot peklenščaka, da jima* lije pot carkoma po obrazu, in da treske od tal lete. Gostje se smejajo, kajti pri kozaškem plesu skače radost v srce. Glembocki poje na vse grlo, tudi gostje pojo, pesem za pesmijo, in pri vsaki znani vrlo pomagajo gospe in go-spodičine, ter zamahujejo z rokami.
Kozaka sta se uaposled upehala. Krasai spol se je umaknil v stransko sobano k igri, gospodje pa so stopili v gost kolobar, ter se začeli o lovu razgovarjati. Jauez Dluski, na glasu kot spreten lovec, pripoveduje blezo tako-le: »Dve leti je temu, ko sva s kastelničem Pilhovskim lovila v perevalajskera lesu. Se danes pa-metujem, da je bilo tistega dne po sv. Mihaelu. .Psi so zalajali v borovju in kmalo je pritekel ven velik volk, da se ne zlažem, gospodje, velik, kot enoletno tele. Nemudoma smo izpustili pse in ščuvali: huš, huš. Volk je dirjal po planem polju, mi na konjih pa za njim. Jaz sem kričal, da me je uže grlo bolelo: huš, hvatka, huš dolot, ali ne, nobena mrcina ni marala popasti. Naposled je komornikov tigrasti doskoš skočil volku v oči. Ali volk je popadel doskoša, vrgel si ga preko križa, in zdirjal ž njim v šumo. Nič več ga nismo videli.   Verujte mi, gospodje, da je Dilo prav tako."
„A kaj to", oglasil se je hipoma Ignac Strumilo. 4,Jaz vam hočem povedati nekaj takega, da mi še verjeli ne bodete. En pot so mi odnesli volkovi psička. Jezea sem šel za večera na prežo, nabil puško in tiho sedel. Kar ti pritečeta dva volka, vohata mrhoviao, obletavala jo, odskakujeta, a naposled se je vendar lotila. Ja, ne bodi ga len, čakam in čakam, da sta obrnila hrbta proti meni, pomerim, puhnem, in oba sta se zavalila, niti ganila se nista več. Ko smo ju privlekli v kolnico, zakričal je Mikita: „Gospod, nekaj se premi-kuje v tem zlodeju. Preparamo ga, in kaj smo našli v njem?   Mojega psička, zdravega in celega!"
Vsi so zakričali: »Oho, to je pa uže preveč, ta je preveč lovska. Začeli so tudi drugi pripovedovati vsa-kojake lovske dogodke, ter kričati: „Huš tu, huš ga, ha, hejže ha! Na, tu, tu, na, na, na, paf, ho, ho, ho, ho, ho! Udri ga, udri!" Eni so lajali kot psi, in eni skakali kot vokovi. Iz prvega so se nekateri jezili, a naposled so vsi smejali.
Glembockova imata rada goste, njima ne velja znana prislovica, da je gost dober samo tri dni kot riba, ki pa četrti dan uže smrdi. Kar imata v hiši, rada delita s prijatelji, z znanci, sploh z vsakim, kdorkoli v imenu gostoljubja stopi čez njiju prag. Od davnih časov tako dela plemstvo poljsko. Bog ga je obilo blagoslovil z imetjem, toraj tudi srčno rado deli z bližnjim vse, kar
ima. Glembocki se ponaša s tem, da ga okolno plemstvo rado obiskuje. Seljaki njegovi so mirni in zadovoljni, kajti gospodar ljudomilo postopa ž njimi, če tudi včasih kriči in kaznuje, ali vsak pot pravično. On posluša voljno tožečega, in potrebnemu nikdar ne odbije pomoči. Jude je iztiral iz krčme in ustanovil lastno. Desetino od bučel, roboto in polovico dnine je odpustil za vselej. S popi živi v prijaznosti, zato so mu kozaki tudi zvesti ter gotovi skočiti v ogenj na ukaz njegov kedar bodi in na kogar bodi.
Tako nekako se je živelo  pri plemiču poljskem na Ukrajini pred 120 leti.
93