100 ZGODOVINA ZA VSE IZ NJIHOVE ZGODOVINE... Women in History - Women's History: Central and Eastern European Perspectives, CEU History Depart- ment, Working Paper Series 1, Andrea Peto in Mark Pittaway, Central European University, Budapest, 1994. Zanimanje za zgodovino žensk že kar nekaj časa do- življa neverjeten vzpon in vrste knjig, ki obravnavajo to temo, se skladno s tem vsako leto precej podaljšajo. Ena novejših pridobitev te zvrsti zgodovinopisja je pri- čujoči zbornik, kije nastal kot posledica delovnega se- minarja, kije bil aprila 1994 na Oddelku za zgodovino Srednjeevropske univerze v Budimpešti. "Otvoritvena" razprava1 se spopade s teoretičnim problemom neupravičenega popolnega ločevanja do- ma od delovnega prostora, domačega delovanja žen- ske od javnega delovanja moškega, torej strogo duali- stične ločitve (pogosto manihejsko obarvane) družbe- nih položajev na podlagi spolov. Do takšnega ločeva- nja pridemo, če na domačnost družinskega življenja gle- damo le kot na torišče nasprotnih si spolov. Domač- nost, ki do določene mere seveda pozna dualizem spo- lov, je skozi zgodovino razvijajoča se zgodovinska stvarnost, na katero vplivajo tako družba kot gospo- darstvo in politika, in katera se vedno kaže z drugač- nim obrazom. Tu ni čiste delitve spolov, temveč se oba prepletata v družino. Zato je pri zgodovinskem prouče- vanju družine in spolov potrebno upoštevati vse dejav- nike zgodovine. In seveda tudi obratno. Vilana Pilinkaite2 prikaže položaj plemkinj v 16. sto- letju v Litvi, zlasti njihov pravni položaj. Imele niso nobenih političnih pravic, vendar so imele pravico do lastnega premoženja. Tako je bil njihov pravni položaj posredno in tudi neposredno dokaj ugoden, predvsem, če ga primerjamo s položajem žensk bolj proti vzhodu. Ta njihov položaj se je odražal tudi v odklonilnem in včasih odobravajočem moralnem pisanju domačih izo- bražencev. Pismenost madžarskih plemkinj od 16. do 18. stolet- ja nam predstavi István György Tóth v naslednji raz- pravi3. Ženske so v nasprotju z moškimi v pismenosti ' Leonore Davidoff, Catching the Greased Pig: Domesticity and Feminist History, str. 11-19. 2 Vilana Pilinkaite, The Position of Women in Sixteenth Century Society in the Grand Duchy of Lithuania, str. 23-30. 3 István György Tóth, Noble Women Learning to Write in We- stern Hungary between the Sixteenth and Eighteenth Centu- ries, str. 31-40. vidno zaostajale. Ne samo da se je med njimi pisme- nost razširila pozneje, temveč je bila tudi literarno na nižji stopnji inje ženskam še dolgo povzročala težave. Pismenost je bila med pripadnicami visokega plemstva dokaj razširjena že v 16. stoletju in so bile nepismene plemkinje prej izjema kot pravilo. Poleg tega so se ne- katere na moževo prošnjo naučile pisati tudi kot odra- sle osebe. Vendar je bilo pisanje zanje v večini prime- rov precej težko opravilo inje bila njihova pisava še dolgo dokaj nevešča, skoraj otroška. Enako kot pri ari- stokraciji seje nato ponovila v 17. stoletju pri dobro stoječem nižjem plemstvu in v 18. stoletju pri najniž- jem plemstvu. Od dvajsetih do konca štiridesetih let prejšnjega sto- letja je bila na Madžarskem objavljena vrsta člankov in knjig o ženskem vprašanju. Avtorji so v njih zagovar- jali paleto stališč, od skrajno konzervativnih, ki so žen- skam odrekali možnost kakršnega koli intelektualnega delovanja, preko tistih, ki so priznavali enakopravnost spolov, vendar so bili za njih moški bolj enakopravni, do bolj realistično usmerjenih. Zadnji so ženske še kar puščali doma, vendar naj bi bila njihova vloga popol- noma drugačna. Zaradi naravne ženske emocionalno- sti je postala njihova glavna naloga vzgoja nacionalno zavednih Madžarov, ki pa jo lahko nudijo le, če so se tudi same primerno izobrazile. In prav sem Monika Mátay4 postavi junakinjo te razprave - Antonio Kölcsey (1821-1876), plemkinjo s provincialnega podeželja. Antonia je dobila primemo izobrazbo v Pešti, kjer je dve leti obiskovala dekliško šolo. Po vrnitvi domov svo- je izobrazbe ni zanemarjala, vendar je postopoma, zla- sti po stričevi smrti, izgubljala stike z dragimi intelek- tualci ter je tako postala le dobra gospodinja, žena in mati treh otrok. Gábor Gyáni5 opiše bivalno kulturo madžarskega zgornjega srednjega sloja, ki ni bila nič kaj drugačna kot drugod po Evropi. Bivalna kultura je bila takrat te- sno povezana s položajem žensk, ki gaje določalo nji- hovo materinstvo in konzumna plat njihovega življe- nja, medtem koje moškega določala produktivna. Lo- čitev prostorov je takrat zelo izstopala, vendar seje zlasti velika pozornost posvečala gospodarjevi zasebni sobi in salonu, centru družinskega življenja in tudi občasnih stikov z zunanjim svetom. Stiki z zunanjim svetom pa niso bili le opravilo moških in domačnost ne le pristoj- nost žensk. Ločnica med javnim in privatnim je prej izhajala iz delitve spolov na moške producente in žen- ske konzumente. Estetsko so bila takratna stanovanja prenatrpana z najrazličnejšimi predmeti povsem različ- 4 Monika Mátay, The Life Story of Antonia Kölcsey. str. 43-54. 5 Gábor Gyáni, Domestic Material Culture of the Upper-Middle Class in Turn-of-the-Century Budapest, str. 55-71. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 101 nih slogov. Vendar je meščanstvo, v nasprotju s po- dobno plemiško navado, kije izražala zgodovinsko kon- tinuiteto družine, s takšnim pluralizmom nezavedno is- kala predvsem potrditev napredka dobe, v kateri je ži- velo, tudi na kulturnem področju. V naslednji razpravi Susan Zimmerman6 argumenti- ra delitev dela na plačano "proizvajalno" in neplačano gospodinjsko. Prvo je povezano z moškim in drugo z žensko. Ta delitev ne nastane že v predindustrijski do- bi, temveč šele s procesom industrializacije, ki je pri delitvi dela ženske potisnila v podrejen položaj, kjer so bile poleg neplačanega gospodinjskega dela tudi za svo- je mezdno delo manj plačane kot moški, ki so imeli položaj prehranjevalca družine. Maria M. Kovács7 opiše dve podobi madžarskega emancipacijskega gibanja. Prvo je bilo kot podobna gi- banja po Evropi pred prvo svetovno vojno zelo liberal- no. V nasprotju z njim, in to predvsem zaradi njenih napak in napačnih predvidevanj o smeri nadaljnjega raz- voja, je bilo gibanje, kije nastalo po vojni in revoluciji, izrazito antiliberalno in antisemitsko. Usmerjalo se je samo na problem enakopravnega pristopa spolov do uni- verzitetne izobrazbe (iz katerega pa bi bile Židinje iz- ključene), kar mu je tudi uspelo doseči. Življenje postane tragedija, če se visoki ideali, za ka- tere se zavzemaš z vsemi svojimi močmi in se jim cel žrtvuješ, sprevržejo v kruto resničnost. In prav to so doživele ruske revolucionarke, kakor jih skozi primer Marije Spiridonovc, pomembne osebnosti socialnih re- volucionarjev, opiše Sergei Podbolotov8. Revolucija ta- ko ne žre le svojih otrok, temveč tudi marsikaterega svojih staršev, med katerimi matere niso nikakršna iz- jema. Ah da, težko je biti revolucionar! Da je suhoparna statistika - posebno, če je tu le, da podkrepi ideologijo - daleč od resničnega življenja, je pokazala Irina Korovushkina9 s svojim opisom ženske (ne)enakopravnosti v primerjavi s "prvim" spolom Sta- linove in Hruščovove Sovjetske zveze. Sovjetski režim je ženskam najprej dal emancipacijo v zameno za mno- žično, poceni delovno silo, podrejeno večinoma moš- kemu vodstvenemu kadru, pozneje, po drugi svetovni vojni, pa še v zameno za rodilne stroje, kar je ženske seveda dvojno obremenilo. Življenje je bilo za delov- nega človeka in še posebej za delavko zelo težko tudi v petdesetih letih na Madžarskem. V pravljično življenje socialistične Pepelke namreč ni nikoli stopila dobra vi- la, kakor je hotela prikazati uradna propaganda. In to resnično življenje prikaže Andrea Peto10 s pomočjo par- tijskih poročil o življenju delavcev, namenjenih le ož- jemu partijskemu vodstvu. Koliko je lahko zanesljiv vir, kjer nekdo gleda na drugega, kot tukaj moški (kar so bili poročevalci) na ženske? Skratka, stara zgodba o re- sničnem položaju nekoga, ki je večinoma v podreje- nem položaju in ga lahko spoznamo le skozi oči druge- ga, saj virov o sebi ni zapustil ali pa so zelo redki. Ali so vsaj nove demokratične spremembe v Rusiji" kaj bistveno spremenile slab položaj žensk v tej drža- vi? Niti ne, njihov položaj seje kvečjemu še poslabšal. Katastrofalno slabo se godi današnjim Rusinjam zlasti na področju zaposlovanja, materinstva, spolnosti, sla- be kvalitete vsakdanjega življenja, gospodinjskega de- la in seveda politike. In čeprav je v politiko s posebno žensko stranko najprej zasijal žarek upanja, se je na ža- lost ta stranka izkazala za konzervativno in protirefor- mistično in tako nezmožno reševanja perečih težav, ki se lahko izboljšajo le s primernimi reformami. Iz daljne Rusije nas v geografsko bližnjo, vendar nam še vedno oddaljeno Makedonijo popelje Rozita Dimo- va12 in nas seznani s položajem žensk pri Torbeših (is- lamiziranih Makedoncih), ki so vse do konca druge sve- tovne vojne še živeli v zadrugah, v nekakšnih razširje- nih družinah. Položaj moškega in ženske v zadrugi ni bil enak(ovreden), kar seje izražalo predvsem pri deli- tvi dela, pri dedovanju sicer skupnega premoženja, pri bontonu za mizo in pri morali. In kot je danes zadruga izginila, izginjajo tudi stari odnosi med spoloma. V zadnjem prispevku nam Irmina Matonyte13 pred- stavi zgode in nezgode sodobnega univerzitetnega izo- braževanja v Litvi, s posebnim ozirom na razmerje med spoloma. Ker za to temo ni primernih virov, seje avto- rica opirala le na lastna opažanja in časopisne članke. Univerzi v Vilni in Kaunasu doživljata danes velike re- forme, kijih vodijo večinoma ženske. Obe univerzi se v mnogočem zelo razlikujeta, različno je tudi razmerje med spoloma na njih. Žensko neenakost povzroča pred- Susan Zimmerman, Relations Between Genders and the Divi- sion of Labour in the Process of Industrialisation in Austria, str. 73-79. Maria M. Kovács, The Politics of Emancipation in Hungary, str. 81-85. Sergei Podbolotov, Life as a Tragedy: Revolutionary Women in Russia, str. 89-97. Irina Korovushkina, Gender Equality under Real Socialism. Women and their Careers in the USSR (1930-60s), sir. 99-105. 10 Andrea Petó, "As He Saw Her ": Gender Politics in Secret Party Reports in Hungary During the 1950s, str. 107-117. " Aleksey N. Grigor'ev, In Transition? Women of Russia in the 1990s, str. 121-131. 12 Rozita Dimova, The Position of Women in the Torbcsh Zadru- ga, str. 133-139. 13 Irmina Matonyte, Transitional Societies: Reform of the Edu- cational System and Gender Issues. Tlic Lithuanian Case, str. 141-153. VSE ZA ZGODOVINO 102 ZGODOVINA ZA VSE vsem širši družbeno-ekonomski sistem in ne toliko po- litika. Državna politika pa lahko pozitivno izboljša to strukturno neenakost spolov, čeprav je ne more povsem odpraviti. Andrej Pančur VSAK ČAS IMA SVOJO POLITIKO • SVOJ CEREMONIAL Magdalena Hawlik-van de Water, Der Schöne Tod, Zeremonialstrukturen des Wiener Hofes bei Tod und Begräbnis zwischen 1640-1740, založba Herder, Wien- Freiburg-Basel, 1989,211 strani. Knjiga Magdalene Hawlik-van de Water je delo • "praznovanju" smrti na cesarskem Dunaju. Avtorica ra- ziskuje pogreb in žalovalno obredje na Dunajskem dvo- ru. Časovno se omejuje približno na čas med leti 1640- 1740, to je na čas od smrti cesarice Ane in njenega moža Matije in na čas izgradnje kapucinske grobnice (1633) in sega do nastopa vladanja cesarice Marije Terezije v leto 1740. Avtorica se v delu ne omeji le na posamezne običaje, ampak je predmet preučevanja in vrednotenja vse, kar je bilo povezano s cesarjevo smrtjo in pogrebom. (Obravnava na primer simbolno in mnogopomensko go- vorico sarkofagov.) Pogrebni obred je predpisoval ob- našanje vsakega posameznika, vse podrobnosti od ob- lek, voza, konjev, urejenosti kapele in druge opreme. Obred je upodabljal večni red. Avtorica seže pod ba- ročno fasado ceremoniala do njegovih simbolnih po- menov. Obred, kije utelešal tako dinastijo kot državo, je bil skozi vso svojo opremo in govorico knežja sa- moupodobitev inje reflektiral tako občutek za življe- nje takratnega časa, svetovni nazor in politično pre- pričanje. Predstavljal je obenem žalost in triumf. Bilje instrument gospostva. Dvorno kapucinsko grobnico, ki so jo začeli graditi leta 1622, avtorica predstavi le na kratko, saj je o njej pisala že v drugem delu.1 Kot primer žalnega ceremoniala do potankosti opiše obredje, ki je spremljalo smrt cesarja Leopolda I. leta ' Magdalena Hawlik-van de Water, Die Kapuzinergruft, Be- gräbnisstätte der Habsburger in Wien, Wien-Freiburg-Basel, 1987. 1705. Začne s časom, ko seje cesar začel poslavljati od življenja; poroča o njegovi slabosti in slabem apetitu, spovedi, smrti, obredih, balzamiranju; navaja točno do- ločen razpored čutja cesarskih komornikov in opiše po- grebni ritual in sam pogreb v cesarski grobnici. Zani- mivost: medtem ko so krsto s truplom pokopali v kapu- cinski grobnici, so žaro s cesarjevim srcem shranili v kapeli Marije Loretske v Auguštinski cerkvi. Vladar- ski paradni sprevod je bil dvorna predstava za ljudstvo, pogreb v grobnici paje bil omejen le na dvor. Avtorica posebej na osnovi vladarskih pogrebov habs- burške hiše v času baroka, preuči tudi obleke umrlih, pogrebni sprevod, pogrebe otrok, oblačila žalujočih, glasbo, zadušnice, stroške pogreba, kovance in meda- lje ter žalne pridige. Analizira vse od žalne mode do žalnega odra, ki je v svoji baročni mogočnosti segal celo do obokov cerkvene ladje. Izčrpno se posveti tudi glasbi, ki ob "praznovanju" smrti ni imela majhne vloge. Privilegiran položaj je v modi našel svoj pomemben izraz. Moda je bila sredstvo, s katerim so se predstav- niki dvora ločili od ostalih. Bila je del statusa plemiške družbe, tako kot insignije, navade in geste. Na dvoru so ločili več stopenj žalovanja, ki so se odražale tako v žalni obleki kot v pričeski, kozmetiki in drugi opravi (npr.: različnim stopnjam žalovanja so ustrezale raz- lične barve mečev). Žalne obleke so nosili ves čas žalo- vanja (običajno tri mesece). Najbolj znana vdova, kije nosila žalno obleko ves čas po smrti soproga (petnajst let), je bila Marija Terezija. Žalni oder (castrum doloris), ki so ga zgradili po načrtu arhitektov, je bil središče liturgije. Običajno so vzdignjeno mesto s krsto obdajali mogočni stebri z vi- sokim baldahinom, nanj in okoli njega so bili postav- ljeni številni kipi (angelov ipd.), grbi, mrliški simboli, prapori, cesarske insignije, številne sveče in bakle. Na mrliškem odru so našli svoje mesto tudi pomembni po- litični uspehi pokojnega in dinastije. Včasih so oder iz- delali celo v podobi slavoloka zmage. Oder je bil sre- dišče ne le zadušnic, ampak tudi pridig, ki so predstav- ljale hvalnico umrlemu in ciljem monarhije. Žalovanje pa seje lahko tudi prekinilo, na primer ob rojstvu, krstu, vladarjevem godu, obisku drugega vla- darja ali če je bilo na dvornem koledarju praznovanje (npr. pust). Avtorica meni, daje bilo dvorno življenje praznova- nje, ki ga žalovanje ni bistveno omejevalo - med praz- niki je dvorna družba dosegla pravo podobo, takrat se je ta družba predstavila kot tisto, kar je želela biti, ozi- roma kot tisto, kar je verjela, daje. Dvorno življenje je bilo veliko gledališče, kot sta zapisala Alewyn in Sälzc.2 VSE ZA ZGODOVINO