Mestna dekliška šola. Dne 1. t. in. se je slovesno otvorila mestna dekliška osemrazredna ljudska šola pri sv. Jakobu v Ljubljani. Na prostoru, kjer je stalo poprej redutno poslopje, katero je zrušil 1. 1895. potres, stoji danes prekrasno novo, zunanje in notranje moderao opremljeno šolsko poslopje, o katerem lahko reČemo, da je najlepše v celi deželi. Vsa čast občinskemu zastopu ljubljanskemu, posebno njega naeelniku, g. županu Ivanu Hribarju. Po cerkvenem opravilu v cerkvi sv. Jakoba, kjer je daroval mašo g. kanonik Zamejic, so se šolski prostori blagoslovili. Med tem so se zbrali v šolski telovadnici deželni predsednik g. baron Hein v spremstvu okr. glavarja g. Haasa, deželni šolski nadzornik g. Hubad, okr. šolski nadzornik ravnatelj g. Levec, gimn. ravnatelj g. Senekovič, realčni ravnatelj g. dr. Junowicz, ravnatelj obrtnih šol g. Šubic, ravnatelj višje dekliške šole g. dr. Požar, člani deželnega in mestnega šolskega sveta ter občinskega sveta z gospodom županom Hribarjem, vodje mestnih javnih ljudskih šol z uČiteljskhn osobjem ter učiteljice novootvorjenega zavoda. Gospod župan Ivan Hribar nagovori prisotne tako-le: Prevzvišeni gospod deželni predsednik! Častita in slavna gospoda! Zabavam in razvedrilu bilo je prvotno namenjeno poslopje, ki je do leta 1896. stalo na tem prostoru. V teku časa je pac nastala sprememba v toliko, da se je rabilo tudi vjavne in — odkar se je naselila vanj mestna dekliška šola — deloma v odgojevalne namene. Potres, ki je provzročil marsikako izpremembo razmer v našera mestu, napravil je še popoln prevrat tudi v tem oziru. Na mestu, kjer je prej stala deželna reduta, vzdiga se sedaj raestno šolsko poslopje, najlepša, najprimeraeje razdeljena in naprikladneje urejena ljudsko-šolska stavba v deželi kranjski. Odkar se je prva in dosedaj jedina slovenska mestna dekliška šola pri sv. Jakobu jela razširjati in — glede na to, da v Ljubljani nimaino mesčanskih šol — z višjimi razredi popolnjevati, bilo je očividno, da ne bode mogla dolgo ostati v najetih prostorih, temveč, da jej bode prej ali slej treba lastnega doma. V ta dom se sedaj seli iz nedostatnih in skrajno tesnih prostorov, v katerih je — daleč od svojega okoliša — morala prebiti pet dolzih let. Kako si oddahne učno osobje in kako prijetno iznenadene bodo učenke! Mesto tesnih prostorov, najdejo tu prostorne, svetle in zračne učne sobe in dvorane. Občinski svet je pa, ko se je odlocil za zgradbo novega šolskega poslopja, hotel tudi ustvariti nekaj ne samo vseskozi prikladnega in modernim zahtevam odgovarjajočega, temveč tudi nekaj tacega, kar bi že po zunanjem svojem licu bilo v okras mestu. Zato je; sprejemši konkurenčnim potom pridobljeni splošni stavbni načrt, poveril deželnemu inženerju Ivanu Sbrizaju in našemu — v strokovnih krogih sedaj že slavnoznanemu — rojaku arhitektu Maksu Fabijaniju na Dunaju izdelavo podrobnih načrtov, prepustivši jima prosto roko za izpremembe, ki bi se jima pri splošnem načrtu potrebne zdele glede najprikladnejše uredbe notranjih prostorov in glede zimanjega lica poslopja. In reči se mora, da sta oba gospoda popolnoma opravičila zaupanje, katero je imel občinski zastop do nju. Zunanje lice tega šolskega poslopja je v Ljubljani nekaj povsem novega, in sicer, kar se tiče sloga in okraskov. Sezidano v secesijonističnem slogu, krase njegovo procelje in postranske fagade namenu, kateremu ima služiti, primerni napisi iz Komenskega, Slomška in Stritarja. Poleg tega so na pročelji našla prostora imena zaslužnih slovenskih šolnikov in pedagogičnih pisateljev ter imena slavnoznanih odgojevalcev drugih narodov. Gotovo nekaj originalnega in primernega! Kdo bi si bil torej mislil, da se celo proti temu vzdigne od katere strani koli upor? In vendar se je to zgodilo. List, ki je s strapenim svojim tiskarskim črnilom skušal omadeževati še vsako — in tudi najkoristnejšo — napravo občinske uprave, zagnal se je tudi tu vanjo. Dasi v ta list pišejo ljudje7 ki kaj radi in prav pogostoma naglašajo, naj se ne gleda, kako žive, temveč posluša, kako uče, vendar se je z vso strastjo zakadil v nesrečnega, od nemile usode tako kruto preganjanega pisatelja wEmilau, dela torej, ki, če se pomisli, da je nastalo v preteklem stoletji, daleč prekaša vse, kar so ljudje njihove vrste o odgoji kedaj napisali in so sploh napisati v stanu. Občinski svet se seveda na take strupene in pohujšljive napade ne bode oziral, on: guarda e passa. Gospoda inoja! Nežna ženska mladina ljubljanska bode se v tem novem poslopji odgajala v duhu, ki ga označujejo na pročelji in na obeh postranskik fa^adah napisni reki. Iz deklic, ki bodo obiskovale to šolo, imajo, ko zapuste zavod, postati koristne členice človeške družbe. Ves pouk bodi torej uravnan tako, da se bodo odgajale versko-nravno, da se jim bodejo v mehka in sprejemljiva srčeca zasajale milo duhteče cvetke domoljubja, zvestobe do prejasnega vladarja in njegovega slavnega rodu ter ljubezni, iskrene in goreče ljubezni do svojega rodu in jezika. Castito učiteljsko osobje smatraj tako odgojo za sveto svojo dolžnost. V tern šolskem poslopji je pa poskrbljeno še tudi za drug, izven prej označenega okvira stoječ del odgoje, ki se ga je doslej po naših ljudskih šolah preveč zanemarjalo. Tu mislim na higijeno, katere prvi pogoj je snažnost telesa. Ne plašeč se stroškov, je občinski svet, spoznavši to važnost, napraviti dal šolsko kopelj, v kateri se bodo učenke pod nadzorstvom svojih učiteljic skupno kopale v razdobji, ki ga določi c. kr. mestni šolski svet. Koliko vredno je, če se deklice, ki postanejo kdaj gospodinje, od zgodnje mladosti navadijo skrbeti za snažnost, ni mi treba še posebej naglašati. Izročajoč to šolsko poslopje svojemu namenu, štejem si v dolžnost onieniti tudi vseh onih, katerim se imamo zahvaliti, da je tako krasno in primerno sezidano. Pred vsem bodi tu imenovan stavbni svetnik Ivan Duffe, ki je — po krivici napaden od prej označenih piscev — kljubu svojemu obilnemu uradnemu poslu v pisarai in na vseh koncih in krajih našega prerajajočega se mesta vestno in spretno vodil to stavbo. Njemu so kot posvetovalni odsek stali na strani gospodje občinski svetniki Jakob Dimnik, Ivan Tosti in Fran Žužek. Pod tako urejenim stavbnim vodstvom in nadzorstvom gradila je poslopje pohvalno znana stavbna tvrdka Filip Supancič, prevzevša zidarska in krovska dela. Ostala dela razdelil je občinski svet — zvest svojemu načelu, da je v tacih slučajih dajati zuslužka kar največjemu številu domačih obrtnikov — tako-le: klesarska dela Feliksu Tomanu in Alojziju Vodniku; tesarska dela Ivanu Zakotniku; mizarska dela Karolu Binderju, Alojziju Petrinu iu Karolu Krimrnerjii; ključarska dela tvrdki Breskvar in Irkič; kleparska dela Sreeku Nolliju in Alojziju Lenčku; plcskarska dela Jos. Makovcu; steklarska dela Franu Kolmanu; pečarska dela tvrdki Vidic & Co. in Fr. Kalmusu; sobuoslikarska dela Ivanu Terdanu; dobavo železnine Arnoštu Hammerschmiedu in pokojnemu Josipu Spreitzerju; vodovodno inštalacijo Srečku Nolliju in Mariji Eckerjevi; centralno kurjavo in inštalacijo kopelji tvrdki W. Bruckner & Co. v Gradcu; kiparska dela tvrdki Suppan in Haushofer v Gradcu in končno elektrieno inštalacijo tukajšnji mestni elektrarni. Med mnogimi starimi in dobro znanimi tvrdkami dobili so — kakor kažejo imena — dela in zaslužka pri tem šolskem poslopju tudi zaeetniki; v tein večjo radost mi je, da morem danes konštatovati, da so vsi bili prevzeti nalogi popolnoma kos. Dograjeno, v notranjem urejeno in danes posvečeno šolsko poslopje izročilo se bode jutri svojemu namenu. Ljubljanska mestna občina ostane pač njega lastnica; razpolagati pa bode ž njim imelo pod nadzorstvom šolskih oblastij šolsko vodstvo, katero vsled tega prevzema tudi odgovornost, da se bodo njega prostori rabili le v določene vzgojevalne namene. V znamenje teh pravic in te odgovomosti izročam zato v imenu mestne obcine ljubljanske gospici voditeljici ključe tega šolskega poslopja. Na to je nastopila gdč. voditeljica Emilija Gusl ter govorila tako-le: Prečastita gospoda! Z današnjim dnem je končana zgradba krasnega poslopja, katero je posvečeno v blagor šolske mladine. Slovesno otvoritev je počastilo mnogo občinstva in s tem pokazalo zanimanje do šole. Zastopani so razni stanovi, šolska oblastva, preč. duhovščina, c. kr. uradništvo, učiteljstvo in mnogo druzih. V čast si štejem, da se vsem v imenu učiteljskega zbora in učenk iz srca zahvaljujem, da ste prišli in s tem pokazali, da Vam blagor šole ni prazna beseda. 8ola je blagoslovljena ter pripravljena za važiio delo vzgoje in uka. Visokočastiti kanonik in stolni dekan g. Andrej Zamejic jo je posvetil sam; bodi mu iskrena zahvala za to. Da pa imamo tako lepo domovje, komu se imaino zahvaliti? Pred vsem slavni občini ljubljanski, nji na čelu preblagorodnemu gospodu županu Iv. Hribarju, ki je toliko žrtvovala za novo šolo, na katero je lahko ponosna bela Ljubljana. Potem slav. dež. zboru, ki je prispel 20.000 K, da je bilo moči zgraditi tako krasno poslopje. Kaka razvalina je stala tu po potresu leta 1895. S kako žalostjo smo zapustile ta kraj, ter željno čakale7 kdaj se zopet vrnemo! In zdaj? Kakor ptič ,,Feniks" se je vzdignila iz pepela krasna, pomlajena, da je ni take v naši domovini! Primerno njeni lepi zunanjosti, je tudi po znotranjosti dospela na to mesto, katero sedaj obsega. Njen zaeetek je bil skromen, a kakor iz malega raste veliko, tako se je sukcesivno razširila v sedanjo osemrazrednico. In kakor razredi, tako je tudi rastlo število učenk od majhnega števila 182, katero se je skoraj potrojilo, zakaj današnje število šolo obiskujočih deklic šteje nad 600 in tudi število nčiteljskega zbora se je podvojilo. Razšiijenje nase šole se je vršilo pod milo vlado presvitlega cesarja Franca Jožefa I., kateii tako po očetovski skrbi za blagor in napredek ljudske šole. Velike zasluge za ta krasen razvoj našega zavoda imajo posebno merodajna šolska oblastva s preblag. gg. mest. županom Iv. Hribarjem in okrajnim šol. nadzornikom ravnateljem Fr. Levcem, katera so tako blagodejno vplivala na občino, da skrbi za duševni in telesni blagor svojih otrok. Res dosti truda in žrtev je stalo to vsem omenjenim, toda stavili so si s tem zavodom spomenik, kateri bode pričal še poznim rodom, kako vestno so skrbeli za napredek in omiko svojega naroda. In ključi tako važnega zavoda so ini izroeeni! Tesno mi prihaja pri srcu, če pomislim, kako odgovornost sem ž njimi prevzela za šolo in otroke! Težka ualoga me čaka, a staviti hočem vse svoje sile, da si zaslužim tudi zaupanje, ki ga imajo oblastva in občine do mene. Vestno hocem skrbeti in paziti, da se krasno poslopje ne oskmni in poškoduje, da ostane tako, kakor mi je bilo izročeno. Z iskreno zahvalo za naso lepo šolo združim pa tudi obljubo vsega učiteljskega zbora, da bo natančno izpolnjeval svoje dolžnosti ter v božjem strahu vzgajal njemu izročeno deco in jo navdal z znanostmi, ki so važne in potrebne vsakemu človeku. Vzgajal jo bode v narodnem duhu ter trudil se, da postanejo nežne deklice kedaj srečne, Bogu in cesarju udane državljanke! In če nekdaj zapuste ta njih začasni, krasni dom, da bodo tudi v poznejem življenju s svojim vedenjem in znanjem delale čast svojim odgojiteljicam, da bodo občina in stariši ponosni nanje in da enkrat poreko: glejte, vendar ne plačiijemo zastonj za šolo! S to obljubo se hočemo z združenimi močmi poprijeti važnega dela ter se s hvaležnostjo spominjati onih, ki so nam postavili ta lepi dom! Zaključil pa je g. župan to šolsko slavlje tako-le : Prevzvišeni gospod! Častita in slavna gospoda! Vse naše Ijudsko šolstvo se je tako sijajno razvilo in na tako visoko stopinjo, na kateri ga danes občudovati zamoremo, povzdignilo v poslednjih desetletjih, tedaj v dobi, odkar je vladarsko žezlo v rokah našega premodrega cesarja, pospeševatelja vsega lepega, blagega in koristnega. Danes, ko se je storil velik korak naprej v razvoju ljudskega šolstva v beli Ljubljani, ne moremo in ne smemo torej te lepe pomembne in povznašajoče slavnosti zaključiti prikladneje, ko da vsi iz globočin svojih src zakličemo Njegovemu Veličanstvu cesarju Francu Jožefu I. slava, slava, slava! (Konec prih.)