ANNALES · Ser. hist. nat. · 25 · 2015 · 2 
OCENE IN POROČILA, 189­191 
Ocena knjige: »ENDEMI U HRVATSKOJ FLORI« avtorjev Tonija Nikolića, Milenka Milovića, Sandra Bogdanovića in Nenada Jasprice 
V letu 2015 je kot učbenik Zagrebške univerze (Sve­učilište u Zagrebu) v produkciji založniške hiše Alfa d. 
d. na skoraj 500 (!) straneh izšla bogato ilustrirana in tudi sicer likovno izvrstno opremljena knjiga o ende­mitih Hrvaške. Avtorji pripadajo srednji oziroma mlajši generaciji hrvaških botanikov; kot prvi avtor je zapisan Toni Nikolić, profesor sistematske botanike na zagrebški Naravoslovno­matematični fakulteti. Milenko Milović je prizadeven in razgledan .orist, ki poučuje na šibeniških srednjih šolah. Sandro Bogdanović je taksonom in .orist z zagrebške Agronomske fakultete. Nenad Jasprica pa prihaja z dubrovniške univerze. Vsi so izvrstni pozna­valci .ore, nekateri tudi avtorji pomembnih taksonom­skih in .logenetskih znanstvenih del, ki obravnavajo hrvaško .oro. Kratkemu predgovoru sledi Uvod (avtor Toni Nikolić), kjer so jasno, a koncizno razdelani pojmi biodiverzitete, .ore, endemizma kot pojava in posebej še endemizma v hrvaški .ori. Beseda teče tudi o stopnji raziskanosti in ogroženosti endemitov. 
Sledijo poglavja, v katerih je temeljito obdelanih 155 taksonov, v manjši meri pa je obravnavanih še dodatnih 53 taksonov, kar pa pomeni »le« 54 % hrvaških endemi­tov, kot jih avtorji razumejo na osnovi literaturnih virov. Hkrati pripominjajo, da kritični pregled skozi 384 na hr­vaškem prepoznanih endemitov kaže na to, da je obstoj nekaterih skrajno dvomljiv, tako da ocenjujejo, da so v knjigi vendarle obdelali okrog tri četrtine (76 %) hrvaških endemitov. Kakorkoli že, temeljita obravnava 155 vrst zasluži pozornost tudi slovenskih botanikov in ljubitel­jev rastlin z več vidikov. Na prvo mesto bi postavil sam način obdelave: vsaka obravnava posameznega taksona je avtorsko delo enega od soavtorjev in vsebuje vse re­levantne podatke od mesta prve objave, locus classicus, sinonimov, ljudskih in tujih domačih imen v hrvaškem, italijanskem, angleškem, nemškem, francoskem in slo­venskem jeziku. Sledi obširen opis vrste in razširjenosti, pri čemer je dodana tudi karta razširjenosti. Opisani so rastišče in ekologija rastišča, ogroženost ter zgodovin­ske in druge zanimivosti. Sledi obširen pregled relevant­ne literature za posamezno vrsto. Seveda je vsaka vrsta ilustrirana z več barvnimi fotogra.jami, pogosto pa še z risbami, herbarijskimi polami, starimi opisi in ilustracija­mi iz zgodnjih botaničnih del, fotogra.jami pomembnih botanikov, botaničnimi znamkami in podobnim materia­lom, ki vsestransko osvetli obravnavano vrsto z vseh vi­dikov. Ponekod so za boljše prepoznavanje taksonov do­dani ključi za določanje, ki pa so lahko tudi v obliki tabel ali narisanih morfoloških ali mikroskopskih detajlov. 

Knjiga je zanimiva za slovenske bralce tudi zato, ker se endemizem ne konča na političnih mejah, ampak na naravnih mejah. Zato je znaten delež obravnavanih taksonov razširjen tudi v Sloveniji (in drugih državah, ki mejijo na Hrvaško ali celo širše). Obravnavanih je nekaj vrst, ki jih tudi v Sloveniji obravnavamo kot ka­rizmatične iz različnih razlogov. Tako so v knjigi zajete vrste in podvrste, ki so tudi v Sloveniji deležne posebne pozornosti – ali zato, ker so bile v Sloveniji opisane, ker so avtorji opisov Slovenci, ker se imenujejo po slo­venskih botanikih, ker gre za rastline, ki v Sloveniji do­sežejo mejo areala, se imenujejo po naših toponimih, ki jih je Slovenija predlagala na seznam »evropsko po­membnih rastlin« ali pa so na kak drug način »razvpite«: Seseli malyi, Seseli tommasinii, Gra.a golaka, Genista holopetala, Drypis spinosa subsp. jacquiniana, Allyssum montanum subsp. pluscanescens, Astragalus monspes­sulanium subsp. Illyricus, Crocus weldenii, Scabiosa silenifolia, Cerastium dinaricum, Dianthus tergestinus, Campanula cespitosa, Campanula waldsteiniana, Cam­panula justiniana, Chouardia (Scilla) litardieri, Arabis scopoliana, Edrianthus tenuifolius, Iris illyrica, Iris cro­atica, Moehringia tommasiniana itd. Med opisanimi je veliko t. i. submediteransko­ilirskih vrst, ki sestavljajo .oro kraških suhih travišč ter gozdnih ilirsko­balkanskih vrst. Oba geoelementa segata tudi v Slovenijo. 
Prave poslastice za bralca pa so seveda hrvaški ste­noendemiti, med katerimi je kar nekaj otoškega ende­mizma, pa endemizma posameznih predelov Jadrana (Kvarner) in Dinaridov (Biokovo). 
189 

ANNALES · Ser. hist. nat. · 25 · 2015 · 2 
OCENE IN POROČILA, 189­191 
Treba je opozoriti, da hrvaški taksonomi »ne miruje­jo« in da nastajajo tudi v tem desetletju novi opisi ende­mičnih vrst. Primer je Campanula teutana z otoka Visa, opisana leta 2014. 
Knjiga pomeni tudi izziv za slovenske botanike, saj ima kateri od endemičnih taksonov, opisanih v knjigi, morda širšo razširjenost in sega tudi v Slovenijo, pa to do sedaj še ni bilo dovolj zabeleženo v literaturi (Ber­beris croatica, Anthyllis montana subsp. atropurpurea, nekatere vrste rodu Ophrys, ipd.). 
Dalo bi se razpravljati tudi o podrobnostih, na primer 
o izboru vrst ali nomenklaturi, ki je bila uporabljena za to knjigo, vendar gre za zanemarljive podrobnosti. Avtor teh vrstic je očaran nad bogato opremljenim delom, ki prinaša ogromno informacij in vsakega – profesionalnega ali ama­terskega – ljubitelja rastlin kar »naganja« v naravo, na Hr­vaško, da se z obravnavanimi taksoni tudi osebno sreča. 
Na koncu bi rad čestital avtorjem za odlično opravl­jeno delo; za njim je ogromno porabljenega časa in tru­da, ki ga profesionalni botaniki v 21. stoletju – vsaj v Sloveniji – na žalost moramo porabiti za vse prej kot pa za pisanje takšnih časovno in vsebinsko zahtevnih znan­stvenih monogra.j. Slovenski prenormiran sistem vred­notenja znanstveno­raziskovalnega dela (vzdrževanje sistema potrebuje vedno več sredstev in ljudi, medtem ko se sredstva za samo raziskovalno delo rapidno zman­jšujejo) takšnim monogra.jam, ki nastajajo leta in za ka­tere je potrebno enormno znanje, odmeri zanemarljivo pičle »točke«. Morda zato takšna knjiga v Sloveniji še ne bo nastala kmalu … želel pa bi si , da se motim. 
Mitja Kaligarič 
Anton Brancelj: JAMA VELIKA PASICA: 
ZGODOVINA, OKOLJE IN ŽIVLJENJE V NJEJ / THE VELIKA PASICA CAVE: THE HISTORY, ENVIRONMENT AND LIFE IN IT. Založba ZRC in Nacionalni inštitut za biologijo, Ljubljana, 2015, 110 str. 
Prof. dr. Tone Brancelj je vrhunski zoolog in biospe­leolog, ki se je že v mladih letih zapisal raziskovanju jamskega življa. Spoznal sem ga še kot dijak, ko je bil mentor na taboru nekje proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so ga priredili entuziasti Obalnega kluba mladih raziskovalcev iz Kopra. Danes je dr. Bran­celj aktiven predvsem v dveh znanstvenih disciplinah, in sicer limnologiji in biospeleologiji. Zanimajo ga razne skupine jamskih nevretenčarjev, predvsem raki cepo­nožci (Copepoda) in vodne bolhe (Cladocera). Opisal je številne nove vrste pravih vodnih jamskih nevretenčarjev (stigobionti) in o tem tudi že pisal v reviji Annales. 
Tokrat je pripravil monografsko delo o jami Velika Pasica, ki ima v tradiciji jamskega raziskovanja zelo ve­lik pomen, pa čeprav gre za komajda 100 m dolgo jamo. Knjiga je napisana v privlačnem slogu in obsega zanimi­va zgodovinska odkrivanja te jame ter sodobne raziska­ve z novimi tehnikami vzorčenja. Slikovno gradivo je raznoliko, od ličnih fotogra.j, zemljevidov, diagramov in raznih ilustracij do originalnih dokumentov iz kata­stra Društva za raziskovanje jam. 
Jama Velika Pasica ni samo nahajališče novih in red­kih vrst, ampak pomembna lokaliteta tudi s stališča zgo­dovine biospeleologije. V tej jami so raziskovala zveneča imena, kot so Ferdinand Schmidt, Georg Frauenfeld, Giu­seppe Müller, Ljudevit Kuščer, Egon Pretner in drugi. Veli­ka Pasica je povrhu vsega še lahko dostopna in nezahtev­na, zato ne preseneča dejstvo, da so jo že pred poldrugim stoletjem obiskovali navdušeni zbiralci jamskih hroščev. Znani pa so tudi primeri vandalizma, saj so mnogi rado­vedneži iz Velike Pasice jemali jamske suvenirje, o čemer pričajo polomljeni kapniki. Danes jama ni več dostopna za obisk, pač pa so v njej postavili jamski laboratorij z namenom rednega merjenja ekoloških parametrov. 
V monogra.ji izvemo veliko o različnih aspektih Ve­like Pasice. Velik del monogra.je avtor nameni sodob­nim raziskavam, ki jim je posvetil osem let kontinuiranih raziskav živih in neživih dejavnikov v jami. Še posebej so ga zanimale prenikle vode. V različnih poglavjih av­tor opiše raziskave meteoroloških in hidroloških značil­


190