V LJUBLJANI, MARCA 1930 LJUBLJANA IN DRUGA NAŠA MESTA V POTOPISU IZ LETA 1875. JANEZ ROŽENCVET V letniku 1876 katoliškega družinskega lista »Alte und neue Welt«, ki ga je izdajala takrat založba Bratje Benziger v Einsiedelnu v Švici, je priobčen pod naslovom »Nepolitičnega samotarja sodne počit nice in popotne zabave v Avstriji« zanimiv potopis avtorja, ki je julija 1875 obiskal naše kraje. »Unpolitischer Einsiedler« je pa samo koketerija, kajti že v prvem stavku pove anonimni avtor, ki se predstavi za sodnega svetnika velikovojvodskega ba- denskega okrožnega sodišča, da je tudi ultramontanec. Naslednica gornje založbe, tvrdka Benziger & Co. d. d. mi je s hvalevredno uslužnostjo sporočila, da je 1 KRONIKA SLOVENSKIH MEST ŠTEVILKA I / LETNIK III bil avtor politik in literarni historik Reinhold Baum- stark, roj. 24. avgusta 1831 v Freiburgu (Breisgau, Baden), ter mi navedla po Herderjevem leksikonu tudi vse biografske podatke o njem. Reinhold Baum- stark, ki je bil rojen protestant, je leta 1869. prestopil v katoliško vero in se je posebno leta 1869./70. v ba- denskem deželnem zboru boril za pravice in prostost katoliške cerkve. Vendar se je razmeroma kmalu, po sebno v zasedanju 1879/82 tako odmaknil od svojih strankarskih tovarišev, da je bil potem nasprotnik političnega katolicizma. Posledica te razdvojitve je bil njegov leta 1883. izdani spis: »Plus ultra! Schick- sale eines deutschen Katholiken 1869/82«. Morda si je mož, ki je imel dovolj lastne kritične razsodnosti, že leta 1875. in 1876. čutil osamljenega s svojimi nazori in si je zaradi tega in zaradi sedeža založbe (Ein- siedeln) izbral omenjeni psevdonim. Poudarjati pa moram, da mož ni bil kak prigodni pisatelj in brezpomemben strankar, kajti 7. izdaja Maverjevega leksikona pravi, da je bil »ein hervor- ragendes Mitglied der badischen ultramontanen Par- tei«. Herderjev leksikon navaja pa vse njegovo publi cistično delo, ki je zelo obsežno in izkazuje poleg raznih cerkvenopolitičnih in političnih spisov zlasti dela o španski literaturi in španski zgodovini. Umrl je 29. januarja 1900 v Mannheimu kot deželni sodni svetnik. Reinhold Baumstark je sicer zagrizen Nemec in o naših razmerah slabo poučen. O Slovanih ne ve dosti. »Slavvisch, wendisch, slawonisch, slovvakisch« mu je vse eno in rabi te izraze vse vprek, ko govori o Slo vencih. Vendar je bil pa zelo objektiven in bister opazovalec, in baš zato ima njegovo pričevanje še večjo vrednost. Leta 1875. se je bil namenil prepotovati Koroško in Kranjsko, ker teh dežel naval turistov še ni toliko obredel. Pove, da je imel za pot samo 13 dni prostih in da je bila Ljubljana cilj, odkoder se je namenil vrniti, kakor se mu bo zdelo. Odpeljal se je iz Kon- stance ob Bodenskem jezeru preko Monakovega čez Brenner v Franzensfeste in odtod v Beljak. Hribolazec Baumstark ni bil. Namenjen je bil samo na Dobrač, a še te ture ni mogel napraviti, ker je deževalo. Pravi, da je imel namen, spoznati mesta in ljudi. Vendar zelo točno in lepo opisuje naravne le pote goratih pokrajin. Sploh so nekateri odstavki po topisa, ki podajajo čiste impresije, presenetljivo dobri in plastični. Slovenskega čitatelja moti dostikrat Baumstarkovo tipično nemško spotikanje nad malen kostmi, vendar se Baumstark ne lišpa s pavjim per jem. Ne sodi o stvareh, ki jih ne razume in stvarno > se omejuje na to, kar je v par dneh sam videl in opazil. Zato je v takih odstavkih še danes svež in zanimiv. Za pot od Monakovega do Beljaka je potratil 39 ur z vštetim prisilnim postankom v Lienzu in Zg. Dravo gradu. Dolga je bila, in ni čuda, če je bil mož hud. V Beljaku mu je bilo všeč in pravi, da mu je mesto na duši in telesu dobro delo. Ogledal si je Beljak od zdolaj in zgoraj, in sicer s stolpa farne cerkve. S te razgledne točke podaja brez nepotrebnih detajlov im presijo lege mesta in sliko pokrajine z dominantnim Dobračem, za katerega se zelo navdušuje. Zvest svo jemu načelu tudi Beljaka ne popisuje podrobneje. Omenja le notranjost farne cerkve ter našteje nekaj industrije. Zdi se mu, da očituje življenje in podoba nižjih plasti ljudstva nenavadno blagostanje in udob nost, ter da rase pomen mesta, ki ima očitno lepo bodočnost. Dočim prej v Zg. Dravogradu ugotavlja jezikovno mejo, ne zabeleži o narodnosti beljaškega prebivalstva nič. Vendar pa potem, ko govori o Dobraču in ponavlja zgodovino katastrofe 25. januarja 1348, omenja leta 1690. pod vrhom postavljeno »vvindische Kirche« in pozneje na vrhu pozidano nemško cerkev. Pripomni tudi, da je bila prva okrog leta 1830. in druga okrog leta 1850. na novo pozidana. Baumstark je prišel v Beljak o polnoči, a se je že po kosilu odpeljal v Celovec, v prvo in pravo stolno mesto Koroške, železnica ga je peljala ob Vrbskem jezeru mimo izredno prijaznih, mičnih in ljubkih slik narave. Vrba je »ein traulicher Badeort in einladend- ster Umgebung« (prijazno kopališče v vabljivi oko lici). Cerkve na otoku seveda ne pozabi, kanal, ki veže mesto z jezerom, pa imenuje »hochst prosaisch« (zelo prozaičen). Prvi vtisi v Celovcu niso povoljni in avtor pravi, da ne more reči lepše kakor Kari Badeker: »Celovec tvori skoro pravokotnik z ravnimi širokimi cestami«. On sam ni našel izlepa bolj dolgočasnega in mrtvega mesta kakor je koroška rezidenca. Iz dolgočasja ravnih linij in pravokotnikov se je rešil na stolp kapucinske cerkve. Tu pa pravi, da pač ni tako neznansko dolgočasnega mesta, da bi se z viška pogledano človeku kolikortoliko ne priljubilo, če vidi pod seboj tako množico hiš, src in življenj, bi moral biti človek pač nečloveški in nekrščanski, da se ne bi spomnil revščine, gorja in žalosti, ki se vsako leto tudi v najsrečnejšem mestu nakopiči. In v Ce lovcu se je spomnil tega tem bolj, ker je zrl s stolpa kapucinske cerkve na dvorišče na severni strani cer kve stoječe norišnice, odkoder je čul strahotne, obupne in tožeče krike blaznikov. »Protestiranje« je rekla zvonarjeva žena rjovenju nesrečnikov, in avtor pripomni: »Strahotno resnično in ne le v enem samem oziru«. Krasno in jedrnato popiše Baumstark panoramo celovške kotline, število prebivalcev navaja z 20.000 in pripomni, da je videti mesto še veliko večje, ža lostno zveneče ime »Klagenfurt« se mora tolmačiti po njegovem mnenju »Furth durch die Glan«. Potem pravi: »Kako izredno različni so jeziki ljudstev, ki stanujejo tu drugo poleg drugega in drugo z drugim pomešana, naj posname bralec iz tega, da se imenuje Klagenfurt pri vendskem (wendischen) delu prebi valstva Zelauz.« 2* Ni razumljivo, koliko narodnosti je avtor takrat v Celovcu naštel, in številčnega razmerja ne navaja. Dobiti je moral pa vtis, da slovenščina prevladuje, zakaj, ko se je raz kapucinski stolp dovolj razgledal, pravi: pa stopimo naposled spet doli v Zelauz. Doli v Celovcu hodi po glavnem trgu, ki se mu zdi vkljub in deloma baš radi njegove obsežnosti in nje govih treh spomenikov od sile dolgočasen. Pomudi se pri spomenikih in meni, da bo kolosalni vodnjak z grozanskim lintvernom brezokusnost Celovčanov ohra nil poznim rodovom. Hiše deželnih stanov in škofijske palače si Baum- stark ni ogledal. Pravi, da je doma pol leta uradoval v hiši deželnih stanov in beži odsihmal celo uro, če mu kdo tako hišo le od daleč pokaže. Pod škofijsko rezidenco si pa že dolgo časa predstavlja samo ječo okrožnega ali deželnega sodišča. Naposled sta ga pa sprehod na Kreuzberg in v Franc Jožefov park ter postrežba pri »Sandvvirthu« vendar malo sprijaznila s Celovcem in dobrohotno se je menil s trgovskim pot nikom, s katerim se je na Tirolskem seznanil in sku paj v Celovec pripeljal in katerega je v celovški go stilni spet našel. Zvečer se je Baumstark vrnil v Beljak. Zjutraj ni bilo z Dobračem nič, ker je bil do tal zavit v oblake. V deževnem vremenu je moral čakati do opoldne na zvezo, nakar se je odpeljal z železnico cesarjeviča Ru dolfa v Ljubljano. A komaj je bil malo stran od Be ljaka, se je nebo nenadoma zjasnilo; Dobrač se je pri kazal izza oblakov in vso vožnjo do Ljubljane je bilo prijazno solnčno vreme. železnica cesarjeviča Rudolfa je deležna avtorje vega priznanja, ker ne pozna »privilegiranih« zlorab kakor Južna železnica ter vozi kot nalašč po naj lepših krajih Gor. Avstrijske, štajerske, Koroške in Kranjske. Pred Trbižem pripomni, da imenuje ljud stvo dolino Žilice »kanalsko« dolino po italijanskem »Canal di ferro«, ker so v prejšnjih časih po nji pre važali železnino od Donave v Italijo. Za Trbižem omeni slavno »slavonsko« božjo pot Sv. Višarje, pri Ratečah ga pa zadivi pogled na veličastni, skoraj 2700 m visoki Mangrt in na orjaške, bele apnenčeve sklade Triglava. Piše: »des dreigipfligen (s 3 vrhovi) Terglou oder Triglav, wie ihn die slavvische Bevol- kerung nennt«. (Kakor ga imenuje slovansko prebi valstvo.) čudno je, da navaja prej višine gora v čevljih, pri Mangrtu pa v metrih. O nadaljnji vožnji pravi, da so se vsak hip menja vale veličastne gorske pokrajine z najmikavnejšimi dolinami, da pa ne more vsega podrobno opisati. Kranj, ki stoji drzno in ponosno na visokem skalnem bregu Save, mu je všeč. Rad bi bil izstopil zaradi ogle da farne cerkve, če bi imel potem še kak vlak. Točno zabeleži, kako se tu pokrajina spremeni, ker preideš iz ozke, strogo alpske doline v čimdalje širšo, smejočo se ravnino. Potem pripomni, da naj mislečemu čita- telju imena postaj »Zvvischenvvassern« in »Vizmarje« povedo, kako odločno in obenem prozaično se trudi nemščina, da bi se vzdržala v teh »slovaških« krajih. Zdaj smo v Ljubljani, pravi na koncu vožnje in nadaljuje: »Če se mi je zdel Lienz .gemiitlich tirolerisch' (do mače tirolski), Beljak prijazen in živahen, Celovec rezidenčno dolgočasen, je napravila Ljubljana name, 3* 4* tako na prvi hip kakor pri natančnejšem ogledu go sposki, skoro bi rekel knežje gosposki vtis. Mesto je pomembno po velikosti in obsegu. Ima morda toliko prebivalcev kakor Lienz, Beljak in Celovec skupaj. Kot stolno mesto Kranjske ima razen nemškega imena tudi slovansko ime Ljubljana, in temu ustreza tudi delitev prebivalstva v nemški in slovanski element. Deželani, ki sem jih na današnji tržni dan videl na stotine in tisoče v mestu, so videti skoro čisto slovan ski, in nižji razredi mestnega prebivalstva so vsaj po večini tudi. .Vladajoči in izobraženi' stanovi so nem ški. Podnebje pa ni ne nemško, ne slovansko, ampak se nagiblje po svoji milobi in sinjini odločno k Italiji. Čista, globoka in morsko zelena Ljubljanica teče skozi mesto; pet mostov spaja oba dela. Poleg velikih, ob širnih trgov je videti od visokih hiš zasenčene ozke ulice južnih dežela; del mesta oskrbuje še zdaj s pitno vodo prastari rimski (?!) vodovod. Podobno kakor Solnograd je Ljubljana med onimi avstrijskimi mesti, ki predstavljajo na resnično umetniški in izrazit na čin zvezo in prehod od Nemčije do Italije.« Izraz »herrschenden und gebildeten« (vladajoči in izobraženi) je Reinhold Baumstark sam stavil med vejice. Toda ne, da bi bil mož posebno demokratičen ali Slovencem prijazen, temveč vladajoči in izobraženi stanovi so bili liberalci in torej njegovi politični na sprotniki. Baumstark se v potopisu večkrat izkaže kot zagrizen Nemec in tudi njegova prejšnja opazka o ponemčenih krajevnih imenih izpričuje njegovo miš ljenje. Da je vkljub temu narodnost prebivalstva še dovolj točno ugotovil, nas mora prav za prav prese nečati, če pomislimo, kako se je takrat v našem mestu šopirila nemščina in koliko tujcev je še do svetovne vojne imelo Ljubljano za nemško mesto. Ljubljana je imela takrat 25 do 26 tisoč prebivalcev, kar je precej točna vsota števil, ki jih je avtor prej navedel za Lienz, Beljak in Celovec. Vendar se mu je zdelo mesto, kakor še danes skoro vsakemu tujcu, veliko večje. Ta videz veličine in knežje gosposkega lica je treba pač pripisati dejstvu, da je bila Ljubljana zmerom kulturno središče slovenskega naroda. Ljubljanski grad s svojo veličastno stavbo je Baum- starka mikal, da se je takoj po svojem prihodu od pravil nanj, in kakor sam pravi, kar po najkrajši in najbolj strmi poti. Šel je menda po študentovski ulici in Za ograjami ter ves prepoten prišel pred grajski stolp. Pripoveduje, da je tu napravil svojo edino, kratko in brezpomembno študijo »kranjskega dežel nega jezika«, ker ga je straža ustavila in zavrnila z nagovorom: »Kan greo?« — Besede pomenijo »Wohin gehen Sie?« pripomni avtor in pravi, da je pač ža lostno, da avstrijska vlada iz tega krasnega prostora z obširnimi in postavnimi poslopji ni znala napraviti drugega kot kaznilnico. Baumstark je dobro slišal izgovorjeni nazalni »n« namesto pismenega »m«. Iz zadrege je rešil Baumstarka čuvaj, ki ga je po- vedel mimo ponižane slovaške straže na stolp, o ka terem pravi, da je krit s cinkastimi ploščami. Na stolpu ga je kratek dež ohladil, a potem je užival raz gled na mesto in na vse strani sveta in solnčni zahod 5* v zlati povodnji in srebrno obrobljenih oblakih. Vse je vzvišeno, lepo in veliko, vzklikne avtor, samo ne katere človeške otročarije kvarijo skladni značaj pri zora. Med te otročarije štejem tudi par starih ka- nonov, ki so tu spravljeni, da se z njimi bahajo; Napoleon jih je, ne vem že pri kateri priliki, pustil ali pozabil v Ljubljani. Zdaj jih rabijo, da pri požarih z njimi s pomočjo nekega zapletenega mehanizma požarno brambo opozore, kje gori. Reinhold Baumstark je svoje ljubljanske vtise opi sal točno po naravi in tudi vreme, kakršno je bilo res. V Ljubljano je prišel v četrtek, 22. julija 1875, in po Lajbaherci je bil ta dan ponoči in zjutraj dež, do poldne vedro, popoldne pa deloma jasno in zvečer oblačno. še na gradu je izvedel, da bo zvečer v Zvezdi javen koncert vojaške godbe, oziroma, da ne bo javnega koncerta, ker je pred kratkem umrl cesar Ferdinand in se z javnim koncertom vojaške godbe ni smela kr šiti pieteta spomina Nj. apostolskega cesarsko kralje vega Veličanstva Ferdinanda Dobrotljivega. Zato je igrala godba prav tako glasno in očarljivo na kazin- skem vrtu, ljubljanski lepi in grdi svet je promeniral pred spomenikom Radeckega kakor navadno, je čul godbo enako dobro kakor vselej, in ni bil tudi nič manj dobre volje kakor navadno. Med godbo in ob činstvom je bila pa lahka prozorna ograja, ki je ščitila sveti spomin blagopokojnika in izključevala javni značaj koncerta. Badenski sodni svetnik je bil sicer monarhist, toda bizantinizem mu je bil zoprn. Zato se prav bridko norčuje iz te dvorne in deželne žalosti ter navaja izraz »Allerhochsten Ablebens« med vejicami. Na koncu svoje meditacije pravi, da obstoja vse dru žabno življenje od najnižjih do najvišjih krogov ve činoma iz lažnivosti in smešnosti, in sicer tem bolj, čim bolj gre navzgor. Po vsem, kar je doslej na svetu videl in izkusil, bi bil on najraje zdrav katoliški drvar. Zakaj baš drvar, ne pove, pravi pa, da je pri volji o tem spisati celo knjigo, če dobi za vsako stran toliko, kakor drvar za klaftro drv. Z grada, odkoder je Ljubljano za vse čase ohranil v srcu, umu in zvestem spominu, se je odpravil po tem res na Kongresni trg. Tam mu je bil spomenik Radeckega zelo všeč, ker je spomenik prikazoval samo glavo in je bilo tako izključeno, da bi se stari vojsko vodja šopiril v kaki afektirani pavlihovski obleki ali pozi. Bronasta feldmaršalova glava je Baumstarka tako navdušila, da pravi: treba je v senci njegovih brk v Ljubljani poslušati šumno, polnozvočno in ča robno avstrijsko vojaško godbo, da človek veruje v preporod te države. — Prej v Lienzu je namreč uni čujoče obsodil Avstrijo kot očitno propadajočo državo. Glede spomenikov kaže Baumstark zdrav okus, Av strije pa seveda tudi njene svetovno priznane in res izvrstne vojaške godbe niso preporodile. Uredništvo lista je k temu odstavku, kakor že večkrat prej, pri pomnilo: čemu spet politika? Na to avtor »enako mični kakor nevedni čitateljici« pojasnjuje, zakaj se imenuje Kongresni trg in pravi nazadnje: lep, velik in gosposki je ter ima oni značaj kakor vse v Ljubljani, človek mora biti vesel, če je še tako godrnjav in ujedljiv. 6* Po koncertu se je odpravil Baumstark spat. Pravi pa, da so mu hoteli v gostilni v vino še muh na- mešati?!? Drugi dan, 23. julija 1875 je, kakor baje to mokro leto povsod in zmerom deževalo, a v lepi in postavni Ljubljani Baumstarku to ni veselja kalilo. — Tudi Lajbaherca nam potrdi, da je šel ta dan z malimi presledki dež, pa da je bil zrak gorak in vlažen. — Baumstark je šel k maši v stolnico in tam hvalil Boga, da še ni v norišnici, ki so mu jo pred leti želeli in prerokovali razni prijatelji zaradi njegovega ultra- montanega mišljenja. V umetniškem oziru ni našel v stolnici nič posebnega in značilnega. Pravi, da je dovolj, če citira Badekerja: banjast svod in kupola v italijanskem slogu, štukature in številne freske iz osemnajstega stoletja. V umetnostnih vprašanjih Reinhold Baumstark sploh ni kdo ve kako podkovan, a se tudi ne trudi, da bi vzbujal videz veščaka. Razen tega je bila takrat za arhitekturo sterilna doba in zato mu ne zamerimo, če n. pr. pravi, da je zidana frančiškanska cerkev v romanskem slogu, kajti drugače pove pa čisto prav, da je sicer precej temna, vkljub temu pa zelo krasna in »herzerhebend«. Pripomni tudi, da imajo oo. fran čiškani poseben dar, brati mašo »in unausgesetzten geistigen Jubelaccorden« (v neprestanih duhovnih veselih akordih) in je njih vesela pobožnost izvan- redno v skladu z duhom prebivalstva. Zato tudi nji hovo cerkev od zgodnjega jutra do pozne noči vsako uro obiskujejo pobožniki vseh stanov. O nunski cerkvi pravi, da je lepa in bogata, o šent jakobski pa, da je čedna in okusna. Drugih ne omenja. Bolj kakor umetnine je pa konvertita zanimala vroča, ali skoro žareča pobožnost vernikov, ki se mu zdi posebnost vseh ljubljanskih cerkva. Spomenik na Šentjakobskem trgu mu nudi priliko, da brani takrat šele 21 let staro dogmo o Brezmadežnem spočetju, pri čemer se sklicuje predvsem na pesniški čar te dogme. V Ljubljani se je Baumstark pri študiranju ljudstva na trgu, na cesti, v cerkvi in v gostilni vnovič pre pričal, da morajo ljudje v južnih deželah sicer tudi delati, če hočejo živeti, da se pa z delom manj mučijo in zato z večjim užitkom in večjo udobnostjo žive kakor severnjaki, ter kaže zato duh vsakdanjega živ ljenja lagodno prostost in veselo lahkoto, ki ju v nje govi domovini ni. Ložiral je Baumstark pri Maliču, ki je sedaj hiša Jadransko-Podunavske banke. Hotel mu je bil vkljub mušji nadlegi všeč in pravi, da ga je v marsičem spominjal na hotel v Sevilji, kjer je bil svojčas tako dobro spravljen. Hvali, da po naših gostilnah in ho telih ni tistega organiziranega oderuštva, ki vlada v njegovi domovini. Nihče ne sili človeka, da mora v hotelu obedovati. Lahko si postreže, kjer si hoče in varčuje, kolikor ga je volja. Sam seveda ni varčeval in pove, da si je privoščil pri Maliču tako postno ko silo, da je bilo že kar preveč. 23. julija 1875 je bil namreč petek. Sprehodov je našel v Ljubljani dovolj. Po krasnih, starih kostanjevih drevoredih, ki jih radi obilice bla godejne sence (pač licentia poetica, ker je bilo ta dan 7* 8* deževno vreme!) primerja s špansko Alamedo, je prišel v mične tivolske nasade in do lepih razglednih točk. Pove pa, da seveda tudi tam ne manjka gostilne. Pripomni, da kazi pokrajinsko lepoto in zdravje Ljub ljane barje, ki ga je začela osuševati že cesarica Ma rija Terezija, in ki ga od tedaj neprestano in z uspe hom osušujejo. Popoldne je Baumstark poslušal molitve korarjev v stolnici, iz cerkve grede je srečal pa pogreb ugled nega Ijudskošolskega učitelja. Takole opisuje pogreb: Udeležba vseh stanov je bila izredno velika in v sto in sto izvodih je korakala ljubka, zdrava in kljubo valna ljubljanska šolska mladina. Čudni so se mi zdeli obrazi številnih navzočih učiteljev. Imeli so tak šen konfisciran izraz kulturno-bojnega duha, da po znam dežele, kamor bi lahko vse te glave takoj pre sadil, ne da bi se komu tuje zdele. V splošnem raz burjenju, pretresljivi bolesti žalujočih, neprikriti ostentativnosti marsikaterega pogrebca, v napuhu učiteljev in v komaj kročenem življenjskem veselju mladine me je povzdignila in poživila — kakor vselej v takih slučajih — podoba, ki je edina v vročini in žalosti, v veselju in mrazu, tudi razoglava zmerom enaka, zmerom zdrava, dobrovoljna pri petju in mo litvi: podoba katoliškega svečeništva. V Slov. Narodu od 23. julija 1875 najdemo med do mačimi stvarmi to-le notico: Umrl je pretečeno sredo po polu dne g. Jakob šott, učitelj na prvomestnej šoli v Ljubljani. Pokojni je bil rojen v Vicenzi na Laškem 1820 L, ter je služil kot učitelj od 1847 1., t. j. celih 28 let. Bil je naroden in je ostal vedno pri slov. uči teljskem društvu dočim njegovi tovariši pri nemškem Lehrervereinu. Kdor se narodnega čuti, naj ga ob 3. uri pop. spremi na pokopališče. Lajbaherca ga pa omenja samo med umrlimi od 21. VIL 1875 in iz nje izvemo, da je stanoval »Stadt Nr. 149« in da je umrl radi oslabelosti 55 let star. Po greba samega ljubljanski dnevniki niso omenili, ker za tako reportažo takrat še niso imeli prostora, čudno naključje, da najdemo v švicarskem listu plastičen opis starega ljubljanskega pogreba, ki ga je videl ba- denski tujec! Seveda moramo dvomiti, da bi bili kulturnobojni obrazi pogrebcev tujcu tako očitni. Baumstark je pač na svojem potovanju čital avstrijske nemške liste in je kot politik morda tudi v Ljubljani osebno našel kaj stikov. Torej je lahko vedel, da se tudi pri nas bije kulturni boj, čeprav ne tako srdito kakor v nje govi badenski domovini, kjer je ostala po smrti upor nega nadškofa Vicarija leta 1868. frajburška nadško- fovska stolica do leta 1882. prazna. Pri nas je bilo baš takrat imenovanje dr. Pogačarja posebna politična senzacija in Lajbaherca od 24. VIL 1875 pove, da je novi škof že opravil svoje nastopne obiske. Potem ponatisne iz graške Tagespošte, da so Nemci to imenovanje z mešanimi občutki sprejeli, Mladoslovenci pa po Slov. Narodu z navdušenjem, ker je baje dr. Pogačar enako naroden kakor miroljuben. Staroslovenci so nemara manj zadovoljni, ker jim je novi škof premalo fanatik in bi si želeli bojevitega škofa po vzorcu Rudigiera (v Lincu). Zato piše Slov. Narod, da so »pervaki«, posebno dr. Costa (takrat že 9* p povzetj rajni) dolgo in z uspehom intrigirali proti Pogačar- jevem imenovanju. Tagespošta pa meni, da deželi ne bo nič koristilo, če novi škof prepreči samo malen kostna trenja med kleriki in mladonacionalnimi fra- zerji, kajti pod narodnim fanatizmom mladih bi de žela komaj manj trpela kakor pod oblastljivostjo (Anmassung) starih. Treba je močne in energične roke, da pripelje na pravo pot duhovščino, ki je pod njegovim prednikom ni nihče oviral v protidržavni agitaciji, in tej nalogi naj se novi škof posveti. Značilen za takratne razmere je konfiscirani uvod nik Slov. naroda od 27. VII. 1875. Odgovarja Preši, Tagespošti in Morgenpošti, da dr. Pogačar ne bo po sebna podpora za »Deutschtum in Krain« in tudi ne bo prepovedoval duhovnikom politiziranja. S. n. niti ni proti politiziranju duhovščine, razen nekaterih, in le pod tem pogojem bi pristal, da se duhovnikom od vzame volilna pravica, če bi jo odvzeli tudi vsem c. kr. uradnikom. Dokler pa c. kr. uradniki agitirajo zoper narod in ob volitvah svoje, iz naših davkov plačano delo zapuste in zoper naše narodne koristi svoj glas oddajo, nima nemška in nemškujoča ustavoverna stranka pravice pritoževati se o »nationale Wiihle- reien des Klerus«. Toda vrnimo se k Baumstarkovemu potopisu! V plemenitem in velikem ljubljanskem mestu (»in der edlen und grossen Stadt Laibach«) je Baumstark še posebno spoznal, kako se ljudstvo na vse navadi in tudi na slab papirnat denar. To je bil opazil sicer že na Tirolskem, vendar se mu je silno čudno zdelo, da postavna dama v šumeči svileni obleki (»die statt- lichc Dame in rauschenden Seidenkleid«), ki je go spodarila pri Maliču kot prva sobarica in hišni fak- totum, ni marala sprejeti nemške dvojne krone in je imela raje zamazan papirnati goldinar. — Teh gol dinarjev se naši meščani, ki žive danes v svoji tretji ali četrti mladosti, gotovo še dobro spominjajo, in pri postavni dami v šumeči svileni obleki jim vstane pred očmi takratna modna vlada »cul de Pariš«. Na večer se je Baumstark odpeljal v Trst ter se je torej v Ljubljani mudil samo kakih 24 ur. Slov. Na rod od 25. VII. 1875 ima med tujci od 23. VII. 1875 v hotelu pri Maliču ime »Starkbaum iz Dunaja«. Laj- baherca takrat tujcev ni redno registrirala. Potopisec je pred nočjo še videl viadukt pri Borov nici, potem pa ne več dosti. V Postojni bi se bil rad ustavil, a ni bilo časa. Zvečer se je v Trstu krepčal z istrijancem, zjutraj si je šel pa mesto ogledovat. Kakor se pri Nemcu samo ob sebi razume, mu je v pestrem Trstu ob morju prva misel Italija. Impo- nirali so mu tudi mogočni kamni, s katerimi so tla kovane ulice in ki so res tržaška posebnost. Še preden pa kaj več o mestu pove, že ugotovi, da je tržaško pre bivalstvo od vseh vetrov. Potem pravi doslovno: »Ita lijanski jezik in vedenje sicer prevladujeta, poleg njega je pa tudi nemški živelj močno in jasno zasto pan: toda od vseh strani stopajo pred tvoj pogled Grki, Turki, Armenci, židje, Amerikanci in Angleži. O Nemcih v Trstu nočem soditi po par urah, ki sem jih preživel v njihovi bližini, vendar smem omeniti vtis, ki sem ga dobil, da so se ti Nemci preveč prila godili in podredili italijanskemu življu. če ni prav, tem bolje: ne veseli me nikjer, ako vidim, da se moji rojaki vedejo po Iakajsko. V tem slučaju bi mi bilo to tem bolj žal, ker tržaški Italijani in Italianissimi sploh niso Italijani, ampak le italianizirani Jugoslo vani, deloma Slovenci, deloma Hrvatje. Ti se lahko in popolnoma priuče italijanskemu jeziku, ki tu pre vladuje kot trgovski jezik v vzhodnem delu Sredo zemskega morja in jih zaradi tega drugi pa tudi sami sebe imajo po krivem za Italijane.« Tako je torej leta 1875. ocenil italijanstvo Trsta Nemec, ki se je mudil samo en dan v Trstu; Nemec, ki je bil prav tako zagrizen, kakor ves njegov narod, o našem narodu in jeziku pa tako slabo poučen, da je našel šele v Trstu naše pravo slovensko ime! Kar se mesta tiče, ga potopisec enako dobro karak- terizira kakor Ljubljano, ter opiše vse, kar je tipič nega v Trstu. Kanal, cerkev sv. Antona, grško cerkev z razkošnim ikonostasom, krasno zunanjost srbske cerkve, častitljivo starost sv. Justa, razgled od tam, široke ulice novega in ozke zavite ulice starega mesta, živahnost in bogastvo izložb na Korsu, obširni Ter- gesteum, razne spomenike, nedostopnost gradu itd. Omenja obsežnost nove luke, ki so jo tedaj gradili, in ki je danes že stara luka, ter pripomni, da se promet vanjo šele vživlja. — In danes promet v njej umira! Čudno se nam zdi, ko pravi, da ima Trst veliko cerkva. Seveda, Trst je bil takrat precej manjši, cerkva ni imel pa nič manj kakor danes. Vsakomur, ki se le malo mudi v Trstu, priporoča Baumstark, naj pokusi dvoje vin: prosekarja in re- foško. ki sta na pol šampanjca. Prvega ni pil, dru gega je pa, in mu ni bilo posebno všeč. Ko je pa med vožnjo v Miramar začutil njegovo moč in učinek, mu je morala kapljica vendarle imponirati. 10* Zvečer se je Baumstark še ob Iuki sprehajal, ob desetih se je odpeljal v Ljubljano, kamor je prišel ob štirih zjutraj. V Ljubljani je dve uri spal, šel k maši in se po dobrem zajtrku pošalil z mladostno in čedno natakarico pri Maliču, ki je rekla, da bi šla rada z njim kamorkoli, kar se je potopiscu silno dobro zdelo. — Seveda, takrat je imel že 44 let! Dopoldne se je odpeljal gospod sodni svetnik v Zagreb, ne da bi si bil Ljubljano še kaj ogledoval. Pove le, da je bila zjutraj megla, ki jo je potem solnce pregnalo. Tudi to je točno, ker nam Lajbaherca za ta dan priča: Megla do 8. ure zjutraj, potem jasno, popoldne deloma oblačno. Baumstark opiše vožnjo po savski soteski. V Zida nem mostu, kjer je moral čakati na zvezo, pravi, da je poskrbljeno za najbolj razvajene potrebe lačnega in žejnega popotnega sveta. Vplete tudi kratko pole miko z onimi, ki se jim zdi potovanje z železnico prozaično, prehitro in prepovršno. Takole zaključuje: »Poezija ali proza na potovanju kakor tudi v življenju ni odvisna ne od transportnega sredstva ne od tempa, ampak od duše in razpoloženja potovalca.« — Torej čisto moderno! Od Zidanega mosta je vozil takrat v Zagreb samo po en vlak na dan. Vožnja je trajala celih pet ur, ker je bil vlak tovorni, oziroma mešanec. Zaradi te zveze se tudi pri vožnji nazaj bridko in po pravici pritožuje. Po avtorjevem mnenju bi se morala že takoj od Zidanega mosta naprej začeti Hrvaška, in čudil se je, da ni opazil drugega hrvaškega kakor trušč iz sosed njega vagona, kjer so prepevali in godli hrvaški mla deniči, železnica je pa pri marsikateri postaji zavila na »pranemško ozemlje« štajerske, kakor so mu pri čala nemška imena Lichtemvald, Reichenburg, Gurk- feld, Rann. Baumstark se je to pot, kakor tudi kas neje v Gradec vozil v praznem kupeju za nekadilce, in ker je sodil samo po nemških postajnih napisih, je bil preverjen, da je vsa štajerska čisto nemška dežela. Vožnja do Brežic ga je spominjala pokrajine ob Donavi med Lincem in Dunajem. Sprevidel je pa, da je tam hrvaška meja, kajti petje v sosednjem vagonu je postalo čimdalje bolj melanholično, ravnina se je razprostrla, napisi »Gospudj« in »Gospe« so ob progi oznanjali teritorialno oblast hrvaškega naroda, a med obširnimi koruznimi njivami je hodil po redko na seljeni, rodovitni ravnini hrvaški kmet v beli srajci preko belih platnenih hlač. O Zagrebu piše, da njegov obseg ni posebno po memben, vendar za provincialno mesto dostojen. Prebivalcev ima kakih 18.000 (?), in se bistveno ne razlikuje dosti od avstrijskih mest. Slika mesta, ki jo je imel pred očmi na četrturni poti s kolodvora, je bila pa prav prijetna in lepa. Vendar je postal slabe volje, ko so ga v gostilni s pristno nemškim imenom Pruckner iz narodne zavednosti ogovarjali samo v hrvaščini. Jezen ugotavlja, da se najbolj hrvaško obnašajo baš Nemci in židje. živce, ki mu jih je raz burila slovanska narodna zavest, si je potolažil šele v gotski stolnici, kjer se je njegovo gotsko srce med pobožnim narodom enake vere počutilo kakor doma v Freiburgu ali kje v Breisgau. Stolnica je imela pa takrat dozidan šele en stolp. 11* Jelačičev spomenik mu je všeč. Pravi sicer, da je konj preveč krotek, a ban sam je mogočno vojvodski in ima v hlačah čvrste jahaške noge, dočim ima Mak- similjan v Trstu bolj same hlače. O nadškofovski palači v Zagrebu pove, da ni ječa. Kras mesta je pre lepa sinagoga v orientalskem slogu, kavarne so lepe in na glavnem trgu lepe hiše, a drugače o mestu ne more kaj posebnega reči. Pač pa so lepi nasadi in sprehodi ter razgled z gornjega mesta. Pri tej priliki spoznamo iz potopisa, da je bil avtor enako dovzeten za lepoto ravnine kakor prej za lepoto gora, krasa in morja. Pač značilna posebnost, zakaj koliko imamo še danes enostransko zaverovanih in zagrizenih »prijateljev narave«! Iz Zagreba se je preko Zidanega mosta odpeljal v Gradec. Vožnja od Zidanega mosta do Gradca je tra jala takrat z brzovlakom nekaj več kakor štiri ure, in po njegovem mnenju še dolgo ni bila tako lepa kakor njen sloves. Pravi, da je pokrajina proti Ljubljani in proti Zagrebu veliko lepša. Omenja Celje in Maribor ter obžaluje, da se ne more ustavljati. Tudi nam je žal, da se Baumstark ni še tam pomudil. V opisu Gradca dominirajo vtisi grada, vinskih sort in mestnega parka. Grad hvali zaradi razgleda, park zaradi otroških igrišč in lepega drevja, omenja pa neokusnost sodrge tritonov in nereid v parkovem vodnjaku. Izmed vin je pokusil najmočnejšega jeru- zalemca, belega pekrčana in rdečega »Vinarier«. Dru gače pa pravi, da se mu je lepo mesto z 90.000 prebi valci zaradi prusaškega in liberalnega duha zdelo najmanj avstrijsko izmed vseh avstrijskih mest. Niti s cerkvami ni bil posebno zadovoljen. Odkrito pove, da je slavni »Uhrturm« prav nerodna nekaza, drugi stolp na gradu z velikim zvonom pa prav tako grdo staro zidovje, a novi rotovž na glavnem trgu ordi- narna kasarna in načičkanost stavbe sama župansko- uradna krasota. Drugo jutro se je odpeljal in ustavil zaradi zveze za štiri ure v Ljubnem (Leoben). To mesto je bilo čisto po njegovem okusu. Zdru ževalo je vse vrline Lienza in Beljaka, in Baumstark pravi, da bi hotel v tem ljubkem in domačem rudar skem mestu ostati. Obširno opisuje mestni grb in cerkve mesta, ki je imelo takrat po njegovi cenitvi 5000 prebivalcev in rudarsko akademijo z živahnimi in veselimi študenti, ki se niso prav nič sirovo in nebrzdano (»corpsmassige Rohheit oder Masslosig- keit«) obnašali. — Vidimo, da potopisec ni hrepenel po mirnih idilah, temveč se je prav moderno nasla jal nad cvetočim življenjem in podjetnostjo. Da bi bilo v mestu kaj Slovencev, Baumstark ne omeni, vendar je baš ta dan, ko se je on tam mudil, prinesla naša Lajbaherca oglas tvrdke G. M. Ditl v Ljubnem, da išče prodajalko, zmožno slovanskega jezika. Nadaljnja pot je našim, zdaj že bolj priletnim fan tom znana iz vojnih časov, in marsikdo se še spo minja imen postaj St. Michael, Trieben, Rottenmann, Selzthal, Admont. Pri Rottenmannu pove avtor, da je scenerija prav enolična, in da je ondi zapihal oster in zelo mrzel veter. V Admontu je ložiral v gostilni »Buchbinder«, a s postrežbo ni bil posebno zadovoljen. Našel je pač 12* gnezdo s 1000 prebivalci v precej široki in zeleni, deloma zamočvirjeni gorski kotlini, važno le zaradi slavnega samostana. Precej obširno navaja zgodovin ske podatke o samostanu in bogati knjižnici. Glede tujskega prometa, ki so ga baš takrat sadili v Ad- montu, je pa skeptik. Vpraša, če naj sploh želimo, da se poskus posreči, kajti molčeče in precej nerodno ljudstvo gornje štajerske niti ni posebno pripravno za občevanje s tujci in se bo iz pohlepa po denarju od njih le slabega nalezlo. Za nas nima pomena, da bi spremljali avtorja še naprej, in zato se v Admontu od njega poslovimo. Ustavil se itak nikjer več ni in je bil 30. julija 1875 že doma. Politična bilanca potovanja nepolitičnega samotarja je zopet: »Zdi se mi, da je skupna držav ljanska zavest in s tem moč države zdrknila na naj nižjo stopnjo, kajti nikjer nisem opazil, da bi ta zavest nad duhovi vladala. Povsod v tej državi pre- žemljejo in razdvajajo ljudi sredobežne sile in žalost na separatistična stremljenja (auseinanderstrebende Krafte und traurige Sonderbestrebungen). Samo dvoje lahko reši državo: izredno ugodne zunanje prilike in zapletljaji, kakor jih je bilo v Avstriji že več, ali pa brezobzirni vojaški vladarski genij, ki bo »die Aus- einanderfallenden« (razpadajoče) z železno orjaško roko vkup prijel. Petindvajset let po tej bilanci je Reinhold Baum- stark legel v grob, dobrih 18 let za njim je umrla Avstrija kot klasična država zamujenih prilik. Reinhold Baumstark pravi, da ni dovolj učen, da bi popisoval kraje in ve, da v potopisu opisuje samo sebe. Res je njegov potopis tudi prav dober avtorjev lastni obraz. Vidimo zrelega nemškega moža iz druge polovice devetnajstega stoletja; moža s trdno fundirano izo brazbo, bistrim darom opazovanja, ostrim političnim razumom in odločno voljo do lastne in objektivne sodbe, ki jo pa včasih kalita dve tipični nemški last nosti: pedantnost in zagrizena nadutost. Vidimo pa tudi prav jasno konvertita, ki včasih niha med srcem in razumom ter se v tej razdvojenosti opira na po- božnost. Od Baumstarkovega potopisa sta sicer minila dva rodova, in marsikaj se je izpremenilo, a vendar je še nekako vse pri starem ostalo, železniške zveze so zdaj boljše, vlaki pa niso dosti hitrejši. Skoro vse besede in izraze, ki nam jih dandanes servira dnevni tisk, najdemo že v listih one dobe, in Če ni dražila ljubljanskih nosov baš naša »morsko zelena« Ljub ljanica, jih je pa nesnaga na njenem bregu, kakor izvemo iz tedanje Lajbaherce. Tudi vsa opisana mesta se iz Baumstarkovega pripovedovanja še prav živo zrcalijo, in kdor jih pozna iz novejšega časa, bo po trdil, da ni posebne razlike. Naj imamo zdaj vodovod, plin, elektriko, cestne železnice, avtomobile in letala, genius loči in genius populi sta kljubovala času in zunanjemu napredku. — še zmerom je Lienz tirolski, Beljak modern, Celovec prazno dolgočasen, Trst pisan in živ, Ljubljana gosposko vesela, Zagreb židovski, Gradec prusaško nemški in Admont kloštrsko kmeč ki. V dobrih goricah pridelujejo še zmerom dobro vino, dekleta so zala v vseh modah in mladina se veseli življenja vkljub vsem nadlogam, ki nas tarejo in skrbijo na svetu. 13*