Pedagogično zdravitelstvo. Spisuje F. Vigele. Da se more mladina prav in spešno gojiti, mora biti pri gojenji vse prav vredpno. Večidel pa je pri mladini pravšni stan popačen ali razdjan, in iz tega izvirajo pogreški, ki jih še pri bolj odrasčpnih učencib pogosto nahajaino, in ki odgojevanje otežujejo in zadpržujpjo. XI mi treba dokazovati, da iuia tudi šolska odgoja nalogo in dolžnost, da opravlja in popravlja dušne in telesne pogreške učencev ; to se razume samo po sebi. Se vp, da je ta naloga težka, ker so otroci le naalo časa v šoli, in se torej vsi njih pogreški tpžje zapazijo, kakor doma; večkrat pa šola tudi ne spozna dmgih okolisčin, ki so pri domačpm gojenji, in ji tudi manjka za pogreške potrebnib zdravil. Učitelj ne sme prpzrpti nobpnega pogreška svojih učencev, temuč mora vsakega po svoji moči odpravljati ali vravnovati, kakor iuii bolje kaže. Ložpje pa je pogreškov varovati, kakor pa jih ozdravIjati, in po tem vodilu se mora ravnati eolsko gojenje. Učitelj mora posebno varno in pazljivo podučevati, da pri učencih ne zbudi in ne krppi kake napake ali pogrpška. Govorili bomo tedaj od pogrpškov in kazali, kako naj jih šola odvrača, brani in ozdravlja. Kar pa zadeva domače gojenjp in domačega zdravnika, ne velja tukaj. Razločevati pa se mora napaka od pogreška. Napaka sama ie ni pogrešek, in ne potrebuje posebnega zdravila, le toliko je treba varovati, da se ne povrača. Pogrešek je napaka, ki se pogosto ponavlja, to je, kriva navada. Sola lahko pogreške zatira, ali pa jih zadolžuje. Pervič se mora poiskati in odpraviti pričetek vsakega pogreška ; vendar pa s tem še pogrešek ni odpravljen, ker je že navadno liudo vrasčen in je sam za se. Pogrpški, od kterih tukaj govorimo, so dušni ali telesni. Dušniso: čutstveni, spoznanski, poželjnostni in pobožnostni; telesni so: kratkovidnost, škilenje, jecljanje in oskrumba samega sebe. Govorili bomo najpred od dušnih pogreškov, ker niislimo, da je to polje še malo obdelano. Bog daj, da bi naš trud ne bil zastonj! 1. Pogreškl čutstvenl. Ti so: labkomiselnost, čutljivost in občutnost, ravnoplatnost, hladnost in brezčutnost, žalost i n s i 1 n i n a r a v. Lahkomiselna je posebno mladost, ki ima vročokervno naturo (sangviničnega temperamenta). Lahkomiselnika se ne prime ne opominjevanje, ne svarjenje in ne graja, in tudi kazen kmali pozabi z vsemi dobrimi sklepi; taki odlaša svoje dolžnosti do zadnjega trenulka, ali jih celo opusti, ker ga druge reči bolj vabijo. Labkomiselnik je dobroserčen, nestanoviten, rad len, in se lahko zapelje. Učitelj ima s labkomiselnimi učenci mnogo opraviti, ker so povsod nepazljivi, nepridni, poveršni in neredni, preširni, in se pregreše pogosto z vestnimi napakami, ki pridejo le iz lahkoniiselnosti. Ta pogrešek se težko odpravi, ker izvira iz temperamenta, ki je prirojen. XTaj več opomore tu čas, starost in um, zvednost in znanje; toda odgojnik se ne sme le na to zanašiti, ker zarasčenega labkomiselnika večkrat komaj velike nevarnosti ali škode spreobernejo. Naj boljše zdravilo za to je dosledno in neprestano opominjevanje, vodilo, tudi s čutljivimi, in če vse ne poraaga, tudi s telesnimi kaznimi. In te navadno še naj več zmorejo. Pridigovanje pri takih nič kaj ne zda; pohlevne besede so bob v steno, pa se vendarne smejo opustiti. Ljubezen, ki je postavna in ojstra, pri lahkomiselnikih naj več opravi. Čutljivost in občntnost (nježnost) nabajamo po- sebno pri deklicah, pa tudi veckrat pri dečkih, in pridete iz predražljivega ali premikavnega serca. Se ve, da čutljivost in občutnost niste enakega pomena; toda pri otrocih se še ne morete prav razločiti. Čutljivost je moč, s ktero kaj občutimo, posebno nevoljo, jezo (V slednjera in navadnem pomenu zove nekteri ta čut tudi opekljivost); občutnost je pa moč za mične, nježne in prijetne čute, in da se pri deležnem serčnem gibanji dovoljnost čuti; v navadnem pomenu pa je to velika zmožnost ali godnost živečih vestnih čutil (sentimentalost). Kakor sem že ooienil, pri otrocih se pa ta dva čuta še nikakor jasno ne razlikujeta. Če je kak otrok čutljiv, opekljiv, ali občuten, to se mu še ne sme šteti za pogrešek: boljše je, da jeučenec čutljiv, če ga svariš, kakor pa da bi se za svarjenje nič ne zinenil. Tukaj mislimo le na pogreške, toje, na čezmerno čutljivost in občutnost. — Outljivec in občutnik imata za zeld že poglede in besede , ktere bi kdo drugi še težko kaj porajtal, in taki človek se lahko vsakteremu čutu vda. Xježen in dovzeten čut je gotovo prednost, ali čutljivost in občutnost ste napaki, ki sicer potrebnjete, da odgojnik na nje pazi, ker človeka navadno le nesrečnega storite. Pomočki za to pa se morajo posebno skerbno rabiti, da se čut ne zaduši, ali pa da se kak pogrešek ne pokrepča ali povikša. Xajpred se morajo vzroki poiskati, ki so morebiti omehkužnost in razvadba, samota ali branje prenapetih spisov ali druge take okoliscine. XTeprijazno in ojstro ravnanje, kazen, zasrauiovanje bi bili zato krivi pomočki. S takimi otroci se mora mirno in krotko ravnati, jih telesno vaditi, jih večkrat pustiti pod niilo nebo in v dobro tovaršijo. Sicer se ne sme opustiti, da bi se ne opominjevali, toda to samo ob sebi malo pomaga. Ce se čutljivost v posebni vnanji obnaši prikaže, kakor p. da se otrok kuja , tako je naj bolje, da storiš, kakor bi tega ne zapazil; prigovarjenje in kazen bi tu le škodovalo. Le če hoče otrok kljubovati, se mu ne sme prizanesti, zakaj to kaže pokaženi značaj. S čutljivostjo in občutnostjo, ki pridete od vravnave, od bolehnosti, se more komaj dovolj poterpljivo obnašati. Tu se le opravi, če se telesno zdravje kaj okrepča. Ravnoplatnost, bladost in brezčutnost so čutljivosti in občutnosti ravno nasprotne napake, ki se kažejo bolj pri dečkih, kakor pri deklicah. Izvirajo iz hladnokervnpga (flegmatičnega) temperamenta, iz privadp po tovaršii, ali če se je čutnost že zgodaj s prepogostim opominjevanjem in s kaznijo zadušila. Če je vzrok nioralni, se še kaj more poravnati; če pa pogrešek izvira iz temperamenta, se težko kaj opravi. Koristni pomočki so : prijaznost, krotkost iu tovaršija s dobroserčnimi otroci; koristno je tudi branje pripravnih knjig, in da se bude pobožni občutki. Če je mogoče, naj takim otrokom odgojnik razloži, kako budo so drugioi (tudi živalim) storili, in naj to tudi večkrat sanii po sebi zvejo. Prirojena hladost se popolno nikoli ne niore odpraviti. Xe rabi za to silnib pomočkov; ti bi bili zaslonj, in bi le škodovali. Če si zbudil v odgojencu bogoljubni občutek, si naj boljše in naj več storil in pogrešek zadušil. Zalost je nasledek posebno nesrečnih okolisčin pri rodovini, ojstrega in neusrailjenega gojenja, neprijaznosti doniačili, vravnave, in če se od otroške moči preveč tirja ; večkrat je vzrok otroške žalosli tudi prezgodnji in neprirodni upliv svetolilinskih ljudi'. Si najdel vzrok, bodei dobil tudi lahko pomoček. Silni narav se rodi iz temperamenta (koleriškega), kteri se že pri mlajših učencih večkrat prav določno pokaže , in se tudi učeniku nasproti večkrat prav neprijetno s nespodobnim vedenjem naznani. Iločes silni narav krepčati in zvišati, se obnašaj s silovitnežem neusmiljeno ojstro, kaznuj ga, ko je silovit. Xaj gotovejše bodeš ta narav vravnal (pa gre počasno), če se s silovitnežem obnašaš mirno in prijazno krepko, — pokoršino si prisili, če drugače ne gre, s kaznijo ; ko pa te otrok vboga, prizanesi mu kazen, kaži se mu dobrohoten, očitaj niu prav prijazno, kako gerd in nevaren je njegov pogrešek, toda nikoli nc takrat, ko je silovit. Če so otroci učitelju vdani in ga imajo radi, mu ta pogrešek ne da veliko opraviti. ^Dnljf prih.)