---  82  ---
Slovstvene stvari.
Vsaj v pisanji kažimo edinost!
Kakor da bi koga bolela blagodejna enoličnost, katere so se bili zadnja leta slovenski pisatelji po večjem poprijeli, prikazala se je nedavno po nekaterih časnikih na enkrat pisava prej neznana. Zlasti se odlikuje s tem, da vsem ženskim samostavnikom, konču-jočim se na soglasnik (in moškim, ki se jim je v množini žensko sklanjanje priljubilo), v drugem padeži množnega števila pripenja ne samo i, nego ij, naj ima i naglas ali ne!   Piše  se:   nima kostij,   pet pedij,
mnogo ljudi j,   deset dni j,  od hudih bolezni j,   debelejših nitij itd. *)
V zagovor te novine ali starine moči je navesti samo dvoje, namreč: da se s tem dobode razloček drugemu padežu edinega števila, in da je staroslovenščina imela tako. Kar se tiče prvega, ve vsak, kdor kaj slovenski pisari, da se potreba takega razločka v resnici malokrat čuti; tudi si je lahko pomoči bodi z n&-glasom (na pr. brez moči, brez moči ali moči), bodi s kakim sklanjanim pridavkom, in zadnjič — isto nepri-liko, če je katera, imajo tudi Hrvatje, Cehi, Poljaki. — Glede druzega razloga pa kdo ne ve, da je staroslovenščina — bila. Dandanašnji po velikem predelu slovenskega ozemljija pri besedah , ki nimajo n&glasa na konci, ne sliši se cel6 ni i v drugem padeži mn. št, in kamoli ij , in če še nismo tega i spravili v vse knjige, kako moremo misliti, da bi se ij kdaj občno sprejel! — in vendar je edinost več vredna, nego vse kojekake oblikarije, spremenjane „ad libitum". Danes tako, jutri tako. Ni še dolgo, da isti pisatelji, ki pišejo dandanes nij, nijso, nijmajo itd., pisali so nej, nejso, nej-majo! Eden — dva začneta pisariti tako, drugi pa pisarijo za njima ne vede: zakaj.
Ker je dokaj slučajev, v katerih ima ij v genitivu mn. št. svoje opravičeno mesto, na pr. stan kmetij, ljutih zmij, pet stoletij itd., ker nasproti v ljudskem izgovarjanji besed: pet pedi, pet klopi, najtanjše uho ne sliši j ter je velik razloček med: pet kmetij, pet zmij in pet pedi v izgovoru, in ker smo vajeni tisti j v genitivu misliti si tudi v nomina-tivu, ne imajoč ga za golo sklanjalno pritiklino, res nova pisava neštetih teh besed: kostij, lah ti j, reči j itd. človeka j a k o moti in — čemu?
Ako toraj ni verovno, da bi se kdaj sploh vdoma-čila ta raba pri nas, ko je vendar edinost in enoličnost koristna in prijetna — in ako nas še loči od Hrvatov in druzih Slovanov (niti nas veže s Rusi govorečimi: veščej, ljudej, prijatelej*), zakaj bi si nakopavali to nadlego?!
Tudi pisanje: nij sem, nijsi, nij itd. (in kaj še le: nej mam ali nij mam!) nima trdnejšega stala. V govorjenji se j ne sliši.
Ako vendar hoče kdo: ne — ne (weder — noch) nadomestiti z: ni — ni namesti niti — niti (kar je prav), ondi bilo bi nekako upravičeno, razlikavati ni (ist nicht) od one nikavnice, in tadaj naj bi se pisalo : nij ni zdrav ni bolan. Ali zaradi tega ni treba po vseh osebah pisati j, kakor ga tudi Hrvatje, držeči se krajše pisave: nišam, nisi, nije itd. pišejo samo v tretji osebi edinega števila.
Peščica nas je Slovencev; držimo se vsaj samo ene slovnice in ne izmišljujmo si vsak svoje! Naposled pride komu še v glavo, da „brat i sestra", „oče i sin" piše „brat ij sestra", „oče ij sin"! Čistimo rajši jezik tujine, likajmo ga in izposojujmo si od naprednejših Slovanov zlasti v izrazih in zasukih tiste tenkosti in finosti, katerih v slovenščini toliko pogrešamo ter se nam ona včasih zdi pretrda, preokorna. V obojem oziru nam bi lahko zlasti naši rojaki, ki jih je osoda zanesla v Ru • sijo ali med Hrvate, hodili na roko ter nam od časa do časa priobčevali svoje opazke in svetovali, kar se jim zdi dobro.
-----    83    -
*) Najbrže je g. Kurelac prvi skušal oživiti to starico, a med Hrvati ni našel posnemalcev.