Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka stane. Din 1’50 Celoletna naročnina Din 35'— • Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.7M0
Ljubljana, 27. oktobra 1938
vaAo)^lu
Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: R. Čuješ Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč)
Leto V — Številka 5
aj živi Kristus Kralj!
S tem klicem so šli mnogi mučenci 1. 1937 v Španiji v smrt, s tem klicem je umrl muče-nec-jezuit p. Pro v Mehiki in drugi.
»Boga in Jezusa Kristusa so od-sIfanili iz postav in iz države.«
»Svoje veljave niso več zajedli od Boga, ampak od ljudi... ^ a t o se je zgodilo, da se je zrušil s a m temelj veljave in moči.«
Zato se je morala pretresti vsi človeška ®ružba, ker ni več slonela na nobeni trdni in Varni opori.«
»Vse zlo je prišlo nad svet zaradi tega, ker !e Premnogo ljudi odstranilo Jezusa Kristusa njegovo najsvetejšo postavo iz svojega žalnega, pa tudi družinskega in javnega življa.«
»Nikdar ne bo prisvetilo trdno upanje trajna miru med narodi, dokler so bodo poedinci 'a države branile priznati nad seboj gospostvo t'ašega Odrešenika.«
»Nolumus hunc (Christum) regnare super 1108 — nočemo, da nam ta (Kristus) kraljuje.« »Kuga naše dobe je tako imenovani laici-
—	javni odpad (od Kristusa).«
Posledice te kuge? b »Ljudje in države, odtujene od °ga, ra z pa 1 jene od ognja zavihi in notranje razrvanosti, hite razpad in pogubo.«
To so besede, ki jih beremo v okrožnici !ia XI. »Quas primas« z dne 11. dec. 1925. Besede se le prežialostno uresničujejo.
Brali smo »katekizem«, ki ga je laicizem j?dal kot ročno knjigo za učitelje v sosedni ržavi.
, N. pr. »V desetih božjih zapovedih so za-eleženi najnižji človeški goni.«
. »Misli za svetovnega Odrešenika se mo-fei° najti samo pri zlem narodu, dober na-® ne potrebuje Odrešenika.«
‘ »Kult svetnikov je smešen; svetniki niso dar ničesar ustvarili.«
»Papeštvo je prevara... Papeži so bili ®dn0 najslabši ljudje na zemlji.«
»Vse kar je proti krščanstvu — je dobro.« »Zdaj se ne gradijo več cerkve ... zdaj se r®dijo stadioni« (Berlin, Niirnberg).
*
si ,^\ne vidimo, kako nastajajo novi državni emi, ki oznanjajo nove nauke o narodu, , h o novih človeških idolih, O totalitarnih
ržavah?
»Gre zausurpacijovvelikemslo-les " ?rav* PaP®ž Pij XI. — Država hoče ce-ih človeka: telo in dušo in izključuje vsak vpliv, posebno vpliv Kristusa in Cerkve. . remo prisege, ki jih naj posebno mladi-^poveduje. Taka prisega je naravnost bo-
gokletna, ker se naj človek z dušo in telesom preda državnim diktatorjem. Človek umori s tem svojo vest in svojo osebnost, kot. so se nekoč ljudje zapisali s posebno pogodibo hudiču!
Kako izgledajo tako imenovane demokracije? Na pravo svobodo in dostojanstvo človeka niso nič mislile, ko so sklepale pakt zadnjih dni. Saj tem »demokracijam« vlada nekaj višjih kapitalističnih plasti, ki so v svojem pohlepu vesele, da se človeške pravice izvotlijo in da se ne govori preglasno o morali.
Saj v teh demokracijah ni dosti vodilnih, res s krščansko kulturo prežetih mož, ki bi bili sposobni dvigniti prapor krščanstva v Evropi. — Evropa samo sebe izvotljuje in izmozgava.
Cerkev je danes edina resnična glasiteljica človeške svobode in osebnosti. Z vso jasnostjo se dviga proti terorju nacionalizma, komunizma, kapitalizma.
V	temo današnjih dni je zasadil papež Pij XI. znamenje Kristusa Kralja.
Vsako leto naj praznik Kristusa Kra-1 j a opominja narode, da se vklonijo sladkemu jarmu Kristusa Kralja, da se zakonodaje, šolstvo, pravosodje, žurnalizem, umejtnost pokorijo njegovim sv. zapovedim, da se na mednarodnih kongresih, pri Društvu narodov, v parlamentih priznavajo načela in pravice Kristusa Kralja.
Znamenje Kristusa Kralja naj bi krasilo naše javne naprave, našo univerzo, ki žal lani ni ustregla tozadevni prošnji Akademske zve-,ze. Kristus Kralj naj ozdravi naše družine, da se ne bodo šopirile neomaltuzijanske družine in ločeni zakoni po naših domovih! Kakšen zgled dajejo naši mladini ljudje, ki kršijo svetost zakona in iz gole sle in pohote zapuščajo sv. Cerkev, ker jim kliče: Ne prešuštvuj!«
Prihodnje leto bo v Ljubljani kongres Kristusa Kralja! Res, velika, izredna milost za naš narod. Pripravljajmo se to leto na to veliko slavlje!
Brali smo Kocbekov obupni klic v zadnji številki »Dejanja«: »Česa naj se oklenemo? Komu naj se izročimo? Okrog nas ni nič, kar bi nas krepilo in v zapuščenih urah tajno razveseljevalo. Med nami ni... nikjer odrešilnih dogodkov, niti v cerkvah, niti v družinah.«
Dosti tega nezdravega, nekrščanskega defetizma!
Cerkev nas kliče k življenju, delu in zmagam pod vodstvom Kristusa Kralja.
Mi vemo, koga naj se oklenemo, komu naj se izročamo... So še odrešilni dogodki v cerkvah, tudi svetniki in junaki so še...
Zemlja in vse na njej je last Gospodova, zemski krog in vsi prebivalci... Dvignite se vrata in odprite se ... prihaja Gospod veličastva, Močni, Silni.
Nov rod mora rasti iz naše srede: nov rod, ki bo brez kompromisov gradil posameznika, družino in družbo iz osnov in načel Kristusa Kralja!
Današnia številka vsebuje:
Živel Kristus Kralj!
Problemi jugoslovanskega nacionalizma 29. oktober 1918 Srednja šola Enostranska pravovernost „1551“
Ob dvajsetiobletnid
osvoboditve
Letos praznujemo Slovenci, Srbi in Hrvati dvajsetletnico dveh najvažnejših dogodkov v zgodovini našega narodnopolitičnega življenja:
1. 29. oktobra 1918, dan po razsulu Avstro-Ogrske monarhije, je bilo predsedništvo Narodnega Veča v Zagrebu proglašeno za nosilca vrhovne oblasti suverene države Srbov, Hrvatov in Slovencev, prebivajočih na ozemlju bivše monarhije.
2. 1. december 1918, ko je takratni regent Aleksander na osnovi adrese zastopnikov Narodnega Veča slovesno proglasil zedinjenje Srbije s pokrajinami neodvisne države Slovencev, Hrvatov in Srbov v edinstveno kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.
29. oktobra 1938 bo torej preteklo 20 let od osvobojenja Srbov, Hrvatov in Slovencev izpod habsburške monarhije v suvereno nacionalno državo pod predsedstvom dr. Antona Korošca.
1.	decembra pa bomo praznovali dvajsetletnico zedinjenja kraljevine Srbije in države Srbov, Hrvatov in Slovencev v novo skupno državo.
Dokument suverenosti Narodnega Veča.
Dne 29. oktobra 1918 je Narodno Veče v Zagrebu izdalo vojakom naslednji proglas:
Zagreb, 29. oktobra 1918.
VOJAKI!
Z DANAŠNJIM DNEM JE USTANOVLJENA DRŽAVA SLOVENCEV, HRVATOV IN SRBOV. VI, SINOVI NARODA STE OD DANES NAPREJ BRANILCI
SVOJE NARODNE DRŽAVE. ZATO VAM ZAPOVEDUJEMO, DA SE BREZPOGOJNO POKORAVATE UKAZOM VLADE NARODNEGA VEČA SLOVENCEV, HRVATOV IN SRBOV.
(Slede podrobnosti.)
VLADA NARODNEGA VEČA SLOVENCEV; HRVATOV IN SRBOV.
PREDSEDNIŠTVO:
KOROŠEC
(slede podpisi ostalih članov.)
Pomen 29. oktobra.
Ako Srbi, Hrvati in Slovenci bivše monarhije ob polomu Avstro-Ogrske ne bi takoj znali izvesti državno organizacijo jugoslovanskega ozemlja bivše monarhije, Bog ve, ali bi dočakali 1. december. Usoda Primorja, Goriške in Koroške, ki so tudi tvorile sestavne dele suverene države Srbov, Hrvatov in Slovencev pod vrhovnim vodstvom Narodnega Veča v Zagrebu, pa se na njih ozemlju proglašena suverena oblast ni vzdržala, nam govori...
Slovenci!
Naj 29. oktober ne gre mimo nas brez hvaležnega spomina na tvorce velikega čina, pa tudi ne brez opomina za bodočnost!
Osvoboditev Slovencev iz nemške nadvlade in ustanovitev lastne države je bistvenega pomena za ohranitev naše samobitne kulture in katol. vere, kakor nam priča sedanja zgodovina.
Enostranska pravovernost...
Krščansko-socialistična »Delavska Pravica« (XI., 43, 3.) je iz mojega predavanja o problemih jugoslovanskega nacionalizma na letošnjih taborih Slovenske dijaške zveze, ki ga v podlistku priobčuje »Straža«, ponatisnila odstavek, ki govori o ideoloških tradicionalnih osnovah, na katere je Mussolini doktrinalno naslonil svoj italijanski fašizem. V komentarju, ki se je raztegnil čez vso kolono in je že tako okoli sredine izgubil sleherno zvezo z omenjenim citatom oziroma njegovo kritiko ter se je končal v ponavljanju ■splošnega hudovanja na »stražarje, borce in njim enake«, na »navidezno oficielne pravilnosti« itd., pravi »Delavska Pravica« med drugim tole:
1. Človek se vpraša, kako je mogoče, da se take stvari govorijo slovenski katoliški mladimi ... (drugo je odnesla cenzura).
2, Nadalje se vpraša, kako more kaj takega priobčiti list, ki ga izdaja menda del Katoliške akcije, Mihaelova skupina Straža, in kako je mogoče, da ti ljudje tako z lahkoto preidejo naj večje sodobne težave Cerkve in jim je v tem primeru malo mar za cerkvenomnenje o »m oder-ni h nacionalnih pokretih«.
Gre torej za težko obdolžitev, da je član Katoliške akcije katoliški mladini razlagal, list Katoliške akcije pa priobčil mnenje o ” aktualnem družbenem pojavu, kinivskla-du z oficietnim mnenjem cerkvenega vodstva. Stvar je torej res vredna in potrebna »jasnega odgovora brez izpuščanj«.
Jaz sem govoril in »Straža« je priobčila:
Proti liberalizem, ki je is svojim individualizmom namesto konkretnega pojma naroda postavil antihisitorično »družbo enakih poedin-cev« brez oslona na narodno tradicijo in brez poleta v narodno bodočnost — proti temu svobodomiselnemu zmaličenju življenjske resničnosti, je treba postaviti v prvo vrsto narodovo preteklost, zajeto v narodno izročilo, ter narodovo bodočnost kot končni namen vsega narodnega prizadevanja. Proti materialističnemu realizmu duhovni realizem.
Narod namreč ni le vsota trenutno živečih poedincev, temveč tudi preteklost in bodočnost.
Poglejmo, kako moderni nacionalistični pokreti upoštevajo ta načela:
1.	Italijanski fašizem, katerega utemeljitelj je praoi začetnik sodobnih nacionalističnih pokretov je naslonil novi italijanski nacionalizem na zgodovinsko veličino starorimskega imperija in na bogato duhovno dediščino katoliškega Rima.«
(»Del. Pravica« je ponatisnila le ta odstavek.)
*V *
Svojo trditev o doktrinalni naslonitvi fašizma na katoliško italijansko tradicijo opiram na sledeče dokumente:
1. Čl. prvi pogodbe med Sveto stolico in Italijo z dne 11. februarja 1929 pravi dobesedno: »Italija priznava in ponovno potrjuje pred vsem načelo, posvečeno v 1. čl. Statuta kraljevine, po katerem je »katoliška apostolska in rimska vera edina državna ver a.«
2. Vladno poročilo v parlamentu ob ratifikaciji lateranskega sporazuma pravi dobesedno: »Skoraj celota italijanskega naroda je katoliška, katolicizem je staroslavna italijanska čast in tradicija; zato država, ki je pravna organizacija italijanskega naroda, predstavnica njegovega duha in dedič njegovih tradicij, ni in ne more biti drugačna kot k a t o -1 i š k a«.
3. V svojem govoru, dne 24. maja 1920 je Mussolini dobesedno dejal: »Če se obnova mora izvesti, se mora izvršiti v spoštovanju do zgodovinskih in psiholoških prvin naše civilizacije«.
4. V svojem prvem govoru v poslanski zbornici, dne 21. junija 1921 je Mussolini med drugim dobesedno izjavil: »Potrjujem na tem mestu, da predstavlja danes latinsko tradicijo katolicizem... Edina univerzalna ideja današnjega Rima je ona, ki izhaja iz Vatikana«.
5. 23. septembra 1924 pa je Mussolini poudaril: »Treba je spoštovati zakone in tradicije, vse, kar predstavlja osnovne duhovne prvine življenja enega naroda«.
Mislim, da sem oprt na te najbolj avtentične doktrinalne vire fašizma, lahko brez slehernih nagibov iz kraljestva želja povsem hladnokrvno ugotovil, da se fašizem doktrinalno naslanja tudi na »bogato duhovno dediščino katoliškega Rima!
»Delavska Pravica« pa je v dvakratni zmoti ali pa v dvakratnem namernem napačnem tolmačenju, — ker je:
1. Gornji odstavek iz mojega predavanja bil trdno utemeljen.
2. »Delavska Pravica« je hote ali nehote spregledala stavek, ki doktrinalno stališče fašizma sooči z možnostmi bodočega razvoja fašistične stvarnosti. Ako bi namreč zbiratelj gradiva iza polemično rubriko »Pravice« skrl no prečital ves prvi podlistek mojega predavanja v 2. štev, »Straže«, bi samo štiri odstavke naprej od odstavka, ki ga »Pravica« ponatiskuje, našel zapisano v samostojnem odstavku: »Zdrav razvoj italijanskega fašističnega nacionalizma pa je seveda odvisen od tega, kateri del skupne tradicije ib o prevladal«, t. j. poganski ali katoliški.
Golo podtikanje je torej, če »Delavska Pravica« trdi, da so »pravoverni in zanesljivi ka-todčani od »Straže« našli »bogato duhovno dediščino katol. Rima« v pojavih, ki so največje duhovne nevarnosti našega časa; saj »Straža« o konkretne izživljanju fašizma sploh ne govori, ampak presoja le ideološki sistem in pri tem skrbno podčrtava starorimski poganski element v njem.
»Delavska Pravica« pa je zagrešila še eno polemično netaknost. Svojim čitateljem, ki bržkone vsi nimajo prilike čitati »Straže«, je zamolčala vse, kar sem v predavanju dejal in je »Straža« priobčila o nemškem nacionalnem socializmu, ozir. o njegovem tradicionalnem oslonu in o njegovem rasizmu.
* * *
Ali se po vsem tem moje mnenje, izraženo v omenjenem predavanju, res ne sklada z ofi-cielnimi mnenji pristojnega cerkvenega vodstva? Poglejmo. Cerkev je doslej obsodilo kot neskladne s katoliškimi resnicami naslednje družbene nazore:
1.	Liberalizem je bil obsojen v Silabu leta 1864; pozneje pa še v Leonovih okrožnicah o svobodi, o državi in državni oblasti, o državni obliki, o dolžnostih krščanskih državljanov in dr.
2. S o c i a 1 i z e m je bil obsojen v okrožnicah »Graves de comuni«, »Rerum Novarum« in »Quadragesimo anno«.
3. Krščanski socializem je bil kot protislovje s katolicizmom obsojen v okrožnici »Quadragesimo anno«
4. K o m u m i z e m je bil obsojen v okrožnicah »Quadragesimo amno« in »Divini Re-demptoris«.
5. Nemški poganski rasistični nacionalizem je bil obsojen 14. marca 1937 z okrožnico »Mit ibrennender Sorge«.
Očividno pod vplivom nemškega rasizma so se v zadnjem času pojavile gotove rasistične tendence v Italiji. Prvi uradni glas o sledečih začetkih italijanske rasistične politike se je v 11 a 1 i j i slišal 26. julija 1938, ko je generalni tajnik fašistične stranke sprejel skupino vseučiliških profesorjev, ki so pod vodstvom ministra za ljudsko kulturo opredelili deset osnovnih točk italijanskega rasizma in ob tej priliki dal kratko načelno pojasnitev.
Javnost pa je, naravno, o tem bila informirana še pozneje.
Sedma osnovna točka italijanskega rasizma pravi, da je »vprašanje rasizma v Italiji treba razglabljati zgolj iz čisto biološkega vidika brez filozofskih in religioznih namer« in dalje pojasnjuje, da zato italijanski rasizem »ne pomenja vpeljave teorij nemškega rasizma«. Toda »Osservatore Romano« je podal v več člankih svoje kritično stališče do tega pojava. Razen tega je papež že v več nagovorih aludiral (nazn^il) na prve znake, ki kažejo na možnost, da bi se rasistična zabloda v nemškem poganskem smislu utegnila uveljaviti tudi v Italiji. Toda oboje šele po 3. avgustu. — Nadalje je Sv. stolica
—	kakor smo čitali v listih — oktobra 1938 postavila na Index italijansko revijo za proučevanje rasnih problemov »La difesa della raziza«, ki je pričela izhajati avgusta 1938.
Po vsem tem bo pač vsakomur jasno, da v svojem predavanju, ki sem ga imel na taboru SDZ (od 30. julija do 2. avgusta 1938), sestavil pa, naravno, že prej — nisem mogel govoriti o italijanskem rasizmu, ker o njem še vsaj ničesar zanesljivega vedeti nisem mogel — prav tako malo kot »Delavska Pravica«.
Nasprotno pa mi je bila znana n. pr. naslednja dobosedna izjava Mussolinija:
»Ne rasa, ... temveč rod, ... množica, zedinjena po ideji.,. zavest, to je osebnost, je narod ...« (Mus. Scritti e Discor-si, Vol. IV., str. 81). Nadalje sem v najnovejši poluradni razpravi o fašistični doktrini našel naslednji stavek:	»Rasistični	nacionalizem
predstavlja največjo nevarnost za usodo evropske civilizacije, zaradi svoje namere, da požene narode, ki žive v okviru te civilizacije, drugega proti drugemu v slepo vojsko brez žarkov skupne ideje,« (Costamagna, titular
stolice za zgodovino in doktrino fašizma na r mski univerzi v svoji knjigi: Storia e dottri' na del fascismo, Torino 1938, str. 195).
Na koncu naj mi bo dovoljeno izrazit*
še malo začudenje nad s v o j e v r s t' nim hrepenenjem »Delavske P r a' vice« (oziroma onega inteligenčnega kroj*a' ki je vez med »Pravico« in »Dejanjem«) P° neki neutemeljeni enostranski Pra' vovernosti. Vidimo, da najde Cerkev pri ten1 krogu oporo in gorečnost, kadar gre za C e r' k vi sovražne ali njenemu nauku sprotne pojave, ki bi se dali zabeležiti v bfe' me »fašizmu« (v smislu širokogrudne levičaf' ske terminologije). Zal pa ne moremo re' či, da bi bili opazili pri teh k r 0' gih tolike vneme, ko je v začetku po izidu okrožnice »Quadragesimo anno« šl° za to, da bi vsi katoličani dali Cerkvi krepka oporo v širjenju in apologiji njenega, v tel okrožnici opredeljenega socialnega nauka. Tu' di menim, da ne pretiravam in da ne del^ krivice, če ugotavljam, da žal »Delavska Pra' vica« še danes ne veruje papežu in najvidn«)' šim predstavnikom svetovnega episkopata (n* primer kardinal Verdier), da gre v Španiji reS v prvi vrsti za obrambo katolicizma pred P°' skusi zatrtja od strani organiziranega svetoV' nega brezboštva. Nadalje na splošno v bor«1 proti komunizmu in marksizmu sploh, ki jo le papež zelo močno priporočal vsem katolik' nom, ne bimogli reči, daseje o z n a' čeni krog temu papeževemu V°/ zivu b o g v e kako iz srca odzval i” z navdušenjem pognal na d e 1 Prav tako še danes nosi krog okoli »Delavs^ Pravice« naziv »krščanski socialisti«, čepra* je papež tako nesmiselno zvezo jasno zavrgel'
Ciril 2ebot.
»Straža« Soče v s dr amili vse sloven0 stee Katoliške sile. Zato jo podpritei
Volonterji na srednjih šolah
Spomladi je izdalo prosvetno ministrstvo vkljub mnogim povsem upravičenim protestom uredbo o volonterjih na srednjih šolah. Kot volonterji (prostovoljci) prihajajo v poštev diplomirani slušatelji filozofske pakultete, ki hočejo vstopiti v državno službo kot profesorji, pa za njihovo pravo nastavitev ni rednega kredita v državnem proračunu,
Volontiranje traja tri leta, če »srečnega« volonterja prej ne zadene sreča redne nastavitve. Za časa volontiranja sme biti volonter zaposljen največ z 12 tedenskimi urami; od tej jih mora opravljati 6 zastonj in je plačan samo za ostale ure, ki jih je lahko največ 6.
V	najboljšem slučaju torej lahko zasluži volonter mesečno 480 din. Vemo pa, da ga skoro ni meseca v šolskem letu, ki bi imel reden pouk brez prostih dni. Možnost mesečnega zaslužka 480 din je torej samo teoretična, praktično pa bo zaslužil volonter s polnim številom plačanih ur povprečno le svojih 200 do 300 dinarjev na mesec. In s tem denarjem naj se preživlja in poklicu primerno oblači.,,
Možnost postranskega zaslužka, ki je nanj volonter nujno navezan, če ga ne vzdržuje dom ali podpira kdorkoli, je radi poklicnega dela in pomanjkanja prostega časa minimalna. Pa še v tej malenkostni možnosti postranskega zaslužka je omejen, kajti kot učitelj na srednji šoli se ne sme ukvarjati z instrukcijami učencev, ki pridejo zanj v prvi vrsti v poštev kot možnost dohodka, če ni predhodno prosil prosvetno ministrstvo za tozadevno dovoljenje ,,.
Postavljati mlade profesorske kandidate kot volonterje se torej pravi, ponuditi jim golo trdo kost za glodanje in jih obenem oropati možnosti nujnega postranskega zaislužka in zadušiti krik brezposelnih .,, To je za pošte-
nega človeka poniževalno in sramotilno in ^ mora žaliti do dna njegovega človečanske^ bistva. Prva in zadnja zahteva vsakega social' nega in državnega reda je pravičnost, ki sl0111 na načelu, da bodi vsako pošte® delo pošteno plačano.
Končno se vprašajmo še tole: Kateri ® tisti srečni izbrani diplomirani filozofi, ki i'1 lahko doleti čast volontiranja? Samo *lS predvsem, ki bivajo pri svojih starših v meS. službovanja in jih vzdržuje dom ali podpif8^ dobrotniki. Takšni so glede na ostale itak 1,3 boljšem in državne pomoči manj potrebo' ^ ti bodo potem prvi na vrsti pri rednih naS** vitvah. Reveži pa, ki so bili že pri krivič®*^ postopku volontiranja zapostavljeni in njeni od možnosti, da se jim vsaj v dogledni času obupni položaj izboljša z redno nastav^ tvijo, se lahko brezupno zazro v nedogled ,g dobo čakanja na državno službo, ki se ji01 z uredbo volonterstva še bolj odmaknil® ■
z? v
Naša neposredna povojna zgodovina je s ^ marsičem zavita v temo, oziroma napačno mačena. Zato smo naprosili senatorja g- $ deja, ki nam je skupno z dr. Korošce® . drugimi predstavniki našega naroda priprav ) novo domovino, da osvetli dogodke pred dv setimi leti. Članek bomo objavljali v odl° kih.
Tovariši - novinci I Vpišite se v AK ,.Straža
Izba »Straže« je v Semeniški ul<
“I
J
27. oktobra 1938
19
»STRAŽA V VIHARJU«
r
Se o ločitvi akademske mladine
Vsak resen človek pri nas ve, da se naša ^adermska mladina loči po svetovnonazorskih v‘dikih. Neki pisec v »Sloveniji« pa samovoljno Opredeljuje slovensko mladino po kriteriju slo-Venstva, ker pravi, češ da le tako pripelje k s°delovanju vseh. Nam pa se zdi, da je hotel ® lem kriterijem poudariti le važnost skupine,
1 je na univerzi najmanj pomembna.
lovori o skupini okrog lista 1551, katero “Hiaitra poleg »dela katoliških akademikov« za edino pravo boriteljico za slovenstvo na uni-Vef'zi, do čim vse druge skupine označuje kot ^rtve za slovenstvo.
Nas sicer veseli, da se poleg katoliških tudi Ofuge akademske skupine bavijo s slovenskimi 'Prašanji in gojijo slovensko zavest, toda ne •“oremo odobravati, da kdo šari s slovenstvom Simo tedaj, kadar so zborovanja za volitve na “aivenzi ali pa kadar se novinci vpisujejo v
društva.
Pisec v članku Slovenije pravi:
je izrazito slovenska, ne le v željah, l2iavah in posameznih vprašanjih, marveč v Vseh svojih .sodbah in tudi pri svojem delu.«
fo naj velja tudi za skupino okrog »1551«. ako je torej po piščevem mnenju slovenstvo tstveno zvezano z »1551«. Oh. ti slovenstvo, ako si revno! Zagovarjajo te na našem naj-v^iem zavodu najmanjše in najmanj pomembne “lupine. In to slovenstvo živi v »1551« šele *ekaj let, kajti ta skupina životari šele četrto na univerzi.
Ne dragi pisec, slovenska stvar na univerzi n‘ lako klavrna, kakor bi zaradi vas morala
‘gledati.
Slovenstvo živi na naši univerzi od njenega ^etka. Nosilci slovenstva so študentje iz na-r°da, kateremu je slovenstvo tudi ena komposta njegove narodne biti. In prav katoliški
akademiki so pri prvih volitvah na univerzi nastopili v slovenskim programom in z ofi-cielno »slovensko list o«. In v času najhujše preizkušnje slovenstva, v času protislovenske vlade in ko smo se bali za usodo slovenske univerze, so prav katoliški akademiki največ žrtvovali v borbi za slovensko stvar, ko skupina, okrog 1551 ni mogla ničesar storiti, ker je še bilo ni! Vsak človek v Ljubljani se še dobro spominja, da sta v tistih dneh oba kat. akademska doma bila dnevno od policije obkoljena in akademiki v stalni preiskavi. Vodstvu doma v Streliški ulici je bilo celo zagroženo, da bo oblast dom zaprla. — Koliko tednov je bilo prečutih za zamreženimi okni policije in koliko kazni plačanih, povedo zgovorno policijski registri. Takrat seveda skupine okrog 1551 ni bilo nikjer s slovensko firmo, ker pač vremena niso bila zato. (Očetje nekaterih današnjih borcev za slovenstvo so bili takrat visoki javni funkcionarji in jim sinovi, niso smeli kvariti uspehov!)
In ali mar ne živi danes močna slovenska misel med našo kmečko mladino, kamor jo zanašajo prav kat. akademiki večer za večerom na fantovskih sestankih? In ali je mar delo katoliških akademikov za slovenstvo stvar, ki jo vršijo tudi med letom na vasi manjvredno, ker so pač ti zaradi svojega materialnega položaja vezani na slovensko vas, na vaško skupnost v cerkvi, v prosvetnem domu in ne besedičijo o slovenstvu v zadimljenih kavarnah ?
Delo skupine okrog 1551 za slovenstvo v preteklosti pač ni moglo biti obilno, saj so mnogi rastli pri sokolskem naraščaju in prva leta na univerzi so se igrali hipermarksiste in šele zadnji dve leti, ko je marksizem v svetu in posebej pri nas doživel polom, nosijo tablo
s slovensko firmo in v gumbnicah slovenske trake.
Da ne bomo krivični, moramo omeniti, da so lansko leto izdali brošurico »Naši pogledi«, kjer Petre neusmiljeno zdeluje vse naše politike in stranke, češ da so nam ob prevratu zaigrali samostojno slovensko državo. Napoveduje boj vsem, ki pa, upamo, še ni končan.
Mi smo končno hvaležni članlkarju, da nas je prisilil spregovoriti o stvareh, o katerih prvotno nismo nameravali. Čudimo se pa samo listu »Sloveniji«, da je pustila objaviti članek, ki slovenstvo prikazuje v taki nemoči na univerzi, ko ga prisoja najslabši skupini in ko bi moralo uredništvo lista poznati položaj na univerzi, saj ima vse pogoje zato.
Iz prvih virov...
V zelo razširjenem uradnem glasilu SS »Das Schwarze Korps« stoje v številki z dne
6.	okt. pod sliko njihovega voditelja tele besede: Tebi, naš vodja, se zahvaljujemo za veliko državo 80 milijonov Nemcev! Toda kakšna naj bo ta naša zahvala? Tvoje je vendar vse, kar imamo, naše premoženje in življenje, naša srca in duše naše. Obnavljamo in ponavljamo prisego, da hočemo v dobrem in v slabem ostati isti!
V isti številki prinaša pod naslovom: Vatikanska pomoč za Prago med drugim tole: »Od dveh strani so odgovorne praške kroge do zadnjega hujskali, da ne bi izpolnili pravičnih dolžnosti do sudetskih Nemcev; to sta bila Moskva in — Vatikan. Sudetski Nemci pa si bodo za večno zapomnili, da je stala vatikanska politika za časa najhujše stiske in najstrašnejšega pritiska na strani praških mučiteljev in tako spet enkrat pred vso javnostjo sodelovala z boljševizmom... Ta dejstva tudi najbolj ogorčena pastirska pisma nemških škofov ne spravijo s sveta.«
Zagrebška „Danica“ med počitnicami
Slovenski katoliški akademiki, ki študiramo na zagrebški univerzi, smo včlanjeni v društvu AKD Danice v Zagrebu. Dobro se zavedamo naše velike naloge: nuditi slovenskemu akademiku, ki pride študirat v Zagreb, to, česar mu ne da univerza lrt mu pokazati idejno smer v preučevanju perečih svetovnih in domačih vprašanj. V strokovnih klubih Danice (agronomski, veterinarski, medicinski klub itd.) preučujemo strokovna vprašanja s posebnim ozirom na katoliški nazor in slovenske razmere.
Opombe vredno je tudi delovanje zagrebške Danice za Slovence v Zagrebu. Zavedamo se, da je vprav inteligenca poklicana, da vodi po svetu raztresene Slovence, da se ne zgube v tujem miljeju.
Da se poglobimo v ta za nas tako važna vprašanja, smo priredili med počitnicami idejni tečaj, ina katerem smo obravnavali predvsem slovenske probleme, prikazane z narodnostnega, kulturnega, gospodarskega in političnega vidika. Nekaj katoliških vprašanj je tvorilo uvod v ta tečaj. Prevzvišeni škof dr. Gregorij Rožman nam je pojasnjeval težke probleme, ki danes tarejo Cerkev in vsestransko težko stališče Cerkve v današnjih časih. Univ. profesor dr. Ehrlich pa nam je govoril o velikem pomenu in uspehu kongresa svetovne katoliške inteligence Pax Romane v Rogaški Slatini in na Bledu. Njegovim nadvse zanimivim izvajanjem smo sledili z veliko pozornostjo. Urednik dr Tine Debeljak nam je v svojem predavanju podal pregledno kulturni razvoj Slovencev od prvih po-četkov do danes, tako da smo si ustvarili res pravilno sliko današnjega kulturnega življenja Slovencev. Največ pažnje na tečaju smo posvečali narodnostnim problemom. Saj živimo v težkih časih, ko se dogajajo velike stvari
r' Ciril Žebot na taboru SDZ:
Problemi jugoslovanskega nacionalizma
(Konec.)
, 1907 je Tavčar rekel: »Liberalci ne smemo ^dar pozabiti, da smo buržuazijska stranka« Hribar je posrečeno dostavil »navdušenje / splošno in enako volilno pravico nam že od eč smrdi.«
^beralcl in slovenska univerza
Ko je leta 1910 šlo zato, ali se dovoli ustalitev italijanske univerze v Trstu, so slo-/°*ki poslanci izjavili, da pristanejo na to S| Pogojem, da se dovoli tudi ustanovitev “'/nskega vseučilišča v Ljubljani. Naši libe-•fti odpadniki pa so glasovali za italijansko ^iVerzo brez pogoja slovenskega t)Seučilišča. Ko je tedaj »Slovenc« objavil uvodnik »Izdano s 1 o -/nstvo«, so liberalci molčali ko 5t'Ob.
c, Nlarca 1906 je »Slovenski Narod« napisal o ^""»Šku, »da je bil trapast far, ki se mu je "Čajno primerilo, da je tudi nekaj pametne-84 storil«.
*°kovna izdajstva
^®ta 1912 so se liberalni odpadniki celo na ?J°Ženein Štajerskem začeli ob volitvah ve-^ 1 * Nemci, V graškem deželnem zboru pa Rušili slovensko obstrukcijo.
^ t-eta 1907 so se liberalni odpadniki tudi na r i š k e m zvezali z Italijani, dr ^®ta 1911 ob priliki imenovanja Slovenca (L Karlina za tržaškega škofa je »Slovenski H r°i5<< Skrito priznal, da bi tržaškim slo-Utrt liberalcem italijanski škof bil ljubši «o slovenski.
ti liberalni odpadniki, katerih narodno "Vanje smo nanizali v šopek cvetk iz njiho-
vega nacionalnega vrta, ti jugoslovanski liberalci, ki niso za naše zedinjenje imeli niti trohice zaslug, pač pa nepregledno vrsto izdajstev, ti liberalni odpadniki so v kritičnem trenutku leta 1918, pod Pribičevičevim vodstvom za hrbtom legitimnega predstavnika Narodnega Veča, dr. Korošca, ki je po svoji zmagi na Dunaju in po dovršenih pripravah doma, odšel v inozemstvo, da pri merodajnih činiteljih ustvari razpoloženje za Jugoslavijo — isti liberalni odpadniki so takrat kot »odrešitelji« avstrijskih Jugoslovanov odšli v Beograd in so 'tam v imenu suverenega Narodnega Veča pristali na formalno zedinjenje brez kakršnegakoli dogovora o nacionalnih osnovah in o politično-pravni ureditvi nove države. In ta usodni greh naših liberalnih odpadnikov je zasadil prvo trnje v mlado telo nove narodne države. Potem so svoje nacionalno delo, ki so ga pričeli leta 1868, v Beogradu nadaljevali z laganjem o nedržavnosti Slovencev.
Kot smrtni sovražniki vsega, kar iz vere izhaja, kot pripadniki mimonarodnega in pro-tinarodnega liberalizma so, odmaknjeni od našega narodnega izročila, na katerega so vseh sedemdeset 1 et svojega nečastnega obstoja polivali gnojnico, naši liberalni odpadniki začeli razvijati papirnate prapore zlaganega samozvanega nacionalizma, ki bi mlado nacionalno državo skoraj privedel do razkroja.
Po zaslugah liberalnega odpadništva je naša mlada država na svoji začetni razvojni poti našla toliko ovir, da so mnogi obupavali nad možnostjo premagati in odstraniti jih.
Mi Slovenci smo upravičeno ponosni, da je ravno naš vodja bil tisti, ki nad zmagovitim pohodom jugoslovanske države v krog ustaljenih in močnih držav ni nikdar niti za trenutek dvomil. — In prepričani smo, da se ob svoji dvajsetletnici, ko prehaja iz otroško-začetne v zrelejšo dobo svoje rasti vsa Jugoslavija zaveda, da za ta svoj srečni razvoj v težkih okolnostih zelo mnogo dolguje dr. Korošcu.
Kdo Je pravi nacionalisti
5.	Zgodovina Jugoslovanov, kot jo izpričuje naše narodno izročilo, dokazuje, da je vera bila ona življenjska sila, ki nam je ustvarila zakladnico naše narodnosti.
Proti narodnemu izročilu bi torej grešili, ako bi svoj •nacionalizem hoteli nasloniti na zamisli, ki ne koreninijo v njem.
Zato obenem, ko liberalizem odklanjamo in proglašamo neizprosno borbo proti odpadniškemu svobodomiselstvu, ki se danes skriva za zlagano oznako samozvanega nacionalizma, obnavljamo zgodovinsko utemeljeno načelo pravega nacionalizma jugoslovanskih narodov na osnovah našega nepotvorjenega narodnega izročila. To je jugoslovanski nacionalizem Kreka in Korošca.
Svobodomiselstvo ni ustvarjalo naše narodnosti.
Svobodomiselstvo ne more biti osnova našega nacionalizma.
Svobodomiselstvo je v 70-ih letih svojega parasitskega življenja na našem narodnem telesu oblatilo, ranilo in do dna razžalilo ono svetinjo, za katero smo Jugoslovani skozi vso svojo trnjevo zgodovino stali na straži za vso Evropo, oni večni plamen življenja, kateremu obenem z drugimi evropskimi narodi še prav posebej mi Jugoslovani dolgujemo svojo narodnost.
Svobodomiselstvu in njegovemu zlaganemu nacionalizmu boj, boj do učenja)
Ven iz naših ljudskih in srednjih šol z liberalnimi lažmi in zgodovinskimi potvorbami, ki so žal že izrodile kader zapeljane slovenske mladine v zgrešenem protizgodovinskem liberalnem laži-nacionalizmu.
Popravimo 1
Jugoslavija praznuje svojo dvajsetletnico.
Dal Bog, da bi kmalu našla nepotvorjene osnove svoje državnosti v skupnem krščanskem izročilu vseh Jugoslovanov.
Jugoslavija leži na važnem, a zelo nevarnem kosu Evrope. Objemata nas dve mogočni sili. — Zato moramo jugoslovani razveljaviti dokaz o državni nesposobnosti Slovanov. Ustvariti moramo močno jugoslovansko državo, ki bo zmagovito držala v svoji oblasti križišče cest in vrata v Evropo.
Na taki Jugoslaviij imamo mi Slovenci še prav poseben interes: zaradi našega geografskega položaja kot severo-zapadni mejnik Jugoslavije napram Veliki Nemčiji in Italiji. Poleg tega pa še zato, ker imamo skoraj polovico naše narodne krvi za mejami in v izseljenstvu. Le močna država se lahko postavi za pravice manjšin in izseljencev!
Ta naš posebni interes na močni Jugoslaviji pa nam obenem z našo visoko narodno moralo, katoliško versko zavestjo in splošno narodno kulturo nalaga v Jugoslaviji posebno poslanstvo:
Slovenci moramo biti najbolj aktivni element jugoslovanske države. Naših verskih, moralnih in občekulturnih vrednot ne smemo zagraditi. To je naša naravna narodna dolžnost pri gradnji in izpopolnjevanju naše mlade jugoslovanske države.
Kakor je svobodomiselstvo v navskrižju z našim narodnim izročilom, v enaki meri je to svobodomiselno odpadništvo v nasprotju z našim narodnim poslanstvom v Jugoslaviji.
Zato je boj proti tej megalomanski kugi, katere prve bacile so leta 1868 vrgli v naše narodno občestvo od tujine mimonarodno zastrupljeni, iz narodnega izročila izkoreninjeni študentje, — zahteva, ki nam je ne postavlja le naše katoliško prepričanje, temveč naša nepotvorjena narodna zavest.
Zato ob 20 letnici Jugoslavije oznanjamo ofenzivo na protinarodno svobodomiselstvo!
Naš živi na znotraj močna, od zunaj pa od vseh upoštevana krščanska Jugoslavija!
po svetu in dogodki zadnjih dni nas nujno opozarjajo, da moramo Slovenci, napeti vse sile, da bomo branili, če bo potrebno, svojo narodno samobitnost. Senator Smodej, znani borec že iz časa plebiscita na Koroškem, ki je še danes vedno prvi v borbi za ohranitev te naše narodne manjšine, nam je nazorno podal obupno sliko težkega stanja našega naroda na severu. Sijajnim izvajanjem gospoda senatorja Smodeja je sledilo predavanje gospoda prof. Terčelja o naši m a in j'šini v Italiji. Za svoje predavanje je g. prof. žel vsesplošno odobravanje. Zavedati se morama, da slovenski narod nima trajnega obstoja brez svojih manjšin, kajti številke nam govore, da prebiva velik del slovenske krvi izven dnžavnih mej. Nadalje slovenska zemlja tvori mejo med zapadom in vzhodom. Vse težnje zapada zadevajo nas Slovence. Veliko poslanstvo nam je moral dati Bog, da nam je sojeno toliko trpljenja. Gospod ban dr. Natlačen je izpopolnil problem s tem, da nam je prikazal stanje tujih manjšin pri nas in naših drugod in dokazal upravičenost postopanja upravne oblasti do manjšin. Prečastiti pater Zakrajšek, oče našega izseljenstva, nam je v ganljivih besedah orisal trnjevo pot onih, ki žive ina tuji zemlji. Važen mejnik v izseljenskem vprašanju je letošnje leto, ko smo ustanovili izseljensko zbornico. Ni lepa zapuščina, ki nam jo zapušča starejša generacija, toda storili so vse, kar so mogli. V kolikor niso uspeli, ni njihova krivda, temveč nerazumevanje merodajnih činiteljev. Važen ciklus predavanj so tvorila predavanja univ. prof. Vebra o krščanski in nacionalni misli. Bil je to izvleček iz knjige, ki jo bo gospod profesor v najkrajšem času izdal. Njegova predavanja so bila precizno jasna, tema pa toliko zanimiva in aktualna, da jo toplo priporočamo vsakemu katoliškemu akademiku. Tudi političnemu vprašanju smo posvetili največjo pažnjo. Predaval nam je gospod minister dr. Krek o sodobnih političnih problemih. V jedrnatih besedah nam je podal pomen slovenskega naroda v Jugoslaviji. Podčrtal je dejstvo, da Slovenci nismo manjšina, temveč narod ob bratskem narodu, enakopravni tvorci naše velike domovine Ju-
Franc Smodej, senator:
29. oktober 1918 — ob dvajseti obletnici
Minilo je dvajset let, odkar je v zgodovini našega naroda nastopila nova doba, doba, ko se je odločila naša usoda. Nikdar prej in tudi ne pozneje naš narod mi živel v taki napetosti pričakovanja in strahu kakor tedaj. Sleherni se je zavedal, da se na bojiščih ne odloča samo usoda cesarstev in kraljestev, ampak tudi usoda slovenskega naroda: Ali bomo vstali v svobodnejše narodno življenje ali pa bomo utonili v tujem narodu in ibodo za nami ostali samo grobovi. Morda je bilo to prepričanje v širokih slojih naroda bolj podzavestno, kot naravni nagon kolektivnega bitja, ki se brani umreti, tudi v polspanju. Vsekakor borba, ki jo je začel tedaj ves naš narod, ni bila posledica močne narodne zavesti; nasprotno, narodna zavest se je začela tedaj še le vnemati in rasti.
Mlajši naš rod tiste dobe ni preživel in je ne pozna toliko, kakor bi bilo prav in potrebni©. Tradicija v narodovem življenju pomeni važen element v zdravem razvoju vsakega naroda. Zato ob dvajsetletnici dneva, ko je naš narod ®am razglasil in slovesno obhajal svoje narodno osvoibojenje, ne bo odveč zbuditi nekoliko zgodovinskih spominov iz tistega časa, ko se je narod pripravljal na svoje osvoibojenje in so mu njegovi voditelji utirali pot v novo državo, v kateri bo mogel razviti vse svoje moči in vstopiti v kolo samostojnih in neodvisnih narodov, skupno s svojimi južnimi bratskimi narodi.
goslavije. Dolžnost vseh Jugoslovanov pa je, da kot taki z vsemi močmi nastopimo proti vsakršnemu poskusu cepljenja ali okrnjenj.i naše države. Glavni urednik dr. Ahčin nam je govoril o židovstvu in pokazal usodo naroda, ki je zavrgel poslanstvo, ki mu ga je Bog dal.
Obiskal nas je tudi na veliko veselje vseh udeležencev tečaja voditelj slovenskega naroda dr. Anton Korošec v družbi ministra za socialno politiko dr. Cvetkoviča.
Na žalost je bil čas tečaja omejen in nismo mogli obdelati vsega programa, ki smo si ga začrtali. Opustiti smo morali predvsem gospodarska vprašanja, zato pa smo naprosili nekatere g. predavatelje, da nas seznanijo s temi v tem letu v Zagrebu.
Tovariše, ki vas nadaljni študij pripelje v Zagreb, vabimo, da vstopite v naš krog, kjer se boste ob toplem ognjišču tovarišev, ki vas bodo seznanili z našimi načeli, združili in stvorili še večji krog slovenskih katoliških delavcev in inteligentov v Zagrebu.
Srednja šola
Fantovski tabor Sloverske dijaške zveze v Ponivičah
Nekaj spominov na počitnice.
Slika našega počitniškega dijaškega delovanja, ki smo jo na kratko skušali orisati v prvih treh številkah »Straže« ne bi bila popolna, če ne bi omenili največje počitniške dijaške prireditve, fantovskega tabora SDZ.
Priprave so dale slutiti, da bo letošnji tabor številčno najmočnejši, kar jih je bilo v zadnjih letih. Skoro 400 je bilo prijavljencev in to samo iz višjih razredov. Program je bil sestavljen za resni študij sodobnih slovenskih in splošnih problemov.
Resno smo pričeli z delom. Najprej duhovna obnova. Vodil jo je duhovni vodja SDZ g. prof. Ehrlich.
Popoldne je bil pričetek tabora. Po poročilu predsednika inž. Tepeža (objavljeno v
2.	štev. — ur.)je bil prvi referat o naših na-
Slovenec, živeč ob naši narodni meji v Celovcu, pokojni dr. Janko Brejc, je bil tisti, ki je sprožil misel, da je treba začeti akcijo, s katero bi se skupno s Čehi pripravili na odločilno borbo, ko se bodo zopet odprla vrata dunajskega parlamenta. Tisti trenutek nas ne sme najti nepripravljene. In tako se je zgodilo. Ko je bila avstrijska vlada prisiljena, da je sklicala državni zbor, so že bili pripravljeni naši poslanci in so po dr. Korošcu, predsedniku »Jugoslovanskega kluba« v dunajskem parlamentu podali tako imenovano majniško delklaracijo dne 30. maja 1917. leta. To je ibilo dejanje izredne srčnosti, ker odpovedati se lastiji državi in napovedovati svojo lastno državo in to v času vojske, je pomenilo igrati za svojo glavo. Zato ni prav nič čudno, da so se spočetka branili voditelji tedanje narodnonapredne stranke podpisati izjavo -za majniško deklaracijo, ki naj bi jo podpisoval ves narod in tako dokazal avstrijskim mogotcem in vsemu svetu, da stoji ves narod za svojimi poslanci in da hoče svojo svobodno državo, skupaj s Hrvati in Srbi. Ljubljanski škof dr. Jeglič se je zato obrnil na vidnejše predstavnike Slovencev po raznih deželah, kjer so živeli Slovenci, iza podpise za tako izjavo. Za Koroško se je obrnil name in je seveda z obratno pošto dobil pristanek. Zdi se, da je še le ta Jegličeva akcija prisilila gospodo, ki se je prej branila, da je pristala na podpise.
Čudno pa je, da je gospoda iz vrst tedanje narodnonapredne stranke pozneje v n suši državi skušala opravičiti to slabotno zadržanie »narodnih naprednjakov« s' tem, da je razglašala javno, da je bila proti majniški deklaraciji zato, ker da je vsebovala ta deklaricija
rodnih manjšinah. Videli smo veliko razliko med našim delom za koroško in goriško ne-odrešeno zemljo in med ogromnim, sistematičnim delom, ki ga razvijajo Nemci pri nas. Številne organizacije po vseh nemških mestih in pokrajinah v Nemčiji skrbijo za učitelje in agente, jih podpirajo z neverjetno visokimi vsotami. Ni čuda, da se potem zdi, da na svoji osvobojeni zemlji izgubljamo, kaj šele na Koroškem.
Drugi dan je govoril g. prof. Janžekovič o nevarnosti rasizma. Prvo, kar moramo o tem lepem referatu povedati je dejstvo, da bi ta strogo na znanstveni podlagi izdelan referat moral slišati vsak študent. Takih predavateljev in takih referatov si še večkrat želimo.
Drugi dan je govoril akademik Poštuvan o podobi sodobnega slovenskega dijaka. Ker bo »Straža« v prihodnjih številkah objavljala važnejše misli iz tega referata, se ne bomo dalje ob njem mudili.
Zelo velikega zanimanja je bilo deležno predavanje g. ravnatelja Basaja, ki je govoril o gospodarski sliki Slovenije.
Že smo se zbirali k popoldanskim sestankom, ki smo dobili nenadoma sporočilo, da je na poti k nam gospod minister dr. Krek in gospod ban dr. Natlačen. Brž je bilo vse pripravljeno za kar najbolj lep sprejem. Ko se je izza zadnjega ovinka prikazal avto, v katerem so se peljali naši obiskovalci, je zadonel grajski zvonček, s hriba so se oglasili mož-narji. Kdo bi mogel popisati navdušenje ta-borjanov, ko smo poleg g. bana zagledali v avtomobilu našega narodnega voditelja dr. A. Korošca. Ves tabol- se je spremenil v en sam gozd dvignjenih rok, živijo klici so doneli od vseh strani, vsak je hotel biti čim bližje visokih gostov. Komaj in komaj se je valovanje naših src pomirilo. Dr. Korošec nam je govoril. Govoril o naših dolžnostih do naroda, države, do sebe. In ko je zopet prišel čas, ko nas je moral zapustiti, se je zopet tri sto rok stegnilo v hvaležni, vdani pozdrav, tri sto si jih je želelo, da bi nas še večkrat, mnogokrat prišel obiskat naš dragi voditelj.
Drugi dan nas je v spremstvu tajnika g. Tomazina obiskal gospod minister dr. Krek, popoldne pa gospod škol dr. Gregorij Rožman. Zopet sta bila v sredi slovenskih katoliških
nekak avstrijakantski okvir, da je bila ograja proti zedinjenju s Srbijo. Tej grdi denuncija-ciji so, kakor se zdi, mnogi nasedli, ker se po dvajsetih letih niso več spominjali vsebine majniške deiklaracije ali so jo pa zopet prebrali preveč površno. V deklaraciji ni bilo niti sence sledu o kakšnem okvirju, nasprotno se je jasno in odločno zahtevalo zedinjenje vseh ozemelj v monarhiji, v katerih žive Slovenci, Hrvati in Srbi, v samostojno, vsakega gospostva tujih narodov prosto državno telo, torej ne v okviru Avstro-ogrske monarhije. Če se je v tej deklaraciji omenjalo, da bodi to samostojno telo pod žezlom habs-burško-Lorenske dinastije, je vsakdo vedel, da je to dostavek iz ozirov taktičnega postopanja, da bi se omogočila agitacija med ljudstvom. Kompetentno razlago majniške deklaracije v tem oziru so dali večkrat v državnem zboru posilanci Jugoslovanskega kluba, ki so v svojih govorih poudarjali, da hočejo zedinjenje vseh Slovencev, Hrvatoiv in Srbov brez ozira na obstoječe državne meje.
Majniška deklaracije je dejansko zanesla misel in željo iza zedinjeno jugoslovansko državo v sleherno slovensko hišo, in tako je bila zorana njiva, ki je samo še čakala, da seme požene bilke in klasje in da to klasje dozori. Začelo se je z resnimi pripravami, da nas čas žetve ne najde nepripravljene. Dne 16. avgusta 1918. deta se je po izpodbudi Jugoslovanskega kluba vršil v Ljubljani v magistralni dvorani ustanovni shod Narodnega sveta v Ljubljani, čigar namen je bil dvojen: 1. Dati pobudo, da se ustanovi za Slovence, Hrvate in Srbe v monarhiji Narodni odbor iz vseh političnih činiteljev, ki »na temelju edinstvenosti jugoslovanskega naroda« hočejo iz-
dijakov moža, ki jima je mladina mogla izka zati svoja najiskrenejša čustva ljubezni in vda nosti.
Večeri na taborih Slovenske dijaške zveze so bili in so naša najboljša vez. Pesem za Pe smijo se vrsti ob ognju, kres plamti visok0 proti nebu, naši pogledi hitijo za njim. Pese1” »Hej Slovenci, kje so naše meje«, kratek vor o koroški in goriški zemlji, pa zopet Pe sem, zdaj narodno-tožna, zdaj zopet fantovsK vesela. Kdo bi mogel pozabiti te naše več®re' v katerih je naša duša dajala najbolj iskrenC svojim čustvom.
tff *	*
In zdaj so tabori Slovenske dijaške zveze za nami. Ostala pa nam je zavest, da tvorin10 vsi veliko slovensko katoliško dijaško drU' žino, da imamo dvoje vezi, ki nas bodo vedn0 vezale: narodnost našo slovensko in vero ka toliško.
Z REALNE GIMNAZIJE V CELJU.
Komaj smo začeli z rednim delom, že sZ nam je prismejal nasproti »Študent« v zel®111 obleki. Ta obleka (in člani konzorcija), je koj pokazala, da imamo opraviti z neki1" »ljudskim gibanjem«, čeprav so nas »kolp°r terji« skušali na vse načine pridobiti za na ročnike »neodvisnega glasila študentov«. ,
Kakšen program hoče zastopati? To lZ uvodnih besed ni razvidno. Mesto uvodnik3' ki ibi nam povedal, kaj je namen lista, ali biti poizkus skupnega dela, ali pa hoče sluzl, svetovnonazorski propagandi, prinaša seoj) mentalne ekskurze — kam dijak? — kaj jak? — za kak cilj? — in odgovarja: »Ne ozJ rajmo se ne na desno, ne na levo, ampak ^ tirno dalje ... proti cilju. Bodimo borci, mo junaki!« Kakšen je cilj, tega ne pove. rej program brez cilja!
Vsebina. Pesmi n. pr. so grajene v te1" slogu: »... Toda pesem buči med doline, Pe! čev glas v krilnih je daljah...« Črtico f kmečkega življenja je napisal človek, ki j® kmečko življenje doživljal samo v — šoli' cer pa je itak škoda izgubljati vsako besed0]
Letos se snuje pri nas »slovenski literat klub«, ki naj zbere vse, ki čutijo in živijo slovenstvo, ki je sedaj bolj kot kdaj Pre^ ogroženo...
7'
vojevati samostojno jugoslovansko državo! . da se ustanovi za Slovenijo in Istro Narod svet z istim namenom kakor Narodni odb°r' toda s posebnim namenom, da na oze1®11 Slovenije in Istre organizira vse pripraV®' dokler se ne ustanovi samostojna jugoslo^f1. ska država. Narodni svet je bil torej zamišji®^ kot začasna in prehodna praktična organ'2^ cija. Zato se je izdelal načrt za ustanov^® pokrajinskih Narodnih svetov, ki so P0*®!, ustanovili v pomembnejših'krajih 130 kraje''111 »Narodnih svetov«. Na ta sestanek so bili 9° vabljeni tudi zastopniki političnih strank Dalmacije, ki so na sestanek sicer prišli' so odklonili pristop k Narodnemu svetu, leči, da se more zedinjenje s Srbijo izvr , neposredno, brez predhodnih priprav, ^r® Narodnega sveta oziroma Narodnega od!b°r 1 ki je potem dobil ime Narodno veče. Z ^ \ novitvijo Narodnega sveta je bil storjen P ^ korak do cilja in prva praktična priprava prevzem državnih poslov. Na sejah predse\j stva Narodnega sveta dne 29. avgusta 10 j, septembra je bilo sklenjeno, da gre pre£^sejj nik dr. Korošec čimprej v Zagreb, da PoS?if{\ ustanovitev Narodnega odbora. Pripravi)® j odbor je sklical za 5. oktober prvi in ^ sestanek delegatov vseh političnih strank skupin iz Slovenije, Istre, Hrvatske, °oS^ in Hercegovine, Dalmacije in
Madžarske« ^
zen hrvatsko-srbske koalicije, ki jo je v°^, pokojni Svetozar Pribičevič in frankov0 Med'udeleženci ije bil dosežen sporazum bil izvoljen tudi šesteročlanski odbor za p0® janja s hrvatsko-srbsko koalicijo. Pogajanj® , bila uspešna in je koalicija 12. oktobra s nila pristopiti k Narodnemu veču.	,
(.Dalje)