OSREDNJA KNJIŽNICA
csue
Celjski zbornik 196?

CELJSKI ZBORNIK
1967
CEL JE 19 6 7

CELJSKI ZBORNIK 196:
EMIL CESAR
PISMENI STIKI MED PESNIKOMA KARLOM DESTOVNIKOM-KAJUHOM IN FRANCEM PRIMCEM-PEROTOM
C)b pregledovanju literarne zapuščine pokojnega pesnika Karla Destovnika-Kajuha sem se nekajkrat srečal tudi z imenom Franca Primca, pesnika, pisatelja in prevajalca. Kajuhovega vrstnika in prijatelja iz celjskih gimnazijskih let. Družilo pa ju je tudi podobno svetovnonazorsko prepričanje in enako močna želja po literarnem ustvarjanji!. Presojati pesniško delo mladega Primca po maloštevilnih literarnih delih je kaj tvegano. Kljub temu pa nam ti drobci, ki so se ohranili, nadalje veliki literarni načrti, katere spremlja resna skrb, da bi bili rezultati dela čini boljši, in ostalo pismeno gradivo, vsiljuje domnevo. da je bil Prime obetajoč literarni delavec, četudi se njegova pesniška fiziognomija v tem času še ni bila izoblikovala. Zato ni namen tega prispevka podati oceno njegovega dela. Naš namen je predvsem ta. da opozorimo slovensko kulturno javnost, še prav posebno pa njegove celjske rojake, na mladega pesnika, katerega življenjska pot se je tragično iztekla, in jih vzpodbudimo k raziskavi njegovega življenja in literarnega snovanja. Nanj opozarjam ob Karlu Destovniku-Kajuhu, morebiti v zadnjem času Primčevem najboljšem prijatelju, pa tudi zato, ker se je menda vse. kar se je za Primeem pomembnega ohranilo, očuvalo prav v Kajuhovi literarni zapuščini. Ne bo tudi odveč pripomba, da se moramo ob Primcu zavedati tega, da bo moral raziskovalec naprednega kulturnega in političnega življenja na Slovenskem v letih med obema vojnama, poseči v raziskavo življenja in dela nekaterih vidnejših mladih ljudi, aktivnih borcev za nove družbene odnose v dneh, ko se je iztekalo življenje kraljevine Jugoslavije, njihova življenjska pot pa se je pre-često končevala v letih narodnoosvobodilnega boja.
Raziščimo nekoliko stike med Primeem in Kajuhom!
Virov, ki so mi bili pri pisanju na voljo, je več, tako: troje pisem Franca Primca Karlu Destovniku-Kajuhu, pismeni stiki slednjega s Kostjem Nahtigalom in Dušanom Bordonom, osnutek Kajuhove kritike Primčevih pesmi, pismeni razgovori med Primeem in Kajuhom,
nastali so v šoli med poukom, ustne izjave pokojne Marije Destovnikove, Kajuhove matere in pismeni izjavi Alojza Primca, očeta Franca Primca. ažnejše izmed naštetih virov v prispevku v celoti objavljam.
Za uvod le nekaj kratkih biografskih podatkov o Primčevi družini in o pesniku: Oče Franca Primca Alojz Prime (rojen 4. avgusta 1877) je po rodu s Primorskega, kjer je živel z družino do prve svetovne vojne in nekaj časa tudi po svojem povratku iz ruskega ujetništva, od koder se je vrnil šele 1920. leta. V času njegove odsotnosti je živela na družinskem posestvu v vasi Parje pri Pivki njegova žena Marija, rojena Zelje (9. novembra 1878) z otroki. Razumljivo, da so Alojzu Primcu italijanske okupacijske oblasti kot povratniku iz Sovjetske zveze, povzročale težave. Edini izhod iz njih je videl v tedaj kaj pogostem koraku Primorskih Slovencev, v begu v Jugoslavijo. Zaradi tega je leta 1921 posestvo v Parju prodal, z izkupičkom pa si je kupil posestvo v Petrovčah v Savinjski dolini. Tako se mu je sin Franc rodil že v Petrovčah in sicer 28. marca 1923. leta. Kmalu po preselitvi Prini-čevih v Petrovče, so družino prizadeli hujši udarci. Od 1925 do 1927 je Primčevim umrlo troje otrok. Najhuje pa je bila družina prizadeta 1930. leta, ko je 23. marca umrla pesniku mati. stara komaj dvainpetdesrt let, bolekna vse od njegovega rojstva.1 Huda gospodarska stiska je Alojza Primca (sani se še danes spominja, da ni mogel dve leti prodati hmeljskega pridelka) prisilila, da je prodal tudi posestvo v Petrovčah in se kot izučen mizar naselil v Celju. Tu živijo Primčevi še danes. 1941 so družino Nemci izselili na Hrvatsko, od koder so se vrnili po osvoboditvi, 1945. leta.
Franc Prime je začel hoditi v šolo 1929. leta v Petrovčah. V šolskem letu 1934/35 je vstopil v I. b razred celjske gimnazije in sodil vsa leta šolanja v gimnaziji med dobre dijake. Prvi razred je končal z odličnim uspehom, drugega in tretjega s prav dobrini. Do večjih težav je prišlo v četrtem razredu, vendar je tudi tega izdelal, po popravnem izpitu iz matematike, z dobrim uspehom. Enak uspeli je dosegel tudi v petem razredu.2 Upad zanimanja za šolske predmete ne gre toliko na račun zahtevnejše snovi, povprečni šolski uspeli je posledica njegovega vsestranskega zanimanja za literaturo.
Ivdaj je začel kazati resnejše zanimanje za literaturo in kdaj so nastali prvi Primčevi literarni poizkusi, ne vemo. Njegovi prvi ohranjeni verzi so bili namenjeni bratu v Beograd, kjer je služil vojaščino. Glase se:
Zdravo, ljubi brat, da bi kmalu zapustil Beograd. Dokler pa tam moraš bit, ne bodi lačen, temveč sit. Za Tvo j god ga spij en glaž, če "se kak dinar v žepu imaš.3
Kaj uh in Prime 20. aprila 1959 v Braslovčah.
«■ g j? S JHKk x
m
Verzi sodijo, v primerjavi z onimi, ki jih bomo še navedli, res bolj v Primčev pesniški začetek. Iz njili razbiramo le zanimanje in veselje do verzificiranja, manj pa je v njili drobcev, po katerih bi bilo mogoče karkoli določnejšega razbirati o pesnikovih hotenjih, ali razbirati podrobnosti njegovega značaja. Verzi tudi ne bi bili vredni omembe, da niso bili prve priče umetniških prizadevanj mladega pesnika, ki nas zanima tako po življenjski kot po umetniški plati. To pa je tudi vse, kar nam nudi vpogled v Primčev pesniški začetek. Strnjenejši in zato določnejši vpogled v Primca človeka in njegovo literarno delo sega v poznejši čas, v leta, ko je svoje literarne prispevke že objavljal v raznih literarnih glasilih in razpravljal o svojih življenjsko važnih dognanjih z ožjim krogom prijateljev. V Primčevii korespondenci Kajuhu naletimo le na Pola Kudisza. To je tudi vse. Prav gotovo pa se ta krog s tem ni zaključil, čeprav nimamo za tako trditev potrebnili pismenih
dokazov. Morebiti ga bi zaključili z navedbo še katerega izmed Kaju-liovili in Primčevih sošolcev. Uverjen pa sem, da je bil stik s Kudiszem za Primčevo nazorno rast izrednega pomena, čeprav tudi razberemo iz istega vira, da Kajuli Primčevemu prijateljstvu s Kudiszem ni bil preveč naklonjen. Ker pa govori Prime v pismih«Kajuhu tudi o svojili pomembnih literarnih načrtih — snoval je zbirko jetniških pesmi pod naslovom Jetnik, ki bi obtoževala, kakor vrsta podobnih literarnih del v tem času pri nas, krivce brezizhodnega položaja tedanje družbene stvarnosti, nam prav ta korespondenca nudi med drugim trenutno najboljši in najpopolnejši vpogled v Primčevo literarno snovanje.
Prav tako ne moremo določno ugotoviti, v katero leto seže poznanstvo med Primcem in Kajuhom, čeprav govore nekatera dejstva za to, da sta se spoznala v šolskem letu 1938/39, torej v času, ko je Kajuli zaradi nezadostnega uspeha iz matematike in latinskega jezika, moral peti razred gimnazije ponavljati. Domnevam, da se je v tem letu rodilo njuno prijateljstvo, ki se je v kratkem času, zaradi podobnih nazorskih pogledov in zanimanja za literaturo razvilo v iskreno prijateljstvo. Za to, da se Kajuli ni s Primcem prej pobliže spoznal, govori več tehtnih pomislekov: Pred tem ne naletimo na Primčevo ime v Kajuhovi korespondenci s Kostjem Nahtigalom. Poznanstvo bi Kajuli v pismih vsaj omenil, tem prej, ker je Nahtigala dokaj podrobno seznanjal z življenjem na celjski gimnaziji. To bi storil tudi zaradi tega, ker je moral Kajuli mimo zbiranja naročnikov itn razdeljevanja glasila, skrbeti tudi za nove sotru cinike dijaškega glasila Slovenske mladine. Če bi Kajuli Primca poznal že v prvih mesecih življenja Slovenske mladine, ki je zaživela 1958. leta in se še otepala s težavami, značilnimi za nove liste, bi ga prav gotovo pritegnil v stalni krog sodelavcev glasila, kot je to storil na primer s sošolcem Tovornikom. In končno bi to prav gotovo storil tudi zaradi tega, ker je v Primca zaupal in ga spoštoval, kar je izrazil, sicer nekoliko pozneje Nahtigalu v kratki, vendar jedrnati sodbi: .. ki je tudi pisal v ,Slovensko mladino' in je čisto dober dečko — marksist,«4 — medtem ko je o Tovorniku prav v tem času sodil bolj nemilo. Take superiorne sodbe pa srečamo pri Kajuliu v teh letih večkrat, nanj naletimo celo ob Primčevem imenu, kar pa je pozneje, kot vidimo, odločno korigiral. Te Kajuhove duhovne nadmoči pa se je moral Prime zavedati, sam jo je označil v pismu prijatelju z besedami: »Ampak Tvoja pisma so vedno krajša od mojih! Četudi so desetkrat bolj zanimiva! Veš, vsako Tvoje pismo je zame dogodek; vsak Tvoj stavek in vsaka Tvoja beseda kakor prijateljski stisk Tvoje roke.«3 Prav zaradi tega tudi premišljena Primčeva prizadevanja, da bi bil v pismih čimbolj izviren. Mislim je skušal dati čim popolnejšo, menim da celo iskano literarno obliko. O tem pričajo miselni utrinki, napisani na posebnem lističu, ki jih je pozneje uporabil (vendar menda ne v celoti) v pismih Kajuhu. Že po tej kratki Primčevi sodbi moremo govoriti o dveh različnih, vendar dopolnjujočih se značajih. Čeprav je med njima razlika v starosti le eno leto, mu je bil Kajuli izkušenejši, življenjsko in umetniško zrelejši tovariš. Pisma in delo iz tega časa nam
razkrivajo povprečno razgledanost prvega po literarnem svetu, ki si jo je sam postopoma širil, dokaj počasi je prodiral v zakonitosti besedne umetnosti, zaradi česar je bil pri delu tudi manj kritičen. Tako pošilja uredništvu Slovenske mladine domala vse, kar napiše. Odkrivajo pa izredno zdrav značaj, poštenje, iskreno predanost, kar izraža tudi v svojih pesniških izpovedih. Njegova filozofija izvira iz življenja, svetovni nazor prej iz okvirnega pogleda, ki ga ne dopolnjuje sistematično. Pravo nasprotje mu je Prime: ustaviš se ob njegovi sugestiv-nosti, je bister, razmišljujoč, vendar kot mlad človek preveč utesnjen, še v pismih se kaj težko sprosti. Pogrešamo tistega zdravja in dinamike, ki jo sam označuje Kajuhu s »krepkim prijateljskim stiskom roke«. Prime je bil torej bolj umirjenega značaja, morebiti celo preveč zaprt vase, zaradi česar premalo življenjski, zato pa v primerjavi s Kajuhom dokaj strožji ocenjevalec lastnega dela.
Utrinki se vrste v naslednjem vrstnem redu:
»... Ne misli, da imam novic;
nič novega se ni zgodilo in se še ne bo.
Vse je še staro: človek, zemlja in pravica. Zato
ti pišem tole pismo kar tako ...
Zdaj marsikomu in pogosto se zgocli. da išče, kje bi čelo si hladil, kam bi se dal, da bi ubežal in da bi svoj obup in žalost skril.
Tu ne pomagajo ne kletoe ne molitve.
Saj vendar mora, mora priti — ni hudič!«
Podpisi na spodnji polovici lista F. Prime, Preme, Prime, z datumi 14. VI. 39, 14. VI. 39 in 6. IX. 39 so morebiti datumi njihovega nastanka. Na nekem drugem lističu pa so še verzi, ki močno karakterizirajo vojno psihozo časa, ki je kmalu zatem zagrabil v svoj vrtinec tudi Jugoslavijo:
»Ves svet je zdaj ko čorba, ki v kasarnah in arestih vojaki in zločinci s sivo žlico je mešajo in kolnejo, ker so prisiljeni jo jesti.
F. Prime 14. VI. 30«
Da so Kajuliu take izvirno stilizirane misli v pismili prijale, ne moremo dvomiti, saj se je nekaterih od njih pozneje posluževal v svojih pismih drugim, tako v pismu Kostji Nahtigalu in Mariji Medvedovi;6 čeprav se nekatere med njimi ne podajo njegovemu značaju in zvene, oh prebiranju celotne njegove literarne zapuščine, tuje. Citati iz Ka-jubovih piseim naj našo trditev le podkrepijo. Tako piše Kostji Nahtigalu:
•»Ne misli, da imam novic nič novega se ni zgodilo in se še
ne bo
Vse je staro: zemlja, človek in
pravica (Klopčič)
Zunaj pada počasi dež in ropoče po žlebu. V kuhinji Ti pišem Jia lanski številki ,Svobode. Mislim počasi, raztreseno...
Ali si že kaj slišal o zbirki Cvetka Zagorskega, .Bog umira P Si že kaj bral kritike o njej, jo sam prebral ali videl vsaj platnice; če nisi, tedaj jo po možnosti dobi.
Zdaj berem Heineja in Ljub. Zvona prvi letnik; d njem Levstik sijajno obdeluje Ig. pl. Kleinmajjra in Koseskega; rečem Ti sijajno! Če (bi) Cankar in Levstik še zdaj živela ... bi imela dovolj snovi za pisanje.«
Končuje pa:
?>Ali naj bo že dovolj za danes? Veš, raci bi Ti pisal mnogo, vsega hudiča — ampak ni in ni ničesar. Le tu in tam se še kdo obesi ali ustreli, drugače nič novega ...
Oblaki — ti večni popotniki, gredo čez nebo proti Ljubljani. Mračno je že in tesno mi je pri srcu, vse se mi zdi kot v jetnišnici. Oprosti temu stilu pisanja — ampak danes mi je tako — že veš kako.«6
Mariji Medvedovi pa je po opisu svojih brezuspešnih prizadevanj, da bi sii priboril, po izključitvi iz celjske gimnazije, vstop v eno izmed ljubljanskih šol, zaključil pismo z vzklikom: .. saj enkrat vendar mora priti, ni hudič. Za Ljubljano mi je zelo žal, toda treba je potrpeti, prav zaradi tega, ker enkrat mora priti.«7
Od Priimčevih pisem Kajuhu se je ohranilo le troje. Tudi ona razodevajo tiste značajske črte, ki smo jih že omenili. Prav posebno nas zanimajo poročila o njegovem literarnem delu, o katerem smo doslej pravzaprav malo vedeli. Žal pa se nam niso ohranila Kajuhova pisma Primcu. O tem, kje so se izgubila, moremo le ugibati. Morebiti jih je uničeval že Prime sam sproti, kar pa je nerazumljivo, ker vemo. kako je Prime Kajulia cenil. Laže si predstavljamo, da jih je uničil Prime iz previdnosti, pred svojo smrtjo. Ne moremo izključiti tudi tretje domneve, da jih je uničil Kajuh sam po Primčevi smrti, ko je postal
po prijateljevi poslednji želji, lastnik njegove celotne literarne zapuščine. Tak korak bi bil toliko bolj upravičen, ker je bil prav v tem času Kajuli pod skrbnim policijskim nadzorstvom. Na njegovem domu so bile tedaj pogoste preiskave šoštanjskega orožništva, pregledovali pa so tudi njegova pisma. Vsaka neprevidno izrečena misel bi torej sprožila kazenski postopek, usoden za Kajuliovo nadaljnjo eksistenco. Domneva je toliko bolj sprejemljiva, ker je znano, da je v tem času uničeval Kajuli tudi pismene odgovore Kostje Nalitigala. enako pa je nasvetoval slednjemu, da stori z njegovimi pismi. — Kronološko si sledijo Primčeva pisma Karlu Destovniku-Kajuhu v naslednjem vrstnem redu:
1
»Dragi tovariš!
Ne misli, cla imam novic: nič novega se ni zgodilo in se
še ne bo
Vse je še staro: zemlja, človek in pravica. (Klopčič)
Zunaj pada dež in ropoče po žlebu. Pišem za mizo v kuhinji na stari številki .Slovenskega cloma' in mislim počasi ter raztreseno ...
Kako živiš? Jaz sedaj nisem ravno ,zabušaval'; najprej sem premetaval opeko (par tisoč kosov vsak dan — in sem videl, kako se godi delavcem, ki jih plačujejo Unger, Uhlmann in Sodili po 1.80!!), preseval sem pesek in ga premetaval na kup — zclai pa na vse kriplje prevajam roman ,Zagonetna grofica' (!) iz hrvaščine. Pravzaprav pa mi je dolgčas.
S Kudiszem sem se spoznal■ Dečko! Razgledan je in kritičen, pravi mentor. Povedal mi je, da ni bilo dobro, da sva toliko tičala skupaj — zaradi konficlentov! Upam, da vendar ni tako nevarno!
Torej ,Slovenska mladina kot mesečnik ne bo več izhajala. Mislim, da je sklep, naj izhaja kot vsemladinski časopis, prenagljen. Zaenkrat bo časnik zlasti med vajeniško (oz. pomoč.) mladino težko uspeval. Cenzura bo mlatila po tem, kar bo preočitno povedano, tega, kar bo napisano po ovinkih, pa ne bodo vsi razumeli in gmotna stfan ... Najbrž bo časopis zaradi majhne naklade tudi drag. — Težko bo, vendar ne mislim biti malodušen. Saj brez dela tj. brez Boga — ni bilo in nikoli ne bo ničesar.
(Si že prebral Požganico? Mi jo boš posodil, veš.) Jutro js pisalo 7. 7. t. 1. Ne zdi se mi vse tako, kot je bilo napisano.
V Celju pravzaprav nič novega. Proklela provincija dolgočasna!
Še neko vprašanje bi Ti rad stavil. — Ali se ti ne bojiš, d a bi se po revoluciji proletarci počasi pomeščanili in bi se vse zopet vrnilo v stari tir. Vprašal sem o tem Kudisza, dejal je, da ne; a ne vem, zakaj ne. Vsekakor se mi zdi, da se enakost (= komunizem) ne bi mogla za stalno obdržati!
Sprevidel sem, da spada moj idealistični nauk o plemenitosti za nekaj stoletij nazaj: dandanes z njim ne prideš nikamor! Vendar — po revoluciji bi ga bilo vseeno treba razširjati, ker ne gre brez njega — kajti to je del naše duše.
...Nič kaj Ti ne morem pisati. Le to še pristavljam, da bi rad bil pisatelj in ne pesnik, a kaj, ko nimam talenta za epiko niti malo, za liriko pa vsaj za prvo silo.
Prilagam: Jetnikove pesmi
Mimo zamrežene line moje celice vsak dan čudna procesija gre: Spredaj trop črnih oblek, za njimi pa ure in ure ljudje: sivo odeti in napol in čisto nagi.
Nad vso procesijo
stare zastave se majo:
Rdeče z zlatimi znamenji,
s svilo vezene in z dragimi kamen j i
nad glavami črnih gredo.
iSivi, polnagi in nagi
za njimi se opotekajo
in plesnive podobe
na obledeli podlagi
v skrivenčenih rokah neso.
In tako vsak dan
mimo okna moje celice gredo —
in jaz ne vem in sami ne vedo,
čemu in kam ...
A množica brez besede v brezciljnost gre in stare zastave nad njo valove.
(19. VI.)
Ampak: Vremena Kranjcem bodo se zjasnila... Saj vendar mora, mora priti — ni hudič!
Pozdravljam Te in Te prosim, da oprostiš črnilu, peresu, papirju in pisavi in meni.
F. Prime Dečkova c. 15
Celje, 27. VII.
Dragi Karli!
Ker vem, da čakaš na to, Ti najprej odgovarjam na ono vprašanje glede »Slov. mladine«. To, da »SM« ne bo več izhajala kot mesečnik za srednješolsko mladino, ampak kot vsemladinski časopis, mi je dejal ■— Pavel Kudisz (reci in beri: Polo Kudiš!) Rekel mi je, da pravzaprav nima smisla ločiti delavske in dijaške mladine, ker imata obe skoraj čisto enake interese in cilje. Presodi sam!
Glede one omembe z ozirom na konficlente, ti moram povedati, da sem Ti jaz o tem nejasno pisal in si zato tudi Ti napačno razumel. Kudisz je namreč dejal, da ni bilo prav, ker sva m i d v a (tj. Ti in jaz) bila vedno skupaj, ne pa Polo iti jaz. S Ku-diszem se itak nisva ravno mnogo sestajala, ker jaz nisem imel (in ga tudi še nimam) preveč časa.
Si kaj napisal tačas? Jaz sem s prevodom sedaj gotov---
in bi Te rad prosil za majhno uslugo. Rokopis bi namreč dal rad pretiskati na pisalni stroj. Ako mogoče veš za koga, ki bi to poceni napravil, mi, prosim, sporoči njegov naslov. (Knjiga sama ima 215 strani po 57 vrst a ca. 35 črk.)--
V načrtu imam delo, ki bi bilo gotovo truda vredno, revolucionarno, senzacionalno in kar je še drugih pozitivnih lastnosti, če bi se ga lotil kdo drug. Jaz sem sicer impulziven, toda — ne vztrajen in za to dovolj talentiran. Torej — v načrtu imam delo, zbirko pesmi pod naslovom >Jetnik« (ali kaj takega.) Ta zbirka naj bi izšla seveda šele čez leta; do takrat pa naj bi napisal pesmi jetnika, zaprtega med plesnive zidove današnjega časa, kako v samoti dolbe vase, se s trkanjem na stene pogovarja z ujetimi tovariši in skozi lino svoje celice motri svet tam zunaj, oni svet, ki ni zaprt v jetnišnico današnjih clni.
Z a č e t e k (nekako tako pač — To je vse prešibko!): Odkar sem se zavedati jel, da živim, med temi sivimi zidovi ždim.
Konec:
Vsak dan si tajna znamenja potrkavamo,
vsako noč si z nohti in prsti krvavimi grebemo v zid.
I. t. cl.: Ko bomo z nohti razpraskali zid, se bo sesula jetnišnica
in nas mnogo podsula a dosti jih bo vstalo iz ruševin — in ti bodo
sezidali novo stavbo, ki ne bo jetnišnica, ampak dom vseh, ki bodo
mislili tako, kot danes je misliti greh ...
Sodbo zopet prepuščam Tebi.
V prih. šol. letu mislim predavati o temi: O nalogah sodobne slovenske izobražene mladine. (To bi jim jih lahko povedal, vsem nogometašem, lahkoatletom in dudlerjem!) Vire bi pač dobil iz >Sm«, Jiekaj mi boš pa še Ti povedal. Ni Ti treba pisati, saj je še časa dovolj; pomenila se bova ustno, ko se začne >šola«.
— Tukaj stavkajo pekovski pomočniki; zbrani so v Delavski zbornici. (Na okno so postavili vso ožgano in zveriženo zemljo in poleg nje napis: Pekovskih mojstrov znanost! ...) Veš kaj je pisal »Slovenec« ob tej priliki: Da so stavke krivi neki marksistični krogi, ki so zakrivili, da ni prišlo do sklenitve kolektivne pogodbe. Bog je velik — celjski urednik Slovenca še večji. (Ampak Ti pa še praviš, da je moja, v prejšnjem pismu priložena pesem preveč mračna. Da Ti pa sicer ugaja. Figo Ti ugaja! Tako skrpucalo! — Oprosti tej pripombi ■— ampak danes mi je tako... Že veš, kako.)
Ali si že kaj slišal o zbirki Cvetka Zagorskega »Bog umira«? Si že kaj bral kritike o njej; jo sam prebral ali videl vsaj platnice; ali si morda že sam napisal kritiko in so Ti jo že zavrnili?
Zdaj berem Ljublj. Zvona prvi letnik; v njem Levstik sijajno obdeluje Ig. pl. Kleinmaijra in Koseskija; rečem Ti — sijajno! Če bi Cankar in Levstik še zdaj živela... bi imela dovolj snovi za pisanje ...
Ali si opazil na ovitku zadnjega pisma kaj posebnega, mislim, pri naslovu? Oglej si, ker danes ne bo več tega.
Težko Ti že pišem, ker pišem na kolenih, na klopi ob vrtu. Iz bližnje hiše prihajajo glasovi klavirja ... iSe bom več dolgo trpel tega... zapeljal se bom na stražnico s kolesom in povedal, da v hiši, Dečkova c. 56 nekdo grozovito muči in mrcvari Chopina ... mu bodo že pokazali!
Ali naj bo še kar dovolj za danes? Veš, rad bi Ti pisal mnogo, vsega hudiča — ampak ni pa ni ničesar. Le tu in lam se še kdo obesi ali ustreli... drugače nič novega. In Celje nichts neues!
Kako Ti je, mon clier ami?
O, pour moi, cest le moment crapusculaire!
Oblaki — ti večni popotniki — gredo čez nebo proti Šoštanju. Večeri se, oči me že bolijo od pisanja v somraku. Vse je kakor v jetnišnici.
Bodi pozdravljen!
Tvoj
Vladimir
P. S. Naj bom zate le Vladimir!
Dragi tovariš!
V	prvi vrsti se tako Tebi kakor Tvoji punci iskreno zahvaljujem in Vama želim vso srečo na tem in na onem svetu! Reci ji, da ni treba preveč hiteti; saj se nič ne mudi, in pa, da naj oprosti na hitro čečkanemu rokopisu; prihodnjič bom poslal boljšega.
V	drugi vrsti (oziroma odstavku!) pa naj sledijo druge reči — Zdaj živim kar tako — ampak —
ne veš, kako mi je težko živeti v tej praznini dni, ki v njih nikoli nič, prav nič se ne izpremeni...
S Kudiszem sva začela skupno študirati Tallheimerjev Uvod v dial. materializem. Zdi se mi — in mislim, da me ta slutnja ne bo prevarala — da je to odlična stvar. (Kaj če bi o tem predaval pri Gantarju? Samo oris.)
Bral sem »zadnje čase« (—„—) Gorkijeve »Trije ljudje« in nekaj novel iz zbirke 1000 na jI. novel. Lepe stvari, zlasti M. de Unamuno: Don Kihotov grob. Če tega nisi prečital, moraš čimprej!
Kaj je pri Vas novega? Vem: nič! Ali ste kaj igrali, ali kaj pripravljate? Menda nič! — Pa — v Celju: stokrat nič!! Hudič, hudič!
Zdi se mi, da vse skupaj ne gre nikamor: naša pol na Don Kihotov grob je daljna in težka; kdove kdaj bo naša križarska vojska osvobodila grob od bakalaureatov, župnikov, brivcev, kanonikov in vojvod? Z zvezanimi rokami smo pritisnjeni ob zid, da ne vidimo sijajne, zvočne zvezde in ne moremo iti po poti, ki jo kaže ona in se ne moremo boriti. Kako — boriti? Vnamuno odgovarja: Hoditi vedno naprej! Če vidite koga, ki laže, kriknite mu v obraz: laž! — in naprej! Če vidite koga, ki krade, zavpijte: tat — in naprej! Če vidite koga, ki govori neumnosti, ki jih cela množica posluša z odprtimi usti, kriknite tem ljudem: bedaki! — in naprej! Vedno naprej! ■— Mi pa imamo zamašena usta in moramo nemi poslušati in gledati... Ampak — prišlo bo — saj vendar mora, mora priti — ni hudič!
Prišel bo dan, ko vojska vsa vstane, ne kot vojnikov izmučena vrsta — kakor požar, ki izvrtinči se, brizgne in plane v zubljih krvavih v drveči vihar ...
(Igo Gruden)
Kaj pa — pišeš ne nič? Vem, da ne mnogo; jaz tudi ne morem nič. Od zadnje »Jetnikove pesmi« 7iisem napisal še nobene cele pesmi. Ti menda tucli ne dosti več?
Pisal si mi, da si bil na taboru v Krškem. O tem mi boš 2. septembra moral obširno poročati! — Kuclisz mi je dejal, da bi jaz lahko šel na antifaš. tabor v Slov. gorice, kjer bi bila vsa preskrba zastonj — toda finančna in časovna stiska mi tega n? dovoljujeta. Še rajši kot tam pa bi bil s Teboj v Krškem - res je moralo biti odi: poslušati onega študenta in pa pedagoga, ki sta oba takšna, cla ju ni treba staviti v narekovaj. Takih ljudi ne vidiš vsak dan! — Tukaj so le takšni, hm, taki — da bi kar hodil od enega do drugega in se jim smejal, smejal!
— Ampak Tvoja pisma so vedno krajša od mojih! Četudi so desetkrat bolj zanimiva! Veš, vsako Tvoje pismo je zame dogodek: vsak Tvoj stavek in vsaka Tvoja beseda kakor krepak prijateljski stisk Tvoje roke.
Rad bi Te že spet videl in govoril s Teboj.
Zaenkrat pa Te le pozdravljam in ostajam Tvoj
Vladimir.
P. S.
Ako imaš pri roki (sicer ni treba!) kak srbsko-slovenski slovar, poišči, prosim, besede, ki so v rokopisu v oklepajih in jih namesti s pravimi.
Če hočeš, prihodnje pismo kar natipkaj in ga priloži pretipk. rokopisu. Znamka 1 dinar.
Pozdravljen!
Vladimir
Primec
Prav gottovo so za nas najdragocenjše tiste izjave, kjer govori Prime o sebi in o svojih literarnih načrtih, o pesniški zbirkii Jetnik, o kateri prav za prav do danes nismo ničesar vedeli. Od načrtov do prvih pesmi tega ciklusa je potekel kaj kratek čas. Določneje pa o njej soditi ne moremo. Prav gotovo pa ni presmela domneva, pri čemer nas podpira tudi edina ohranjena pesem tega cikla, da je Prime na zbirki še nadalje intenzivno delal. Ker pa je bila tedaj že šola, so bili zaradi osebnih stikov s Kajuhom, pismeni viri. po katerih bi mogli spremljati nadaljnje Primčevo snovanje, nepotrebni. Menim, da je prišlo do zastoja v pripravah za zbirko le tedaj, ko je preživljal Prime hudo psihično krizo, od sredine novembra 1939 dalje. Zanima nas tudi Ka-
juhova sodba o Primčevih načrtih. Čeprav se je slednjemu zdela ideja o jetniških pesmih zanimiva, pa menim, da se je v Primčevo zamisel premalo poglobil. Le tako je mogel soditi o prvi pesmi iz cikla Jetnik, da je sicer dobra, vendar p rep esimis t i čn a. Taka Kajuhova sodba je toliko manj razumljiva, ker se srečujemo z obsodbo družbene ureditve in napovedovanjem njenega propada tudi v njegovih pesmih. Gre le za dvoje različnih načinov izpovedi. Sodim, da je nameraval Prime v tem ciklusu na najbolj neposreden in konkreten način združiti razmišljanja in spoznanja o tedanji družbi in življenju. Z njim je hotel Prime pokazati vse pomanjkljivosti tedanje družbe in političnega sistema kot sestavnega dela te celote. Obsodil je sistem, ki ga je sam najbolje okarakteriziral z jeitnišnico. Od vsega je uresničil le ono. o čemer iz pisem najmanj izvemo, o prevodu Zagonetne grofice, ki jo je Prime intenzivneje prevajal v počitniških mesecih 1939. Ob tem se mi vsiljuje misel, da je mimo drugih silnic vplival tudi Prime na Kajuliovo odločitev. da se loti prevajanja daljšega teksta in sicer romana srbske pisateljice Milke Žicine »Kajin put«. Kajuh je prijateljevo delo spremljal z vso resnostjo in mu pri tem skušal tudi pomagati. Iz Primčevega pisma Kajuliu razberemo, da je prevod po Kajuhovem posredovanju prepisala s pisalnim strojem njegova prijateljica Marija Medvedova. Kakšna pa je bila ostala Kajuhova pomoč, na primer pri prevajanju manj znanih srbohrvatskih izrazov, ki so povzročali Primcu težave, ne vemo. Vendar tudi na to vprašanje ne bi mogli odgovoriti povsem odklonilno. saj vemo, da kljub počitnicam niso bili pismeni stiki med prijateljema edini način izmenjave mnenj in želja. — Hkrati s tem je Pi ■ime že navezoval stike z nekaterimi slovenskimi založbami, ki so. menda druga za drugo rokopis odklanjale z izgovorom, da imajo v uredniških predalih polno del, ki čakajo natisa. Morda je bolj tolažilno izzveneval prisiavek, da naj s prevodom počaka poznejši čas. Po izjavi Primčevega očeta, so sina taki odgovori močno prizadeli.8 Prav zaradi tega je toliko bolj razumljiva Primčeva skepsa ob snovanju dramskega dela, ki sta se ga lotila s Kajuhom.
S tem se približamo poslednjim ohranjenim pismenim stikom med prijateljema. Znano je, da se je položaj v šolskem letu 1939/40 močno poslabšal tudi za Kajulia, ki je obiskoval 6. b razred gimnazije. Razred, v katerega je hodil, je bil po pisanju sodobnikov, verna podoba tedanjega razgibanega strankarskega življenja. Tudi tu so se razvijala največja nasprotja med maloštevilno skupino klerikalno usmerjenih dijakov in napredno usmerjenimi. Oddelek je imel svoj prostor v prvem nadstropju gimnazijskega poslopja, ki so ga, zaradi izredne dolžine in neznatne širine imenovali tudi »vagon«. Kajuh je sedel v šesti klopi pri oknu, sosed mu je bil Prime. Po izjavi sodobnikov med poukom profesorjem nista povzročala težav. Premalo jima je bilo uradne šolske učenosti, zaradi česar sta med poukom često iskala v kratkih stavkih, napisanih na liste šolskih zvezkov odgovore na vrsto vprašanj, ki so pritegovali njuno pozornost in ki so bili tudi sicer glavna tema njunih razgovorov. Listi so toliko pomembnejši, ker nudijo vpogled v psihično
2 Celjski zbornik
17
neurejenost mladega Primca, ki se je v nadaljnjem stopnjevala do usodne psihične brezizliodnosti. Hkrati pa razkrivajo zapiski tudi Ka-juJia, njegovo tenikočutnofit, čustvenost in razglabljajočo resnost v taki meri in s tako močno poudarjeno osebno noto kot je ne moremo slediti ne v njegovi tedanji pesmi ne v korespondenci. Vsi ti razgovori niso datirani, nastali pa so v zadnjem obdobju njunega prijateljstva, v prvem polletju šolskega leta 1939/40. Pieteta in vsebinska polnost zapiskov so Kajuhu narekovali, da jih je shranil in ohranil. Prvi ohranjeni zapis takega razgovora je nastal 24. oktobra 1939. Razgovor je začel Prime.
Prime: Tovariš, odpiši mi. kateri dvoim te najbolj muči — skoraj vsak dam. In po pravici odpiši! Potem bom tudi jaz! Premisli!
Kajuh: Moj smisel v človeškem občestvu.
Prime: Samo to? Še!
Kajuh: To ti povem ustno.
Prime: Mene pa to: ali sem ali nisem p(esnik). Prepričan sem že o zadnjem.
Kajuh: Daj. tudi mene in jaz sem o istem prepričan.
Prime: Ti ne, ti nisi prepričan. Toda jaz - če vzamem v roke Ahlinovo zbirko in zbirko Zagorskega: v prvi polno poezije, v drugi le malo, — in jaz sem bliže Zagorskemu kot C. A.
Kajuh: O tem se bova še ustno zdajle po šoli pomenila. Jaz mislim, da si bliže A. C-u.
Prime: Da, ampak tako mislim: da zadnje čase napišem tu in tam verz, ki je veliko bolj Zagorskega kot Ahlina.
Kajuh: Se bova poizneje zmenila vse to! — Prime: Mislim da ni treba. Le eno besedo odpiši: »Da« ali »jasno« ali kaj takega!
Kajuh: To ni res, da lahko iz tistih pesmi sklepaš na več talenta, kot ga imaš ti. Zlasti zato, ker se vidva v talentu, oziroma delih talenta razlikujeta.
Prime: Nedvomno ima več talenta kot jaz!
Kajuh: Ne! To moram odkrito pisati. Ti ga imaš več.
Prime: Kako se ti zdijo Romi ho ve pesmi?
Kajuh: Tako veš. pesmi to niso!
Prime: Zakaj ne? Proza, ne!
Kajuh: Bolj pesmi v prozi! Pesmi za občinstvo to niso. so pač intimne. Za ljubitelje poezije so pa brez dvoma majhen dogodek, zlasti zaradi njegove stanovsikosti. Ena ali dve pesmi so precej dobre tudi za široko publiko. Če bi jih popravil (stilno mislim) bi šle lahko v »SI. ml.«
Prime: Da. talent dima — zato bi še lahko se naredil — ne? Ne. zakaj? Romih ima več dinamike, liričen izraz in tudi nastopanje — stilno je še neobdelan in tehnike ne pozna. Toda to zadnje dvoje — se večinoma da priučit! Torej —
Kajuh: Toda ti si bolj raznovrsten, bolj ncepigonski! Zato! Za zdaj si pred njim. Brez dvoma! Prime: ? ?
Prime: Je ne peux pas croire! Ampak — Gre za to: kdo ima več talenta!!
Kajak: Po tistih pesmih, ki si mi jih dal, se ne da sklepati na več talenta kot ga imaš ti! — Prime: Ja tiste so njegove najboljše — in iz njih pač lahko sklepaš na precejšen talent večji kot je moj, nedvomno, brez dvoma večji. To je fakait!
Na enak način je med šolsko uro dozorela misel, da bi se lotila pisanja drame. Za fabulo, ki jo je predlagal Kajuli in ki bi se je morala s Primcem lotiti, se slednji skraja ni navduševal in šele pozneje, ko sta se odločila za dramatizacijo krajšega obdobja ilegalnega mladinskega gibanja, ki je v zaključku privedlo clo sarajevskega atentata, se je Prime načrtov kasneje oklenil. Zapiski nudijo vpogled v začetne priprave, ker pa se je Kajuh tudi za bivanja v Mariboru ponovno oklenil iste misli, bi sodili, da sta v Celju začrtala drami le osnovni in idejni okvir. Dalj zaradi Primčevih pomislekov, pozneje pa zaradi njegove smrti nista prišla. Kljub temu, da imamo pred seboj prvikrat dokaz o skupni zamisli, pa moremo iz njega razbrati, da sta se o pisanju drame že prej pogovarjala in sta sedaj z razgovorom le nadaljevala.
Kajuhovi dotedanji stiki z dramatiko so bili omejeni na recitacijo in igro. Pri slednji moremo trditi, da je bil Kajuh kot amater nadpovprečno nadarjen, kar razbiramo tudi iz ocen šoštanj,skega recenzenta gledaliških prireditev v Slovenskem narodu. V korespondenci pa naletimo na kritične ocene dramskih del. Vse to govori, zlasti ko poznamo podoben primer iz medvojnega obdobja, da ni bilo za tem le golo zanimanje za dramatiko, temveč tudi želja po lastnem tovrstnem ustvarjanju. Prav ob tem je spoznaval zakone dramatike, hkrati pa je ob njih kritično presojal lastne stvariteljske sposobnosti. — Prepričljivi Kajuhovi dokazi so pomisleke do neke mere ovrgli in sodili bi, da je Primca za delo delno pridobil in da sta potem o drami pogosto razmišljala. Tu je začetek njunega razgovora:
Prime: To je vse dobro pisano v romanu Gospod iz Konopišta. ki je izhajal do nedavnega v Jutru.
Kajuh: To bi bila odlična drama, seveda bi jo moral pisati dolgo, na podlagi materiala, ki bi ga zbral in prebral.
Prime: Toda ta snov je bila uporabljena v neki »nacionalistični« dranni, naslova ne vem več. — Sicer pa to ni važno. Morda bi taka drama bila precej, zelo težka naloga za najudva! Precej študiranja bi bilo treba in potem: kako naj se drama začne, to je že samo zase veliko vprašanje. Konča pa se lahko sijajno — in to je plus! — O tem se bova še danes pomenila.
Kajuh: Začne se lahko kje v kakem stanovanju? Ali nekako tako podobno.
Prime: Treba se bo o vsem točno poučiti, ker mora biti kolikor toliko z godov.
Kajuh: — Res je — toda o tem so že mnogo pisali tudi marksisti, tako da stvar ne bi bila tako zelo huda. Le, da bi nama uspelo stvar življenjsko prinesti.
Prime: »Vse res je, vse res je, ni treba mi nobenega dokaza.«
Gradnik
Upam torej, da bo šlo. A kaj naj bi prikazala: borbo česa proti čem u? tu bo treba paziti, da ne bova zavila na stranpot!
Kajuli: — Predvsem borbo dobrega proti zlemu, toda brez tendence! Treba bi bilo preštudirati natanko tudi predatentatno dobo.
Prime: Jaz mislim: borbo proti nesvobodi, borbo proti okosteneli oblasti, ki ne pusti prostega razvijanja zdravih sil. — Kajuk: ter mladih sil.
Prime: Tu se bova morala učiti ob Cankarjevem Hlapcu Jerneju!
Pr.
Razgovor o tem sta liaito nadaljevala po pouku. Pismeno sta se ga lotila s/pet 27. septembra. Tudi tokrat ga je sprožil Kajuli, s tempa so se pismeni razgovori na to temo zaključili. Razmišljanja so zamisel razvijala, vsebina postaja vedno jasnejša in prav to živo skupno sodelovanje je moralo Primčeve načelne pomisleke proti pisanju drame ovreči, pni zamisli pa je začel aktivneje sodelovati.
Kajuk: Kaj pa kaj z najino mislijo o pisanju drame, odpiši o vseh pomislekih, ki se te lotevajo o tej stvari.
Prime: 1. pomislek: Nimava prostora, kjer bi lahko pisala, zlasti ne zdaj v jeseni in pozimi. To veš. Kajuli: Da. ali morala bi ga najti.
2. pomislek: Pesimistično gledam — če Ti povem odkritosrčno — na vso stvar. Dramo je namreč — najlaže pisati, a hkrati tudi najteže. Jaz mislim, da bi midva nikakor ne mogla napraviti kaj več od M raka: bojim se neživih oseb. možganskih tvorb, ki jih v življenju ni — zato za letos predlagam likvidacijo tega.
Kajuli: Stvar ni tako enostavna, da bi jo dali kar teko »ad aeta«. Če bi imela dobro fabulo je stvar precej lahka, zlasti še, če delava dva. Kaj iz zgodovine bi šlo zelo dobro.
Prime: Ali se Ti ne zdi, da je slovenska zgodovina že čisto izrabljena v dramatiki? — Ker predlagaš izumitelja, si bral Čapkov RUR?
Razgovori kažejo za Kajuhov značaj močno značilno navdušenje, ki se pa ne bi ustavilo in zadovoljilo z načrti, ter trezno Primčevo preudarnost. Slednji je prišel po tehtnem premisleku do prepričanja, da je misel, če že ne neizvedljiva, vsaj preuranjena. Drama bi morala biti po zamisli živo delo in ne anemičen dramski monolog. Pri tem se je z vso upravičenostjo ustavljal pred tako važnima prvinama kot sta fabula in obdelava, ki bi morala biti taka. da hi gledalca prepričala. Čeprav naslova dela ne poznamo, moremo iz razgovora le razbrati, da sta zastavila dramskemu poizkusu vsebinski okvir in kar je še važnejše, tudi njegovo idejno zasnovo, v skladu z njunim življenjskim vodilom — na strani ljudstva boriti se za etične in moralne cilje. Zaradi obeli del bi trdili, da je Kajuhu samo pesniški klic kot sredstvo za mobilizacijo prevaranega ljudstva premalo. Od tod potem želja po širši epski
zasnovi. Tudi pri drugem poizkusu se je poslužil Kajuh podobnega načina dela kot pri prvem, le da je bila zasnova fabule realnejša, menim, da je bila zelo blizu tudi njegovemu življenju. Poizkus s Primeem ga je vzpodbujal pri pisanju naslednje drame Mati, zaradi česar verjetno prav prenapet način pisanja. Ob odhodu v Maribor je odnesel Kafuli koncept s seboj, trdno odločen, da z delom nadaljuje. Med svojimi načrti v pismih Mariji Medvedovi dramo sicer le enkrat omenja in to po povratku iz Ivanjice. Zamisli ise je menda oklenil zaradi moreče policijske kontrole, saj se je prav zaradi tega tudi družbi namerno izogibal. Kot za delo v Celju pa tudi tu ne vemo ali se je Kajuh drame resnično lotil ali je ostalo tudi sedaj le pri načrtih. Neznan nam je tudi odgovor na vprašanje, kako daleč je Kajuh z delom prišel. Domnevam, da so ga že v snovanju prekinili vojni dogodki.
Kljub temu, da je kritičnost ustvarjalcu potrebna, pa so prav Prim-čeve izjave toliko večje vrednosti za morebitni študij njegove psilie in njegovega končnega dejanja. Zlasti zadnji zapis kaže že močno za-padanje v življenjsko brezizhodnost. Primčevi ugovori preidejo iz splošnih ugibanj v žgočo osebno izpoved. Razgovor sta vodila 21. novembra 1939. torej štirinajst dni pred Primčevim samomorom. Prav gotovo pa ni mogel Kajuh že tedaj slutiti in se zavedati vse resnosti prijateljevih izjav, zlasti še, ker je na hiipe zapadal, kakor vidimo iz zapisov, v podobno situacijo, značilno za razvoj mladega človeka, tudi Kajuh.
Kajuh: Ali bi se ubil, dokazal bi. da sem močen.
Prime: Dokazal bi, da si slab. Da se ne upaš boriti z življenjem.
Kajuh: Nasprotno! Mnogi bi se hoteli ubiti pa se ne upajo.
Prime: To je spet drugo. Jaz nimam nikogar (razen tebe), ki bi mu bilo žal za menoj, ti pa moraš misliti na starše, na Mico.
Kajuh: Pero, tako žalosten sem, kar umrl bi.
Prime: Le na gornje misli. Vse se mi zdi nekaj irealnega. Ta neznana sila nad življenjem in smrtjo, vsi te slutimo, nihče ne pozna.
Kajuh: Ne muči me zdaj s takimi stvarmi, sem čisto blizu smrti, ubil bi se, ubil.
Pri niče v odgovor na to je prečrtan, prečrtal ga je Prime sam, glasi pa se: Kako je vse bedasto... Moje življenje je brez smisla. Mesto tega pa je napisal: Veš, meni bi res ne bilo težko umreti: jaz nimam ne sedanjosti ne bodočnosti, jaz nimam mesta, na zemlji. S teboj je čisto drugače, čisto drugače.
Kajuh: Ne, Pero, ravno tako, zakaj drugače. Saj živiš tudi zame — z menoj.
Prime: Ti živiš za več ljudi jaz za nikogar. Točno, za nikogar. Zato se bom morda odločil kdaj... Kajuh: Dokaz za nikogar — ti jaz nisem nič.
Prime: Veš, edino ti me vežeš, da ne preidem v smrt. Sicer si ne bi pomišljal niti malo. Do vsega mi ni popolnoma nič, do
hudiča nič. Saj ne bi imelo ni kakega smisla več ničesar, če bi te ne bilo. Talko pa si mi v veliko moralno oporo — iin mi braniš.
Kajuh: Pero, pustiva to zdaj! Sem preveč žalosten, da bi ti lahko odgovoril.
Od tod morebiti tudi pobuda za Kajuhov osnutek ocene Primče-vega pesniškega opusa. Iz ohranjenega torza razberemo, da 11111 je dal Prime z izborom še stroga navodila, kako pesmi ocenjevati, česar se je Kajuh tudi držal; nadalje, da je skušal biti Kajuh do Primčevega dela objektiven, čeprav čutimo ob tem tudi večjo prijateljevo zavzetost, saj mu skuša izpodbiti pesimistično sodbo o njegovem delu in ga prepričati o nasprotnem. Škoda le, da se konča odlomek tam, kjer preide Kajuh h konkretnemu ocenjevanju pesmi. Ohranjeni osnutek pa je hkrati pomemben tudi za proučevalca Kajuhovega dela, saj se ob njem prvič srečamo z njegovim pogledom na poezijo in funkcijo pesniške izpovedi:
»Pri pisanju sem se držal vseh navodil, to Ti moram najpreje povedati. Pesmi isem pregledal kolikor mogoče kritično. Mnogo je res šare v njih, ki nima vrednosti; vendar moram istočasno reči, da nisem zapazil med njimii skoro nobene pesmi, ki bi bila absolutno slaba. Skoro v vsaki je namreč kak verz, ki ima ali večjo ali manjšo vrednost. Že samo po tem bi človek sklepal, da imaš nekaj talenta. Toda nekaj talenta še vedno ni dosti za pesnika, zato ga je treba precej. In prav to zadnje bom tudi Tebi ob Tebi dokazal. Poleg posameznih verzov, ki dokazujejo nekaj talenta vsakega pesnika, moram omeniti drugi faktor iz katerega lahko sklepamo na več, to je na pesniško silo, ki je baza vsega pesniškega ustvarjanja. Pesniške sile pri začetnikih ne opazimo mnogo, kajti ona je stvar razvoja, vsaj deloma, vendar pa je nujen faktor vsakega začetnika. Posebno pri mladem pesniku, ki se šele razvija ne moremo govoriti o pesniški sili nasploh. Delimo jo v več posameznih oddelkov — sestavnih delov kot so na.pr: dinamika, liričnost izraza, tehnika, vsebinska uravnovešen os t i. t.d. Vsem tem pogojem in še marsikaterim drugim mlad pesnik v svojem razvoju skoro nikoli ne more popolnoma zadostiti, zaradi tega pa moramo pri vsakem mladem talentu opaziti vsaj nekatere teh lastnosti; potem lahko govorimo o lastnostih, ki so lastne vsakemu posamezniku in ki so eden sestavnih delov smotra biti pesnik. Govoriti pri tebi o pesniški sili. kakor že rečeno tudi pri vsakem mladem pesniku, se pravi govoriti o sestavnih delili nje same. Da preidein na stvar: k ons ta tirat i moram in to bi lahko vsakdo konstatiral, cla imaš razvito predvsem p(esiniško). nastrojenje, (to sicer v malo manjši meri od liričnosti izraza) ...«
Izjave dajo slutiti, da sta, tako prvi kot drugi o funkciji in vrednosti lastnega življenja in dela veliko razmišljala. Primčeve izjave ponovno dokazujejo, kar smo že ugotovili, da je z vso tenkočutnostjo in odkritostjo presojal sebe iin položaj, v kakršnem je bil. Sodili bi, da mu je bila ob vsej svoji osamljenosti, toliko hujši, ker se je na tej poti čutil odtrganega tudi od doma, edino oprijemljiva točka literatura
sploh, predvsem pa lastno literarno ustvarjanje. Zaradi tega ne preseneča izjava, da ga vežejo na življenje le tovarniške vezi s Kajuhom. Po vsem povedanem ne bo mogel m orehi i ni Primčev raziskovalec mimo Kajuhovih, vseskozi doslednih prizadevanj resnično pomagati prijatelja in ga ob lastnem delu prepričati o nasprotnem. Žal je bil Kajuh menda edini, kateremu se je Prime razkril, njegove besede, čeprav iskrene pa premalo avtoritativne, da bi ga povsem pomirile. Niso mu pomenile toliko, da ne bi z dvomil vase ob vseh svojih sposobnostih, ki jih moremo slutiti predvsem v velikih iin zrelih pesniških načrtih. Tako je z dvomil v lastno izpovedno moč ob imenih — vemo pa, da objava še ne daje objavljenemu delu tudi pečat resnične umetnine — danes v slovenski literaturi neznanih avtorjev. Gornji zapis odkriva Primca kot psihično načetega človeka. Njegova življenjska pot se je v osamljenosti, po daljšem, preveč samostojnem in intenzivnem razmišljanju, dokončno zrušila. Pretrgala se je sredi velikih literarnih načrtov. Kot se spominja Kajuhova mati, je prišel Prime prve dni decembra peš iz Celja h Kajuhu po slovo. Iz razgovora je moral Kajuh razbrati tovariševo duševno stisko in tudi nameravano dejanje. O srečanju je Kajuh po slovesu, kljub Primčevemu zagotovilu o popolni pomiritvi, razmišljal in sklepal o morebitnih posledicah. Znamo je, da se je potem Prime odpeljal z vlakom iz Šoštanja v Celje, za vožnjo mu je dala, na sinovo prošnjo, Kajuhova mati, in se nato iiz celjske železniške postaje napotil proti Štoram, kjer je skočil pod kolesa drvečega vlaka.
Pokopali ®o ga 7. decembra 1939 v Žalcu. Kakor izvemo iz kratke osmrtnice v Izvesitjih celjske gimnazije, so se udeležili pogreba njegovi sošolci, med njimi je bil tudi Kajuh. gimnazijo pa so zastopali razrednik prof. Marjan Čadež. prof. Anton Knap in prof. dr. Fran Zgeč. V imenu sošolcev se je ob pokojnikovem grobu poslovil Ljnbomir Knop.9 Primeevo smrt je uradno časopisje močno razpihnilo. V svoje propagandne namene se je je posluževala predvsem slovenska vladna klerikalna stranka. Morda je tudi služila kot delna pobuda in argument tedanji banovinski upravi, v boju proti marksistični usmerjenosti mladine, predvsem dijaštva. Zato je Kajuh kot Primčev najboljši prijatelj čutil dolžnost, da se oddolži njegovemu spominu v glasilu, katerega sodelavec je bil tudi pokojnik, v Slovenski mladini. Kajuh se je dobro zavedal, kaj je privedlo Primca do usodnega koraka in kdo je bil krivec njegove smrti. Hkrati pa se je tudi zavedal, da zahtevajo številne obdolži t ve kar najbolj načelen odgovor. Želja, da se o vsebini osmrtnice pogovori še s kom, ga je vodila do urednika Slovenske mladine Dušana Bordona, ki je tedaj nadomestoval Kostjo Nahtigala. Bordon je Kajuhovi prošnji nemudoma ustregel. V odgovoru, ki je v kratkem sledil, mu je poslal okvirne smernice zanj: »Dovoli, da Ti na vprašanje, kako naj sestaviš svoje spominske besede pokojnomu Primcii. dam jaz kratek migljaj. Dasi ne vem, kaj je nagnilo v slednji komsekvenci Primca v njegovo obupno dejanje, bi vendar dejal, da ima tu vpliv žalostno okolje, v katerem mu je bilo dano živeti, svoj znaten, če ne odločilen delež. Dobro vem sicer, da je duša mladostnika vse preraliel instrument,
da bi bilo z njim mogoče s par stavki o kaosu, v katerem je njegovo življenje zajeto, stvar opraviti, vendar sem prepričan, da mora biti težišče take osmrtnice prav v obtožbi tega okolja, pod katerim jaz razumem ves onii obup in razočaranje, ki ga nered, v katerem se danes zvija mlad človek kot kača v precepu, doživlja kot končno rezultanto svojih mladih spoznanj. Ti boš lahko svoje besede, oziroma jih moraš, če hočeš, da bodo v resnici tople in občutene, naslonil na svoje intimno vživetje v pokojnika, moraš napisati svoje slovo, iz srca, vendar ne boš opravil svoje naloge, če ne boš opozoril na one silnice, ki so s svojim celotnim učinkom pognale mladega človeka v smrt, če ne boš označil sodobne stvarnosti, ki gloda in ubija ljudi, ki so s seboj prinesli na svet nekaj več občutljivosti kot pa mesarji, ki hladnokrvno koljejo poedince in milijone.
Tvoja osmrtnica naj torej ne bo znanstvena analiza pa tudi ne liričen izliv kot jih danes po dogotovljenem kalupu producirajo za dnevnike, ampak nagrobno slovo blizkega prijatelja, ki pa ne more zapreti ooi pred kriminalom, ki moramo v njem gaziti mi, mladi.
Sprejmi ta površni napotek, ki je samo majhen memento. Tvoja stvar pa je, kako boš spominske besede napisal. Prepričan sem, da boš to storil kot se spodobi.«10 Bordonov odgovor je moral Ivajuhovo zamisel, kako osmrtnico formulirati, le podpreti. Zato se je moral lotiti pisanja takoj po prejemu njegovega pisma, v kar ga je sililo tudi izzivajoče obtoževanje oficialnega tiska in jo že v nekaj dneh poslati kot prispevek za prvo naslednjo številko Slovenske mladine, ki bi morala biti v tiskarni predvidoma 5. januarja 1940. Osmrtnica pomeni — ako izvzamemo neprimerno skonstruiran konec — prikrit, vendar boleč in hkrati udaren odgovor na številne obtožbe uradnega časopisja na napredno usmerjenost slovenske mladine, ki ji je bila uradna politična orientacija, zaradi svojega reakcionarnega koncepta vse bolj tuja. Glasi se:
V spomin Francu P r i m c u
Pred dobrim mesecem so naši dnevniki objavili vest o samomoru dijaka Primca Franca iz Celja. Nič preveč besedi niso izgubljali. Skušali so sicer razjasniti tragičen korak mladega človeka, o dejstvih, tistih dejstvih, ki so ga do tega privedla, pa so molčali.
Nič črnih zastav ni bilo, nič pevcev in godbe; kar tako kot po navadi, če siromak umre. Tisti pa, ki jim življenje nikoli ni delalo brig, so se čudili in spraševali: »Čudno, kaj neki ga je gnalo v smrt?« Čeravno je od vsepovsod kričalo, da ga je svet s svojo kruto brutalnostjo k temu napotil, niso hoteli spregovoriti in niso odprli oči.
"V nas mladih pa je vse to zapustilo neizbrisen pečat, ki ga nihče ne izruje, a kar smo čutili pri tem, je težko dopovedati. Vsi smo še
bolj na široko odprli oči in si prilili v srca sovraštva in mržnje do vsega sveta, ki daje milost brezsrčnim, surovim tiranom, ki jim ni mar za življenje milijonov.
Pa bi prišel kdo od nekod in rekel: »Lažete, tega ni svet zagrešil.« Tako bi mu reikli, vsi mladi, brez vsakih razlik, bi mu rekli: »Stradal je? Kdo je kriv tega?« In onemel bi.
Pa bi še dalje mu rekli: »Videl je svet ves lažen in gnil in mračen tako, da svoje ni videl mladosti!«
Vprašali bi ga, ki bi nam rekel, da lažemo: »Koga boš sodil — dobo ali človeka, ki se je v krčili boril proti njenemu nasilju? Koga — povej?!« In spet bi utihnil.
Lahko bi mu zastavljali vprašanja ves dan, ves teden... Slednjič bi morda spoznal in nam rekel: »Star sem že, vidim že slabo, oprostite, da sem vais žalil!«11
Po pričevanju Primčevega očeta je po sinovi smrti prišel Kajuli prvič na njihov dom, vendar tudi takrat le zaradi Primčeve poslednje želje v poslovilnem pismu staršem, da izročijo njegovo literarno zapuščino Kajuhu. Z njo pa je imel Kajuh posebne namene. V naslednjem svojo trditev podkreipujem: Šele Kajuhu je uspelo prodati in to kmalu po prijateljevi smrti prevod Zagonetne grofice, denar pa je, po izjavi Kajuhove matere izročil kot podporo celjski dijaški kuhinji. Prav ta prodaja prevoda vsiljuje domnevo, da je nameraval Kajuh objaviti čim več, umetniško kolikor toliko zrelega gradiva, s čimer bi oživil zanimanje za Primčevo literarno delo. Politični dogodki v Evropi, ki so vedno bolj grozeče pljuskali tudi do meja Jugoslavije, so tedaj Ka-juhovo namero preprečili. Dejstvo, da se od Primčeve literarne ostaline ni ločil, kljub težavam, v kakršnih se je nahajal v letih okupacije, našo domnevo le podpira. Razpad stare Jugoslavije in prihod Nemcev je dočakal Kajuli s skupino tovarišev, ki so odšli prostovoljno med branilce napadene domovine. Skupina, sestavljali so jo komunisti in somišljeniki komunistične partije, se je po tem, v želji po nadaljnjih navodilih zatekla v Zasavsko hribovje. Nenaden nemški napad je povzročil. da se je razbil eden prvih oboroženih oddelkov na Štajerskem, ki je imel vse pogoje, da bi se izoblikoval v partizansko bojno enoto. Vendar pa se je pot Kajuhovega ahasversiva v letih okupacije s tem šele začela. Znamo nam je, da so ga kmalu nato odpeljali Nemci v gestapovske zapore v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu, od tod pa jc kmalu po izpustitvi pobegnil na tovornjaku čez Mozirje, Gornji grad in Kamnik v Kranj z namenom, da se prebije čez n c m š k o -i t a 1 i j an s k o mejno črto v Ljubljano. Zanimivo pa je, da je Kajuh todaj vzel na to dokaj tvegano pot, mirno najnujnejšega, le še del Primčeve literarne ostaline. Korak vsiljuje domnevo, da je nameraval Kajuh v času, ki se je rojeval v krvi in terorju na razvalinah tiste družbe in njene ureditve, ki sta jo s prijateljem motrila s tako kritičnim pogledom, opozoriti nanj z objavo pesmi in ostalega literarnega gradiva. Spomin nanj pa je skušal še osvežiti morebiti z informativnim sestavkom o
njeni. Vendar zamisli med okupacijo ni mogel uresničiti. Dejstvo, da se je od rokopisov, kljub težavam in negotovostim, tako trdovratnim spremljevalkami Kajuli a izgnanca, ločil šele pred odhodom v narodnoosvobodilno vojsko, nas uverja, da je to nameraval storiti v času, ko bi bilo za to več priložnosti, v ponovno osvobojeni domovini. Da pa bi le Kajuh mogel Primca slovenski javnosti pravilno in vsestransko predstaviti, ne moremo dvomiti. Pač pa se ga je v tem času, zvest njunemu (prijateljstvu, spomnil ob drugi obletnici njegove smrti. Tokrat v pesmi, ki nam prav tenkočutno odkriva Primca človeka. V pesmi pretrese tudi opis vojnih grozot. V nizanju dejstev iz krvavega referenduma naroda za svoj nacionalni obstoj, čutimo utrip trpke stvarnosti, zato sodi po svoji dokumentarni detajlnosti med redke stvaritve te vrste v Kajuhovi medvojni pesmi. Hkrati pa izraža pesem še poslednjič neomajno Kajuhovo vero v moč prijateljeve pesniške besede s tem, da kaže na mesto ob sebi. Pesem sliči po svoji zgradbi na predvojno V nočeh pred vstajenjem. Odlikuje jo izredna skladnost, ki jo gradi pesnik skozi celotno prvo kitico. Pristno izraženo občutje, ki prehaja že skora j v idiličnost, se nato vedno bol j umika v stvarnost, hkrati pa nudi intimen vpogled v pesnikovo notranjost. Je skrajno preprosta, vendar iskrena izpoved, ki jo Kajuh v zvezi s tedanjo predvojno stvarnostjo prekine s simbolično hladno in mrko ostrino žandarskih bajonetov v drugem delu. Taka je pesem V nočeh pred vstajenjem. Ta podoba je v pesmi Perotu ob drugi obletnici njegove smrti drugačna in v celoti resnična. Prav takšno je čustvovanje. To grozotno podobo vojne pretrga tako, da se odtrga od razmišljanja. Čas terja delo in pesnik se zaveda svoje funkcije, ki jo postavlja predenj vojna vihra. Čeprav bolj sluti moč svoje izpovedi, poklanja temu boju to, kar si postavlja že vrsto let za svoj življenjski cilj — po doživetosti in pristnosti izraza močno pesniško izpoved. Pesem slove:12
Perotu ob drugi obletnici njegove smrti
Motto
Če kdo d čašo krop nalije kupa poči, se razbije. Tebi so do vrha jo nalili z mučenjem vso kri so ti izpili.
Tebe niso z rodnih tal pregnali, niso živega te pokopali, niso te za talca ustrelili, z bajoneti ne ob zid pribili.
Z ognjem so ti dušo ž g ali, z mesaricami srce razklali, iz tvojih muk so burke brili, s tabo pesem so ubili.
Doba se odtlej ni ravno spremenila, le kristala je še več pobila, rane s plesnijo nam je prekrila, kupe s kropom nam čez rob nalila.
Vsako jutro žalost nas predrami. Talce streljajo v gramozni jami. Mrtveci plujo po Savi. To čas tir j a dolg krvavi.
Vendar je lepo živeti in v surovih dneh stremeti po pesnitvi, nežni kakor mesečine soj. Tre me le, da tebe ni z menoj.
OPOMBE
I	Podatke o smrti mi je posredoval na mojo prošnjo župnijski urad v Žalcu, 29. septembra 1966.
- Izpis iz vpisnice mi je poslalo ravnateljstvo celjske gimnazije.
3	Pismena izjava Alojza Primca, september 1966.
4	Pismo Karla Destovnika-Kajulia Kostji Naktigalu, 10. avgusta 1939.
5	Nedatirano pismo Franca Primca Karlu Destovniku-Kajuhu.
0 Pismo Karla Destovnika-Kajuha Kostji Nahtigalu, 10. avgusta 1939. Sita 1939.
7	Pismo Karla Destovnika-Kajuha Mariji Medvedovi, 18. septembra 194-0.
8	Pismena izjava Alojza Primca, september 1966.
9	Izvestja drž. real. gimnazije — Celje 1939/40, str. 18.
10	Pismo Dušana Bordona Karlu Destovniku-Kajuliu, 2. junija 1940.
II	Slovenska mladina, december 1939, št. 3. str. 6".
12 Pesem je bila prvič objavljena v Kajuhovem Zbranem delu. Pesmi. (Ljubljana 1966), str. 241.

CELJSKI ZBORNIK 196T
FRANCE JESENOVEC
AŠKERČEV SLOG V LIRSKIH IN EPSKIH POEZIJAH
(Ob sedemdesetletnici izida druge Aškerčeve pesniške zbirke)
UVOD
Druga Aškerčeva pesniška zbirka z naslovom Lirske in epske poezije je izšla poleti 1896. V nji je naš največji epik zbral 82 pesmi, mod njimi "9 takili, ki jih je objavljal po naših revijah med leti 1882 in 1896, med temi veliko večino v LZ, tri pa so prvo objavo doživele šele v naši zbirki — v razpravi jo bomo označevali s kratico LE. Vsebinsko je Aškerc razdelil to pesniško zbirko v štiri skupine z naslovi: Razni motivi, Iz popotnega dnevnika — te pesmi so odmev pesnikovih popotovanj v letih 1S87 po našem jugu in Madžarski, 1891 po Italiji, Češki in Poljski ter 1895 po Bolgarski in Turčiji — Iz pesmarice neznanega siromaka (vse iz 1S95 in 1896, med njimi tri nove), četrta skupina pa vsebuje epiko z naslovom Balade, legende, romance.
Zbirka LE je izšla v času Aškerčevega pesniškega preloma, zato kaže dvojno lice: na eni strani utegnemo v nji še brati bisere slovenske epike, na drugi pa vidimo, kako se že začenja Aškerčeva pesniška pot navzdol. O prvih ugotavlja Anton Slodnjak, da »v drugi pesniški zbirki beremo balade, ki še prekašajo balade prvih pesniških let«1 — tu misli Slodnjak predvsem na pesmi Iškarijot, Mea Kulpa, Ponočna potnica — o drugih pa že beremo pri Ivanu Prijatelju takole obsodbo: »A pesnitev (v mislih ima pesem Satanova smrt) je že dolgovezna kakor socialistični govor v predmestni gostilni. In kar je še hujše: v pesem so zašli s ceste banalni kriki in vulgarne psovke »dolgin suh«, »obli-zano človeče«, zastopnik prestola pa je »tolst in debel ko pustno pra-se .. .«2 Pesnik je namreč postajal vse bolj propagandiist svobodne misli in filozofskih ter socialnih idej kakor pa častilec boginj pesništva v Apolonovem svetišču.
* Kakor so sodbe naših literarnih zgodovinarjev in kritikov o vsebini Aškerčevih pesmi pozitivne in negativne, tako imamo tudi dvojno mnenje o njegovem slogu. Vsi cenijo prvotno jedrnatost Aškerčevega sloga, a obenem grajajo njegovo kasnejšo clolgoveznosi in gostobesednost.
Ivan Cankar ga livali takole: »Aškerčev slog je primeren kompoziciji: krepak, kolikor mogoče enostaven____«3 »Trdo in težko udari vsaka beseda, še pretrdo in pretežko . . . Vse je kakor od kamna, solidno, resno in moško. Popolno, naravnost demonstrativno nasprotje mehkobi in zgovornosti Simona Gregorčiča . . .«4 Kasneje je prav isti pisatelj med prvimi spoznal, kako je ravno v zgovornosti Aškerc prekosil Gregorčiča ...
Podobno hvalo o jedrnatem Aškerčevem slogu je izrekel Ivan Gra-fenauer: »S kratko potezo narisana ekspozicija, dramatičen razvoj dejanja, največkrat z markantnim dialogom, krepak in kratek sklep so značilne lastnosti Aškerčevih klasičnih balad mladostne dobe.. Romance so risane s čistimi in jasnimi potezami brez moteče gosto-besednositi.. .«5
Enake misli beremo pri Antonu Slodnjaku: »Oblika Aškerčevih prvencev je tradicionalna, jezik trd, brez metaforike, bolj prozaičen kakor pesniški.. ,6 Z dramatično kompozicijo balad je v jedrnatem, odsekanem in trdem ritmu, hi ga podkrepljuje dialektični naglas in besedni izraz, ustvaril svoj epski slog, ki ga je ohranil tudi še takrat, ko je že davno izčrpal motive in se ponavljal.. ,«7
Mar j a Boršnikova imenuje Aškerčev slog »skrajno preprost in jasen, kakor je pesnik sani«, o njegovi govorici pa pravi, da je »sočna, stvarna, zdrava«, pa da je »brezokrasna, krepka, prirodna«, saj »so njegove balade in romance iz osemdesetih let močne in enostavne, kakor iz žive skale izklesane.« Za kasnejšo dobo pa ga graja, ker »je žrtvoval obliko tendenci«, ker je »s silo hotel prekričati svojo enoličnost«, ker je »postal preiežak, preokoren za polet. Ostal je na zemlji, priroden. špartansko reden in zmeren — in takšna je ostala tudi njegova pesem. Premalo poezije je bilo v njem in preveč je bil enostaven, da bi ne pričel utrujati.«8
Vse omenjene in še mnoge druge tako pozitivne kakor negativne sodbe o Aškerčevem slogu so razen redkih primerov le sintetične. Namen tele razprave pa je. da vse te sodbe podkrepi z analitičnim pregledom Aškerčevega sloga v LE. da omenjena mnenja poglobi in razširi, pomanjkljiva dopolni, deloma nepravilna pa popravi ali ovrže. Med zadnje sodijo zlasti tiste soidbe, ki trde, da je Aškerčev slog »brez pisanih olepšav«, da je njegova dikcija »brezokrasna«, da »ni v njem nikjer shem in stopičnih vzorcev«, da je »brez metaforike in slikovitosti«, da pesnik »okraskov ne ljubi« ipd.
ANALITIČNI PRIKAZ AŠKERČEVEGA SLOGA
Da bi naša razprava dosegla zgoraj označeni namen, si moramo nadrobno ogledati vse stilne posebnosti Aškerčevega sloga. Semkaj sodi najprej pregled njegovega besedišča v LE. pri čemer je treba goVoriti o stari in novi podobi Aškerčevega besednega zaklada. Staro podobo nam bodo prikazale stare, v živem slovenskem govoru tedaj že mrtve besede, ki jih je pesnik povzel ali iz slovarjev ali iz starejših piscev.
Podobno velja za staro podobo v oblikah in pisavi. Prav tako daje posebno barvo pesnikovemu slogu odmev štajerščine v njegovih pesmih, medtem ko se nova podoba v besedišču kaže posebno v tem, kakšen je bil Aškerčev odnos do sprejemanja in rabe slovanskih izposojenk in tujk. Posebej pa si bomo še ogledali pesnikovo rabo zloženk in njegove samovoljnosti pri nenavadnih oblikah in v nenavadnih besednih zvezah, ki sicer v tedanjem knjižnem jeziku niso bile več v navadi. Pogled v vse te smeri nam bo odkril v pesnikovem slogu nove značilnosti, ki doslej še nikjer niso bile poudarjene. Da pa ovržemo pretirano podčrtavanje tako imenovane »brezokraisnosti« v Aškerčevem slogu, si bomo v drugem delu razprave ogledali trope in figure v LE in hkrati preizkusili, koliko se je precej samovoljni pesnik oziral na metrična pravila in koliko ne. Tudi v tej zadnji točki bo treba dosedanje sodbe o pesnikovem slogu malce spremeniti.
STARINSKA PODOBA AŠKERČEVEGA SLOGA
Starinske besede in zveze
Kar precej dolga je pri Aškercu vrsta starinskih, v živem govoru tedaj že mrtvih besed, ki jih niti Pleteršnik ni več sprejel v svoj slovar. Še mnogo več pa je starinskega nadiha v Aškerčevih oblikah in sintaktičnih zvezah v LE. Med starinske ali sicer nenavadne, redke besede sodijo: život v pomenu življenja (spremljaj život moj), svetec, otec, sezvati,9 vsednji10 (odkazujejo vsednjo ti pot), so se porodili, vigred. zabil 6em oskromnih11 darov, okornig12 (na okoraig vsa teža pade), v nakrais,13 oiislo za število (čislo znamenj zloveščih množi se), poddanik,14 ljud za ljudstvo, vniti15 (ne vnišel v nirvane bi raj), pesen,16 pesni, na strani četiri,17 zbrav18 (zbrav srebrnih črcz pleča mu las), deva, sedaj mečtanj19 je čas, vojarna20 za vojašnica, vnov21 (ne uničujem jaz jih vnov). peržki22 za perzijski, dečad,23 sobrložan,24 tolpa25 v pomenu množica. mejsobni26 (mir mejsobni), pala27 kap mu je, o delu svojih je živelo rok (namesto ob delu ali od dela), po gradeh,28 z železnim okončnikom.29 zbok30 tebe, iskati resnice31 (rodilnik namesto tožilnika), pokaj32 tako hrumite, pokaj tako jezite se ipd.
Starinske oblike
V pisanju starinskih oblik so bili pred približno sto leti vsi naši pesniki in pisatelji pod močnim Levstikovim vplivom. Ta je namreč po letu 1863 začel z vso silo preganjati vse analogne oblike in jih spreminjati v etimološko pravilne. Ker je bil najvplivnejša osebnost v drugi polovici 19. stoletja, so mu sledili vsi mladoslovenci — sprva celo Stritar — in tako so te starinske oblike skoraj vsesplošno zavladale in ostale v našem pisanem jeziku tja do Pleteršnikovega slovarja, Lev-čeveiga pravopisa in moderne — celo Cankar je sprva pisal nekaj teh Levstikovih oblik. Tako je razumljivo, da je v pisavi starinskih oblik
tudi Aškerc posnemal Levstika, čeprav je res, da mu v vseli primerih ni sledil. Po Levstikovih reformah, ki so močno motile naravni razvoj našega pismenega jezika, je pisal Aškerc v LE tele starinske oblike:
1.	Rodilnik množine v ženski -i- sklanjatvi na -ij: dni j, jedij, kostij, ljudij, lučij, misli j, močij. nedrij, nočij, vasij33 — in to popolnoma dosledno v vsej zbirki.
2.	Razen redkih izjem piše Aškerc po Levstiku predlog mej za med. Primeri z »med« so v LE samo trije: med narodi, med nama, med njimi.
3.	Povsem dosledno mehča pesnik z pred nj v ž: ž njo, ž njim, ž njimi, celo v predlog »iz« sega to mehčanje: iž nje.
4.	Oziralni zaimek piše Aškerc skoraj stalno z izpadom p oglasnika v obliki: kteri, analogno obliko kateri, ki jo je Levstik v zadnjih letih svojega življenja že zelo pogosto pisal, najdemo v LE le dvakrat.
5.	Dosledno piše Aškerc kratke oblike glagola hočem: čem, češ, če, neče. hteti, je htel itd.
6.	Posebno zanimiva je oblika mestnika ednine v moški in srednji sklanjatvi. V tem sklonu sta se že od 16. stoletja dalje bojevala med staro mehko sklonilo -i (na polji) in analogni -u iz praslovanske četrte sklanjatve (pri sinu). Razumljivo je, da je Levstik za mehkimi soglas-niki dosledno zahteval le i-, čeprav je tudi semkaj že davno prodrl -u. Aškerčeve oblike nudijo v tej rabi in pisavi prav mikavno podobo: proti 123 primerom mestnika z u-jem je zapisal 53 primerov z i-jem. Za mehkimi soglasniki namreč zelo dosledno piše -i, piše ga pa tudi za trdimi, zlasti če to terja rima. Zadnjih primerov je v LE 15. Za trdimi soglasniki piše večinoma -u. a ga ima tudi že za mehkimi, ne da bi to zahtevala rima. Tudi takih primerov je v I.E 13. Nekaj primerov i-ja za trdimi soglasniki: na prestoli — naokoli, v logi, v o! dok i — visoki, v časi — v klasji, po glasi — na vasi. Torej so res vsi i-ji zaradi rime. In nekaj primerov -uja za mehkimi soglasniki: v solncu, v svetišču, v srcu, v gimnazij u, v plašču (vsi ti primeri so sredi verza in niso nič vezani na rimo).
7.	Zvesto piše Aškerc po Levstiku j- pred e v oblikah jeden. jednajsi.
8.	Levstikovo obliko neseni za nisem je Aškerc v LE zapisal samo enkrat, sicer piše stalno nisem. Prim.:
Kaj pravica je — tega v resnici ne vem, kar živim, o njej sanjal še neseni.
(Satanova smrt).
Ni pa sledil Aškerc Levstiku v oblikah: v roci, druzega, dobre j južini, dvignoti, uže, ino ipd.
Na splošno pa smo po Levstiku pisali nepoudarjeni polglasnik v primerih lehko, geniti, razmekn.il, ugeniti, dehniti, in sicer vse tja do Ramovš—Rreznikovega pravopisa 1935, zato ni nič čudnega, če vse te in take oblike piše tudi Aškerc.
Rudolf Jakhel: Anton Aškerc (olje; ok. 1910)
Prav tako smo daleč v 20. stoletje pisali drugotni polglasnik v ro-dilniku množine: sodeb. Tako beremo tudi pri Aškercu oblike: pušek, barev itn imenovalnih ednine blisek. Poleg polglasnika v pridevnikih, kakor so strašen, temen, piše Aškerc po Gregorčičevem zgledu tudi oblike s prehodom polglasnika v a: legak. teman, strašan, ipd.
A obliki pol in polu izkazuje naš pesnik nihanje v razmerju 5:2 v dobro stare oblike polu:
Polu — polusanje, polu mesec, opoludne, polutema, poluglasno, polunoči.
Pol — polboga, polnagih, poldnevno, polglasno.
Med starinske oblike sodi poleg drugih tudi zvalnik na -e, ki ga najdemo ne le pri Levstiku, marveč tudi pri Aškercu: »Pozdravljam te, brate balkanski!« — »Tite, Marce, oh, tu sem te našel!«
Starinsko barva Aškerčev slog tudi precej pogosta raba v živem govoru že davno mrtvih deležnikov na -ši, -vši in na -e, ki je z njimi pesnik skrajšal priredje ali podredje. Tudi v tej rabi je videti močan Levstikov vpliv. Naj navedemo nekaj primerov!
5 Celjski zbornik
Primeri skrajšanega podredja z deležniki na -ši ali -vši
In zadrgnivši vrv okrog vratu si — visi na njej.
(Iškarijot)
In podprši34 glavo si z rokama, v polutemi toži poluglasno ...
(Natanova prikazen)
... poki oni vsi se v pas mu. spregovori . ..
(Afanasij Sjemjonovie)
... ulovivši ga, ko j ga obesite!
(Afanasij Sjemjonovie)
Poljubivši tam Satanu konca kopit reče žalostno ...
(Satanova smrt)
Telesno pokazavši svojo moč pokažimo zdaj tudi moč duha!
(Slovenskim Sokolom)
Da, moj Alimed, modruje, prijatelj, pihnivši v zrak siv kolobar ...
(Bazarska parabola)
Kaj je mislil prerok modri, zadrgnivši ti obraz?
(Mohamedniki)
Turoin. pobegnivši iz Bude, uplenil nam mnog je zaklad ...
(Našli so rokopise)
Skrajšano podredje z deležniki na -e
Počasi govore si razbremenjuje vest. . .
(Mutec Osojski)
... svetuje jim mož govore ...
(Našli so rokopise)
In drže se za trebuh grohoče tako ...
(Satanova smrt)
Gledaje k tlom po ulicah sem bežal. . .
(Iškarijot) Roke na pršili si drže navskriž on reče modrecu poln spoštovanja ...
(Buddova čudesa)
Nekoliko starinskega nadiha daje Aškerčevemu slogu tudi raba predpreteklega čaisa, saj ga naš živi govor komajda še pozna, pa tudi malokateri pesnik ali pisatelj ga še zapiše. Zato tudi veljavna slovnica ugotavlja, da je »predpretekli čas oblikovno malo v rabi, ker ga večinoma lahko nadomesti pretekli čas.«35 Da nam bo raba pluskvam-perfekta v Aškercu razumljivejša, je treba nekaj razmisliti. Doslej so namreč naše slovnice pod precejšnjim vplivom klasičnih jezikov videle v tem času le tako imenovani antepreterit, saj so njegovo funkcijo videle predvsem v tem, da »izraža dejanje, ki se je zgodilo pred nekim drugim dejanjem v preteklosti«. To je tako imenovana pred-dobnost.36 Breda Pogorelčeva pa je ugotovila, da je antepreterit le ena izmed funkcij pluskvamperfekta, in to še precej postranska, kajti v vseh drugih funkcijah ta čas ni antepreterit, marveč pravi pluskvam-perfekt. Kot tak pa je relativni čas in večinoma kaže, da »se je s koncem njegove akcije začelo novo stanje, ki ima posledice ali v preteklosti ali v sedanjosti ali v prihodnosti.«37 Izraža tudi dejanje v zelo oddaljeni preteklosti, kar tudi že prejšnje slovnice omenjajo,38 nazadnje pa je lahko njegova raba celo modalna, zlasti kondicionalna.. »da sem bil spoznal ob tisti uri — krajše bi bilo trpljenje tvoje in moje.« (Ivan Cankar).
Da so vse te ugotovitve pravilne, lepo potrjuje Aškerčeva raba predpreteklega časa v LE, kajti od osmih primerov sta le dva v funkciji antepreterita. v viseli drugih pa je to pravi predpretekli čas, razen v enem. v katerem je »bil« samo mašilo, da je pesnik izpopolnil število zlogov v verzu. Značilno pa je. da v vseh teh osmih primerih rabi Aškerc le dovršnike.39
Pravi antepreterit vidimo v tehle dveh primerih:
In kakor bila se dogovorila,	<
tako sta kana res oba storila.
(Istorija o miru)
H govorniku tiho se je bil popel, sočutno pogledal v oči mu je žive ...
(Bajramska legenda)
Davno preteklost nam kaže tale primer:
Umrl sem že bil iin — prebudil se spet. Kdo ve, kaj mej tem pač preteklo je let?
(Legenda o zlati roži)
Sedanje stanje v prezentu kot posledico dejanja v preteklosti nam izpričujejo tile trije primeri:
Še veš, kaj mi včeraj bil tam si dejal?
(Herkulov kip)
Neznan kot bil je prišel in tuj ostane vsem ...
(Mutec Osojski)
Iz dna že dospela sta s svatbe bila od nož, trav povodnjih ovita še vsa.
(Balada o jezeru)
Tudi sam pluskvamperfekt lahko izraža stanje, zlasti v preteklosti, kar nam dokazuje primer:
In ko zasvital se je dan — bil zmrznil je berač Boštjan.
(Balada o sv. Martinu)
Zgolj mašilo pa je predpretekli čas v verzih:
O prešliih le sanjal sem dneh, zamislil bil v stare se čase.
(Na Kalemejdanu)
Narečna barva v Aškerčevem slogu
V slogu vsakega besednega umetnika je mogoče najti več ali manj odmevov iz njegovega domačega narečja bodisi v besedišču, bodisi v oblikah ali tudi v poudarku. Tak odmev je v Aškerčevem slogu še posebno viden v oblikah in poudarku, nekaj manj v besedišču. Za besedišče iz narečja naj zadostujejo tile primeri: baš, danj,40 dver,41 hleb12 v pomenu kruh, vrač, vračili, zvračiti.43
Odmev štajerskih oblik pa je večji; da navedemo nekaj primerov!
1. Med narečnimi oblikami je treba na prvem mestu omeniti sklonilo -oj v orodniku ednine ženske -a- sklanjatve, saj prav ta daje Aškerčevemu slogu barvo, ki je ne najdemo skoraj pri nobenem drugem pesniku. Le Kette jo je po njem povzel. To obliko rabi Aškerc zelo dosledno pri samostalnikih ženske -a- sklanjatve, in to ne samo takrat, kadar je sklonilo -oj poudarjeno, marveč analogno tudi v samostalnikih s poudarkom na osnovi; dalje tudi v pridevnikh, zaimkih in deležnikih, en primer pa imamo celo v ženski -i- sklanjatvi.
Primeri s poudarjanjem -oj pri samostalniku: pred temoj, z rokoj, z ž enoj, nad zemljoj, za goroj, z Moskvo j.
Pl ■imeri za nep cm d ar jeni -oj pri samostalnikih: pred hišoj, pred podoboj. s silo j, z levicoj.
Primeri pri pridevnikih: s svetoj, tajnoj, modro j, novoj, čarobnoj, belokamenoj, mirno j.
Primeri za zaimke: z manoj, s isaboj, ž njoj, nad njoj, s svojo j. s t o j.
Primer iz ženske -i- sklanjatve: nad vas j o j.
2. Aškerc dosledno piše skupini čre in žre: črez, črevljar, črezenj. črevlji, žreblje. Edino predlog čez je pod vplivom pismenega jezika zapisal 4-krat brez r.
5. Štajersko obliko dnes najdemo v LE proti knjižnemu danes v razmerju 5:7.
4.	Zelo dosledno piše naš pesnik štajersko obliko kak za književno kako: kak moli. kak tiho, kak tožno, kak odvrniti ipd.
5.	Za ljudsko narečno pre44 iz prejo, pravijo najdemo v LE tele primere:
... kip ta, pre, iz samega brona je vlit
(Herkulov kip)
.. . učitelji, pre, delali so čuda
(Buddova čudesa)
...Milijoni umirajo, pre, od gladu
(Satanova smrt)
6.	Skupini ti in dl, asimilirani v jugovzhodnih slovenskih narečjih v 1, sta značilni tudi za LE in sta v njih z neasimiliranima skupinama ti in dl v razmerju 4:1. 1. Plim.: je ukral, ni pala, palo bo, je napal — je padla.
7.	Zelo pogosto piše Aškerc štajerski podvojeni kazalni zaimek toti, tota, toto.
S. Narečno obliko daje Aškerčevemu slogu tudi poudarek. V LE beremo tele štajerske poudarke: otok, odpre, pogubljen, vspeli, se popneš, deteta, dekle, molite! ostanite! izzvenite! zberimo!
9. Štajerski — in tudi gorenjski — prislov koj45 za knjižno »takoj« in »kar« beremo v LE na dveh mestih v verzu: koj prideva, koj v domačijo« (Vojakova nevesta).
Zloženke. Tudi zloženke sodijo med opazne besede Aškerčevega sloga, še posebej zato, ker so precej nenavadne in po veljavnem pravopisu in slovnici nepravilno sestavljene ter tudi napačno pisane.46 So namreč take, ki imajo dva poudarka, prva beseda v njih pa je nači-novni prislov. Take zloženke je zelo rad pisal že Gregorčič.47 V LE najdemo tele: za Moskvo j belokamenoj, vila bajnokrasma, črnookili deklet, strune sladkoglasnc, slovesnoresen psalm, smolnatočrnili las, Perun srebrnoglavi, verze togepolne, Perun zlatobradi ipd.
MODERNA PODOBA AŠKERČEVEGA SLOGA
Slovanske izposojenke. Aškerčev slog v LE nima samo starinskega nadiha, marveč tudi takrat sodobno, napredno črto. Kakor mnogi drugi pisci pred približno osemdesetimi leti je bil namreč tudi Aškerc zelo naklonjen sprejemanju slovanskih izposojenk, saj so prav njega morda še najbolj spodbujala k rabi teh njegova potovanja po slovanskem svetu. Zato je prav pri njem vrsta mladih izposojenk dolga, za pesnika gotovo predolga, saj besedni umetnik ni časnikar. Pesnik bi se moral zavedati, da je treba pisati kar najčistejši jezik. Če hoče biti razumljiv tudi našemu preprostemu človeku. Te naloge se je Aškerc vse premalo zavedal, saj je samo v naši zbirki zapisal okrog 50 srbohrvaških in ruskih izposojenk in besednih ter stavčnih zvez, ne da bi jih bil pod črto ali a- opombah razložil.48 Poleg drugih je rabil zlasti tele: boja, broj. ne-broj. čaroben, čim, čuvstvo. diven. drug v pomenu tovariš, dučan. džerdan49, handžar, jadni, jedva. kleti,50 kist, magarac,51 motriti, očina,52 omladina, opasen, opasnost, oriti se, osveta, osvetiti se, ostaviti v pomenu zapustiti, nedostajati, otrov, p obeda,63 posetnik,54 proueavati, procvitati. proklet. pronikniti. pušiti. rob in robstvo, smelo, spas, svrha, šelati, tolpa, valjda,53 vztoeni,56 zlost. Značilne so tudi tele zveze: molkom molči, čudom se čudi,57 imenujem te vezirjem ipd.
Tujke. Kar smo ugotovili o rabi slovanskih izposojenk v LE, velja v polni meri tudi za odnos našega pesnika do rabe tujk. Tudi v tem pogledu je pesnik premalo mislil na besedno čistost našega knjižnega jezika, saj je samo v naši zbirki zapisal nič manj kot llb tujk, kar je za slovensko pesem, ki naj bo pisana v čistem jeziku, vsekakor preveč. Čeprav je s tujkami pesnikov slog zelo moderniziran, nikakor ni prav, da mora celo danes, po osemdesetih letih, brati ne le naš preprosti človek, marveč tudi izobraženec Aškerčeve pesmi s slovarjem tujk v roki, pa niti v Bradaču niti v Buncu ne bo našel vseh, ki jih je pisal Aškerc. Njegove tujke so iz klasičnih in romanskih jezikov, zelo veliko jili je iz arabšične in turščine, kajti te je pesnik povzel iz govora in pismenega jezika na slovanskem jugu. Ne da bi našteli vseh 116 tujk v LE. naj navedemo le tiste, ki jih še danes moramo iskati po slovarju. Mednje sodijo: fibula,58, gaz ali gaza,"'9 liuri ali liuris,60, mujezin,61 moka.02 nargile ali naržile,03 perivoj,64 pagoda,63 siharit ali svbarit.66
Ob koncu tega poglavja, ki smo v njem pokazali vse vrste opaznih besed in oblik, zaradi katerih je dobil Aškerčev slog te ali one zan j tako značilne barve, naj omenimo še nekaj nadrobnosti.
I. Mikavno je, da je Aškerc posebno rad pisal glagole pete vrste namesto po prvem po drugem razredu. Vemo, da je med prvim in drugim razredom te vrste v našem živem govoru zavladala bujna analogija, tako da je cela vrsta teh glagolov prešla iz drugega v prvi razred. To pomeni, da se sedanjik glagola jahati utegne glasiti jaham
ali jašem. Aškerc je kot Štajerc večinoma pisal primer »jašem ;< z jo-tacijo, ki je značilna za drugi razred pete glagolske vrste. Prim.: dišem, dvižem, jašem, pri jašem, pišem k nedoločniku pihati in po-kapljem k nedoločniku pokapati. Vse te oblike se tudi sicer rabijo v knjižnem jeziku, le dvižem je malce nenavadno, zato ga »SP 1962 ni zapisal.
2.	Veznik ali poudarjeni prislov i, ki ga danes rajši zamenjavamo z in, celo, tudi. je Aškerc večkrat zapisal. Prim.: Za boj ta krvavi vadimo poslej i mi Slovani se za rana, molitev je dobra i vaša. I jaz sem takšen božji liram; i jaz jo imam v spomin zmage.
3.	Staroccrkvenoslovaiiski prislovni primernik lntnje je dal v slovenščini monje, po podaljšanju notranjih kračin pa manje. Ko je odpadel končni e, smo dobili v severozahodnih narečjih in v knjižnem jeziku obliko manj, zlasti v vzhodnih narečjih pa menj.6' lako piše tudi Aškerc: Boga ljubite menj ko hudiča; menj bilo trinogov, menj bilo robov.
4.	Pri pridevnikih, ki označujejo barve, po veljavnih slovničnih pravilih tvorimo primernik in presežnik le opisno, pri Aškercu pa najdemo tudi pravilno stopnjevanje: tema najornejša pada...
5.	Starinski nadih daje Aškerčevemu slogu tudi pridevnik »cen«, saj ga sicer rabimo le v primerniku in presežniku — cenejši in najcenejši. V osnovniku rajši pišemo podaljšano obliko »cenen«. Prim.: Ni drag. sila cen je.
6.	Nedoločni zaimek »vsaki« rabi Aškerc po takratni splošni navadi pridevniško: Slovenec vsaki bodi sokol hraber; a življenje to samo ob sebi — s čim plača ga vsaki zemljan?
7.	Raba krajevnih prislovov gor in gori ter dol in doli je v LE še povsem neurejena, ker pesnik mi ločil tožihiikov dol in gor od mestnikov doli in gori. Tako je napačna njegova raba v primerih: ozira pač se često doli. a ko duh tvoj z raja doli se ozrl bi: stok. vzdihe še čujem tam gor. kdo gor tam na svodu visokem sestavil je ta mozaik?
PESNIŠKI SLOG V LE
A drugem delu bo naša razprava prikazala Aškerčev pesniški slog, zato bomo v njem govoril o tropu — metafori in metonomiji — o glasovnih in besednih figurah ter o metriki. To poglavje bo nekatere dosedanje sodbe o Aškerčevem pesniškem slogu potrdilo, še več jih bo pa ovrglo. Res je. kar pravi Slodnjak. da »je Aškerc vedno laže logično pripovedoval, dramatično zapletal in aforistično razreševal snovi, kakor da bi jih klical z lirskimi ioni in podobami v bralčevo zavest.«68 Ne velja pa o Aškercu preostra Gregorčičeva sodba, češ da »je Aškerčev pesniški slog tako suh in brez vseh pesniških lepot, da drdra kakor kmetski voz po kraškem kamenji.. ,69 Ako bi bilo dobesedno res tako, bi v Aškerčevem pesniškem slogu zaman iskali lepih okrasov, tropov in figur. Tale razbor nam bo dokazal nasprotno resnico,
da je skoraj ni v poetiki figure, ki je ne bi našli v LE. Pač pa je izrazito jasen Aškerčev odpor proti Stritarjevi formalistični šoli in prav tako proti stalnim pesniškim oblikam, kakor bomo videli spodaj. Prav v tem je Aškerčeva pesem že nakazala prehod k prostim oblikam, ki jih je za njim naša moderna razvila do kar najvišje mere in stopnje.
TROPI
Pri tropih govorimo o rabi besed v prenesenem pomenu in jih delimo v metaforo in metonomijo. Metaforo delimo dalje v imensko in glagolsko. Imenska metafora pa je popolna ali komparacija in delna, ki v nji predvsem govorimo o ukrasnem pridevniku, medtem ko je glagolska povečini personifikacija. Najprej si oglejmo primere popolne imenske metafore v LE.
Primeri iz komparacije:
Konjič tvoj mi dirja ko piš!
(Vojakova nevesta)
(Oči) črne (so) ko temna brezmesečna noč
(Delavčeva hči)
Obraz tvoj. oh, bled je ko zid!
(Vojakova nevesta)
In zdaj razcapan je berač
in bos ko gos Boštjan kovač.
(Balada o sv. Martinu)
Glej, vrat ima silen ko mlad kakov bik ...
(Herkulov kip)
Pač, iz množice stopi mladenič jak,
kakor jelka je raven in visok je ...
(Afanaz i j Sjemjonovič)
Tolst in debel ko pustno je prase ...
(Satanova smrt)
\ Aškerčevi komparaciji. kakor smo videli, nastopajo kot predmeti, s katerimi so drugi predmeti primerjani, predmeti iz živalskega sveta in iz narave sploh in iz kmečkega življenja: oči so črne ko noč, obraz je bled ko zid, kovač je bos ko gos, ima vrat ko mlad bik, mladenič je raven kakor jelka. Torej same kmečke primere, ki je o njih dejal Oton Župančič, da bi »dal zanje cekin.« S tem je obenem potrjen Aškerčev realistični, stvarni in naravni slog.
Ukrasni pridevki. I krasni pridevki so navadno najpogostejša značilnost pesniškega sloga, zato jih najdemo tudi v LE dolgo vrsto, in to predvsem v obliki pridevnikov, med katerimi je mnogo stvarnih, ki resnično pripadajo osebam in stvarem, še več pa je metaforičnih, iz-virajočih iz komparaeije. Posebno ljubi so našemu pesniku pridevniki: beli, krasni in prekrasni, lepi, sveti, zeleni in zlati.
Beli so pri Aškercu: cvet, Cerke&ke, dan, družice, hleb, hram, k a pel i ca, lasje, Ljubljana, oblaček, oblačila, robec, svet, šotor in vila.
Krasni in prekrasni so: boj, brlog, dan, grad, graščina, hiša, krsta, mir, obraz, pesem, pismena, rožica, svetišče in vila.
Smeli so: govornik, krotitelj, most.
Zeleni so: gaj, gozd, ravnina, ravan, turban.
Zlati so: čaša, dan. križ. lanec, oblak, plašč, prestol, skleda, svetilka, svoboda, up, in zibel.
Pisani in pestri so: čilim, freske, gneča, legije, množica, poslanci in turban.
Lepi in prelepi so: dan, dekle, fant, kapelica, obraz, oči, ples, roža, usta.
Sveti so: hrepenenje, reka. pesem, senca, stremljenje, voda. zemlja.
Manj številni pa so primeri: jasen dan, solnčni žarki, tihi gozd, hrabra pest, močna pest, težka pest, žalni krik.
"V visoki stopnji ali elativu nastopajo ukrasni pridevki s predpono pre: predrzne misli, prekrasna hiša, pregrešno vprašanje, prekrasen brlog, prelestne vasi, prelestna noč, prelestna usta, prenežno srce, prepestra množica, preslani epigrami, presrečni človek, presveta nebesa, pretesni tir. pretežke skrbi ipd.
Glagolsko metaforo ali personifikacijo prikazujejo tile primeri v
LE:
Žarki poljubljajo vso pokrajino,
zlatijo livado in log ...
(Poslednji žarki)
Kak smelo turban pestri
na glavi ti sedi!
(Sopotnik)
Topov grom in pušek razsaja!
(Na Kale-mejdanu)
Kajkrat že boben je pel!
(Selamlik)
in v žile gre vino, divja bakanal...
(Caligulove igrače)
Pala kap mu je menda od smeha.
(Satanova smrt)
Metonimija
Metonomija pomeni splošno zamenjavo oseb, reči in pojmov. V LE je vidna iz tehle primerov:
Ne veš še, črvič moj nežni...
(Pokaj...?)
Ugiblje vsa Roma zelo radovedna ...
(Legenda o zlati roži)
Pod čelom prikrita dva oglja gorita ...
(Ponočna potnica)
In drže se za trebuh grohoče tako. da dvorana bobni in se stresa ...
(Satanova smrt)
Tam zdaj vene na tujem moj beli cvet . ..
(Afanasij Sjemjonovič)
Poseben primer metonomije je sinekdoha. ki v nji pesnik zamenja določeno število z nedoločnim ali ednino z množino. Prim.:
Sto vil bo na svatbi, sto belili družic.
(Balada o jezeru)
Sto parov v plesu se vrti.
(Poslednja straža)
Po sto in sto vsak imel je gradov ...
(Istorija o miru)
Nikdar več sužnjik Bolgar ne bo tvoj —
(Šumi, Marica)
Zamenjavo občih in lastnih imen, ki jo imenujemo anionomazija, nam izpričujeta primera:
Hotel bi živeti — Robinzon nov...
(Prinki po)
Od Betlchema je trpljenja pot do Golgate se vila tvoja kruta ...
(Božična pesem siromakova)
FIGURE
Figure so poleg tropov najlepša značilnost pesniškega sloga. A njih daje pesnik besedam poseben pomen in poseben poudarek, zato govorimo o besednih figurah. Pa tudi glasove rabi pesnik na poseben način, v posebnih razvrstitvah, jih na poseben način ponavlja ipd. \ tem primeru pa govorimo o glasovnih figurah: o aliteraciji, asonanci in rimi.
Glasovne figure
Aliteracija je posebno razvrščanje in ponavljanje istih »oglasnikov ali njihovih skupin. Prav ta glasovna figura je za Aškerčev slog posebno značilna, saj ga prav ta, poleg kratkih stavkov, dela trdega in odrezavega, kar pa velja seveda le za prvi del LE, medtem ko je v drugem delu že videti znamenja gostobescdmosti, kakor je ugotovil Slod-njak posebej za pesnitev Zakaj je v brlogu nastal nemir, saj jo imenuje »oblikovno prisiljeno, mnogo preobširno in pregostobesedno basen.:70
Nekaj primerov trdega sloga z aliteraeijo:
Ne goni jih iz stanovanja polnagih venkaj v mraz in mrak!
(Jaz)
Ne vem. kaj je življenje, smrt, neznana srd sta mi in črt...
(Jaz)
Na turbane pisane sije in vmes na rdeč kje kak fes.
(V Husrev-begovi džamiji)
Ob puško v zametu oprt stoji na straži mrtev, trd.
(Poslednja straža)
Priplava oblak mu na čelo črn . ..
(A f a n a s i j S jem j on o vi č)
Tam mrak in mraz — smrt sama tam kraljuje ...
(Sveti ogenj)
Asonance v LE ni nobene.
Rime
O Aškerčevih rimah so bile doslej izrečene skoraj same negativne sodbe. Menda je najhujša tale Gregorčičeva: ». . . od Aškerca popravljati t:i ne dam, ker nima sluha ne za blagoglasje ne za rime. Samo v zadnji pesmi Zrinjski in Frankopan ima v sedmih kiticah rime, katerih bi
nikoli ne zapisal Tvoj — Šime.«71 Malo mileje se je o Aškerčevih rimah izrazil Slodnjak: »... rim pogosto nima, in ako jih ima, jih ne izbira predolgo. Neredko ima jako ohlapne .. .«72
Najdrobnejši pretres rim v LE omenjene sodbe le doloma potrjuje. Od 82 pesmi jih je res nekaj brez rim, a samo 7, tako da je rimanih kar 92 odstotkov. Čistih moških rim je 13, čisto žensko rimo pa ima le ena pesem. Najljubša je v LE Aškercu mešana rima, se pravi moška in ženska v isti kitici hkrati, saj jo najdemo v nič manj kakor 63 pesmih, med njimi pa je tucli več tekočih rim. Te zadnje seveda tvori pesnik večinoma z naslonkami: se, je, me, mu in nas. Prim.:
jezite se pesen je brani nas večen je	premotravaj me
bojite se resen je kani1 nas neoporečen je	proučavaj me
vgasne mu jasne mu
Da Aškerc v resnici ni dolgo izbiral rim, dokazuje v I.E dolga
vrsta nepravih rim pri »oglasnikih in nečistih rim	pri samoglasnikih. Nekaj primerov nepravih rim:
obraz kras stas doboš vnet	nit	popred liop
nas obraz olbraz mož Mohamed Vid	svet grob
smrt oprt srd trd
Nekaj primerov nečistih rim:
grob neb roj strah bolj kak vspeh sred pekla
rob nocoj rokah nizdol v skrbeh pritekla
Med prave in čiste rime pa je treba šteti primere rim »močij« — mladi, kajti —ij v rodilniku množine je bila samo Levstikova grafična reforma, medtem ko so seveda govorili »moči«. Prim.:
vasi j oči j noči j časti me ti godi spi kosti j
mudi žari očmi dnij ljudi j dnij dnij ledeni
Da Aškerc le ni bil popolnoma brez posluha za rime, nam poleg 92 odstotkov rimanih pesmi v LE dokazujejo tudi številne rime, ki jih je zapisal celo v istem verzu. Prim.:
Glej, v duši sem ga nosil
obraz ta nekdaj jaz.	^^
Revi lepota opasna je dota ...
(Delavčeva hči)
Nocoj grem na desni breg tvoj!
(Ponočna potnica)
Ves čoln že je skoro je poln.
(Ponočna potnica)
Spet dilia božji sveži zrak, kako legalk nra je korak!
(Osvoboditeljiea sužnjev)
Sladke, gladke besede teko nam iz ust, a lažniva je vsaka in kriva.
(Satanova smrt)
O razvrstitvi in zaporednosti rim bomo govorili pri kiticah v zadnjem poglavju.
Besedne figure
Že zgoraj smo ugotovili, da je Aškerčev pesniški slog zelo bogat z besednimi figurami, saj je skoraj ni v poetiki take, da bi je ne našli v LE. O teh podobah in zgoraj navedenih primerih je dejal Ivan Cankar, da »so jasne, enostavne, brez pisanih olepšav, brez besedičenja — prijel bi jih človek.«73 Ravno besedne figure oporekajo sodbam, češ da je Aškerčev slog preveč prozaičen. Ker hoče naše razglabljanje dokazati, da njegov slog prav glede besednih figur ni prazen in suh, hočemo prikazati to bogastvo v LE.
Iteracije. Na prvem mestu je treba omeniti vse vrste ponavljanj ali iteracij, kot so: anafora, epifora, anadiploza, epanalepsis in gemi-nacija.
Od devetih primerov anafore ali ponavljanja istih besed na začetku verza naj navedemo tele tri:
pel si o ljubezni, pel o domovini...
(Pred spomenikom Petofijevim)
zdaj si zadolžen povsod, zdaj gre vse križem po hiši, zdaj gre vse rakovo pot. ..
(Selamlik)
in te pesmi mu šume po glavi in te pesmi mu zvene še v duši ...
(Natanova prikazen)
Primer za epiforo. ponavljanje besedi na koncu zaporednih verzov:
I o od kamenčkov žlahtnih leskeče se vse in od biserov samih bleskeče se vse.
(Bajka o odprtem nebu)
Od petih primerov naj navedemo tri primere anadiploze, ki se v nji ponavlja beseda na koncu prejšnjega in na začetku prihodnjega verza:
svetilka zlata v njem gori, gori vse dni in vse noči.
(A ečna luč)
znancev cesto, drugo v zvestih, drugov zvestih in častilcev
(Firduzi in derviš)
Osvetljuje v klopi glavo sivo, sivo glavo Natana rabina
(\atanova prikazen)
Primeri za epanalepsis, ponavljanje iste besede na začetku in ob koncu istega verza:
Postoj nad njoj, postoj!
(Oblaku)
vse stanove tu vidiš pomešane, vse —
(Satanova smrt)
Bolan si, moj ljubi! Kaj ne da, bolan?
(Bajramska legenda)
Od enajstih primerov geminacije, podvojene besede v istem verzu, naj jih navedemo pet:
Da narod, da narod naš živ pokopan .. .
(Vesni)
šumi, šumi Drava ...
(Ponočna potnica)
pa iščejo, iščejo dalje .. .
(Našli so rokopise)
Le tiho. le tiho, dekle!
(Vojakova nevesta)
I o bil je pot, to bil je pot iz mesta ...
(Iškarijot)
Ježka, težka je ločitev in slovesa grenka ura!74
(Kaznovani paša)
Ne zameri, ne zameri, da pokaral sem te javno!73
(Kaznovani paša)
Nekaj primerov za a nominacijo,76 pesniško figuro, pri kateri sta povedek in predmet iz istega korena. V slovnici pravimo tej figuri notranji ali vsebinski objekt:
Nikdar sanj ne sanjaš zlatih
(M oh a m ed a nk i)
piš hladen piše s Patre ...
(Brat Slovak)
Z Ormazdom boj bije večni demon Ah rima n.
(Firduzi in derviš)
Zaradi živahnosti pripovedovanja pesnik velikokrat opusti vse vezniike, kar imenujemo asindeton. Nekaj primerov:
Slovanska hrabra, močna, težka pest.. .
(Slov ensk i m S ok ol om)
vila zračna, živa, krasna se mi zdiš!
(Srbsko dekle)
... moli, posti, pokori se ...
(Praniloča)
in polj brezmejnih, njiv, vrtov, lesov.
(Istorija o miru)
Nasprotno pa mnogokrat pesnik vse člene poveže z in, kar imenujemo polisindeton. Nekaj primerov:
kar hira nas in strada in zmrzava ...
(Božična pesem siromakova)
I o šum je in lirum je in lirup ...
(Zakaj je v brlogu nastal nemir)
in Seit in Ilir in Panonec in Galec ...
(Caligulove igrače)
Zaradi jedrnatega sloga pesnik mnogokrat izpusti kak stavčni člen, največkrat povedek. To figuro imenujemo elipsa. Nekaj primerov:
Delavec oče moj, delavka mati!
(Delavčeva liči)
če lakota v deželi — kaj za to!
(Istorija o miru)
in kakor bila se dogovorila...
(Istorija o miru)
Vse vrgel v tempelj!
(Iškarijot)
Aposiopeza pomeni figuro, pri kateri zamolčimo konec misli. Primer:
Kaj ne veš, da vrana vrani...?
(Kaznovani paša)
Pomembni so tudi nagovori ali aposlrofe. Primer:
Vzidi, vzidi, solnce že, dan svobode naš brez kraja!
(Na Velegradu)
Svobodo si zlato mu vrnil, gospod.
(Najlepši dan)
Hej, junaki, vince pijte!
(Mca Kulpa)
Med figurami imamo tudi govorniško ali retorično vprašanje in tudi odgovor. Primer:
O rojenice! Zakaj pač mu v zibel dote nasule ve niste svoj čas? Dote?! — Oh, saj jo tu nosim na licih!
(Delavčeva hči)
Oh, kam, oh kam z maiioj letiš čez ravni, čez hribe, čez reke?
(A ojakova nevesta)
Kaj, dob stoletni, stresaš veje svoje?
(Perunov žrec)
Klimaks pomeni figuro, pri kateri izražamo neke lastnosti z vedno močnejšimi izrazi. Primer:
In žena vzravna se, glej, veča se, rase — ves čoln je že skoro je poln.
(Ponočna potnica)
Grešil sem, prevzvišcni mojster, grešil sem hudo, prehudo ...
(Grešnik)
A" liiperboli pretiravamo lastnosti m dejanja. Primer:
Zlata podedoval na kupe, zlata priženil celo kad.
(Večerna molitev siromakova)
Boj ljuti že besni tri dni. v potokih teče rdeča kri . ..
(Mirza)
Vse pisano po tratah danes ljudstva!
(Perunov žrec)
Ironija ali zasmeli je pri Aškercu kaj pogosta, mnogokrat pa preide v oster zasmeli ali sarkazem. Primer:
Derviš Mahmud mi se smili, ker bolan je revež hudo ...
(Firduzi in derviš)
Pomislite, kakšen je to požeruh: v dneh petih pojedel je 011 že pet muh!
(Zakaj je v brlogu nastal nemir)
O sancta simplicitas! Ha-ha-ha-ha! na ves glas Caligula se zakrohoče ...
(Caligulove igrače)
4 Celjski zbornik	49
A pod jastrebjim nosom drže se v zasmeh usta bleda, sarkastna, široka .. .
(Satanova smrt)
Čestitam ti na včerajšnji kupčiji, apostol, lie!
(Iškarijot)
Antiteza ali nasprotje je figura, pri kateri vežemo dva nasprotujoča si pojma v miselno celoto. Primer:
Vesoljnost jaz sem, ti — atom.
(Jaz)
Ti oče suženj — sin vladar ...
(Mirza)
Ni preproga, ki on tke jo — pesem piše, dolgo, krasno: ep os Šah-Name
(Firduzi in derviš)
oči žare ti živo, a bled je tvoj obraz
(Mutec Osojski)
I, kaka v brlogu je totem navada? Trije tu so siti. a jcden tam strada!
(Zakaj je v brlogu nastal nemir)
Oksimoron ali bistroumni nesmisel je tista figura, pri kateri vežemo dva izključujoča se pojma v eno celoto. Primer:
Kaj treba luči v — grobu!
(Osvoboditeljica sužnjeva)
Hiazem pomeni zamenjavo stavčnih členov v drugem delu stavka. Če ju zvežemo. pisana drug pod drugim, dobimo namreč grško črko »hi«, po kateri je figura dobila ime. Primer:
Pod sabo j vidi vse in vse motri.
(Slovenskim Sokolom)
Nesmrtnost pijo iz čaš zlatih, iz zlatih tam skled jo jedo ...
(Na mohamedanskem grobišču)
Tavtologija nastane, če navajamo različne besede, a pomenijo en sam pojem. Primer:
jaz razdereni, raztrgam prijateljsko vez . . .
(Satanova smrt)
mirno ozre se po gostili, mirno reče jim in pravi...
(Firduzi in derviš)
kot sina suženjske krvi prezira, zaničuje ...
(Mirza)
To šum je in liruni je in lirup . . .
(Zakaj je v brlogu nastal nemir)
Tudi ljudska števila tri, sedem, devet lahko štejemo za posebnost pesniškega jezika. Primer:
Boj ljuti že besni tri dni...
(Mirza)
»Kan devete dežele!« šepeče ves zbor ...
(Satanova smrt)
Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let?
(Mutec Osojski)
hi ko je na Osojali napočil tretji zor ...
(Mutec Osojski)
Paradoks je nepričakovana zaključna trditev, ki zaostri presenetljivo misel. Primer:
Ne velevaj loviti Tatarja tam! Saj Tatar — si ti. Ivan Vasiljevič, ti utrgal si rožo mi. ljubico, ti ukral mi Natašo, nevesto si!
(Afanasij Sjcmjonovič)
Za pesniški slog so pomembne tudi pomanjševalnice ali deminu-tiva. V Aškercu najdemo tele: bratec, črvič. hiška, kapelica, konjič, ladjica, ljubica, lučica, oblaček, rožica, vin.ee in vetrič.
Eksklamacija pomeni vzklik, ki nastane v pesniku iz močnega duševnega pretresa. Prini.:
Oh, še nocoj — v ljubezni skleneš se z menoj!
(Skala v Savinji)
Hej, kak smo jih bili sovrage!
(Vojakova nevesta)
Hej, jimaki, vince pijte!
(Mea Kulpa)
Hej, kakšno življenje, oh, vi Sibariti!
(Zakaj je v brlogu nastal nemir)
Ah, južna noč, prelestna ta!
(Poslednja straža)
Tudi inverzija je posebna pesniška figura. V nji imamo zaobrnjen besedni red. Pri pesnikih ga najdemo predvsem v zapostavljanju prilastkov, kar je v LE skoraj splošen pojav. Nekaj primerov: na polji širnem, konjiček krilati, v gomili častni svoji, v besedi naši, na zemlji sveti, boja najljučjega, v boju tem kulturnem, za boj ta krasni, zakon svoj železni, na glavi ruši, srp lunin, po ulici tej čaropolni, mati mlada, robec bel, tema najčrnejša itd.
Dalje dobimo inverzijo v zaobrnjenem besednem redu celotnega siavka. Prini.:
Rajša razkrila obličja bi svojega kras ...
(Haremski roži)
derviš Mahmud mi se smili ...
(Firduzi in derviš)
mir med nama kraisen vlada
(Istorija o miru)
Tam z lučjo bil svojoj prižgal...
(Grešnik)
Nazadnje najdemo inverzijo tudi v zamenjavi pridevnika in svo-jilnega ali kazalnega zaimka. Za LE p rim.: žive svoje dni, beli ta svet, divji ta krik, nadležni ta godec, prelestni tvoj stas, v prozorno to gaz ipd.
K tropom in figuram lahko dodamo tudi ljudska rekla in splošno ljudsko izražanje. Pri Aškercu najdemo tale: Pokopali ubogo so paro. ubijam se pri delu, premeril že sem križem svet, vse dobi se za denar na svetu, so do grla pijani in siti, izpiti je čašo do dna, oborožen od pet do brade, od vin in jedij vse mize se šibijo, do pasu visi mu brada siva, na sleparje svoj žolč si izlil, napasel si je oči, v kalni vodi loviti; sam ne vem, kje stoji že mi glava.
Etični daliv
Iz ljudske pesmi je prišel v umetno slovstvo tudi tako imenovani etični da ti v,77 to je dajalnik, ki pravzaprav ni nikak stavčni člen, marveč izraža le čustvo govoreče oseke. Iz dolge vrste teli v LE naj jili navedemo nekaj:
ln Ahasver, čevljar predmestni stari, pred liišoj mi sedi...
(lškarijot)
Tam v celici tesnobni leži mu nemi brat...
(Mutec Osojski)
On smelo premeri ti križem ves svet...
(Pegaz in osel)
pa ti tragokomedijo gledam — zgodovino naziva jo svet.
(Ti t us M are us)
lep fant Dam Antonio Gosta baš ni —
(Legenda o zlati roži)
tu stojiš mi pesnik ...
(Pred spomenikom Petofijevim)
Konjič tvoj mi dirja ko piš!
(Vojakova nevesta)
Na trati stojita tu mizi jim dve ...
(Zakaj je v brlogu nastal nemir)
IZ METRIKE V LE
Že zgoraj smo omenili, da Aškerc ni bil naklonjen stalnim pesniškim oblikam, da je bil odločen nasprotnik Stritarjeve in Ciimpermanove formalistične šole in da je glede tega s svojo pesmijo tvoril preliod k moderni. O teh svojih nazorih je tudi sam govoril mladim pesnikom: »Svarimo pa Vas in vse začetnike še enkrat pred vsemi stalnimi pesniškimi oblikami, kakršen je n.pr.: sonet. Skoro vse takšne stare oblike si je iznašel in izmislil dogmatično-formalistični duh romanski. Svoboden in pravi pesniški duh si dandanes ne da več vezati peroti! Oblika se mora ravnati po misli, ne pa misel po obliki! Navdušene, moderne pesmi si ne moremo misliti v pedantično — okorni sonetni obliki.«78 Tako je Aškerc učil Ketteja, našega drugega mojstra sonetov!
Aškerca so potemtakem dušile vse vezane, stalne pesniške oblike, zato ni pisal ne sonetov ne glos ne trioletov ne gazel. Po Slodnjakovem mnenju »ga je ovirala celo lastna, čeprav v zadnjih letih vse bolj in bolj sproščena verzifikaeija.«79 Boj za svobodo mu je iz družbenega in narodnega življenja bolj in bolj silil tudi v pesniški slog.
"V LE je bil Aškerc šele na začetku te svoje nove poti. Res ni pisal vezanih oblik, nikakor pa ni mogel popolnoma prezreti vseh pravil metrike, če je hotel postati in ostati pesnik. Zato je, zlasti pod vplivom ljudske pesmi, pisal pesmi v določenih stopicali, verzih in kiticah, četudi jih je nepretrgoma spreminjal in variiral po svoje.
Siopice. — Med dvozložnimi stopicami 11111 je bil jamb trikrat ljubši od troheja, saj je v LE spesnil v jambu kar 32 pesmi, v troheju pa le 12. Med trozložnimi stopicami pa je pri njem na prvem mestu amfibrah s tridesetimi pesmimi, medtem ko je v daktilu in anapestu zapel le po štiri.
I erzi. — Med verzi zavzemata prvo mesto tristopni in štiristopni amfibrah, vsega skupaj v dvajsetih pesmih, takoj za njima pa je štiristopni jamb v devetnajstih pesmih. Druga polovica pesmi v LE pa je glede na verze zelo pisana: sedem je tristopnih jatmbov, šest petero-stopnih jambov, devet je štiristopnih trohejev, dva sta tristopna troheja, štirje so ali tristopni ali štiristopni daktili, deset verzov pa je glede na siopice povsem mešanih. Enkrat tsamkrat nastopa srbski deseterec, medtem ko so štiri pesmi spesnjene v anapestu. Tako tudi tu vidimo Aškerčev odpor proti stalnim verzom, saj ni npr. nobene pesmi spesnil v heksametru, pentametru, endekasilabu ali v čistem aleksandrincu.
Kitice. — Tudi stalnih kitic — tercin, kvartet, oktav in decim Aškerc ni hotel pisati, marveč je pesnil kitice od dveh do sedmih verzov, in še te je poljubno spreminjal. Najljubše so mu v LE štiri-vrstične kitice, saj te najdemo kar v šestinšestdesetih pesmih, torej v enainoseindesetih odstotkih pesmi. Na drugem mestu so dvovrstičnice, v njih je spesnil pet pesmi, na tretjem pa so pesmi brez kitic — štiri pesmi. V treh pesmih imamo pet vrsti 611 ice, v dveh šestvrstičnice in v eni sedemvrstičnice. Ena pesem je povsem mešana, sestavljena iz dvo-vrstičnih in trovrstičnih kitic. Ker nam nudijo najbujnejšo razvejanost prav kitice s tristopnimi in štir rs topnimi anifibrahi, jih hočemo ponazoriti v shemah.
1. Pozdravljam te, Vesna, iz srca globin, tolažbo po zemlji troseča! Budilka življenju planin in dolin, k ljubezni, veselju vabeča.
u —	u	u -	u	u	— u	u —	a
u —	u	u —	b	u	— u		b
u -	u	u —	u	u	— b	u —	a
u —	u	u —	u	u	— u		b
Vesni, iz LZ 1884, LE 9.
2. Na postelji smrtni kralj stari leži,	u —	u	u —	u	u	— u	u —
pri postelji hči mu jedina kleči.	u —	u	u	u	u	— u	u —
Sosedi so snubit jo prišli trije.	u —	u	J —	u	u	— u	u —
vsem trem je kraljičina vžgala srce.	u —	u	u —	u	u	-b	u —
Najlepši dan, iz LZ 1883, LE 96.
5. Glej jezera, ljubi, globoke vode! Globočja ljubezen je moja za te!
u — u u — u
u —	u	u —	u	u —
u —	u	u —	u	u —
Balada o jezeru, iz LZ 1887, LE 94.
a a b b
a a
Lestenci razlivajo luči neb roj.
Noč v veliki džamiji v Metkki je Sveti
prečaral spet bajram v dan bajen nocoj.
u —	u	u	— u	u —	u	u —	u	a
u —	u	u	— u	u —	u	u —		b
u —	u	u	— u	u —	u	u —	u	C
u —	u	u	— u	u —	u	u —		b
Bajramska legenda, iz LZ 1895, LE 190.
5. Po trgu atenskem od kraja do kraja	u — u	u —	u	u —	U i
poet Phila le t h se počasi sprehaja.	u — u	u —	u	u —	u :
Pred Herkula kipom nakrat obstoji.	u — u	u —	u	u —	b
z rokama na hrbtu junaka motri.	u — u	u —	u	u —	0
Herkulov kip, iz LZ 1893, LE 105.
6. Da popneš se v zrak. nedostaje ti sil. Za vzlet tak posebnih, veš. treba je kril! Pega z u Zeus jih je visiva ril, magarcu ni jih podaril.
u	— u	u —	u	'J —	u	u —
u	— u	u —	u	u —	u	u —
	— u	u —	b	u —	u	
	— u	J —	u	u —	u	
a a b b
a a b b
Pegaz in osel, iz LZ 1891, LE 140.
Teh šest primerov naj zadostuje za dokaz, kako je Aškerc znal prikazovati v najrazličnejših variantah štiristopni amfibrali ali pa ga je kombiniral s t ris topnim tako, da je uporabljal vse tri mogoče verze — hiperkatalektičnega, katalektičnega in akatelektičnega. Prav podobne variante vidimo pri tristopnem amfibraliu, ki ga je menjal z dvogtopnim, pa tudi pri daktilih in anapestih, manj pa pri trohejskih in jaimbskih verzih. Iz vsega tega spet lahko sklepamo, da bi pesnik, ki bi bil prav brez vsakega posluha za metrum in ritem, kaj takega ne zmogel.
Zapovrstnost rim. — Že pri pregledu kitic smo omenili, da je Aškerc najrajši pesnil štirivrstičnice, saj jih je v LE 81 odstotkov. Zato bo najbolje, če si zaporednost rim ogledamo prav iz njih.
A" petih pesmih najdemo nenavadno pretrgano rimo: a a b a
V štirih naletimo na zaporedne rime: a a b b
V šestih pesmih je zapisal prestopne rime: a b a b
40 pesmih pa beremo navadne pretrgane rime: a b c b Skupno je tedaj v preirganih rimah spesnil 45 pesmi, kar znaša v LL 55 odstotkov vseh pesmi. Oklepajočih rim v naši zbirki ni. Zanimiva pa je še zapletena razvrstitev rim v petvrstičnicah, šestvrstie-nicah in sedemvrstienicah:
v petvrstičnicah je zaporednost rim takale: a b c c b v šeslvrstičnicah si rime takole slede: a b a b c c v sedemvrstičnicah pa najdemo zaporednost: a b b c c d d
MAŠILA V VERZIH
Med slabostmi Aškerčevega pesniškega sloga, še posebej v metriki, smo že prikazali njegove neprave in nečiste rime, nepotrebno opuščanje rim. silo, ki jo je pesnik delal knjižnemu jeziku, zlasti z narečnimi poudarki, in gostobesednost, ki vanjo že zahaja v naši zbirki. Semkaj je treba prišteti še mnogotera nepotrebna mašila v verzih, h katerim se pesnik zateka v želji, da bi bil verz popoln, a so vsebinsko brez slehernega pomena. Ta mašila so predvsem osebni zaimki, poudarile, a nepotrebne členke, pa tudi krajevni in časovni prislovi. Naj navedemo le nekaj takih primerov:
Kak tiho, kak tožno ti morje ležiš!
(V gondoli)
Počasi, počasi, ti ladja!
(Po Bosporu)
O lepi, o lepi ti svet!
(Pomladnja oda siromakova)
Tu združim zdaj se jaz s teboj!
(Skala v Savinji)
Zakrivaj, gaj, me til
(Iškarijot)
Ta dim oskromnili naših tu darov ...
(Perunov žrec)
prišle v raj so k nam gor skoz oblake ...
(Natanova prikazen)
najboljše, da v jamo pogledat pač gremo!
(Zakaj je v brlogu nastal nemir)
v dneh petih pojedel je on že pet muh!
(Zakaj je v brlogu nastal nemir)
umolkni i i moj spev!
(Tujega goslarja poslednja pesem)
A jedino je rožico meni on vzel...
(Afanasij Sjemjonovič)
Če svojih iščeš H pravic ...
(Mirza)
tvoj, je — li, današnji pa zopet je dan?
(Caligulove igrače)
Poljubivši iam Satanu konca kopit.. .
(Satanova smrt)
Na brate dol sije na nas ...
(V ITusrev-begovi džamiji)
ZAKLJUČEK
Analitični prikaz Aškerčevega sloga v Lirskih in epskih poezijah iz 1896 je pokazal:
1.	da so pravilne dosedanje sodbe o jedrnatosti Aškerčevega sloga v pesnikovih mladih letih. Ta sega tudi v prvo polovico naše zbirke, medtem ko v drugi polovici že zahaja zaradi prevelike zgovornosti v razvlečeni in gostobesedni slog. To potrjujejo zlasti pesmi: Natanova prikazen. Zakaj je v brlogu nastal nemir, Afanasij Sjemjonovič. Is,torija o miru, Buddova čudesa, Titus Marcus, Caligulove igrače in Satanova smrt;
2.	da kaže pesnikov slog v besedišču dvojno lice. To je po eni strani zelo starinsko, ker je Aškerc pisal mrtve besede iz slovarjev in uporabljal že davno preživele oblike in besedne zveze, po drugi strani pa je besedišče že kar moderno, ker se naš pesnik prav nič ni obotavljal sprejemati v pesem množico nepotrebnih slovanskih izposojenk in tujk;
3.	da daje Aškerčevemu slogu posebno barvo zelo bogat odmev štajerščine v njegovih pesmih, in to v besedišču, oblikah in poudarku;
4.	da ne veljajo sodbe, da bi bil Aškerčev slog brez vseli pesniških ukrasov in lepot, saj skoraj ni ne tropa ne figure, ki bi jih ne bili našli v naši pesniški zbirki;
5.	da so pravilna dosedanja mnenja o odporu našega pesnika proti stalnim pesniškim oblikam in proti Stritarjevi formalistični šoli;
6.	da so le deloma pravilne sodbe, češ da Aškerc niina sluha ne za blagoglasje ne za rime. Res je, da je napisal v LE vrsto nepravih in nečistih rim, ki smo jih zgoraj tudi navedli, obenem pa je tudi res. da je prav v naši zbirki od 82 pesmi le 7 pesmi brez rim, torej komaj 8 odstotkov;
7.	da kažejo Aškerčeve pesmi v LE kar bujno življenje najrazno-vrstnejših variacij glede na sitopice in kitice.
Vsi citati v razpravi so zvesto povzeti iz izvirne izdaje LE 1S96, zato je natančno prikazana tudi Aškerčeva pisava iz tistih let. Naj-avtoritativnejša kasnejša izdaja pesmi iz druge pesnikove zbirke je izdaja Marje Boršnikove iz leta 1946. V nji je urednica pisavo modernizirala po veljavnem Slovenskem pravopisu, če to ni motilo metruma, rim ali pa narečne barve pesnikovega jezika in sloga.80
OPOMBE
I	Anton Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana 1934, str. 323.
- Ivan Prijatelj, Aškerčeva čitanka II, Ljubljana 1920, str. 36.
3	Ivan Cankar, Anton Aškerc, ZS II, Ljubl jana 1925, str. 320.
4	Isti, Anton Aškerc in njegova doba, ZS XVI, str. 103 iz predavanja v Trstu dne 5. oktobra 1912, objavljeno v Zarji 9. in 10. oktobra 1912.
5	Ivan Grafcnauer, Aškerc Anton, članek v SBL I. str. 17.
6	Anton Slodnjak, 1. c., str. 314.
7	Isti, 1. c., str. 320—321.
8	Marja Boršnik, Aškerc, MP 1939, str. 415—418.
9	Pleteršnik II, 474 je tudi zapisal besedo sezval, vzel jo je iz Janežiča.
10	Pleteršnik II, 803 je vzel vsednji = vsakdanji iz Cigaleta.
II	Pleteršnik I, 853 je zapisal oskromni iz Janežiča in Levstika (oskromna mladost).
12	Na okomig pomeni: kot bi mignilo oko. kot bi mignil. Pleteršnik I, S13 je zapisal to besedo iz Janežiča in Slomška in jo opredelil s »stsl«.
13	Namesto v nakras pišemo danes v ukras, v kras. Pleteršnik I, 646 pozna besedo nakras iz Cigaleta.
14	Besede podanik Pleteršnik' še ni zapisal. Aškerčev podvojeni d v tej besedi primerjaj s poddružnico v Drobničevem slovarju iz 1858. Glej moj članek o njem v CZ 1965, 352. Tudi Pleteršnik II, 78 je zapisal poddružnica s pripombo, da navadno pišemo podružnica. SP zahteva le besedo podložnik namesto podanik.
15	Izraz vniti pozna Pleteršnik II, 779 iz Miklošiča, rabil pa ga je tudi Levstik.
16	Besedo pesen je Pleteršnik II, 26 zaznamoval kot starejšo obliko za pesem, vzel pa jo je iz Alazija. Besedo pesen sta pisala tudi Trubar in Levstik.
17	Tudi Pleteršnik I, 101 je še zapisal besedo četiri s pripombo, da navadno govorimo in pišemo štirje, štiri.
18	Besedo zbrav pozna tudi Pleteršnik II. 904, piše jo tudi Janežič: obriše si sitno lasnato zbrav s čela.
19	Izraza »mečtanj je čas« Pleteršnik ne pozna. Aškerc hoče reči, da je sedaj čas premišljevanja, razglabljanja, razgovora in bojevanja. Menda bi bilo mogoče izraz razložiti iz glagolov mečati, mečevati. Torej gre za besedni boj. Potemtakem bi bil pravilen izraz »mečanj je čas« in bi bil zato tisti t le tiskarski škrat.
20	Pleteršnik II, 782 pozna izraz vojarin le v pomenu vodja.
21	Besedo vnov štejemo lahko za Aškerčevo tvorbo, kajti Pleteršnik je ne pozna.	. „ .
22	Oblike peržki Pleteršnik nima, SP pozna le perzanski, Marja Brosm-kova pa je Aškerčevo obliko peržki popravila v perški.
23	Skupnega imena dečad nimata niti Pleteršnik niti SP. Je pa dobra tvorba, saj jo je Aškerc čisto preprosto naredil analogno po besedi otročad.
24	Sobrložana Pleteršnik ne pozna, je menda le Aškerčeva tvorba.^
25	SP in knjižni jezik poznata tolpo le kot tatinsko ali roparsko družbo, medtem ko jo Aškerc še rabi v pomenu navadne, torej tudi mirne množice.
26	Izraza mejsobni za medsebojni Pleteršnik ne pozna.
27	Pala kap mu je — je gotovo: narečno reklo. Navadno pravimo: kap ga je zadela, kap ga je udarila, medtem ko pademo le v omedlevioo. Glej Pleteršnik I, 386.	. v
28	Primerjaj iz Gregorčiča: po doleh m po bregeh: (Mojo srčno kri
škropite).	v
29	Pleteršnik in SP sicer poznata glagol o-končati, okoncnik pa bo zopet Aškerčeva ali narečna tvorba.	v ..
30	Pleteršnik II, 903 je zapisal obliko zbok iz Navratila. Današnji bi piše samo zbog.
31	Pleteršnik I, 207 je postavil pri glagolu iščem rodilmk na prvo mesto, češ da ga pišemo že od Trubarja dalje, šele na drugo mesto postavlja tožilnik: kar si iskal... Danes seveda postavlja SP tožilnik na prvo, pa rodi ln ik na drugo mesto in dostavlja še celo pomenski razloček: iščem svojo družbo — iščem katerekoli družbe.
32	Pokaj je zapisal Pleteršnik II, i 17 iz Gutsmana, ta pa iz Dalmatina, Za Aškercem je to obliko namesto navadne »zakaj« spočetka pisal tudi
Ivan Cankar.	.. ....
33	Se pri Ivanu Cankarju beremo leta 1899 oblike: stranij, strastij,
dnij, iz prsij.	.
34	Podobno obliko odprši je pisal tudi Levstik. Glej Anton blodnjak. Frana Levstika ZD III, 352! Marja Boršnik je Aškerčevo obliko podprši^popravila v podprvši, kar pa ni bilo prav, saj za soglasniki_tvorimo ta deležnik le s -ši. a ne z -vši: umrši. Glej Breznik IV, str. 108 in 113.
35	Slovenska slovnica iz 1956, str. 214.
36	Jbidem.
37	Breda Pogorelec, O pluskvamperfektu v knjižni slovenščini, JiS VI, str. 152—160.
38	Anton Breznik IV, str. 154.
30 V zbirki Balade in romance iz leta 1890 ima Aškerc devet primerov pluskvamperfekta, tudi tam vse z dovršniki. Glej Boris Merhar, JiS, VI, str. 273. ■10 Pleteršnik I, str. 121 je zapisal dan in danj iz SN m pristavil kot
^Pleteršnik I, 187 in SP poznata le množinsko obliko dveri kot ljudsko obliko iz Vzhodnega Štajerja.	_	„
42	Hleb v pomenu kruh (Aškerc: psenicni hleb) pozna Pleteršnik 1, 2.1 iz Cafa in ga označuje z oznako »jvzhštaj«. SP pa pozna le hleb kruha, to je prvi pomen iz Pleteršnika.
43	Pleteršnik II, 791 pozna le nedovršnik vraciti iz Cigaleta, enako bi . Dovršnik zvračiti je tedaj Aškerčeva tvorba, pač naslonjena na štajersko
narečje.	. .	, v .
44	Pleteršnik II, 216 je vzel izraz ?pre« iz Cigaleta s pripombo »vzhstaj«:
ima pre denarje.	.
45	Pleteršnik I, 419 navaja besedo koj iz Murka, Cigaleta m Janezica in dodaja rečenico: še koj lep.
40 SP namreč na str. 75 in 76 določa, da so prave zloženke le tiste, ki imajo sam en poudarek, in da narazen pišemo zveze, kjer je prva beseda načinovni prislov, kar velja tudi' za pridevnike, ki označujejo barvo.
47	Nekaj podobnih primerov iz Gregorčiča: mrtvobled, jasnomodri, snego-bela, sončnojasno, srebrnočiste, sončnoblesteča ipd.
48	Slovanske izposojenke so sprejemali v naše slovarje od Pohlina in Gutsmana do Janežiča in Cigaleta. Aškerc pa jih je lahko vzel tudi iz časni-karsl vcga jezika, posebno iz N in SN. Nadrobneje o tem glej Antona Breznika razpravo Jezik naših časnikarjev in pripovednikov. Cvetje 19 iz leta 1944.
49	Džerdan zlat ovija vrat lobod j i tvoj — piše Aškerc. V Plečniku II, 1928 Rističa — Kangrge beremo na str. 192 djerdan s pomenom: ovratni trak, rutica. Pleteršnik izraza ne pozna.
50	Pleteršnik I, 406 pozna le samostalnik kletnik, pridevnika klet pa ne. Pač pa ga poznajo naša narečja — namesto preklet.
51	Magarca Pleteršnik v svoj slovar ni sprejel.
52	Pleteršnik I, 758 je očitno izpisal očina iz Cigaleta in iz Jurčič—Levstikovega Tugomera.
53	Pobede Pleteršnik ni sprejel v svoj slovar.
54	Pleteršnik II, 165 ima le glagol posetiti iz stsl. in rus. SP pa pozna le še posetnico.
55	Izraza valjda Pleteršnik ni zapisal.
50 Pleteršnik izraza vztočni ni sprejel v svoj slovar.
57	Zvez »čudom se čudi« ipd. Pleteršnik ni sprejel.
58	Fibula izhaja iz latinščine in pomeni zapono. Glej Bradač str. 65 in Bunc str. 140.
59	Gaz ali gaza je francoska beseda. Pomeni lahko tkanino in se tako imenuje po mestu Gaza v Palestini. Glej Bradač str. 71 in Bunc str. 157.
60	Hitri ali huris divne. tudi liuriske — izhajajo iz arabščine in pomenijo večno mlada dekleta v moliamedanskem raju, družice moslemov. Glej Bradač str. 82.
61	Mujezin na stolpu vitkem — je arabskega izvora in pomeni klicarja k molitvi. Glej Bradač str. 130.
63 Moka je arabska turška kava, imenovana tako po kraju Mokka v Jemenu.
63	Francosko narguile, Aškerc piše kar fonetično: kadim ko Turek naržile, pomeni turško pipo pa tudi perzijsko vodno pipo. Glej Bunc str. 294.
64	Perivoj pomeni cvetlični vrt. Glej Ristič-Kangrga II. str. 643.
65	Pagoda pomeni budistično svetišče v Indiji. Glej Bradač str. 139, Bunc str. 515 in SP str. 559.
60 Sibarit je pomelikuženi uživač, tako imenovan po prebivalcih grškega mosta Sibaris v južni Italiji. Glej SP str. 779.
67	Anton Janežie piše v prvi izdaji svoje slovnice obe obliki: man ji in menji, manjši in menjši ter manj in menj. Enako še v tretji izdaji iz leta 1864. Glej Breznik IV, str. 93 in France Tomšič, Staro cerkveno slovanska slovnica in čitanka str. 38 .
68	Anton Slodnjak, Realizem II, ZSS III, str. 151.
69	Iz Gregorčičevega pisma Ivanu Vrhovniku z dne 8. julija 1901. Glej Marja Boršnik. Aškerc, str. 300.
70	Anton Slonjak, Nova sitruja, ZSS IV, str. 26.
71	Iz že citiranega Gregorčičevega pisma Vrhovniku, glej Marja Boršnik, Aškerc, str. 300.
72	Anton Slodnjak, Anton Aškerc, Izbrane pesmi. Kondor št. 58 iz leta 1963.
73	Ivan Cankar, Anton Aškerc in njegova doba. ZS XVI, str. 105.
74	V navedenih verzih je viden Prešernov vpliv. Prim.: Kak težka ura je slovesa. Krst pri Savici.
75	Primerjaj spet Prešerna: Ne zameri, ne zameri, cvet lepote, dekle drago. Dohtar.
76	Anton Breznik, SS IV, str. 221. Omenjeni vsebinski objekt v tožilniku imajo glagoli, ki so sicer neprehodni. Kasnejše slovnice po Brezniku tega predmeta sploh ne navajajo več.
77	Nekaj primerov etičnega dativa iz ljudske pesmi': Tam beli Dunaj mi stoji... Na kranjski zemlji mi žive ... ko strela hitro mi leti... Iz Pegama in Lanibergerja. Slovenske ljudske pesmi, Kondor 45 iz leta 1961.
78	Aškerc Ketteju v novembrski številki LZ 1896 v listnici uredništva. Glej Ivan Prijatelj, Aškerčeva čitanka II. str. 58.
79	Anton Slodnjak, Nova struja, ZSS IV, str. 20.
80	Mar j a Boršnikova je v svoji izdaji Lirskih in epskih poezij popravila tele primere: angelj v angel, baklja, v bakla, baršun v baržun, berivo v berilo, britki v bridki, čegav v čigav, čerkeski v čerkezke, črevljar v čevljar, črez v čez. čuvstvo v čustvo, z daljnjih poljan v daljnih poljan, daljnje čase v daljne čase, kar je napačno, dopada v dopade, geniti v ganiti, graci jozno v graciozno, ja v ju v dvojini, jadernih v jadrnih, jedna in jednajsta v ena in enajsta, koljkor v kolkor, lehko v lahko, ladijca v ladjica, mej v med, menj v manj, najboljše v najbolje, orgije v orgle, peržki v pcrški. pesen v pesem, podprši v podprvši, kar je napačno, praporja v prapora, predpono pro -v pre-, predno v preden, a nedosledno, razmeknil v razmaknil, rudeč v rdeč, Savina v Savinja, socijalni' v socialni, solnce v sonce, starejšima v starešina, šator v šotor, toga v tu ga, toljko v' tolko, udova v vdova, vshod v vzhod, vspne v vzpne, vsprejmi v sprejmi, za rana v zarana, zbok v zbog. V rodilniku množine moči j je seveda izpustila -j; uvedla je male črke na začetku verza in odpravila vsa nepotrebna poudarila znamenja. — Pustila pa je štajerski orodnik na -oj, ker daje Aškerčevemu slogu posebno barvo, dalje je pustila skrajšane oblike kteri. čem: kak hitro, htel bi, ž njim. dnes, preži, makar, toti, vnov, je vnišel, pa tudi vse slovanske izposojenke in tujke.
LITERATURA
Lirske in epske poezije. Napisal A. Aškerc. V Ljubljani 1S96, strani 196. — Anton Bajec, Slovanske izposojenke, JiS II, 145—151. — Marja Boršnik, Aškerčeva bibliografija, CZN XXX, priloga, str. 1—120. — Marja Boršnik, Aškerc, MP 1959, str. 500, 411, 415, 417—419. — Marja Boršnik, A. Aškerc, Zbrano delo I, leta 1946, sir. 159—529 in 566—594. — Fran Bradač, Slovar itujk iz leta 1942, passim. — Anton Breznik, Slovenska slovnica IV iz leta 1934, passim. — Anton Breznik, Jezik naših časnikarjev in pripovednikov. Cvetje 19. zvezek iz leta 1944. — Stanko Bunc, Slovar tujk iz leta 1963. — Ivan Cankar, Anton Aškerc, ZS II iz leta 1925, str. 507—521. — Ivan Cankar, A. Aškerc in njegova doba, ZS XVI, str. 101—111. — Ivan Grafenauer Aškerc Anton, članek v SBL I iz leta 1925, str. 16—IS. — France Jesenovec, Odmev štajerščine v slovenskem knjižnem jeziku, CZ iz leta 1962, str. 205—224.
—	France Jesenovec. Drobničev slovar iz leta 1858. CZ iz lota 1965, str. 345—355. — France Koblar, Simon Gregorčič, Zbrano delo 1 iz leta 1947, passim. — Boris Merhar, Pluskvamperfekt pri Prešernu, JiS VI, str. 272. — Boris Merhar, Slovenske ljudsko pesmi. Kondor štev. 45. str. 59—43. — Maks Pleteršnik, Slovensko nemški slovar iz leta 1894 in 1895. — Breda Pogorelec, O pluskvamperfektu v knjižni slovenščini. JiS VI, str. 152—160. — Ivan Prijatelj, Aškerčeva čitanka II iz leta 1920, passim. — Fran Ramovš, HGSJ, Morfologija — kot skripta. — Ristič—Kangrga. Rečnik II iz leta 1928. — Slovenski pravopis iz leta 1962. — Anton Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva iz leta 1954. str. 310—351. — Anton Slodnjak. Realizem II. ZSS iz leta 1961 str. 151. — Anton Slodnjak, Nova struja, ZSS IV. iz leta 1963. str. 20—26.
—	Anton Slodnjak, Frana Levstika ZD III iz leta 1931. str. 352. — Anton Slodnjak. Anton Aškerc, Izbrane pesmi, Kondor štev. 58, zlasti opombe. — France Tomšič, Starocerkvenoslovanska slovnica in čitanka iz leta 1945, passim. — Jože Toporišič, Pripovedna dela F. S. Finžgarja iz leta 1964, str. 209—266 in 555—338. — Silva Trdina, Besedna umetnost II iz leta 1958, passim.
ZUSAMMENFASSUNG
Der Verfasser stellt in seiner Abliandlung den Stil des slovenisclien Epikers Anton Aškerc in seiner zweiten Dichtersammlung Lirske in epske poezije aus dem Jalire 1896 dar. Die Abliandlung zerfallt in zwer Teile: itn ersten Teil beschreibt der Autor stilistisclie Besonderheiten des Wort-schatzes, welcher sowohl ein altes als auch ein neues Bild zeigit, ini zweiten Teile aber spriclit er iiber die Diclitersprache in der erwahnten Dichtersam-mhmg. Die vorliegende analitsche Abliandlung bestiitigt viele bislierige Meinungen iiber den Stil unseres Dicliters, manche Meinungen dagegen aber wirderlegt sie. Sie liefert auch den Beweis, dass der Stil des Dicliters sowolil kernreich als auch redselig ist, dass er viele dialektische Besonderheiten einschliessit, dass Behauptungen iiber die dichterische Unschonlieit seines Stils keinc Geltung haben. denn in diesen Dichtungen fiiiden wir beinahe alle dichterische Figurcn. Weiter beweist die Abliandlung, dass die bisherigen Meinungen, die den Widerstand unseres Dicliters gegen die vorgeschriebenen dichterischen Formen nnd gegen die stritarianische formalistische Schule betonen, richtig sind. Zuletzt liefert sie den Beweis, dass unser Dichter keine besondere Aufmerksamkeit den Reimen schenkte. Trotzdem liess er in unserer Dichtersammkmg, die 82 Dichtungen enthalt, nur sieben Dichtungen ungereimt.
Die Abhandlung ist der 70. Wiederkehr der Diclitersammlung Lirske in epske poezije gewidmet.
CELJSKI ZBORNIK 196 7
JANKO GLAZER
DROBIŽ O AŠKERCU 1. Še neznani Aškerčevi verzi
V albumu fotografij, ki je nekoč bil last ing. Vojka Koprivnika, zdaj pa ga brani Študijska knjižnica v Mariboru pod signaturo Ms 299. je razglednica s sliko Vintgarja, ob kateri so natisnjeni naslednji Aškerčevi verzi:
Pozdrav iz Vintgarja!
Veličastna soteska... romantični kraj!
Hej ti divji in divni slovenski naš raj! Ti gromeči slapovi Iji ti smeli mostovi,
In ta struga globoka, skrivnostna in skalna,
Pa ta Radovna čista, kristalna!...
Ah, ti Vintgar! kdor videl tvoj skrili je čar,
Ne pozabi te več nikdar, več nikdar!
Aškerc
Spoininska knjiga 11. junija 1899.
Razglednico je založil Jakob Žumer iz Gorij pri Bledu, ki je kot župan v Gorjah največ pripomogel, da se je v letih 1S91—1896 skozi Vintgar zgradila pot in je tako soteska postala dostopna. Imel je ob gornjem izhodu iz Vintgarja restavracijo »Vintgar« in po vsej verjetnosti je tam bila spominska knjiga, v katero je Aškerc vpisal svoj »pozdrav«. Žumer je verze znanega pesnika porabil za razglednico najbrž kmalu po nastanku (razglednica v Študijski knjižnici je bila odposlana z Bleda 25. julija 1900), pač kot reklamo, kakor si je tudi drugače prizadeval, da Vintgarju pripomore do slovesa. Istega leta (1899) je založil tudi knjižico Vintgar, opis tega dela »gorenjske Švice«, ki ga je objavil Ivan Godec, takrat kaplan v Gorjali. najprej v Domu in svetu 1899. potem pa Žumer izdal kot ponatis. (Gori navedeni podatki o Vintgarju in Zu-mrovi restavraciji so deloma iz te knjižice, deloma iz Planinskega vestnika 1899, 102.)
Verze objavljam, ker doslej — kolikor mi je znano — še niso bili v evidenci. Kar se kvalitete tiče, se sicer niti z mislijo niti z besedo ne dvigajo nad aH)umsko konvencionalnost, izpričujejo pa, da je med pesnikovimi temeljnimi čustvi bilo domovinsko čustvo in da je v naravi Aškerc bil dojemljiv predvsem za to, kar je »veličastno«;, »divje«, »romantično«. To kaže tudi njegova označitev Bleda, kakor jo je skoraj točno štiri leta pozneje poslal Ljudmili Poljančevi (Aškerčev zbornik, Celje 1957, 75), češ da mu je tam vse »premajhno«, »preidilsko«.
2. Iz kroga Aškerčevih znancev v Šmarju
Med dopolnili k Aškerčevi bibliografiji, ki jih je v Aškerčevem zborniku objavil Vlado Novak, je na str. 230 navedena zalepka, ki jo je Aškerc poslal Jožefu Rotnerju in se hrani zdaj v Študijski knjižnici v Mariboru (sign. Ms 198); knjižnici jo je poklonil 26. novembra 1940 dipl. tehnik Ivan Šetinc, ta pa jo je prejel od Rotnerjeve vdove Anto-nije. Napisal je zalepko Aškerc 16. marca 1S90 v Juršincih, od koder se naslovljenca za god »prijateljsko spominja z odbranim spoštovanjem in slov. pozdravom«. Rotner je bil takrat sodni pristav v Šmarju pri Jelšah in je spadal med ljudi, ki so tvorili tamkajšnjo slovensko družbo v času, ko je bil Aškerc v Šmarju kaplan.
Po Aškerčevem odhodu v Juršince (v avgustu 1889) se z Rotnerjem nista več videla vse do leta 1906, ko se je v Ljubljani praznovala tridesetletnica »Triglava«. Takrat je Rotner s svojo ženo obiskal Aškerca, svojega starega znanca in prijatelja iz Šmarja — in s tega obiska je gospe Rotnerjevi ostala v spominu značilna pesnikova izjava. Ko je njen mož med pogovorom pripomnil, koliko se je spremenilo, odkar sta se videla zadnjič, ga je Aškerc zavrnil: »Nič se ni spremenilo — le da je prej nosil brado Rotner, zdaj jo pa nosi Aškerc,« Rotner je namreč v letih, ko je bil v Šmarju, imel brado, pozneje pa se je obril.
3. Aškerčev podpis v cirilici
Izbor Aškerčevih pesmi v srbskem prevodu, ki ga je pod naslovom Odabrane pesme leta 1952 izdala založba Novo pokolenje v Beogradu, ima na naslovni strani ovitka Aškerčev podpis v faksimilu, in sicer — skladno s celo knjigo — v cirilici. Da bi se dosegel vtis intimnosti, kar je gotovo 1 jil nagib za tako opremo, bi faksimile moral biti pristen, duktus podpisa avtentičen. To pa žal ni. Primerjava podpisa v naslovu Odabranih pesmi z Aškerčevim resničnim podpisom kaže, da podpis v Odabranih pesmih ni posnet po cirilskem izvirniku, ampak je samo »pocirilje.n« latinski podpis. Pa še to je izvedeno zelo neizrazito, brez občutka za potezo Aškerčeve roke; zlasti preseneča medli in popolnoma neznačilni začetni A, čeprav je to črka, ki je obema črkopisoma skupna.
Na mestu bi bil za nameravani namen pač edino faksimile, posnet res po Aškerčevem rokopisu. To bi tudi brez težave bilo izvedljivo, saj
se je Aškerc podpisal v cirilici ponovno in ob raznih prilikah. En tak podpis, že iz zgodnjih let, je na odhodnici, izdani 18. septembra 188S od vodstva osnovne šole v Šmarju pri Jelšah, kjer je Aškerc kot tamkajšnji kaplan bil takrat katehet. Odhodnico (zdaj shranjeno v Pokrajinskem arhivu v Mariboru) sta razredni učitelj in vodja šole izpolnila dvojezično, nemško in slovensko. To je Aškerca očiviidno ogorčilo — saj je prav v Šmarju zaradi narodne neodjenljivosti imel razne konflikte, zlasti, ko je odklonil krst v nemškem jeziku — in v znak protesta
se je pod nemško-slovenski dokument podpisal v cirilici. Pozneje najdemo take podpiise ponovno v dopisih dr. Ivanu Žmavcu in Ljudmili Poljančevi. ki jih hrani Študijska knjižnica v Mariboru (sign. Ms 181 in Ms 224); tu se je večinoma podpisal po rusko, s trdim znakom na koncu. Na splošno so ti podpisi izraz Aškerčevega slovanofilstva. morda kdaj tudi izraz želje, da se oddeli od ljudi svoje okolice, ponekod pa imajo tudi značaj zaupnosti, posebno v dopisih brez ovitkov, npr. na razglednicah. Tu objavljeni podpis je posnet po razglednici, ki jo je pesnik pisal Poljančevi v januarju 1906.
Imitacija Aškerčevega podpisa na Odabranih pesmali
Posnetek izvirnega podpisa iz leta 1906
j Celjski zbornik
65

CELJSKI ZBORNIK 1967
EVA BAUMAN
BIBLIOGRAFIJA VLADIMIRA LEVSTIKA
Kronološki pregled
UVOD
V	svoji bibliografiji sem poskusila zbrati vse bibliografsko gradivo o Vladimiru Levstiku od 1905 do 1966.
Bibliografija iima naslednja poglavja:
A.	Pesništvo
B.	Pripovedništvo
C.	Dramatizacije
C.	Levstikovi eseji, kritike in članki
D.	Korespondenca
E.	Literatura o Levstiku
F.	Vladimir Levstik v prevodih
G.	Vladimir Levstik — prevajalec
H.	Levstikovi psevdonimi
I.	Vladimir Levstik v podobi
V	poglavju A popisujem Levstikove pesmi. Vladimir Levstik ni nikoli izdal samostojne pesniške zbirke. Svoje pesmi je večkrat spreminjal in popravljal. Ker pa se rokopisi niso ohranili, ne beležim variant.
V	poglavju B beležim Levstikova pripovedna dela. Iz prve dobe pisateljevega literarnega ustvarjanja je ostalo nekaj nerazrešenih psevdonimov. Originalna dela. ki so izšla v samostojni knjižni izdaji, navajam vselej na prvem mestu, v okviru letnice, in jim dodajam kritike, ki jih zaradi večje preglednosti beležim v poglavju E še enkrat.
Poglavje C vsebuje Griinovo dramatizacijo Levstikovega romana »Gadje gnezdo« pod naslovom >Kastelka« in sicer ocene knjižne izdaje, podatke o uprizoritvi v Celju in Trstu ter gostovanju celjskega gledališča v Beogradu in gostovanjih Slovenskega gledališča iz Trsta in recenzije le-teh. Pričujoča bibliografija ne upošteva drugih uprizoritev Kastelke v manjših slovenskih krajih.
Poglavje Č popisuje Levstikove eseje, kritike in članke, ki so bili povečini objavljeni v različnih časnikih in časopisih.
V	poglavju D navajam Levstikovo korespondenco. Korespondenca do leta 1941. se je, skoraj vsa, z neznatnimi izjemami izgubila.
Levstikovo korespondenco hranijo njegovi sorodniki, prijatelji in znanci, rokopisni oddelek v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, Študijska knjižnica v Celju. Sokličev muzej v Slovenjem Gradcu ter Osnovna šola Šmihel nad Mozirjem.
Vsebina poglavja E so časniška in časopisna poročila o posameznih pisateljevih knjigah in njegovem življenju. Gradiva iz različnih študij, esejev, kritik itd. bibliografija ne upošteva.
V	poglavju F navajam prevode Levstikovih del v tuje jezike. Teli prevodov je več, kot jih navaja pričujoča bibliografija, vendar so objavljeni v tujih publikacijah (periodika), ki mi niso bile dostopne.
Poglavje F ne potrebuje posebnega komentarja.
Poglavje G, ki beleži Levstikove prevode, je zelo obširno, saj je Vladimir Levstik posvetil vso svojo ustvarjalno moč in energijo prav temu delu. Kjer ponovna izdaja na knjigi ni navedena, jo označujem v oglatem oklepaju.
Poglavje II prav tako ne potrebuje posebnega komentarja.
Poglavje I beleži umetniške upodobitve: slike, bronasto plaketo in kip. Fotografij ne beležim.
Bibliografija prav tako ne beleži rokopisov.
\ -okviru kronološkega sistema je razpored bibliografskega gradiva v vsaki skupini abecedni.
Vrstni red: Letnica izdaje, ime časopisa ali časnika, naslov pesmi, pripovednega dela ali članka, psevdonimi ali šifre ter morebitna pojasnila. Pri časopisih navajam stran in sicer za naslovom dela, pri časnikih pa datum za naslovom časnika. Strani in številke časnika ne beležim. Pisateljevo ime in priimek beležim le tedaj, ko se podpiše s šifro, psevdonimom ali spremenjenim imenom npr. Arlado. Vsi psevdonimi in šifre so v okroglem, pojasnila pa v oglatem oklepaju. Če je kako delo izšlo dvakrat ali celo večkrat, navajam ponovno izdajo pri drugi v oglatem oklepaju.
Pri korespondenci navajam, razen pri dopisih, za katere nimam podatkov, kraj, datum in vrsto dopisa ter nahajališče.
Uporabljene so kratice iz SBL in SBibl.
Na prvem mesu se zahvaljujem svojemu predstojniku prof. Vladu Novaku, direktorju Študijske knjižnice, za pomoč pri zbiranju bibliografskega gradiva. Nadalje se zahvaljujem Levstikovima sestrama gospema Jeli in Veri Levstikovi za poslane podatke o korespondenci ter g. Radu Nakrstu iz Trsta za podatke v zvezi z uprizoritvijo Ka-stelke v Trstu.
A. PESNIŠTVO
1903
LZ: Izgubljeni raj, 83 (Vlado Levstik)
1905
LZ: Poezija, 567 (Vladimir)
Pred uganko, 627 (Vladimir)
V	pomladnih sanjah, 493—494 (Vladimir Andrejev) — 3 soneti Sn: Domovina I^II. 353 (Vladimir) — 2 soneta
Kralj Matjaž, 270—272 (Vladimir) Prešernovim inanom, 514 (Vladimir)
1906
LZ: Balada, 471—472 (Vladimir) Bele grudi, 410 (Vladimir) Buddha, 601 Dan, 566 (Vladimir) Demon, 95 (Vladimir) Grški motiv. 376 (Vladimir) Juristom, 166 (Vladimir) Jutro, 221 (Vladimir) Lilija, 36:1 (Vladimir) Moj grob, 648
Molitve I, II, III, 109—110 (Vladimir) — 3 soneti
Morana, 417 (Vladimir)
Pramorje, 311 (Vladimir)
Skrivnost, 617
Solnčna svatba, 624
Sonet, 578
Sveti čas, 673
Svoboda, 628
Štirska romanca. 641—642 Tiha kraljica. 459 (Vladimir) Tvoje ime. 559 (Vladimir)
V	resje, 738
Sn: Roman na gori. 112 (Vladimir)
Tebi!. I. II. 88 (Vladimir) — 2 .soneta
USTNICAM SFINGE. Pred svetiščem. Romanca. Nate mislim. Faust. Izpoved. Vagabund. 225—226 (Vladimir) Vila, 140 (Vladimir)
V	spominsko knjigo. 115 (Vladimir)
1907
LZ: Akord v molu. 88 Atila. 521—322 Bolest I. II. 56 — 2 soneta Čarovnica. 9 Diadem. 666 Ivonne, 96 Kazak Semjon, 225 Kralj Matjaž in Alenčica, 111 Log temni, 376 Moja pesem. 522 Na razpotju, 457 Nauk. 754
Noč I—IV. 449—451 — 4 soneti Oči, 584
Oktava, 514 Oktava, 620 Pesnik in jutro, 730 Po zatonu, 141 Prošnja, 561 Rokoko, 650
Romanca o študentih, 129—131 Trenotek, 555 Večerno srečanje, 708 Zrno, 199 Sn: Božji pogled, 207 Junaki, 276 Kerubim, 102 Kitajski sonet, 521 Lepota, 102 Molitev, 236 Mrtva roža. 2% Sn: Pastir, 271
PESMI. Trubadur. Jez. Dekle in slavec. Tri rože. 129-^fi
VERZI. Življenju. Svoboda. Impresija. Kazak in vran. Tri ljubice. 65—66
1908
LZ: Kamen modrih. 325
Kar hrast šumi. Moj prapor. V uri tesnobe. Sonetje 1—111. Alkejska.
Kondotir. Karkoli. Vi drugi. 28—31 Maksima, 280 Moj Bog, 449 Moja sreča, 257 Ob trudnem smehu, 356 Sonet, 65 Sonet, 600 Sonet, 641 Tri ptice, 204
VERZI. Kralj. Mlada Lais. Maksima. Stud. Bajke o mladosti, 195-194 ND: 8. januarja: Mecenat Sn: Balada, 72
Dalmatinova biblija, 215 Kio nikoli, 15 Majski sonet, 179 Moja pesem, 40 Nekdaj, 577 Tiha pesem. 40 Trubarju, 196 Ver sacrum, 9 Vožnja, 280
1909
LZ: Balada, 321 Desetniki. 66 Hipoteza o lepi duši, 606
lz epistole v sonetih I—III, 449—450 — 3 soneti
Jaz nisem, da bi šel med vsemi, 257—258
Pesem, 665
Pesem treh duš, 585
Prijateljski sonet, 680
Slovo, 353
Tercine o večni luči, 129—150
Sn: Imperator, 181
lz novega katekizma. 262 Mušketir, 109
NOVI STIHI. Motto. Le bon roy desencliante. Molčanje. Sonet, 151—152 Pesem, 262
PESMI. Grohot iz teme. Apostolom. Verzi. Čuvaj te Bog!, 295—294. Pismo, 76 Sonet, 277 Večer, 80
1910
LZ: Komandija, 44
PESMI. Lriera, Morje Sanj. Samogovor. Sonet. Bajka življenja. 193—196 NZ: Ilircem sploh, 160 Sn: Blagor, ki čaikajo .. .,276 Domovini, 252 Dvom. 206
Jesenski izprehod. 252 Pomlad, 199
1919
Svoboda: Jetnikovo pismo, 22 V ost rogu, 2
1926
Razgled I (Praga): Danilu, 58
1928
Gostilničarski list: Štirska romanca 5 [Objavljena 1. 1906 v LZ, 641—642.
1929
J: 50. marca: Bobek
4.	avgusta: Kikec jaše z doma 25. avgusta: Kikec nagaja
21. aprila: Metuljček Belček
5.	novembra: Na očetovem grobu 11. avgusta: Naš Palček
25. junija: Peterček in Bredica
1951
J: 1. januarja: Zibka poje
1932
Gostilničarski vestnik: 6. februarja: Štirska romanca (VI. Levstik.) [Objav ljena 1. 1906 v LZ, 641-64-2 In v Gostilničarskem listu 1928, 5[
1951
Celjski zbornik: Omnia mea meoum porto, 215 Smreka na gori, 180—181
1952
Legiša Lino — Lili Novy: Lirika v času moderne.
Ljubljana 1952. (Klasje 52.)
1.	Večerno srečanje, 176 [Objavljena 1. 1907 v LZ, 708.[
2.	Majski sonet. 177 [Objavljen 1. 1908 v Sn. 179-1 5. Pastir, 178 [Objavljena 1. 1907 v Sn, 271.]
NO: Sestri Jeli, 14 (Zadnja dva izmed petih sonetov, ki jih jc V. Levstik
posvetil svoji sestri Jeli ob njeni šestdesetletnici.] Obz: Štirska romanca, 847 [Samo 1. kitica.]
1959
Savinjski zbornik, Celje 1959: Moj grob, 42 [Predelan ponatis iz LZ 1906, 648.[
B. PRIPOVEDNIŠTVO
1904
S: 15. in 16. decembra Divji graben. Črtica iz gora (V. L.)
4. do 6. oktobra: Oče — Peroris iz družbe (V. L.) 27. oktobra: Sorodna duša (V. L.)
16. julija: Za dom v bojni grom. Črtica (V. L.)
1905
Sn: Povest iz temne noči. Noveleta. 290—296 (Vladimir) SN: 28. januarja: Nerodni ženin (V.)
1906
LZ: Prijatelj Satan. 544—551 Sn: Bele roke, 154—158 (Vladimir)
Jadranska rapsodija. 206—210 (Vladimir) Saša Lokar. Novela, 374—580
1907
ZK Slovenske Matice XIX. Ljubljana 1907. Pigmalion. Novela, 105—141 Siroita Jerica. Novela, 142—178
Oceni: LZ 1908: «4—446 in 504—506 Iv|an] Merhar Sn: 1908: 155—157, Adolf Robida
LZ: Historija o kugi, 557—565, 409—412, 469—473 ND: 12. oktobra: Čez sedem let. — Obraz 19. oktobra: Domovina! Obraz
27.	novembra: Indijska pravljica
2. novembra: Poslednje dekle grofa Mudina. Slika
14. decembra: Puška
9. novembra: Spomini slepega pinča
28.	avgusta: Toča. Obraz
Naš list: 20. decembra: Monna Ema, petero tujcev in gospod Bog. Božična pravljica.
29.	novembra: Zenica v očesa. Obraz
Sn: Dimitrij Pavlovič in grda ženska. Novela. 155—155, 179—182, 208—209 Slovenija: Absint, 116—118 Gospa Markiza, 33—34. 40 Kravata davkarja Korca, 80—81
1908
LZ: Aforizmi, 374
Dninarica Liza, 49—53 ND: 17. februarja: Čuden človek. [Objavljeno v Sloveniji 1907, SO—81 pod naslovom Kravata davkarja Korca.] 5. in 8. februarja: Kmet Luka. [Objavljeno v SN 30. marca do 2. aprila 1908 pod naslovom Gozdar in Veliko Poželjenje.]
Mladoletje, 21—25. 52—56, 92—94, 122—126, 151—154, 181—184. 245-248, 281—284 [Z avtorjevo sliko po fotografiji.) SN: 50. marca do 2. aprila: Gozdar in Veliko Poželjenje [Objavljeno v ND 5. in 8. februarja 1908 pod naslovom Kmet Luka.] 15. in 17. februarja: Prapor na mlaju (Vladimir) [Objavljeno v Sn 1906, 154—158 pod naslovom Bele roke.]
1909
OBSOJENCI. V Ljubljani, L. Schwentner — t. A. Slatnar v Kamniku 1909. (VI) + 201 str. 8."
Vsebina: Nenormalni piščanec. 1—27 Razmišljeni Vid, 29—69 Mlada Breda in slepec, 71—118 Rikard Malloprou, 119—201
Ocene: DS: 133—134 L|eopold] L|enard]
LZ: 315—316, 574—575. Jos[ip] Tominšek LZ: 182 [Notica o izidu.] NZ: 117
RP: 6. marca [Anonimno] SN: 6. marca kobal lrr. Sn: 95—96 (Anton) Dolar
INK: L'Exterminateur, 75—98
LZ: Blagorodje doktor Ambrož Čander. Imaginarna karikatura, 155—164, 225—251. 289—296. 559—548, 401—405. 470—477, 515—523, 579—592, 647—665, 709—732 RP: 21. decembra: Pravljica o knježnji Modrooki Sn: Aforizmi. 367 Ataka, 295—300
Princesa Cicipe. baronček in uzurpator. 206—210, 248—249 SN: 20. novembra: Doživljaj prepovedane ideje
11. decembra: Neumnost in čudežno ozdravljenje idiota 28. oktobra: Ob studencu. Iz »Črnega runa«
24.	decembra: Povest enorokega. Tempi passati
4.	oktobra: I. Spomini. O detinstvu
5.	oktobra II. Župnik Jakob
6.	oktobra: III. Anarhist
7.	oktobra: IV. Črke in knjige. Prvo zaljubljeno pismo
8.	oktobra: V. Laž in pomen laži. Pravljica pod staro češnjo. Kako je
mali postal literat
9.	oktobra: VI. čolnič na Savinji. Odkod se rode otroci? Sosedov junček.
Spol in pohota
1910
SVOBODA! V Ljubljani, »Jutro« 1910. 60 str. S.°
Jutro /Plut/: 20. do 26. maja: 1., 7—8. junija: In vstali so divji psalmi . 4. in 5. maja: Moderna pravljica 2. marca: Rdeči ptič 13. marca: V sivi hiši Sn: Sphinx patria. Roman. 5—8, 55—38, 67—70, 100—104, 184—186, 218—219. 251—253, 285—287 [Nedokončano.] 19. februarja do 14. marca: Oton Lah. [Objavljeno v Sn 1906, 574—580 pod naslovom Saša Lokar.]
25.	in 29. januarja: Sinje morje in beli ogenj. Fantazija [Objavljeno v Sn 1906, 206—210 pod naslovom Jadranska rapsodija.]
6. in 13. junija: Zaroka (V. L.) RP: 14. in 19. avgusta: Cekin.
Sn: Gospa Melita in Aristidov učitelj. Historija, 259—261 Kmet Gregorač in »svetnica«, 355—556 Koča za vasjo, 564—365
SN: 5. marca: Pravi in lažlfakir. Vztočna prilika 26. februarja: Papelnica
1913
Marko Stojan [ps.]: ZA SVOBODO IN LJUBEZEN. Roman.
Ljubljana. Založba IT 1913. 568 str. 8.° IT: 16. januarja: Doktorjev dolg [Ilustr.] 11. decembra: Glavni dobitek
Marko Stojan [ps.]: Za svobodo in ljubezen. Roman z Balkana. [Cel letnik.)
1914
IT: 1., 8., 15., 22., 29. januarja in 5. ter 22. februarja: Marko Stojan [ps.]: Za svobodo in ljubezen. Roman z Balkana [nadaljevanje iz leta 1913.] 1. januarja: Mož. (Ilustr.) Literarna pratika za 1914. leto: Okvir brez slike, 51—65 Sn: Janovo, 290—295, 322—327, 353—358
1915
Sn: Janovo, 14—17, 46—50, 75—79, 101—105, 133—157
1918
GADJE GNEZDO. Povest iz dni trpljenja in nad. V Ljubljani, Zvezna tiskarna 1918. 319 str. 8.° (Narodna knjižnica 6—9.)
Ocene: DS 1920 : 84,—85. A[nton] Breznik [Jezikovna ocena.] Jsla 23. decembra
Jsla: 191®, 23. septembra, Ivan Albreht LZ: 1919 , 627—628, J[ožaj AInton] G[lonar]
LZ: Gadje gnezdo. 179—189, 251—260, 517—329, 395—405. 451—465 523—555 596—607, 708—715
1919
ZAPISKI TINE GRAMONTOVE. V Celju, Omladina 1919 (II) + 264 + (II) str. 8.°
Oceni: LZ: 499—500, J[oža] A[ntonl Gllonarl P: 125, Dr. S.
Jsla: 19. januarja do 28. decembra: Višnjeva repatica. Roman
1920
VIŠNJEVA REPATICA. Satiričen roman. V Ljubljani. Zvezna tiskarna 1920. 507 str. 8°. 2 dela I. del: 1—256, II. del: 257—507. (Knjižnica Jugoslavije 2—5.)
Oceni: LZ: 565—566, J [oža] A[nton| G[lonar| ND: avgusta
Jsla: 1. do 50. januarja: Višnjeva repatica
1921
Jsla: 12., 14., 16., 17., 18. in 21. junija: Bog na hribu.
1922
KCM: Slovenska mati, 39—48 Novi rod: Kastor, 131—138
Lisica, sestrica in volk, 75—76 Maček in lisica, 90—92 Trdoboj in Nisa, 105—109 Prosveta: Celostin in njegova nesmrtnost, 269
GADJE GNEZDO. (2. izd.) V Ljubljani, Igu. Kleinmayr & Ferd. Bamberg 1925. 162 str. 8".
Ocena: DS 102-t: 45—46, France Koblar
Jutranje novosti: Slovenska mati, 5—6 (V prilogi.) /Objavljena v KCM 1922, 39—48./
Novi rod: Deček brez imena, 59—42, 55—59, 71—77, 86—91 »Jak, jak! Jaka junak!«, 2—7, 21—26 O godčevem Janku, lesenem konju in ukleti kraljici, 69—72, 87—92 (Ilustriral A. Cernigoj.)
1924
DEČEK BREZ IMENA IN DRUGE ZGODBE ZA MLADE ČITATELJE. V Ljubljani, Tiskovna zadruga 1924. 129 + (I) str. 8°. Vsebina: Deček brez imena, 5—42 Trdoboj in Niša, 43—55 Kastor, 55—72 Jaka junak!, 75—96 Živali med seboj. 97—110
O godčevem Janku, lesenem konju in ukleti kraljici, 111—129
Oceni: DS 1925: 189. Iv[an] P[regelj|
M 1925 : 69, R C. |= F. S. Finžgar.]
LZ: Rdeči volk in Minehaha. Indijanska povest, 479—493, 561—569, 605—613,
679—688
SN: 15. avgusta: Dušica Ljubica. Pravljica 14. avgusta: Dušica Ljubica. Pravljica
24.	in 25. septembra: Inženjerjev izum
20.	julija do 5. avgusta: Kri na jeklu. Novela
7.	in 11. septembra: Le izlepa!...
8.	in 9. avgusta: Markiz de Morillac
25.	in 24. decembra: Moralen doživljaj
1925
KAKO SE NAUČIM FOTOGRAFIRATI. Celje. (Drogerija Sanitas). 1925. 41 str. 8".
J: IS. oktobra: Kako sva šla s Tičo na komisijo in kaj sva tam našla -— Hoja na Golico
SN: 25. in 27. januarja: Kako je Bog ustvaril svet in kako ga je vrag popravil. (:Po klinopisih učenega Nabuklobasarja.:) 2. in 21. februarja: Kako je dobil človek roge in žena sina. (:Po klinopisih
učenega Nabuklobasarja.:) 6. in 8. decembra: Oči
1926
PRAVICA KLADIVA. Povest. V Ljubljani, Vodnikova družba 1926. 144 str. 8°.
Ocene: J: 1 decembra: [Levstikov odgovor R. L. Tomincu.] 8. decembra: Ivan Lah 31. oktobra
l.Z 1927: 123—125. J[akob) Kelemina Morgenblatt [Zagreb], 27
Orjuna: lil. decembra, Sava [ps. = Franc Derganc.] S: 27. novembra. Roman L. Tominec 5. decembra, Roman L. Tominec
J: 5. aprila: Farizej
51. oktobra: Hišita z vrtičkom 24. januarja: Honor
21.	novembra: K poglavju o mlinskem kamnu 5. oktobra: Razgovor z gospodom pisateljem
19. decembra: Tarzanizem, Ainundsen in Monsieur Froncard 15. do 18. julija: Zgodba gospoda Jeromina LZ: Hilarij Pernat, 525—541, 409 -426. 519—525, 618—626, 647—654, 775—783 Oblodovci, 183—196, 269—284
1927
KAKO SE NAUČIM FOTOGRAFIRATI? 2. izd. Celje. Goričar in Leskošek 1927. 41 str. 8°.
J: 26. junija: Albanska himna (Mordax) 50. januarja: Cempir
24.	decembra: Jožef
8. maja: Materinski dan (Mordax)
25.	novembra: Miklavžev izhod iz zagate
5.	aprila: Moralen feljton (Mordax)
1. januarja: Novo leto Štefana Marternika (Mordax)
15.	februarja: Pet mož za tucat puščic
16.	oktobra: Tri knjige o velikih prigodah
LZ: Hilarij Pernat, 86—95. 170—177 300—507, 423^.33, 475—485. 516—527. 579—590, 644—659, 708—712. [Objavljen 1. 1966 v knjigi., Ljubljana
1928
J: 8. julija: General Arlecchino 30. decembra: Hiromantija
1. novembra: Marija se smeje. Vsesvetska elegija 10. avgusta: Radič govori...
23.	decembra: Reginin Božič. Poglavje iz fragmenta »Na prevalu«
7.	aprila: Štručica 1. inaja: Zeleni list
1929
J: 8. decembra: Belko
10. februarja: Kako sem postal oče 1. novembra: Koliko je prejokala gospa Rozinova 30. marca Lisa na vratu
6.	januarja: Pesem visoke hiše 28. julija: Po dvanajstih letih
10. maja: Sveti Duh in Martin Mrcina. Binkoštna legenda (Mordax)
17.	marca: Veriga
8.	decembra: Zgodba o slepem slavcu
1930
J: 10. avgusta: Pismo v nebesa. (Ob obletnici Cankarjeve smrti.)
24.	decembra: Stekleno srce. Božična pravljica 1. januarja: Zadnje poglavje
19. aprila: Za žarek smrti. Poglavje iz romana »Otok Bianke Marije«.
1951
J: 1. novembra: Celestin in njegova nesmrtnost
18.	oktobra: Jesen je
7.	junija: Konec detektiva Barbitscha 10. maja: Mati
J: 24. julija: Boy
10.	aprila: Civilizacija
9. oktobra: Jakov salač [S fotografijo dr. Vrhovca.] 5. maja: Kar šel bi kam ...
28.	avgusta: Lastovke se zbirajo... 25. oktobra: Leon Daudet o vinu 15. marca: Ribilči
24. decembra: Vladko gre na božične počitnice [llustrial Niko Pirnat.] Kresnice Mladinske Matice: Vladko sanjari, 29—51 [Z Levstikovo portretno
risbo Nika Pirnata in kratkimi biografskimi podatki.] J: 25. julija: Post festum
29.	januarja: Tezis Obabulbos
11.	junija: Vodljar 15. aprila: Vstajenje
Mlado Jutro: 11. junija: Dušica Ljubica [Ilustriral Niko Pirnat. Objavljena 15. avgusta 1. 1924 v SN.]
1934
DEJANJE. V Ljubljani, Vodnikova družba 1954. 172 str. 8°.
Ocene: J: 16. dccembra L [ah] Iv[an] M: 1935: 172, 253—234
Sodobnost: 1955: 137—141. Filip Kalan [ps. = Filip kumbatovič.] ŽiS: 519—520, A[nton| D|ebeljak]
Kalan Filip [ps. = Kumbatovič Filipi: Nemirni čas.
Ljubljana 1938: Mnogo hrupa za nič, 117—,126 (Nekoliko spremenjen ponatis iz Sodobnosti 1935, 137—141.)
Koroški Slovenec: 24. in 51. januarja: Sloveni na pohodu
Mlado Jutro: 51. aprila: Dvajset orehov za drobne zobe. Velikonočne uganke
1936
Žena in dom: Zgodba o slepem slavcu, 258 [Objavljena 8. dccembra 1929 v J.|
1937
ŽiS: Zakaj in kako sem postal novinar?. 155
1938
J: 16. aprila: O možu, ki je požrl niagarske slapove
1959
J: 24. decembra: Legenda o ponižnem vojaku
Žena in dom: Mati. 187 [Objavljeno 10. maja 1951 v J.]
1940
J: 24. decembra: Lorenzo Pesceaui (: 1916/17.:) [Ilustr.]
Naš rod: Peter in Kost j a. Ilustriral Maksim Gaspari, 4—9, 58—44, 72—78, 100—104, 155—158, 165—171. 198—205, 250—257, 227—256
1941
J: 6. aprila: V zanki
1943
Razglednik Jutra: Rusalka. Ribiška zgodba, S—15
1944
Zbornik zimske pomoči: Pot v Koseze. 57—65

GADJE GNEZDO in ZAPISKI TINE GRAMONTOVE, (Ilustriral I. gubic. Spremno besedo napisal B/ožidar/ Borko.) Ljubljana. CZ 1958. 345 -f- (I) str. 8°.
Ocene: Celjski T: 1959: 9. januarja [Vera Strmecky.[
Knjiga 195S: 357—"61: [Božidar] Borko: Ponatis uvoda h knjigi. NŽ: 1959: 46 Avguštin Milan
1959
Savinjski zbornik. Celje 1959: Vladko in veter, 40—42 [Nekoliko popravljen ponatis črtice »Vlaclko sanjari«, ki je bila objavljena v Kresnicah Mladinske matice 1932, 29—51. S sliko V. Levstika po fotografiji.]
1966
HILARIJ PERNAT. Ljubljana, DZS 1966. 181 + (I) str. S«. (Zbirka Kiosk.)
Ocene: PDk: 4. decembra Sl[avko] Ru[pel]
C. DRAMATIZACIJE
G run Herbert
Vladimir Levstik—Herbert Griin: KASTELKA. (:Gadje gnezdo.:) Igra v dvanajstih slikah. Maribor, Obzorja 1961. 76 + (I) str. S°.
Ocena: PDk: 31. decembra: Ru[pel], Sl[avko]
Uprizoritve:
Celje: Krstna uprizoritev: 27. novembra 1959 v SLG Celje. Režiser: Branko Gombač
Recenzije:
Celjski T: 11. decembra [Hribar Drago]: Slovenska noviteta:
Kastelka na celjskem odru DEn: 5. decembra: mm [Miloš Mikeln]: Levstik Griin: Kastelka
Delo 4. decembra: Pogačnik Bogdan: Celjiska Kastelka. Domača odrska noviteta. [Z dvema slikama.]
Gledališki list SLG Celje 1959-60: Griin Herbert: Nekaj beležk ob Kastelki, 19—20 LD: 25. novembra: »Kastelka« — slovenska noviteta na celjskem odru. [S sliko.]
2.	decembra: Predan Vasja: Levstik—Griin: Kastelka
Večer: 21. novembra: —v [= Strmecky Vera:] Levstikovo >Gadje gnezdo« na celjskem odru. Pred premiero dramatizacije domačega dela. [S sliko V. Levstika.] 27. novembra: »Kastelka« nova slovenska drama. Danes krstna predstava v celjskem ljudskem gledališču
3.	decembra: Smasek Lojze: Kastelka. Jugoslovanska praizvedlba Griinove Kastelke po Levstikovem Gadjem gnezdu v SLG Celje, 29. nov. 1959
12. decembra: [Roš Fran]: Celjske bodice. Zmagovita »Kastelka«.
Beograd: 6. februarja u Savremenom pozoristu.
Gostovanje SLG — Celje. Režija Branko Gombač.
Recenzije:
Borba: 9. februarja: Selenič S.: Osveženje beogradskog kazalisnog života. Povodom gostovanja
Slovenskog narodnog gledališča iz Celja. Celjski T: 12. februarja: Beograjski odmevi. Ob gostovanju celjskega gledališča. Delo: 5. februarja: Celjsko gledališče na poti v Beograd. [S sliko.j
10. februarja: Radovič R.: Uspešen zaključek gostovanja celjskega gledališkega ansambla v Beogradu.
Politika: 8. februarja: Finci, Eli: Gostovanje slovenskog ljudskog gledališča iz Celja. Kao neka moderna iSioba »Kastelka« Vladimira Levstika u obradi Herberta Griina. [S sliko.] Večernje novosti: 2. februarja: Maksimovič J.: Dobar dramski ansambl. [S sliko.]
Trst: Predpremiera 26. decembra 1959 v Sv. Križu
Premiera 27. decembra 1959 v Avditoriju v Trstu. Režiser: Jože Babic
Recenzije:
Delo: (Trst): 15. januarja 1960: Dve novi premieri Slovenskega gledališča v Trstu: »Kastelka«
Demokracija: 15. januarja 1960: Vladimir Levstik—Herbert Griill: »Kastelkai [Gadje gnezdo]
Gledališki list S. G. v Trstu 1959/60: Herbert Griin: Vladimir Levstik in »Kastelka«
Gospodarstvo: 1. januarja 1960: jj: Premiera slovenskega gledališča — »Kastelka«
Mladika (Trst) 1960: Vladimir Levstik—H. Griin: »Kastelka«, št. 1—3
PdK: 24. decembra 1959: Griin, Herbert: Vladimir Levstik in »Kastelka« [S sliko.]
11. oktobra 1939: Griinova »Kastelka« — prva predstuva nove sezone Slovenskega gledališča [S sliko.]
27. decembra: »Kastelka« včeraj v Križu odlično sprejeta
27. decembra 1959: ]IC: Miniaturni intervju z Nado Gabrijelčičevo [S sliko.] 29. decembra 1959: -r [= Rauber Rado]: Po letošnji drugi premieri slovenskega gledališča. Levstik—Griin: »Kastelka«
h. decembra 1959: Zupančič Jože: Po »Gadjem gnezdu« Vladimira Levstika je Herbert Griin ustvaril >Kastelko< [S sliko V. Levstika.] Soča: 9. aprila 1960: Po gostovanju SI. gl. iz Trsta. »Kastelka« je prevzela goriško občinstvo Unita: 30. decembra 1959: »Kastelka« presentata dal Teatro Sloveno
Gostovanja Slovenskega gledališča iz Trsta:
1.	30. deoembra 1959 na Opčinah
2.	3. januarja 1960 pri Sv. Ivanu 5. 6. januarja 1960 na Kontovelu
4.	12. januarja 1960 v Izoli
5.	13. januarja 1960 v Kopru
6.	22. januarja 1960 v Skednju
7.	3. aprila 1960 v Gorici
8.	4. aprila 1960 v Novi Gorici
9.	5. aprila 1960 v Anhovem 10. 6. aprila 1960 v Ajdovščini
C. LEVSTIKOVI ESEJI. KRITIKE IN ČLANKI 1904
DS: A. P. Čehov. Črtica iz ruske književnosti, 103—106 (Vladimir Mihajlovič.) [llustr.] Iz novejše ruske lirike. Književna študija, 46—51 (Vladimir Mihajlovič.)
1906
LZ: Jens Peter Jacobsen. 658—664. 713—721
Sn: Josip Stritar. Slovstvena študija, 97—102 [S sliko J. Stritarja.] Ljudmila Poljanec: Poezije, 253
P. J. Odavič: Pesme: — Novele, sveska I, 317—318 (L. V.) SN: 24. novembra: Odprto pismo ali adventna pridiga vsem brumnim dušam v pohujšanje in preudarek
1907
LZ: V Babilonu svobode. Piše Vladmir Levstik 34—41, 75—79, 157—162, 200—205, 289—296, 549—553, 667—672, 745—750 Zasebna risarska in slikarska šola Rili. Jakopiča in M. Sternena. 574—575 Sn: Nove knjige, 349—350 [O 2. izdaji Kettejevih poezij, ponatisu Šorlijevih Novel ni črtic«, Cankarjevem »Alešu iz Kazora« in Sanaoviii »Poezijah«.]
Plemič Ferdo: Tilko in drugi. Zbirka humoresk in satir, 220—221 Risarska in slikarska šola..., 318—319 (V. Levstik.)
Zakonite določbe glede literarnih prevodov, 351—352 [S sliko L. N. Tolstoja.]
Sn: Literarno pismo, 10—15
Slovenskim prelagate! jem, 64
1909
LZ: (Draga) II. umetniška razstava v paviljonu R. Jakopiča: Hrvatsko umetniško društvo »Medulič«, 759—765 Poizkus o lepem slovstvu v Slovencih. 594—400. 464—469 Prva umetniška razstava v paviljonu R. Jakopiča: Slovenski umetniki, 496—501, 524—528
1910
Jutro (Plut): 26. marca: A. Aškerc. Pesnitve. Peti zbornik
14.	marca: Anton Medved. (Nekrolog.) 4. maja Brezžični telegraf
25.	marca: Cvetko Golar. Pisano polje (V. Levstik.) 2. marca: Književnost, gledališče, umetnost
4. aprila: K vprašanju o »Pisateljskem podpornem društvu« in o podpiranju slovenskih pisateljev.
17.	in 18. novembra: Literarno pismo
18.	maja: P. Odavič: Suton i sjenke
28. in 50. marca: Pomladna razstava v paviljonu R. Jakopiča
6.	aprila: Predavanje v Jakopičevem paviljonu
19.	marca: Tretja umetniška razstava v Paviljonu 11. Jakopiča
Kaleidoskop:
12. maja: En dan sardina
15.	marca: Kaj je smola?
2. maja: Kako se je sultan učil strahu 22. julija Kongresna anegdota 22. maja: Lamentacija
16.	aprila: Ljubi bližnjega kakor sebe
17.	marca: Monopoli
7.	marca: Nasveti za finančnega ministra 12. septembra: Od Iškarijota do značaja
6. marca: Parada. Koncept domače naloge drugošolea Solzislava Luknje-
hlač.ka 14. maja: Pisana suknja 10. marca: Pomlad prihaja... 24. aprila: Premišljevanje o svetem devištvu
20.	marca: Primere
2. marca: Razpis nagrade
20.	julija: Reklama
21.	maja: Slepa putka
28.	marca: Slovenec sem...
29.	junija: Sramežljivost 14. aprila: Starina
26.	junija: Ubogi komet
8.	marca: Umetnost in stranišča 2. aprila: Ura in kolesca
1. maja: V dnevih kometa 26. marca: Vstajenje 6. maja: Zvečer
18.	maja Zucht und Sitte
21. aprila: Zelje
5. aprila: Življenja srečna pot
20.	junija:***
(King-Fu.) 1911
Sn: Lojze Dolinar, 255 [Kratka biografija.]
1918
LZ: Obnovitev ali preporod? Misli o »Narodnem gledišču«, 664—66"
1919
KK: XXII. zvezek, 564 [O Juša Kozaka Razorih.]
1920
LZ: Fran Erjavec: Za staro pravdo, 121—122 Marija Kmetova: Bilke, 566 (V. Levstik.)
1921
SN: 28. avgusta: Ob sedemdesetletnici Emila Leona [ps. = Ivan Tavčar.]
1925
SN: 7., 9. in 10. junija: Od rapsodije do epa. (:Razmišljanja ob Dimitrijevi-čevem »Kosovu«.:)
17. maja: P. J. Odavič (:P. J. Odavič: Srodne duše. P. J. Odavič: Eseji«:)
1926
J: 27. junija: Kako se naučim tujih jezikov? Nekaj za naše samouke 24. oktobra: Misli o slovenščini
I. decembra: »Pravica kladiva«. P. Rozman Tominec in Valentin Vodnik 9. maja: Značaj Ivana Cankarja LZ: Gustav Krklec, Dostojevski kao čovek, 155 (V. Levstik.) Jovan Palikovič: Prognani, 152—155 (V. Levstik.)
Pesma nad pesmama. Preveo Svetislav Stefanovič, 154 (V. Levstik.) [O srbskem prevodu »Visoke pesmi«.]
1927
J: 18. decembra: Najlepše knjige Zofke Kvedrove (:Vladka in Mitka.:) 27. februarja: Nemška ali francoska kulturna orientacija 16. oktobra: Tri knjige o velikih prigodah
1928
J: II. decembra: Misli ob desetletnici Cankarjeve smrti [S perorisbo I. Cankarja.]
1929
J: 5. marca: »Junka Kures«. (Ob brošuri dr. Noemi Strickerjeve »Junka Kures« est-elle une meurtrere?.) 29. junija: Vroče sonce [Ob smrti Gr. Žerjava.]
1930
J: 21. marca: Dva obiska pri Adolfu pl. Kappusu
21.	decembra: Ljuba Prennerjeva, pisateljica našega nedeljskega romana »Pohorska vigred«
4. maja: »Škorec« [O dijaškem listu 6. razreda realne gimnazije v Ljubljani.]
6 Celjski zbornik	ftf
J: 7. marca: Med dvema dobama (:Gusti Jirku. Zwisclien den Zeiten.:)
25. januarja: >Tri rože« [O knjigi Fr. Knafliča.] Mlado Jutro: 8. marca: Bernardinci, (Mordax) [Ilustr.]
ŽiŠ: Fran Levstik in naša književnost. Iz razgovora s pisateljem Vladimirjem Levstikom, 352 [S sliko V. Levstika po fotografiji.] Moja srečanja z Dositojevskim. Namestu razgovora, 142—144 [S Pirnatovo portretno sliko V. Levstika.]
1932
J: 17. marca »Ariistide Briand in nikdar več!«
24.	aprila: Bistro. Sličice s pariške periferije
26.	marca: Francija in Jugoslavija, intervju s Spalajkovičem 6. marca: Hiša vseh možnosti
J: 5. aprila: Kaplja v morju piše potočku
17.	aprila: Ob robu buivarja
18.	februarja: Pariško pismo
31. januarja: Spremenljivi Pariz
1933
J: 3. septembra: Savinjska jesen
22. aprila: O verižniški čeljusti, Krilovjevih .-Basnih« in ljubitelju lepili knjig
27.	oktobra: Vzhodni pakt, USA in Slovanska unija
1934
LZ: Poslanstvo besede, 65—75
1936
LZ: Okoli »Slovenskega pravopisa«, 115—116 Zapiski na pivniku, 575—578
1938
Proboj: 14. maja: Pomni narod (Beseda V. Levstika ob grobu judenburških junakov.)
1940
J: 12. maja: Bodimo pripravljeni!
25.	marca: Jugoslavija zdaj in vedno [Z Levstikovo sliko po fotografij i. 1
1945
Spominski zbornik I. Podoba Ivana Cankarja: Štiriintrideset let, 142
1952
Tovariš: Celjsko pismo (:Ob 500-letnici Celja.:), 378—379
1953
Knjiga 1953: Moja srečanja z gospo Bovarvjevo, 152—157 Savinjski vestnik: 31. januarja: Slovenske knjige. Ob tednu slovenske knjige od 1. do 7. februarja
1956
LD: 24. januarja: Razgovor ob jubileju. Ob sedemdesetletnici pisatelja in prevajalca Vladimirja Levstika
1957
LdP: 26. decembra: Moja srečanja z gospo Bovarvjevo |Ob 3. slovenski izdaji Flaubertovega romana.]
D. KORESPONDENCA
Prejemniki Levstikovih dopisov:
Algoud Albert: 1 pismo datirano s 15. oktobrom 1957. [Vladimir Levstik si je z A. Algoudom dopisoval skoraj petdeset let. Ohranjeni sta dve nedokončani pismi, ki ju je Vladimir Levstik pisal svojemu prijatelju Albertu Algoudu in njegovem sinu Philippu tik pred smrtjo. Po pisateljevi smrti ju je Levstikova vdova poslala obema v spomin. Prepisa hrani Študijska knjižnica Celje.] Algoud Philipe: 1 pismo datirano z 22. novembrom 1957. Borko Božidar: 1 pismo datirano z 22. decembrom 1957
[Zadnje Levstikovo pismo, ki ga hrani Božidar Borko v Ljubljani.1 Cankar Ivan: 15 dopisov iz 1. 1906—1916
1.	Komenda, s. d. 1906 — razglednica
2.	Ljubljana, 22. decembra 1908 — 2 lista
5. Ljubljana, 25. decembra 190S — razglednica
4.	Ljubljana, 28. decembra 1908 — 2 lista
5.	Ljubljana, 5. februarja 1909 — 4 listi
6.	Ljubljana, 25. februarja 1909 — 2 lista
7.	Ljubljana, 5. septembra 1909 — razglednica
8.	Ljubljana, konec leta 1909 — vizitka
9.	Ljubljana, 7. januarja 1910 — 2 lista
10.	Ljubljana, 50. avgusta 1910 — 2 lista
11.	Mittergrabern, 26. avgusta 1915 — dopisnica
12.	Mittergrabern, 12. marca 1916 — dopisnica 15. Mittergrabern, 5. novembra 1916 — dopisnica
Gl.: Cankar Ivan: Korespondenca NUL Ms 819, ovoj 4. Dolar Anton: 1 pismo in 1 dopisnica iz 1910.
1.	Ljubljana, žig 15. junij 1910 — pismo
2.	Ljubljana, 15. septembra 1910 — dopisnica Gl.: Študijska knjižnica Celje.
Dular Pepina: 265 dopisov iz 1. 1915—1919
1.	Hainburg/Donau, 15. junija 1915 — pismo [V nemščini.]
2.	Hainburg/Donau, 22. junija 1915 — dopisnica [V nemščini.] 5. Hainburg/Donau, 24. junija 1915 — razglednica
4.	Hainburg/Donau, 1. julija 1915 — pismo [Brez ovoja.]
5.	Hainburg/Donau, 14. julija 1915 — dopisnica
6.	Sitzendorf. 17. julija 1915 — dopisnica [V nemščini.]
7.	Mittergrabern, 50. julija 1915 — dopisnica [V nemščini.] S. Mittergrabern, 16. avgusta 1915 — pismo ]V nemščini.] 9. MHtergrabern. 14. oktobra 1915 — pismo
10.	Mittergrabern, 15. novembra 1915 — dopisnica [V nemščini.]
11.	Mittergrabern, 24. novembra 1915 — pismo [V nemščini.]
12.	Mittergrabern. 17. decembra 1915 — dopisnica [V nemščini.] 15. Mittergrabern, 27. decembra 1915 — dopisnica
14.	Mittergrabern, 9. januarja 1916 — pismo
15.	Mittergrabern, 20. januarja 1916 — dopisnica
16.	Mittergrabern, 25. januarja 1916 — pismo
17.	Mittergrabern. 2. februarja 1916 — dopisnica
18.	Mittergrabern, 5. februarja 1916 — dopisnica
19.	Mittergrabern, 7. marca 1916 — dopisnica
20.	Mittergrabern. 8. marca 1916 — dopisnica
21.	Mittergrabern, 12. marca 1916 — dopisnica
22.	Mittergrabern, 19. marca 1916 — dopisnica 25. Mittergrabern, 50. marca 1916 — dopisnica
24.	Mittergrabern, 8. maja 1916 — dopisnica
25.	Mittergrabern, 1). maja 1916 — dopisnica [V nemščini.]
:ft
85
26.	
27.	
28.	
29.	
50.	
51.	
52.	
55.	
34.	
55.	
56.	
57.	
58.	
39.	
40.	
41.	
42.	
45.	
44.	
45.	
46.	
47.	
48.	
49.	
50.	
51.	
52.	
53.	
54.	
55.	
56.	
57.	
58.	
59.	
60.	
61.	
<>2.	i
65.	
64.	
65.	
66.	i
67.	
68.	
69.	
70.	
71.	
72.	
75.	
74.	
"5.	
76.	
78.	i
79.	
	
81.	
82.	
85.	
crgrabern, 29. maja 1916 — dopisnica [V nemščini.] ergrabern, 12. junija 1916 — dopisnica ergrabern, 19. junija 1916 — dopisnica ergrabern, 19. junija 1916 — pismo ergrabern. 20. junija 1916 — dopisnica ergrabern, 21. junija 1916 — dopisnica ergrabern, 27. junija 1916 — dopisnica ergrabern, 29. junija 1916 — dopisnica ergrabern, 1. julija 1916 — dopisnica (V nemščini.) ergrabern, 7. julija 1916 — dopisnica [V nemščini.] ergrabern, 8. julija 1916 — dopisnica [V nemščini.] ergrabern, 11. julija 1916 — razglednica ergrabern, 12. julija 1916 — dopisnica ergrabern, 22. julija 1916 — dopisnica ergrabern, 24. julija 1916 — dopisnica ergrabern, 24. julija 1916 — dopisnica ergrabern, 27. julija 1916 — dopisnica ergrabern, 27. julija 1916 — dopisnica ergrabern, 29. julija 1916 — dopisnica ergrabern, 1. avgusta 1916 — dopisnica ergrabern, 4. avgusta 1916 — dopisnica ergrabern, 5. avgusta 1916 — dopisnica ergrabern, 8. avgusta 1916 — dopisnica ergrabern, 12. avgusta 1916 — dopisnica ergrabern, 14. avgusta 1916 — dopisnica ergrabern, 15. avgusta 1916 —• dopisnica ergrabern, 17. avgusta 1916 — dopisnica ergrabern, 20. avgusta 1916 — dopisnica ergrabern, 1. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 1. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 1. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 2. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 5. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 6. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 8. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 10. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 15. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 19. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 20. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 21. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 26. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 50. septembra 1916 — dopisnica ergrabern, 2. oktobra 1916 — dopisnica ergrabern, 8. oktobra 1916 — dopisnica ergrabern. 11. oktobra 1916 — dopisnica ergrabern, 13. oktobra 1916 — dopisnica ergrabern, 15. oktobra 1916 — dopisnica ;rabern, 18. oktobra 1916 ■— dopisnica rabern, 19. oktobra 1916 — dopisnica [V nemščini.] rabern, 25. oktobra 1916 — dopisnica ■rabern, 25. oktobra 1916 — dopisnica •rabern, 28. oktobra 1916 — dopisnica rabern, 29. oktobra 1916 — dopisnica :rabern, 5. oktobra 1916 — dopisnica ■rabern, 12. novembra 1916 — dopisnica :rabern, 13. novembra 1916 — dopisnica •rabern, 15. novemJira 1916 — dopisnica ergrabern, 18. novembra 1916 — dopisnica
er er er erg ergrc crg er erg er: erj erj er;
84.	Mittergrabern. 22. novembra 1916 — dopisnica
85.	Mittergrabern, 24. novembra 1916 — dopisnica S6. Mittergrabern, 26. novembra 1916 — dopisnica 87. Mittergrabern, 27. novembra 1916 — dopisnica S8. Mittergrabern, 28. novembra 1916 — dopisnica
89.	Mittergrabern, 29. novembra 1916 — dopisnica
90.	Mittergrabern, 4. decembra 1916 — dopisnica
91.	Mittergrabern, 5. decembra 1916 — dopisnica
92.	Mittergrabern, 6. decembra 1916 — dopisnica [V nemščini.] 95. Mittergrabern, 8. decembra 1916 — dopisnica
94.	Mittergrabern, 15. decembra 1916 — dopisnica
95.	Mittergrabern, 15. decembra 1916 — dopisnica ]V nemščini.]
96.	Mittergrabern, 15. decembra 1916 — dopisnica
97.	Mittergrabern, 19. decembra 1916 — razglednica 9S. Mittergrabern, 25. decembra 1916 — dopisnica 99. Mittergrabern, 27. decembra 1916 — dopisnica
100.	Mittergrabern, 51. decembra 1916 — dopisnica
101.	Mittergrabern, 5. januarja 1917 — dopisnica
102.	Mittergrabern, 9. januarja 1917 — dopisnica [V nemščini.] 105. Mittergrabern, 11. januarja 1917 — dopisnica
104.	Mittergrabern, 14. januarja 1917 — dopisnica
105.	Mittergrabern, 15. januarja 1917 — dopisnica
106.	Mittergrabern, 18. januarja 1917 — dopisnica
107.	Mittergrabern, 20. januarja 1917 — dopisnica [V nemščini.]
108.	Mittergrabern, 21. januarja 191" — dopisnica
109.	Mittergrabern, 22. januarja 1917 — dopisnica
110.	Mittergrabern, 24. januarja 1917 — dopisnica
111.	Mittergrabern, 27. januarja 1917 — dopisnica
112.	Mittergrabern, 50. januarja 1917 — dopisnica 115. Mittergrabern, 1. februarja 1917 — dopisnica
114.	Mittergrabern, 4. februarja 1917 — dopisnica
115.	Mittergrabern, 6. februarja 1917 — dopisnica
116.	Mittergrabern, 9. februarja 1917 — dopisnica
117.	Mittergrabern, 10. februarja 1917 — dopisnica
118.	Mittergrabern. 15. februarja 1917 — dopisnica
119.	Mittergrabern, 14. februarja 1917 — dopisnica
120.	Mittergrabern, 17. februarja 1917 — dopisnica
121.	Mittergrabern, 20. februarja 1917 — dopisnica
122.	Mittergrabern, 22. februarja 1917 — razglednica 125. Mittergrabern. 1. marca 1917 — dopisnica
124.	Mittergrabern, 2. marca 1917 — dopisnica
125.	Mittergrabern, 4. marca 1917 — dopisnica
126.	Mittergrabern, 7. marca 1917 — dopisnica
127.	Mittergrabern, 10. marca 1917 — dopisnica
128.	Mittergrabern, 12. marca 1917 — dopisnica
129.	Mittergrabern, 14. marca 1917 — dopisnica
150.	Mittergrabern. 18. marca 1917 — dopisnica [V nemščini.]
151.	Mittergrabern. 20. marca 1917 — dopisnica
152.	Mittergrabern. 25. marca 1917 — dopisnica 155. Mittergrabern, 24. marca 1917 — dopisnica
154.	Mittergrabern, 27. marca 1917 — dopisnica
155.	Mittergrabern, 50. marca 1917 — dopisnica
156.	MittergraBern, 5. aprila 1917 — dopisnica
157.	Mittergrabern, 11. aprila 1917 — pismo
158.	Mittergrabern, 15. aprila 1917 — pismo
159.	Mittergrabern, 14. aprila 1917 — dopisnica 140. Mittergrabern, 18. aprila 1917 — pismo
141.	Mittergrabern. 22. aprila 1917 — razglednica
142.	Praga, 26. aprila 1917 — dopisnica
143.	Praga, 28. aprila 1917 — pismo
144.	Praga, 1. maja 1917 — dopisnica 143. Praga, 4. maja 1917 — dopisnica
146.	Praga, 7. maja 1917 — pismo
147.	Praga, 8. maja 1917 — pismo
148.	Praga, 11. maja 1917 — pismo
149.	Praga, 14. maja 1917 — dopisnica
150.	Praga, 16. maja 1917 — dopisnica
151.	Praga. 19. maja 1917 — razglednica
152.	Praga, 21. maja 1917 — psmo [Brez ovoja.]
153.	Praga, 21. maja 1917 — razglednica
154.	Praga, 22. maja 1917 — dopisnica
155.	Praga, 23. maja 1917 — dopisnica
156.	Praga, 25. maja 1917 — razglednica
157.	Praga, 25. maja 1917 — pismo
158.	Praga, 27. maja 1917 — dopisnica
159.	Praga, 27. maja 1917 — dopisnica
160.	Praga, 29. maja 1917 — razglednica
161.	Praga, 31. maja 1917 — dopisnica
162.	Praga, 2. junija 1917 — razglednica
163.	Praga, 5. junija 1917 — pismo
164.	Praga, 7. junija 1917 — razglednica
165.	Praga, 8. junija 1917 — dopisnica
166.	Praga, 9. junija 1917 — pismo
167.	Praga, 12. junija 1917 — [Brez ovoja.]
168.	Praga, 15. junija 1917 — razglednica
169.	Praga, 16. junija 1917 — dopisnica
170.	Praga, 18. junija 1917 — pismo
171.	Praga, 20. junija 1917 — pismo
172.	Praga, 22. junija 1917 — razglednica
173.	Praga, 27. junija 1917 — razglednica
174.	Praga, 30. junija 1917 — dopisnica
175.	Praga, 4. julija 1917 — dopisnica
176.	Praga, 6. julija 1917 -— dopisnica
177.	Praga, 8. julija 1917 — razglednica
178.	Praga, 9. julija 1917 ■— pismo
179.	Praga, 12. julija 1917 — razglednica
180.	Praga. 14. julija 1917 — razglednica
181.	Praga, 18. julija 1917 — pismo [Brez ovoja.]
182.	Praga, 26. julija 1917 — pismo
183.	Praga, 1. avgusta 1917 — razglednica
184.	Praga, 2. avgusta 1917 — pismo [Brez ovoja.]
185.	Praga, 7. avgusta 1917 — dopisnica
186.	Praga, 12. avgusta 1917 — dopisnica
187.	Praga, 14. avgusta 1917 — dopisnica
188.	Praga, 17. avgusta 1917 — pismo
189.	Praga, 19. avgusta 1917 — dopisnica
190.	Praga, 25. avgusta 1917 — dopisnica
191.	Praga, 25. avgusta 1917 —• pismo
192.	Praga, 27. avgusta 1917 — pismo
193.	Praga. 28. avgusta 1917 — dopisnica
194.	Praga, 5. septembra 1917 — dopisnica 193. Praga, 15. septembra 1917 — dopisnica
196.	Praga, 17. septembra 1917 — pismo [Brez ovoj
197.	Praga, 18. septembra 1917 — dopisnica
198.	Praga, 19. septembra 191" — pismo
199.	Praga, 23. septembra 1917 — dopisnica
200.	Praga, 26. septembra 1917 — pismo
201.	Praga, 27. septembra 1917 — pismo
202.	Praga, 2. oktobra 1917 — pismo
203.	Praga, 7. oktobra 1917 — dopisnica
204.	Praga, 11. oktobra 1917 — dopisnica
205.	Praga, 15. oktobra 1917 — pismo
206.	Praga, 20. oktobra 1917 — pismo
207.	Praga, 25. oktobra 1917 — pismo
208.	Praga, 28. oktobra 1917 — razglednica
209.	Praga, 50. oktobra 1917 — razglednica
210.	Praga, 2. novembra 1917 — pismo
211.	Praga, 6. novembra 1917 — pismo
212.	Praga, 11. novembra 1917 — dopisnica
213.	Praga, 16. novembra 1917 — dopisnica
214.	Praga, 16. novembra 1917 — dopisnica
215.	Praga, 20. novembra 1917 — dopisnica
216.	Dunaj, 22. novembra 1917 — dopisnica
217.	Št. j ur pod Taborom, 25. novembra 1917 — pismo
218.	Št. jur pod Taborom, 28. novembra 1917 — dopisnica
219.	št. Jur pod Taborom, 1. decembra 1917 — razglednica
220.	Št. Jur pod Taborom, 4. decembra 1917 — pismo
221.	Št. Jur pod Taborom, 6. decembra 1917 — dopisnica
222.	Št. Jur pod Taborom, 8. decembra 1917 -— dopisnica
223.	Št. Jur pod Taborom, 12. decembra 1917 — pismo
224.	Št. Jur pod Taborom, 16. decembra 1917 — dopisnica
225.	Št. Jur pod Taborom, 18. decembra 1917 — pismo
226.	Št. Jur pod Taborom, 23. decembra 1917 — pismo
227.	Št. Jur pod Taborom, 23. decembra 1917 — razglednica
228.	Št. Jur pod Taborom, 24. decembra 1917 — pismo [Brez ovoja.]
229.	[Št. Jur pod Taborom], 5. januarja 191S — pismo [Brez ovoja.]
230.	[Št. Jur pod Taborom], 11. januarja 1918 — pismo [Brez ovoja.[
231.	Št. jur pod Taborom, 16. januarja 1918 — pismo
232.	Št. Jur pod Taborom, 28. januarja 1918 — razglednica 235. Št. Jur pod Taborom, 29. januarja 1918 — dopisnica
234.	Št. Jur pod Taborom, 30. januarja 1918 — pismo
235.	Št. Jur pod Taborom, 1. februarja 1918 — dopisnica
236.	Št. Jur pod Taborom, 4. februarja 1918 — pismo
237.	Št. Jur pod Taborom, 6. februarja 1918 — dopisnica
238.	Št. Jur pod Taborom, 9. februarja 1918 — pismo
239.	Št. Jur pod Taborom, 11. februarja 1918 — dopisnica
240.	Št. Jur pod Taborom, 13. februarja 1918 — razglednica
241.	Št. Jur pod Taborom, 16. februarja 1918 — pismo
242.	Št. Jur pod Taborom, 22. februarja 191S — dopisnica
243.	Št. Jur pod Taborom, 28. februarja 1918 — pismo
244.	Št. Jur pod Taborom. 4. marca 1918 — pismo
245.	Št. Jur pod Taborom, 8. marca 1918 — dopisnica
246.	Št. Jur pod Taborom, 10. marca 1918 — dopisnica
247.	Št. Jur pod Taborom, 13. marca 1918 — pismo 24S. št. Jur pod Taborom, 16. marca 1918 — pismo
249.	Št. Jur pod Taborom, 20. marca 1918 — pismo
250.	Št. Jur pod Taborom, 21. marca 1918 — dopisnica
251.	Št. Jur pod Taborom, 23. marca 1918 — dopisnica
252.	Št. Jur pod Taborom, 25. marca 1918 ■— pismo 255. Št. Jur pod Taborom, 28. marca 1918 — dopisnica 254. Št. Jur pod Taborom, 29. marca 1918 — dopisnica
255.	Št. Jur pod Taborom, 2. aprila 1918 — pismo
256.	Št. Jur pod Taborom, brez datuma 1918 — pismo
257.	Ljubljana, 5. julija 1919 — pismo [Brez ovoja.]
258.	Bled, 6. julija 1919 — razglednica
259.	Bohinjska Bistrica, 7. julija 1919 — razglednica
260.	Bohinjska Bistrica, 7. julija 1919 — razglednica
261.	Bohinjska Bistrica, 7. julija 1919 — razglednica
262.	Ljubljana, 12. julija 1919 — pismo [Brez ovoja.) 265. Ljubljana, 21. julija 1919 — pismo
Gl.: Študijska knjižnica Celje.
Dular-Levstik Pepina: 21 dopisov iz 1. 1922—1931
1.	Ljubljana, 23. julija 1922 — pismo
2.	Stražišče pri Kranju, 25. julija 1922 — pismo [Brez ovoja.]
3.	Ljubljana, 26. julija 1922 — dopisnica
4.	Ljubljana, 3. avgusta 1922 — dopisnica
5.	Ljubljana, 8. avgusta 1922 — dopisnica
6.	Ljubljana, 9. avgusta 1922 — pismo [Brez ovoja.]
7.	Ljubljana, 16. septembra 1926 — pismo
8.	Ljubljana, 19. septembra 1926 — pismo
9.	Ljubljana, 21. septembra 1926 — dopisnica
10.	Ljubljana, 24. septembra 1926 — pismo
11.	Ljubljana, 26. septembra 1926 — pismo
12.	Ljubljana, 17. avgusta 1928 — pismo
13.	Ljubljana, 10. septembra 1929 — pismo
14.	Ljubljana, 19. septembra 1929 — pismo [Brez ovoja.]
15.	Ljubljana, 28. septembra 1929 — pismo
16.	Ljubljana, 30. septembra 1929 — pismo [Brez ovoja.]
17.	Ljubljana, 9. oktobra 1951 — pismo
18.	Ljubljana, 21. oktobra 1931 — pismo
19.	Ljubljana, 5. novembra 1951 — pismo
20.	Ljubljana, 29. novembra 1951 — pismo
21.	Dopisnica — brez kraja in datuma Gl.: Študijska knjižnica Celje.
Dular Tonica: 5 pisma iz 1. 1930—1931
1.	Ljubljana, 5. aprila 1930 — pismo
2.	Ljubljana, 21. septembra T931 — pismo 5. Ljubljana, 16. novembra 1931 — pismo Gl.: Študijska knjižnica Celje.
Govekar Fran: 37 dopisov iz 1. 1906—1922.
1.	S. L. s. d. 1906 — 1 list
2.	Pariz, 9. januarja 1907 — 4 listi
3.	Dunaj, 7. aprila 1907 — 2 lista
4.	Mittergrabern, 23. januarja 1915 — dopisnica
5.	Mittergrabern, 15. oktobra 1915 — 2 lista
6.	Mittergrabern, 2. decembra 1915 — dopisnica
7.	Mittergrabern, 10. decembra 1915 — dopisnica
8.	Mittergrabern, 27. decembra 1915 — dopisnica
9.	Dunaj, 1. februarja 1916 — 4 listi
10.	Dunaj, 12. februarja 1916 — dopisnica
11.	Dunaj, 16. februarja 1916 — dopisnica
12.	Dunaj, 16. februarja 1916 — dopisnica
13.	Mittergraibern, 29. marca 1916 — dopisnica
14.	Mittergrabern, 26. junija 1916 — dopisnica
15.	Mittergrabern. 1. avgusta 1916 — dopisnica
16.	Mittergrabern, 16. avgusta 1916 — dopisnica
17.	Mittergrabern, 29. avgusta 1916 — dopisnica
18.	Mittergrabern, 29. avgusta 1916 — dopisnica
19.	Mittergrabern, 2. septembra 1916 — dopisnica
20.	Mittergrabern, 7. septembra 1916 — dopisnica
21.	Mittergrabern, 7. septembra 1916 — dopisnica
22.	Mittergrabern, 21. septembra 1916 — dopisnica 25. Mittergrabern, 22. septembra 1916 — dopisnica
24.	Mittergrabern, 7. oktobra 1916 — 2 dopisnici
25.	Mittergrabern, 8. oktobra 1916 — dopisnica
26.	Mittergrabern, 5. novembra 1916 — 2 dopisnici
27.	Mittergrabern, 12. decembra 1916 — dopisnica
28.	Mittergrabern, 21. decembra 1916 — dopisnica
29.	Mittergrabern, 50. januarja 1917 — dopisnica
30.	Mittergrabern, 2. februarja 1917 — dopisnica 51. Dunaj, 9. aprila 1917 — dopisnica
32. Mittergrabern. 13. aprila 1917 — dopisnica 55. Praga, 27. aprila 1917 — 2 lista
54.	Praga, 4. maja 1917 — dopisnica
55.	Praga, 14. maja 1917 — dopisnica
56.	Praga, 7. septembra 1917 — 2 lista 37. Stražišee, 14. aprila 1922 — 2 lista
Gl.: Govekar Franc: Zapuščina NUK Ms 1011, IV.
Gradišnik Fedor: 1 pismo iz 1. 1956
1. Celje, 15. marca 1956 [Ob petdesetletnici gledališkega dela]. Hrani Fedor Gradišnik, Celje.
Levstik Franka: 26 pisem, 6 dopisnic in 1 brzojavka iz 1. 1946—1955.
1.	Ljubljana, 6. aprila 1946 — pismo
2.	Ljubljana, 8. aprila 1946 — pismo 5. Ljubljana, 11. aprila 1946 — pismo
4.	Ljubljana, 2. julija 1946 — pismo
5.	Ljubljana, 5. julija 1946 — pismo
6.	Ljubljana, 11. julija 1946 — pismo
7.	Ljubljana, 16. julija 1946 — pismo
8.	Ljubljana, 15. julija 1946 — pismo
9.	Celje, 15. avgusta 1947 — pismo
10.	Celje, 24. avgusta 1947 — dopisnica
11.	Celje, 26. avgusta 1947 — dopisnica
12.	Celje, 3. maja 1949 — pismo
13.	Celje, 8. maja 1949 — pismo
14.	Celje, 17. maja 1949 — pismo
15.	Celje, 25. maja 1949 — pismo
16.	Celje, 26. aprila 1950 — pismo
17.	Celje, 19. junija 1950 — pismo
18.	Celje, 20. junija 1950 — pismo
19.	Mozirje, 26. junija 1950 — pismo
20.	Mozirje, 30. junija 1950 — pismo
21.	Celje, 4. oktobra 1950 — pismo
22.	Celje, 6. oktobra 1950 — dopisnica 25.	Celje, 9. oktobra 1950 — dopisnica 24.	Celje, 10. oktobra 1950 — dopisnica
25.	Celje, 17. oktobra 1950 — brzojavka
26.	Mozirje, 1. julija 1952 — pismo
27.	Mozirje, 8. julija 1952 — pismo
28.	Mozirje, 12. julija 1952 — dopisnica
29.	Celje, 8. oktobra 1953 — pismo
30.	Celje, 10. oktobra 1953 — pismo
31.	Celje, 11. oktobra 1953 — pismo 52. Celje, 29. oktobra 1953 — pismo
33.	Celje. 3. novembra 1953 — pismo Gl.: Študijska knjižnica Celje.
Levstik Jela: 39 dopisov iz 1. 1921—1937.
1.	3. novembra 1921
2.	31. oktobra 1945 — pismo
3.	14. januarja 1946 — pismo
4.	28. januarja 1946 — pismo
5.	26. marca 1946 — pismo
6.	51. januarja 1947 — pismo
7.	4. aprila 1947 — pismo
8.	5. junija 1947 — pismo
9.	15. marca 1948 — pismo
10.	29. maja 1948 — pismo
11.	13. julija 1948 — pismo
12.	16. julija 1948 — pismo
13.	28. julija 1948 — pismo
14.	29. julija 1948 — pismo
15.	9. junija 1949 — dopisnica
16.	23. avgusta 1949
17.	16. novembra 1949
18.	24. februarja 1950 — dopisnica
19.	26. mairca 1950 — dopisnica
20.	11. maja 1950 — dopisnica
21.	20. maja 1950 — pismo
22.	24. junija 1950 — dopisnica
23.	30. avgusta 1950 — pismo
24.	11. oktobra 1950 — dopisnica
25.	24. oktobra 1950 — dopisnica
26.	23. januarja 1951 — dopisnica
27.	3. januarja 1952 — pismo
28.	23. februarja 1952 — dopisnica
29.	29. aprila 1952 - dopisnica
30.	26. junija 1952 — dopisnica
31.	IS. avgusta 1952 — dopisnica
32.	16. avgusta 1953 — pismo
35. 6. novembra 1953 — dopisnica
34.	15. julija 1954 — dopisnica
35.	18. junija 1955 — dopisnica
36.	21. avgusta 1955 — dopisnica 3". 16. avgusta 1956 —• dopisnica
38.	25. oktobra 1956 — dopisnica
39.	13. avguista 1957 — pismo
Hrani pisateljeva sestra Jela Levstikova v Mariboru.
Levstik Jela: 1 pismo iz 1. 1930
1. Ljubljana, 50. septembra 1930 — pismo [Brez ovoja.] Gl.: Študijska knjižnica Celje.
Levstik Neža
Ljubljana 20. januarja 1915 — pismo za god.
Levstik Vera: 29 pisem, 26 dopisnic in 5 razglednice iz 1. 1958—1957.
1.	Litija 9. decembra 1938 — dopisnica
2.	Litija 20. aprila 1959 — dopisnica
3.	Ljubljana 2. decembra 1943 — pismo
4.	Ljubljana 29. julija 1944 — pismo
5.	Celje 28. julija 1948 — pismo
6.	Celje 10. avgusta 1948 — pismo
7.	Celje 3. decembra 1948 — pismo
8.	Mozirje 24. junija 1950 — dopisnica
9.	Celje 11. oktobra 1950 — dopisnica
10.	Celje 2. decembra 1950 — dopisnica
11.	Celje 8. januarja 1951 •— pismo
12.	Celje 13. aprila 1951 — razglednica
13.	Celje 2. decembra 1951 — pismo
14.	Celje 3. januarja 1952 — pismo
15.	Celje 8. februarja 1952 — pismo
16.	Celje 18. marca 1952 — dopisnica
17.	Celje 5. aprila 1952 — dopisnica IS.	Celje 10. maja 1952 — dopisnica
19.	T,iubuo 15. junija 1952 — razglednica
20.	Mozirje 6. julija 1952 — dopisnica
21.	Celje 2. decembra 1952 —• pismo
22.	Celje 27. decembra 1952 •— pismo
23.	Celje 5. marca 1953 — dopisnica
24.	Celje 4. aprila 1953 — pismo
25.	Celje 21. aprila 1953 — pismo
26.	Celje 7. avgusta 1953 — pismo 2".	Celje 7. avgusta 1953 — pismo
2«.	Celje 17. .septembra 1953 — dopisnica
29.	Celje 1. decembra 1953 — pismo
30.	Celje 7. januarja 1954 — dopisnica
31.	Celje 6. marca 1954 — dopisnica
32.	Zagreb 8. maja 1954 — dopisnica
33.	Celie 15. julija 1954 — dopisnica
34.	Celie 28. oktobra 1954 — pismo
35.	Celie 4. januarja 1955 — pismo
36.	Celie 7. januarja 1955 — pismo 5r. Celje 2. marca 1955 — pismo 38. Celje 9. maja 1955 — pismo
T9. Cel je 2:2. oktobra 1955 — dopisnica 40. Celje 2. decembra 1955 — pismo M. Mozirje 9. junija 1956 — dopisnica ■'2. Celie 19. junija 1955 — dopisnica 43. Celje 1. avgusta 1956 — dopisnica '4. Celje 25. oktobra 1956 — dopisnica 45. Cel je 28. novembra 1956 — pismo -16. Celje 16. decembra 1956 — dopisnica 4". Celje 13. februarja 1957 — dopisnica
48.	Celje 1. junija 1957 — dopisnica
49.	Celje 24. junija 1957 —• pismo
50.	Celje 28. junija 1957 — dopisnica
51.	Celje 9. julija 1957 — pismo
52.	Mozirje 20. julija 1957 — razglednica
53.	Mozirje 30. julija 1957 — pismo
54.	Celje 15. avgusta 1957 — pismo
55.	Celje 22. avgusta 1957 — dopisnica
56.	Celje 5. septembra 1957 — dopisnica
57.	Celje 14. septembra 1957 •— pismo
58.	Celje 2. decembra 1957 — pismo
Hrani pisateljeva sestra Yera Levstik na Vranskem.
Meško Ksaver: 1 pismo iz 1. 1956 Celje 9. februarja 1956 — pismo
Gl.: Meškova zapuščina v Sokličevem muzeju v Slovenjem Gradcu.
Novak Vlado: 1 razglednica iz 1. 1957.
Mozirje 5. avgusta 1957 — razglednica. Hrani jo Vlado Novak Celje.
Prijatelj Ivan: 45 dopisov iz 1. 1908—1956.
1.	Ljubljana 24. avgusta 1908 — 2 lista
2.	Ljubljana s. d. 27. decembra 1909 — 2 lista 5. Ljubljana 8. marca 1910 — 2 lista
4.	Ljubljana 20. avgusta 1910 — 2 lista
5.	Ljubljana 14. novembra 1910 — 3 listi
6.	Ljubljana 20. novembra 1910 — 2 lista
7.	Ljubljana s. d. 24. novembra 1910 — dopisnica
8.	Ljubljana s. d. 24. novembra 1910 — dopisnica
9.	Ljubljana s. d. 29. aprila 1911 — dopisnica
10.	Ljubljana 29. marca 1912 — 1 list
11.	Mittergrabern 5. avgusta 1915 — 2 lista [V nemščini.1
12.	Mittergrabern 2. aprila 1916 — dopisnica [V nemščini.] 15. Mittergrabern 3. maja 1916 — 2 lista
14.	Mittergrabern 20. julija 1916 — dopisnica [V nemščini.]
15.	Mittergrabern 8. avgusta 1916 — dopisnica
16.	Mittergrabern 15. novembra 1916 — 3 listi
17.	Praga 28. aprila 1917 — dopisnica
18.	Praga 7. maja 1917 — 4 listi
19.	Praga 10. maja 1917 — doipisnica
20.	Praga 17. junija 1917 — dopisnica
21.	Praga 23. junija 1917 — 1 list
22.	Praga 9. julija 1917 — 1 list
23.	Praga 25. julija 1917 — 1 list
24.	Praga 2. avgusta 1917 — 3 listi
25.	Praga 11. oktobra 1917 — 2 lista
26.	Praga 15. oktobra 1917 — dopisnica
27.	Praga 15. novembra 1917 — dopisnica
28.	Praga 15. novembra 1917 — dopisnica
29.	Praga 20. novembra 1917 — dopisnica
50.	Celje 24. novembra 1917 — dopisnica
51.	St. Jurij 26. decembra 1917 — dopisnica
52.	Št. Jurij 5. januarja 1918 — 1 list 55. Št. Jurij 50. januarja 1918 — 2 lista 34. Št. Jurij 10. februarja 1918 — 1 list
55.	Št. Jurij 15. februarja 1918 — dopisnica
56.	Št. Jurij 16. februarja 1918 — 1 list
37.	Št. Jurij 22. februarja 191S — dopisnica
38.	Št. Jurij 9. marca 1918 — dopisnica
39.	Ljubljana 21. oktobra 1918 — dopisnica
40.	Stražišče 13. decembra 1919 — dopisnica
41.	Stražišče s. d. december 1919 — dopisnica
42.	Stražišče 30. decembra 1919 — dopisnica
43.	La Garonne 26. marca 1932 — 2 lista
44.	Mozirje 21. novembra 1936 — 2 lista
45.	Mozirje 29. decembra 1956 — 5 listi
Gl.: Prijatelj Ivan: Korespondenca NUK Ms. 895.
Smrekar Hinko: 1 dopis iz 1. 1908.
Gl.: Smrekar Hinko: Korespondenca NUK Ms. 855.
Schvventner Lavoslav: 5 dopisov iz 1. 1907—1916.
1.	Ljubljana 19. septembra 1907 (Po postrežčku.)
2.	Mittergrabern 12. septembra 1916 — dopisnica 5. Mittergrabern 21. septembra 1916 — dopisnica
4.	Mittergrabern 8. oktobra 1916 — dopisnica
5.	Pismo brez datuma.
Hrani pisateljeva sestra Vera Levstikova na Vranskem.
Šinilielskim pionirjem
Celje 17. maja 1957 — pismo
Gl.: Osnovna šola Šmiliel nad Mozirjem.
Zbašnik Fran — 2 dopisa iz 1. 1907.
1.	Pariz 18. januarja 1907 — razglednica
2.	Ljubljana 8. avgusta 1907 — razglednica
Gl.: Zbašnik Fran: Korespondenca NUK Ms. 966 št. 12.
Zorman Ivan — 1 pismo iz 1. 1918.
I.	Št. Jur pod Taborom 17. januarja 191S - pismo
Župančič Oton: 14 pisem in 11 dopisnic iz 1. 1906—1928
1.	Dunaj 18. oktobra 1906 — pismo
2.	Ljubljana 21. novembra 1907 — pismo 5. Ljubljana 1. julija 1907 — pismo
4.	Ljubljana 10. julija 1907 — pismo
5.	Ljubljana 4. marca 1908 — pismo
6.	Ljubljana 10. aprila [1908j — pismo
7.	[Ljubljana 23. oktobra 1911] — dopisnica
8.	[Firenze, verjetno 9. februarja 1911] — dopisnica
9.	Ljubljana 4. januarja 1913 — pismo [Brez ovoja.] 10. [Mittergrabern] 15. novembra 1916 — dopisnica
II.	[Mittergrabern] 12. decembra 1916 — dopisnica
12.	[Mittergrabern] 3. januarja 1917 — dopisnica
13.	[Dunaj] 9. aprila [1917] — dopisnica
14.	[Praga] 27. aprila [1917] — dopisnica
15.	[Praga 10. maja 1917] — dopisnica
16.	[Praga 21. maja 1917] — dopisnica
17.	Št. Jur pod Taborom 22. decembra 1917 — pismo [Brez ovoja.]
18.	Stražišče 8. oktobra 1922 — pismo [Brez ovoja.)
19.	Stražišče 11. oktobra 1922 — pismo [Brez ovoja.]
20.	[Stražišče] 29. novembra 1922 — dopisnica
21.	Ljubljana 24. novembra [?] 1926 — pismo
22.	14. julija 1926 — dopisnica
25. Ljubljana 4. januarja 1927 — pismo
24.	Ljubljana 7. aprila 1927 — pismo [Brez ovoja.]
25.	Ljubljana 22. januarja 1928 — pismo |Brez ovoja.] Gl.: Župančič Oton, Korespondenca. SAZU Lj.
E. LITERATURA O LEVSTIKU
1907
DS: Bregar, Franc [= Cankar Izidor[: Ponižani in razžaljeni.
Poslovenil Vlad. Levstik, 566 LZ: Civis: F. M. Dostojevski: Ponižani in razžaljeni.
Poslovenil Vladimir Levstik, 634 S: 11. septembra: Spectator: Ponižani in razžaljeni. ... Poslovenil VI. Levstik.
1908
Čas: U]šeničnik], A [les]: Leposlovna knjižnica. VI. Cliampel (IChampol)
— V. Levstik: Mož Simone. Roman. — VII. T. Ševčenko. — ]. Abram: Hajdamaki (:Kobzar II. del:), 299—500 DS: -m-: Mož Simone. »Leposlovna knjižnica«. VI. zvezek.
Roman. Preložil V. Levstik, 281—282 LZ: Ana Karenina, Roman grofa L. N. Tolstega. Iz ruščine prevedel X [= Vladimir Levstik]. 55 [Notica o izidu in kratka ocena.] Merhar Iv[an]: Zabavna knjižnica »Slovenske Matice« XIX (: 1907:),
444—446. 504—506 Zločin in kazen, 117 [Notica o izidu.] Sn: Robida. Adolf: Zabavna knjižnica XIX. zvezek. 155—157 5[lebinger] J[anko[: Dostojevskij F. M.: Zločin in kazen...
Preložil Vladimir Levstik. 127 Tolstoj Lev L. N.: Ana Karenina (! Karenina). Iz ruščine prevel X [= Levstik Vladimir], 29
1909
DS: L[enard], L[eopold[: Levstik Vladimir: Obsojenci, 153—154 LZ: Leonid Andrejev: Rdeči smeli... Preložil Vladimir Levstik, 655 [Notica o izidu.]
Tominšek Jos[ip]: Vladimir Levstik: Obsojenci. 514—516, 374—575 Vladimir Levstik: Obsojenci, 182 [Notica o izidu.] NZ: Vladimir Levstik: Obsojenci, 117 RP: 6. marca: V. L. Obsojenci
Sn: Champol: Mož Simone. Prevel Vladimir Levstik. 50 Dolar [Anton]: Levstik Vladimir: Obsojenci, 95—96 SN: 6. marca: Kobal, Fr.: Vladimir Levstik: Obsojenci SPr: Kidrič, France: Slovinska literatura, 326—556
1910
J (Plut): 2. decembra: Taras Buljba
Savremenik: Kvedrova Z[ofka]: Slovenske knjige in pisci. 650—654 Sn: Tominšek, Jo-s[ip]: »Slovenske knjige in pisci.« [Ocena eseja Z. Kvedrove o slovenski literaturi v 9. številki »Savremenika« 1910. omenjen V. Levstik], 416—417
1911
Veda: P[rijatelj], I[van]: N. Gogolj: Taras Buljba. Povest.
iz ruščine prevedel Vladimir Levstik, 169—171 Zarja: 50. decembra: -an: Polom. (Le Debacle.) Spisal Emile Zola. Prevedel Vlad. Levstik.
LZ: Debeljak Ant[on]: Emile Zola, Polom. Roman iz vojske 1. J870/71. Preložil Vladimir Levstik, 52—55
Sn: Govekar. Frfan]: Polom. Roman iz vojske 1870/71. (:Prevod Vladimir Levstik:), 517— 51S
Zupan, Vinko: Emil Zola: Polom. Roman iz vojske leta 1870/71. [Poslovenil Vladimir Levstik], 60—61
1913
DS: 5[ilc Jakob]: F. M. Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma. Prevel Levstik, 75—76
LZ: Debeljak, Anton: A. (!F) M. Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma, Prevel Vladimir Levstik, 106—107
LZ: Debeljak, Ant[on[: Maksim Gorki: Forna Gordjejev, 219—220
1914
Savremenik: Kveder Zofka: Literarna pratika za 1914. leto, 115—116 [Otne-nen V. Levstik.]
1915
DS: Š[ilc], J[akob[: Gustave Flaubert: Gospa Bovarvjeva. Prevel Vladimir Levstik, 204—205
1918
Jsla: 23. decembra: Gadje gnezdo
1919
DS: F[inžgar], F[ranc] S[aleški]: F. M. Dostoevskij: Besi... Preložil Vladimir Levstik, 299
Jsla: 23. septembra: Albreht, Ivan: Gadje gnezdo
LZ: Gfkraar] J[oža] A]nton[: Levstik, Vladimir: Gadje gnezdo, 627—628
Gflonar] J[ožaj A(nton]: Vladimir Levstik. Zapiski Tine Gramontove, 499—500
P: Dr. S.: Vladimir Levstik: Zapiski Tine Gramontove, 125
Savremenik: Hvcder, Zofka: Iz Slovenije i iz Ljubljane, 46—49
i
1920
DS: Breznik, A[nton]: Vladimir Levstik: Gadje gnezdo, 84—85 [Jezikovna ocena.]
LZ: G[lonar] J [oža] A[nton]: Levstik Vladimir: Višnjeva repatica, 565—566
ND: 14. avgusta: »Višnjeva repatica«, velezanimiv roman Vladimirja Levstika ...
1923
DS: A. Conan Dovle: Zgodbe Napoleonovega huzarja. Prevel V. Mihajlovič, 189 [Notica o izidu.] Maurice Leblanc: Arsene Lupin. Gentleman-vlomilec. Poslovenil Vladimir
Levstik, 189 [Notica o izidu.] Pregelj, I[van]: L. N. Tolstoj: Hadži-Murat... Poslovenil Vladimir Levstik, 299
Waldemar Bonsels: Prigode čebelice Maje ... Poslovenil Vladimir Levstik, 189 [Notica o izidu.]
1924
DS: Koblar, France: Vladimir Levstik: Gadje gnezdo. 2. izdanje. 45—46
LZ: Vidmar, Josip: L. N. Tolstoj: Hadži-Murat... Poslovenil Vladimir Levstik, 185—186
Kritika I. 1925-26: Koštial, Ivan: Slovenščina Vladimira Levstika. 51—54 DS: P[regelj], I[van]: Vladimir Levstik: Deček brez imena in clruge zgodbe
za mlade čitatelje, 189 M: 11. C. [= Finžgar F. S.]: Deček brez imena in druge zgodbe za mlade čitatelje. Spisal Vladimir Levstik, 69
1926
J: 8. decembra: Lah, Ivan: Neipravda o nepravdi
51. oktobra: »Pravica kladiva« [S Subičevo portretno risbo V. Levstika] Kritika II. 1926—27: Ob Levstikovi »Pravici kladiva«, 61 LZ: Debeljak A[nton]: Danici de Foe: Robinson Crusoe.
Za slovensko deco priredil Vladimir Levstik. 509—510 Morgenblatt (Zagreb): Woran arbeiten dic jugoslawischen Schriftstcllpr. 27 Orjuna: 50. januarja, 6. in 15. februarja: Bakotič. Petar: Orjunaški pisci.
Vladimir Levstik. (:0 priliki štiridesetletnice.:) Pobeda (Zagreb): Orjunaški pisci. Vladimir Levstik, št. 4, 5, 6 (Ponatis iz
Orjune 50. januarja, 6. in 15. februarja 1926.) S: 27. novembra: Tominec Roman L.: Nepravda »Pravice kladiva«
5. decembra: Tominec Roman L.: Vladimir Levstik in njegova polemika (:Jutro, št. 277, dne 1. decembra.:)
1927
LZ: Kclemina. J[akob]: Vladimir Levstik: Pravica kladiva. 125—125
1929
J: 1. januarja: Prošlost in bodočnost. Lanske napovedi za leto 1928. — Naš Mordax bije preroške rekorde vsega sveta!... Mordax o Jugoslaviji v bodočem letu
LZ: Vidmar. Josip: L. N. Tolstoj: Ana Karenina. Prevel Vladimir Levstik. 119—121
1950
J: 1. novembra: Originalna revija slovenskega leposlovca ND: 50. decembra: Rabindranath Tagore: Dom in svet
1951
DS: Šile J[akob]: Rabindranath Tagore: Dom in svet. Po angleškem besedilu
poslovenil Vladimir Levstik. 186—1S8 J: 28. marca Borko B/ožidar/: Naši obiski in razsrovori. 5. pisatelj Vladimir
Levstik [Intervju s perorisbo V. Levstika.] LZ: Pajk, P[eroj: Rabindranath Tagore: Dom in svet... Po angleškem besedilu poslovenil Vladimir Levstik, 376—57S
1952
DS: Orel Boris: Jack London: Dolina meseca... poslovenil Vladimir Levstik. 330—551
Šile, J[akob]: L. N. Tolstoj: Vojna in mir. Poslovenil Vladimir Levstik, 532—355
J: 23. aprila: Glasovi o Levstikovem »Gadjem gnezdu« |Tujc sodbe v izvlečku.] 27. februarja: Nov glas o angleškem prevodu Levstikovega .Gadjega gnezda«
10. februarja: Stevcnsonov »Ugrabljen« v prevodu Vladimirja Levstika LZ: Dva angleška romana: Robert L. Stevenson: Ugrabljen... Prigod Davida Balfourja prvi del, 313—315
MP: 1952/53: Mohoričeva, Milena: Robert Louis Stevenson: Ugrabljen. Roman. Prigod Davida Balfourja prvi del. — Catriona. Roman. Prigod Davida Balfourja drugi del... Poslovenil Vladimir Levstik, 577—5S0 Nova doba: (Split): 25. februarja: [Kritika Gadjega gnezda.] Obzor (Zagreb: 1. aprila: [Kritika Gadjega gnezda.]
S: 7. junija: Slovenski književnik in njegova žena pre-stopila v muslimansko vero
1933
Odmevi: Naši prevodi, 10S [Omenjen V. Levstik.] Tolstoj: Vstajenje, 120 [Notica.]
1934
DS: Šile Jakob: L. N. Tolstoj. Vojna in mir. Poslovenil Vladimir Levstik, 526—528
J: 16. decembra: L [ali I Iv[an[: Dejanje. [S sliko.]
1955
M: Vladimir Levstik: Dejanje, 253—234
Sodobnost: Kalan, Filip: Vladimir Levstik: Sejanje. 137^-141 ŽiS: D[ebeljak], A[nton[: Vladimir Levstik: Dejanje, 519—520 [S Pirnatovo portretno risbo V. Levstika.]
1936
J: 9. maja: Epos materinstva. — Pearl S. Bučk: »Bati«
S: 12. septembra: Nemo propheta in patria |Recenzija : Dejanja j
1938
J: 14. aprila: Francoska študija o naši sodobni poeziji [Omenjen V. Levstik] LZ: Ocvirk Anton: Pregled slovenske literature od leta 1918 do 1938. 596 Pravda: [Beograd|: 10. aprila: Rakočevič M[ilan]: Slovenački književnici govore: Mrzim i prezirom svaku klasnu književnost, umetnost uvek može biti samo jedna . izjavio je Vladimir Levstik, jedan od najboljih i najplodovitijih slovenačkih pisaca
1940
j: 2. februarja: Andre Maurois: Zgodovina Anglije [Omenjen V. Levstik.] Naš rod: Župančič. Jože: Vladimir Levstik. 1—3 [S sliko V. Levstika na naslovni strani po fotografiji Jožeta Zupančiča.] Prijatelj: Artem [Ravljen Davorin]: Vladimir Levstik. Pogled v njegovo delavnico, 156—158 [S slikama pisatelja in njegove matere po 1'oto-
1941
Zadružni koledar za godinu 1941: Vodnik. France: Savremtna slovenačka književnost. 114 [Omenjen V. Levstik.]
1946
LdP: 1". julija: Potrč, Ivan: i-Kako se je kalilo jeklo
5. januarja: emka (= Košir Marko): V boju do zmage. (:Ob prevodu knjige Ostrovskega: Kako se je kalilo jeklo«.:) Obz: Legiša, Lino: Prevodi iz ruščine:... Kako se je kalilo jeklo, delo
Nikolaja Ostrovskega. 182 [in prevodu Kruha Alckseja Tolstoja.) SPor: 10. januarja: Janež, Stanko: Ostrovski. Kako se je kalilo jeklo
8. decembra: Kreft. Bratko: Maksirn Gorki: Artamonovi (:Prevel
V. Levstik...:) 16. aprila: L[egiša[, L[ino[: Aleksej Tolstoj: Kruh
LdP: 18. decembra ALPA [= Papler Albert]: L. N. Tolstoj: Kavkaške povesti 2. marca: B[rnčič] V[era]: Maksim Gorki: Mati 11. marca: Popravek
10. avgusta: Kastelic, Jože: Aleksej Tolstoj: Trnova pot MIR 1947-48: Gliha, Marta: Dve novi knjigi DZS [o L. prevodu Tolstojevih
kavkaških povesiti], 250—251 Obz: Z[agorski], C]vetko]: Knjige Cankarjeve založbe, 91 [O Levstikovem
prevodu Maksima Gorkega Artamonovi.] SPor: 13. julija: Kreft. Bratko: Aleksej N. Tolstoj (:1885—1945:) (:Ob izidu njegove trilogije »Trnova pot«, ki jo je v prevodu V. Levstika izdala Drž. založba Slovenije. [S sliko A. N. Tolstoja.]
19. decembra: dm [= Moravec Dušan]: Nova zvezka »Svetovnih klasikov« [O Levstikovem prevodu Tolstojevih Kavkaških povesti.] 22. januarja: dm [= Moravec Dušan]: Tretja izdaja Ane Karenine« Tov: B. Branin: (:Literaturnaja Gazeta Moskva:) Trnova pot — pot v domovino. Ob slovenskem prevodu velike trilogije Alekseja Tolstoja, 861
1948
KmŽ: J. R.: Veter od juga, 235—236
MbV: 28. julija: Jurca. Branka: »Sopotniki« — »Veter od juga« MIR 1948/49: Kosmač France: Ob novi izdaji Gogoljeve povesti »Taras Bulba«, 264—265
MIR 1948/49: Zeljeznov, Dušan: Legenda o Ulenspieglu, 557—559 |0 Levstikovem prevodu Charlesa de Costerja Tila Ulenspiegla.] Pionir: Ste že brali knjigio...? Blešči se jadro mi samotno, 91 Pisma Ivana Cankarja. Ljubljana 1948. 11/252 (Pismo Schwentnerju.) 11/304 (Pismo E. Kristanu.) 11/306 (Pismo E. Kristanu.) 11/325 (Pismo L. Kraigherju.) III/117 (Štefka Lofflerjeva se zahvaljuje Ivanu Cankarju za razglednice, ki
jih je stalno pošiljal iz svoje družbe (:VI. Levstik, V. Zalar.:) III/134 (Pismo Mariji Kesslerjevi.)
III/155 (Opomba o Cankarjevih pismih Vladimiru Levstiku, ki so se med
zadnjo vojno izgubila.) III/156 (Pismo Mariji Kesslerjevi.) III/137 (Notica o Levstiku.) III/141 (Pismo Mariji Kesslerjevi.) III/157 (Pismo Adi Kristanovi.) III/158 (Pismo Adi Kristanovi.) III/161 (Pismo Adi Kristanovi.)
III/163 (Notica o Levstikovem članku »Jens Peter Jacobsen, LZ 1906, 65S—664. 713—721.)
III/164 in 165 (Pismo Adi Kristanovi.) 111/168 (Pismo Adi Kristanovi.) III/182 (Piismo Mici Kesslerjevi.) III/217 (Pismo Antonu Dermotu.)
NO: P[ipan], V[lado]: Charles de Coster: Tila Ulenspiegla in Lama Dobrina junaške, vesele in slavne dogodivščine v deželi Flamski iu drugod, 319—522
SPor: 25. decembra: Balzacove »Izgubljene iluzije«
3. avgusta: Š[ega], M[ilan]: Elmar Grm: Veter od juga Tov: Kredcar, Lojze: Le nekaj misli k Ulenspieglovim, 1020
NO: Hudales Oskar: Ob treh Gogoljevih delih v slovenščini Taras Bulba, Zenitev, Mrtve duše, 431—434
P[ipan], Y[lado]: Honore Balzac: Zgubljene iluzije, 249—251 SPor: 17. novembra: Gradišnik Janez, Ob izidu Puškinovih »Povesti«
4. avgusta: Jane. Blanka: Saltikov—Ščedrin: Gospoda Golovljovi (:K novi slovenski izdaji:) [S sliko Saltykova—Ščedrina.] Tov: K: Zgubljene iluzije, 86 [S sliko Balzaca.]
b — |= Župančič Beno]: Tri nove knjige, 38 [O Levstikovem prevodu Gogoljevega romana Taras Bulba.] VMb: 15. februarja: Hudales Oiskar: Državna založba Slovenije in nekatere njene knjige v letu 1948 [O Levstikovem prevodu Balzacovih Zgubljenih iluzij in Costerjevega Tilla Ulenspiegla.) 50. julija: — in: Saltykov—Ščedrin: »Gospoda Golovljovi« 19. novembra: Š[rimpf], F[ranc]: K drugemu zvezku izbranega dela A. S. Puškina »Povesti«
1950
NO: Barbarič. Štefan: Puškinova proza. Izbrano delo A. S. Puškina II: Povesti. Poslovenil Vladimir Levstik, uvod in opombe Mile Klopčič; DZS 1949, 181—185
Klopčič Mile: Pojasnilo [K Barbaričevi oceni Puškinove proze v slovenščini, NO 1950 181—185.], 552 NS: G[radišnik] J[anez]: Aeksander S. Puškin: Povesti, 163—166
1951
Celjski zbornik: Novak Vlado: Delež celjskega okoliša v razvoju slovenskega slovstva, 117
LdP: 24. marca: Kjovačič], L[ojze]: M. Bubenov: Bela breza NO: Hudales. Oskar: Nekaj pripomb h knjigam Prešernove družbe, 342—544 [O L. prevodu L. N. Tolstoja Polikuške.] Kos, Janko: Maksim Gorki: Štiri drame, 561—565 SPor: 7. oktobra: B[orko] B[ožidar]: Druga knjiga Puškinove proze 15. decembra: Sž ]= Janež, Stanko]: Puškin: Povesti, članki, pisma 5. aprila: — c [= Moravec Dušan]: Štiri drame Maksima Gorkega 29. marca: Šuklje Rapa: L. N. Tolstoj: Polikuška in druge povesti VMb: 18. oktobra — š ]= Šrimf Franc]: Novi zvezek Puškinovega Izbranega dela
1952
Zupančič Jože: Zasavje v plamenih narodnoosvobodilne borbe I. (Litija. Zveza borcev 1952.) Časovno razvrščen opis dogodkov v etu 1941, 21. april 1941. — Vdor gestapovoev v stanovanje pisatelja Vladimirja Levstika, 47—48 Legiša L/ino/ in L[ili] Novv: Lirika v času moderne. Ljubljana, DZS 1952, 274—275 in 284
LD: 23. februarja: J. Z. ]= Bordon Rado]: Novo ime v naši prevodni književnosti [O slovenskem prevodu K. Robertsa: Severozahodni prehod.] NO: Dolar, Jaro: Ob novi izdaji »Vojne in miru«, 758—759 SPor: 2. marca ž [= Kozak Primož]: Kennetli Roberts: Severozahodni prehod SPor: 15. aprila: B[orko Božidar]: Zapiski na robu »Vojne in miru« [s sliko Pirnatovega kipa glava L. N. Tolstoja.)
NRazgl: 7. novembra: G[riin[, H[erbert[: Dva Flauberta. Gospa Bovarvjeva.
prev. Vladimir Levstik SocM: Nove knjige. Balzaca »Blišč in beda kurtizan« — prevedel Vladimir Levstik, 855
[Sknšek, Ivan]: Gospa Bovarvjeva, 643
1954
Knjiga 1954: Bartol. Vladimir: Jack London: Dolina meseca. 55—56 NRazgl: 6. marca. Klabus, Vital: Blišč in beda [Ob slovenski izdaji Balzaco-vega romana v Levstikovem prevodu.]
1955
Knjiga 1955: B[orko[, B[ožidar]: Začetki Zločina in kazni, 452—434 [S sliko F. M. Dostojevskega.]
M [= Mejak Mitja]: Parveni v Parizu, 148—150 L(1P: 28. maja: Kovič, Kajetan: Maupassant. Bel ami
8. decembra: J. J. [= Brejc Jože]: Honore de Balzac: Kmetje [S sliko H. de Balzaca.] NRazgl: 8. oktobra: Klabits, V[ital[: Bel ami
30. aprila: Dolgan M.: Kazenski primer Napoleon; ob novi izdaji Zločina in kazni (:SKZ. Ljubljana 1954. str. 569. prev. Vladimir Levstik:) NO: Gradišnik, Janez: Dva francoska klasika, 812—816 [O Levstikovem prevodu Maupassantovega Lepega strička.] PdK: 8. maja: Ru[pel[ Slfavko]: MaupašSant še enkrat v slovenščini Lepi striček« ...
Večer: 6. julija: Š]rimpf]. F]ranc]: Lepi striček
1956
Celjski T: 20. januarja: Novak, Vlado: Vladimir Levstik je dopolnil sedemdeset let [S pisateljevo sliko po fotografiji.] 29. decembra: [Strmeckv Vera]: Vladimir Levstik o sebi in svojem delu. [S pisateljevo sliko.] DEn: 10. februarja: Beseda, dve o velikem pisatelju. Balzac: Kmetje JiS: Moder, Janko: Prva dva zvezka Kondorja, 88—89 [Jezikovna ocena L.
prevoda Puškinove »Stotnikove hčere«.] Mila: 28. januarja: Dokler, Janez: Honore de Balzac: Kmetje .
[Z Balzacovo sliko po perorisbi.] LD: 6. januarja: A[vguštin], M|ilan[: Pet lepili knjig. Nekaj zapiskov ob petih knjigah iz lanskega leta. [O L. prevodu H. de Balzaca - Kmetov .[ 24. januarja: Razgovor ob jubileju. Ob sedemdesetletnici prevajalca Vla-dimirja Levstika. LdP: 19. januarja: Vladimir Levstik, sedemdesetletnik
NRazgl: 14. januarja: Vladimir Levstik. |S pisateljevo sliko po fotografiji.] NŽ: [Šuklje], Rapa: Sonce, ciprese, vino in kruh. Axcl Munthe: Sati Michele,
prev. Vladimir Levstik ..., 176—177 NO: Rudolf. Branko: Honore de Balzac: Kmetje, 556—557 SlovJ: 20. januarja: Vladimir Levstik 70-letnik SPor: 18. januarja: Borko Božidar: Vladimir Levstik 70-letnik TT: 26. januarja: Ob Levstikovi sedemdesetletnici. |S sliko. V. Levstika po fotografiji.]
Večer: 19. januarja: 70-letnica Vladimirja Levstika
29. oktobra: Šrimpf, Fr[anc[: »Stotnikova hči v Knjižnici Kondor
lv 57
Celjski T: 50. decembra: [Novak Vlado]: Ob smrti Vladimirja Levstika [S pisateljevo sliko po fotografiji.) 50. decembra: Slovo od pokojnega umetnika Vladimirja Levstika
LdP: 24. decembra: Vladimir Levstik [Kratek življenjepis.]
Mlad P: Dokler. Janez: Nove knjige. 504—305 [O L. prevodu Tolst. Vstajenja.]
NRazgl: 28. decembra: Štb [Barbarič Štefan]: Vladimir Levstik
[Z Gasparijevo portretno risbo V. Levstika ob sedemdesetletnici.] NO: Glazer Alenka: Knjižnica Kondor. 375—3S0. 697—703
[O L. prevodu Puškinove novele »Stotnikova hči«.] PDk: 11. junija: Lev N. Tolstoj: Vstajenje. — Luise Rinser: Sredi življenja
28. decembra: Vladimir Levstik, pesnik, pisatelj i'n prevajalec SPor: 24. decembra: Vladimir Levstik [Kratek življenjepis.] SPota: J[anez[ St[anek]: Lev N. Tolstoj: Vstajenje, 437
TT: 9. maja: Šuklje, Rapa: Tolstojevo »Vstajenje«. (:Prevedel V. Levstik, CZ 1957.:)
Večer: 24. aprila: Izpoved in kritika. Roman Leva N. Tolstoja »Vstajenje«, izdala Cankarjeva založba v Ljubljani, 1957 — druga izdaja. 21. avgusta: Severkar. Franc: Novo srečanje z Dostojevskim. Razgovor
z urednikom zbranega dela dr. Bratkom Kreftom 24. decembra: Vladimir Levstik. [Notica o smrti.]
1958
Celjski zbornik: Novak, Vlado: Književno delo Vladimira Levstika (:Nekaj črt za portretno silhueto:), 98—106. |S sliko V. Levstika po fotografiji iz leta 1956].
Kalan Filip [ps. = Kumbatovič Filip]: Nemirni čas, Ljubljana, CZ 1959: Mnogo hrupa za nič, 117—126 Knjiga 1958: B[orko[ B[ož'idar]: Pripovedna knjiga Vladimira Levstika. 357—361 [Ponatis Borkovega uvoda h Gad j emu gnezdu in Zapiskom Tine Gramontove, Ljubljana CZ 1958.] Ldp: 8. aprila: Konjar. Viktor: Dostojevski v izboru [S sliko F. M. Dostojevskega.]
9. januarja: Levček, dijak iz Celja [= Strmeckv Lev]: Knjiga brez posvetila. A spomin pisatelju Vladimiru Levstiku NRazgl: 6. septembra: Jerovšek. Janez: F. M. Dostojevski — Bratje Karatna zo v i
4. oktobra: Vurnik. France: Blešči se jadro mi samotno. Ob ponatisu romana
NSd: Borko B(ožidar): Spominu Vladimira Levstika. 169—174 NO: Dolar J[aro]: Vladimir Levstik. 13—14 [S sliko V. Levstika po fotografiji.] SPf: Bcrkopec. Oton: Dva slovenske nekrologv (Ferdo Kozak a Vladimir Levstik). 63
Slov V: 3.januarja: Vladimir Levstik, priznani književnik je umrl Večer: 11. avgusta: F[lorjančič[, J[agoda[: Trilogija revolucije. Aleksej N. Tolstoj: Trnova pot — Državna založba 'Slovenije, 1958 19. marca: Srimpf, Franc: Kljub vsemu ljubezen do človeka. F. M. Dostojevski: Bratje Karamazovi, prvi in drugi zvezek romana, DZS v Ljubljani. Prevod: VI. Levstik 3. junija: Srimpf, Franc: Zopet dobra mladinska knjiga. V. Katajev: Blešči se jadro mi samotno. MK 1958, prevod V. Levstik
1959
Celjski T: 9. januarja: [Strmeckv Vera]: Ob novi izdaji Levstikovega »Gad-jega gnezda«
NŽ: Avguštin Milan: Vladimir Levstik: »Gadje gnezdo« in »Zapiski Tine
Gramontove«, 46 [S pisateljevo sliko po fotografiji.] NO: G]radišnik] J[anez]: Vnovič Bratje Karamazovi. ...prevedel Vladimir Levstik, 384—386 [Jezikovna ocena.]
NRazgl: 13. junija: Koruza, Jože: Vladimir Levstik (:Nekaj značilnosti njegovega pripovedništva:) 17. januarja: Vurnik France, Trilogija Trnova pot PDk: 6. decembra: Zupančič, Jože: Po »Gadjem gnezdu« Vladimira Levstika je Herbert Griin ustvaril »Kastelko«. Povest »Gadje gnezdo« je najpopolnejše Levstikovo priznanje ljubezni do domače zemlje m slovenskega ljudstva, njegov slavospev slovenski ženi. [S pisateljevo sliko po fotografiji.]
24. decembra: Griin. Herbert: Vladimir Levstik in »Kastelka«. [S sliko H. Griina po fotografiji.] 7 (Sedem) dni: 26. novembra: Zupančič, Jože: Levstik in njegovo Gadje gnezdo. Nekaj pripomb in spominov iz pomenkov z avtorjem o tem njegovem najljubšem delu. — Pred premiero »Kastelke« po romanu »Gadje gnezdo« v celjskem gledališču in gostovanjih v Zasavju. Tovariš: [Notica o prevajanju »Gadjega gnezda« v esperanto.], 1208 Večer: 31. januarja: M: Dve veliki ljubezni. Vladimir Levstik: Gadje gnezdo,
Cankarjeva založba v Ljubljani. 1958 Zast: 18. novembra: Zupančič. Jože: Tudi Litijani si žele srledaliških gostovanj.
Pred gostovanjem SLG z dramatizacijo »Gg« H. Grtina Kastelka v Trbovljah.)
1960
LD: 6. februarja: Levstikovo Gadje gnezdo na Japonskem [Notica o prevajanju L. »Gadiesai gnezda« v esperanto, ki bi ga naj izdala japonska založba »OOMOTO« v Kijoto-Hu.]
1962
TT: 19. junija: Šuklje, Rapa: Dogodivščine Tila Ulenspiegla
1963
NO: Himna materinstva. Pearl S. Bučk: Mati. Prevedel Vladimir Levstik, 478 PDk: 7. aprila: Ponatis romana Vojna in mir L. N. Tolstoja TT: 17. decembra: Cvetko, Marija: Mati
1964
PDk: 18. oktobra: [Rupel Slavko]: »To je psihološki oris nekega zločina. Dejanje je sodobno, godi se letos.« Pri Državni založbi je izšel roman »Zločin in kazen«, žal, brez urednikovega uvoda. [S sliko F. M. Dostojevskega.]
3.	decembra: Ru[pel], Sl[avko]: Warwick Deeping: »Usodovec«
1966
PDk: 4. decembra: Ru[pel], Sl[avko]: Dve novi knjigi v zbirki Kiosk. »Hilarij Pernat«
4.	junija: Izšla sta ponatisa dveh znanih romanov. [O Levstikovem pre-
vodu W. Deepinga Sorell in njegov sin.] 9. oktobra: Rii[pel[, Sl[avko]: Ponovno je izšel roman Vstajenje 21. avgusta: Rujpel], Sl[avko]: Roman Vojna in mir je izšel v štirih knjigah pri DZS. Izbrano delo Leva Nikolajeviča Tolstoja
F. VLADIMIR LEVSTIK V PREVODIH
1. V angleščino:
1931
AN ADDER'S NEST. By Vladimir Levstik. Translated from the Sloven by F. S. Copeland. London, J. Rodker 1931. XIX + 242 str. + 1 si. 8".
David. An International Review of Politics and Literature: The Holy Ghost & John Dolt. A Whitsnntiide Legend, 60—62 [Sveti Duh in Martin Mrcina. Binkoštna legenda.]
1943
AN ADDER'S NEST. By Vladimir Levstik. Translated from the Slovene by F. S. F. S. Copeland. [2. izd.] London, Pushkin Press 1945. XIX + 245 str. + 1 si. 8°.
2. V češčino:	.„.,-
1927
Levstik, Vladimir: ZMIJI HN1ZDO. Ze slovinštiny preložil Bohuš Vvbiral. V Olomuci, R. Promberger 1925. 179 str. 8°. (Morawsko-slezska kronika 1920.)
1926
Levstik, Vladimir: ZAPISKY TINY GRAMONTOVE. Ze slovinštiny preložil Bohuš Vvbiral. V Olomuci,R. Promberger 1926. 194 + (I) str. 8°.
1927
Levstik, Vadimir: ZAKON KLADIVA. Povidka ze svetove valky. Preložil František Malik. V Praze, Šole a Šimaček 1927. 195 str. 8°.
1956
Levstik, Vladimir: ČIN. Roman. V Praze, L. Mazač 1956. 259 -f (III) str. 8°. (Jilioslovamska kniliovna 1.)
1938
Levstik, Vladimir: ČIN. Roman. V Praze, L. Mazač 1938. (2. izd.) 259 + (III) str. 8°. (Jihoslovanska kniliovna 1.)
G. VLADIMIR LEVSTIK - PREVAJALEC 1904
DS: Čehov Anton Pavlovič
Iz črtic A. P. Čehova. Strugar Petrov. Iz ruščine prevedel: Vladimir Mi-liajlovič, 106—109
1907
Dostoevskij Fedor Mihailovič
Ponižani in razžaljeni. Roman v štirih delih z epilogom. Ruski spisal F. M. Dostojevskij. Poslovenil Vladimir Levstik. V Ljubljani, Katoliška bukvama (1907). (IV) + XXIII + 501 str. + 1 si. 8°. Tolstoj Lev Nikolaevič
Lev Nikolajevič Tolstoj: Ana Karenina. Roman. Iz ruščine prevedel X [= Levstik Vladimir]. V Gorici, Goriška tiskarna 1907. 1171 str. 8°. (Slovanska knjižnica 157—172.)
1908
Champol
Mož Simone. Francosko spisal Champol. Preložil V. Levstik. V Ljubljani. Katoliška bukvama 1908. 152 str. 8°. (Leposlovna knjižnica 6.) Dostoevskij Fedor Mihailovič
Zločin in kazen. Roman v šestih delih z epilogom. Ruski spisal F. M. Dostojevski. Preložil Vladimir Levstik. V Ljubljani. Ig. Kleinmavr & Fed. Bamberg 1908. 894 str. 8°.
Andreev Leonid
Leonid Andrejev: Rdeči smeh. Odlomki najdenega rokopisa. Preložil Vlad. Levstik. V Ljubljani, Narodna založba 1909. 119 str. 8°. ( Zbirka znamenitih povesti«, III.)
1910
Gogol' Nikolaj Vasilevič
V. Gogol j: Taras Buljba. Povest. Iz ruščine prevedel Vladimir Levstik.
V	Ljubljani, ]. Dežman — t. Zadružna tiskarna 1910. 206 str. 8°.
J (Plut): Zevaco, Mic-hel: Otroci papeža. Roman iz rimske zgodovine [Prevedel
Vladimir Levstik), št. 98—302. (Ponatis na str. 83.) Zevaco Michel
Mic-hel Zevaco: Otroci papeža. Roman iz rimske zgodovine. [Prevedel Vladimir Levstik.] V Ljubljani, »Jutro« 1910. 492 str. 8°.
1911
Zola Emile
Emile Zola: Polom. Roman iz vojske 1. 1870/71. Preložil Vladimir Levstik. V Ljubljani. L. Schwentner 1911. XII+ 549 str. 8°.
1912
Dostocvskij Fedor Miliailovič
F. M. Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma. Prevel Vladimir Levstik.
V	Ljubljani. (Matica Slovenska) 1912. (IV) + 325 + (I) str. 8°. (Prevodi iz svetovne književnosti 8.)
Dan: Dovle, Conan: Zgodba napoleonskega huzarja. Posl. VI. Levstik, št. 165—248
Zevaco, Michel: Hiša Saint-Pol [Prevedel Vladimir Levstik], št. 20—259 Zevaco, Michel: V senci jezuita [Prevedel Vladimir Levstik], št. 249—364 Gorkij Maksim
Maksim Gorki: Foma Gordjejev. Roman. V Gorici, A. Gabršček 1912. 418 str. 8°. (Slovanska knjižnica.)
1915
Flaubert Gustave
Gustave Flaubert: Gospa Bovarvjeva. Prevel Vladimir Levstik. (V Ljubljani), »Omladina« 1915. XII" + (IV) + 332 str. 8°. (Zbirka mojstrov 1.)
1919
Dostoevskij Fedor Miliailovič
F. M. Dostojevskij: Besi. Roman v treh delih. Preložil Vladimir Levstik. V Ljubljani, Tiskovna zadruga 1919. (IV) + 758+ (II) str. 8°. (Prevodna knjižnica 1.)
1921
Novi rod: Miškina kamrica. Ruska narodna pravljica. Poslovenil Vladimir Levstik, 10
Pes in detel. Ruska narodna pripovedka. Poslovenil Vladimir Levstik, 87—88
Žerjav in caplja. Ruska narodna pripovedka. Poslovenil Vladimir Levstik, 24 Merimee Proaper
Prosper Merimee: Karmen. Poslovenil Vladimir Levstik. V Ljubljani, Zvezna tiskarna 1921. 95 str. 8°. (Narodna knjižnica 32—35.)
Zevaco Michel
Michcl Zevaco: Kraljevi vitez. 1—II. [Prevedel Vladimir Levstik.] Ljubljana, (»Jugoslavija«) 1922. 508 str. 8°.
1925
Bonsels Waldemar
\Valdemar Bonsels: Prigode čebelice Maje. Roman za deco. Poslovenil Vladimir Levstik. V Ljubljani, Ig. Kleinmavr & Fed. Bamberg 1925. 106 str. 8°. Ilustr. Dostoevskij Fedor Mihailovič
F. M. Dostojevskij: Zločin in kazen. Roman v šestih delili z epilogom. Poslovenil Vladimir Levstik. 2. izd. Ljubljana. Kleinmavr & Bamberg 1925. 8°. 2 zv. Dovle Arthur Conan
A. Conan Dovle: Zgodbe Napoleonovega huzarja. Prevel V. Mihajlo-vič. Ljubljana, Ig. Kleinmavr & Fod. Bamberg 1925. 588 str. 8°. Leblanc Maurice
Maurice Leblanc: Arsene Lupin. Gentlemen — vlomilec. |Prevede! Vladimir Levstik.) Ljubljana, Kleinmavr & Bamberg 1925. 250 str. 8° Tolstoj Lev Nikolaevič
Tolstoj L. N.: Hadži Murat. Roman. Prev. Vladimir Levstik. Ljubljana, Kleinmavr & Bamberg 1925. 155 str. 8°.
1924
LZ: Dostoevskij Fedor Mihailovič
F. M. Dostojevskij: Stavroginova izpoved. (:Nenatisnjeno poglavje iz romana 'Besi«.:) — Prevel Vladimir Levstik, 91—100, 158—166, 218—228
1925
Dostoevskij Fedor Mihailovič
A. [!F| M. Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma. Prevel Vladimir Levstik. (2. izd.) Ljubljana, Zvezna tiskarna 1925. 8°. 2 d. (Splošna knjižnica 59, 60.) Defoe Daniel
Danici de Foe: Robinson Crusoe. Ilustrirana povest. (Za slovensko deco priredil Vladimir Levstik.) Ljubljana, Kleinmayr & Bamberg 1925. 161 str. 8°.
1927
J: 24. decembra: Charles G. D. Robeirts: Jutro v srebrnem ivju. (:Prevel V. L.:) 16. aprila: Charles G. D. Roberts: Kikiriki! (:Prevel V. L.:) 1. januarja: Mrazko. (:lluska narodna.:) (Po Afanasjevu V. L.:)
Zevaco Michel
Michel Zevaco: Papežinja Fausta. Roman. Ljubljana, »Jutro« 1927. 194 str. 8°. (Knjižnica »Jutra« 16.)
1928
Tolstoj Lev Nikolaevič
Tolstoj Lev N.: Ana Karenina. Roman v dveh delih. (Prevedel Vladimir Levstik. [2. izd.]) Ljubljana, JK 1928. 1087 str. 8°.
1929
Dostoevskij Fedor Mihailovič
F. M. Dostojevskij: Bratje Karamazovi. Roman v štirih delih z epilogom. Poslovenil Vladimir Levstik. Ljubljana, (Založba »Svet«) 1929. 8°. 2 zv.
Dostoevskij Fedor Mikailovič
F.	M. Dostojevskij: Selo Stepančikovo in njegovi prebivalci. Hunio-risticen roman. Posl. Vladimir Levstik. V Ljubljani, Tiskovna zadruga
1929.	244 str. 8°. (Prevodna knjižnica 12.) Rotman Gerard Theodor
G.	T. Rotman: Prigode porednega Bobija... (:Poslov. Vladimir Levstik.:) Ljubljana, »Jutro« 1929. 108 str. 108 slik. 8». (Mlad. K. »Jutra« 3.)
Rotman Gerard Theodor
G. i. Rotman: Princeska Zvezdana. (:Po,slov. Vlad. Levstik.:) Ljubljana, »jutro« 1929. 112 str. 8°. (Mlad. K. »Jutra« 1.) Rotman Gerard Tlieodor
G. T. Rotman: Janko in Stanko. Pravljica s slikami. (:Poslovenil Vladimir Levstik.:) Ljubljana, »Jutro« 1929. 54 str. 54 slik. 8°. (Mlad. K. »Jutra« 5.)
1930
Doyle Artkur Conan
A. Conan Doyle: Napoleon Banaparte. Zapiski francoskega plemiča. Roman. Poslovenil Vladimir Levstik. V Ljubljani, Tiskovna zadruga
1930.	192 str. 8°. (Prevodna knjižnica 13.) Rotman Gerard Theodor
G. T. Rotman: Bratec Branko in sestrica Mica. Pravljica s slikami. (:Poslovenil Vladimir Levstik.:) Ljubljana, Jutro 1950. 100 str. 8°. (Mlad. K. »Jutra« 7.) Scott Walter
Walter Scott: Ivanhoe. Zgodovinski roman. Prevedel Vladimir Levstik. Ljubljana, Modra ptica 1930. 492 str. 8°. Tagore Rabindranath
Rabindranath Tagore: Dom in svet. Roman. (Po angleškem besedilu poslovenil Vladimir Levstik.) V Ljubljani, Tiskovna zadruga 1930. (VIII) + 262 str. 8°. (Sodobni roman.)
1931
Flaubert Gustave
Gustave Flaubert: Gospa Bovarvjeva. Roman. (Prevedel Vladimir Levstik. [2. izd.] Ljubljana, Hram' 1951. 552 str, S°. London Jack
Jack London: Dolina meseca. Roman. (Poslovenil Vladimir Levstik.) V Ljubljani, Modra ptica 1951. 504 str. 8°. Rotman Gerard Theodor
G. T. Rotman: Zgodba o Vrtismrčku in Šilonoski. Vesela mišja zgodba. (Posl. Vladimir Levstik.) Ljubljana, »Jutro« 1931. 110 str. 8°. (Mlad. K. »Jutra« 11.)
1932
Stevenson Robert Louis Balfour
Roberts Louis Stevenson: Prigode Davida Balfourja. Roman. (Poslovenil Vladimir Levstik.) V Ljubljani. Tiskovna zadruga 1952. 8°. 2. d. 1. Ugrabljen, 2. Catriona. (Mojstri in sodobniki 1, 5.)
1952—1954
Tolstoj Lev Nikolaevič
L. N. Tolstoj: Vojna in mir. Poslovenil Vladimir Levstik. V Ljubljani, Slovenska Matica 1952—1954 8°. 4 knjige 1. 1932, 2. 1933, 5. 1934 in 4. 1934. (Prevodi iz svetovne književnosti 14—17.)
1955
Deeping Warwick
Warwick Deeping: Sorrell in njegov sin. Roman (Poslovenil Vladimir Levstik.) Ljubljana. Založba Hram 1933. 466 str. 8°.
J: 24. septembra, 1., 8.. 15.. 22. in 29. oktobra, 5., 12., 19. in 26. novembra, 5. decembra: G. Tli. Rotman: Pustolovščine Jošija Sladkorčka in Petra črnuščka. |Ilustr.]
1934
Jurkovič Ljuba D.
Ljuba D. Jurkovič: Mala kraljica noči. Z risbami Vladimirja Mazija. (Poslovenil Vladimir Levstik.) Ljubljana, (Biblioteka Pobratimstvo) 1954. (VI) + 121 str. 8°. Klabund [ps. = Iienschke Alfred.]
Klabund: Borgia. Roman rodbine. Poslovenil Vladimir Levstik. Ljubljana, Evalit 1954. 1,19 str. 8°.
1955
Deeping Warwick
Warwick Deeping: Usodovec. Roman. (Poslovenil Vladimir Levstik. Ljubljana, Založba Hram 1955.) 254 str. 8°. Gor'kij Maksim [ps. = Peskov Aleksej Maksimovič.]
Maksim Gorkij: Mati. Roman v dveh delih. (Poslovenil Vladimir Levstik.) (Ljubljana, Hram) 1955. 404 str. 8°.
1956
Bučk Sydenstricker Pearl
Pearl S. Buck: Mati. Roman. (Poslovenil Vladimir Levstik.) V Ljubljani, Tiskovna zadruga 1956. 290 str. 8°. (Mojstri in sodobniki 10.) Sinclair Lewis
Lewis Sinclair: Mantrap. (Poslovenil Vladimir Levstik.) Ljubljana, (Založba »Evalit«) 1956, 255 str. 8°.
195?
Saltykov Ščedrin Miliail Evgrafovič
E. M. Saltikov: Gospoda Golovljovi. Roman. (Prevedel Vladimir Levstik. Ljubljana, Hram 1937.) 324 str. 8°. Mann Klaus
Klaus Mann: Svmphonie pathetique. Roman o Čajkovskem. (Prevedel Vladimir Levstik.) Ljubljana, Hram 1937. 521 str. 8°.
1938
Seton Ernest Thompson
Thompson E. S.: Sivko. Volčji roman. (Prevedel Vladimir Levstik.) Ljubljana, »Cesta« 1958, 112 str. 8°.
1959
Maurois Andre
Andre Maurois: Zgodovina Anglije. (Prevedel Vladimir Levstik). Ljubljana, Naša založba 1959, 471 str. 8°.
1943
Loti Pierre [ps. = Viaud Louis Marie Julien.]
Pierre Loti: Islandski ribič. Roman. (Poslovenil VI. L.) Ljubljana, Knjigarna Tiskovne zadruge 1943. 179 str. 8°.
An brv Octave
Oc-tave Aubrv: Napoleonova velika ljubezen. (:Marija Walewska.:> Roman. (Prevedel Vladimir Levstik.) Ljubljana, (Narodna tiskarna) 1944. 269 str. 8°. (Dobra knjiga /18./.)
1945
Ostrovskij Nikolaj
Nikolaj Ostrovski: Kako se je kalilo joklo. Roman v dveh delih. (Prevedel Vladimir Levstik. V Ljubljani). Mladinska knjiga 1945. 431 str. 8°. llustr.
1946
Gor'kij Maksim [ps. = Peskov Aleksej Maksimovič.]
M. Gorki: Artamonovi. (Prevedel Vladimir Levstik.) Ljubljana, CZ 1946. 511 str. 8°.
Gor kij Maksim fps. = Peskov Aleksej Maksimovič.]
Maksim Gorki: Mati. (Prevedel Vladimir Levstik. /2. izd./.) V Ljubljani, CZ 1946. 319 str. 8°. Kononov Aleksandr Terentevič
A. Kononov: Zgodbe o Leninu. (Prevedel Vladimir Levstik. Ilustrirala A. Davidova.) (V Ljubljani), Mladinska knjiga 1946. 107 str. + 1 si. 8°. Ostrovski i Nikola j
Nikolai Ostrovski: Kako se je kalilo jeklo. Roman v dveh delih. (Prevedel Vladimir Levstik.) 2. izd. (V Ljubljani), Mladinska knjiga 1946. 437 str. 8°. Tolstoj Aleksej Nikolaevič
Aleksei Tolstoi: Kruh. Obramba Caricina. (Prevedel Vladimir Levstik.)
V	Ljubljani, CZ 1946. 551 + (II) str. 8°. Tolstoj Aleksej Nikolaevič
Aleksej Tolstoj: Trnova pot. Trilogija. [Prevedel Vladimir Levstik.] Ljubljana, (DZS) 1946—1947. 8°. 3. knj. 1. Sestri 1946. 2. Leto osemnajsto 1946. 5. Mračno jutro. 1947. (Svetovni klasiki.) Tolstoj Lev Nikolaevič
L. N. Tolstoj: Ana Karenina. Roman. Prevedel Vladimir Levstik. [5. izd.]
V	Ljubljani, DZS 1946, 2 knj. (Svetovni klasiki.)
1947
Tolstoj Lev Nikolaevič
L. N. Tolstoj: Kavkaške povesti. Prevedel Vladimir Levstik. Ljubljana. (DZS) 1947. 598 + (VI) str. 8«. Vsebina: Nalet. Prostovoljeeva zgodba, 5—51 Sečnja gozda. Junkerjeva pripovest, 33—70 Iz kavkaških spominov. Degradiranec, 71—97 Kozaki. Kavkaška povest, 99—255 Kovaški ujetnik. 255—280 Hadži-Murat. Roman, 281—598
1948
Balzac Honore de
Honore de Balzac: Zgubljene iluzije. Prevedel Vladimir Levstik. Ljubljana. DZS 1948. 8°. 2 zv. (Svetovni klasiki.) Coster Charles de
Charles de Coster: Tila Ulenspiegla in Lama Dobrina junaške, vesele in slavne dogodovščine v deželi Flamski in drugod. Prevedel Vladimir Levstik, Ljubljana, DZS 1948. 495 + (II) str. 8°. (Svetovni klasiki.)
Gogol' Nikolaj Yasil'evič
Nikolaj V. Gogol j: Taras Bulba. Prev. Vladimir Levstik. (Ilustriral... Riko Debeiijak. /2. izd./.) [Ljubljana], Mladinska knjiga 1948. 180 +
(I)	str. 8».
Gor ki j Maksini [ps. = Peskov Aleksej Maksimovič]
Maksim Gorki: Mati. Roman v dveh delih. Poslovenil Vladimir Levstik. [3. izd.] V Ljubljani. CZ 1948. 399 str. 8». Grin EFmar
Elmar Grin: Veter od juga. (Prevedel Vladimir Levstik.) Ljubljana, CZ 1948. 225 + (II) str. 8». Kataev Valentin
Valentin Katajev: Blešči^ se jadro mi samotno. Roman. Prevedel Vladimir Levstik. Ilustr. Riko Debenjak.) [Ljubljana], Mladinska knjiga
1948.	302 + (II) str. 8°.
1949
Puškin Aleksandr Sergeevič
Povesti. [Napisal] Aleksander Sergejevič Puškin. (Prevedel Vladimir Levsik. Uvod in opombe nanisal Mile Klopčič.) (V Ljubljani), DZS
1949.	34S 4- (II) str. + pril. 8». Ilustr. (Izbrano delo A. S. Puškina 2.) Vsebina: Zamorec Petra Velikega. 19—62
Povesti rajnkega Ivana Petroviča Belkina: Strel. "0—85 Snežni metež, 86—100 Krstar. 101—109 Postajni nadzornik. 110—124 Gospodična-Kmetica, 125—147 Zgodovina vasi Gorjuhina, 149—171
Roslavljev, Odlomek iz neobjavljenih zapiskov neke dame. 173—188
Dubrovski, 189—285 Pikova dama. 2S7—521 Kirdžali, 323—352
1950
Bubennov Mihail S.
Mihail Bubennov: Bela breza. Roman (Prevedel Vladimir Levstik.) Ljubljana. DZS 1950. 362 + (T) str. S". Gorki j Maksim: [ps. = Peskov Aleksei Maksimovič]
Maksim Gorki: štiri drame. Malomeščani. — Letoviščarji, — Vasa Zeleznova. — Tegor Buličev in drugi. (Prevedli V. Levstik. M. Klopčič in J. Moder.) V Liubliani. CZ 1950. 327 + (V) str. 8°. [V. Levstik prevedel Letoviščarje in Vaso Železnovo.] Tolstoj Lev Nikolaevič
Lev N. Tolstoj: Polikuška iti druge povesti. (Prevedel Vladimir Levstik [: Polikuško« prevedel Severin Šali.:}) Ljubljana. (SKZ 1950). 246 -f-
(II)	str. 8°. (Prešernova knjižnica. V. letnik 1951.)
Vsebina:
Polikuška, 3—76 Sečnja gozda. 77—128 Metež, 129—170 Tri smrti, 171—189 Kavkaški ujetnik, 190—224 Koliko zemlje človek potrebuje, 225—244 [V. Levstik prevedel Sečnjo gozda, Metež, Tri smrti, Kavkaškega ujetnika in Koliko zemlje človek potrebuje.]
Puškin Aleksandr Sergeevič
Povesti. — Članki. — Pisma. [Napisal] Aleksander Sergejevič Puškin. (Prevedla Mile Klopčič in Vladimir Levstik. Uvod in pripombe napisal Mile Klopčič.) (V Ljubljani), DZS 1951. 406 + (11) str. + pril. ilustr. (Izbrano delo A. S. Puškina 5.) Vsebina: Egiptovske noči. 17—54 Stotnikova hči, 35—186 Potovanje v Arzrum, 187—244 Članki in zapiski, 245—272 Pisma, 275—377
(»Stotnikovo hčer« in »Potovanje v Arzrum« prevedel Vladimir Levstik, vse ostalo Mile Klopčič.) Robcrts Kenneth
Kenneth Roberts: Severozahodni prehod. Prevedel Vladimir Levstik. Ljubljana, DZS 1951. 552 + (I) str. 8°. Tolstoj Lev Nikolaevič
L. N. Tolstoj: Kavkaški ujetnik. (Prevedel Vladimir Levstik. /2. izd./.) (V Ljubljani), Mladinska knjiga 1951. 57 + (I) str. 8°. Tolstoj Lev Nikolaevič
L. N. Tolstoj: Vojna in mir. Roman v štirih zvezkih. (Prevedel Vladimir Levstik. /2. izd./.) V Ljubljani, DZS 1951. 8°. 4 zv. = 2 knj. (Svetovni klasiki.)
1952
Klabund [ps. = Henschke Alfred.]
Klabund: Borgijci. Poslovenil Vladimir Levstik [2. izd.] Ljubljana. (SPor) 1952. 128 str. 8". London Jack
Jack London: Dolina meseca. Roman. (Prevedel Vladimir Levstik. /2. izd./.) V Ljubljani. CZ 1952. 374 str, 8°.
1953
Balzac Honore de
Honore de Balzac: Blišč in beda kurtizan. (Prevedel Vladimir Levstik.) Ljubljana, DZS 1953. 644 + (I) str. 8°. Flaubcrt Gustave
Gustave Flaubert: Gospa Bovarvjeva. Roman. (Prevedel Vladimir Levstik /3. izd./.) V Ljubljani CZ 1955. 378 + (II) str. 8°. Gogol' Nikolaj VasiTevič
V. Gogol j: Taras Bulba. (Prevedel Vladimir Levstik. Ilustriral Riko Debenjak. /5. izd./.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1955, 144 str. 8°. (Knjižnica Sinjega galeba 12.)
1954
Dostoevskij Fedor Mihailovič
Fedor M. Dostojevski j: Zločin in kazen. (Prevedel Vladimir Levstik. /5. izd./.) V Ljubljani, SKZ 1954. 569 + (I) str. 8». (Svetovni roman.) Scott Walter
Walter Scott: Ivanhoe. Zgodovinski roman. (Prevedel Vladimir Levstik. /2. izd./.) Maribor, (Obzorja) 1954. 448 + (I) str. 8°. (Zabavna knjižnica 9.)
1955
Balzac Honore de
Honore de Balzac: Kmetje. (Prevedel Vladimir Levstik.) V Ljubljani, CZ 1955. 384 + (II) str. 8».
Maupassant Guy de
Guv de Maupassant: Lepi striček. Roman. (Prevedel Vladimir Levstik.) V Ljubljani, CZ 1955. 389 + (I) str. 8°. Tolstoj Lev Nikolaevič
L. N. Tolstoj: Kozaki. — Hadži—Murat. (Prevedel Vladimir Levstik.) Ljubljana, (DZS) 155. 295 + (I) str. 8°. (Knjižna polica 4)
1956
Muntke Axel
Axel Munthe: San Michele. (Prevedel Vladimir Levstik.) Ljubljana, SKZ 1956. 412 + (I) str. 8°. (Bios.) Puškin Aleksandr Sergeevič
A. S. Puškin: Stotnikova hči. (Prevedel Vladimir Levstik.) V Ljubljani, Mladinska knjiga 1956. 157 + (I) str. 8°. Rotman Gerard Theodor
Gerard Theodor Rotman: Kozamurnik v 130 slikah. [Prevedel Vladimir Levsitik.) Celovec. Družba sv. Mohorja [1956]. 40 str. s slikami. 4°.
1957
Dostoevskij Fedor Mihailovič
F. M. Dostojevski: Bratje Karamazovi. Roman v štirih delih z epilogom. (Prevedel Vladimir Levstik. Spremno besedo napisal Bratko Kreft. /2. izd./.) Ljubljana, DZS 1957. 8". 2 zv. (Dostoevskij F. M.: Izbrano delo.) Gor'kij Maksim [ps. = Peškov Aleksej Maksimovič.]
Maksim Gorki: Mati. Roman v dveh delih. (Prevedel Vladimir Levstik. Komentar: Vera Brnčič. /4. izd./.) V Ljubljani, Mladinska knjiga 1957. 594 + (I) str. 8°. (Knjižnica Kondor 15—16.) Tolstoj Lev Nikolaevič
Lev N. Tolstoj: Vstajenje. (Prevedel Vladimir Levstik. /2. izd./.) V Ljubljani, CZ 1957. 496 str. 8°. (Svetovni roman.)
1958
Gorkij Maksim [ps. = Peškov Aleksej Maksimovič.]
Maksim Gorki: Mati. Roman v dveh delih. (Prevedel Vladimir Levstik. Komentar Vera Brnčič /4. izd. Ponatis./.) V Ljubljani, Mladinska knjiga 1958. 475 str. 8°. (Knjižnica Kondor. /Ponatis/ 15—16.) Kataev Valentin
Valentin Katajev: Blešči se jadro mi samotno. (Prevedel Vladimir Levstik.) (Ilustrirala V. Gorjajeva. /2. izd./.) (V Ljubljani) ,Mladinska knjiga 1958. 282 + (II) str. + 11 si. 8°. Tolstoj Aleksej Nikolaevič
Tolstoj Aleksej: Trnova pot. Trilogija. (Prevedel Vladimir Levstik.)
2.	izd. Ljubljana, DZS 1958, 8°. 3. knj. 1. Sestri, 2. Leto osemnajsto
3.	Mračno jutro.
1960
Courteline Georges
Geirges [IGeorges] Courteine: Boubouroche. Igra v dveh dejanjih. Prevedel V|ladimir] Levstik. |Ljubljana. Prosvetni servis 1960.] (I) + 35 str. 4°. Strojep. avtogr. [Igro je V. Levstik prevedel že 1. 1912.[ Dostoevskij Fedor Mihailovič
F. M. Dostojevski: Besi. Roman v treh delih. (Z uporabo prevoda VI. Levstika prevedel Janko Moder. /2. izd./.) Ljubljana, DZS 1960. 914 + (I) str. 8°. (Dostoevskij F. M.: Izbrano delo.) Grev Zane
Zane Grey: Železna cesta. Roman. (Prevedel Vladimir Levstik.) Ljubljana, DZS 1960. 269 + (I) str. 8°. (Zbirtka Kiosk.)
Coster Charles de
Charles de Coster: Tila Ulenspiegla in Lama Dobrina junaške, vesele in slavne dogodivščine v deželi f I am sk i in drugod. (Prevedel Vladimir Levstik. Ilustracije Vladimir Lakovič. /2. izd./.) (V Ljubljani), DZS
(1961).	805 + (1) str. 8°.
1962
Coster Charles de
Charles de Coster: Tila Ulenspiegla in Lama Dobrina junaške, vesele in slavne dogodivščine v deželi flamski in drugod. (Prevedel Vladimir Levstik. Ilustracije Vladimir Lakovič. /5. izd./.) (V Ljubljani), DZS
(1962).	705 + (I) str. 8°. Mann KlaiiiS
Klaus Mann: Svmphonie Pathetique. Roman o Čajkovskem (Prevedel Vladimir Levstik /2. izd./.) Ljubljana, DZS 1962. 2S6 4- (I) str Su. (Biografije.) Scott Walter
Walter Scott: Ivanhoe. Zgodovinski roman. (Spremno besedo in opombe napisala Olga Grahorjeva. Prevedel Vladimir Levstik. /5. izd./.) V Ljubljani, Mladinska knjiga 1962. 582 + (I) str. S'J. (Knjižnica Sivi Kondor. 2.)
1965
Buck Svdenstricker Pearl
Pearl S. Buck: Mati. Roman. (Poslovenil Vladimir Levstik. Prevod pregledal Janez Gradišnik. /2. izd./.) Maribor, Obzorja 1965. 227 + (I) str. 8°. (Knjižna zbirka Nova Obzorja 56.) Tolstoj Lev Nikolaevič
L. N. Tolstoj: Vojna in mir. (Prevedel Vladimir Levstik. /5. izd./ Ljubljana. DZS 1965. 8°. 2 knj. (Svetovni klasiki.)
1964
Deeping Warwick
Warwick Deeping: Lsodovec. Roman. (Prevedel Vladimir Levstik. Prevod pregledal Janez Gradišnik /5. izd./.) Maribor. Obzorja 1964. 409 + (1) str. 8». (Prizma 7.) Dostoevskij Fedor Mihailovič
Fedor M. Dostojevski: Zločin in kazen. (Prevedel Vladimir Levstik. /4. izd./.) Ljubljana, DZS 1964. 615 + (I) str. 8°. (Dostoevskij F. M.: Izbrano delo.) Flaubert Gustave
Gospa Bovarvjeva. [Napisal] Gustave Flaubert. (Prevedel Vladimir Levstik. Uvodno študijo napisal Anton Ocvirk. /4. izd./.) V Ljubljani. CZ 1964. 547 + (I) str. 8°. (Zbirka »Sto romanov 1.) Munthe Axel
Axcl Munthe: San MMiele. (Prevedel Vladimir Levstik. /2. izd./.) V Ljubljani, CZ 1964. 556 + (IV) str. 8°. (Zbirka Mozaik.)
1965
Munthe Axel
Axel Munthe: San Michele. (Prevedel Vladimir Levstik. /5. izd./.) V Ljubljani, CZ 1965. 556 + (III) str. 8°. Puškin Aleksander Sergeevič
A. S. Puškin: Stotnikova hči. (Prevedel Vladimir Levstik. Spremna beseda in opombe po Miletu Klopoiču. /2. izd./.) V Ljubljani. Mladinska knjiga 1965. 157 + (H)- str. + pril. 8°. Ilustr. (Knjižnica Kondor. /Ponatis./ 2.)
Tolstoj Lev Nikolaevič
Vstajenje. [Napisal] Lev N. Tolstoj. Prevedel Vladimir Levstik. Študijo napiisal Bratko Kreft. /3. izd./.) V Ljubljani, CZ i 965. 8° 2. d. (Zbirka »Sto romanov« /14/1, II/.)
1966
Balzac Honore de
Zgubljene iluzije. [Napisal] Honore de Balzac. (Prevedel Vladimir Levstik. Študijo napisal Dušan Pirjevec. /2. izd./.) V Ljubljani. CZ 1966. 8°. 2. d. (Zbirka »Sto romanov« /18A II./.) Deeping Warwick
Warwick Deeping: Sorrell in njegov sin. Roman. (Prevedel Vladimir Levstik. Prevod pregledal Janez Gradišnik. /3. izd./.) Maribor. Obzorja 1966. 475 + (1) str. 8». (Prizma 13.) Maupasr.ant Guv de
Guv de Maupassant: Lepi striček. (Prevedel Vladimir Levstik. /2. izd./.) V Ljubljani, CZ 1966. 339 + (I) str. 8°. Tolstoj Lev Nikolaevič
L. N. Tolstoj: Ana Karenina. (Prevedel Vladimir Levstik. /4. izd./.) Ljubljana, DZS 1966. 8°. 2 kuj. (Tolstoj L. N. Izbrana dela 7-8.) Tolstoj Lev Nikolaevič
L. N. Tolstoj: Sevastopol. Kozaki. — Hadži Murat. (Prevedla Vera Brnčič in Vladimir Levstik.) Ljubljana. DZS 1966. 395 + (111) str. 8°. (Tolstoj Lev N.: Izbrana dela 2.) Tolstoj Lev Nikolaevič
L. N. Tolstoj: Vojna in mir. (Prevedel Vladimir Levstik /4. izd./.) Ljubljana, DZS 1966. 8°. 4 knj. (Tolstoj Lev. N.: Izbrana dela 3—6.) Tolstoj Lev Nikolaevič
L. N. Tolstoj: Vstajenje. (Prevedel Vladimir Levstik. /4. izd./.) Ljubljana, DZS 1966. 472 + (I) str. 8° (Tolstoj Lev N.: Izbrana dela 10.)
H. LEVSTIKOVI PSEVDONIMI
1.	King-Fu — izjava pisateljeve žene Franke Levstikove 1. 1958.
2.	Marko Stojan — izjava pisateljeve žene Franke Levstikove 1. 1958
3.	Mordax — SBL I. str. 660
4.	Vladimir — SBL 1, str. 660
5.	Vladimir Andrejev — LZ 1905, str. 493—494
6.	Vladimir Mihajlovič — SBL I. str. 660
7.	Vlado •— rojstno ime
Podpisoval se je tudi z začetnicama svojega priimka in imena L. V., imena in priimka V. L., imena V. in z -r -k [= Vladimir Levstik] ter z x.
I. VLADIMIR LEVSTIK V PODOBI
1906
France Tratnik — portretna risba. Črna kreda. Hrani ŠK Celje.
1919
Veno 1'ilon — portretna risba. Pastelni svinčnik. Hrani ŠK Celje.
8 Celjski zbornik
Karel Putrih — portretna glava. Mavec. Hrani ŠK Celje.
1950
Vladimir Stoviček — bronasta plaketa. Bronasti odlitek je na pisateljevem grobu na pokopališču v Celju, mavčni odlitek hrani ŠK Celje.
1955
Maksim Gaspari — portretna risba. Svinčnik. Hrani ŠK Celje.
1956
Olaf Globočnik — portretna risba. Rdeča kreda. [Po podatkih pokojne pisateljeve žene Franke Levstik. Današnje nahajališče ni znano.]
Veno Prlon: Vladimir Levstik (Pastelni svinčnik, 1919)
mzrmm	& mmmm mmm&m mm
M,
Vera Bradač: PTIČKI V GNEZDU
V }toskvi so na mednarodni dan za varstvo otrok. 1. junija 1966. d dvoranah akademije umetnosti ZSSR odprli veliko mednarodno razstavo otroških likovnih del pod naslovom MOJA DEŽELA — MOJ DOM. Za to razstavo so otroci iz 42 clržav poslali v Moskvo okrog 70.000 risb in slik. Izmed teh. so jih za razstavo izbrali 1.500. Med njim je bilo l"l otroških likovin del iz Jugoslavije. od teh pa kar 10 del učencev II. osnovne šole v Celju, kjer dela kot likovna pedagoginja akademska slikarka prof. Darinka Pavletič-Lorenčakova.
Za plakat, ki je sovjetske državljane, zlasti prebivalce Moskve vabil na to veliko mednarodno razstavo, so njeni prireditelji izbrali prav sliko učenke celjske JI. osovne šole Vere Bradač. Motiv njene slike — raznobarvni ptički v enem gnezdu v krošnji enega samega velikega drevesa — je po mnenju prirediteljev najbolj simboliziral bistvo razstave: veliko drevo — širni svet. gnezdo — moskovska razstava, raznobarvni ptički — otroci raznih ras (barvi iz vsega sveta, ki jih aktivna udeležba na tej mednarodni razstavi vodi k misli na sodelovanje med narodi.
C E I. J S K I ZBORNIK 1967
IN2. AR1I. JURIJ SADAR
NOVO POSLOPJE ŠTUDIJSKE KNJIŽNICE V CELJU
Poslopje s prostori za Študijsko knjižnico in del Pokrajinskega muzeja v Celju je situirano v starem mestnem jedru, zahodno od Stare grofije. lam je prej stalo dvonadstropno poslopje, ki je bilo tako zelo dotrajalo in brez vsake arh i tek tonske in spomeniške vrednosti, da so ga že v prvi fazi sanacije porušili. Stara grofija predstavlja dominantno stavbo v sklopu južne mestne fasade. \zdolž fasade je še vedno vidno srednjeveško mestno obzidje, ki se organsko zrašča z nizom meščanskih hiš na Okopih. Prvotno arhitekturno jedro grofije je kasno srednjeveško: sledovi starejše arhitekture so ohranjeni predvsem v oblikovanju severne fasade z arkadami, v obsegu ostrešja in v konstrukcijskih detajlih. Današnjo obliko renesančnega dvorca z arkadnim hodnikom je grofija dobila kasneje, verjetno pod vplivom se ver i to i tuli janske renesanse z žariščem v štajerskem Gradcu, kjer je delovalo v XVI. stoletju poleg najpomembnejšega Domenica del Al I i a še več italijanskih arhitektov.
Sosednja zgradba je v času renesanse in baroka tvorila s Staro grofijo arhitektonsko ubrano ccloto. Napuščni venec je potekal v isti višini na obeh poslopjih in tvoril močno poudarjeno horizontalo kot zaključek harmonične kompozicije. Kasneje pa je ta zgradba doživela več prezidav, s katerimi je bila njena arhitektura do kraja razvrednotena.
Po drugi svetovni vojni je bila Stara grofija dodeljena celjskemu Pokrajinskemu muzeju in Študijski knjižnici. Zgradba je bila močno zanemarjena in poškodovana. Za obe znanstveni ustanovi in njuno nemoteno delovanje pa tudi zato. da se zaščiti pred propadom tako velik kulturno zgodovinski in arhitekturni spomenik, se je bilo treba lotiti postopne asanac-ije in konsolidacije objekta.
To nalogo je dobil na predlog Zavoda za spomeniško varstvo LRS univerzitetni profesor, arhitekt Marjan Mušič, kot strokovnjak z bogatimi izkušnjami za zahtevna restavratorska dela. V letih 1946-47 so izdelali v njegovem seminarju na fakulteti arhitekture ljubljanske univerze prvi idejni projekt za restavracijo grofije in izgradnjo novega trakta. Po dogovoru med obema v Grofiji nastanjenima zavodoma naj bi v končni fazi muzej zasedel vso staro zgodovinsko stavbo, ki je do danes
ohranila pristno arhitekturno obliko, ter pritličje novejšega trakta, ki ga je treba na novo oblikovati, študijska knjižnica pa naj bi dobila v novem traktu na razpolago vse prvo in drugo nadstropje. Med projektantskim iskanjem čim ustreznejše rešitve je v eni od vmesnih faz začasno prevladalo stališče, naj bi obe zgradbi v končni fazi služili muzeju in galeriji, študijska knjižnica pa bi zaradi premajhnega prostora, ki ga je mogoče pridobiti v novem traktu, bila le začasno v sklopu novega objekta. Zvrsti se cela vrsta novih projektnih študij. Prve povojne rešitve so blizu klasičnemu, nekoliko formalističnemu načinu projektiranja. Projektant oblikuje lupino, volumen in fasadne člene, s ponavljanjem istih fasadnih elementov, uporabo klasičnih konstrukcij in določenim sistemom medokenskih razmakov skuša doseči harmonijo z obstoječo arhitekturo, pri tem pa vse preveč zanemarja funkcionalne zahteve modernega programa obeh zavodov in ekonomičnost gradnje. Primanjkuje prostora in v vseh teh zasnovah ni definitivne rešitve za ŠK. Šele zadnji idejni projekt iz leta 1962, diplomsko delo Cvete Sadar, je v toliki meri zadostil zahtevam v gradbenem programu ŠK. da je bil po njem naročen in naslednje leto izdelan glavni načrt.
Pri projektiranju načrta^ po katerem se nova stavba gradi, smo težili za tem, da izoblikujemo objekt, ki bo zaključil historični ambient starega mestnega trga. v katerem še vnaprej ostane dominantna severna fasada grofije z ritmičnim motivom arkad, da z njim zapolnimo vrzel, ki je nastala s porušitvijo dotrajalega objekta in da ustvarimo novo harmonično celoto, pri vsem tem pa izhajamo iz modeme tehnologije, modernih konstrukcijskih principov in funkcionalnih zahtev knjižnice kot muzeja. Program se je vrnil h prvotnemu dogovoru, obenem pa smo poiskali za ŠK definitivno rešitev, tako da so ji v objektu zagotovljene zadostne površine za njeno nemoteno poslovanje. Volumen zgradbe, oblika strehe in glavne višinske kote so bile podane že vnaprej in jih je diktirala Stara grofija. Novi trakt in Stara grofija tvorita ubrano arhitekturno kompozicijo: veže ju plastično podrejeni vmesni člen. ki je v prečni smeri zamalknjen iz fasadnih ravnin obeh glavnih objektov in je funkcionalno podrejen kot vhodni trakt s stopniščem in sanitarijami.
Teren pada od Muzejskega trga k Savinjskemu nabrežju za višino cele etaže. Objekt je v celoti podkleten. V vmesnem traktu je z južne strani vhod v zgradbo oziroma izhod na vrt z urejenim lapidarijem na prostem. V kletnih prostorih novega trakta so nameščeni z južne strani prostori za konzervatorje, priročne delavnice za potrebe muzeja in knjižnice, s severne strani pa prostori za kletno skladišče, kotlarna in večji prostor za deponijo goriva. V pritličju je v vmesnem traktu glavni vhod z Muzejskega trga, prehod v Staro grofijo, stopnišče z dvigalom in sanitarni prostori. V južnem delu pritličja so upravni prostori Pokrajinskega muzeja, sobe kustosov, s severne strani pa večji razstavni prostor za občasne tematske razstave, ki bi jih pripravljal predvsem Pokrajinski muzej sam. od časa do časa pa tudi sorodni zavodi (Študijska knjižnica, Zgodovinski arhiv, Zavod za spomeniško varstvo itd.). Stalne zbirke
bo Pokrajinski muzej uredil v sklenjeni vrsti razstavnih prostorov v pritličju in prvem nadstropju Stare grofije. Po potrebi pa bo v ta namen lahko uporabil tudi razstavno dvorano v pritličju nove stavbe.
V	vmesnem traktu se v vseh nadaljnjih etažah ponovijo isti prostori. V prvem nadstropju so v novem traktu javni prostori ŠK, veliki izposojevalnica in čitalnica in prva etaža skladišča knjig. V drugem nadstropju so nameščeni upravni in delovni prostori ŠK.
Ker je iz funkcionalnih razlogov višina skladiščnih prostorov le 2.15 m, so v višini prvega in drugega nadstropja nameščene tri skladiščne etaže, ki so med seboj povezane z internim stopniščem. V istem tlorisnem obsegu pa se skladišče ponovi še v ostrešm etaži, tako, da znaša skupna površina skladišč 959 m2. Skladišča bodo opremljena s kovinskimi knjižnimi policami skupne dolžine 6.100 m, kar zadošča za namestitev 205.500 knjig, oziroma za obdobje nadaljnjih 25 let pri upoštevanem povečanem letnem prirastku zbirke.
V	ostalem ogromnem podstrešnem prostoru, ki ga diktira fiksirana oblika zgradbe, so nameščene posebne sobe za potrebe ŠK, ki bodo služile za poglobljeno študijsko delo in za spominske sobe z zapuščinami Vladimira Levstika in dr. Josipa Tominška.
S projektom so torej renesančni dvorec v celoti, pritličje in del kletnih prostorov nove zgradbe namenjeni za potrebe pokrajinskega muzeja, vse preostale višje etaže novega objekta pa služijo izrecno le potrebam ŠK. Na ta način je bilo v celoti zadoščeno potrebam programa obeh zavodov in bo z realizacijo objekta obema zagotovljeno uspešno delo v daljši perspektivi. S projektom je kljub neugodnemu določenemu podolgovatemu tlorisu dosežena smotrna povezava prostorov in s tem omogočena racionalna organizacija dela.
Konstrukcijska zasnova, razporeditev in vsebina prostorov se jasno odražajo na zunanjosti objekta in preraščajo v estetsko kvaliteto, ki novo zgradbo skladno uvršča v historični ambient Muzejskega trga in južno pročelje srednjeveškega Celja.

ŠKC Severna fasada (proti Muzejskemu trgu)
§KC Južna fasada
(proti Savinjskemu nabrežju)

KLET
1	vhod-lapidaru na prostem
2	hall
3	dvigalo
4	sanitarije-ženske
5	sanitarije-moški
6	delavnica
T HODNIK
8	sanitarije kurjaca
9	predprostor
10	kotlovnica
11	oeponija goriva
12	arhiv
PRITLIČJE
1	vhod-muzejski trg
2	hall s stopniščem
3	prehod v staro grofijo a sanitarije moških
5	sanitarije 2ensk
6	dvigalo
7	razstavna dvorana
8	hodnik
9	tajništvo muzeja
10	upravnik muzeja
11	kabinet-kustos
12	bfblfoteka
1. NADSTROPJE
1	HALI.
2	dvigalo
3	prehod v grofijo a wc-moški
5	wc-ženske
6	izposojevalnica knjig
7	čitalnica
8	skladišče knjig
2. NADSTROPJE
1	hall
2	prehod v staro grofijo
3	sanitarije-moški a sanitarije-ženske
5	dvigalo
6	hodnik
zriiBizo m L
11
H
12 ■
F=F=F
riii
m 12 i
1 I I J^B
7	uprava knjižnice
8	upravnik
9	prostor za raritete
10	akcesija
11	katalogizacija
12	skladišče knjig
PODSTREŠNA ETAŽA
1	stopnišče
2	hall
3	strojnica a hodnik
5	vvc moški
6	wc ženske
7	prehod v staro grofijo
8	sejna soba
9	študijski kabinet
10	kabinet
11	kabinet
12	kabinet
13	hodnik
14	skladišče knjig
15	podstrešje
CELJSKI ZBORNIK 1 <) 6 7
MILENA MOŠKON
CELJSKA ZBIRKA POSLIKANIH PANJSKIH KONČNIC
Podobno kot drugod v Sloveniji, je bilo tudi na celjskem področju čebelarstvo v preteklosti zelo razvito. Predstavljalo je važno gospodarsko panogo, kar dokazujejo arhivski podatki o dajatvah v medu, ustanavljanju medičarn in svečam, trgovanju s čebelami, medom in voskom. Tudi izdaja Janševega »Popolnega nauka o čebelarstvu« v prvem slovenskem prevodu Janeza Goličnika iz Mozirja, ki je bila tiskana v Celju 1792. leta.1 potrjuje, da se je med domačini dokaj zgodaj pojavljalo zanimanje za »umno čebelarjenje«. To dokazuje tudi ustanovitev čebelarske šole v Mozirju leta 1824. prirejanje čebelarskih razstav v Celju — prve leta 1824 in ustanovitev celjske čebelarske podružnice leta 1906. Kako so bili čebelnjaki in z njimi čebelarji zaradi dragocenosti panjev ogroženi, priča poročilo, da je leta 1820 v Peharjih pri Celju čebelni tat ubil čebelarja pred njegovim čebelnjakom.1" Iz spoštovanja do čebele ljudje niso govorili, da čebela pogine, ampak da umre! Ponekod so jo smatrali celo za sveto žival, ker je nastopala v legendi z Jezusom in Petrom, ko sta hodila po svetu.2
A zporedno s čebelarstvom so se od srede 18. stoletja dalje v določenih predelih Slovenije (Gorenjska, severna Primorska in Dolenjska, delno Notranjska in Štajerska ter slovenska Koroška) pojavljale na panjih poslikane končnice.
Verjetno so povsod nastajale iz istih potreb in navad. Zaradi zaščite čebel pred uroki, nesrečami in tatovi, pa tudi zato, da so bile končnice panjev različne in da so čebele lažje našle svoj dom.
Prva zbirka poslikanih panjskih končnic v Sloveniji je bila osnovana v začetku 20. stoletja v ljubljanskem Narodnem muzeju. Od takrat je zanimanje za končnice hitro naraščalo. Nastajale so muzejske in privatne zbirke, prav tako zbirka Slovenskega čebelarskega društva. Končnice so začeli razstavljati, proučevalci pa objavljati svoje študije in članke o tej vrsti ljudske umetnosti.
Poslikane parijske končnice na slovenskem Štajerskem so sicer omenjali že prvi raziskovalci končnic, 3'4 niso pa navajali njihove
geografske razširjenosti drugače, kot da so bile in so še v rabi tudi na zahodnem Štajerskem ali v Savinjski dolini.
Za posamezne končnice ali celo zbirko, ki bi bila v Celju ali samem muzeju5 pred letom 1952, nimamo točnejšik podatkov. Zato moramo obravnavati zbirko v celjskem muzeju kot zbirko, ki je začela nastajati z ozirom na druge v Sloveniji, izredno pozno — to je v času. ko je bila večina končnic z Gorenjske in od drugod že shranjena v Slovenskem etnografskem, čebelarskem, kranjskem in škofjeloškem muzeju ter v nekaterih privatnih zbirkah. Zato je razumljivo, da niso mogle vse dotedanje razprave o panjskih končnicah upoštevati značilnosti savinjskih in zadreekih končnic in jih ocenjevati kot druge končnice. Šele s pomočjo zbirke v celjskem muzeju je bilo možno skupaj s končnicami, ki so bile v zbirkah izvem Celja,6 prvič napisati nekaj več tudi o štajerskih panjskih končnicah.7
Celjska zbirka, ki je nastajala ob muzejskem delu v Savinjski in Zadrečki dolini,8 šteje zdaj 574 končnic. Število se je večalo v posameznih letih dokaj različno:
leta 1952 za	11 končnic
leta 1955 za	4 končnice
leita 1956 za	9 končnic
leta 1957 za	11 končnic
leta 195S za	57 končnic
leta 1959 za	14 končnic
leta 1960 za	266 končnic
leta 1961 za	2 končnici
Po opravljenem delu na terenu leta 1961, ki je poseglo tudi na raziskovanje ostalih področij ljudske umetnosti, ni bilo možno dobiti za muzej nobene končnice več. Do takrat so bili namreč pregledani (kot se je kasneje izkazalo) glavni teritorialni predeli, na katerih so bile ohranjene in včasih v rabi panjske končnice. Zbiranje je bilo opravljeno po premišljenem načrtu, zato na podlagi najdišč ter podatkov lahko grafično prikažemo geografsko in topografsko razširjenost ohranjenih končnic, seveda brez upoštevanja posameznih primerov, ki so bili kasneje preneseni izven tega »centralnega« prostora. (Gl. str. 123.)
Največ končnic je bilo ohranjenih v Zadrečki dolini.9 V Savinjski dolini so bile končnice najdene tudi v čebelnjakih pri osamljenih gorskih kmetijah, do višine 1100 m.10 Končnice iz Kotel j na Koroškem pa so prišle v muzej ob priložnostnem nakupu v Celju. Stari čebelnjaki v Savinjski in Zadrečki dolini so bili grajeni različno, največkrat kot enoeelična stavba, pokrita s slamo, skodlami ali opeko. Ohranjen je bil še čebelnjak z letnico 1845.11
V času zbiranja končnic je bilo v rabi več vrst panjev: še vedno kranjiči, pleteni koši,12 polkrožni panji z domačim imenom »žvaunkar«,13 figuralni panji14 in predvsem žnidaršiči.

Poslikane končnice, domačini jim pravijo »skončnce« so bile na kranjičib. polkrožnih panjih in na žnidaršičih. Les, ki so ga uporabljali za panje in končnice, je skoraj vedno smrekov, le v izjemnih primerih borov, macesnov in lipov.
Končnice so bile že v čebelnjakih izpostavljene vsem vremenskim neprilikam, ki so bile bolj ali manj škodljive poslikanim lesenim površinam. I udi potem, ko so izgubile svojo vlogo na panjih, niso bile najbolj skrbno shranjene. Pogosto so bile celo zavržene in razmetane po najmanj primernih prostorih. Zato tudi niso vse enako dobro ohranjene. Nekatere so obledele ali so ostale brez vsake barve. Večkrat je podoba ohranjena na površini le v sivem, komaj zaznavnem reliefu. Nasprotno pa so nekatere ostale nove, čeprav so bile naslikane že med leti 1856—1896.15 Čebelarji so jih nabavili in shranili za nove kranjiče. kasneje jih niso potrebovali, zato so ostale nedotaknjene, večina celo brez izžaganega žrela. Velikost posameznih končnic v celjski zbirki je različna, zlasti dolžina, ki variira od 19 do 50 cm. Dolžina je namreč odvisna od tega ali je bilo na panju enojno ali dvojno žrelo.
Če se časovno opremo le na datirane končnice, potem je v celjski zbirki najstarejša končnica z letnico 1801,16 najmlajša pa 1959.17 Nastajale so zelo različno. Če upoštevamo desetletja nekako tako:
1800 —	1	končnica
1850 —	1	
1840 —		končnice
i 850 —	20	končnic
1860 -	45	
1870	40	
1880 —	44	končnic
1890 -	65	
1900 -	15	
1910 —	4	
1920 —	4	
1950 —	5	
.\a podlagi primerjave slikarskih značilnosti na datiranih končnicah in onih. ki so brez letnice nastanka, lahko sklepamo, da v zbirki ni končnic, ki bi bile naslikane že v 18. stoletju, prav tako tudi ne (vsaj na kranjičib ne) po letu 1959. Ni pa s tem rečeno, da ni bilo slikanje končnic v navadi v obeh dolinah že v 18. stol.
Klasično obdobje poslikanih panjskih končnic na celjskem področju je bilo torej med leti 1850—1900.
budi na celjskih panjskih končnicah so upodobljene zgodbe, posamezne figure, ornamenti in simboli, krajina, živali in drugo. Zdaj resno, zdaj komično in satirično ali pa poučno! V celoti prevladujejo motivi nabožne vsebine (224 končnic) nad posvetnimi (150 končnic).
NABOŽNI MOTIVI
Adam in Eva v raju, Abrahamova daritev, Noetova barka, Davki in Goljat, Šaloma, Izraelci plešejo okoli zlatega teleta, Sveta trojica;
Jezusovo rojstvo, Poklon treh kraljev, Pok Ion pastirjev, Sv. družina, Beg v Egipt, Pokol betlehemsikih otrok, Krst v Jordanu, Svatba v Kani Galilejski, Hudič skuša Jezusa. Jezus vabi cestninarja Caheja z drevesa, Jezus ozdravi mrtvoudno ženo, Zadnja večerja, Jezus na Oljski gori, Jezus pred Pilatom, Bičanje, Jezusa s trnjem kronajo, Jezus sedi pod križem, Jezus nese križ. Križanje, Objokovanje, Polaganje v grob. Jezus v grobu. Vstajenje, Vnebohod. Prihod sv. duha, Poslednja sodba, Jezus, Jezus in cvetlični ornament;
Marija in Ana, Marija brezmadežna. Marija rožnovenska. Marijina zaroka. Marijino oznanjenje, MB z detetom, Marijina smrt, Marijino vnebovzetje, Marijino kronanje. 5 prizorov iz Marijinega življenja:
Sv. Barbara, Genovefa, Gertruda, Jedert, Katarina, Magdalena, Marjeta, Polona, Uršula. Svetnica — redovnica;
Sv. Alojzij, Andrej, Blaž. Boštjan. 4 evangelisti, Erazem. Elorijan, Frančišek Ksaverij. Hubert, Izidor. Jakob. Janez Nepomuk. Job, Jurij, Luka, Luka in Marko. Lovrenc, Martin, Martin in Jurij. Mihael, Miklavž, Peter, Štefan in Erazem, nedoločljivi;
7 zakramentov, Krst. Birma, Pogreb, Angel varuh. Očenaš z besedilom. Prenos loretanske hišice. Sveti imeni, napis GMB. napis IHS in srce. Križ in cvetlice, Monštranca, Izgubljeni sin.
POSVETNI MOTIVI
Zgodovina ali določeni dogodki:
Pegam in Lambergar, Smledniška legenda, Luter in Katrica na hudičevem vozu (gl. sliko na str. 129);
Uboj v Lučah (gl. risan posnetek na str. 127; prerisala Ljubica Sa vernik).
Poklici (smešenje):
Medved zobozdravnik. Tehtanje krojača in kozla z napisom: Kozu in žniderji na vagi. Polž preganja krojače, Čevljar beži pred polžem, Gostilničar pelje trebuh na koleščku.
Ženske (tudi smešenje):
Babji mlin, Boj za moške hiače. Mož brusi babi jezik.18 Hudič brusi babi jezik. Žena vleče moža iz gostilne. Mož pelje ženo v samokolnici iz gostilne,19 Mož pelje pijano ženo na garali. Žena vleče brano, Angel varuje device — hudič odnaša zapeljivce. Mati odganja ženina, Stoječa žena in cvetlični ornament.
Lovci (tudi smešenje):
Lisica brije lovca. Lovcev pogreb. Medved napada lovca. Medved podi lovca, Lovec strelja medveda, Prizor z lova, Lovec strelja srno, Lovec pije iz vrča.
Živali:
Leva, Gams, Medved, 3 živali, Polž pelje moža na vozu, Slon in pava, Petelin in ptič, Lisici in zajec, Živali —• godci, Konja, Gamsa med skalami, Kravi, Kozi in kozel, Modras in gad (z napisom), Jeleni v smrekovem gozdu. Lev, Krava, Osel na polju, Konj in ptiči, Sorska žaba (z napisom).
Vojaki:
Dragonec na konju, Vojaki, Vojak na straži, Prizor iz vojaškega življenja.
Pokrajina in arhitektura:
Cerkev, Hiša in drevo. Drevo in človek, Hiša, kozolec, Mesto z baročno cerkvijo, Pokrajina s cerkvijo, Znamenje.
Ostalo:
Starostne dobe (z navedbo desetletij), Bitka, Pretep, Spopad dveli mož, Mož prebada kačo s helebardo, Pri molži, Voz naložen z drvmi, Pastir z ovcami, Mož na konju, Ladja, Plesalca, Ženin in nevesta, Ponedeljkov maček kitarista, Moža z dežnikoma, Ura, Človeka, Cvetlični ornamenti, Rozete in različni nejasni prizori.
Naj večkrat so upodobljeni tile motivi: Poklon treh kraljev (I -t primerov), sv. Job (12), MB z detetom (9), Lisica brije lovca (8), Boj za moške hlače (7), Lovcev pogreb (7), Marija rožno venska (b), Pokol betlehemskih otrok (5), Abrahamova daritev (5) itd.
Nabožna visebina je naslikana na najstarejših končnicah. Svetniki — zaščitniki, zlasti Job naj bi čuvali čebele in panje pred nezgodami in tatovi, zato je razumljivo, da so želeli imeti čebelarji na panjih končnice s podobami svetnikov in raznimi nabožnimi motivi.
Posvetni pripovedni motivi se pojavljajo z letom 1858.2®
Krajina oz. veduta ( v kolikor jo zasledimo) običajno samo spremlja razne prizore, ki se dogajajo v prirodi, upodobljena pa je tudi samostojno in to že dokaj zgodaj, leta 1858.21
Dekorativni cvetlični omamenti v šopkih ali kot lončnice (tulipani, marjetice, nageljni in vrtnice) spremljajo svetnike, sveta imena ali nekatere biblijske prizore skozi vso dobo poslikavanja končnic.
Godčevski motivi so upodobljeni na 21 končnicah.22 Najbolj pogosto nastopajo v zvezi z Jobom,23 ko goslač igra na violino sam ali skupaj s klarinetistom. Plesni par, ki se vrti po taktu violinista v gostilni, je naslikan na eni sami končnici.24 Na končnici »Ponedeljkov maček kitarista« se je na vrat kitare, ki jo prenaša godec, obesil maček.25 Živali godejo večkrat: Ko brije lisica lovca,26 enkrat pa tudi same sebi v zabavo.27
Pri motivu »Boj za moške hlače«28 je prikazan spopad med dvema ženama, ki držita hlače, in dvema, ki med lasanjem vihtita kuhalnico in ključe,29 ali pa spopad 4 žen v času, ko peta drži za hlače.30 Mož v vseh primerih slečen toži za hlačami. Samo na eni končnici držita za hlače — le še simbolično — ženi, ne da bi se pri tem pretepali z ostalima dvema, ki neprizadeto stojita ob strani.31
Pretep
Uboj d Lučali
Boj za moške hlače
Babji mlin32 je naslikan na vseh končnicah enako.33 Sodelujejo štirje pari tako, da dva od možakarjev sama, brez posredovanja mlinarja opravljata pomlajevanje žen. Ta obred je bil v Zadrečki dolini v navadi tudi pri pustnih sprevodih in sicer kot »babja peč«, ki so jo prevažali z vozom.34
Na panjskih končnicah, kjer je upodobljena zgodba o Izgubljenem sinu, se vrsti 6 prizorov v posameznih poljih. Ista zgodba je dala inspiracijo tudi za pesem:35
Glej zgublenga sina, revnega capina, kaj mu dela strast: Ljubce ga znorijo, sprav jo ga ob jerebi jo, svinje mora past.
Še posebno pa so zanimivi motivi, ki se pojavljajo samo na štajerskih končnicah, kot: Uboj v Lučah, Medved zobozdravnik (medvedovo vlogo je prevzel tudi lisjak)36, Angel varuje device — hudič odnaša zapeljivce. Gostilničar pelje trebuh na koleščku. Mož brusi babi jezik.18 Polž preganja čevljarje, Očenaš, Starostne dobe. nešteti prizori z živalmi. lovci in posamezno upodobljeni motivi (Ponedeljkov maček kitarista. Pretep).
Končnice z upodobitvijo uboja treh ljudi v Lučah so glede na to. da je prikazan resnični dogodek s celjskega teritorija, še posebej dragocene. Predvsem je treba omeniti, da predstavlja »L boj v Lučah« edini primer v motiviki slovenskih panjskih končnic, ki ga jc vzpodbudila snov iz življenja v določenem kraju.
Dve končnici z naslikanim ubojem v Lučah je omenil že A. Bukovec,37 ni pa mogel točneje razložiti samega dogodka. Zato sta ti dve končnici38 ostali nepojasnjeni, prav tako tudi dve39 v celjskem muzeju, dokler ni bila najdena končnica40 z napisom: Tako je klav in pobijav. V Lučah Kari Čuvan. 1884. Ta napis je dal povod za nadaljnje raziskave, ki so razjasnile upodobitev tragičnega dogodka.
Cerkvena kronika za leto 1884 v Lučah poroča, da se je v noči 7.—8. aprila zgodil strašen trojni umor v Strugah hišna številka 24 -okolica Rad tihe.
Na pokopališču v Lučah je nagrobnik z napisom: Tukaj počivajo Anton Moličnik Strugar roj. 24. XII. 1832, Jera roj. Prek njegova žena roj. 1. III. 1837, Zefa Žagar roj. Prek Rastočnica — sestra poprejšnje, roj. 10. IV. 1827. V nesrečni noči od 7—8 aprila 1884 so bili vsi trije od hudodelnika K. C. rodom M ozirčana v Strugah zaklani ino umorjeni.
Domačini še danes pripovedujejo o ubijalcu Cuvanu:41
Uboj se je zgodil v Strugah pri Lučah. v hiši Raduha št. 1. Med Karlom Cuvanom (ki je v sobi. kjer je ležala že več let na posteljo priklenjena bolna žena Jera, stikal za denarjem po predalih) in go-
Zgoraj: David in (loliat. Spodaj: Babji mlin
Luter in Kairica na hudičevem vozu
spod ar jem Antonom, se je vnel hud pretep. Ko je pritekla v sobo sestra Zefa, je Čuvan že s krampom ubil gospodarja in takoj nato še njo. Ker je bila gospodinja priča vsemu grozodejstvu in ker je Čuvana spoznala, se je preplašil, da bo izdan in je zaradi tega nazadnje ubil še njo.
Čevljar Karel Čuvan je stanoval pri Tomažinu v Lučah. Oblasti ga je kot ubijalca prijavila njegova žena, ko je našla doma v skrinji krvavo srajco. Sam je bil še prej, kot pravijo, na pogrebu ubitih in s<e je zgražal nad človekom, ki je ubijal. Za uboj je bil obsojen na smrt, a je bil kasneje pomiloščen na 20 let strogega zapora. Njegova družina se je zaradi sramote izselila iz Luč, Čuvan pa se je po odsluženi kazni še enkrat oglasil v vasi.
Spomin na ta dogodek je med ljudmi živel še dolgo: o njem večkrat govorijo še danes.
Kako dolgo je bil aktualen za slikarje končnic, ugotavljamo po letnicah na končnicah, saj so jih čebelarji naročali v letu uboja 1884, leta 1891 in še celo leta 1898.
Ohranjeno je celo naročilo slikarju, naj naslika ta motiv. Na hrbtni strani končnice (z motivom Absaloma) je namreč ostal napis s svinčnikom: Tukaj tist namalajte Koje V Luči tri zaklo.'7
Motiv uboja v Lučah je prikazan na vseli končnicah kot dogodek v kmečki izbi s pečjo, uro. oknom in bolnico na postelji v onem trenutku. ko Čuvan vihti kramp nad ženo. ki leži v postelji in moli rožni venec, gospodar in sestra pa sta se že mrtva zgrudila na tla. Na podlagi znanih lokalitet čebelnjakov s končnicami, na katerih je upodobljen Uboj v Lučah, lahko ugotovimo, da je bil ta motiv razširjen samo v Zadrečki in Savinjski dolini in ne kot ostali specialno štajerski motivi. ki so prešli iz dežele nastanka na kamniško, slovensko koroško in ostalo štajersko območje. (Gl. sliko na str. 127.)
9 Celjski zbornik
129
Končnice v celjski zbirki se zaradi slikarskih značilnosti ločijo od drugih, zlasti tistih, ki so nastale na Gorenjskem, pa čeprav so jim te služile, če že ne kot predloge, pa vsaj kot pobuda za upodobitev tega ali onega motiva. Seveda so med končnicami, ki jih lahko pripišemo posameznim mojstrom, tudi osamljeni primeri, za katere domnevamo, da so jih naslikali čebelarji sami ali pa so jih prenesli na celjsko področje42 od drugod. Tudi končnic, ki so prišle v zbirko iz Kotelj na Koroškem, ne moremo pripisati nobenemu slikarju s celjskega teritorija, saj so upodobljene v čisto drugi slikarski maniri.
Tudi za slikarje končnic v celjski zbirki je tipično, da so slikali ploskovito, večkrat simetrično komponiTano, v strogo lokalnih barvah in začrtanih konturah.
Če upoštevamo te momente in še čas nastanka posameznih končnic, lahko ugotovimo, da je končnice iz celjske zbirke slikalo šest važnejših mojstrov:
1.	V zbirki je ohranjenih največ končnic slikarja, ki je deloval med leti 1844—1888. Za njegov način slikanja je tipično, da je kompozicije. razdeljene z oziram na obsežnost motiva na eno, dve ali tri polja, obrobljal s črno črto. V srednja polja, z značilno zaveso, je postavljal figuro, pri kateri je linijo nosa in obrvi na obrazu vedno povezal. Piisal je številko 1 z dvojno črto ali s piko zgoraj. Za dekoracijo je uporabljal značilne cvetlične ornamente. Na nekaterih končnicah, katerih avtorstvo lahko pripišemo temu slikarju, je še ohranjena risba, kar dokazuje obenem z dvojniki, da je delal serijsko s pomočjo kopiranja s svinčnikom. Domačine (čebelarje in druge, ki sodelujejo pri zgodbah) je slikal v gorenjski noši, kakršna je v resnici bila tedanja noša v Savinjski in Zadrečki dolini.
V zbirki je več neuporabljenih končnic z znanimi najdišči, na terenu pa so ohranjene stenske slike v znamenjih in na fasadah stavi)43 ter slike na votivnili podobah, kar lahko s pomočjo komparacije pripišemo temu slikarju. Ugotovimo lahko, da gre za anonimnega nekoliko »šolanega« mojstra, čigar dejavnost je bila geografsko omejena na zahodno celjsko področje, konkretno na Zadrečko in Savinjsko dolino.
2.	Slikar, katerega delovanje sega v leta 1874—1898, je nadaljeval tradicijo prejšnjega mojstra, razlika med njima je le v tem, da je ta ob straneh slikal tudi zaveso v obliki polbalustra, da je vsem številkam 1 dodal piko, prav tako tudi zaključku letnice in da je uporabljal izrazitejše barve.
3.	V zadnjem desetletju 19. stol. so nastale končnice, katerih avtor je slikal dekorativne ornamente z drobnimi cveti. Letnice je vedno zaključil s piko, številko 9 pa je napisal karakteristično zanj. Uporabljal je zelo tenak čopič, tako da so črte podobne risbi s peresom. Zelo rad je slikal z rjavo barvo in se loteval tu in tam tudi toniranja. Nos na obrazu je označeval samo s črtico, ne da bi ga povezoval z linijo obrvi. Tudi on je rad dodajal zavesi v sredi ali polbalustra ob straneh.
Ena izmed njegovih končnic je signirana s črkami: 1SL. Zaenkrat lahko samo domnevamo, da bi bil ta slikar lahko Jakec p. d. Malnarjev iz Luč,44 kar bodo lahko potrdile šele bodoče raziskave. Isti avtor je slikal tudi Uboj v Lučah.
4.	Signatura A P na končnicah z letnicama 1889. 1890 bi potrjevala ustno izročilo, da je slikal te in druge končnice Anton Presečnik, p. d. Kneblov, Lenart 1 pri Gornjem gradu.45 Istemu avtorju pripisujemo več končnic s štajerskimi motivi. (Gl. spodnjo sliko na str. 127.)
5.	Posebne barve je uporabljal slikar končnic, pri katerem je neprava mešanica barv povzročila razpokanje vse površine v drobne, mozaiku podobne koščke. Po načinu slikanja se je oddaljil od dotedanjega »klasičnega« načina. Njegove upodobitve v zadnjih letih 19. stol. so namreč vse bolj linearne, še bolj simetrične in izredno preproste.
6.	Zadnjega izrazitejšega slikarja zasledimo v začetku 20. stol. Ta je stare motive prikrojeval po svoje, kot slikar je obdržal jasne konture, fiziognomije pa je običajno slikal v profilu.
Čeprav je v celjski zbirki panjskih končnic zastopanih več slikarjev, lahko govorimo o delovanju ene same delavnice. Vsi mojstri imajo namreč v načinu slikanja mnogo skupnega, kar daje slikarstvu panjskih končnic neko specifično noto. Ta specifičnost je odraz ljudskega slikarstva in ljudske umetnosti, ki je kot talka nastajala in se v preteklem stoletju razvijala le v dolinah ob Dreti in Savinji. In prav zbirka panjskih končnic v celjskem muzeju je bila pobudnik za vsa raziskovanja, ki so uvrstila delež štajerske slikarske delavnice panjskih končnic in s tem štajerske ljudske umetnosti v že ustvarjeni slovenski okvir.
OPOMBE
1	Antona Janshaja Zejsarskiga Zhebellarja Popolnoma podvuzlienje sa vsse zhebellarje ... is Nemjhkiga na Kravnsku prestaulenu inu s' neke-tirim pomerkvajnam pogmiranu. Od Joannesa Golitschnika, Fajmoflitra v" Grishi na Štajerskim. V Zelli, 1792.
Ia Martin Pere: Celje, zibel jug. čebelarske književnosti. Slov. čebelar
1934.
2	Milena Moškon: Zapiski iz Podvolovjeka. 1938 (rokopisno gradivo)
3	Stanko Vttrnik: Slovenske panjske končnice. Etnolog, 1929
4	Avgust Bukovec: Naše panjske končnice, Slovenski čebelar 1942. 1943
5	Pokrajinski muzej v Celju (PMC) — enostavno: celjski muzej
6	Slov. etnografski muzej v Ljubljani (SEM). Gorenjski muzej v Kranju. Pokrajinski muzej v Mariboru, Čebelarski muzej v Radovljici, Loški muzej v Škofji Loki, Sadnikarjeva zbirka v Kamniku. Zbirka čebelarskega društva v Slov. etn. muzeju (ČZSEM) v Ljubljani, privatna zbirka Galob v Mežici (zbirke je pregledal G. Makarovic).
7	Gorazd Makarovic: Panjske končnice štajerske ljudske slikarske delavnice, Slovenski etnograf, 1963—1964.
8	Vsem nekdanjim lastnikom, ki so na kakršenkoli način odstopili končnice muzeju, iskrena hvala!
9	Zbiranja v letih 1958 in 1961.
10	Podolševa nad Solčavo, pri kmetu Macesniku in Ušovniku.
11	M. Moškon: Zapiski iz Otoka pri Bočni, 1960.
"9
151
12	M. Moškem: Zapiski iz Rov t nad Nazarji, pri kmetu Sp. Potočniku,
13	M. Moškon: Zapiski iz Šmiklavža pri Gornjem gradu, pri Enciju, 1960 in PMC inv. št. E/675.
14	M. Moškon: Zapiski iz Medloga pri Celju, 1961.
15	PMC, inv. št. E/641, 640, 430, 235, 443, 429, 658, 442, 642.
16	PMC, inv. št. E/64S.
17	PMC, inv. št. E/477.
18	Korektura motiva — A. Stupica: Florijanske panjske končnice, Kotnikov zbornik 1956, pod št. 1.
19	Korektura motiva — A. Stupica: Florijanske panjske končnice, Kotnikov zbornik. 1956, pod št. 2a.
20	PMC, inv. št. E/450 — Babji mlin.
21	PMC, inv. št. E/46S — Mesto z baročno cerkvijo.
22	Zmaga Kumer: Godčevski in plesni motivi na panjskih končnicah, Slovenski etnograf, 1957.
23	PMC, inv. št. E/255 (z letnico 1868). 264 (1878), 408 (1869), 409 (1897), 425 (1878), 456 (1895), 514 (1891), 529 (1878), 558 (1920), 552 (1888), 605 (b. L).
24	PMC, inv. št. E/574 (b. L).
25	PMC, inv. št. E/568 (b. ).).
26	PMC, inv. št. E/277 (1890), 551 (1879), 520 (b. 1.), 559 (1897), 555 (b. 1.), 575 (1884), 605 (1888).
25 PMC, inv. št. E/485 (b. 1.).
28 Boriis Orel: Boj za moške hlače, Slovenski etnograf. 1960. 28 PMC, inv. št. E/415 (b. 1.), 451 (1889), 452 (b. 1.), 454 (1886), 455 (1890). — Gl. sliko na str. 127.
30	PMC, inv. št. E/455.
31	PMC, inv. št. E/452.
32	Niko Kuret: Babji mlin. Slovenski etnograf. 1955.
33	PMC. inv. št. E/100 (b. L), 450 (1858), 445 (b. 1.).
34	M. Moškon: Zapilski iz Kokarij, 1961.
35	M. Moškon: Zapiski iz Malega vrha pri Šmartnem ob Paki, 1959.
36	M. Moškon: Zapiski iz Robanovega kota, 1959.
37	Avgust Bukovec: Naše panjske končnice. SČ 1945, str. 21.
38	SEM. CZ, inv. št. 260 (18S4), 530 (1891).
39	PMC, inv. št. E/561 (b. 1.), 562 (1898).
40	PMC, inv. št. E/560 (1898).
41	M. Moškon: Zapiski iz Luč, 1960.
42	Področje delovanja celjskega muzeja.
43	Podatke za ohranjeno slikarijo na terenu je dal celjski muzej na razpolago G. Makaroviču, ki jih je objavil v SiE 1965—1964.
44	M. Moškon. Zapiski iz Luč 1958 in Letuša 1961.
45	G. Makarovič, SE 1965—64.
i 32
CELJSKI ZBORNIK 1967
VERA KOLŠEK
O ZGODOVINI CELJSKEGA LAPIDARIJA
(Ob njegovi ureditvi)
Izgradnja srednjeveškega Celja je verjetno dala največ rimskih ostalin. V tistem času Celeja še ni bila dolgo pod zemljo in njene ruševine so morale še na mnogih mestih ležati na površini. Kot je razvidno iz literature,1 so srednjeveško obzidje pozidali kar na rimski obrambni zid. Samo mesto ni preseglo okvira rimske Celeje poznih stoletij. Zato je razumljivo, da je to obdobje prineslo največ arheoloških najdb, ker so bile še neposredno pod površino, medtem ko se je s kasnejšim nasipavanjem in planiranjem skozi stoletja rimsko mesto vedno bolj pogrezalo, zato so njegovi ostanki danes v nekaterih predelih v Celju do štiri metre globoko.
Med arheološkimi najdbami so vzbujali verjetno največ pozornosti prav kamniti spomeniki. Te so uporabljali predvsem kot gradbeni material za svoja poslopja. Nekateri med njimi so si lepše spomenike vzidali v hiše kot okras in nam jih s tem ohranili do današnjih dni. Prve podatke, da je v mestu precej rimskih spomenikov, dobimo iz popotnega dnevnika Paola Santonina2 iz leta 1487, ko je kot škofov spremljevalec potoval skozi naše kraje in se ustavil tudi v Celju. Pripoveduje. da je v Celju mnogo starih napisnih kamnov, dobro klesanih reliefov in kipov. Netkateri so že od starosti in vremena tako slabo ohranjeni, da so njihovi napisi nečitljivi. Santonino je videl spomenike, vzidane v mestno obzidje ob vhodnih vratih in zasebnih hišah; nekaterim med njimi navaja tudi besedilo. Omenja nagrobnik Tiberija Klavdija. osvobojenca mesta Celeje. Stal je ob južnih vratih obzidja. V 16. stoletju ga je Apian našel v šolskem poslopju — verjetno na današnjem Slomškovem trgu. Cez 200 let ga je Duellius na novo odkril v bližini Vodnega stolpa. Kako pestro usodo so imeli nekateri spomeniki, nam priča tudi naslednji primer: leta 1534 je odkril Apian v sedanji vojašnici na Trgu svobode nagrobnik Macija Adiekta, ki ga je ubilo pleme Matzarov. Nagrobnik so vzidali na dvoriščno stran Protbasijevega dvorca. Dolgo časa je nato veljal za zgubljenega, dokler
ga niso odkrili čez 500 let v jami za odpadke in ga vzidali ponovno v isto poslopje. Danes ista oba navedena spomenika v celjskem lapi-dariju.
Takšni so bili prvi zametki kasnejšega lapidarija. ki so nastali v želji po ohranitvi spomenikov. Danes si vsaj tako lahko razlagamo vzidave v poslopja, ali postavitve spomenikov ob obzidje. V nasprotnem primeru bi sigurno vse spomenike uporabil i za gradbeni material. Seveda je pa vse skupaj bilo še daleč od zavestnega zbiranja in hranjenja za bodočo zbirko.
V 16. stoletju poznamo zbiratelje napisov: Petrus Apianus,3 Wolf-gangus Lazins4 in Augustinus Tvffernus;5 v 17. stoletju je deloval Gru-tar.° Najbolj znan zbiratelj napisov iz 18. stoletja je bil R. Duellius,7 ki omenja v svojem delu tudi spomenike Celeje. V tem času v Celju še ni lapidarija, niti ne zasledimo nobene težnje, da bi se za to zanimali. Spomenike še naprej vzidujejo v poslopja npr.: v cerkev sv. Maksimiljana, ki ima vzidane še danes tri, v cerkev sv. Duha, Ljubljanska vrata, »vrata z antikami« v Zidanškovi ulici, ki so bila v II. svetovni vojni porušena in spomeniki shranjeni v muzeju, v Vodni stolp, Kapucinsko cerkev, v cerkev na Miklavževem hribu, kjer so še danes ohranjeni, v župno cerkev sv. Danijela in v obzidje pokopališča, ki je v tem času obdajalo cerkev. Tudi v zasebne hiše so še vedno vzida-vali.
Prve podatke, kako so antične spomenike odvažali na Dunaj, imamo iz 18. stoletja.8 Cesar Karel VI. (1711—1740) je leta 1728 obiskal Celje in pokazal veliko zanimanje zanje. Takoj so mu poslali 13 napisov za njegovo zbirko. Med njimi je bilo pet miljnikov. Takšni pokloni so se ponavljali tudi kasneje pod drugimi avstrijskimi vladarji in tako so najlepše spomenike pošiljali na Dunaj v dvorno knjižnico in v muzej vse do prve svetovne vojne. Spomeniki niso bili le iz Celja, pač pa tudi iz celotnega celjskega področja. Med pomembnejšimi pošiljkami so brez dvoma miljniki iz Ive.nce pri Vojniku, ali pa trije napisi, postavljeni na čast Titu Vari ju Klemensu, ki je bil najslavnejši meščan v rimskem obdobju. V Celju so žal ostali le trije manjši odlomki napisov tega, nekoč tako slavnega sina Celeje. Nekaj napisov z našega področja je tudi v Gradcu in zabeležena je prodaja štirih napisnih kamnov v Trst, ki so bili prvotno vzidani v hišo ob Vodnem stolpu.
Celjsko lapidarno gradivo pa doživi v devetnajstem stoletju prelomnico. Med leti 1853 — 1863 so odkrili veliko najdbo 28 zaobljubnih oltarjev ob Stanetovi ulici. Oltarje so postavili v II. in III. stoletju prokuratorski in konzularni beneficiariji ter drugi prebivalci Celeje. Sedaj je postalo nujno, da poiščejo primeren prostor za deponiranje spomenikov. Župnišče je dalo na razpolago prostor ob farni cerkvi, ki so ga ogradili z mrežo. Tako so Celjani dobili svoj prvi lapidarij. Na to mesto so postavljali potem še druge spomenike in kmalu je postal prostor premajhen.
Pogled iz VII. d VI. razstavni prostor celjskega lapidarija (Foto Viktor Berk)
V tem stoletju srečujemo ljudi, ki so se ukvarjali z iskanjem in opisovanjem rimskih spomenikov: J. Zupančič,0 I. Orožen,10 A. Muchar.11 Obširneje pa jih je preučeval G. Seidl v epigrafskih člankih, ki so izhajali v Jahrbiicher der Literatur v letih 1843 — 1846.12 Obravnaval je vse spomenike, ki so bili znani takrat. Celejanske napise je upošteval tudi R. Knabl.13 Konec 19. stoletja (1894) je izšla priloga Izvest.ij državne gimnazije v Celju, kjer je G. Schon objavil vse spomenike, ki so bili zbrani v lapidariju.14
Proti osemdesetim letom prejšnjega stoletja je vedno bolj naraščala potreba po muzeju in hkrati z njim tudi po noveim lapidariju. Lapidarij ob farni cerkvi je postal že prava ropotarnica. Spomeniki so ležali vsevprek in na njih so se kopičili prah, opeka in smeti.
Leta 1881 izvemo iz lokalnega časopisa, da so muzeju dodelili prostore v prvem nadstropju današnje Glasbene šole na Slomškovem trgu. Lapidarij bi postavili na njeno dvorišče. V razmeroma kratkem času so v novih prostorih uredili muzej in preselili lapidarij. Že 1. maja 1882 je bila otvoritev muzeja. Celjani so bili zelo ponosni na svoj muzej in število obiskovalcev je bilo zadovoljivo. Iz poročila Muzejskega društva lahko razberemo, da je imel lapidarij 51 ar, nagrobnikov, reliefov itd. Vsi spomeniki so dobili trajno zaščitno streho. Posebne
pozornosti pa je bil deležen kip »noriški vojak«, ki je, postavljen na visok podstavek, dobil svojo streho, podprto s stebri v dorskem slogu. Za takratne potrebe in razmere je bil to velik napredek in izgledalo je. da je vprašanje s tem za vedno rešeno. Vendar so v muzej dotekale vedno nove najdbe in zopet je postopoma postajal lapidarij premajhen.
Leta 1925 so obnovili zaščitne strehe in betonirali tla. Napravili so tudi betonske pod i je, kamor so postavili spomenike. Med obema vojnama ni bilo posebnih najdb. Nekaj več si je muzej pridobil med II. svetovno vojno. Takrat so prišli v lapidarij vsi spomeniki z »vrat z antikami«, ki so bila porušena. Predvsem se je množina lapidarnega gradiva močno povečala po vojni. Stanje na dvorišču Glasbene šole je postalo nevzdržno. Novi spomeniki niso več našli prostora pod streho, temveč so stali na prostem. Tudi strehe same so se pričele podirati. Zaradi varnosti je moral muzej lapidarij zapreti za obiskovalce.
Leta 1946 so muzejske zbirke preselili v Staro grofijo, le vse la-pidarno gradivo je ostalo na starem mestu. Grofija je bila potrebna temeljite sanacije in adaptacije. Preureditveni načrt je predvidel za lapidarij kletne prostore. Vendar je do preselitve prešlo še precej časa, ker je bilo v kleti neizseljivo podjetje »Slovenija — vino«. Šele leta 1962 so bili prostori pripravljeni za adaptacijo, ki se je izvršila še isto zimo (1962/1963). Na pomlad so spomenike preselili v nove prostore in 1. maja 1963 je bil lapidarij odprt. Seveda s tem lapidarij še ni bil urejen. Spomeniki so zahtevali podstavke, predvsem pa dobro razsvetljavo. Lo je muzeju uspelo, zaradi finančnih težav, šele tri leta pozneje (1967).
Končno je vse gradivo zbrano pod isto streho. V desetih prostorih je razvrščenih 124 spomenikov. Prvi prostor ima vhod z muzejskega vrta. V prostoru sta dva ležeča leva, ki sta nekoč krasila grobnico. Velik ženski portret s keltskim pokrivalom predstavlja verjetno domače božanstvo. Spomenik je bil vrsto let, vzidan v severno steno farne cerkve. Pri sanaciji cerkve, so ga odstranili in muzej si ga je pridobil za svojo zbirko. V prvem prostoru je še nagrobnik s plešočo Menado ob 9trani, ki spada med najlepše reliefe v zbirki. (Gl. sliko na str. 135.)
Drugi prostor je manjši. Ima najstarejši napis celotne zbirke. Napisno ploščo je postavil Gaj Julij Vepo v zahvalo cesarju, ker je bil oproščen davkov in postal rimski državljan. Napis izhaja iz prvih let I. stoletja? Zopet sta razstavljena dva reliefa. Prvi predstavlja prizor iz grške mitologije: Amor pelje Luno k Endvmionu. Ob strani je krilat genij, kar nam pove, da je reliefni blok sestavni del grobnice in to pepelniee. Najden je bil na območju Narodnega doma. Relief »dva genija« izvira iz Galicije pri Žalcu, spodnji del stebra pa je iz Trojan. Zanimiva je moška bradata glava na stebru, ki spominja na keltsko umetnost.
V tretjem prostoru so napisi, ki se nanašajo na Celejo. Na arah je omenjena kot božanstvo: sveta Celeja — Celeia saneta. Ohranjen je tudi del nagrobnika nekega župana iz Claudie Celeiae. Zanimiv je,

danes zelo slabo ohranjen napis, kjer celejanski mestni svet posveča napis mestnemu geniju (zaščitniku mesta).
Četrti prostor je prehoden. Od tu držijo stopnice na Muzejski trg in so izhod iz lapidarija. Napisna plošča, razstavljena v tem prostoru, ima dvojen napis. Stotnik legije VI. Železne je dal postaviti dva kipa cesaricama Juliji in Domiciji. Zal se kipi niso ohranili. Pozornost vzbuja relief Meduze, ki se odlikuje po lepi izdelavi. Ob Meduzi stoji palmovo drevo. Pod drevesom je petelinji boj. Oba reliefa sta pripadala grobnicama.
Peti in šesti prostor sta napolnjena z že zgoraj omenjenimi arami benefioiarijev iz Stanetove ulice. Oltarji so skoraj brez izjeme posvečeni Jupitru, ki ima poleg pridevka Najboljši in Največji še druga imena. Za Jupitrom se zvrstijo še drugi bogovi. Tako je zastopana Fortuna, Vulkan, Sedat, Janus Geminus, Adsalluta. Epona. Dva reliefa, ki predstavljata Atysa, nam povesta, da je bil v Celeji razširjen orien-talni kult, ki je častil Kybelo — Veliko mater. Iz Orienta je prišel tudi Mithrov kult. Napis, posvečen Mithri, je iz Maliča pri Celju. Reliefa roga te glave — vodnega božanstva v šestem in devetem prostoru nam povesta, da je ljudem v rimski dobi Savinja povzročala hude skrbi in vzbujala strah s svojimi poplavami. V Celju so odkrili štiri take reliefe, vendar sta se nam ohranila le dva. Brez dvoma so bili postavljeni na čast in zaobljubo nemirni in nevarni Savinji.
Na prehodu v sedmi prostor sta dva reliefa — genija smrti, ki predstavljata uvod v prostor z nagrobniki. Napisi, prav tako pa tudi portreti na nagrobnikih nam povedo, kdo so bili umrli. Tako so zastopani državljani Sirije, Grkinja Evhodija, trgovec iz Afrike, domo-rodni Kelti v svojih nošah, in seveda tudi Rimljani. Iz tega lahko vidimo. da je sestav prebivalstva v Celeji bil precej pester. (SI. na str. 133.)
Nagrobniki se nadaljujejo v osimem prostoru. Tukaj so preprostejši. Opozorim naj na nagrobnik Tiberija Klavdija, osvobojenca mesta Ce-leje. Na tem napisu je Celeja edinokrat omenjena kot municipium Celeiae. V sredini prostora stoji kip rimskega oficirja, ki je v svetu poznan kot »moriški vojak« (Slika na str. 137.) Levo od kipa so trije odlomki napiisiov posvečeni Titu Varijn Klemensu. Relief, ki predstavlja sello corulis — častni stol, je bil sestavni del grobnice velikaša.
"V devetem prostoru stojita v sredini dve skrinji za pepel pokojnikov. Prva je le delno ohranjena, medtem ko drugi manjka le pokrov. Ta skrinja verjetno ni bila nikoli uporabljena v svoj namen, ker je na skrinji izdelan le napis, obe stranski polji, kjer je navadno relief, sta ostali neizdelani. Že v 6. stoletju je bila uporabljena kot okvir vodnjaka pri si a roikrš č ansk i baziliki na prostoru današnje pošte. (Slika na str. 137.)
V desetem prostoru so trije napisi posvečeni rimskim cesarjem; poleg nekaj odlomkov nagrobnikov, mozaika in reliefa, ki predstavlja Amorja in Psih o, vzbujajo največ pozornosti trije deli orjaškega kipa, morda boga Apolona, ki je kraljeval v svetišču na današnjem Trgu svobode. Zal ni niti od kipa, niti od svetišča ohranjenega kaj več.
Pogled o IX. in VIII. razstavni prostor celjskega lapidarija (Folo Viktor Berk)
Poleg desetih razstavnih prostorov, sta v vzhodnem traktu kleti dva za študijski lapidarij, ki je obenem depo. Tukaj so spravljeni spomeniki, ki niso nič manj pomembni, vendar jih zaradi slabe ohranjenosti in pomanjkanja prostora ne razstavljamo javnosti.
Naj omenim še lapidarij sub divo, za katerega so načrti v izdelavi. Nameščen bo na muzejskem vrtu in še naprej po Savinjskem nabrežju. V lapidariju na prostem bodo razstavljeni vsi arhitektonski členi stavb (arhitravi, stebri, podnožja) in zbirka miljnikov.
Preko 200 kosov lapidarnega gradiva je zbranega v muzeju in če prištejemo k temu še spomenike (okoli 100 kosov), ki so danes izgubljeni in so nam poznani le še iz literature, potem vidimo, da nam je Celeja zapustila bogato dediščino — enega najbolj zgovornih virov za proučevanje starega mesta.
OPOMBE IN LITERATURA
1	Hoffiller — Saria. Antike Inschriften aus Jugoslawien, 1938, 21.
2	Paolo Santonino, Reisetagebiielier 1483—1487. Klagenfurt, 1947.
3	Petru« Apianus. Bartolomeus Amantius, Inseriptiones saerosanctae vetustatis ..., Ingolstadii, 1534 (fol.).
4	Wolfgangus Laizius, Commentariorum rei publicae Romanae in exteris provinciis bello acquisitis oonstitutae libri duodecim, Basiliae, 1551.
5	Augustinus Tyffernus: njegovi rokopisi so datirani v leto 1507 in imajo precej celejanskega epigrafskega gradiva. Rokopise brani dunajska dvorna biblioteka.
6	J. Grutar, Iniscriptiones antiquae totius orbis Romani in absolutissimum corpus redactae, Amsterdam 1707 (2. izdaja).
7	Raymundus Duellius, De variis rebus lucubratio epistolaris ad Joan-nem Antoni um de Boxadors, iNorimbergae, 1733 (4).
8	Rudolf Noll. Grieckische und lateinische Inscliriften der Wiener Antikensammlung. Wien 1962, 7, 9.
9	Joli. Ant. Supantschitsch, Ausflug von Cilli nach Lichtenwald, Cilli,
1818.
10	Ignac Orožen, Celska kronika, V Celi, 1834.
11	Albert Muchar, Geschichte des Ilerzogthums Steiermark, Graetz 1844.
12	Gabriel Seidl, Jahrbiicher der Literatur, 1843—1846.
13	Richard Knabl. Mitteilungen d. kist. V. F. Steiermark, 1S51-—1858, 1862, 1866.
14	Geong Schon, Romische Inscliriften in Cilli, 1894.
Do leta 1902 je izšlo fundamentalno delo Theodor Mommsen, Corpus Inscriptionum Latinarum, kjer so v III. zvezku in dodatkih objavljeni vsi napisi, najdeni v Celju in na njegovem območju.
Med oibema vojnama je izšel prvi zvezek Hoffiller-Saria, Antike Inscliriften aus Jugoslavien, 1938, kjer so obravnavani vsi napisi, najdeni poletu 1903 in nekateri popravki k Mommsenovem Corpusu. Obe deli dopolnjuje J. et A. šašel, Inscriiptiones Latinae, quae in Jugoslavia inter annos MCMXL et MCMLX repertae et editae sunt. Knjiga je izšla v Ljubljani 1963.
Za boljšo orientacijo po lapidariju služi vodnik: V. Kolšek. Celeia. kamniti spomeniki, 1967, kjer je poleg kataloga spomenikov in nastanka lapidarija z važnejšo starejšo literaturo, podan tudi kratek zgodovinski oris rimske Celeje.
CELJSKI ZBORNIK 1967
LOJZE BOLTA
NOŽ IZ BRONASTE DOBE V CELJU
Prazgodovinske najdbe so v Celju razmeroma maloštevilne. Do-sedaj smo poznali samo ilirsko gradišče na Miklavžkem hribu1 in posamezne keltske novce, ki so jih našli v mestu pod rimskimi plastmi.2 Večje število keltskih novcev je prišlo na dan tudi ob strugi Savinje na Bregu.3 I udi ime Celeia je po mnenju številnih raziskovalcev še p red rimskega izvora.4
Okolica Celja ima tudi nekaj najdišč, katerih začetki datirajo še v bronasto dobo. Sem spada prazgodovinska naselbina na Rifniku5 in najdba srpov s Crete pri Vranskem.6
V Celju je bil pred časom slučajno odkrit bronast nož (gl. risbo). Raven, pravokoten konec za držaj noža se nadaljuje v močno odebeljen hrbet. Ta se na sredini kolemasto ukrivi navzdol. Proti konici se hrbet zravna in stanjša. Rezilo je do kolena na hrbtu enakomerno široko. V drugi polovici pa se nekoliko zoži in zaokroži v konico. Trn za ročaj je z obeli sirarni na koncu stanjšan. Je brez patine, rezilo je zelo dobro ohranjeno. Nož je v zbirki Pokrajinskega muzeja (inv. štev.: 2023).
Tovrstni noži so na Slovenskem maloštevilni. Podoben primer poznamo iz struge Ljubljanice. Pod istim najdiščem navaja Smid tudi več tulatili in plavutastih sekir in sulic. Razen tega noža sta še dva, eden s predrtim trnom za ročaj.
Nekaj sorodnih primerov je tudi v Avstriji. Omenil bi samo dva, prvega iz Imsta8 in drugega iz Innsbruok — Hottinga9. Omenjena najdišča spadajo v bronasto dobo i-n se nadaljujejo še v prehod iz bronaste v železno dobo.
Časovno zelo blizu nožu iz Celja je tudi prstan iz zvite žice (Noppenrinig) z naselbine na Rifniku.10 Datacijo tega prstana je podal Vinski.11 On smatra, da prstane tega tipa lahko datiramo v zgodnjo bronasto dobo. V isti čas so datirani tudi predmeti iz struge Ljubljanice.12 Med njimi je tudi nož, ki po svoji obliki najbolj spominja na našega in potrjuje našo datacijo. Končno spadata v ta časovni okvir dva srpa iz Črete pri Vranskem,13 ki imata številne paralele v srpih iz Jurke vasi.14
Maloštevilnim bronastodobnim najdbam v širši okolici Celja se pridružuje omenjeni nož iz struge Savinje. To je tudi najstarejši in dosedaj edini prazgodovinski predmet iz samega Celja.
OPOMBE
1	A. Bolta: Gradišče na Miklavžkem hribu nad Celjem. Arheološki vestnik TI/1. Ljubljana 1951. str. 19.
2	J. Orožen: Zgodovina Celja I. Celje 1927. str. 13.
3	V. Kolšek: Keltski novci iz Celja (v tisku).
4	J. Orožen: Zgodovina Celja I. str. 11.
5	S. Pahič: Posamezne najdbe iz Rifnika. Arheološki vestnik VII/1—2. Ljubljana 1956. str. 51. L. Bolta: Ilirske najdbe iz Rifnika pri Celju. A V VII/3. str. 259.
6	J. Orožen: Zgodovina Celja I. str. 9.
7	W. Šmid: Die Bronzezeit in Kram. Carniola II. Laibach 1909. str. 125. Tab. III. 25.
8	R. Pittkmi: Urgeschichte dcs osterreichischen Raumes. Wien 1954. str. 453. si. 518.
9	R. Pittuoni: Urgeschichte ... str. 458. si. 525/2.
10	S. Pahič: A V VII. 1—2. str. 55. Tab. IV. 2.
11	Z. Vinski: O oružju ranoga brončanog doba u Jugosaviji. Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu. Serija III. zv. IL Zagreb 1961. str. 10.
12	W. Šmid: Carniola II. str. 153. si.
13	Oba srpa sta v Pokrajinskem muzeju v Celju. Inv. štev. 61. in 63. neobjavljeno.
14	W. Šmid: Carniola 11. str. 116.
CELJSKI ZBORNIK 1967
MILAN NATEK
VODNO OMREŽJE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI IN NJEGA UPORABA ZA MLINARSTVO IN ŽAGARSTVO
(Prispevek k h ki »geografi ji)
Voda je med zelo pomembnimi sestavinami, tvorci in oblikovalci vsega našega življenja. Zato ni nič presenetljivega, da so jo že stari misleci antičnega obdobja uvrščali v skupino štirih temeljnih elementov (voda. zrak, zemlja in ogenj), ki so v tedanjem svetu predstavljali osnovni vir vsega porajajočega miselnega in duhovnega razvoja.* Tudi danes so vode, razprostranjenost in razvejenost njihovega površinskega kakor tudi doslej še vedno premalo znanega podzemskega omrežja, v os red ju vsakdanjega zanimanja strokovnjakov in preprostih ljudi.
Ko se poglabljamo v osnovno problematiko vod, spoznamo mnoga bistva njihovih zakonitosti, njihovo neločljivo vzročno in posledično povezanost z drugimi oblikami in manifestacijami narave in naravnih pojavov. Prav zaradi tega pomeni odkrivanje in spoznavanje ter dojemanje osnovnih lastnosti vodovja najboljše napotke za obvarovanje pred njegovimi hudourniško razbesnelimi in uničujočimi poplavami, kakor tudi vpogled v možnosti njihove kompleksne in optimalne izrabe v gospodarske in druge svrhe človekovih dejavnosti. Človek je že v davni preteklosti spoznal moč po strugah pretakajočega se vodovja, ki se je največkrat sproščena izrabljala v prenašanju gruščev in prodov, peskov in plavja, v rušenju bregov in drugih ovir, ki so bile v rečnem koritu, pa tudi v pustošenju in uničevanju plodov človekovega dela. Prav zato, da bi se mogel človek obvarovati vseh hudih nadlog ob ujmah podivjanih vod, se je že v davnini, ko je komaj začenjal spoznavati in vrednotiti naravne sestavine svojega (geografskega) okolja — svoje domačije, lotil odstranjevanja številnih naravnih preprek, ki so povzročale, ali pa samo stopnjevale poplave. Vse naše vodovje — od najmanjših potokov po samotnih gozdnatih grapah do umirjenih in še
vedno močnih rek po prostranih ravnicah — njihova korita in struge so najbolj zgovorne in neovrgljive priče večstoletnega človekovega posrednega ali neposrednega prizadevanja za ulkrotitev njihovih razbrzdanih moči in za preusmeritev njihovih razpoložljivih moči v pridobivanje novih pogonskih virov. Tudi v najrazličnejših drugih oblikah pokrajinske podobe spoznavamo, ko le to razčlenjujemo, zmogljive sposobnosti v dejavnosti človekovega duha, kakor tudi njegove posredne ali neposredne učinke stvaritev na različnih stopnjah družbenega itn ekonomskega razvoja. Prav zato nam more samo razjasnjevanje ob spoznavanju prepletenih součinkovanj med družbenimi in naravnimi dejavniki pokrajine iz preteklosti in sedanjosti prikazati vse smotrnosti, kakor tudi pomanjkljivosti, ki so največkrat izraz enostranskih in kratkovidnih posegov človekovega dela v naravno okolje (predvsem pa nepoznavanje bistva njegovih procesov in zakonitosti).
V veotisočletnem razdobju so vade klesale vso zunanjo podobo naših pokrajin (padavine in potoki), pa naj bodo to strma ali položna pobočja obrobnega gričevja, v grape razrezane vzpetine Mrzliškega i,n šniiklavškega hribovja, kakor tudi planotaste ravnice Dobrovelj in Poniikevskega krasa. Tudi samo ravninsko osrčje Spodnje Savinjske doline je s policami in ježami razdrobljeno na posamezna območja s karakterističnimi profili prsti in njim ustrezajočinii pedološkimi tipi. s svojstvenimi oblikami vegetacijskih združb (in obdelanih zemljiških kultur).1 Vsepovsod, kjerkoli stopamo po Spodnji Savinjski dolini in motrimo njeno oblikovanost, se srečujemo z učinki davnega kakor tudi današnjega, zato naletimo tolikokrat na še vedno sveže in z vodami preoblikovano površje. S polno prizadevnostjo se skušamo vživljati v razvoj prodišč ob vodah, v kaiterih odkrivamo pojenjajočo transportno moč potokov, obenem pa razglabljamo o njihovih funkcijah v preteklosti in v današnjem času. Šele v preteklem stoletju se je človek na našem območju z vso sproščeno in ustvarjalno zagnanostjo lotil izrabljanja prodišč v gradbene namene, ko so tudi sredi savinjskih naselij s pretežno kmečkimi domovi rasle prve stavbe, zidane iz kamenja in opeke. S tem, ko je pričel človek izrabljati prodišča kot gradbeno gradivo, je podzavestno posegel v naravo njihovega s fizikalnimi zakoni očrtanega in pogojenega življenja. Zato je prišlo do neštetih sprememb ob vsem rečnem toku navtzdol.
Številne kleči, ki jih še posebno na gosto odkrivamo na policah teras ob desnem bregu Savinje, pa rahli obrisi po ravnici mladopleisto-censke terase blodeče Savinje, obeležujejo spremembe in prestavljanje rečne struge.3 Žive sledi v spremembah smeri Savinjinega toka v zadnjih dva tisoč letih sledimo tudi po holocenski ravnici.3" Zato je kar razumljivo, da je bilo mogoče zemljišča ob strugah gospodarno izkoriščati v kmetijske namene šele potem, ko so jih bili zavarovali pred poplavami in ko so bili uklenili tok Savinje med s človekovim delom zgrajene nasipe in utrjene bregove.4 Šele potem je bilo mogoče ob Sa-
vin ji osvojiti poplavni in z grmičevjem porasli svet ter ga razdeliti na vse nekdanje uporabnike srenjskega zemljišča. S tem pa so pričele tudi ob Savinji propadati nekdanje gmajne (predvsem pašniške). a pod vplivi novih gospodarskih utripov, ki jih je tudi v to območje zanesel porajajoči se kapitalizem, so se vidno pričele razkrajati srenjske skupnosti z vaškim »rihtarjem« na čelu. Pogoste poplave in menjavanje struge Savinje in njenih pritokov na območju Spodnje Savinjske doline je cest okra t pripeljalo do sporov med posameznimi soseskami, saj se je na tak način zmanjševal oziroma povečeval pašni areal njihovih gmajn.5 Šele proti zatonu minulega stoletja je človek z regulacijskimi posegi ukrotil pošastno uničujoče poplave, katerih vode so se na široko razlivale po prodni holocenski ravnini s pašnimi površinami pa z obvodnimi ter z borovimi drevesnimi združbami poraslih gmajn.
Ob tem pregledu ne moremo zanemariti še številnih drugih vplivov vod. katerih odraz je začrtan v pokrajinski podobi Spodnje Savinjske doline. Omenimo samo rečno pa retrogradno in selektivno erozijo, ki so mnogo doprinesle k znižanju razvodij, k izoblikovanju prevalov,6 preko katerih je bilo večinoma najlažje speljati steze in tovorne poti in prometne ceste. Nekateri zgodovinski viri nas tudi opozarjajo, da je bila v preteklosti Savinja s svojimi pogostimi poplavami močna ovira normalno razvijajočemu se prometu na cestah prek Spodnje Savinjske doline, pa tudi prehodi preko nje ob naraslih vodah in poplavah so predstavljali resne težave v času, ko pri Grobljah še ni bilo mostu prek nje. Kolebajoča vodna množina Savinje je bila v nekaj zadnjih stoletjih vključena v promet, ko so plavili po njej splave z lesom iz Gornje Savinjske doline. Tudi v gmaljni na Grobljah pri Latkovi vasi so do druge svetovne vojne vezali »flose«, katere so »vdirali« v Savinjo ob narasli vodi v času deževja.
A uvodnem obrisu geografskih značilnosti vodovja v Spodnji Savinjski dolini ne moremo prezreti, da so imele odločujoč pomen pri namestitvi seliše naših domov oziroma kmečkih naselij. Da bi se izognili poplavnemu ozemlju, so se ljudje naselili na obrobje teras, na vzpetine sušnega zemljišča, na mejne pasove dveh zemljiških kultur (predvsem na robove med njivami in travniki oziroma pašniškimi gmajnami).7 Smeri strug potokov in rek ter njihovi strmci oziroma globine rečnih korit so že od nekdaj posredno ali neposredno vplivali na izrabo kmetijskih površin ob vodah. Le-ta pa je bila predvsem odvisna od zemljiških kultur, katere so neposredne kazalke fizično-geografškili razmer in zakonitosti, kakor so že tudi odraz učinkov nekdanjega človekovega posega v spremembe naravnega okolja.8
Čeprav so se ljudje v preteklosti bolj kot danes s svojimi selišči, domovi in domačijami izogibali poplavnemu zemljišču, kjer so mogle vode iz leta v leto slabšati, zmanjševati ali celo uničevati kmetijske pridelke, pa vseeno spoznavamo, da so se mnogi domovi in druge stavbe naselile neposredno ob vode z burnim tokom, kjer so njihovo moč pre-
10 Celjski zbornik
145
tvarjali v melianično flelo. Mnogi z vodo napolnjeni jarki so bili izkopani pod gradovi ali pod obzidjem drugih, strateško zavarovanih postojank. S tem se je v srednjem veku tudi na našem ozemlju poudarjala obrambna moč poedinih utrjenih vzpetin, s katerih so se v varstvu prepad nih strmin in obdajajočega jih vodnega pasu razgledovale zgradbe zemljiškega gospoda. Tudi vsa druga predvsem strnjena naselja po ravninah so s,i s svojimi selišči poiskala bližino vode, ki so jo rabila za različne potrebe vsakdanjega življenja. Ne le prehrambene in higienske zahteve, temveč tudi p o ž a r n o - var no stn i razlogi so še posebno v preteklosti. ko so bila večinoma vsa poslopja naših naselij lesena ter s slamo krita, vplivali, da je morala biti voda v naseljih, ali vsaj v njihovi neposredni bližini. Prav nič se ne čudimo, ko z razčlenjevanjem hidro-grafskega omrežja spoznamo speljani strugi, po katerih se še danes pretaka voda skozi nekdanji trg Vransko in mesto Žalec. V prvem primeru je povsem očitno, da je človek s prekopom povezal kraško Pod-grašco z Merinco.0 Tudi Zalčani so morali v preteklosti speljati strugo Godomlje (njen izvir je pri Gotovljah in se napaja iz podtalnice) skozi naselje, ki se že onkraj današnje železniške proge, še preden doseže Dobrišo vas, infiltrira nazaj v podtalnico.10
Nekdanjo preskrbo vode v prehrambene namene, katero so dolgo časa zajemali kar iz potokov, je zamenjala podtalnica, ki se nabira in ohranja v vodnjakih. V hribovskem obrobju Spodnje Savinjske doline še danes uporabljajo vodo iz virov, ki so preurejeni v studence. Nekdanjo oskrbo naših gospodinjstev z vodo iz vodnjakov pa v zadnjem času izredno naglo izpodriva in zamenjuje voda iz pravkar zgrajenega vodovoda; z njegovim omrežjem je preprežena domala vsa Spodnja Savinjska dolina. Tudi nekateri zaselki na kraški Ponikevski planoti, ki so se še do nedavna oskrbovali s kapnico. katero so nabirali ob deževju in jo shranjevali v tako imenovanih »štirnah«, so v zadnjem času dobili svojo vodovodno napeljavo (npr. Ponikva).11
Z vodovodom oskrbljena naselja ne bodo več v tolikšni meri kot doslej obsojena na pomanjkanje vode v sušnih obdobjih, ki so v Spodnji Savinjski dolni sorazmerno številna. V preteklosti se je pogostokrat primerilo, da so ob hudih sušah usahnili tudi najgloblji vodnjaki (10 m in več globoki!) po naseljih Spodnje Savinjske doline. Tedaj so se morala gospodinjstva oskrbovati s potočno vodo. pa tudi domačo živino so napajali ob vidno usiha jočih potokih. V takih časih so bile najbolj prizadete številne hribovske in druge kmetije, katerih selišča so daleč stran od potokov ali od močnejših in stalnih izvirov pitne vode. Suša je še posebno hudo prizadela vse raztresene domačije po kraškem svetu Dobrovelj in na Ponikevski planoti. Tedaj so bili ljudje prisiljeni, da so se oskrbovali z vodo iz dolinskih potokov. Ni treba še posebej pod-črtavati, da je to opravilo odtegovalo drugemu rednemu delu na domačijah tudi po dve delovni moči po nekaj ur dnevno. Številni in raznovrstni so nameni, ki jim je služila voda v preteklosti. Tudi danes.
ko se iz dneva v dan koreni teje spreminjajo proizvodni in tehnološki procesi ter vse oblike sodobne industrije, ne pojenjuje pomen vodnega bogastva. Prav nasprotno! V sodobnih industrijskih obratili potrebujejo vedno večje količine čistih vod, katerih pa je vedno manj. Vse bolj se množijo industrijske odplake, ki zastrupljajo ali pa vsaj onečiščujejo naše nekdaj tako bistre potoke.
Ob takem ali podobnem razčlenjevanju spoznavamo, da je bila v preteklosti v Spodnji Savinjski dolini edinole Savinja še najmočnejša pregraja, ki je ločevala in razmejevala gospodarski prostor savinjskih kmetij. Po njej niso tekle samo meje katastrskih občin in vseh kasnejših upravnopolitičnih in teritorialnih razdelitev posameznih območij Spodnje Savinjske doline, temveč tudi vse kasnejše, povojne teritorialne razmejitve so se naslanjale na njo. V bistvu so se na Savinjo kot na »povezujoče ločnico« naslonila tudi šolska in župnijska območja v Spodnji Savinjski dolini. Niti novejša razdelitev žalske občine na krajevne in matične urade, oziroma izoblikovanje krajevnih skupnosti ni moglo zabrisati starih, do neke mere že v nastajajočih gravitacijskih območjih zakoreninjenih sledov preteklosti.
V nekajstoletnem časovnem razponu ali pa že samo v zadnjih desetletjih našega stoletja so se temeljito spremenili nameni izrabe tekočih vod. Še do pred petdesetimi leti so skoraj vsi obrati, ki so potrebovali najcenejšo pogonsko .moč, nastajali neposredno ob močnih in stalnih vodah, ki jim je zagotavljala optimalni izkoristek in gospodarsko sprejemljivi delovni učinek. Potem, ko je bilo mogoče po žicah prenašati električno moč na daljave in jo kjerkoli pretvoriti v drugo obliko energije, ki je nadomeščala na tisoče parov človeških rok, so številni objekti, neposredno navezani na vodni pogon, pričeli izgubljati na veljavi in domala vsi so bili obsojeni na propad. Med takšne objekte, ki hitro izginevajo, in kateri so že domena pretekosii, prav gotovo sodijo mlini in žage (in še nekateri drugi objekti na vodni pogon), ki jim posvečamo pričujoči zapisek. Le-ta je nastal na osnovi terenskega preučevanja v Spodnji Savinjski dolini, ko smo v letih 1964 in 1965 (deloma še spomladi 1966) tudi zbirali in kartirali nekdanjo in današnjo izrabo vodnih moči. Zato želimo z objavljenim zapiskom prispevati del osnovnega gradiva za kasnejšo hidrogeografsko preučitev Spodnje Savinjske doline, obenem pa tudi pri etnografih. sociologih, zgodovinarjih in pri drugih, geografiji sorodnih strokah, vzbuditi zanimanje za nadaljnje in kompleksne preučitve mlinarstva in žagarstva na ožjem predelu Savinjske doline.12 Menim, da bo mogoče samo tako ugotoviti in spoznati številna soznačja najrazličnejših pojavov, navezanih na podobno problematiko, m edinole tako bo mogoče spoznati različne oblike razkroja avtarkičnega gospodarstva pa ovrednotiti današnjo materialno-tehnično osnovo na našem podeželju, saj bo le-ta postala že jutri integralni del naše preteklosti in naše zgodovine.13
I. ORIS NEKATERIH HIDROLOŠKIH ZNAČILNOSTI
Hidrogeografska problematika porečja Savinje v Spodnji Savinjski dolini je zanimiva tako s svojimi naravno-geografskimi izhodišči kakor tudi s stališča družbcno-geografskega opazovanja. Z razčlenjevanjem prvih ter z vključitvijo njihovih temeljnih karakteristik v naravno okolje nam razjasni posamezne stopnje v razvoju vodnega omrežja. V njem poskušamo dojeti zakonitosti ali pa vsaj procese s posameznimi pojavi, ki nam retrospektivno očrtujejo tudi morfološki razvoj Spodnje Savinjske doline. Ako smo se odločili za temeljitejši pregled nekaterih pojavov v sklopu hidrogeografskih manifestacij v posameznih predelih Spodnje Savinjske doline, pa ne smemo pozabiti poudariti, da nanje vplivajo tudi vse specifičnosti s širokega oziroma s celotnega zaled ja porečja Savinje in da se te v območjih Spodnje Savinjske doline pod vplivi njenih posebnosti ponovno preoblikujejo v kvalitetno nove posamezne značilnosti. Z drugimi besedami: Vse lastnosti Savinji-nega toka v Spodnji Savinjski dolini so izraz njenega zaledja, ki ga očrtuje s svojim porečjem, kakor tudi splošnih posebnosti posameznih predelov Spodnje Savin)jske doline. V vzročno-posledičnem vsklaje-vanju različnih dejavnikov pa moramo spoznavati, ko z razčlenjevanjem odkrivamo njihova bistva in zakonitosti, vsaj tiste globabie poteze pokrajine iz preteklih razdobij, ko so bili začrtani osnovni obrisi temeljnih dejavnikov kot nosilcev prihodnih pobudnikov in povzročiteljev vseli nadaljnjih sprememb. Prav zaradi tega moramo samo v preteklosti — bližnji ali daljnji — iskati vzroke za današnjo razvejenost vodovja, kakor tudi za njegove številne druge fizično-geografske lastnosti. Prav zato pa v povezavi z drugimi opredelitvami pojavov geografskega okolja (npr. geološka in petrografska struktura, relief, podnebje, vegetacijska odeja, najrazličnejši vplivi človeka itd.) skušamo očitati njegov razvoj."
Pred nas je postavljeno eno izmed bistvenih vprašanj, ki je povezano z vsem kmetovanjem ob vodah, kakor tudi z izrabo tekoče vode: kako je z naraščanjem in upadanjem vodnega stanja na naših potokihJ Le-ta so odraz številnih dejavnikov pa tudi povzročitelji mnogih gospodarskih motenj (ob povodnjih ali sušah). Najbolj prepričljiv odgovor na to nam daje preglednica, ki prikazuje nihanje povprečnih mesečnih stanj vode na vseh treh naših najpomembnejših vodnih žilah — na Savinji, Bolski in na Ložnici. Prikazane relativne vrednosti naraščanja in upadanja rečnih glaelin nam povedo, da so bila v obdobju 1954-65 najmočnejša nihanja stanj vode na Bolski. Tudi povprečna letna amplituda je najmočnejša na Bolski pri Kaplji vasi, kjer ponavadi nastopajo najvišje vode v mesecu novembru, a najnižje v poletju (avgust).
Tabela I. Pregled povprečnih mesečnih stanj vode za obdobje
1954—196515
(prikazano z relativnimi vrednostmi)
Potok — vodomerska
postaja: I. H. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII.
Bolska
Ločica pri
Vranskem 100 99 101 101 101 100 98 95 9? 101 104 103 Kaplja
vas	94 94 117 117 109 90 90 59 70 98 137 125
Ložniea
Leveč 99 98 106 105 100 101 99 95 87 93 113 106 Savinja
Letuš 86 83 99 115 117 101 97 S6 93 101 115 106 Latkova
vas	97 95 101 107 110 106 102 95 100 107 112 107
Predložena preglednica nam daje osnovno opozorilo, da moremo že na osnovi empiričnih dognanj podati naslednje ugotovitve, ki kažejo razlike med posameznimi potoki v Spodnji Savinjski dolini. Najmanjša nihanja v vrednostih povprečnih mesečnih stanj vode so v zgornjem toku Bolske oziroma Motnišnice, medtem ko so najmočnejša na njenem srednjem toku (do Kaplje vasi). Tudi na Ložnici so omembe vredna nihanja; v njeni strugi so najobilnejše vode v času jesenskega deževja (november, december), medtem ko je spomladanski višek že v mesecu marcu. Tudi Savinja ima občutno nihanje stanja vode: ob vstopu v Spodnjo Savinjsko dolino ima Savinja primarni maksimum v mesecu maju, pa tudi v aprilu je že izredno visoka voda, torej v času, ko se v njenem gorskem porečju tali sneg. Toda vodomerska postaja v Latkovi vasi nam pokaže že drugačno podobo: primarni maksimum je v jeseni, v mesecu oktobru, a sekundarni se pojavlja v mesecu maju.16
\ naznačenih rečnih režimih, ki karakierizirajo naše vodovje, se odražajo številna naravno-geografska svojstva porečij Bolske, Ložnice in Savinje, kakor se že tudi morajo poznati učinki številnih človekovih posegov v spremembo naravnega okolja. V preglednici prikazana svojstva naših potokov so le abstraktne vrednosti o nihanjih, ki se izredno močno spreminjajo iz leta v leto. Prav zato je kar potrebno, da prikažemo nihanje stanja vode v teku enega samega leta.
Tabela II. Pregled povprečnih mesečnih vodostajev v letu 1958
(prikazano z relativnimi vrednostmi)
Potok -vodomerska postaja: I.		II.	ITT.	IV.	V.	VI.	VIL	VIII. IX.		X.	XI.	KIL
Bolska												
Ločica pri												
Vranskem	103	113	102	105	96	95	94	92	92	98	106	107
Kaplja												
vas	109	188	120	127	58	54	51	40	51	94	159	149
Ložnica												
Leveč	106	124	113	10S	90	91	84	80	79	95	118	111
Savinja												
Letuš	56	145	81	149	113	69	61	61	52	97	157	157
Latkova												
vas	93	105	103	106	100	96	97	94	96	100	102	105
V tem pregledu spoznamo odstopanja od večletnih povprečkov, kar najbolj neposredno kaže razločke med povprečnimi vrednostmi in dejanskimi nihanji vodnih stanj na naših rekah. Toda pri izrabi vodne sile v gospodarske namene moramo poznati vsa mogoča odstopanja od »irealnih« povprečkov, da bi mogli že ob postavljanju obljektov na vodni pogon računati z vsemi možnimi prekinitvami obratovanja (npr. prenizka ali previsoka voda). — Obe preglednici dovolj nazorno izpričujeta, da na potokih z majhnim porečjem vplivajo na njihov rečni režim že ozko časovno in prostorsko pogojeni pojavi (npr. nalivi ali nevihte, otoplitve in hitro taljenje snega, morebitne suše itd.). Pri rekah z obsežnejšim porečjem (npr. Savinja) so nihanja manjša, v njih pa se že odražajo v prepletajočih se soodvisnostih številni dejavniki. Zato prihaja že v srednjem oziroma v spodnjem toku takih potokov v teku celega leta do manjših nihanj, kakor pa v zgornjem toku oziroma na vodah s krajšimi strugami. Toda neposredni »vpogled v življenje« reke ali potoka dobimo šele potem, ko spoznamo njegova vsakdanja nihanja, katerih učinek se odraža tudi ali v dviganju in upadanju podtalnice ali v izrabi potočne vode v mlinarske, žagarske ali v druge namene.
Visoke vode dajejo značilna svojstva našim potokom oziroma rekam, ki narastejo ob nalivih, ob dlje časa trajajočem deževju ali ob nenadnih odjugah, ko po pobočjih in dolinah hitro kopni sneg, medtem ko so tla še vedno zamrznjena. Tedaj prihrume kalne vode s hribov v doline, kjer pustošijo polja in travnike, pa tudi naselja in pota niso povsod zavarovana pred njimi. Brez dvoma je bilo v preteklosti, ko vodno omrežje še ni bilo urejeno, na našem območju večje število katastrofalnih poplav in povodnji kot danes.17 Kajti šele z regulacijo rek je človek temeljito posegel v borbo proti poplavam.
Tabela III. Pregled mesečne razporeditve najvišjih letnih vodostajev
za obdobje 1954—1965
Potok — vodomer.
postaja: I. II. III. IV. V. VI. VIL VIII. IX. X. XI. XII.
Bolska										
Ločica pri										
Vranskem		2 _	—	1	1	—	1	1	5	3
Kaplja vas	1	o _	—	—	2	—		—	3	3
Ložnica										
Leveč	1	1 —	—	—	2	1	1	—	3	2
Savinja										
Le tuš					2	1	1	1	4	1
Latkova vasx	1	— —	—	—	2	1	1	—	4	—
Skupaj:	3	5 —	—	1	9	5	4	2	17	9
x Ni podatkov za leto 1965.
Še danes nastopajo v Spodnji Savinjski dolini ob nekaterih potokih (npr. ob Bolski, Trebniku, Trnavici itd.) poplave in sicer v drugi polovici leta. Toda obilne junijske padavine povzročajo, da se tudi v tem mesecu ne moremo popolnoma ogniti poplavam, ki najbolj prizadenejo travnike, ko jih poblatijo. V Spodnji Savinjski dolini so najpogostejše poplave v oktobru in novembru, torej v času najmočnejših padavin, ko že prevladujejo nižje temperature; listje prične odpadati z dreves in izhlapevanje je že minimalno. Če v tem času povodnji ne morejo več prizadeti kmetijskih sadežev na poljih, pa vseeno napravijo znatno škodo na kmetijskih površinah (ali odlože po travnikih prod, »razorjejo« z žiti posejane njive, odnašajo mostove in brvi, razdirajo jezove, rušijo stavbe ob strugah itd.).
Ob karakteristikah poplav nas ne zanimajo samo njihovi neposredni učinki (škode, spremembe v pokrajini idr.), temveč želimo na-značiti še sam potek naraščanja oziroma upadanja vod, ki vsaj posredno kaže številne geografske učinke v poplavnih predelih. Pri počasnem naraščanju vode v strugi bodo njeni bregovi dlje časa vzdržali pritisk povečane vodne količine kakor pa v primerih, ko le-ta kar nenadoma prihrumi po strugi navzdol. Razlike se zrcalijo še v nosilni (transportni) moči naraslih oziroma upadajočih vod, a s tean je v neposredni povezavi rušilni (razdiralni) učinek naraslih vod itd. Za ilustracijo vzemimo povodenj okrog Celja v juniju 1954,18 ko je po izredno močnem nalivu Hudinja (in druge) nenadoma narasla, prestopila bregove ter pričela s svojim razdiralnim početjem. Nekatere značilnosti take povodnji si oglejmo na primeru poplave ob Bolski v oktobru (24. in 25.) 1964. leta. Vodomerska postaja v Kaplji vasi je takole orisala nihanje vodne gladine:
Tabela IV. Naraščanje in upadanje vodne gladine na Bolski 24. in 25.
oktobra 1964
24.	X. 1964	87 cm
25.	X. 1964 204 cm
7.501'
15.001'
156 cm ?
17.00'1 176 cm 146 cm
24.001'
212 cm ?
Skratka, številni so naravni dejavniki, ki vplivajo na izrabo tekoče vode. Zato so se morala že skozi stoletja pogonska vodna kolesa prilagajati vsem nevšečnostim, ki se zrcalijo ali v pomanjkanju vodne sile ali v sezonskem nihanju vodne množine oziroma rečnega režima. Tudi previsoke vode, ki se pojavljajo v času poplav, pogostokrat ovirajo normalno delo v mlinih ali na žagah, s poplavami pa je bilo večkrat ogroženo imetje številnih domačij. Še danes najbolj pogosto preti nevarnost poplav ob nenadnih in močnih nevihtah ali nalivih, ki so v Spodnji Savinjski dolini najpogostejše v poletnih mesecih.19
II. ČLOVEKOV POSEG V SPREMINJANJE VODNEGA OMREŽJA
V prejšnjem poglavju smo želeli prikazati nekatere naravne značilnosti potokov v porečju Savinje v Spodnji Savinjski dolini. Le-te pa so, kakršne smo nakazali, že posledica človekovega posega ali v izrabo vodne sile ali v preusmeritev rečnih korit, oziroma v spremembe rečnega omrežja. Še v zgodovinskem razdobju, celo v zadnjih dvatisoč letih je Savinja ob naraslih vodah z nekaterimi pomembnejšimi pritoki (Ložnica, Bolska, Trnavca idr.) spreminjala smeri in strugo svojega toka. O tem nam izpričujejo številni zgodovinski viri,20 kakor še vedno ohranjeni dokazi v izoblikovanosti prodnatega površja holocenske ravnice z rojami vred.
Vsekakor je potrebno, da človekov odpor proti povodnjim v Spodnji Savinjski dolini razdelimo v dvoje različnih razdobij: a) razdobje do okrog leta 1880 in b) v obdobje po začetku prvih načrtnih regulacij na Savinji. Prvo razdobje smemo imenovati tudi čas pasivne obrambe pred poplavnimi vodami, ko se je človek s svojimi dejavnostmi, predvsem usmerjenimi v kmetijstvo, največkrat le izogibal poplavnem območju. Vse kmetijske površine (predvsem kmečke), ki so jih zajemale bregove prestopajoče vode potokov, so bile malo donosne gmajne (pašniške in le deloma z gozdnimi sestoji porasle);21 v predelih z redkejšimi in manj obsežnimi poplavami (npr. ob Bolski. Lož-nici. Trnavci in ob Trebniku) pa tudi travniki. Potemtakem se je v preteklosti kmečki človek upiral povodnjim bolj posredno kot neposredno, kar se pač najlepše zrcali v površnem pregledu nekdanje izrabe zemljišča (zemljiških kultur).213
Šele po prvi fazi regulacije Savinje, po letu 1890,22 se je tudi Savinjčan z vso njemu lastno prizadevnostjo aktivno postavil v obrambo svojega zemljišča proti poplavnim vodam.23 Vse dotlej je namreč
Slika 1. Ob neurjih vode izredno močno narastejo in pustošijo ob strugi navzdol. V času junijske poplave 1954 je Pirešica takole poglobila in razširila svojo strugo malo nad vasjo Pirešica
bila Savinja v Spodnji Savinjski dolini najbolj nevarna in težko ukrot-Ijiva reka. ki je poplavljala ob količkaj naraslib vodah, pa tudi s hitro menjavo struge svojega toka je uničevala z delom pridobljene in negovane kmetijske površine.24 Šele potem, ko je bila Savinjina struga od Letuša (oziroma od Prihove) do Levca z nasipi utrjena, a srenjsko zemljišče z rojami in lavami ob njej zavarovano pred naraslimi vodami, je začel Savinjčan prodirati na gmajniški svet, kjer so nastajale prve novme.23 Sočasno z ukrotitvijo Savinje so se v druž-beno-ekonomskih odnosih pričele vse močneje uveljavljati težnje, ki tudi niso bile več naklonjene srenjskemu zemljišču. Zato je prišlo že v osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja, precej po končani regulaciji Savinje —• tu prej, tam spet kasneje — do razdelitve srenjskega zemljišča. S tem je bila v temeljih prizadeta in razrahljana vaška skupnost, ki je v oskrbi in upravljanju gmajn dosegla svoj višek ob koncu preteklega stoletja.
Razdeljene in razdrobljene gmajne so kmetje kar hitro z vso kmečko preudarnostjo vključili v obseg svojih, z novimi parcelami povečanih posestev. Na novo pridobljene površine so izrabljali v skladu z njihovimi podedovanimi, kakor tudi sproti spreminjajočimi se lastnostmi tal. S skrbno obdelavo in z nedopovedljivimi napori vloženega dela je bilo mogoče šele v teku nekaj desetletij spremeniti strukturo prsti, povečati gospodarsko donosnost »gmajniških« novin. spremeniti

Slika 5. (ZgorajJ. Regulirana struga Savinje in Struge okrog leta 1870 o bližini Vrbja (pri Žalcu). Tudi tukaj je v tem času gmajna že razdeljena na ozke in dolge parcele (značilna ledinska imena). Posnetek narejen po mapi, ki je priložena franc. katastru k. o. Žalec, Državni arliio Slovenije, Ljubljana
Slika 2. (Levo). Še pred sto leti so segali od Saoinje proti Vrb ju (pri Žalcu) mrtvi rokavi, ostanki in pričevalci nekdanjega zelo razvejenega toka Savinje. (Posnetek iz mape k. o. Žalec za leto 1825; Državni arhiv Slovenije, Ljubljana).
strukturo rastja oziroma posevkov. Zato se nikar ne čudimo, da so že v letih med obema vojnama uspevali hmeljniki in vinogradniške brajde na nekdanjih gmajnah vzdolž Savinje od Brega do Vrbja. S preudarno prizadevnostjo je uspelo Savinjeanu nekdaj pusti in le paši domače živine namenjeni svet neposredno vključiti v celotnostni gospodarski razvoj savinjskega kmetijstva.
Tudi ob drugih potokih v Spodnji Savinjski dolini (Bolski, Tr-navci, Ložnici, Pirešici) so imela savinjska naselja svoje pašniške gmajne, ki so bile večinoma tudi razdeljene med člane vaške skupnosti (srenje) v zadnjih osemdesetih letih (razen v Pondorju in Kapli, na Gomilskem ter v Leveu, v Dobriši vasi in še kje). Toda na nobeni savinjski gmajni se niso uveljavile njive z najrazličnejšimi poljščinami v tolikšnem obsegu, kot prav na srenjskem zemljišču ob Savinji (deloma še tudi v Sp. Gorčah, Grajski vasi). Morda smemo iskati vzrok v dejstvu, da so ostali potoki v Spodnji Savinjski dolini, ki še niso bili z regulacijami umirjeni in urejeni, še vedno zelo pogosto poplavljali; zato je svet ob njih še kar najbolj primeren za travniške parcele. Nedvomno je samo dejstvo, da se je pričela koncentracija prebivalstva v naseljih ob savinjski železnici, ko je bila le-ta zgrajena na začetku devetdesetih let minulega stoletja; to je povzročalo in pospeševalo težnje po pridobivanju novih kmetijskih zemljišč, predvsem ornih površin. In prav zaradi tega nas ne presenečajo novine številnih bajtarjev na gmajnah, pa tudi mnogi delavci so si na teh prodnatih površinah. ki hranijo v svojem nedrju del gradbenega materiala (pesek in prod), uredili svoje domove ter jili združili v selišča. (Podoben primer na našem podeželju srečujemo tudi v prejšnjih stoletjih, ko so si nižji sloji vaškega prebivalstva — tako imenovani bajtarji in kajžarji — na slabšam delu vaškega zemljišča — običajno tudi na gmajni — postavili zgradbe svojih domov in pričeli slabše predele kmetijskih površin kulti virati v kmetijske namene).25
Dozdeva pa se, da ob vsem tem ne smemo zanemariti tudi osnovnih karakteristik zemljišča, prekritega z naplavinami tistih potokov, ki pritekajo z obrobja z večjimi površinami nepropustnih kamenin. Se posebno ob Bolski in Ložnici povzročajo poplave precejšnjo vlago v tleh ali celo zamočvirjenost. kar se najlepše kaže na glinenih tleli. Vlažnost oziroma zamočvirjenost tega zemljišča še povečuje talna voda.20 Že zgoraj očrtana dejstva nas silijo k razmišljanju in nas vzpodbujajo, da bi čim hitreje začeli urejati vijugaste tokove številnih potokov v Spodnji Savinjski dolini. V povojnih letih so bila opravljena regulacijska dela na Ložnici (od Joštovega mlina do Založ oziroma od Orove vasi navzdol), na Trnavci od njenega izliva v Bolsko do G lin j oziroma Kamene. Tudi Bolska med Kapljo in Dolenjo vasjo pod Preboldom je dobila novo korito. Naglasi ti pa je potrebno, da je takšen način ureditvenih del na potokih, kakršnega so se lotili pri regulaciji Bolske, povsem nepravilen in škodljiv. S tem, da so pustili vnemar spodnji del Bolskine struge, od njenega ustja do Dolenje vasi, in uravnali njen tok šele v naslednjem odseku, pogoste
po vodil j i sedaj najbolj kruto prizadenejo nekaj domačij ob njenem spodnjem toku. Ob ujmah, ko z vso razdiralno silovitostjo prihrume s strmega obrobnega hribovja hudourniško narasli potoki, je tudi tok vode v že urejenem delu Bolskine struge nagel, s čemer pa narašča hudi moč pretakajoče se vode. Toda pod Dolenjo vasjo se vode kar naenkrat zaustavijo, ker jih zajezujejo ali številne vijuge v strugi sami ali številne druge ovire ob njej oziroma v njej. Tedaj, ko močno naraste tudi Savinja, le-ta zajezuje hitrejši odtok Bolskinih vod, kar se pozna po strugi daleč navzgor. V odporu, ki ga povzroča pritisk na novo pritekajočih vod, si poišče pot prek svojih bregov. Tako se razlije Bolska čez travnike pa tudi domovi nekaterih kmetij ali mlinov in žag občutijo vse tegobe njenih pogostnih poplav.
Povsod po Spodnji Savinjski dolini najdemo v današnji usmerjenosti in urejenosti ter v razvejenosti vodnega omrežja sledove človekovega posega v ureditev naravnega okolja. Samo v zadnjih osemdesetih letih je bilo vloženih v regulacije potokov ogromno truda in materialnih sredstev. Kljub temu pa obstojajo še v današnjih dneh številni oikljuki na poplavljajoči Bolski,26a Merinci, na Konjščici in na Trebniku.26b Ob slednjem, ki se v vijugali vije po ravnici na meji med dvema kvalitetnima razločkoma prsti (globoke in prodnate), so dolga desetletja stali zakoličeni betonsiki stebrički že iz obdobja pred zadnjo vojno kot znanilci zmagoslavja človeškega razuma in dela nad stihijo naravnih dejavnikov. Toda vse do danes je ostalo samo pri izdelanih in deloma že porazgubljenik načrtih ter pozabljenih obljubah. Trebnik pa še iz leta v leto poplavlja in znižuje vrednosti kmetijskim pridelkom na površinah ob svoji neposredni bližini.
V naši pokrajini vzbujajo posebno pozornost »mlinščitie« ali »struge«, ob katerih se je že v preteklosti naselila in razvila mlinarska in žagarska obrtna dejavnost. Usmerjenost Savinjine Mlinščice oziroma Struge ježev preteklosti pritegnila pozornost preučevalcev našega vodovja.27 Podrobnejši pregled katastrskega gradiva iz časa okrog leta 1825 je v poglavitnostih potrdil domneve prof. A. Melika, da sta namreč obe Savinjini Strugi (»Mlinščici«)28 ostanek nekdanjega korita glavnega toka Savinje. Povsem razumljivo je, da je v današnjem koritu Savinjinih Mlinščic zaobjetih že tudi obilo sledov človekovih posegov skozi vsa pretekla stoletja, ko je izravnaval tok strugi ne nazadnje tudi zato. da bi ji s tem povečal pogonsko ntoč. Tudi v gomilski Mlinščici. ki je speljana po levem bregu Bolske, pa čeprav je že pred desetletjem usahnila in zaživi le še ob večjih poplavah, sledimo nekdanji najbolj proti severu segajoči okljuk tega osrednjega potoka zahodnega dela Celjske kotline. Zapisana trditev je toliko verjetnejša, ker jo potrjuje tudi odsek današnjega, sorazmerno izravnanega toka Bolske ob Gomilskem; prav v njem iščemo vsaj posredne dokumente za regulacijo tega dela Bolskinega toka.29
Mlinščic oziroma Strug, kakor jih domačini najpogosteje nazi-vajo. pa nimata samo Savinja in Bolska. temveč vsi tisti potoki (Mot-nišnica, Konjščica, Kolja, Reka itd.), katerih moč vodnega toka je

Slika 4. Na levem bregu Savinje od Podvina do Ka-saz je speljana Struga (Mlinščica), ob kateri se je naselila mlinarska in žagarska obrtna dejavnost.
bila ali preburna ali preslaba za pogon vodnih koles. Zato zremo v njih umne posege preteklih rodov naših prednikov v vodnogospodarsko ureditev posameznih predelov Spodnje Savinjske doline. In le-ta je bila najbrž tudi v davnini izraz vseli specifičnosti našega avtar-kičnega gospodarstva in se je mogla šele kasneje, ko so to omogočali splošni družbeno-ekonomski pogoji, preusmeriti navzven z vsemi svojimi proizvodnimi zmogljivostmi.
Regulacije rečnega omrežja v Spodnji Savinjski dolini so vtisnile pokrajini povsem nove poteze. Z njimi se niso spremenile samo smeri vodotokov in tokav ter povečali strmci rečnih korit, pospešile hitrosti rečnega (vodnega) odtoka, temveč tudi pogoji za akumulacijo po rekah »potujočega« materiala. Skratka, spremenile so se mnogokatere osnovne karakteristike tekočih voda. S slehernim človekovim posegom v navedene oblike manifestacij naravnega okolja so bili sproženi še nešteti drugi dejavniki, ki s svojimi specifičnostmi učinkujejo na vzročno-vzajemno spremenljivost komponent pokrajine.
Z regulacijami vodnega omrežja v Spodnji Savinjski dolini so se zmanjšala poplavna območja, ponekod pa docela odpravila.30 Skoraj pri vseh urejevalnih delih se je znižala gladina rečne vode. In ker je le
ta v neposredni zvezi s talno vodo, je naravno, da se je spremenil (znižal) tudi njen nivo. Z regulacijami Savinje in Ložnice, Godom!je in Trnavce ter Bolske itd. je bila skrajšana dolžina njihovih strug31, pa tudi gladina talne vode se je znižala za več kot 1 111. Zato so morali tudi domačini v Trnavi in Zaklu v zadnjih letih poglobiti svoje vodnjake za 1 m ali celo več, saj se tudi ti neposredno napajajo iz talne vode. In ne nazadnje velja opozoriti na spremembe v strukturi prsti, do katerih je prišlo (oziroma še prihaja) po regulacijah potokov. Ne samo na nekdanjih poplavnih območjih, ki so jih iz leta v leto zalivale visoke vode, temveč tudi na obsežnih zamočvirjenih predelih je bila po regulacijah spremenjena gladina talne vode. Brez dvoma je vse to posredno ali neposredno vplivalo na spremembe, ki se že danes odražajo v izrabi kmetijskega zemljišča. S človekovim posegom v urejevanje vodnega režima ne posameznem področju so se kaj kmalu pričeli kazati tudi učinki v spremenjeni rastlinski odeji. Skratka, tudi v Spodnji Savinjski dolini je človekov poseg v smotrno izrabo kmetijskih površin narekoval včasih kar korenite posege v spremembo nekdanjega vodnega omrežja, ki so prinesli nove karakteristike pojavom v podobi današnje pokrajine. Toda poudariti je potrebno, da so vse te številne spremembe po drugi plati že tudi odraz zahtev razvijajočega se savinjskega gospodarstva (pa čeprav na različnih stopnjah njegovega razvoja). Zdi se nam, kot da so takšni in enkratni človekovi posegi v spremembo vodnega omrežja porojeni v posameznih in odločilnih fazah družbenega in gospodarskega razvoja, kadar le ta prerašča v novo kvaliteto, ko prehaja iz široko zasnovane ekstenzivnosti v osredotočeno intenzivnost. Kot vzročno pogojene posledičnosti vsega omenjenega moramo kar neposredno spremljati ter s preučevanjem oživljati v vsem iporečju Savinje v Spodnji Savinjski dolini
III. IZRABA VODNE SILE
Iz preteklosti so se ohranili na naših vodah številni mlini in žage pa še drugi objekti, ki jim je pretakajoča se voda dajala pogonsko moč. Vse te stavbe, zidane ali lesene, v razpadajočem aH v ohranjenem stanju so tvorno vključene še s svojimi nekdanjimi funkcijami v današnji gospodarski razvoj. Toda s prenehanjem oziroma s spreminjanjem opravil pričajo o nekdanji gospodarski usmerjenosti in o stopnji razvoja našega celotnega območja. Mlini in žage, ki po številu daleč prevladujejo nad drugimi, z vodnimi kolesi opremljeni objekti, prav gotovo sodijo med starejše oblike izrabe kinetične energije potočnih vod naših prednikov.32 Šele mnogo kasneje je človek vprege! vodno moč za pogon drugih strojev v obrtniške svrhe (npr. kovačnice. ali pa v usnjarni na Vranskem in v Motniku, za pogon nekaterih kmetijskih strojev — mla-tilnice idr.). Toda le redke so bile kmetije z mlatilnicami ali slamorez-nicami na vodni pogon. Saj je bil osnovni pogoj v tem, da je bilo selišče kmečkega doma neposredno ob tekoči vodi; takih kmetij pa je zelo malo. Zato smemo kar upravičeno zapisati, da so bila na našem območju
vodna kolesa za pogon kmetijskih strojev le izjemna in ne splošno razširjena. K tem tako izjemnim primerom je v zadnjih desetletjih prav gotovo prispeval svoj delež viitelj, ki se je v času pred napeljavo električnega omrežja prek Spodnje Savinjske doline razširil in udomačil na vseh naših močnejših kmetijah. Ta oblika pogonske sile, ki jo je dajala moč vprežne domače živine (konji in voli so bili zapreženi v vitlje), je začela že po nekaj desetletjih vpeljave hitro hirati. K njihovi zadušitvi so največ pripomogli električni motorji in motorji na tekoče gorivo.
Moč potočnih vod je človek izkoriščal na najrazličnejše načine. V tem pogledu so stopale v ospredje osnovne, predvsem z naravnimi dejavniki pogojene karakteristike tekočih vod: množina in trajnost tekočih vod ter strmec struge. Funkcija teh dveh dejavnikov poraja moč vode, pogonsko in transportno sposobnost slehernega potoka. Nakazanim dejavnikom se je morala podrediti izdelava vodnih koles, kakor tudi tehnika optimalnega prenosa pridobljene potencialne energije na mlinske kamne, stope ali na mehanizem žagnih obratov, kjer je bilo mogoče šele ovrednotiti — količinsko in kakovostno — proizvode opravljenega dela. Na območjih, ki jih je zajelo naše preučevanje v preteklih letih, smo našli dva osnovna tipa pogonskih vodnih koles: a) vodno kolo na kor-ce33 in b) vodno kolo na lopate. Na Strugi ob Savinji smo našli še tretjo obliko pogonskega »kolesa«, tj. vreteno. ki je nedvomno odraz svojevrstnih karakteristik Struginega toka. Z glavnini jezom pod Letušem oziroma pri Podvinu, kakor tudi z jezovi tik pred mlini in žagami, je bilo mogoče v vseh letnih časih regulirati naraščajočo in upadajočo množino vode. Šele z večletnimi izkušnjami in z opazovanji ter s spoznavanjem osnovnih značilnosti v spremembah množine tekočih vod je bilo mogoče izdelati specifične oblike pogonskih vodnih koles in jih vgraditi na izbranih lokacijah, ki so zagotovljale smotrni izkoristek moči potočnih vod. Ker pa je Savinja s svojima Strugama in pretekami znana kot močna reka, ob kateri niso skoraj nikdar, tudi ob najhujših sušah ne, utihnila vodna kolesa, je razumljivo, da je žago v Malih Braslovčah kakor tudi na Polzeli poganjalo vreteno.33a
\ letih med obema vojnama se prično uveljavljati na nekaterih močnejših potokih vodne turbine, ki so zamenjale mlinska in žagna kolesa. \ tem času so preuredili tudi nekatera mlinska kolesa za pogon dinam, ki so ob večernih in jutranjih urah z elektriko napajala omrežje, ki je tedaj bilo razpredeno med posameznimi naselji (npr. »elektrarna« v Brodeh je oskrbovala z elektriko naselja v dolini Bolske: električna centrala v Vrb ju pri Žalcu, Stovčov mlin pri Grajski vasi itd.). Še danes je po južnem hribovskem obrobju Spodnje Savinjske doline nekaj električnih diiiamo strojev, ki dajejo premnogokrat le utripajočo luč samotnim kmetijam.33b
Na vse te pisane oblike izrabe potočnih vod pa vplivajo še osnovni izvori potokov. Zato moramo v tem pregledu razlikovati objekte s kolesi, ki jih poganjajo potoki z izviri, razpredenimi v »normalnem« (»vododrž-nem«) svetu, ter potoke s kraškimi značilnostmi (npr. Trnavca, Trebnik. Podgrašca, Lagvaj idr.). Takšno razločevanje je potrebno zaradi neka-
Slika 5. Zaradi majlme množine vode so d hribovskem SDefu mlinska kolesa »na korce«
terili njihovih osnovnih naravnih značilnosti, katerih učinek pogojuje tudi časovno razvejanost v dejavnosti mlinov in žag. Splošno znana je resnica, da imajo kraški studenci stalnejšo množino vode kot drugi potoki. Tudi temperatura kraških vod ob izvirih se manj spreminja kakor pri drugih potokih.34 Prav zato so tisti mlini na našem območju, ki so postavljeni ob kraških izvirih, inleli tudi v času najhujšega mraza, ko so jih povsod drugod že zdavnaj zaprli.33
Ob prikazovanju izrabe vodnih moči na našem področju ne moremo molče mimo strug (mlinščic) in pretak in ne mimo jezov. Tako kot v Spodnji Savinjski dolini so tudi drugod po Slovenskem razpredene struge, po katerih se pretakajo vode kot pogonski vir številnih mlinov in žag. Že v prejšnjem odstavku smo skušali označiti osnovne vzroke, ki so narekovali določeno, posameznim objektom na vodni pogon najprimernejšo možno napeljavo tekoče vode. Kjer koli spremljamo tokove naših strug in žlebov, opažamo, da je bila povsod obrnjena težnja k največjemu možnemu izkoristku tekoče vode. Temu se niso prilagodile, kot srno že prej zapisali, samo oblike in načini izdelave vodnih koles, temveč je bil povsod tam, kjer je majhna količina vode, poudarek na pridobitvi strmca v strženu struge ali korita. Strmec pa je mogoče dobiti z različno
11 Celjski zbornik	161
dolgimi pretakami oziroma s strugami, kar je seveda spet odvisno od padca reke ali potoka, iz katerega smo bili napeljali mlinščico (z izpeljavo tokave prek okljukov). S tem se je skrajšala dolžina rečnega toka. Druga varianta pridobitve zaželenega strmca na potoku se nam nudi z napeljavo struge prek terasne police. V tem primeru mlinščice poganjajo s svojimi vodami mline (ali žage), ki stoje pod ježami teras, prek katerih brzi po strugi speljana voda. V vsem obrobnem delu Spodnje Savinjske doline, kamor prihajajo iz hribovskega sveta številni, a še vedno preslabotni potočki, srečujemo lesena dovodna korita, ki so po več metrov dolga in po nekaj metrov visoko dvignjena nad tlemi; iz njih pada voda iz višine naravnost v korce mlinskega kolesa.
Vsa nekdanja in današnja izraba vod je neposredno povezana z zajezitvami, z lesenimi ali betonskimi pregradami, ki povezujejo oba bregova rečne struge. Brez dvoma so jezovi, pretko katerih so v preteklosti vodile številne poti (bližnjice na posamezne dele vaškega zemljišča), med zelo markantnimi pojavi v geografskem okolju, a žal še vse premalo preučeni. Z njimi je regulirana višina vode na naših rekah, rečicah in potokih. In samo z njimi je bilo mnogokrat mogoče izrabljati prenizke in previsoke vode. Zato so talko neposredno in funkcijsko vpleteni v vso našo gospodarsko živahnost kot tudi v usihajoči utrip našega mlinarstva in žagarstva. Za jezovi, za zapornicami (le-te so ali »gibljive« ali »jalove«, ki se niso ne odpirale in ne zapirale) se nabira voda, katere akumulacijo je potem mogoče preudarno in gospodarno trositi skozi daljši čas. Res je, da so bili jezovi na naših potokih mnogokrat ob naraslih vodah neposredni povzročitelji poplav, pa navkljub vsemu je potrebno, da njihovo vlogo v preteklosti, ko je bil še skoraj ob vseh savinjskih potokih živahen vrvež obrtništva, namenjenega oskrbi kmečkega prebivalstva, motrimo z vidika (njihovega) pomena kot predpogoja možnosti izrabe včasih tako pičlo nizkih vod.
Poleg teh neposredno obrtniški dejavnosti namenjenih vplivov jezov moramo podčrtati še nekatere druge pojave, ki so vsaj posredni odsev zajezenih potokov v pokrajini. V kolikor izoblikovanost površja in struktura prsti dopuščata, da tekoča potočna voda komunicira s tal-nico. se je tudi marsikje na našem območju primerilo, da je postalo zemljišče ob jezovih zamočvirjeno in poraslo s hiclrofilnimi travniškimi združbami. Tudi ob povodnjih, ko voda prestopi bregove potokov, je svet ob jezovih (v kolikor niso pravočasno odprli zapornic) poplavljen. Zato so na takih površinah za živino nezdravi pa tudi drugače zelo slabi travniki36.
Jezovi na naših rekah in potokih takorekoč znižujejo strmec tekočim vodam, umirjajo siloviti tok posameznim hudourniškim tokovom ali potokom prihajajočim s hribov, predno le-ti prestopijo v ravnino. Za jezovi pa se ne kopiči (zadržuje) samo vodna količina, temveč tudi obilica materiala, ki ga sleherni potok nosi s seboj po strugi navzdol. In ne nazadnje, opozoriti želimo še na pomen jezov z geomorfološkega vidika, z vidika preoblikovanja reliefa. Gladina vodne akumulacije za zapornicami (kakor tudi nenehno spreminjajoči se nivo rečne vode) je lokalna
erozijska baza. pod katero tekoča voda ne inore več preoblikovati zemeljskega površja. — V tako razsežnem razponu funkcij, ki jili opravljajo jezovi na naših vodah, zaslužijo v vsakdanjem gospodarnem urejevanju našega predela vso pozornost. Čeprav so jezovi najbolj preprosta, na določeni stopnji gospodarskega razvoja vznikla oblika varovanja kmetijskih površin pred neštetimi grozečimi nevarnostmi poplav, kakor tudi vzvod za reguliranje optimalnega izkoristka pogonske sile, ki jo imajo tekoče vode, jih smemo šteti za dokaj pomembno manifestacijo človekovega življenja v pokrajini.
A. Mlinarstvo
Nikakor nismo presenečeni, ko ob razčlenjevanju zbranega gradiva spoznavamo, da je bilo število mlinov (204) na našem območju nekajkrat večje od števila žag (65) in drugih objektov na vodni pogon (15). Tolikšno množico mlinov je prav gotovo pogojevala tudi gospodarska usmerjenost območij v porečju Savinje v Spodnji Savinjski dolini v preteklih obdobjih, ko je bila še tudi na tem predelu podeželja trdno zakoreninjena avtarkija. Skoraj ni naselja v Spodnji Savinjski dolini, v katerem ne bi našli še živih prič o mlinih in mlinarstvu (izvzeta so le tista redka naselja, ki so odmaknjena od potokov). Zato želimo v naslednjih odstavkih prikazati vsaj nekatere geografske karakteristike savinjskega mlinarstva, ki se danes izredno naglo umika v pozabo.
1. Razprostranjenost mlinov
Brez izjeme so si poiskali vsi naši mlini stavbišča ob tekočih vodah: ali neposredno ob potoku ali ob napeljani strugi.363 Priloženi karti nam razodevata, da ni največje število mlinov na ravninskem območju Sppdnje Savinjske doline, kakor bi mogli pričakovati zaradi močne koncentracije prebivalstva in večjih količin žitnega pridelka na vsem tem območju, temveč ob potokih v hribovskih predelih, pa na odsekih rek, ki prehajajo na ravnino Celjske kotline. V takšni razprostranjenosti in koncentraciji pa ne smemo zreti vseh funkcionalnih vezi našega mlinarstva s podeželjem. Ugotavljamo, da je gospodarska funkcija posameznega mlina naraščala premo sorazmerno z gravitacijskim obsegom uslužnostnih storitev, katere je mogel opravljati skozi vse leto. Toda z razgibanostjo reliefa je pojemal obseg vplivnega območja mlina. Zato se mi zdi kar umestno postaviti ločnico med kmečkimi in onimi mlini, ki so opravljali uslužnostno-obrtno dejavnost. Mnogokrat je že sama izbira lokacije za postavitev mlina vplivala na usmerjenost in namembnost njegove dejavnosti. Še vedno bi bili preveč enostransko zagledani v prostorsko pogojene ter z njegovimi dimenzijami omejene dejavnike, če bi (samo) v njih zrli tiste resnične in raznovrstne činitelje, ki so tako v preteklosti kakor v zdajšnosti zarisali osnovno namembno dejavnost posameznim mlinom. Da bi se
li
izognili takšnemu bolj ali manj enostranskemu prikazovanju namembne usmerjenosti poedinih mlinov, katerim bi že s prostorskimi komponentami skušali vnaprej določati tudi njihova vplivna območja, je potrebno ponovno podčrtati vzročno-posledično prepletenost naravnih in družbeno ekonomskih procesov v slehernem prostoru.
Velikost mlina, katero smo skušali opredeliti s številom mlinskih koles ali s številom parov mlinskih kamnov, je bila odvisna od pogonske sile potoka ali reke. (Le to pa sta pogojevala množina vode in strmec rečnega korita oziroma reke). Navadno je v hribovskem svetu še majhna količina vode, ki izredno močno niha skozi celo leto, pa še nekateri drugi družbeno-ekonomski dejavniki so pripomogli k nastanku številnih kmečkih mlinov. Tu in tam, navadno šele po sotočju dveh potokov, si je poiskal selišče večji mlin, ki je svojo osnovno dejavnost že opravljal na obrtniški način. V nižinskem svetu Spodnje Savinjske doline je redkejša mreža mlinščic z mlini kakor v hribovskem obrobju. Toda že na zunaj nam poslopja mlinov izpričujejo svojo moč, ki se je krepila in rastla na račun povečanih njivskih površin, zasejanih z žitaricami kakor tudi z naraščanjem hektarskih donosov. Kmečki mlini, ki so povečini pripadali hribovskim kmetijam (v področju Motnišnice, v Šmiklavško-Mrzliškem hribovju kakor tudi na vsem severnem hribovitem obrobju Spodnje Savinjske doline vse tja do Dobrnskega podolja), so si poiskali selišča na samoti, v grapah, toda kar se da na najugodnejšem kraju ob potoku ter v najbližji okolici svojega doma. Le tu in tam so postavljeni neposredno v sklop stavbenih objektov kmečkega doma. Toda povečini so izvzeti iz njegovega selišča. saj so se kmečki domovi izogibali krajem na dnu ozkih in zaprtih dolin in poiskali so si domovanje na prisojnih pobočjih, kjer jih morejo že tudi mnogo manj prizadejati številne mikrokli-matske nevšečnosti.
V nasprotju z njimi pa so se naselili mlini z obrtno dejavnost jo. če je le bilo mogoče, po vaških naseljih, za katera so mleli žito v moko in phali proso in ajdo v kašo. V vseh tistih primerih (ki spet niso tako osamljeni), ko se je mlin moral naseliti že izven samega naselja ob strugo, pa si je ponavadi izbral za svoje selišče prometnejšo točko. Še danes, ko so že propadli številni obrtni mlini, vodijo k njihovim stavbam kolovozi in številne druge poti s stezami.
Prostorska razvrščenost mlinov v Spodnji Savinjski dolini ter njih osnovna namembna opredelitev nas sili, da opozorimo še na nekatera dejstva, ki morejo kompleksneje ovrednotiti naše mlinarstvo. Nedvomno je stopnja gospodarske usmerjenosti posameznega predela Spodnje Savinjske doline tudi odločala o pogojih razširjenosti kmečkih mlinov (kakor tudi pri vseh ostalih). Najbrž nismo daleč od resnice, ako zatrjujemo, da je avtarkija porodila tolikšen razmah kmečkega mlinarstva. Na njegov nastanek in razvoj je najbolj vplivala gospodarska moč posameznih kmečkih gospodarstev, ki je bila kar neposredno odvisna od velikosti posesti in strukture zemljiških kultur. K temu je potrebno prišteti še oddaljenost kmetije (ali kmečkega doma)
od večjih naselitvenih središč, ki so imela razvito mlinarsko dejavnost. V navedenih dejstvih smemo zreti le nekatere, a ne nepomembne pobudnike rasti in razvoja mlinarstva (predvsem kmečkega) tudi na našem savinjskem podeželju.
2. Funkcije in velikost mlinov
Tudi naše preučevanje mlinov v Spodnji Savinjski dolini je potrdilo že znano starejše naziranje, da so z velikostjo in funkcijo mlinov tesno povezani naravni in družbeni dejavniki geografskega okolja. Velikost mlinov smo določili tako po številu pogonskih koles kakor tudi po številu stop in parov mlinskih kamnov. S prvo opredelitvijo (gl. priloženo karto I) smo skušali opisati in poudariti zunanjo podobo mlinov ter njihovo tesno naslonitev in povezanost na fizično-geogra-ske komponente pokrajine. V tem pogledu prihaja najbolj svojevrstno do izraza način izkoriščanja vodne moči, ki daje z napeljanimi napravami za dovajanje vode res veličastno podobo vsej mlinski okolici, Z drugim prikazom (gl. karto II) pa smo želeli podčrtati vrednost, vlogo in funkcijo posameznega mlina v pokrajini. Z njim prikazujemo storitvene zmogljivosti posameznega mlinskega obrata, a s takšnim prikazom vsaj posredno tudi izpričujemo, do kolikšne stopnje je bil posamezni mlin sposoben v preteklosti zadovoljevati (deloma še danes) potrebe in zahteve kmečkih gospodinjstev po mlevskih izdelkih. Drugače zapisano: Običajno je s povečanjem števila pogonskih koles naraščalo število mlinskih kamnov,37 s čemer se je krepila moč poedi-nega mlina. Velika večina kmečkih mlinov je imela samo po en par kamnov, in samo pri redkih smo našli še kaj drugega, tj. kamen za »belo mel«. Pri obrtniških mlinih najdemo najmanj dva para mlinskih kamnov, za belo in za črno mel, pri vseh večjih mlinih v dolini pa so celo po trije pari mlinskih kamnov. Vsi mlini z obrtno dejavnostjo so imeli še večje število stop (tudi do pet ali šest), medtem ko jih imajo kmečki mlini manj, le po eno ali dve, mnogi pa so celo kar brez njih. Razširjenost stop na vsem obravnavanem ozemlju kaže, da so povsod tod v preteklosti gojili obilo prosa in ječmena ter ajde, torej žitarice, ki so se danes že skoraj popolnoma umaknile z naših polj. Vzroke za tako hitro izginjanje prosa in ajde ter ječmena s savinjskih njiv iščemo v preusmeritvi poljedelstva v gojenje izbranih sort pšenice, v pomanjkanju delovne sile po kmetijah (to velja predvsem za pridelovanje prosa), pa tudi zgodnje jesenske slane s poze-bami so pregnale ajdo z naših polj.3S Splošni družbeni napredek in prej omenjena dejstva so prinesla tudi korenite spremembe v prehrano podeželskega prebivalstva. Še eno zanimivost smo spoznali ob pregledovanju mlinov v Spodnji Savinjski dolini. Nekateri mlini so imeli posebne kamne za mletje boba in želoda ter ovsa. Bob, ki je še pred nekaj desetletji (predvsem še v drugi polovici 19. stol.) bil med osnovnimi viri prehrane našega hribovskega človeka, je do danes že skoraj
popolnoma izginil iz naših polj. Le tu in tam ga še najdemo na posameznih lehali v LIramšah ter po kmetijah pod Jungerto. Tudi oves je zavzemal večje površine v preteklosti kot danes. Do danes se je tudi njegova uporaba v mnogočem spremenila: v prejšnjih časih je bil važen vir v prehrani kmečkega prebivalstva (poznan je takoimeno-vani »ovseni kruh«), medtem ko ga danes sejejo in uporabljajo le še za prehrano domače živine, ali za prodajo.
V mnogih primerih zunanja podoba mlina že na zunaj izraža njegovo notranjo funkcijo. Z njo smo skušali vse naše mline razdeliti na kmečke in obrtne. Za opredelitev slednjih nimamo pri našem (geografskem) preučevanju dovolj oprijemljivih dejstev: Ali sinemo uvrščati med obrtno dejavnost samo tiste mline, ki so tudi uradno imeli dovoljenje za opravljanje mlinarskih poslov, ali pa tudi one, ki so sicer brez uradnih pooblastil mleJi za sosede in znance? Vprašanje odločitve se postavlja tudi v primerih, ko imamo na manj vodnatih potokih mline, ki so samo po nekaj mesecev na leto z uradnim — obrtnim dovoljenjem opravljali mlinske posle. Zaradi metodološke potrebe po ločitvi vsaj dveh osnovnih vrst mlinov — kmečkih in obrtniških — smo se v pričujočem prispevku odločili na naslednji kriterij: II kmečkim mlinom prištevamo vse objekte z enim samim parom kamnov, ali pa mline s kamni za belo in črno moko, ki pa nimajo stoji. V kmečkem mlinu opravlja delo mlinarja samo občasno eden izmed članov družine, ki pa je sicer redno zaposlen pri vseli drugih kmečkih opravilih. V kolikor je lastnik kmečkega mlina tudi mlel za svojega soseda, sorodnika ali dninarja, pa za plačilo opravljenega dela ni jemal »merice« ali enakovrednega denarnega nadomestila, temveč je zahteval le pomoč pri delu na kmetiji in še to največ v obliki dnine. Vse druge miline, pri katerih ni bilo mogoče dobiti tozadevnih podatkov, smo uvrstili v skupino obrtnih mlinov. Še en kriterij je, katerega smo se poslužili pri svoji osnovni delitvi mlinov, in je vsega upoštevanja vreden tj. čas obratovanja. S tega vidika moremo mline deliti na sezonske, kamor spadajo brez izjeme osi kmečki, ter na mline s stalnim obratovanjem, kamor moremo prištevati skoraj vse obrtne mline, ki imajo preko vsega leta dovolj vode, če že ne več pa vsaj za pogon enega kolesa. Te je zaustavil le zimski mraz, ko voda v strugi zamrzne (ali »voda kipi«). V to skupino mlinov smemo uvrstiti vse tiste, ki so na Strugi ob Savinji, na srednjem in na spodnjem toku Bolske in deloma tudi na Ložnici in še vse mline ob izvirih kraških potokov.
Kot smo že zgoraj zapisali, so bili v mlinarstvu zaposleni domačini in tuja — najeta delovna sila. Vsem kmečkim mlinom so stregli samo člani družine, katerim delo v mlinu ni bila poglavitna zaposlitev. Mlini z obrtno dejavnostjo so za svoje nemoteno obratovanje potrebovali svojega človeka — mlinarja. Lastniki obrtnih mlinov so bili le redkokdaj tudi posestniki večjih kmetij, zato se je gospodar posvečal večinoma le delu v mlinu, pomagal pa mu je še kdo iz domače
hiše ali pa drugi — najeti delavec. Le v nekaterih izjemnih primerih smo zasledili, da so celotno delo v mlinu opravljali le tuji ljudje — najeti mlinarji, ki so bili z lastnikom mlina v posebej dogovorjenem delovnem razmerju.
3. Vplivno območje mlinov
Vse kaže, da bomo morali pri bodočem tovrstnem preučevanju večjo pozornost kot doslej posvetiti spoznavanju razvoja vplivnega območja posameznih mlinov. Očitno je, da moremo iz takšnega pregleda brez škode za sintetični sklepni pregled izločiti kmečke mline, katerih gravitacijski vpliv je zajemal le posamezne kmetije, pa morda še sosedovi so mogli v njem na »zmesnem kamnu« zmleti žito v moko. V teh mlinih tudi niso jemali »merice«, kar je še danes močno ustaljeno pri vseh obrtnih mlinih, temveč je stranka s svojim delom na gospodarjevi kmetiji odslužila delo v mlinu. Pri vseh ostalih mlinih — tj. v mlinih z obrtniško dejavnostjo pa se je s časom izredno močno spreminjalo njihovo vplivno območje. Podčrtati moramo, da so v preteklosti mnogo bolj kakor danes vplivali na gravitacijski radij posameznih mlinov čisto naravni elementi geografskega okolja: množina in stalnost vode, ki sta pogojevali še z drugimi specifičnimi karakteristikami potokov (zamrznjenost, pogostost poplav, ki so preprečevale mletje, suše itd.) časovni razpon v obratovanju slehernega mlina. Poleg navedenih dejavnikov so vplivno območje obrtnim mlinom sooblikovali še družbeno-geografski dejavniki, med katerimi ne smemo prezreti vsaj naslednjih: število kamnov in stop, s katerimi je bila povezana dejavnost mlina, kakovost mlevskik izdelkov, količina odvzete »merice« itd. Navedenim okoliščinam, ki so ponavadi »razširjale glas« in sodbo o posameznem mlinu daleč naokrog, se pridružuje še njihova ekspeditivnost, ki jo moremo prikazati s časovnim razdobjem, ki je bilo potrebno, da je kmet v mlin pripeljano žito dobil nazaj, sicer predelano v mlevske izdelke (moko, zdrob, kašo itd.). Vzročno-posledična prepletenost vseh omenjenih dejavnikov (in še drugih) je potemtakem spletala nevidno mrežo vplivnih območij posameznih mlinov. Vsa ta območja niso bila nikdar stabilna, temveč so se nenehno širila in krčila, kakor so se pač v konkretnem času vrednotile poedine postavke parametrov, ki so v soglasju z drugimi oblikovali razsežnosti vplivnih območij poedinih mlinov v pokrajini. Skladno s širjenjem oziroma z zoževanjem zaledij posameznim mlinom so se spreminjale tudi vrednosti ustvarjenega dohodka (ponavadi nakopičenega v obliki naturalij, ki jih je bilo treba še »pretopiti« v plačilno mero — denar). Le ta pa vzbuja v nas zanimanje predvsem zaradi tega, ker je ponavadi kar neposredno vplival na zunanjo podobo mlinov, mlinarjevega doma, na rast ali propad mlinarjeve kmetije oziroma domačije. S krčenjem števila mlinov, še posebno tistih z obrtnimi dovoljenji, se širijo in na novo oblikujejo vplivna območja še obstoječih mlinov, katera kar za nekajkrat prekašajo gravitacijski
radij nekdanjih mlinov. K temu je mnogo prispevala modernizacija mlinskih naprav; pa tudi pogon ni nič več odvisen samo od tekoče vode, temveč se vedno bolj in bolj dopolnjuje z električno energijo. Tudi izkoristek razpoložljive vode se je nekajkrat povečal z vgraditvijo vodnih turbin in vse to je kar neposredno vplivalo na povečano zmogljivost in moč še danes delujočih mlinov.39 Toda v preteklosti je mogla množica številnih, a preprostih mlinov uspevati samo zato, ker je bila njihova storilnost (zmogljivost) izredno nizka, njihovo delo pa se je nazadnje splačalo tudi zaradi preobilice delovne sile na podeželju.
K množici že prikazanih dejavnikov, od katerih je bilo odvisno delo naših mlinov, moramo pridati še dva, ki sta po svojem izvoru zelo različna, a) Pridelek žitaric je v mnogočem odvisen od vremenskih razmer: suše ali moče, toče, nevihte ali poplave, pa od višine in trajanja snežne odeje, to so na kratko le nekateri dejavniki, ki neposredno vplivajo na letino in od katere potem zavisi mnogoktero delo mlinov. Prav v teh moramo iskati enega izmed osnovnih dejavnikov, ki je dajal — predvsem v preteklosti — našemu mlinarstvu pečat sezonske dejavnosti, z viškom v jesenskih mesecih, ko še ni primanjkovalo že osušenega ter v kašče spravljenega žita.40 b) Z umnim kmetovanjem so pričeli dvigati hektarske donose žitaric, kar ima za posledico, da kljub manjšim, z žitaricami zasejanim površinam, vsaj relativno narašča pridelek žit. "V zadnjem desetletju se v hribovskem svetu Spodnje Savinjske doline izredno hitro krčijo njivske površine, pa tudi struktura njivskih posevkov se spreminja na škodo zmanjšanega deleža žitaric.
H geografskim karakteristikam vplivnega območja savinjskega mlinarstva sodijo še nekatere navedbe o oskrbi mlinov z mlinskimi kamni. Izdelovanje mlinskih kamnov je še danes teisno navezano na predele s konglomeratnimi sedimenti. Mlinarji iz Spodnje Savinjske doline ter njenega obrobja so dobivali kamne, ki so jih klesali in izdelovali ali na Kranjskem (v okolici Kranja) ali v okolici pod Šentjurjem (Šentjur pri Celju).41 Potemtakem tudi oskrba z mlinskimi kamni priča o razsežnostih vplivnega območja, ki ga je v preteklih desetletjih izoblikovala mlinarska dejavnost v Spodnji Savinjski dolini.
4. Razvoj in številčno stanje današnjih mlinov
V doslejšnjem razčlenjevanju problematike izrabe vodne sile smo skušali podati vsaj nekatere poglavitne dejavnike, ki so vplivali na razvoj mlinarstva v Spodnji Savinjski dolini. Z vsemi nakazanimi oznakami smo želeli vsaj površno zajeti vzročno-vzajcmni kompleks vprašanj, ki zahtevajo odgovore, v kolikor se želimo resnično poglabljati v vsebino našega mlinarstva. Niti danes še nimamo natančnejšega vpogleda v zgodovinski razvoj savinjskega mlinarstva. Dokler pa ne bomo seznanjeni z vsebino večine zgodovinskih listin, vse dotlej bomo mogli bolj ali manj samo ugibati o starosti naših mlinov". Nedvomno
Tabela V.: Osnovni pregled objektov na vodni pogon v porečju Savinje v Spodnji Savinjski dolini:
Področje	MLINI					ZAGE			
	Po številu pogonskih koles	Po ištevilu mlinskih kamnov	Po številu stop	Faze opuščanja	Značaj	Število	Faze opuščanja	Ostalo število	
	1 2 3 4 5	1 2 3 4 3	1 2 3 4 5 6	1. II. III. IV.	kmečki obrtni skup.		I. 11. III. IV.	2 a "c	koles
I. Motnišnica	12	5	5	1	—	10	12	1	—	—	—	3	11	4	—	—	1	1	14	7	10	13	23	10	—	3	5	2	3	5
II. Bolska I.	4	2	2	1	—	3	5	1	—	—	—	2	2	2	—	—	—	—	5	4	6	3	9	2	—	1	—	1	2	5
III. Bolska II.	13	6	4	7	2	11	10	7	3	1	—	4	9		3	o	—	13	14	5	11	21	32	13	—	5	3	3	4	7
IV. Mrzl.-Šmikl.																														
hrib. in Podg.	21	17	10	1	—	13	30	5	1	—	—	18	17	2	—	1	4	13	21	11	20	29	49	18	2	5	S	3	3	4
V. Savinja	3	1	5	4	1	—	4	4	6	—	—	—	3	4	2	2	1	7	2	4	—	14	14	12	1	4	4	3	3	3
VI. Ponikva	55	12	12	—	—	43	16	17	—	—	8	17	13	5	—	—	4	29	28	16	52	25	77	9	2	4	5	—	—	—
Skupaj:	106	43	38	14	5	80	77	35	10	1	8	44	57	24	5	5	10	63	84	47	99	105	204	64	5	22	25	12	15	20
LEGENDA: I. Motnišnica (= porečje); II. Bolska I. = porečje Bolske do združitve z Motnišnico; III. Bolska II. = Bolska od Ločice pri Vranskem do izliva v Savinjo, z vsemi levimi pritoki; IV. Porečje voda, ki odmakajo Mrzliško-šmiklavžko hribovje s Podgorjem; V. Savinja: VI. Ponikva = zajete so vse potočne vode, ki razrezujcjo severno obrobje Spodnje Savinjske doline vse tja do Dobrnskega podolja.
LEGENDA: FAZE OPUŠČANJA: I. preneha obratovati do leta 1919;
II. = preneha v obdobju 1919—1945; III. = preneha obratovati po letu 1945 in
IV. = še obratujejo.
Tabela VI.: Obdobja propadanja objektov na vodni pogon v porečju Savinje v Spodnji Savinjski dolini:
Obdobje	Mlini po številu pogonskih koles						Mlini po mlinskih		številu kamnov			Mlini	po	številu	stop		Značaj mlinov:			i> n	W
propada	1	2	3	4	5	1	o	3	4	5	1	2	3	4	5	6	kmečki	obrtni	skup štev.	C C	O
I. do 1. 1919	6	2	1	1	—	3	6	—	1	—	—	3	1	2	—	—	6	4	10		5
II. od 1. 1919 — 1945	39	9	11	3	1	29	18	14	1	1	2	12	13	7	3	—	33	30	63		22
III. po letu 1945	40	23	12	H	1	30	36	14	4	—	3	19	31	9	2	2	40	44	84		25
IV. Še obratujejo	21	9	14	2	1	18	17	9	3	—	5	10	12	6	—	3	20	27	47		12
Skupaj:	106	43	58	14	3	80	77	37	9	1	8	44	57	24	3	5	99	103	204		64
so tudi na našem ozemlju imeli fevdalci, ki so bili lastniki gradov, svoje mline že v srednjem veku. Le za starost nekaterih mlinov imamo zanesljivejše podatke. Tako npr. se že 1496. leta omenja mlin na Ložnici (v Med logu), katerega je grof Friderik II. podelil v fevd Joštu So-teškemu.42 Iz leta 1587 ohranjeni vir omenja Guzejev mlin v Grižah, ki je bil last griške župnije.43 Šele izdelava franciscejskega katastra nam omogoča točnejšo določevanje lokacije posameznih mlinov iz začetka minulega stoletja, od katerih .so se nekateri ohranili vse do danes. Z anketo smo v porečju Savinje v Spodnji Savinjski dolini ugotovili 204 mline z 283 pari mlinskih kamnov in s 418 stopami, a vse to je poganjalo 377 vodnih koles. Presenetljivo visoke so številke o na šili mlinih, ki pričajo o nadvse pomembni gospodarski in družbeni vlogi v preteklosti. (Podrobnosti glejte v priloženih preglednicah: tabela V. in VI.). Ne bomo pretiravali, če zapišemo, da je število objektov na vodni pogon vedno nihalo (ali naraščalo ali pojemalo). Že do konca prve svetovne vojne zasledimo propad 10 mlinov (4.9 %). Toda že v naslednjem obdobju (1919—1945) so opustili mel v 63 (30,9 %) mlinih. Še usodnejši udarec je naše mlinarstvo prizadelo obdobje po drugi svetovni vojni, ko je bilo opuščenih že kar 84- mlinov (41,2 %). Podrobna razčlenitev nam je pokazala, da so mnogo hitreje izginevali iz življenja pokrajine kmečki mlini kakor pa obrtniški. Takšen razvoj pač pogojujejo ekonomske zakonitosti, pa čeprav ne smemo popolnoma ob strani puščati dejavnikov, ki so zakoreninjeni v naravnih komponentah geografskega okolja. Z razpadom avtarkije (kar smo že nekajkrat poudarili) pa z vdorom industrializacijskih silnic na podeželje je pričelo naše kmetijstvo izgubljati svojo delovno moč. Obenem s tem se je že pričela močneje kot prej uveljavljati delitev dela. Kdor se je podrejal tem nujnostim ekonomskih zakonitosti, je tudi zmogel s svojo usmerjeno dejavnostjo ustvarjati večjo blagovno vrednost, ki jo je bilo mogoče vlagati v modernizacijo obrtnih naprav (npr. mlinov). Že v poglavju o razprostranjenosti mlinov smo poudarili spoznanje, da so si mlini z obrtno dejavnostjo ponavadi poiskali mnogo boljšo lokacijo kakor kmečki in da so vrednost teh lokacij dvigale še številne fizično-geografske karakteristike vodnega omrežja.
Komaj 47 (23 %) mlinov se je ohranilo iz preteklosti v današnji čas. Mnogi med njimi so podvrženi počasnemu hiranju in tako počasi iz dneva v dan izginevajo iz gospodarske obzornice Spodnje Savinjske doline. Najmočneje so bili prizadeti mlini na Bolski in njenih levih pritokih, saj je samo na tem območju prenehalo z meljo nad 80 mlinov. Z anketiranjem zbrano gradivo na terenu, katerega razčlenjujemo v preglednicah, nas opozarja še na naslednjo zanimivost v procesu propadanja mlinarstva. Lsihanje mlinov in mlinarske dejavnosti je tesno naslonjeno na gospodarski razvoj posameznih predelov Spodnje Savinjske doline. Čim močnejši je bil utrip sodobnih gospodarskih teženj. tem poprej je prišlo do neizogibnega konflikta med starimi oblikami gospodarjenja, ki jih npr. predstavljajo tudi naši mlini, in novimi težnjami, ki jih poosebljata industrijska mlinarska dejavnost
in porajajoča se trgovina. Prav zaradi tega je prišlo do močnejšega usilianja mlinov prav v osrednjem predelu Spodnje Savinjske doline, katerega je hmeljarstvo tudi v gospodarskem pogledu povzdignilo nad sosednje agrarne predele. Zato odkrivamo o porečju Motnišnice (v tabeli V. z oznako 1.) in zg. Bolske (II.) nad Ločico, v Mrzliško-Šmiklav-škem hribovju in v njegovem podgorju (IV.) ter v vsakem severnem kraškem in hribovitem obrobju Spodnje Savinjske doline (VI.) najmočnejše nazadovanje mlinarstva ter propad ali preobrazbo mlinov v druge namene šele po končani drugi svetovni vojni.
Podoben razvoj zasledujemo v propadanju stop, ki so bile že v preteklosti neposredno vključene v celotnostne dejavnosti našega mlinarstva. Podobni razlogi, kakršni so vplivali na razvoj današnjega mlinarstva v Spodnji Savinjski dolini, so obenem vplivali tudi na zmanjšanje števila stop: našteli smo jih 418, od katerih jih danes obratuje samo še 111 (26,7%). Ali drugače povedano: od nekdanjih 145 objektov s stopami se jih je ohranilo še samo 54 (25,4 %). (S tem pa nikakor ne trdimo, da imajo kmetije dovolj ustreznega žita za polno obratovanje ohranjenih stop!). Potemtakem so se v zadnjih petdesetih letih močneje ohranile stope v mlinih, kakor pa delo z mlinskimi kamni. K takšnemu razvoju so nemalo prispevale vse družbenoekonomske spremembe, ki so se pričele že s pojavom hmeljarstva očitneje kot dotlej odražati v neštetih manifestacijah razvoja savinjske hmeljarske pokrajine. Vzrok in posledica omenjenih značilnosti mlinov s stopami se morajo neposredno očrtovati v samem življenjskem nivoju našega podeželja in v spremembah prehrambenega režima.44a
Vse te kompleksno zajete spremembe, katerih izvor iščemo v druž-beno-ekonomskih gibanjih širšega prostora, posledice pa v propadanju mlinarske dejavnosti, se odražajo v najrazličnejših inačicah v zunanji podobi pokrajine. In prav zato jim posvečamo tolikšno pozornost v geografskem preučevanju pokrajin.
5. P r o p a d mlinov in mlinarstva
Najrazličnejši so vzroki, ki so vodili k zmanjševanju števila objektov na vodni pogon. Vendar z razčlenjevanjem njihovih posebnosti in splošnosti ugotavljamo, da je celokupni razvoj našega mlinarstva tvorno vključen v koinstelacijo družbenih in ekonomskih zakonitosti, ki so že vse doslej oblikovale podobo poedinim predelom naše pokrajine. Splošne težnje v razvoju širšega prostora so se navzele obilnih krajevnih posebnosti, in prav te so nam mnogokrat zastrle pogled v strukturo temeljnih dejstev in usmerjevalcev sodobnih procesov na našem podeželju. Pri iskanju vzrokov smo bili skoraj izključno navezani le na ustne vire domačinov; le tu in tam smo se mogli nasloniti še na drugo dokumentacijsko gradivo. V prvem primeru smo pri zbiranju podatkov skušali razločevati objektivna dejstva od subjektivnih sodb ljudi, ki so nam s svojimi spomini pomagali rekonstruirati mlinarstvo v Spodnji Savinjski dolini. Takšna previdnost je bila še toliko

bolj na mestu, ker je prebivalstvo, ki nam je dajalo ustne informacije, še tudi čustveno navezano na močan vzpon in zaton savinjskega mlinarstva. Številne motive, ki so prinesli propad mlinom in njihovemu delovanju, oziroma ki so bili prisotni v tem dogajanju, smo skušali spoznati in takole razporediti:
a)	Družbeno-ekonomski odnosi so v zadnjem stoletju do temeljev spremenili položaj na podeželju. Z razkrojem avtarkije se je pričela vedno hitrejša diferenciacija podeželja, ki jo je oblikovala tudi kmetijska proizvodnja in katere odsev danes zremo v pokrajinski podobi.
b)	Komercializacija kmetijstva v Panonski kotlini (predvsem v Slavoniji in v Bana tu) je prispevala k tržnim viškom, med katerimi so tudi žitarice, ki so zlasti še po prvi svetovni vojni v ogromnih količinah prodrle na slovenski trg.44b
c)	Koncentrirana tržna proizvodnja je iskala možnosti domače in takojšnje predelave žitnega pridelka v mlevske izdelke. Iz tega namena so zrastli veliki industrijski mlini, ki so z lahkoto zadovoljevali tako proizvajalce žit kakor tudi potrošnike mlevskih izdelkov.440 Majhni kmečki ali obrtniški mlini jim niso mogli nič več konkurirati ne po proizvodnih stroških predelave ne po kvaliteti mlevskih izdelkov. Pojemajoči vpliv domačega mlinarstva se je stopnjeval z razvojem trgovinskega omrežja, ki je s svojimi vaškimi prodajalnami zajelo skoraj že sleherno strnjeno dolinsko naselje. Proizvodnjo in potrošnjo mlevskih izdelkov je obilno pospeševal razvoj prometnih sredstev in prometnega ožilja, s katerim so na gosto prepleteni predeli naše pokrajine.
č) Z gojenjem hmelja v Spodnji Savinjski dolini so se bistveno spremenili deleži njivskih površin, namenjeni posameznim poljedelskim kulturam. V letih konjunkture hmeljskega pridelka so se morale žitarice umikati z najboljših njivskih parcel, ki so jih potem preuredili v hmeljišča. S pridelovanjem limelja se je močno dvignila kupna moč savinjskih hmeljarjev, ki so že v letih pred drugo svetovno vojno kupovali po več sto kilogramov cenene banatske moke, pa tudi obilo koruze za prašičerejo in konje.
d)	Industrializacija posameznih predelov Spodnje Savinjske doline (industrijsko središče Celje in premogovništvo v Zabukovici) je odtegovala kmetijstvu kmečko delovno silo. S tem se prične že v letih po prvi svetovni vojni strukturalno preusmerjanje v kmetijski proizvodnji, ki postaja vedno bolj in bolj odraz pičlo razpoložljive kmečke delovne sile. Zato vedno bolj opuščajo gojenje manj donosnih ali celo tveganih in nezanesljivih količin pridelkov (npr. ajde), ki razvrednotijo vložena sredstva in trud človekovega dela. V tem času se prične resneje kot kdaj koli poprej vrednotiti učinek vloženega človekovega dela. Samo ob sebi je umevno, da je bilo nemogoče dosegati s starimi, nesodobno opremljenimi mlini, katerih delovanje je bilo nenehno navezano na naravne dejavnike, zadovoljujoč učinek, ki bi poplačal ves
trud iin napore v to dejavnost vloženega dela. Mlinom je pričelo primanjkovati ne samo žita. temveč tudi ljudi — mlinarjev.
e)	Že v letih pred drugo svetovno vojno so bila savinjska naselja prepletena z električnim omrežjem, ki ga je napajala velenjska rudniška termoelektrarna. Kmalu zatem so pri najmočnejših kmetih utihnili vitlji, katerih pogonsko moč so nadomestili električni motorji. Po tem času nezadržano narašča število elektromotorjev. To je pospeševalo, da so si kupili lastniki močnejših kmetij mline, ki so jih vgradili v že obstoječa poslopja kmečkih domov. S tem so bili vsi oddaljenejši kmečki mlini, raztreseni po samotnih grapah, zapisani propadli. Proces številčne krepitve mlinov po kmetijah se je pričel že med zadnjo vojno in je dosegel svoj višek v letih po njej, ko je bilo splošno pomanjkanje prehrambenih predmetov, oziroma v letih garantirane preskrbe z mlevskimi izdelki ter obvezne oddaje (prodaje) žitaric.
f)	Izrabljeni in dotrajani mlini so obstali, saj ni bilo ne dovolj sredstev in tudi ne več potrebne kvalificirane delovne sile za njihovo obnavljanje. Neperspektivnost kmečkega gospodarjenja na zemlji, kakršna je bila začrtana v prvem povojnem desetletju, je upravičeno jemala ljudem voljo in pogum za obnavljanje in posodobljenje mlinskih objektov ob potokih.
g)	Tudi mlinarstvo z obrtno dejavnostjo je bilo dolgo vrsto let pod udarci gospodarskih in družbenih ukrepov, ki niso bili najbolj naklonjeni razvoju ali razvejenosti njihove dejavnosti. Preprosti, skoraj s primitivnimi napravami opremljeni mlini pač niso bili sposobni ustvarjati s svojo dejavnostjo tolikšne več vredne materialne osnove, kakršna je bila potrebna za rekonstrukcijo in modernizacijo obratov, obenem pa še za pokritje vseh predpisanih družbenih obveznosti (davkov).
h)	Med družbeno pogojenimi dejavniki, ki so upropaščali savinjsko mlinarstvo, nahajamo razvoj pekarstva na tem območju. Velika večina kmetij, med katerimi najdemo tudi najtrdnejše, se vsaj v poletnih mesecih oskrbuje s pekovskim kruhom, k takšnemu stanju so znatno pripomogle spremembe v strukturi njivskih posevkov, med katerimi je vedno več industrijskih (predvsem hmelja) in krmilnih rastlin kot pa žitaric, pa pomanjkanje delovne sile po kmetijah. Če se že ni mogoče vsak dan sproti oskrbovati s svežim pekovskim kruhom, kar velja za vse odroč-nejše in hribovske predele, pa je v trgovinah po dolini na voljo dovolj raznovrstnih mlevskih izdelkov, ki dopolnjujejo ali celo kar nadomeščajo obilico, nekdaj kar doma pridelane in predelane hrane.
i)	Z regulacijami nekaterih potokov (Ložnice, Trnavee, Bolske idr.) ter s prestavitvami njihovih strug je usahnila nekaterim mlinom in žagam pogonska moč, ki jim jo je dajala potočna voda. Ponekod moremo le še v reliefu iskati že zasute in zabrisane sledi nekdanjih poplavnih potokov, včasih pa nam ob stavbah stoječi objekti bolj ali manj zgovorno pričajo o nekdanjih, danes povečini že tudi pozabljenih dejavnostih. Večinoma so s preureditvijo stavb zabrisali številne zunanje sledi, ki bi nas sicer še mogle opozarjati na vse preminule obrtniške dejavnosti.
Slika 6. Deroča voda v času poplav uničuje sadove človekovega dela. V času junijske poplave 1954. leta je Pirešica poškodovala mnogs zgradbe mlinov in
in ob vodi stoječih hiš
j) Med že navedene vzroke propadanja mlinarstva smemo upravičeno uvrstiti še naravne katastrofe. Povodnji ne poplavljajo samo obdelanih polj, temveč uničujejo jezove, izpod jeda jo in razdirajo bregove strug in potokov. S prodom in drugim gradivom, ki ga prinašajo s seboj, zapolnjujejo struge in mlinščice in s tem neposredno prizadenejo nemoteno dejavnost številnih mlinov in žag. Tudi ob vsem tem je občutiti pomanjkanje delovne sile, torej ljudi, ki bi mogli očistiti struge in mlinščice ter struge potokov, pa utrditi nasipe bregov, tako kot so to počenjali ali v zimskih ali v zgodnje pomladanskih mesecih v preteklih desetletjih.
k) Podpečanov mlin pod Čreto na vranskih Dobrovljali je prizadejala prestavitev kraškega izvira, ki ga je bil poganjal. Čeprav je to le edinstven primer na našem ozemlju (ki smo ga pač mogli spoznati), ga omenjamo prav zato, da bi s tem pokazali tudi na nekatere naravne odvisnosti, ki so v preteklosti neprimerno močneje kot danes spremljale človekovo dejavnost v pokrajini.
1) Tudi stope, ki so sestavni del našega mlinarstva, je prizadejala enaka usoda kot mlinske kamne. Pri usihanju njihove dejavnosti moramo navesti še naslednje razloge: Uvoz in vedno večjo potrošnjo riža, ki se je razširila tudi po vsem našem podeželju, je v mnogočem prizadejala setev in gojenje nekaterih malodonosnih žitaric (npr. prosa, ječmena in ajde), katere sejejo iz leta v leto na manjših površinah. Nedvomno je k takšnemu stanju prispevalo svoj delež tudi uvajanje nekaterih novih
in visokorodnih sort (italijanske) pšenice, na drugi strani pa dokaj tvegani pridelek strniščnega posevka ajde, ki jo je slana mnogokrat »posnio-dila že v cvetu«. Številčno majhne družine, ki so ostale na kmetijah, ne zmorejo več opravljati prekomernega ročnega dela, ki je povezano s pridelovanjem prosa (odstranjevanje plevela, mencanje prosa idr.). Posledice in vzroki vseh naštetih pojavov se torej zrcalijo v spremembah prehrambenega režima, ki so zajele vse naše podeželje.
B. Žagarstvo
Številne karakteristike, ki smo jih osvetlili z geografske plati v pregledu izrabe vodnega pogona v mlinarske namene, veljajo tudi za žage. Zato bomo v tem poglavju podali sama tiste posebnosti, ki so splošno značilne za vse naše žagarstvo.
Tudi namestitev žag na vodni pogon se je morala neposredno nasloniti na potoke ali struge. Toda žage potrebujejo večjo pogonsko silo kot mlini, zato jih ne najdemo že v povirnih delih potokov, temveč šele nižje ob toku, kjer jim je zagotovljena stalnejša množina pogonske vode. Poleg tega je še potrošnja vplivala na njihovo razmestitev: žagam so poiskali selišča ob prometnejših poteh pa v bližini večjih naselij, seveda v kolikor so takšno namestitev omogočale že prej naznačene osnovno tehnične karakteristike naših potokov in rek.
Na vsem obravnavanem območju smo našteli 63 žag, od katerih jih samo 12 (19,1 %) obratuje še danes. Tudi žage oziroma žagarstvo je bilo neposredno navezano na domače surovinske osnove — les, ki so jim ga dajali obsežni gozdovi. Še danes je na območju žalske občine 47 % gozdov (16.263 ha). Na iglavce odpade 54 %, ves ostali delež gozdnih površin pa je porasel z listavci. K temu je potrebno pripisati še podatke o letnem prirastku lesne mase v teh gozdovih, da bi tako mogli dobiti jasnejšo podobo o ekonomski moči naših gozdov, obenem pa tudi oceniti vrednost in pomen gozdarstva v našem gospodarstvu. Gozdarji so ugotovili, da je bruto prirastek lesne mase na 1 ha, poraslem z iglavci, 1,92 m3, pri listavcih pa 1,15 m3. Podatki, s katerimi razpolagamo,43 nam povedo, da od letnega prirastka, ki znaša okrog 49.277 m3 (delež iglavcev je zastopan z 62%). posekajo samo 42.670m3, kar pomeni samo okrog 86 % letnega prirastka. Navedeni podatki nam morajo že brez kakršnegakoli komentarja osvetliti osnovno bazo savinjskega žagarstva. Vendar moramo pripomniti, da je tolikšen in obilen prirastek v naših gozdovih le danes, ko je z najrazličnejšimi gozdnovarstvenimi in gospodarskimi predpisi urejeno bolj smotrno izkoriščanje gozdov, kot pa je bilo v preteklosti. Spomnimo se samo nekaterih konjunkturnih obdobij iz preteklosti, ko so tudi v Spodnji Savinjski dolini vse preveč nenačrtno razred-čevali gozdove; s sečnjo na golo pa s požiganjem frat in s pripravljanjem novin so ljudje po hribih opozarjali »polance« na izginevajočo moč bogastev njihovih gozdov. Prav to opozorilo zasluži toliko večji poudarek, saj so mnogokrat pomenili gozdovi številnim našim kmetom »železno rezervo«, ki jim je marsikdaj omogočala prebroditev najhujših težav.
Slika 7. Tudi žage so mnogo prispevale k spremembam domov o Spodnji Savinjski dolini. Večino od njih so poganjala vodna kolesa na lopate«
kakršne niso iako poredkoma prizadejale naše kmetije. Z vsem tem smo želeli izpričati tudi upravičenost številčne in funkcionalne pogojenosti žag v tem našem predelu.
Oblika vodnih koles, ki so poganjala venecijanke in »krožne žage«, je podobna mlinskim kolesom. Tudi pri žagali smo našli »kolo na korce«, »kolo na lopate« in »vreteno« (s premerom okrog 50 cm), pač tiste oblike, ki so postavljenim objektom zagotavljale optimalni izkoL-istck vodne sile. Kolikor lahko sklepamo iz podatkov, ki smo jih zbrali s poizvedovanjem, potem smemo zapisati, da so najprej uporabili vodne turbine na našem območju za pogon žagarskih obratov in šele mnogo let kasneje so jih pričeli vgrajevati v mline46. Pri nekaterih žagah, ki jih je porodila konjunktura lesne trgovine, a so kaj kmalu usahnile, je bil vodni pogon navadno še kombiniran s parnim kotlom, ki je z lahkoto poganjal polno-jarmenike (npr. Cesarjeva žaga ob Piirešici nad Vel. Pirešico, graščinska žaga v Ojstrici nad Lokami pri Taboru itd.). Pri namembni opredelitvi žagarskih obratov ne moremo ločevati med kmečkimi in obrtnimi žagami, kakor smo to storili zaradi poglobljenega pregleda pri mlinih. Vse žage, tudi najpreprostejše med njimi so imele obrtniški značaj. Prav v tem je osnovna razlika, ki jih tudi po njihovi namembni dejavnosti
ločuje od mlinov. Delo na žagi, ki je ponavadi trajalo skoraj celo leto, je opravljal Žagar, ki je bil iz domače biše, ali pa od drugod priseljen. Stanoval je v zidani kolibi, ki je bila na sredini vzdolžne vhodne strani (torej odmaknjena stran od struge), prislonjena na leseno ogrodje žagi-nega stavbišča. Potemtakem je bila koliba — z enim ali dvema prostoroma — na sleherni žagi le žagarjevo stanovanje.
V 36 primerih smo zasledili, da so bili lastniki mlinov obenem tudi posestniki žag. Potemtakem je gospodar večji del dohodkov za preživljanje svoje družine kakor tudi za krepitev svojega gospodarskega potenciala pridobival ob izrabljanju rečnih vod. Le malokje, še prav posebno pri viseli večjih mlinih je bilo nemogoče, da bi en sam človek zmogel streči tako zahtevam mlina kakor žage. Zato so bili pri hišah z dvojno obrtno dejavnostjo eni določeni za delo v mlinu, a drugi za vsa težaška dela na žagi. Težko je danes, po tolikih letih podajati natančnejši pregled številčnega stanja zaposlenih ljudi po naših mlinih in žagah. Z gotovostjo pa smerno trditi, da sta nekdanje mlinarstvo in žagarstvo v Spodnji Savinjski dolini neposredno zaposlevala vsaj 150 ljudi. Brez dvoma je omenjeno število, ki pa ni pretirano visoko, mnogo pomenilo tudi v pogledu materialne razbremenitve kmetij, nad katerimi je neprestano bdela peza številčno močnih družin. Število žag je nekajkrat manjše od števila mlinov, prav zaradi tega pa je obsežnejše vplivno območje posameznih žag. Poleg tega moramo omeniti, da je bilo delo na žagah mnogo manj odvisno od letin v poljedelstvu oziroma v gozdarstvu, temveč se je že vse bolj naslanjalo na konjunkturo lesnega izvoza ter na obnovo kmečkih domov. Kolikor so dopuščale vodne razmere (množine) in višina vodne gladine naših rek, je bilo mogoče žagarska dela opravljati skozi vse leto. Tudi to je dajalo Žagarju — v primerjavi v mlinarjem — boljši materialni položaj47.
Ko razmišljamo o funkcijah našega žagarstva, ne smemo mimo spoznanj, da dejavnost večine naših žag ni bila namenjena samo potrebam domačije, domačega kraja ali ožjega območja, temveč je segala daleč preko lokalnih pregraj. Zato se mi zdi nujno potrebno, da gozdarstvo z žagarstvom vred opazujemo v enotnem problemskem sklopu, ki nam šele more razjasniti vso njuno medsebojno pogojeno in prepleteno dejavnost. V njihovih vzročno pogojenih dejavnostih pa v prodaji lesnih izdelkov (rezanega lesa, polizdelkov itd.) ter v njihovem transportu na bližino ali na daljavo vidimo funkcijsko skladno izoblikovana (ali pa tudi ne!) vplivna območja. Zato sta ne le lokalna (domača) namembnost naših žag pa razvejanost lesne trgovine mnogo prispevali, da se je na območje našega žagarstva in gozdarstva stekal »kapital« z zelo širokih, ponavadi tudi iz produkcijsko različno usmerjenih področij. Posledič-nosfi teh vplivov se prično uveljavljati v najrazličnejših oblikah ter v »samostojnem« oblikovanju fiziognomije raznih predelov naše pokrajine.
"V zvezi z žagami in žagarsko dejavnostjo se je začela tudi na našem območju v letih med obema vojnama oblikovati mreža lesne trgovine (npr. Šempeter, Šmartno ob Paki). Le-ta je potegnila za seboj plast kmečkih ljudi, ki niso trdno zakoreninjeni v kmetijah. Ti so s svojo
Jj
St.Jan;
Andraž
opuščanja pogonskih koles
9	obratuje
®	opuščen po letu 1945
3	opuščen med L1918-1945
O	opuščen do 1.1918
Polzela
Vransko
Prebold
Motnik
M. Zerovnik
Število vodnih pogonskih koles
Izraba in opuščanje vodnega pogona
Faze opuščanja mlinov in žag
0 obratuje
opuščen po Letu 1945 3 opuščen med l 1916-1945 O opuščen do L1918
0 mlin žaga | ostalo
S številko je označeno število stop
Število mlinskih kamnov
1 2
vprežno živino v poletnem in v zimskem času prevažali hlode iz gozdov na žage oziroma do nakladišč pri železniških postajah (npr. Šmartno ob Paki, Polzela, Šempeter). Jamski les pa so prevažali kar naravnost v rudniška skladišča: v Zabukovico, Liboje ali celo v Pečovnik nad Celjem. Ne samo s prevozom hlodovine, temveč tudi rezanega lesa so bili zaposleni številni vozniki. V letih pred zadnjo vojno so tudi na gro-beljski gmajni zvezali več splavov lesa, ki so jih ob narasli vodi »vdirali« v Savinjo in po njej pošiljali les s celotnega območja, ki ga odmaka Savinja s svojimi pritoki v Spodnji Savinjski dolini na Hrvaško ali pa še naprej.
Še nekaj let po drugi svetovni vojni je bil prevoz lesa z vprežno živino iz gozdov na žage ali na železniške postaje močno razvit, do današnjih dni pa so že skoraj vsega prevzeli kamioni. S tem se je občutno zmanjšalo število »furmanov«. Le kdaj pa kdaj srečamo na cesti voznike z visoko naloženimi skladovnicami hlodov ali pa s kostanjevino, ki jo prevažajo na železniško postajo. In ob pogledu na nje se v nas prebudi spomin na preteklost, ko jc bila vožnja lesa s konjsko vprego še imenitna vsakdanjost. Tedaj sta bili železniški postaji Polzela in Šempeter središči, kjer so skoraj s celotnega območja porečja Savinje v Spodnji Savinjski dolini vskladiščevali les in ga kasneje natovarjali na železniške vagone.
Še danes so nekateri gospodarji z manjših kmečkih gospodarstev s hribovskega obrobja s svojo vprežno živino pretežni del leta zaposleni pri spravilu lesa iz gozda do gozdnih avtomobilskih cest. Z vlačenjcm lesa iz grap pa s spravilom hlodov po strmih in zaraščenih pobočjih navzdol si služijo vsakdanji kos kruha.
Na pojemajočo moč našega žagarstva vplivajo v glavnem enaki razlogi, kakršni so uničili mlinarsko dejavnost. Morda je pri žagah močneje kot pri mlinih prišla do veljave koncentracija žagarske predelave lesa. Ta se je v današnjih dneh osredotočila le na nekaj močnejših žag (Gomilsko. Polzela. Šempeter in Celje). Današnja žarišča žagarske dejavnosti so postavljena na krajih z razvitim prometnim ožiljem ali pa ob močni reki, kakršna je npr. Podvinska Struga. Žago v Šmatevžu pri Gomilskem poganja električni tok, ki je pred dobrimi desetimi leti zamenjal lokomobilo. Tudi velika večina zasebnih, na obrtniški način delujočih žag, ki so se še ohranile pri življenju, ima že kombinirani pogon. tj. obratovanje je navezano tako na izrabo vodne sile (ki poganja ali še vodno kolo ali že turbino), kakor tudi na električno energijo. Potemtakem so tudi v žagarstvu s pridom izrabili napeljavo električnega omrežja. S priključitvijo žagarskih obratov na električno omrežje se je znatno povečala njihova zmogljivost. Zato so sodobno opremljene žage zmogle večdesetletno bitko za svoj obstoj, za ohranitev iz preteklosti podedovanih dejavnosti. Vse druge pa so se morale tako kakor številni mlini umakniti iz vsakdanjega življenja. S pojemanjem gospodarskih moči so hirale njihove funkcije in oslabljene, kakršne so bile na pragu šestdesetih let našega stoletja, niso bile več sposobne tvornega vključevanja v razpredajoči se gospodarski organizem Spodnje Savinjske do-
12 Celjski zbornik
177


opeke, zgornji del stavbe pa je bil ali iz lesa ali iz opečnato-kamnitega gradbenega materiala. Pri vseh starejših mlinih je bil spodnji del stavbe zgrajen iz obdelanega kakor tudi iz neobdelanega kamenja, mnogokrat kar iz v potoku nabranih prodnikov večjih dimenzij. Večina onih mlinov, ki so imeli ohišje iz lesa, je imela vsaj steno ob strugi, ob vodi zgrajeno iz kamenja. Podobno zgradbeno strukturo zasledimo pri kmečkih mlinih, a s to razliko, da smo našli med njimi že precej visoko število popolnoma leseniih stavb. Mlin z obrtno dejavnostjo je navadno stal že v sklopu stavb mlinarjevega doma, tj. v enem delu hiše. Toda le v izjemnih primerih smo spoznali, da je bila mlinarski dejavnosti namenjena posebna stavba. Navadno je mlin obsegal samo del hiše, ves ostali del pa je bil namenjen potrebam in zahtevam mlinarjeve družine. Kmečki mlini hribovskih kmetij so bili ločeni od doma (tudi po pol ure hoda!), saj so stali po ozkih in samotnih grabnih sredi gozdov ali ob robovih jas.
Preprostejši od mlinov so gradbeni elementi naših žag. Navadno imajo samo temelje zgrajene iz kamna ali betona, vse ostalo ogrodje stavbe pa je iz lesa. Ponavadi so stavbe žag samo s treh strani s plan-kami obite, medtem ko je četrta stena, ki je vzporedna z ono ob vodi, nezaščitena pred vremenskimi vplivi. In s te strani tudi valijo hlode v žago. Približno na sredini te odprte stene je pozidana koliba, v kateri je prostor namenjen le žagarjevemu domovanju.
Gradbeni material pri vseh ostalih objektih na vodni pogon (npr. kovačnice) je bil izbran v skladu z namenom dejavnosti, kateri je stavba služila. Potemtakem se v gradbenem materialu, iz katerega so zgrajene stavbe mlinov in žag. zrcalijo številne sodobne komponente geografskega okolja iz časov, ko so jih gradili in postavljali.
Streha, ki je pri vseh obravnavanih stavbah dvokapna. je pokrita s slamo, s skodlami, z opečnimi ali betonskimi strešniki, če še danes najdemo vse naštete vrste strešnega materiala na stavbah z vodnimi kolesi, je to dokaz več, kako počasi izginjajo in kako trdovratno se upirajo izginotju poedini gradbeni materiali iz preteklosti. V takem počasnem izumiranju nekdanjih, danes že povsem arhaičnih in preživelih oblik, gledamo materialno oslabljenost lastnikov teh stavb, ki pač ne zmorejo z enkratnim posegom zabrisati vseh številnih sledi preteklih obdobij. Z vstavljanjem današnjih stavbnih elementov v zgradbe z nekdanjimi razvitimi dejavnostmi, ki pa danes že pojenjujejo, se mnogokrat rušijo in razbijajo umirjene ter z naravnim okoljem dokaj dobro usklajene poteze viseli značilnih stavbarskili oblik.
Slamnata streha, ki je nismo našli le na mlinih, temveč še na drugih stavbah po hribovskih kmečkih domačijah, je v tesni povezanosti z gojitvijo rži v preteklosti. S tehnološkimi spremembami kmetijskih opravil, med katere upravičeno uvrščamo mlačev z mlatilnicami, namesto dotlejšnjih s cepini, se je spremenila kvaliteta pridelkov. Toda mlačev z mlatilnicami (ali na ročni pogon ali na druge vire mehaničnega pogona) je onemogočala še naprejšnjo ohranitev kvalitetne slame za
skope, s katerimi so pokrivali in prekrivali strehe. Prav zato se je še dolgo potem, ko so se bile že dodobra udomačile mlatilnice po kmetijah, med odmevi pokajočih udarcev cepi razlegala pesem mlatičev. Še danes niso tako redke tiste kmetije, ki pripravljajo s »kopanjem žitnega sno-povja skope za prekrivanje (obnavljanje) slamnate strehe.
S propadanjem starih dejavnosti na podeželju, ki so vznikle tedaj, ko so kmetije gojile predvsem žitarice, ker je to terjala potrošnja oziroma prehrambena struktura prebivalstva, je bila povezana rast novih tehnoloških obdelav, ki so bi le še vedno navezane na kmetijsko proizvodnjo. In v vseh stavbah, ki ne služijo več nekdanjim dejavnostim, odkrivamo v njihovi zunanji podobi stopnjo razvoja, ki jim ga je mli-narska (ali druga) dejavnost vtisnila v posameznih obdobjih preteklosti. Ohranitev zunanje podobe mlinov, mlinarskih domov pa je odvisna še od številnih drugih činiteljev, med katerimi ne smemo na zadnjem mestu poudarjati gospodarjeve preusmeritve v novi poklic. Toda pri velikem številu stavb smo mogli kljub vsemu spoznati vse bistvene poteze, katere jim je mlinarska dejavnost vtisnila še za dolga desetletja.
S prenehanjem mlinarske ali žagarske dejavnosti je bil nadaljnji razvoj mlinov in žag usmerjen v dve osnovni smeri: a) S prenehanjem obratovanja je gospodar pričel tudi zanemarjati stavbo, katero je pričel neusmiljeno razjedati zob časa. Večina kmečkih mlinov je pričela potem, ko je bil zamrl v njih ropot mlinskih kamnov, nezadržno propadati. Od mnogih stavb so se ohranili le še temelji, ali kvečjemu zidovje ohišja, nekateri pa so brez slehernega opozorila izginili iz pokrajine in navadno žive le še v dobrih spominih domačinov, b) Prostore tistih mlinov, ki so bili vključeni v sestavni del hiše, so sčasoma preuredili v stanovanjske prostore. Ponekod, kjer so imeli v hiši dovolj stanovanjskega prostora, so preuredili mline v delavnice, kjer je mogoče popravljati vedno številnejše kmetijske stroje oziroma mehanizirana orodja za poljedelstvo. Nekateri pa so postavili v te prostore novi leseni mlin, ali pa preuredili del starega mlina na električni pogon, toda ta melje le še za domače potrebe. Le tu in tam najdemo še skoraj nedotaknjene prostore nekdanjih mlinov, pa čeprav je njihova funkcija zamrla pred desetletjem ali več.
Podoben razvoj moremo slediti pri transformacijah objektov, ki so služili žagam. Le tu in tam so se še ohranile nekatere stavbe z žagami, ki so danes namenjene popolnoma drugim potrebam (npr. mizarska delavnica, skladišče, prostor za stroje ipd.). Tudi večina tistih žag, ki so prenehale z rezanjem hlodov v deske po drugi svetovni vojni, počasi razpada. Na mnoge žage v pokrajini nas spominja le še golo zidovje temeljev, zgrajeno iz betona ali pozidano iz kamenja. Pri teh moramo le na osnovi ruševin, preraščenih z grmovjem, točneje spoznati njihovo velikost in moč v času, ko so najmočneje obratovale. Samo v dveh primerih smo lahko ugotovili, da sta opuščeni žagi nudili pribežališče dvema družinama, ki sta se naselili v njunih kolibah.


A.	M e 1 i k : Kmetska naselja na Slovenskem. Geografski vestn. IX., str. 129—165, Ljubljana 1933.
8	Številna krajevna ali ledinska imena nas opozarjajo na zamočvirjenost predelov ob Ložniei: npr. Založe, Podlog, Zalog, Medlog idr.
9	Osnovna dokumentacija je v mapi francisc. katastra za k. o. Vransko (št. 1198) v Državnem arhivu Slovenije v Ljubljani. Okrog leta 1825, ko je zabeleženo takratno zemljiško-posestno stanje, teče Merinca na območju k. o. Vransko še v številnih okljukih. Šele kasneje so z regulacijo izravnali njen tok. Te naknadne spremembe so tudi vrisane na osnovnem mapnem listu katastra iz leta 1825.
10	Prim.: Okvirna vodnogospodarska osnova porečja Savinje. Projekt. Izd. Nizke zgradbe. Tipkopis, Ljubljana 1960.
R. Vrečer: Savinjska dolina. S posebnim o žirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki. Žalec 1930. Prim. str. 205.
I n g. Lah: Ureditev vodnega režima v Spodnji Savinjski dolini. Savinjski zbornik I, Celje 1959. Prim. str. 290.
11	V. Jordan: Komunalna dejavnost v žalski občini. Savinjski zbornik I. Celje 1959. Glejte str. 326.
12	\ problematiko mlinarstva v Zadrečki dolini je že pred leti posegel D. Predan: Mlini. Kotnikov zbornik. Narodopisni zapiski z Gornjegraj-skega in Kozjanskega, str. 33—38. Celje 1956.
13	S. Kremenšek: Spreminjanje vaške kulture. Ob razstavi: »Včeraj in danes v Škocjanskih hribih«. Naši razgledi, XV, štev. 13 (348), str. 268 do 269. Ljubljana, 9. julija 1966.
14	Okvirno problematiko, ki razčlenjuje hidrogeografsko obeležje Spodnje Savinjske doline, so z različnih vidikov že obravnavali številni avtorji:
B.	Bukvič: Tehnično poročilo. Dipl. delo na Oddelku za gradbeništvo FAGG univerze v Ljubljani, 1957.
S. Ilešič: Rečni režimi v Jugoslaviji. Geografski vestn., XIX. str. 71—110, Ljubljana 1947.
I n g. F. L a h : Vodnogospodarska problematika Celjske kotline. Celjski zb. 1958, str. 256—262, Celje 1958.
I n g. F. Lah: O preskrbi s pitno vodo v celjskem okraju. Celjski zbornik 1959, str. 56—63. Celje 1959.
A. M e 1 i k : Mlini na Slovenskem. Geografski vestn., XXV, str. 3—26. Ljubljana 1953.
A. Melik: Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Ljubljana 1957, str. 596.
D. Meze: H geomorfologiji Voglajnske pokrajine in Zgornjega So-telskega. Geografski zbornik, VIII, str. 77—120. Ljubljana 1963.
I. Rakovec: Morfološki razvoj v območju posavskih gub. Geografski vestnik VIL str. 3—66, Ljubljana 1931.
J. Rihteršič: Porečje Bolske. Celjski zbornik 1960, str. 80—94, Celje 1960.
Povodenj okrog Celja junija 1954, Geografski vestnik XXVI. str. 3—58, Ljubljana 1934.
15	Vse tabele v tem poglavju so sestavljene na osnovi podatkov, ki mi jih je dal na razpolago Hidrološki oddelek Hidrometeorološkega zavoda SRS v Ljubljani, za kar se mu tudi ob tej priložnosti toplo zahvaljujem.
16	S. Ilešič, o. c., str. 81—82.
J. Orožen: o. c., str. 387—388.
18	Povodenj okrog Celja ..., str. 45—53.
19	Prim. M. N a t e k : Gomilsko. Hmeljarska vas v Savinjski dolini. Geografski zbornik Vil, Ljubljana 1962; str. 78.
20	Npr. Braslor.ška župnija se v zgodovinskih listinah imenuje »Marija na jezeru«. Iz tega moremo sklepati na takratno lego braslovškega naselja,

ko je stalo na terasi ob »mrtvem« okljuku, ali pa. da je še tedaj tekla Savinja ob vznožju mladopleistocenske terase. Prav tako domnevamo, da je bilo zahodno od Braslovč zamočvirjeno zemljišče, ki sta ga poplavljala tako Trebnik kakor Radigaj.
Pri Podvinu, že onstran Savinje so imeli okoličani Braslovč svojo gmajno. Kakor moremo po zgodovinskih virih sklepati, je do tega prišlo, ker je Savinja ob poplavah menjavala svojo strugo. Podobne pojave najdemo še na šempetrski gmajni.
Podrobnosti glejte: J. Orožen : o. c. str. 376 in 387.
J. Orožen: Gmajne na področju srednje Savinje in njenih potokih. Celjski zbornik 1937, Celje 1957. Prim. na str. 184—183.
R. V r e č e r : o. c., str. 35.
21 J. Orožen: Gmajne.... str. 156.
21	a To trditev opiram na izsledke proučevanja gradiva franciscejskega katastra iz let 1825—26 v Drž. arhivu Slovenije v Ljubljani.
22	Ze v jjrejšnjih stoletjih so bila opravljena na savinjskih potokih manjša regulacijska dela. Tako so npr. presekali rokav Bolske pri šeščah; trebili so strugo Ložnice in z nasipi utrjevali njena bregova, zaradi česar je prišlo tudi do bridkih sporov med tedanjimi fevdalci (med Schrotenbachom in baronom Migliom). Podrobnosti glejte v prispevkih:
J. Orožen: Preteklost Savinjske doline..., str. 387—388.
S. C v a h t e : Ob zaključku regulacijskih del na Savinji. Celjski zbornik 1961. Celje 1961; str 351.
F, Lah : 1958, o. c.; str. 257.
23	Kakšno je bilo vzdušja med Savinjčani v času regulacije Savinje, je na pripovedni način najlepše upodobil savinjski pisatelj J. Kač v povesti »Na novinah«, Ljubljana 1942.
Prim. še: B. Orožen: Savinjski pisatelj Janko Kač. Celjski zbornik 1958, Celje 1958; str. 116—118.
24	Prim. A. Me lik : Štajerska..., str. 460.
Tudi francisc. kataster nam nudi obilico gradiva o ledinskih imenih. Zato na vod imo samo nekatera najbolj značilna: k. o. Č r n i vrh: »lauka« = trav. + njiva; k. o. Grajska vas: »u zalogv« = trav. + njive; k. o. Sv. Kunigunda: »loca« = trav. ob Podsevščici. »sapotokam« = trav.; k. o. Vransko: »na lokach« = nj. in trav.; k. o. Ponikva: »loke« = trav. + gozd + nj., zaselek »Locke«; k. o. P aš k a vas: »v lokah«; k. o. Leveč: »loka«, »pod logom«, »lovnaki«; k. o. Sv. Peter : »pod logam«; k. o. Z a 1 o g : »locke«, »zalog« (2 krat!), »loko«; k. o. Sv. Lovrenc: »logg«; k. o. Petro v č e: »loka«; k. o. V. P i reši ca: »looke«; itd.
25	Prim.: P. Blaznik: Kolonizacija Selške doline. Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 118.
P. Blaznik: Bitenj. (Historično-geografska študija). Geografski vest-nik IV., str. 88—98, Ljubljana 1928.
P. Blaznik: Posestne razmere v Selški dolini. Geografski vestnik, X, str. 4—66, Ljubljana 1934.
A. Melik: Slovenija. Geografski opis. J., Splošni del. Ljubljana 1963; gl. stran: 383—384.
26	I n g. F. Lah: Ureditev vodnega režima v Spodnji Savinjski dolini. Savinjski zbornik I. Celje 1959; str. 289.
I n g. D. H o n z a k : Hidropedološka raziskovanja melioracijskega področja Godomlje in smernice za bodoče gospodarjenje. Savinjski zbornik I, Celje 1959. str. 302—303.
asa V francisc. katastru je pomotoma zapisano: Motnišnica se imenuje kot Bolska. V istem viru zasledimo, da pa je Bolska poimenovana z »Lotschitz Bach«.


43 A. Knez: Povečanje proizvodnje v zasebnih gozdovih celjskega okraja. Celjski zbornik 1963, Celje 1963. Prirn. str. 85—84.
Okvirna vodnogospodarska osnova porečja Savinje . . ., str. 87—90.
46	V žago so vgradili prvo vodno turbino že 1. 1897.
47	Gl.: A. Baš: Gozdni in lesni delavci na južnem Pohorju. Vodnik po razstavi. Ljubljana 1965. Prim. str. 4—6.
48	S. llošič: O pojmu resničnega »geografskega okolja«. Geografski obzornik IX, štev. 3-4. Ljubljana 1962, str. 25—25.
49	Primerjajte: I. Gams : Človek na zemlji Slovenjgraške kotline. Geografski zbornik 1, str. 33—74, Ljubljana 1952. Gl. str. 54—55.
D. Meze: Gornja Savinjska dolina. Dela 10 Inštituta za geografijo pri SAZU. Ljubljana 1966: gl. str. 152.
J. Titi: Socialno-geografska problematika koprskega podeželja. Koper 1965, gl. str. 91—94.
Priloženi karti je narisal Marko Zerovnik, kartograf Oddelka za geografijo filozofske fakultete v Ljubljani.
Slike pod štev. 1, 2, 5, 6, 7 so odtisnjene po klišejih iz Geografskega vest-nika, in sicer iz razprav:
A. Melik: Mlini na Slovenskem, GV XXV — 1953, str. 3—26, Li. 1955, slike 2, 5 in 7.
Fotografiji 1 in 6 pa sta bili objavljeni v razpravi: A. Melik in sodelavci: Povodenj okrog Celja, GV XXVI — 1954, str. 3—58, Lj. 1954. Objavo v Celjskem zborniku 1967 je odobril uredniški odbor Geografskega vestnika, glasila Geografskega društva Slovenije, za kar se mu najlepše zvahvaljujem.
CELJSKI ZBORNIK 196?
BORIS STROIISACK
AVTONOMNO PRAVO DELOVNIH SKUPNOSTI IN DELOVNI SPORI PRED SODIŠČI
I.
Samoupravni odnosi so se tudi na področju delovnih razmerij dokaj močno razvili. Nedvomno je, da se je kot posledica tega razvoja začela klasična pravna norma — zakon — vedno bolj umikati in prepuščati vedno več svojega »delovnega« področja novemu pravnemu viru, ki ga urejajo sami udeleženci delovnih razmerij, člani delovnih skupnosti — avtonomnemu pravu. Zunanji izraz avtonomnega prava so splošni akti delovnih skupnosti, to je statut kot najvišja oblika splošnega akta in pa nižji splošni akti, ki jih imenujemo v praksi pravilnike.1
Nedvomno je, da načenja tak razvoj avtonomnega prava vrsto problemov. Ustvarjalcem tega prava, članom delovnih skupnosti, odpira sicer ustvarjalne poti in jim daje široke možnosti, da lahko samostojno urejajo medsebojna razmerja, po drugi strani pa so tudi tej ustvarjalni poti postavljene meje. Postavlja jih zakon, v tem primeru temeljni zakon o delovnih razmerjih, (prečiščeno besedilo: Lir. 1. SFRJ št. 45/66 in zakon o spremembah temeljnega zakona o delovnih razmerjih. Ur. 1. SFRJ št. 52/66). Zakon ima vsaj ta namen, da zagotovi enoten razvoj samoupravnega prava na področju delovnih razmerij, zlasti tudi enakopraven položaj in s tem enakopravno zaščito delovnih ljudi v Jugoslaviji, ne glede na to. v kateri delovni organizaciji sodelujejo pri združenem delu. Prav to nasprotje, na eni strani čim večja samostojnost in možnost urejanja medsebojnih delovnih razmerij na svojevrsten, lastni delovni organizaciji prilagojen način, na drugi strani pa vezanost na temeljni zakon o delovnih razmerjih, očitno povzroča delovnim skupnostim težave.
Tu bi radi osvetlili probleme, ki jih poraja formiranje novega prava med delovno organizacijo in med sodišči kot organi, ki naj varujejo pravice delovnih ljudi, izvirajoče iz delovnih razmerij, pa naj imajo te pravice svoj izvor v temeljnem zakonu o delovnih razmerjih ali pa v avtonomnem pravu. Te probleme poraja dejstvo, da nova vsebina pravic iz dela in po delu, ki nastajajo v avtonomnem pravu, nima ust rez-


Zanimiv je nadalje pregled, ki nam pokaže, katere pravice delavci največ uveljavljajo v delovnih sporih.
Od 83 vloženih tožb v letu 1966 so se tožbeni zahtevki nanašali na
naslednje zahtevke:
50 zahtevkov je izpodbijalo veljavnost izključitve delavca iz delovne skupnosti (zaradi kršitve delovne dolžnosti), 25 tožbenih zahtevkov je bilo vloženih zaradi nezakonitega prenehanja dela proti delavčevi volji, 22 tožbenih zahtevkov je uveljavljalo pravico do osebnega dohodka, 4 tožbeni zahtevki so izpodbijali veljavnost razporeditve na drugo delovno mesto, en tožbeni zahtevek se je nanašal na nezakonitost razpisa prostega delovnega mesta, 1 tožbeni zahtevek se je nanašal na vrnitev delovne knjižice, 1 tožbeni zahtevek se je nanašal na prenehanje vodilne funkcije delavca, en tožbeni zahtevek pa na uveljavitev pravice do dopusta.
Iz tega pregleda je očiten visok odstotek zahtevkov zaradi izključitve iz delovne skupnosti (36 %), nadalje zaradi prenehanja dela proti delavčevi volji (27 %), kakor tudi zaradi osebnega dohodka (26 %). Navedene tri kategorije delovnih sporov zavzemajo skoraj 90 % vseh delovnih sporov. To pa so področja pravic delavcev, ki morajo biti po temeljnem zakonu o delovnih razmerjih vsa urejena s statutom, kakor tudi z nižjimi splošnimi akti.
Prav zato bomo svojo pozornost usmerili na probleme avtonomnega prava, na probleme razmerja med delovno organizacijo in sodiščem, ki nastane zaradi delovnega spora, in slednjič nekatere pravne probleme v delovnih sporih pred sodišči.
111.
Če štejemo, da morajo delovne skupnosti urejati svoja delovna razmerja šele od aprila 1965 dalje (od uveljavitve temeljnega zakona o delovnih razmerjih, Ur. 1. SFRJ št. 17/65, prečiščeno besedilo št. 45/66), da so torej na začetku poti k urejanju samoupravljanja tudi na področju delovnih razmerij, lahko ocenimo, da so delovne skupnosti zadovoljivo opravile to težko nalogo.
Položaj se je izboljšal predvsem v letu 1966. tako da ima po zelo približnih ocenah na področju občine Celje približno 60 % delovnih skupnosti že sprejete potrebne splošne akte.3 Občinska skupščina v Celju je tudi priporočila, naj tiste delovne skupnosti, ki še nimajo splošnih aktov, te čimprej sprejmejo.
Težave imajo predvsem manjše delovne skupnosti. Če že ne drugje, je težava vsaj v tem, da manjša delovna skupnost težje sestavi splošni akt. ker nima ustreznih strokovnjakov. S sprejemanjem splošnih aktov zaostajajo tudi tiste delovne skupnosti, ki vsaj glede delovnih razmerij »životarijo«, ker jim ne grozi kak hujši pretres. Če pa taki delovni skupnosti grozi delovni spor. bodisi pred svojimi organi ali celo pred sodiščem, tedaj se organi upravljanja v taki delovni skupnosti podvizajo, in sestavijo splošni akt.

Zato ne smemo biti preveč optimistični. Še posebej zato ne, ker je temeljni zakon o delovnih razmerjih naložil vsem delovnim skupnostim, da morajo urediti delovna razmerja s statutom ali drugim splošnim aktom in jih uskladiti s temeljnim zakonom o delovnih razmerjih najkasneje do 31. decembra 1966 (1. odst. 151. čl. prečiščenega besedila temeljnega zakona o delovnih razmerjih).
Tudi sprejeti splošni akti dostikrat niso zadovoljivi. V mnogih splošnih aktih je mogoče opaziti, da uporabljajo terminologijo iz prejšnjega zakona o delovnih razmerjih, da svojih izhodišč niso prikrojili načelom, ki jih je postavil sedaj veljavni temeljni zakon o delovnih razmerjih. Predvsem pa je razvidno, da se splošni akti posameznih delovnih skupnosti bistveno ne od mikajo od ustaljenega kalupa, veljavnega za večino splošnih aktov delovnih skupnosti. V splošnih aktih manjka predvsem tisto bistveno, za kar naj bi bili splošni akti sprejeti, namreč posebnosti (seveda urejene v okviru zakonitih določil), ki jih zahtevajo organizacija dela v posamezni delovni organizaciji, njen delovni proces itd.
A sprejete splošne akte se mnogokrat vrinejo tudi različne nezakonitosti. lako npr. nekateri splošni akti pooblaščajo posameznika, predvsem direktorja, da lahko izda ugotovitveno odločbo o izključitvi delavca iz delovne skupnosti brez ustreznega sklepa kolektivnega organa; zasledili smo določbe o kolektivni odgovornosti delavcev za povzročeno škodo, ne glede na njihovo krivdo. Take določbe smo opazili zlasti pri splošnih aktih trgovskih delovnih organizacij. Splošni akti imajo mnogokrat tudi pomanjkljiva določila o postopku zaradi ugotavljanja kršitev delovnih dolžnosti, kar po nepotrebnem povzroča delovne spore. Tako smo npr. opazili, da so splošni akti podaljševali zakoniti 6 mesečni zastaralni rok na eno leto (3. odst. 88. čl. prečiščenega besedila temeljnega zakona o delovnih razmerjih).
Ob pregledovanju splošnih aktov ne moremo mimo temeljne ugotovitve, da so povečini presplošni, da dostikrat presegajo zakonite okvire in da premalo upoštevajo posebnosti svoje delovne organizacije. Vse to pa kaže, da splošni akti niso sestavljeni dovolj strokovno.
Sploh opažamo pomanjkanje strokovnosti pri urejanju delovnih razmerij, bodisi s splošnimi bodisi s konkretnimi akti. Na ustreznih delovnih mestih v delovnih organizacijah ne delajo strokovnjaki. Tako smo npr. registrirali delovno organizacijo, ki ima zaposlenih preko 1.000 delavcev, pa opravlja v njej pravno službo in sploh službo za delovna razmerja nestrokovnjak. Ta problem je še bolj pereč v manjših delovnih organizacijah.
Sodišča ne gredo molče mimo teh nepravilnosti, ki jih srečujejo v splošnih aktih delovnih skupnosti. Če se delovni spor konča s sodbo, sodišče opozori prizadeto delovno organizacijo na nezakonitosti v splošnem aktu že v sami obrazložitvi sodbe. Prav tako sodišča opozarjajo delovne organizacije z različnimi neformalnimi opozorili.
13 Celjski zbornik
195
Sodišča ugotavljajo, da so delovne organizacije taka opozorila, bodisi v sodbah bodisi neformalna v večini primerov upoštevale in da so ob takih opozorilih spremenile svoje splošne akte oziroma jih prilagodile zakonu.
Kljub temu pa sodišča trdijo, da so v mnogih primerih taka opozorila premalo učinkovita. Pomanjkanje učinkovitosti je največkrat v tem, ker za taka opozorila izve le prizadeta delovna skupnost, ne pa tudi druge, ki bi jim tako opozorilo prav tako koristno služilo; ali pa izve za tako opozorilo ozek krog ljudi, navadno vodilnih, ne pa celotna delovna skupnost.
Zato se sodišča zavzemajo za to. da bi morala začeti s predlogi za oceno ustavnosti posameznih splošnih aktov pred ustavnim sodiščem.
V	letu 1966 na področju navedenih sodišč ni bilo primera, da bi kakšno sodišče sprožilo spor za oceno ustavnosti splošnega akta. Vsa sodišča pa so si enotna v tem, da bi taki primeri bili, če bi imel že sam razpravljajoči senat v delovnem sporu tudi formalno pravico, da sproži spor o ustavnosti splošnega akta. Taka iniciativa razpravljajočega senata bi namreč zavrgla pogosti pomislek pred prevelikim formalizmom ob sami sprožitvi spora o ustavnosti splošnega akta. Pogostejše sodelovanje ustavnega sodišča pri oceni ustavnosti splošnih aktov pa bi vsekakor predstavljal močno vzpodbudo tudi drugim delovnim organizacijam, ki niso neposredno udeležene pri konkretnem delovnem sporu. Tak način bi pripomogel pri izboljšanju kvalitete splošnih aktov.
IV.
Ob uporabi splošnih aktov v delovni organizaciji kot tudi v delovnem sporu pred sodiščem naletimo na nadaljnji problem, da namreč delavci niso dovolj seznanjeni s splošnimi akti svoje delovne skupnosti. Mislimo, da je ta problem ostrejši od tega. da nekateri splošni akti niso zakoniti. Dejstvo, da delavci niso seznanjeni s splošnimi akti svoje delovne skupnosti, daje največ možnosti za najrazličnejša izigravanja v delovni organizaciji. Izkušnje namreč kažejo, da se razvijajo pravice in dolžnosti delavcev mnogokrat mimo splošnih aktov. V taki situaciji pa postanejo splošni akti v delovni organizaciji lc goli formalizem in izgubijo svoj smisel.
V	delovnih organizacijah se npr. ne spoštuje določilo 27. čl. temeljnega zakona o delovnih razmerjih, po katerem mora delovna skupnost poskrbeti, da se delavec ob napotitvi na delo na določeno delovno mesto natančneje seznani z organizacijo in delovanjem samoupravljanja v delovni skupnosti in z njenimi splošnimi akti.
Zanimiv pa je podatek, da so delavci še vedno bolje seznanjeni s splošnimi akti v manjših delovnih organizacijah, v tistih, kjer je zaposlenih od 50 do 100 delavcev. Čim večja pa je delovna organizacija, tem manj so njeni delavci seznanjeni s splošnimi akti.
I ako stanje je eden od vzrokov, da delavci ne morejo uveljavljati svojih pravic iz dela in po delu, saj niso niti seznanjeni z njimi. Po drugi strani pa tako stanje v samem delovnem sporu pred sodiščem postavlja delavca v manj ugoden položaj, kot ga ima nasprotna stranka, saj se skoraj v vseh primerih dogaja, da predstavnik delovne organizacije pozna splošni akt, delavec pa ne.
Dejstvo, da delavci premalo poznajo svoje splošne akte oziroma jih sploh ne poznajo, je tudi vzrok, da ni več delovnih sporov pred sodišči.
Ne samo delovne skupnosti oz. njeni organi, tudi sindikalna organizacija vse premalo deluje na tem izredno pomembnem področju.
Prav na tem področju je potreben bistven premik. Če siplošni akti ne bodo zaživeli, če z njimi ne bodo seznanjeni vsi člani delovne skupnosti. grozi nevarnost, da bodo splošni akti postali v delovni organizaciji goli formalizem, da ne bodo živeli z delovno organizacijo in da bodo sčasoma pomenili tudi oviro za njen nadaljnji razvoj.
Ena najvažnejših nalog v prihodnjem obdobju mora biti. da bodo delovne skupnosti približale splošne akte svojim članom. Pri tej akciji mora imeti sindikalna organizacija odločujočo vlogo.
V.
Z vprašanjem, kako so člani delovne skupnosti seznanjeni s svojimi splošnimi akti. pa je zvezano tudi vprašanje praktične uporabe splošnih aktov v delovni organizaciji. Kadar pride do delovnega spora, delovna organizacija sicer uporablja splošni akt, mnogokrat pa se dogaja, da delovna organizacija kljub sprejetemu splošnemu aktu neposredno uporablja temeljni zakon o delovnih razmerjih. Ni malo primerov, da delovna organizacija sicer sprejme splošni akt, ki je celo vzoren. Ko pa je splošni akt sprejet, je delo zanjo končano. Svojih članov ni seznanila s splošnim aktom, ni ga spremljala, v sporu, ki je nastal s članom delovne skupnosti, pa je na splošni akt sploh pozabila in je neposredno uporabila zakon.
Res je sicer, da splošni akti še nimajo za seboj daljše življenjske dobe, kljub temu pa niso redki primeri, ko delovne organizacije svojih že sprejetih splošnih aktov ne prilagajajo novim situacijam, ki nastajajo zaradi drugačnih gospodarskih razmer.
Izkušnje iz delovnih sporov pred sodišči nas pripeljejo do presenetljive ugotovitve, da lastnih splošnih aktov ne poznajo niti posamezni delavci, člani delovne skupnosti, niti delovne organizacije kot celote oziroma njihovi organi upravljanja. V delovne organizacije še ni prodrlo prepričanje, da je splošni akt zakon. V dvoumnih primerih delovna organizacija še vedno išče povečini rešitev v samem zakonu, ne pa v splošnem aktu. Na tak način prihaja do nevarne dvotirnosti v delovnih organizacijah — na eni strani reševanje sporov na podlagi splošnega akta, na drugi strani pa reševanje sporov na podlagi samega zakona.
Delovne organizacije zlasti ne upoštevajo določila 4. člena temeljnega zakona o delovnih razmerjih, po katerih mora biti delovno mesto določeno v splošnem aktu. Če je delovno mesto določeno v splošnem aktu in če pride do ukinitve delovnega mesta, mora biti torej ustrezno spremenjen splošni akt, s katerim je to delovno mesto ustanovljeno, ne zadostuje le sklep ustreznega organa upravljanja, npr. sklep delavskega sveta.
Vzroki za to, da splošni akti niso takšni, kot bi morali biti, niso samo v objektivnih ovirah, mnogo je tudi subjektivnih ovir. Delovne organizacije sprejemajo splošne akte dostikrat zato, da zadostijo zakonu, ne pa zato, ker bi jili k temu silila potreba.
VI.
Eden izmed vzrokov, da so mnogi splošni akti nezakoniti (seveda ne v celoti, pač pa posamezne določbe) in nadalje, da ne spremljajo pogojev, v katerih se delovna organizacija razvija, je tudi ta, da pristojni upravni organi občinskih skupščin premalo spremljajo problematiko avtonomnega prava v delovnih organizacijah.
Funkcija občinskih skupščin se je na tem področju končala s tem, da so v okviru svojih statutarnih komisij dale pripombe na statute delovnih organizacij, ali pa je šla mimo postopka ob sprejemanju statuta. Upravno-kazemski postopki zoper odgovorne osebe v delovnih organizacijah ali zoper delovne organizacije, zaradi katerega izmed prekrškov, navedenih v 142. do 145. čl. temeljnega zakona o delovnih razmerjih pa so zelo redki. Tako je npr. občinska skupščina v Celju imela v letu 1965 7, v letu 1966 pa 15 takih postopkov.4
Vzrok, da ni več takih postopkov, je tudi v tem, ker pristojnost upravnih služb za delovna razmerja ni enotno urejena. Statuti občin so namreč upravne pristojnosti glede delovnih razmerij dali različnim organom. Tako je npr. pri eni občini pristojna za upravne zadeve iz delovnih razmerij komisija za prošnje in pritožbe, pri drugi občini pa je pristojen za te zadeve oddelek za gospodarstvo, nato je spet ta pristojnost dana oddelku za splošno-upravne zadeve itd.
Do takih neurejenosti v pristojnosti upravnih služb na področju delovnih razmerij je prišlo po našem mnenju zato, ker temeljni organ, ki bi moral spremljati ta področja, to je inšpekcija dela, po temeljnem zakonu o delovnem razmerju, nima več odločujočih pristojnosti, oz. ima le posredovalno vlogo, ko že pride do delovnega spora pred sodiščem (125. člen prečičšenega besedila temeljnega zakona o delovnih razmerjih).
Delokrog navedenih upravnih organov v delovnih razmerjih se v najboljšem primeru razširja le na konkretne intervencije v posameznih zadevah, pa še te so največkrat popolnoma neformalne, običajno tele-fonične, močnejših posegov pa tako razbiti upravni organi ne zmorejo.
Vsekakor bi bilo potrebno okrepiti upravno službo, zlasti pristojnost inšpekcije dela naj bi se poenotila na ta način, da bi bile inšpek-
cije dela pristojne ne samo za zadeve iz varnosti pri delu, pač pa tudi za varstvo pravic iz dela. Zato naj bi dobila inšpekcija dela možnost uvesti upravno-kazemski postopek zaradi prekrškov, navedenih v citiranih členih temeljnega zakona o delovnih razmerjih.
VIL
Če obravnavamo razmerje med delovno organizacijo in sodiščem v luči delovnih sporov, ne moremo mimo vprašanja, kako delovne organizacije izvajajo pravnomočne sodne odločbe, ki so jih sodišča izdala v delovnih sporih.
Pri realizaciji sodnih odločb na območju, ki ga obravnavamo, ni bilo kakih posebnih spornih problemov. Običajno je, da ima pravnomočna sodba tolikšno avtoriteto, da jo delovna organizacija tudi izvede.
Kljub temu pa niso redki primeri, ko poskuša delovna organizacija delavčevo pravico, priznano s pravnomočno sodno odločbo, izigrati. Tak postopek delovne organizacije ima mnogokrat zlasti ta namen, da se odgovorni organi opravičijo pred kolektivom zaradi izdane nezakonite odločbe in zato vztrajajo vse do konca pri svojih stališčih.
Tako sta bila v letu 1966 na področju obravnavanih sodišč le dva izrazita primera, ko se je delovna organizacija branila izvršiti pravnomočno sodno odločbo. V enem primeru je občinsko sodišče dovolilo izvršbo sodbe na ugotovitev, da je delovno razmerje prenehalo nezakonito in da je zato odločba neveljavna, s tem, da je prizadeti delovni organizaciji v izvršbi zagrozilo z denarno kaznijo. Vendar pa do izterjave denarne kazni ni prišlo, ker se je delovna organizacija nazadnje uklonila in sprejela delavca nazaj na delo.
V drugem primeru pa je poskušala prizadeta delovna organizacija izigrati pravnomočno sodno odločbo, da je dolžna sprejeti delavca nazaj na delo. na tak način, da prizadetemu delavcu ni hotela izplačati osebnega dohodka. Delavec je zato moral vložiti novo tožbo in mu je del ovna organizacija šele na podlagi sodbe izplačala zaostali osebni dohodek.
Kljub navedenima primeroma in kljub nekaterim drugim skritim oblikam poskusov izigravanja sodnih odločb pa vendarle lahko na splošno ugotovimo, da delovne organizacije spoštujejo pravnomočne sodne odločbe v delovnih sporih.
VIII.
Če naj bo delovni spor pred sodiščem smotern. tako za delavca,, kot za delovno organizacijo, mora biti kratek. Čeprav imajo delovni spori prednost pred drugimi spori, pa je gotovo, da bi morali biti ti spori še krajši.
Raziskava Inštituta za javno upravo in delovna razmerja5 je pokazala, da so v letu 1965 trajali delovni spori takole:
v roku enega meseca je bilo rešeno 28 %, v roku enega ali dveh mesecev 37 %, v roku od dveh do štirih mesecev 30 %, od štirih mesecev dalje pa 5 % vseh delovnih sporov. Položaj na območju občinskih sodišč v Celju, Šoštanju. Žalcu, Slov. Konjicah in Šmarju pri Jelšah ni bistveno drugačen, kakor kažejo sodne statistike, in se tudi v letu 1966 ni bistveno zboljšal.
Vzrokov za takšno razmeroma dolgotrajno reševanje sicer občutljivih delovnih sporov je prav gotovo več. Tu bomo obravnavali le enega, ki med drugim nazorno kaže na neusklajenost materialnega in formalnega delovnega prava, kakor srno nakazali že v uvodu. Prizadeta delovna organizacija namreč ne predloži sodišču pravočasno splošnih aktov, na katere se opira tožbeni zahtevek. Sodišča v delovnih sporih zahtevajo od tožene delovne organizacije, da predloži splošni akt, saj tega od delavca niti ne more zahtevati, ker v večini primerov ne bo v njegovi moči, da bi ga sodišču oskrbel. Delovne organizacije pa mnogokrat odlašajo, ne pošiljajo sodišču pravočasno splošnih aktov, ali pa odredbo sodišča izigravajo na tak način, da posamezne splošne akte po šil ja jo p o stop orna.
Za uspešno reševanje delovnega spora pa je potrebno, da sodišče že od vsega začetka delovnega spora razpolaga s splošnim aktom prizadete delovne organiazcije, saj je ta splošni akt temeljni pravni vir za rešitev spora.
Sedanji zakon o pravdnem postopku pa sodišču ne daje dovolj možnosti, da bi od delovnih organizacij pravočasno dobilo na razpolago njihove splošne akte. Določila zakona o pravdnem postopku glede dokaznih predlogov v tem pogledu namreč niso uporabna, saj splošnega akta ni mogoče enačiti z dokazom. Pravdno stranko namreč ni mogoče prisiliti, da predlaga določene dokaze in če jih ne bo predlagala, jo bo zadela sankcija še s tem, ker bo prišla do izraza v dokazni oceni sodbe.
Zato bi bilo potrebno določiti za predložitev splošnih aktov drugačna pravila. Ena izmed možnosti je v tem, da bi sodišče z redovnimi kaznimi (303. čl. zakona o pravdnem postopku) prisililo delovno organizacijo, da pravočasno predloži splošni akt. Vsekakor pa je to le začasna možnost, ki jo predvideva sedanji zakon o pravdnem postopku, vendar pa bo treba prej ali slej sprejeti zakon, ki bo ustrezneje urejal postopek v delovnih sporih.
IX.
Očitno je, da pravna pomoč delavcem pri uveljavljanju njihovih pravic iz dela in po delu ni urejena. Poleg nakazanih je to eden naj-ostrejših problemov pri uveljavljanju novih odnosov v delovna razmerja, ki jih je uvedel temeljni zakon o delovnih razmerjih.
Posledica takega stanja je, da delavci niso seznanjeni s svojimi pravicami in dolžnostmi, ki izvirajo iz dela. Že prej smo omenili, da je pogost pojav, ko delavci ne poznajo splošnih aktov svojih delovnih
skupnosti, še manj pa poznajo ustrezna zakonita določila, na katera bi oprli uveljavljanje svojih pravic. Nadaljnja posledica pa je, da se delavci ne poslužujejo zakonitih poti pri uveljavljanju svojih pravic. Tako je splošno znano, da delavci iščejo zaščito svojih pravic mnogokrat pri predstavniških in političnih organih, ne pa po redni pravni poti. Nadaljnja posledica takega stanja je pa najmanj ta, da delavci ne ugovarjajo odločbam, ki jih izdajajo delovne organizacije glede njihovih pravic in dolžnosti po redni pravni poti. mnogokrat pa se tudi dogaja, da del avci zamujajo roke za ugovore proti takim odločbam.
Delno smo že nakazali vzroke za tak položaj. Temeljni vzrok za tak položaj pa vidimo v dejstvu, da še vedno ni urejena pravna pomoč delavcem v uveljavljanju pravic iz dela. V sistemu pravne pomoči ni enotnega organa, ki bi se posebej ukvarjal s problematiko delovnih sporov. Kot smo že omenili, ni enotne organizacije upravnih organov, kar spet razbija učinkovitost pravne pomoči delavcem. Prav tako smo omenili, da tudi sindikat kot organizacija ni dovolj aktiven pri pravni pomoči. Vloga sindikalnih organizacij je pri zaščiti delavčevih pravic še vse premalo konkretizirana. Vendar pa so mnoge delovne organizacije že same sprevidele, da je potrebno situacijo izboljšati. Tako nekatere delovne organizacije iščejo ustrezne strokovnjake, ki bi pozorneje in z večjo zavzetostjo, zlaisti pa z večjo strokovnostjo spremljali delavčev položaj v delovni skupnosti. Tudi na področju sindikalne organizacije je čutiti premike.
To so prvi poskusi kako v praksi uveljaviti zaščitno vlogo sindikatov pri uveljavljanju delavčevih pravic iz dela in po delu. Vsekakor so ti poskusi pohvalni, vendar pa mora biti po našem mnenju razvoj hitrejši. Rešitev tega vprašanja vidimo le v ustreznih spremembah statutov posameznih sindikatov in sicer v tem smislu, da bi imel vsak član sindikata pravico zahtevati, da ga njegov sindikat strokovno zastopa v delovnem sporu. Le na tak način bi prišla do polnega izraza zaščitna funkcija sindikata.
Zaščitna funkcija sindikata pa bi bila okrepljena tudi v primeru, če bi ob nadaljnji spremembi temeljnega zakona o delovnih razmerjih dobila sindikalna organizacija tudi aktivno legitimacijo za sprožitev delovnega spora. V mnogih primerih namreč ugotavljamo, da delavec ne sproži delovnega spora zato, ker se boji posrednih ali celo neposrednih posledic. Posledice ga lahko zadenejo pri pravdnih stroških, pa tudi pri najrazličnejših izigravanjih njegovih pravic, tudi če bi z delovnim sporom uspel. Mnogokrat je delavec, ki je v delovnem sporu, v neenakem položaju z delovno organizacijo. Za delovno organizacijo kot toženo stranko običajno stoji ves strokovni aparat, ki lahko pomaga predstavniku, ki se je spustil v spor. Po drugi strani pa je mnogokrat delavec kot tožnik sam. Tu bi moral delavcu pomagati sindikat. Nadaljnji razlog. ki govori za to, da naj bi imela sindikalna organizacija aktivno legitimacijo pri delovnem sporu, je tudi ta, ker je mnogo primerov, ko
sodna odločba v delovnem sporu ne rešuje samo konkretnega razmerja med delavcem in delovno organizacijo, pač pa v mnogih primerih taka sodna odločba pomeni načelni odgovor za vrsto podobnih primerov v drugih delovnih organizacijah.
X.
Ze večkrat smo omenili, da materialno pravo delovnih razmerij ni dobilo svojega adekvatnega izraza v formalnem pravu, v pravu, ki ureja uveljavljanje (način, postopek itd.) pravic iz dela in po delu. Ta neustreznost je končno razumljiva, če imamo pred očmi dejstvo, da je bil zakon o pravdnem postopku, ki ureja med drugim tudi postopek v delovnih sporih, sprejet v času, ko je veljal še prejšnji zakon o delovnih razmerjih. Koncepti delovnih razmerij, ki jih je uveljavil prejšnji zakon o delovnih razmerjih, so se morali odražati tudi v formalnem postopku, ki ga je urejal zakon o pravdnem postopku.
Tako je moralo priti do nasprotij: temeljni zakon o delovnih razmerjih je po ustavi postavil bistveno drugačne koncepte delovnega razmerja, oblika za uveljavljanje pravic iz delovnih razmerij pa je ostala stara: zakon o pravdnem postopku po uveljavitvi temeljnega zakona o delovnih razmerjih ni bil ustrezno spremenjen.
Gotovo je, da zakon o pravdnem postopku ne rešuje zadovoljivo postopka iz delovnih razmerij. Določila 415. do 417 čl. zakona o pravdnem postopku so le deklarativna in v bistvu ne spreminjajo siceršnjih načel postopka. Na tak način obravnavamo delovne spore po klasičnem formalnem postopku, ki sicer velja in je prikrojen za premoženjskopravne spore. Delovni spor pa ima toliko drugih elementov, poleg premoženjskopravnih še statusne, da ga ni mogoče obravnavati kot čisti premoženjski spor.
Našteli borno samo nekaj takih pomanjkljivosti, za katere mislimo, da zakon o pravdnem postopku ne daje zanje ustrezne rešitve, v tem pa tudi vidimo že večkrat omenjeno neskladnost med formalnim in materialnim pravom delovnih razmerij:
1. Sporno vprašanje, ki ima lahko tudi praktične posledice, je že to, kdaj dobi spor med delovno organizacijo in delavcem značaj delovnega spora. To vprašanje je pomembno vsaj zaradi plačila oz. zaradi oprostitve sodnih taks itd.
Iz 1. odst. 124. čl. prečiščenega besedila temeljnega zakona o delovnih razmerjih izhaja, da je delovni spor le tisti, ki ga sproži delavec proti delovni organizaciji, če mu je bila z dokončno odločbo kršena pravica.
Po našem mnenju pa je treba to določilo razlagati širše. Delavec namreč lahko uveljavlja svoje pravice tudi v postopku, ki ga ni sprožil sam. To razlago dopušča tudi 127. člen prečiščenega besedila temeljnega zakona o delovnih razmerjih, ki govori, da v postopku za uveljavljanje pravic iz dela v delovni organizaciji delavec ne plačuje upravnih in sodnih taks. Iz tega določila torej ni mogoč sklep, da je
delavec oproščen plačila sodnih taks le takrat, če je sam sprožd delovni spor. Razen tega pa ima vsebina delovnega spora značilnosti »medsebojnih« razmerij, v katerih člani delovnih skupnosti »medsebojno« določajo dolžnosti in pravice, ki izvirajo iz združenega dela. Vse navedeno govori za stališče, da delovni spor ni samo tisti, ki ga pred sodiščem sproži delavec zaradi uveljavitve svojih pravic, pač pa tudi spor, ki ga sproži delovna organizacija in katerega vsebina sr> delovna razmerja, ki izvirajo iz združenega dela v delovni organizaciji. Na to sicer pomembno vprašanje sedanji zakon o pravdnem postopku ne daje odgovora.
2. Nevzdržno je stanje, da je pristojnost sodišča v delovnem sporu odvisna od ocene vrednosti spornega predmeta. Pri tem ni nobenih meril, po katerih naj tožeča stranka oceni vrednost spornega zahtevka. Na tak način prihaja do anomalij, ko sta dva podobna zahtevka popolnoma različno ocenjena. Ne glede na to. da tako stanje povzoča določene pravne posledice (od ocene spora je na primer odvisna pristojnost sodišča, odvisna je višina takse. odv. tarifa itd.), po našem mnenju tako stanje povzroča tudi nezaupanje delavcev do sodišča, saj ne morejo razumeti takega stanja.
5. Sodišča ugotavljajo, da je omejitev revizijskega postopka (568. čl. zakona o pravdnem postopku) najbolj prizadela spore iz delovnih razmerij. Prvi zakon o stanovanjskih razmerjih je imel določilo, da je dopustna revizija ne glede na vrednost spornega predmeta (po takratnih določilih zakona o pravdnem postopku), in sicer zato, da bi ob novi zakonski materiji prišli do enotne sodne prakse. Praksa kaže, da bi bila potrebna tudi v primeru temeljnega zakona o delovnih razmerjih enaka ureditev.
4. Še vedno je odprt problem sodnih taks v delovnih sporih. Delavec je sicer oproščen plačila sodnih taks v delovnem sporu za svoje vloge (127. čl. prečiščenega besedila temeljnega zakona o delovnih razmerjih) problem pa nastane takrat, ko delavec delovni spor zgubi in mora v obliki pravdnih stroškov povrniti sodne takse, ki so nastale nasprotni stranki. Včasih nastanejo delavcu občutni stroški.
Po našem mnenju bi bilo treba ustrezno določilo 127. čl. prečiščenega besedila temeljnega zakona o delovnih razmerjih razlagati strogo, to je tako, da bi bil delavec v vsakem primeru oproščen plačila sodnih taks, torej tudi takrat, kadar delavec s svojim zahtevkom ne bi uspel. Namen oprostitve plačila sodnih taks vidimo v tem, da delavcu odstrani strah pred negativnim izidom delovnega spora. Tak namen pa je izjalovljen, če se plačilo sodnih taks skrije za povrnitev pravdnih stroškov, v katerih so zajete sodne takse.
Sploh se v delovnih sporih vedno bolj odpira problem, ali sedanja določila zakona o pravdnem postopku glede plačila pravdnih stroškov ustrezajo delovnim sporom. Niso redki primeri, ko sicer delavec s svojim tožbenim zahtevkom ne uspe, vendar pa sodišče v takem delovnem sporu kljub temu opozarja delovno organizacijo na posamezne nepravilnosti in se v mnogih primerih izkaže, da je bil tak
delovali spor potreben, kljub temu, da delavec s svojim zahtevkom ni uspel. Pa vendar mora delavec povrniti pravdne stroške, ne samo zastopniške stroške nasprotne stranke, tudi svoje pravdne stroške, kakor tudi pravdne stroške, ki so nastali zaradi plačila sodnih taks nasprotni stranki. Prav taka rešitev pa je ena od bistvenih ovir, da delavci ne vlagajo več tožb za uveljavljanje pravic iz dela.
Tudi v tem primeru je jasno, da določila zakona o pravdnem postopku, ki so prikrojena predvsem za premoženjskopravne spore, niso ustrezna za delovne spore. Zato bi bilo potrebno v delovnih sporih urediti drugačen pravni režim glede plačila pravdnih stroškov kot pa pri premoženjskopravnih sporih. Sodišča bi morala imeti v tem pogledu več pooblastil, vsaj toliko, kolikor jih imajo glede odločbe o povrnitvi pravdnih stroškov v statusnih sporih (409. in 412. čl. zakona o pravdnem postopku). Sodišča naj bi odmerjala pravdne stroške v delovnih sporih ne samo po kriteriju uspeha tožbenega zahtevka, pač pa po širšem kriteriju, potrebnosti delovnega spora, po premoženjskih razmerah delavca in podobno.
5.	Omenili smo že, da sodiščem dela velike težave dejstvo, da prizadete delovne organizacije sodiščem ne predlagajo pravočasno svojih splošnih aktov. Zato bi bilo treba v ustrezni formalni postopek sprejeti posebno sankcijo, ki bi zadela delovno organizacijo, če ne bi pravočasno predložila splošnega akta.
6.	Postopek, ki bi urejal reševanje delovnih sporov pred sodiščem, bi moral biti kompromis med načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka in načelom iskanja materialne resnice. Navajanje novih dejstev in novih dokazov bi bilo treba omejiti na določeno fazo postopka.
7.	Sindikalni organizaciji bi bilo treba omogočiti, da nastopi v delovnem sporu kot pravdna stranka.
8.	Po našem mnenju ni mogoče zagovarjati stališča, da lahko v delovnih sporih sodi tudi sodnik posameznik. Načelo individualnega sojenja bi bilo v nasprotju z načelom kolektivnega odločanja, ki ga je uzakonil temeljni zakon o delovnih razmerjih. Mislimo, da tudi sedanji zakon o pravdnem postopku daje dovolj osnove za stališče, da že sedaj sodnik posameznik ne more soditi v delovnih sporih. Delovni spor ni premoženjskopravni spor in kot takega ga obravnava tudi 1. člen zakona o pravdnem postopku.
9.	Potrebna bi bila ustreznejša določila glede zastopanja pravdnih strank v delovnem sporu. V mnogih primerih ugotavljamo, da je delavec v delovnem sporu kot tožnik brez strokovnega zastopanja, delovna organizacija pa ima zastopnika. Sodišča ugotavljajo, da v sporu za uveljavljanje delavčevih pravic nikoli ne pride do take ostrine, če zastopa toženo organizacijo odvetnik, kot pa če jo zastopa njen direktor. Ob takem zastopanju pride do izraza težnja za vsako ceno upravičiti sicer nezakonito odločbo, ki je predmet spora. Kadar je delavec v delovnem sporu sam, brez zastopnika, ga sodišče opozarja na uveljavljanje njegovih pravic v skladu z 10. členom zakona o pravd-
nem postopku. Niso pa redki primeri, ko je nasprotna stranka ugovarjala, češ da sodišče na tak način favorizira delavca v delovnem sporu.
Nanizali smo le nekaj primerov, kako priliaja do izraza neusklajenost formalnega in materialnega prava pri uveljavljanju delavčevih pravic, ki imajo svoj izvor v delovnem razmerju. Že ti primeri pa gotovo kažejo na nujno potrebo, da zakonodaja čimprej uredi ta neskladja.
Seveda bi bili preozki, če bi zagovarjali stališče, da je treba urediti le »klasične« pravice iz delovnega razmerja; prav nič pa še nismo storili, da bi formalno pravo prikrojili novim pravicam, ki jih daje delavcu ustava in temeljni zakon o delovnih razmerjih, namreč kako delavec uveljavi v primeru spora svoje samoupravljalske pravice, na primer pravico do sodelovanja pri kreiranju splošnega akta.
Tu so naši teoretiki in praktiki še na začetku poti.
VIRI
1.	Temeljni zakon o delovnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 43/66 (prečiščeno besedilo) in št. 52/66.
2.	Zakon o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/57, 52/61, 12/65.
3.	Uveljavljanje pravic delavcev v delovnem razmerju, povzetek raziskovalne naloge, izdal Inštitut za javno upravo in delovna razmerja v Ljubljani, Ljubljana 1966.
4.	Poročila občinskih sodišč v Celju. Žalcu, Šoštanju, Slov. Konjicah in v Šmarju pri Jelšah ter Okrožnega sodišča v Celju o delovnih sporih, kakor tudi posamezni delovni spori, ki so jih obravnavala navedena sodišča.
OPOMBE
1	Čeprav mislim, da ta izraz ne zajema prave vsebine; pravilnik ima namreč še vse preveč znakov izvršilnega predpisa in manj znakov samostojnega, originarnega pravnega vira, kot ga naj bi imel splošni akt delovne skupnosti, prav zato pa bi bilo treba najti ustreznejši izraz.
2	Uveljavljanje pravic delavcev v delovnem razmerju, povzetek raziskovalne naloge, Ljubljana 1966, stran 28.
3	Podatek se nanaša na konec 1966. leta.
4	Letno poročilo o delu sodnika za prekrške skupščine občine Celje za leto 1966.
5	(Orp. cit. stran 28.)

CELJSKI ZBORNIK 1967
LUDVIK REBEUŠEK
TEŽAVEN POLOŽAJ NARAVNIH ZDRAVILIŠČ
(Kriza domačega zdraviliškega turizma)
Zvezna skuj).Še i na je sprejela 14. julija 1966 zakon o spremembah in dopolnitvah temeljnega zakona o zdravstvenem zavarovanju. V 6. členu tega zakona pa je bila z dodatkom šestih besed nepričakovano in iz temeljev spremenjena dosedanja pravica zavarovancev do zdraviliškega zdravljenja v okviru zdravstvenega varstva.
Dosedanje določilo je namreč naštevalo v ustreznem členu naslednje pravice zavarovancev iz osnovnega zdravstvenega varstva: »zdravniški pregledi, zdravljenje bolnikov, druge vrste medicinske pomoči in medicinsko rehabilitacijo (v zdravstvenih in drugih specializiranih zavodih, na bolnikovem domu in pod.).« "V uvodu navedena sprememba pa je dodala še naslednjih šest besed: ...»razen zdravljenja z naravnimi zdravilnimi faktorji«...
Ni namen tega članka razpravljati o umestnosti ali neumestnosti takšne rigorozne sipremombe, saj je bilo o tem že mnogo povedanega in napisanega. Ostane dejstvo, da je zdraviliško zdravljenje priznano in upoštevano tako na vzhodu kot na zahodu in da ga bo potrebno slej ko prej zopet priznati tudi pri nas. Zaradi pomembnosti naravnih zdravilnih sredstev so bila le-ta šele pred nekaj leti s posebnim republiškim zakonom postavljena celo pod »posebno družbeno varstvo« (L člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o naravnih zdravilnih sredstvih in o naravnih zdraviliščih od 26. novembra 1964). Iz enakih razlogov je socialno-zdravstveni zbor republiške skupščine še 15. aprila 1966 (torej komaj 5 mesece pred sprejetjem v uvodu navedene bistvene spremembe), sprejel 19 točk obsegajoča »Stališča o kopališkem in klimatskem zdravljenju«, v katerih opozarja na pomembnost kopališkega in klimatskega zdravljenja kot sestavnega dela celotnega varstva itd. itd.
Namen tega sestavka je, prikazati težke posledice, ki so jih utrpela slovenska naravna zdravilišča, s tem pa tudi zdraviliško-turistični kraji po sprejetju takšne spremembe v temeljnem zakonu o zdravstvenem
zavarovanju. (Pri tem ne obravnavamo posledic za same zavarovance, katerim je zdraviliško zdravljenje nujno potrebno).
Obisk zavarovancev je namreč predstavljal v povprečju ne samo več kot polovico celotnega obiska v slovenskih zdraviliško-turističnih krajih. Še važnejši pa je podatek, da je ureditev tako imenovanih sta-cionarijev (bolniških oddelkov) v naravnih zdraviliščih omogočilo celoletno poslovanje v teh zavodih, kar je vplivalo tudi na vse ostale dejavnosti zdraviliško-turističnega kraja.
Na celjskem področju delujejo štiri znana naravna zdravilišča in sicer v Rogaški Slatini, Dobrni, Laškem in Rimskih Toplicah.
Oglejmo si podatke o obisku domačih in inozemskih obiskovalcev v slovenskih zdraviliško-turističnih krajih, a posebej na celjskem področju, v letu 1966 v primerjavi z letom 1965 in sicer ločeno po mesecih. Iz primerjave moramo izključiti Rimske Toplice, ker ne razpolagamo s podatki. Omeniti pa je, da je uprava vojaškega zdravilišča v Rimskih Toplicah v preteklem letu končala z adaptacijo znanega Zofiji-nega dvora, ker je računala, da bodo te, ponovno urejene zmogljivosti nujno potrebne.
Celotni obisk
Celotni obisk v zdraviliško-turističnih krajih celjskega območja, kakor tudi v ostalih slovenskih zdraviliško-turističnih krajih še zdaleč ni dosegel stanja iz prejšnjega leta. Podatki so naslednji:
Prenočitve vseh obiskovalcev:
Kraj	1965	1966	indeks
Dobrna	154.865	85.051	54
Laško	95.595	96.27S	101
Rogaška Slatina	522.720	251.254	72
Ostali:			
Čatež ob Savi	50.270	40.420	SO
Dolenjske Toplice	54.406	55.S96	66
Gozd Martuljek	85.999	45.118	54
Slatina Radenci	86.526	59.654	69
šmarješke Toplice	41.452	18.516	44
	Domači obisk		
A začetku smo navedli, da je prišlo do spremembe v domačem socialnem zavarovanju. Potrebno je torej zbrati in analizirati podatke samo za domači obisk in v okviru tega domačega obiska še za obisk zavarovancev.
Prenočitve domačih obiskovalcev:
-raj
1965	1966	indeks
Dobrna	146.158	71.711	4S
Laško	89.985	89.119	99
Rogaška Slatina	259.134	151.845	59
Ostali:
Čatež ob Savi	4S.794	36.480	76
Dolenjske Toplice	51.435	31.241	60
Gozd Martuljek	83.295	42.898	51
Slatina Radenci	73.574	42.421	58
šmarješke Toplice	40.340	15.0S9	37
Razen v Laškem že lahko zasledujemo pri domačem obisku bistveno manjše vrednosti in števila kot pa v podatkih o celotnem obisku. V Laškem je teklo poslovanje v zavodu za medicinsko rehabilitacijo — zdravilišču nemoteno dalje, medtem ko je v vseli ostalih naravnih zdraviliščih domači obisk v zadnjih mesecih leta 1966 odločilno padel, kar je vplivalo tudi na podatke o celotnem domačem in sploh o celotnem obisku posameznega kraja v tem letu.
Tak padec domačega zdraviliškega turizma je seveda bistveno vplival na celotni promet domačega turizma tako na celjskem turističnem področju, kot tudi v Sloveniji v letu 1966.
Vendar nam celoletni podatki še ne dajo prave slike, ker je glavni izpad nastal šele v drugi polovici leta, ali točneje od jeseni naprej. Zato smo zbrali podatke o primerjavi domačega obiska v posameznih mesecih leta 1966 v primerjavi z domačim obiskom v istih obdobjih prejšnjega leta. Gibanje domačega obiska v posameznih mesecih prikazujemo z indeksom v naslednji tabeli:
Indeks domačih prenočitev po mesecih 1966:1965
Kraj	Mesec
i II III IV V VI VII VIII IX X XI XII
Dobrna 52 46 60 60 68 49 57 48 27 29 2S 59 Rogaška
Slatina 87 SS 82 SO 82 S4 75 60 35 17 18 13
Ostali:
II III IV V VI VII VIII IX X XI XII
Čatež 188 848 133 75 85 94 75 69 53 36 36 19 Dolenjske
Toplice 48 67 48 67 43 59 72 71 56 54 62 60 Gozd
Martuljek 108 101 89 85 59 57 76 56 13 5 2 2 Slatina
Radenci 21 150 55 43 76 SO 77 68 41 21 22 36 šmarješke
Toplice 94 44 51 41 34 34 65 52 28 13 9 16 Opomba:
Pri Čatežu moramo upoštevati, da v prvi polovici leta 1965 še ni posloval novi objekt, to je liotel-sanatorij z mnogo večjo zmogljivostjo in možnostjo celoletnega poslovanja. Zato tako ugodni kazalniki zlasti v prvem tromesečju 1966. Porazen pa je podatek na primer za december 1966, za ta komaj dograjeni sodobni objekt. Karakterističen je primer klimatskega naravnega zdravilišča »France Rozman« v Gozdu Martuljku, ki je še v začetku leta 1966 imel večji obisk kot pa v prejšnjem letu, a je bil v jesenskih mesecih, zlasti v oktobru, novembru in decembru praktično prazen! In to kljub dejstvu, da je ustanovitelj tega naravnega zdravilišča republiški zavod za socialno zavarovanje... \ Dobrni se je stanje pričelo v mesecu decembru 1966 delno popravljati. O razlogih bo še govora.
Pri vseh teh podatkih moramo upoštevati, da je v Sloveniji socialno zavarovanje že po gospodarski reformi v letu 1965 bistveno znižalo število odobrenih napotnic za zdraviliško zdravljenje, razen v Laškem. Vendar je tudi za Laško bilo nekaj časa po sprejetju spremembe zakona o zdravstvenem varstvu stanje kritično, kar se pa ni takoj pokazalo, ker je bilo še mnogo »čakajočih« zavarovancev. Podobno situacijo kot v Laškem so imeli tudi v nekaterih drugih jugoslovanskih naravnih zdraviliščih, zlasti še v največjih, kot na primer v Vrnjački banji. Stanje pri njih se je zaostrilo šele proti koncu leta.
Ker je glavni razlog za tolikšen padec domačega obiska prav nenadna administrativna ukinitev pošiljanja zavarovancev na zdraviliško zdravljenje, si bomo ogledali še gibanje tega obiska v preteklem letu, ločeno po mesecih ter v primerjavi z letom 1965. Za primerjavo smo izbrali največji slovenski zdraviliško-turistični kraj in največje naravno zdravilišče, to je Rogaško Slatino.
Prenočitve (oskrbni dnevi) domačih zavarovancev v Rogaški Slatini
1966 : 1965 (indeks)
Mesec
I II 111 IV V VI VII VIII IX X XI XII
81 83 86 105 76 74 67 46 15 5 4 6
Podatki so tako jasni, da ne potrebujejo nadaljnjega komentarja. Znano je, da je Rogaška Slatina komaj pred letom dni usposobila najsodobneje urejen zdraviliško-zdravstveni objekt, tako imenovano Novo terapijo. Dalje, da ima zelo dobro zdraviliško zdravstveno službo, da je v Rogaški Slatini sedež slovenskega inštituta za balneologijo itd.
Ob takšnih ugotovitvah se zares postavlja vprašanje velike gospodarske škode v naših izdraviliško-turističnih krajih in kdo jo bo kril oziroma za njo odgovarjal? Investicije so bile načrtovane in izvedene v skladu z zakonitimi predpisi, danimi navodili in orientacijo. Samo anuitete v Rogaški Slatini znašajo okoli 100 milijonov starih dinarjev...
Tako so se znašla slovenska naravna zdravilišča v zadnjih mesecih preteklega leta (1966) v izredno težavnem gospodarskem položaju. Huje so bila prizadeta tista naravna zdravilišča, ki razen zdraviliške dejavnosti niso imela še drugih možnosti poslovanja in dohodkov. To velja predvsem za vse toplice (razen Laškega, kot je že bilo pojasnjeno), medtem ko so bile slatine nekoliko na boljšem, seveda samo relativno.
Ko ni bilo nobenih izgledov za skorajšnje izboljšanje nastalega položaja, so morali poseči po skrajnem ukrepu — odpustu precejšnjega števila zaposlenih.
Mladinsko obmorsko naravno zdravilišče Debeli rtič pa je jeseni ostalo brez vsakršnega obiska in dohodka in je zato moralo prenehati poslovati! Njihova celotna dejavnost je bila izključno zdravstvena in zato je povzročila nenadna sprememba dotedanjega predpisa o zdravstvenem varstvu praktično likvidacijo tega naravnega zdravilišča.
Odmev v javnosti pa je bil izreden. Pred leti smo namreč vsepovsod vneto zbirali prostovoljne prispevke za zgraditev edinega slovenskega obmorskega mladinskega naravnega zdravilišča. Takratnemu pozivu Glavnega odbora Rdečega križa Slovenije za zbiranje prostovoljnih prispevkov se je odzvala vsa slovenska javnost, zlasti še šolska mladina. Do likvidacije Debelega rtiča je prišlo kljub izjavam zastopnikov strokovne zdravstvene službe, da je še veliko število otrok, potrebnih zdravljenja v tem naravnem zdravilišču. Le denarja ni bilo za tovrstno zdravljenje. Šele čez pol leta so se ponovno odprla vrata Debelega rtiča. Toda o tem pozneje.
Poskusi, da bi na hitrico zainteresirali potencialne obiskovalce v inozemstvu, konkretno v sosednji Avstriji, niso dali rezultatov. Za
14 Celjski zbornik
209
uspešen nastop v inozemstvu velja tudi v tem primeru načelo: najprej raziskava tržišča in na tela ugotovitvah sloneča (večletna) ekonomska propaganda.
Kljub temu. da Debeli rtič ni na celjskem turističnem področju, smo njegov primer obravnavali podrobneje, ker je ekstremno karakterističen. Potrjuje tudi ugotovitev, ki srno jo napisali že pred desetimi leti v Celjskem zborniku, da poslovanje naravnega zdravilišča ne sme biti usmerjeno samo na eno kategorijo obiskovalcev.
Uspehi dosedanje poslovne politike in investicij (kolikor jih je sploh doslej bilo) v slovenskih zdraviliško-turističnih krajih se pa kažejo vsaj na povečanem inozemskem obisku.
Inozemski obisk
Že nekaj let ugotavljamo v slovenskih zdraviliško-turističnih krajih, zlasti še v Rogaški Slatini in delno Dobrni stalno naraščanje inozemskega obiska. Tudi v letu 1966 se je ta razvoj nadaljeval, lahko rečemo celo v večjem obsegu kot pa doslej.
Prenočitve inozemskih obiskovalcev:
Kraj	1965	1966	indel-
Dobrna	8.707	11.340	130
Laško	5.403	7.159	132
Rogaška Slatina	63.586	79.389	125
Ostali:			
Čatež ob Savi	1.476	3.940	267
Dolenjske Toplice	2.971	4.655	157
Gozd Martuljek	704	2.219	315
Slatina Radenci	12.952	17.213	133
šmarješke Toplice	1.102	3.227	293
Vsekakor je Rogaška Slatina še naprej vodilna med jugoslovanskimi zdraviliško-turističnimi kraji. Glede na inozemski obisk pa se uvršča tudi na 4. mesto med vsemi turističnimi kraji v Sloveniji in sicer za Portorožem. Bledom in Ljubljano.
Poglejmo si še inozemski obisk oziroma primerjavo z inozemskim obiskom v posameznih mesecih leta 1966 z letom 1965 za Dobrno in Rogaško Slatino.
Indeks inozemskih prenočitev po mesecih 1966 : 1965
\1 e s e c
KraJ	I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII
Dobrna 74 96 258 218 107 119 82 168 163 154 147 82 Rogaška
Slatina 114 80 123 137 130 111 119 133 123 135 123 149
Izredno zanimivi so kazalniki v tako imenovanih izvensezonskih mesecih. V obeli krajih je viden porast inozemskega obiska tudi še v septembru, oktobru, novembru; v Rogaški Slatini pa je zelo presežen obisk tudi v decembru in januarju. Tudi v marcu in aprilu je bil inozemski obisk večji, zlasti še v Dobrni.
Enako ugoden razvoj lahko zabeležimo tudi v januarju in februarju 1967, to je v sicer tako imenovanih »mrtvih« mesecih. Indeksi so zelo visoki, vendar moramo pri tem upoštevati, da so številke iz prejšnjega leta sorazmerno nizke. V absolutnih številkah so se prenočitve inozemcev v Dobrni zvišale v januarju 1967 od 177 na 262, v februarju pa so imeli enak obisk: Rogaška Slatina je imela v januarju 1967 enkrat večji inozemski obisk kot v letu 1966 in sicer 1.547 prenočitev nasproti lanskim 720, v februarju pa 1.416 nasproti 546 v prejšnjem letu.
Sorazmerno največji porast inozemskih prenočitev v mesecu januarju izkazuje Gozd Martuljek, ki je v tem mesecu leta 1966 imel 79 inozemskih prenočitev, v istem mesecu leta 1967 pa že 370.
Precejšen porast beležimo tudi pri obisku avstrijskih zavarovancev v Rogaški Slatini in Radenski slatini v letu 1966. Kot znano, je bila poleti leta 1965 sklenjena pogodba o zdraviliškem zdravljenju avstrijskih zavarovancev med Glavno zvezo bolniških blagajn Avstrije ter Zvezo naravnih zdravilišč in zdraviliških krajev Slovenije. Veljavnost te pogodbe je bila jeseni 1966 še razširjena na Radensko slatino.
Spremembe v strukturi obiska
Z bistvenim znižanjem domačega obiska na eni strani in porastom inozemskega obiska na drugi strani, se je že v letu 1966 pričela vidno spreminjati struktura obiska. V naših zdraviliško-turističnih krajih so namreč v zadnjih letih vseskozi prevladovali v ogromni večini domači obiskovalci, le tu in tam je bilo tudi nekaj inozemskih obiskovalcev. Vidna izjema je že nekaj let Rogaška Slatina, vendar so tudi v Rogaški Slatini šele v letu 1965 dosegli eno petino udeležbe inozemskih prenočitev v celotnem številu prenočitev. V letu 1966 pa so se ta razmerja zaradi prej navedenih razlogov bistveno spremenila. Tako je na primer v Rogaški Slatini narasel delež inozemskih prenočitev v letu 1966 že na 34 %. V Dobrni so predstavljale inozemske prenočitve v letu 1965 samo 5.6 % od celotnega obiska, a v letu 1966 se je ta obisk povzpel na 13.6 %. (Gl. grafični prikaz na str. 212.)
Zaradi tolikšne spremembe v strukturi obiska, ki ima še tendenco nadaljnjega porasta udeležbe inozemskega obiska v celotnem obisku naših zdraviliško-turističnih krajev, bo pa seveda potrebno posvetiti vso pozornost raziskavi inozemskega tržišča ter sistematični in premišljeni ekonomski propagandi. To pa sta dve dejavnosti, ki sta bili doslej (a ne samo v zdraviliškem turizmu) precej zapostavljeni. Pri tem se moramo zavedati, da je povpraševanje po storitvah v zdraviliškem turizmu motivirano precej drugače (in zahtevnejše) kot pa na splošno v turizmu.
14
211
Struktura obiska
Dobrna	Rogaška Slatina
1965 1966	1965 1966
I	I domače prenočitve
BIH inozemske prenočitve
Dalje, da mora biti tudi ponudba obsežnejša, saj mora vsebovati tudi še vse zdraviliško-zdravstvene storitve. Tudi vsebina ekonomske propagande in njena sredstva se bistveno razlikujejo od običajne turistične propagande.
ZAHTEVE IN MOŽNOSTI NA INOZEMSKEM TRŽIŠČU
Že ob prvih proučevanjih inozemskih tržišč pa smo lahko ugotovili, da je v slovenskih zdraviliško-turističnih krajih mirno sicer ustreznih naravnih zdravilnih sredstev vsa ostala ureditev, zlasti še hotelsko-re-stavracijska. večkrat pa tudi zdraviliško-zdravstvena, nerazvita in neustrezna. Zahteve inozemskih obiskovalcev so višje od večine trenutnih možnosti naše zdraviliško-turistične ponudbe.
Le malo objektov imamo v slovenskih zdraviliško-turističnih krajih in tudi na celjskem turističnem področju, ki bi ustrezala tem sodobnim inozemskim zahtevam. Na ožjem celjskem področju je delno izjema le v Rogaški Slatini, kjer imajo sicer sodoben zdraviliško-zdravstveiii objekt, tako imenovano Novo terapijo ter novo pivnico, ki je v izgradnji. Večina hotelskih objektov pa ne ustreza sodobnim inozemskim zahtevam. Še slabši je položaj v Dobrni. Tu je naravno zdravilišče že imelo odobren kredit za izgraditev novega hotela ter dodatno ureditev zdraviliško-
zdravstvenega dela, vendar je zaradi nastalega težkega gospodarskega položaja v drugi polovici leta 1966 sedaj ta investicija vprašljiva (možnosti odplačevanja anuitet in pod.). V Dobrni se bavijo tudi z mislijo, da bi izven ožjega zdraviliško-zdravstvenega območja zgradili odprti bazen in v njegovi bližini uredili vse potrebno za vedno večji izletniški turizem. Tudi v Laškem že razpravljajo precej let o zgraditvi odprtega termalnega bazena. Prav gotovo pa je temu kraju potreben sodobni zdraviliški hotel v neposredni bližini sedanjega zdraviliškega objekta.
Od ostalih slovenskih zdraviliško-turističnih krajev se lahko pojavita trenutno samo Čateške Toplice in delno Radenska slatina na inozemskem tržišču.
Ob oceni možnosti naših zdraviliško-turističnih krajev na inozemskih tržiščih pa je potrebno upoštevati naslednji dve temeljni dejstvi:
1.	Večina inozemskih obiskovalcev Jugoslavije prihaja iz kontinentalnega dela Evrope in prihaja predvsem zaradi našega morja.
2.	V večini teh dežel, kot npr. ZR Nemčiji. Avstriji, Švici, Češkoslovaški, Madžarski itd. imajo visoko razvit domači zdraviliški turizem in kopico sodobno urejenih zdraviliško-turističnih krajev, za katere sami iščejo inozemske obiskovalce. Državljani teh držav uživajo kot zavarovanci večje ali manjše ugodnosti pri zdraviliškem zdravljenju v domačih naravnih zdraviliščih, medtem ko te ugodnosti večinoma ni, če gredo na zdraviliško zdravljenje v inozemstvo.
Ker predstavlja za večino teh držav — zaradi pomanjkanja morja — zdraviliški turizem eno izmed najvažnejših oblik njihovega turizma, žrtvujejo tudi neprimerno več denarja za ekonomsko propagando za zdraviliški turizem kot pa pri nas.
Zato je pridobivanje inozemskih obiskovalcev za naš zdraviliški turizem neprimerno težje delo, kot pa je turistična propaganda za obisk našega Jadrana.
Razen vsega tega pa imamo v naši državi edinstven primer, da že vrsto let nimamo več skupne jugoslovanske zdraviliško-turistične propagande. Brez nje pa skoraj ni pričakovati večjega inozemskega obiska.
Tudi naše turistične potovalne agencije so se doslej kaj malo zanimale za možnosti inozemskega zdraviliškega turizma. V zadnjem času se je pričelo s to problematiko baviti turistično podjetje »Generalturist« v Zagrebu, ki je celo osnovalo posebno direkcijo za zdravstveni turizem. K delu so pritegnili tudi nekaj znanih zdravstvenih delavcev in v prvi lazi obiskujejo in proučujejo posamezna možna inozemska tržišča.
DOMAČE TRŽIŠČE PRI NAS IN DRUGJE
Ob vsem tem zanimanju za inozemska tržišča pa ne smerno pozabiti in zanemarjati domačega tržišča. Prepričani smo, da bo domači obisk, kljub trenutnim velikim težavam, še vnaprej odločilen za nadaljnji razvoj naših zdraviliško-turističnih krajev. To prepričanje še potrjujejo
dejstva o vedno večjem obisku zdraviliško-turističnih krajev v inozemstvu, ki govorijo o pravi »renesanci« zdraviliškega turizma.
Seveda pa temelji ta »renesanca« predvsem na množičnem obisku in zato zdraviliško-turistioni kraji tudi v inozemstvu nimajo več samo podobe mondcnih turističnih krajev. Vedno večje je tudi zanimanje bolniških blagajn v inozemstvu, ker je račun za nje popolnoma jasen, če zdraviliško zdravljenje izboljšuje zdravstveno stanje njihovih članov — zavarovancev in jim omogoča nadaljevanje zaposlitve namesto predčasne invalidske upokojitve, potem so vsekakor izdatki za te namene tudi za bolniške blagajne koristni in rentabilni. Zato bolniške blagajne v inozemstvu v zdraviliških krajih zidajo lastne objekte — sanatorije. Zdraviliško zdravljenje je za določene indikacije ter v določeni fazi zdravljenja prav gotovo ne samo uspešnejše, marveč tudi cenejše.
Upajmo, da bodo takšna spoznanja o ekonomičnosti izdatkov za zdraviliško zdravljenje čimprej jasna tudi našemu socialnemu zavarovanju. Zdravstveni delavci naših naravnih zdravilišč pa bi morali po-streči z nedvoumnimi podatki o uspešnosti tega zdravljenja.
Na zadnjem kongresu FITEC (Federation internationale du i lier-malisme et du Clianatdsme, oktobra 19(j(i v Cannesu je mnogo referentov podčrtalo ta novi razvoj in razcvet zdraviliškega turizma. Tudi naša država je vrsto let članica tega mednarodnega združenja. Zaradi pomena, ki ga zavzema mednarodni zdraviliški turizem, pa naj navedem še ostale članice: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Češkoslovaška, Francija, Italija, Izrael, Japonska, Libanon, Poljska, Portugal, Madžarska, Romunija, SSSR, Švica, Tunizija, Turčija, ZDA, Španija, Egipt, Equador, ZR Nemčija. Za sprejem v članstvo je na tem zasedanju zaprosila Romunija.
Kongres je bil pod geslom »Thermalisme social«.
Izredno zanimivi so bili podatki v gospodarski komisiji o primerjavi nekaterih zdraviliško-turističnih krajev iz Belgije, Francije, Italije, Luxemiburga, ZR Nemčije in Izraela. Izmed mnogih podatkov tega poročila smo izbral i tiste o udeležbi socialnih zavarovancev med vsemi obiskovalci v naravnih zdraviliščih primerjanih zdraviliško-turističnih krajev za razdobje 1961—1965. Podatki so presenetljivi. Delež socialnih zavarovancev se je v teh deželah zapadne Evrope v zadnjih letih postopoma zviševal.
1 a ko je bilo v Luxemburgu med vsemi obiskovalci teh naravnih zdravilišč v letu 1965 — 22 % zavarovancev, v ZR Nemčiji — 65 %, v Italiji 66 %, v Franciji 74 %, v Belgiji 92 %.
Prav tako je število socialnih zavarovancev tudi absolutno naraslo, medtem ko je število samoplačnikov v tem obdobju v izbranih zdraviliško-turističnih krajih padalo. Če vzamemo za osnovo obisk v letu 1961, potem so bili ustrezni indeksi za obisk zavarovancev v letu 1965 v ZR Nemčiji — 104, v Italiji — 128, v Franciji — 149 itd.
Kot smo že rekli, je celotni obisk zdraviliško-turističnih krajev v inozemstvu v stalnem porastu. Tako je na primer v zdraviliško-turističnih krajih ZR Nemčije v času od aprila do septembra 1966 v primerjavi z istim obdobjem leta 1965 ponovni porast za 2,2 % v termalnih in mine-
ralnili naravnih zdraviliščih, za 5,5 % v klimatskih naravnih zdraviliščih in za 4.4 % v obmorskih naravnih zdraviliščih. V ostalih turističnih krajih pa so v tem obdobju zabeležili nižji porast in sicer 1.6 %. Tudi v Avstriji, Franciji in drugje je obisk zdraviliško-turističnih krajev v porastu. Na Češkoslovaškem, Poljskem, Madžarskem, v ZSSR itd. pa je zdraviliško zdravljenje predvsem še domena domačih obiskovalcev, v pretežni večini zavarovancev in sindikalistov.
KAKO KAŽE ZA NAPREJ
Ko so bile vidne posledice enostranskega administrativnega ukrepa iz julija 1966 ter glede na stalno kritiiko in pritisk v javnosti, so pri nas ponovno proučevali vso zdraviliško problematiko vsi pristojni organi zdravstva.
Republiški zdravstveni center je izdelal nov predlog o formiranju tako imenovanih bolniških oddelkov v slovenskih naravnih zdraviliščih, v katerih obstajajo vse možnosti nadomestnega ali nadaljevanega bolnišničnega zdravljenja. Ti bolniški oddelki pa so seveda mnogo manjši, kot so pa celotne zmogljivosti posameznega naravnega zdravilišča. Tako na primer predvideva ta predlog možnost bolniškega oddelka v Rogaški Slatini s 150 posteljami, v Dobrni s 70 posteljami, dočiin je Zavodu za medicinsko rehabilitacijo — zdravilišče Laško — priznan dosedanji obseg. Med ostalimi slovenskimi naravnimi zdravilišči pa za zdaj niso dobili privolitve za formiranje teh bolniških oddelkov v Dolenjskih Toplicah, Šmarjeških Toplicah in Moraveih. Za mladinsko naravno zdravilišče Debeli rtič je bil odobren bolniški oddelek z zmogljivostjo do 140 postelj, to je približno polovica prejšnje zmogljivosti.
Posebna komisija zdravnikov — specialistov je na novo pregledala dosedaj veljavne indikacije in kontraindikacije ter jih grupirala na tiste, ki spadajo v sklop osnovnega zdravstvenega varstva, ter na tiste, ki bi naj bile vsebovane v programu tako imenovanega razširjenega zdravstvenega zavarovanja. O tem razširjenem zdravstvenem zavarovanju je bilo sicer od julija 1966 mnogo govora, a doslej še nič realiziranega. Pa tudi osnovno zdravstveno varstvo je doživelo z novimi določili o višini prispevka, o prenosu plačila za nadomestilo za prvih 50 dni na delovne organizacije itd. s prvim januarjem 1967 precejšnje spremembe.
Nove indikacije in kontraindikacije je potrdil svet republiškega zdravstvenega centra dne 26. januarja 1967. Zopet lahko samo ugotavljamo, da je bila najprej na hitrico (z rokom 8 dni) dosedanja ureditev ukinjena, da pa so šele potem pričeli iskati nadomestne rešitve, kar traja tudi v najboljšem primeru vedno precej časa. Slovenska naravna zdravilišča pa so bila med tem časom bolj ali manj prazna, saj v iz v erusez onsk em času tudi ostalih obiskovalcev ni bilo skoraj nič.
Socialno-zdravstveni zbor republiške skupščine je. kot smo povedali v začetku, sprejel določena stališča glede zdraviliškega zdravljc-
nja dne 15. aprila 1966. Zaradi nastalih sprememb se je pričela nova razprava in končno so bila sprejeta nova stališča dne 6. decembra 1966. Na osnovi teli stališč pa so bila sprejeta tudi nova navodila o indikacijah in kontraindikacijah ter določeni bolniški oddelki v posameznih naravnih zdraviliščih. Rogaška Slatina in Dobrna sta (enako kot Radenska slatina) v tem času dobili še dodatni naziv Zavoda za medicinsko rehabilitacijo določenih vrst bolezni (glede na indikacije). Po drugi strani pa so bili v razpravi predlogi, naj bi se preregistrirali v gostinska ali proizvodna podjetja . . . Kot da bi nova firma lahko čez noč vse rešila. V bistvu pa gre vendar za vsebino dela in za koncept, ne pa za eksperimentiranje.
Počasi, počasi so v letu 1967 zopet začeli na potovati zavarovance na zdraviliško zdravljenje. Zaenkrat samo zavarovance iz Slovenije in še te v zelo omejenem številu. V pošte v pridejo samo prej navedeni bolniški oddelki v naravnih zdraviliščih. Zmogljivost le-teh pa predstavlja samo eno četrtino dosedanjih zmogljivosti v slovenskih naravnih zdraviliščih, v Rogaški Slatini in zlasti v Dobrni pa še manj.
S tem dejstvom bodo morali računati v naših naravnih zdraviliščih in zdravi I iško-t urištičnih krajih.
To pa pomeni, da bo potrebno mnogo napora pri iskanju kupcev za preostali (večji) del zmogljivosti, tako doma kot tudi v inozemstvu. Potreben bo sprotni študij gibanj na posameznih tržiščih, potrebna bo planska in usmerjena ekonomska propaganda. In ne na zadnjem mestu: potrebna bo zavzetost in sodelovanje vseh prebivalcev posameznega zdraviliško-turističnega kraja, da bo kriza iz leta 1966 čim prej premagana.
CELJSKI ZBORNIK 1967
DR. ALEKSANDER HRAŠOVEC
NEKAJ PEREČIH VPRAŠANJ V ZDRAVSTVENEM ZAVAROVANJU
KMETOV
SPLOŠNE UGOTOVITVE
Komunalna skupnost socialnega zavarovanja kmetov Ljubljana je na seji svoje skupščine dne 21. 12. 1966 sprejela posebno resolucijo, s katero kritično ocenjuje v zdravstvenem zavarovanju kmetov v Sloveniji od leta 1960 dalje prehojeno pot. Obenem daje ta resolucija nove pobude za spremembe v zakonitih predpisih. Ta stališča so toliko bolj zanimiva, ker izvirajo od kmetov samih, saj sestavljajo skupščino skupnosti samo kmetje.
O resoluciji je razpravljala tudi skupščina komunalne skupnosti socialnega zavarovanja kmetov Celje na svoji seji dne 13. februarja 196" in jo v celoii potrdila in podprla. Na svoji seji dne 15. maja 1967 pa je celjska skupščina ugotovila, »da se vprašanja, ki jih zadeva resolucija, sprejeta na seji 13. 2. 1967. niso premaknila z mrtve točke.« Zato skupščina »energično zahteva, da se o teh vprašanjih najde takojšnja zakonodajna rešitev.« Skupščina je celo »ugotovila, da bi odlaganje problemov, ki so nakazani v resoluciji — po njeni oceni — praktično pomenilo prenehanje zdravstvenega zavarovanja kmetov.« O vsem tem je skupščina obvestila najvišje državne organe, to je zvezno in republiško ljudsko skupščino ter zvezni in republiški izvršni svet.
Ko sem čital to resolucijo in obenem primerjal nekatere podatke iz naše komunalne skupnosti z nekaterimi iz cele Slovenije, ki pa potrjujejo trditve v resoluciji, sem videl, da je pravzaprav v teh ugotovitvah in predlogih skoraj vsa problematika, ki na tem območju zadeva našega kmečkega človeka v današnji dobi, da je nekakšen »dokument svojega časa.« Zato sem menil, da je prav, če se najvažnejše ugotovitve, podprte s podatki iz celjske okolice (skupnosti), objavijo v taki publikaciji, iz katere bodo zanamci videli, kako smo živeli v tem času.
Že od leta 1960 dalje so naši kmetje zdravstveno zavarovani. S 1. 1. 1966 pa je stopil v veljavo nov republiški zakon o zdravstvenem
zavarovanju kmetov, ki je nekatere stvari v zdravstvenem zavarovanju kmetov bistveno spremenil. Ni se toliko spremenil ali povečal obseg posameznik pravic, ki jili uživajo kmetje iz tega zavarovanja. Spremembe so navidez predvsem organizacijskega in finančnega značaja, vendar pa zelo bistveno vplivajo na kmečko zavarovanje, ker na novo urejajo vprašanje, kdo zavarovanje finansira in kdo pravice uživa. Te spremembe je narekoval družbeni razvoj, v glavnem pa gospodarska situacija teli stalno deficitnili in finančno problematičnih skladov.
Delavsko zavarovanje, oziroma bolj točno rečeno zdravstveno zavarovanje delavcev, je bilo reorganizirano leta 1962 in pozneje še večkrat novelirano, prav tako pa tudi spremenjen način njegovega fi-nansiranja. S temi spremembami je bil v delavskem zavarovanju postavljen in dosledno izpeljan princip samoupravljanja in samofinan-siranja. Zavarovanci — delavci v občini tvorijo skupnost zavarovancev, ta je od leta 1965 dalje celo pravna oseba, torej samostojen nosilec pravic in obveznosti. Gre torej za samoupravno organizacijo, v kateri je princip samoupravljanja dosledno izpeljan (skupščina skupnosti, izvršilni odbor). Tu ne nameravani polemizirati s stališči, v koliko gre za samoupravno organizacijo v pravem pomenu besede in koliko je v njej še elementov državne oblasti. Prav tako mi ne pride na misel, da bi celo napovedoval bodoči razvoj tega zavarovanja.
Na enako stališče se postavljajo tudi novi predpisi o zdravstvenem zavarovanju kmetov, ki veljajo od 1. 1. 1966. dalje. Ti predpisi so tudi v zdravstvenem zavarovanju izpeljali načelo samoupravljanja in samofinansiranja. Že po prvem letu, odkar velja načelo samofinan-siranja. pa so seveda, zlasti v pogojih gospodarske reforme, z vso ostrino izstopili v ospredje nekateri problemi, ki terjajo čimprejšnjo rešitev. V glavnem gre za vprašanja, ki jih postavlja resolucija, zato bomo nekatere zanimivejše pogledali in jih osvetlili s številkami.
Resolucija ugotavlja v svoji prvi točki, da »po zakonu o zdravstvenem zavarovanju kmetov, ki je stopil v veljavo 1. J. 1966 ni mogoče redno zbirati zadostnih sredstev za aktivno poslovanje in samoupravljanje skladov.« To je pravzaprav osrednja točka vse problematike. Dosedaj (do leta 1966) se je namreč to zavarovanje finansiralo iz tehle virov:
a)	prispevek kmetov-proizvajalcev (zavarovancev);
b)	prispevek vseh lastnikov zemlje, brez ozira na to, če so bili zavarovanci ali ne. Ta 6 % prispevek od katastrskega čistega dohodka so namreč plačevali tisti delavci, upokojenci in drugi, ki so bili lastniki zemlje (udomačen izraz: polproletarci);
c)	prispevek občin, ki se je določal tako. da so občine morale prispevati najmanj 50 % (pri nas v zadnjih letih 63 %) od stroškov, ki jih je imel sklad z zdravljenjem bolezni »po 8. členu zakona.« To so nalezljive bolezni, ki so se zdravile v celoti v breme sklada in kmet ni ničesar prispeval (podrobneje glej 8. člen zakona o zdravstvenem zavarovanju kmetijskih proizvajalcev iz leta 1960);
č) drugi dohodki — obresti in podobno, kar pa je bilo za finan-siranje nepomembno.
Že omenjeni novi principi samofinansiranja pa so seveda izvzeli iz dohodka dva zelo pomembna vira. to je prispevek lastnikov zemlje — nekmetov in prispevek občin. Po podatkih iz zaključnega računa za leto 1965 (ko sta se ta dva prispevka še pobirala) sta predstavljala ta dva vira 41 % vseh dohodkov sklada. Gotovo je tehtna in upoštevanja vredna ugotovitev, ki izhaja iz tega podatka in sedanjega načela samofinansiranja, da morajo zavarovanci tega sklada zbrati sami vse prispevke, to se pravi tudi teh 41 %, ki so jih do sedaj prispevali drugi, to je nezavarovanci. Gre torej za občutno večjo obremenitev, pri tem pa so pravice ostale neizpremenjene, nič povečane. Torej za več denarja iste pravice!
Resolucija nato navaja vzroke in razloge za trditev, zakaj »ni mogoče redno zbirati zadostnih sredstev za aktivno poslovanje skladov«.
STAROSTNA STRUKTURA KMETOV
V resoluciji so navedeni podatki za ljubljansko skupnost. Menim pa, da je to toliko zanimiv podatek, da bi najprej primerjal starostno strukturo prebivalstva v Sloveniji s starostno strukturo kmečkih zavarovancev v celjski skupnosti. Tu gre za vse zavarovane osebe z družinskimi člani vred. Podatki nam kažejo tole sliko:
SLOVENIJA	CELJE
prebivalstvo	kmetje
	število	odstotek	število	odstotek
do 15 let	454.464	28,56	15.161	51.67
od 15 — 25 let	255.8S1	15.95	7.016	16,88
od 25 — 40 let	560.816	22,67	6.921	16,65
od 40 — 55 let	255.588	16.06	5.855	14.08
od 55 — 65 let	152.S97	9.61	4.299	10,55
nad 65 let	115.877	7,15	4.509	10,57
Skupaj	1.591.525	100	41.559	100
Podatki so primerljivi, ker gre za iste starostne skupine in kar je še važnejše, v obeh primerih gre za »prebivalstvo« (ne pa za proizvajalce). V skupini otrok do 15 let se pokaže precejšnja razlika, jasno je videti, da so naše kmečke družine še vedno številčno močnejše, da je naravni prirastek kmečkega prebivalstva še vedno znatno večji kot v mestih. V naslednji starostni skupini (15 — 25 let) se ta razlika precej zmanjša.
Primerjava obeli starostnih skupin pa pokaže, da se kmečka mladina po končani osnovni šoli še vedno seli v mesta in se zaposluje v industriji. Žal podatkov za prejšnja leta nimam, da bi lahko ugotovil, kakšne so bile razlike od današnjih dni.
Bistveno drugačno sliko pa pokažeta naslednji dve skupini, to sta skupini, ki predstavljata človeka v »najboljših letih«, ko je na višku svoje življenjske moči, ko je najbolj produktiven. Morda bi bilo prav, če primerjamo ti dve skupini skupaj. 38,73 % vsega slovenskega prebivalstva je starega od 25 do 55 let, med kmeti v celjski skupnosti pa le 30,73!
\ naslednjih dveh skupinah pa je slika nasprotna, posebno značilna za naše razmere pa brez dvoma v skupini nad 65 let, ko je razlika sorazmerno precejšnja.
Približno enako sliko kot nam jo pokaže ta primerjava, pa nam pokažejo tudi podatki za posamezne občine bivšega celjskega okraja. Žal pa sem imel te podatke le za leto 1961, zato primerjave nisem delal, ker gre za nekoliko zastarele podatke. Zaradi ilustracije navajam. da je bilo v mejah prejšnjega okraja (11 občin) 38.5 % prebivalstva starega od 25 do 55 let, v Brežicah 38.5 %. v Celju 42.1 % (tipično industrijska občina), v Krškem 37.6 %, v Laškem 38.5 %. v Mozirju 37.3 %, v Sevnici 36.6 %, v Slovenskih Konjicah 36.4 %, v Šentjurju 31.1 % (tipično kmečka občina), v Šmarju 36.6 %, v Velenju 39.4 (poleg celjske občine najmočnejša industrijska občina) in Žalcu 38.4 %.
Posebej zanimiva pa je primerjava starostne strukture družinskih glavarjev na kmečkih posestvih. Ti podatki so se posebej zbirali po kartoteki zavoda za socialno zavarovanje v Celju in so rezultat štetja ob koncu leta 1966. Tu govorimo le o »nosilcih zavarovanja«, pa čeprav sta morda solastnika posestva mož in žena in torej oba »proizvajalca«, pa je vendar štet le »družinski glavar«. Ti podatki pa nam pokažejo za sedanjo skupnost (občine: Brežice, Celje. Laško. Mozirje. Sevnica, Slovenske Konjice, Šentjur. Šmarje in Žalec) takole sliko:
Starost		Število	Odstotek
do 15 let		2	0,01
od 15 — 25 let		72	0,45
od 25 — 40 let		1.797	10.92
od 40 — 55 let		4.287	26.05
od 55 — 65 let		5.453	33.13
nad 65 let		4.S45	29.44
Skupaj		16.456	100.00
»Družinski glavarji«	pred 15	leti starosti so res	samo izjemen
pojav, gre za 2 primera (	najbrž obojestranski siroti).		
Izredno nizko je tudi	število 7	2 v naslednji skupini od 15 — 25	
let. Tu je naštetih že 7 letnikov po		polnoletnosti, ko je	večina delav-
220			
škili otrok že zaposlena, saj gre za letnike, ko je delavec cesto že kvalificiran ali celo visok okvalificiran. Če pa upoštevamo še pravnozgo-dovinsko dejstvo, da je še pred drugo svetovno vojno veljalo na Štajerskem načelo »izročilnih pogodb«, to se pravi, da so se posestva »izročila« ob poroki, starši pa so si izgovorili preživitek, šele vidimo, kako zelo se je v teh letih spremenilo naše kmečko življenje, ne da bi se tega sploh zavedeli.
Iz gornjih podatkov pa je še bolj zanimiva primerjava, če postavimo 55 let kot mejo, ko gre večina delavcev (nekvalificirani skoraj vsi) že v pokoj. Med našimi kmečkimi gospodarji pa je 62,57% takih, ki so starejši od 55 let in samo 37,42 takih, ko je človek na višku svojih moči (15 — 55 let). Da pa to ni samo naša celjska posebnost, potrjuje tudi podatek v resoluciji, ko pravi, da je v ljubljanski komunalni skupnosti od 14.240 »kmečkih glavarjev«, 4.488 takih v starosti od 55 — 65 let (31,51 %) in celo 4.864 takih, ki so starejši od 65 let (34,16%). Tu je struktura celo neugodnejša, saj je med vsemi 65.67 % (skoraj 2/s) takih, ki so stari nad 55 let. To je gotovo podatek, ki zaskrbljuje, če ga gledamo samo s stališča storilnosti, da o drugih pojavih sploh ne govorimo. Ne vem, če so ljudje v teh letih lahko še nosilci in poborniki gospodarskega napredka?
GOSPODARSKA MOČ KMEČKIH GOSPODARSTEV
Merilo, po katerem merimo gospodarsko moč kmečkih gospodarstev, je še vedno katastrski čisti dohodek. Ne bi hotel polemizirati z raznimi stališči okrog tega vprašanja, zlasti ali je to neustrezno merilo, oziroma, ali je to »meter Marije Terezije, s katerim merimo našega kmeta«, kot je nekoč to imenoval nek članek v Ljubljanskem dnevniku.
Katastrski čisti dohodek naj bi predstavljal nekak čisti dohodek gospodarstva po odbitku vseh stroškov. Analogno gospodarskim organizacijam naj bi predstavljal čisti dohodek posestva ali gospodarstva, potem, ko so se od celotnega dohodka odbili stroški za amortizacijo in materialni stroški. Čisti dohodek je namenjen delitvi za osebne dohodke in za sklade. Če je tako, je res neprimerno govoriti o sedanjem katastrskem čistem dohodku kot merilu za gospodarsko moč kmečkega gospodarstva.
Vendar pač to merilo uporabljamo, to je še vedno osnova, od katere se plačujejo prispevki in davki in je končno merilo, po katerem se obračunava pretežni del prispevka za zdravstveno zavarovanje kmetov. Gre torej za tisto osnovo, od katere se obračunavajo dajatve, to se pravi z drugo besedo, merilo, po katerem obremenjujemo posamezno gospodarstvo. Zato je v vsakdanji rabi odsev gospodarske moči kmečkega gospodarstva.
Ob že omenjenem lanskoletnem štetju po evidencah pri zavodu za socialno zavarovanje v Celju so se tudi kategorizirala kmečka gospodarstva po višini katastrskega čistega dohodka. To nam pokaže takole sliko:
Katastrski čisti	nosilcev zavarovanja		zavarov	anih oseb
dohodek gospodarstev				
v novih dinarjih	število	%	število	%
do 500	1.966	11,95	4.850	8,36
501 — 800	1.417	8,61	3.907	6,73
80! — 1200	1.717	10.43	5.168	8,91
1201 — 2000	2.972	18.06	10.028	17.29
2001 — 4000	4.939	30.32	19.610	33,80
4001 — 7000	2.793	16,97	11.837	20.40
7001 — 10.000	494	3.00	2.190	3,77
10.001 — 15.000	102	0,62	398	0.69
nad 15.000	6	0.04	27	0.05
S k u p a j	16.456	100 %	58.015	100 %
Ko sem primerjal podatke iz zgornje tabele, sem bil v dilemi in se nekako nisem mogel odločiti za znesek katastrskega dohodka, ki bi ga postavil kot najnižjo mejo, ki bi predstavljala nekak »eksistenčni minimum« ali »minimalni osebni dohodek«. Z drugo besedo povedano, kolikšen naj bo najmanj katastrski dohodek, da lahko govorimo o »kmečkem gospodarstvu«, katerega člani se preživljajo iz kmečke dejavnosti na svojem posestvu in jim ni treba iskati dodatnih virov za najnujnejše življenjske potrebe kot dninarji, priložnostni delavci itd.
Predpisov o tem in strokovne literature nisem zasledil, praksa koleba. Pač pa se je na celjski skupščini skupnosti kmetov izkristaliziralo mnenje (njeni člani so samo kmetje, zato to vprašanje najlažje presojajo), da naj bi se ta meja postavila na 2.000.00 jN-din. Zadnje čase pa se pogosto sliši tudi mnenje, da naj se ta meja postavi na 1.200.00 N-din.
Če postavimo mejo na 2.000.00 N-din, ugotovimo, da je v naši skupnosti 49.05 % (skoraj polovica) takih gospodarstev, ki niso dovolj močna, da bi se jim priznal »status kmeta«. Če pa postavimo to mejo na 1.200.00 N-din, ugotovimo, da je teh 30.99 %.
Brez ozira na vse povedano pa je menda nesporno, da najbrž ne moremo govoriti o gospodarsko dovolj močni kmetiji tam, kjer je katastrski dohodek nižji od 800 N-din. Samo teh pa je 20,56 %. Primerjal sem ta podatek z enakovrstnim v ljubljanski skupnosti in ugotovil, da je tam takih kmetij 13,19 % (1879 po številu). To pomeni, da smo pri nas občutno na slabšem 13.19 % : 20.56 %.
Če pa upoštevamo dejstvo, da je prispevek za zdravstveno zavarovanje v naši skupnosti predpisan tako, da je določen delno v
fiksnem znesku na gospodarstvo (150.00 N-din), delno pa v odstotku od katastrskega dohodka (16 %) in da predstavlja ta drugi del prispevka večji delež dohodka sklada, pridemo do neskladja, da je pri teh instrumentih finansiranja in pri tem številu zavarovancev določeni prispevek od katastrskega dohodka (16 %) previsok, ker je pač posledica računske operacije. Čim več je namreč družin z nizkim katastrskim dohodkom, tem večji mora biti odstotek. Ta višji odstotek pa bolj obremenjuje tistega kmeta, ki ima višjo osnovo. Če pa bi izločili iz zavarovanja kmete z nižjim katastrskim dohodkom (ti tudi ne bi imeli potem pravic iz zavarovanja) bi bil odstotek za preostale nižji in bi plačevali manj prispevka. Nesporno pa je, da zahteva načelo solidarnosti sedanjo ureditev, vendar pa je gotovo nekje meja, zlasti če v ta sklad, razen kmetov samih, nihče ne prispeva.
Morda je pri analizi zgornje tabele značilna še ugotovitev, da imajo gospodarstva z nižjim katastrskim dohodkom relativno manj družinskih članov. Do 2.000,00 N-din je 49,05 % nosilcev in samo 41,29 % družinskih članov. To je razumljivo, saj morajo v teh družinah otroškim letom odrasli otroci iskati delo in zaposlitev izven svoje družine in gospodarstva, ker jih domačija enostavno ne more preživeti.
Kakorkoli postavljamo vprašanje gospodarske moči naših kmečkih gospodarstev, podatki nam kažejo, da je to vprašanje skrajno kritično, zlasti s stališča zdravstvenega zavarovanja. Gre za vprašanje najmanj 8.757 prebivalcev iz 9 občin, ki so danes vsaj »kmečko« zdravstveno zavarovani, resno pa se postavlja vprašanje, da se jih tudi iz tega zavarovanja izloči, ker plačujejo njihove družine manj kot 800,00 N-din katastrskega dohodka. Res je, da te kategorije državljanov ne moremo smatrati za kmečke proizvajalce. Zato je tudi zahteva skupščin komunalnih skupnosti socialnega zavarovanja kmetov razumljiva. Za njihovo zdravstveno varstvo ne morejo skrbeti ostali kmetje sami, ampak naj bo to skrb širše družbeno-politične skupnosti.
NEKATERI DRUGI PROBLEMI
1. Podružbljanje zemlje
Glede tega problema pravi resolucija tole: »S podružbljanjem zemljišč se je osnova katastrskega dohodka pri kmetih zavarovancih zelo znižala, kar je negativno vplivalo na višino prispevkov v celoti kakor tudi na višino prispevnih stopenj, ki so se morale nenehno dvigati«.
Točnih podatkov o tem problemu nimam, ker bi jih moral zbirati po občinah, pa je še dvomljivo ali bi bili točni ali ne. Nesporno pa je, da so se v zadnjih letih podružbile precejšnje površine zemlje, katere lastniki so bili dosedaj zasebni kmetje. Prav tako je res, da se je podruž-bila le taka zemlja, od katere se je plačeval visok prispevek na kata-
stiski dohodek, zato so izpadli znatni dohodki sklada. Istočasno pa so ostali dosedanji lastniki te zemlje še vedno kmečki zavarovanci, saj so obdržali vsaj nekaj zemlje, od te plačujejo še vedno katastrski dohodek, in so po zakonitih predpisih še vedno »kmetje« in kmečki zavarovanci. Izpadel je torej znaten del njihovih prispevkov (dohodek sklada), ostali pa so člani in potrošniki sklada (izdatek sklada). Ta izdatek se po vseli bioloških zakonitostih zaradi njihove starosti celo povečuje, saj potrebuje starejši človek več zdravstvene pomoči.
Za približno orientacijo bi lahko za to trditev uporabili podatek o zmanjšanju katarskega dohodka od leta 1965 na 1966. V skupnosti je v celoti padel v enem letu katastrski dohodek, od katerega se odmerja prispevek od 46.182.000.00 N-din na 45,361.000,00 N-din ali za 821.000.00 N-din, kar znese okrog 1,8 % od osnove. Da se zberejo manjkajoča sredstva, se mora zopet zvišati prispevna stopnja za ostale in pomeni 1,8 % od osnove v 16 % prispevku znatno večji delež.
Iz povedanega pa izvira, zlasti v žalski občini, poseben problem. Tamkajšnji kmetijski kombinat je namreč sklenil z nekaterimi kmeti posebne zakupne pogodbe, po katerih da kmet svojo zemljo v zakup in prejema zato zakupnino. Če je obdržal vsaj »ohišnico« je z minimalnim prispevkom še vedno polno zavarovan kot kmet in »polno troši«, prispeva pa znatno manj kot prej. Nič posebnega pa ni, če je v tej občini na 1 hektaru zemlje predpisan katastrski dohodek 2,500.00 N-din (16 % od 2,500.00 = 300,00 N-din »izgube« na vsak hektar!). Tako je po načelu solidarnosti v zavarovanju tak »kmet« v očividno privilegiranem položaju. Zahteva skupščine komunalne skupnosti, da bi se v teh primerih plačal prispevek od zemlje, dane v zakup pa nima zakonite osnove. V takih primerih je običajno zakupnina 8 do 10-krat nižja od katastrskega dohodka in bi plačilo prispevka od zakupnine, četudi bi imeli za to zakonito osnovo, ne prišlo v poštev. Danes je še nejasno, kako bi se rešil ta problem.
2. Zavarovanje otrok
Skupščina skupnosti v Celju je ob razpravi o resoluciji postavila še eno zanimivo trditev. Po 1. 1. 1965 uživajo otroci kmečkih zavarovancev praktično v celoti enako zdravstveno varstvo, kot delavski otroci. Vse tovrstne stroške krije sklad. Skupščina ne nasprotuje tem principom do 15 let starosti otroka, to je do konca obveznega šolanja. Skupščina je pa ugotovila, »da sedaj kmečki sklad nosi edini breme za vse otroke kmečkih staršev za ves čas njihovega študija, brez ozira na to, v kakšnem poklicu se bodo po študiju zaposlili.« Tako nosi kmečki sklad sedaj stroške za zdravstveno varstvo »svojih otrok«, ki študirajo, čeprav je jasno, da od teh skoraj nihče ne bo delal na svojem kmečkem posestvu, ampak bo postal prej ali slej delavski zavarovanec. Naj mi bo dovoljena drastična primerjava: V teh primerih gre za investicijo v tujo hišo! Razumljivo je, da se s tem tisti, ki plača, le nerad strinja.
3. Zavarovanje kinetov-borcev
Kmetje-borci (dvojno priznana doba pred I. 1. 1945 do osvoboditve) in njihovi družinski člani imajo pri uveljavljanju zdravstvenega varstva (ne tudi pri denarnih pravicah) enake pravice kot delavski zavarovanci. Plačujejo enake prispevke kot ostali kmetje, v breme sklada jim gredo enake pravice kot ostalim kmetom, razliko v stroških pa povrne skladu republiški izvršni svet. Zaradi notornih finančnih težav pa so se te razlike vračale z znaitno zamudo, lani je celo prišlo do sodnih postopkov in seveda nepotrebnih pravdnih stroškov. Tako mora že itak nelikviden sklad kreditirati brezobrestno znatna denarna sredstva in tako še povečuje lastno nelikvidnost ter plačuje nepotrebne stroške.
Pri tem pa gre še za eno vprašanje. Do letošnje spremembe so te pravice uživali vsi kmetje, katerim je bila priznana dvojna doba, sedaj pa le oni, ki imajo to priznano najmanj od 1. 1. 1945 do konca. Ko je zakon to pravico skrčil, je to seveda povzročilo nemalo težav, ker je pač vedno težko odvzeti že pridobljeno pravico.
ZAKLJUČKI
Tu sem navedel le nekaj najznačilnejših ugotovitev, ki jih je omenjena resolucija znova začela. To pa še zdaleč niso vsi problemi, ki jih v kmečkem zavarovanju odpira današnji čas. Gotovo je, da borno morali čimprej najti zakonodajno rešitev za dva problema:
1.	določiti bo treba status kmeta in ugotoviti, kdo je pravzaprav pravi kmet: »čisti kmet«, kot to praksa običajno imenuje;
2.	odločiti se bo treba, ali se kmečko zdravstveno zavarovanje v razmerah, ki so pri nas danes, še laliko samo finansira, ali bo treba družbene pomoči.
Brez ozira na to, kakšne bodo zakonodajne rešitve, menim, da so to problemi, mimo katerih ne bomo mogli z improviziranimi rešitvami, tembolj, ker so življenjsko važni za znaten del našega prebivalstva. Poleg tega pa je naše kmečko prebivalstvo, vkljub proglašeni enakopravnosti, pri uveljavljanju svojega zdravstvenega varstva v znatno slabšem položaju kot delavski zavarovanci. Končno pa tudi — vsaj po mojem mnenju — ne moremo govoriti o nacionalni zdravstveni politiki, dokler ne rešimo tudi teh vprašanj.
VIRI IN OPOMBE
Resolucija, ki jo je sprejela skupščina komunalne skupnosti socialnega zavarovanja kmetov Ljubljana na svoji seji 21. 12. 1966, in katere prepis je poslala Zvezni ljudski skupščini, Zveznemu izvršnemu svetu, republiški ljudski skupščini Slovenije, republiškemu izvršnemu svetu Slovenije, Glavnemu odboru SZDL Slovenije in vsem predsednikom skupščin komunalnih skupnosti socialnega zavarovanja kmetov v Sloveniji. Ta spis je v arhivu komunalnega zavoda za socialno zavarovanje v Celju.
15 Celjski zbornik
225
Sklepi skupščine komunalne skupnosti socialnega zavaarovanja kmetov Celje; gradivo za sejo skupščine 13. 2. 1967 in 15. 5. 1967 oboje v arhivu komunalnega zavoda za socialno zavarovanje Celje.
Zvezni zakon o uvedbi zdravstvenega zavarovanja kmetijskih proizvajalcev (Uradni list FLRJ št. 27/59).
Zakon o zdravstvenem zavarovanju kmetijskih proizvajalcev (Uradni list LRS 50/00).
Zakon o zdravstvenem zavarovanju kmetov (Uradni list SRS 36/65).
Temeljili zakon o organizaciji in finansiranju socialnega zavarovanja s poznejšimi spremembami in dopolnitvami (Ur. list FLRJ oz. SFRJ št. 22/02, 24/65, 57/65, 29/66 in 52/66).
Temeljni zakon o zdravstvenem zavarovanju, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami (Uradni list FLRJ oz. SFRJ št. 22/62, 55/62, 15/66, 29/66 in 52/66).
Temeljni zakon o zdravstvenem zavarovanju kmetov, prečiščeno besedilo (Uradni list SFR | št. 25/65) in poznejša novela tega zakona (Uradni list SFRJ št. 12/67).
Statistični letopis SR Slovenije 1966, izdal Zavod SRS za statistiko, Ljubljana 1966.
Letno poročilo za komunalno skupnost socialnega zavarovanja kmetov Celje za leto 1966. izdal komunalni zavod za socialno zavarovanje Celje, Celje februarja 1967.
Isto poročilo za leto 1965, Celje februarja 1966.
Demografski podatki za okraj Celje, v rokopisu pri zavodu za zdravstveno varstvo, oddelek za socialno medicino, Celje.
Zakon o zdravstvenem varstvu kmetov — borcev NOV in njihovih družinskih članov, s poprejšnjimi spremembami in dopolnitvami (Uradni list SRS 10/1965 in 40/1966).
CELJSKI ZBORNIK 1967
DR. RUDOLF CIK
s sodelavci
NAPREDEK GINEKOLOGIJE IN PORODNIŠTVA V LETIH
1956—1966
Zaradi hitre socializacije medicine sta se po vojni preventivna, klinična in operativna ginekologija in porodništvo znašli na izredni razvojni stopnji. Sprejeti je bilo treba nove zakone, predpise in izdati mnogo navodil za formiranje dispanzerjev za žene, posvetovalnic za nosečnice, materinskih domov, dispanzerjev ali posvetovalnic za otroke, patronažne ali babiške službe. Glede na spremenjeni položaj žene v službi in uporabo ženske delovne sile v raznih industrijskih panogah so nastali novi socialno zdravstveni problemi. Zato mora zdravstveni delavec (posebno še ginekolog in porodničar) dajati nove pobude za odpravo negativnih činiteljev, ki laliko povzročijo obolenje. Ginekologom in porodničarjem postajajo vse bolj potrebne delovne metode preventivne in socialne medicine. Socialno ekonomski in socialno medicinski činitelji postavljajo pred ginekologe za zaščito žene sledeče naloge:
L porabljajo se preventivna sredstva in drugi ukrepi za očuvanje fiziološkega stanja pred nosečnostjo, v nosečnosti, ob porodu in v poporodni dobi, da se izboljša splošna življenjska in delovna sposobnost žene in poveča življenjska sposobnost otroka. Že v letu 1950 je bilo v dispanzerju za žene v Socialistični republiki Sloveniji pregledanih 160.000 nosečnic in 150.000 ginekoloških bolnic. Število pregledov v dispanzerjih za žene je vsako leto večje, bodisi nosečnic ali ginekoloških pacientk. Vsi ti pregledi imajo za cilj čim manj komplikacij ob porodu, pa tudi manj ginekoloških obolenj. V Socialistični republiki Sloveniji rodi okoli 91 % žena v porodnišnicah. Iz večjih mest pa rode žene skoraj 100 % v porodnišnicah. Porod v porodnišnicah je že postal pravilo, porod doma pa izjema. Najtehtnejši razlog za to je nedvomno občutek varnosti, ki ga ima žena v porodnišnici pod specialističnim strokovnim vodstvom, drugi razlog je socialno ekonomski, zlasti majhna stanovanja, pomanjkanje stanovanj in opreme.
15
227
Porodniški blok našega ginakološko-porodniškega oddelka zmore čedalje večji naval porodnic tako, da je maksimalno povečal število postelj in zmanjšal oskrbno dobo od optimalnih 9 dni na 4 do 6 dni po porodu.
Prezgodnje odpuščanje otročnic gre večkrat v škodo zdravja otroč-nice in novorojenčka. Nekaj dni po porodu še namreč ni pravega sožitja med materjo in otrokom. Na našem oddelku je vsako letn več porodov, čeprav so odprli tri nove ginekološko-porodniške oddelke v bližini Celja: v Brežicah, v Trbovljah in Slov. Gradcu. V zadnjih desetih letih naraščajo po svetu in tudi pri nas, ginekološke in porodniške operacije. Vzroki za naraščanje porodniških operacij so v glavnem sledeči:
1.	Porodniške operacije so postale manj nevarne zaradi razvoja asepse, anestezije, izpopolnjene anestezijske tehnike, uporabe transfuzije krvi in antibiotikov.
2.	Pri indikacijah se odločimo mnogo prej za operacijo kot pred časom, kjer upoštevamo mnogo bolj otrokovo življenje in operiramo otroku v korist. Včasih so rodile žene mnogo otrok in ni pomenilo mnogo, če je kakšen otrok umrl med porodom ali po porodu za posledicami porodne poškodbe. Sedaj rode žene manj otrok, zahtevajo pa od nas, da se rode živi in zdravi ne pa prizadeti od poroda.
3.	Današnje žene želijo, da je porod kratek in po možnosti brez bolečin. Z lajšanjem porodnih bolečin postajajo porodniške operacije pogostejše. Kot tipična operacija za skrajšanje poroda velja danes va-kuum-ekstraktor (izvlačilec), ali izhodni forcepis (klešče). Vakuum-ekstraktor oziroma izhodni forceps napravimo v korist matere oziroma otroka v drugi porodni dobi. Nevarnost poškodbe glavice in novorjenčka je minimalna.
4.	Carski rez je starejša operacija, delali so ga že stari Rimljani na mrtvi ženi, da so rešili otroka iz maternice komaj umrle matere. Carski rez je bil dolgo časa zaradi neustrezne anestezije, nepoznavanja anatomije in fiziologije, operativne tehnike in antibiotikov zelo tvegana in nevarna operacija. Uveljavila se je šele v sedanjem stoletju. Na našem oddelku jih napravimo pri vseh porodih letno 2—3 %. Carski rez lahko napravimo pri isti ženi tudi po večkrat. Nikjer pa ni rečeno: enkrat carski rez, vselej carski rez.
\ zadnjih 10 letih smo na ginekološko-porodniškem oddelku imeli porodniških sprejemov, porodov, porodniških operacij, umrlih nosečnic in otročnic, število novorojenčkov, število mrtvorojenih novorojenčkov, umrlih dojenčkov po porodu, kot prikazuje naslednja tabela I.
/o A
>|0j}0 Ij.ISA
ojjuiii ouclu>jq;
npojod od i^auafojOAou
n™n
i3[ouafo.ioaou i u,lfo.ioalj
ao^ouofojoaou ojtaajc;
aarupojod -zo apiu n
•Sašo d \iado Mod ojT.vajg
a o po .10 d o[i .vajg
Aoiiiafajds Mod "Aajg
o;aj
K. O*	ic 00	c 00	C" •sC	1°	o tc	X tv.	N> I.	Cl	O O
ci		ci	Cl	cf	K*	c i	CJ	-i	L»N
&		&	ž*5			&	fcŠ		
ic	1	Cl O 1	->* 1	'ON LC	o 1	LC	IC 1	1	X cf 1
1	1 CM 1T\	1 ^		Hh	1 LC	CN	1 ON	1 1C	1 C h
^	SS							iS	
	IC On	x	ON	ho	o	Cl	C Cl	0 h-	Cl X
	—							0" f	0
f*	ITN	IC	1 IC	tC	1 Cl m	X tc	K	J m Cl	X Cl
-t ir\ ^ ci	In, r, Cl	ON Cl	N. X x Cl	Cl	m rc tC	3148	1<- 0 Cl f	0 0 Cl f-	X f t"
£Jn	&				^			5s$> c-	
x	X K q	-	-t o		O	N. O		f-O	
o	1	1	o'		c*	O 1		O I	
-		C	-		tc	1 Cl		1	
112	cl	LC	Cl IC.	1-Cl			LC CN	LC	C

N.	0		sC	—	©	IC	ON		0
—1	1"	0	-+			0	X		
0	[N,		X	ON	—		—	Cl	IC
Cl	Cl	Cl	Cl	Cl	m	IC	IC	fN	tc
C)		IC	t<N	ON	X		O	__	vO
IC	sC	N.		X	Cl	On	| >	"t	Cl
Cl	X	X	0	C	ic	CM		Cl	-+
	c.l	Cl	KN		ic	l<N	K	K:	CN
O t^ 30
lc m ON ON ON
Cl			LC
	0	0	
On.		ON	On
Porodnišnico naj zapustita zdrava mati in zdrav otrok! Želja in zaliteva ne samo matere in svojcev, temveč tudi celotnega osebja porodnišnice. Mnogo truda se je že vložilo in se še vlaga za dosego tega cilja.
Iz tabele je razvidno, da umrljivost novorojenčkov pada. Zbolj-šana tehnika porodne pomoči, prisotnost zdravnika pri vsakem porodu, pravilen izbor analgetičnih in anestetičnih pripomočkov pri porodu zmanjšujejo umrljivost novorojenčkov od porodniških poškodb.
Zgoden pregled novorojenčka in čimprejšnja ugotovitev porodnih poškodb in ozdravljivih prirojenih anomalij in bolezni, preprečevanje infekcij, pravilna prehrana in previdno uporabljanje kisika in raznih zdravil zmanjšujejo umrljivost novorojenčkov.
Pni podrobni analizi vzrokov umrljivosti vidimo, da gre velik procent na račun nedonošenčkov. Čim manjša je porodna teža praema-turusa, tem večja je umrljivost. Nezrel organizem tudi ob najskrbncjši negi in tehničnih pripomočkih ni vedno sposoben za življenje. Vzroki nedonošenosti žal niso vedno znani, da bi se jim lahko izognili. Pravilna prehrana noseče žene, bogata na beljakovinah in vitaminih, dieta pri ledvičnih in drugih akutnih in kroničnih boleznih noseče žene, preprečevanje težkega dela noseče žene, izognitev duševnih in telesnih pretresov so samo nekateri izmed vzrokov, ki zmanjšujejo procent rojevanja nedonošenčkov. Ne postavlja se zaman zahteva:
Dolžnost vsake žene je, da rodi donošenega otroka.
Za preživetje rabi nedonošenček ustrezne prostore, pravilno toploto in vlago, zaščito pred infektom in veliko nege. Toploto, vlago in zaščito pred infektom lahko zagotovimo nedonošenčku v inkubatorju. Porodniški oddelek je že lcla 195S dobil prvi inkubator, v katerem je preživelo precej nedonošenčkov s težo pod 1.500 g. V teku let smo nabavili še tri inkubatorje (domače izdelave) za večje nedonošenčke.
Leta 1966 smo nabavili dva inkubatorja vzhodnonemške izdelave. Sodobne norme zahtevajo 3 m2 za vsak inkubator oziroma vsako zibelko, kar v naših pogojih ob velikem pomanjkanju prostora ni uresničljivo. Prav tako nimamo še dovolj negovalk, da bi v vsakem turnusu ena negovalka oskrbovala 5 nedonošenčkov. V vsakem letnem poročilu splošne bolnice se kot rdeča nit vleče zahteva po ureditvi otroške postaje ginek.-porod. oddelka. Glede na število porodov v teh letih je razumljiva težnja in napori predstojnikov ginek.-porod, oddelka po adaptaciji novih prostorov za novorojenčke, želja oddvojiti nedonošenčke od donošenih novorojenčkov in namestiti večje število otroških negovalk. Tabela III.
6oo
3oo 2DO 100 3ooo 9oo 6oo
ZSoo
-											
	Stev	Ho roj	stev v	letih 1!	S56 -	966					
											
										0 «0	
										g	
a	^ g K cM	a P N	<*> 00 <M	g	O S	® t K)	V0 tO <N iO	<M	iS oo >0 <f>	1	
											
V	teku let se je otroška postaja počasi toda vztrajno širila. Trenutno so nameščeni donošeni novorojenčki v dveh večjih sobah v pritličju in dveh manjših sobah v prvem nadstropju.
Nedonošenčki so oddvojeni v treh manjših sobah.
Število obstoječih postelj: 82, kvadratura sob 75 m2.
V	teh prostorih bi se glede na kvadraturo lahko vzrejalo po normi dnevno 45 novorojenčkov, zaradi pomanjkanja prostora pa se v teh prostorih vzreja dnevno tudi preko 70 novorojenčkov. Število negovalk se je povečalo, kot prikazuje tabela IV.
Sodobna norma: 1 negovalka naj neguje v vsakem turnusu 15 novorojenčkov, kljub povečanju števila negovalk še ni uresničljiva.
Tabela IV.
Zahteva po graditvi novega oddelka je bila postavljena že leta 1957. Načrti se pripravljajo. Upajmo, da bodo tudi finančna sredstva na razpolago.
Delo na otroški postaji so prvotno vršili porodničarji sami. Z razvojem neonatalne pediatrije s svojstvenimi pogledi na fiziologijo- in patologijo novorojenčka zlasti nedonošenega, temu delu porodničarji niso bili več kos. Od leta 1961 je prihajal konziliarni pediater na pomoč. \ tem času je oddelek izšolal lastnega pediatra, ki dela na oddelku od marca 1966. Dojenje je najnaravnejša, najpreprostejša, najzanesljivejša in najcenejša prehrana novorojenčka. Žal pa ne doje vse matere svojih otrok. Nekaterim zdravstveno stanje tega ne dopušča, nekatere nimajo mleka, druge žene pa dojenje odklanjajo. Veliko število novorojenčkov je potrebno dohranjevati ali hraniti že v porodnišnici. Poseben problem glede prebrane so tudi nedonošenčki. Zahteva po sodobni mlečni kuhinji v porodnišnici se sedaj uresničuje. Sveže mleko so prejšnja leta pripravljale negovalke v majhnem neustreznem prostoru. Bakteriološki izvidi večkrat niso bili v redu. Oprašeno mleko pripravlja sedaj za to delo usposobljena negovalka. Za mlečno kuhinjo smo žrtvovali bolniško sobo. \ sakotedenski bakteriološki izvidi mleka so neoporečni. Mleko se naliva v sterilne stekleničke. Dnevno se naliva tudi preko 250 stekleničk. Shranjujejo se v velikem nedavno nabavljenem hladilniku.
Leta 1962 se je vršil simpozij o hiperbilirubinaemiji v Ljubljani in nam še enkrat predočil težke posledice nepravilno zdravljene porodne zlatenice: duševno prizadeti otroci, ki predstavljajo pomembno socialno in ekonomsko breme. V anketi, ki je zajela 250 duševno prizadetih otrok je kot vzrok najdena porodna zlatenica v 46 primerih. Od leta 1962 se
intenzivno ukvarjamo s sodobno diagnostiko in zdravljenjem porodne zlatenice. Veliko število infuzij glukoze, plazme, transfuzij sveže krvi gre na račun zdravljenja. Posamezne sestre je bilo treba usposobiti. Leta 1962 smo poslali 60 novorojenčkov v Ljubljano, da so jim na pediatrični ali porodniški kliniki izmenjali kri. ker je žolčno barvilo v krvi preseglo 20 mg %. Leta 1963 smo pričeli v skromnih pogojih sami izvajati izmenjalno transfuzijo. Izmenjalno transfuzijo je bilo potrebno napraviti od leta 1965 do novembra 1966 106 novorojenčkom, predvsem nedonošenčkom.
Vsi novorojenčki razen enega, ki je umrl četrti dan po izmenjalni transfuziji, so zdravi zapustili bolnico. V Ljubljano smo prisiljeni pošiljati le tiste novorojenčke, za katere ni ustrezne krvi na razpolago.
Od leta 1961 pregledujemo novorojenčke glede na Ortolanijev fenomen. To je znak, ki nam pove, da gre pri otroku za izpah kolkov, ali da bi se pri nepravilno povijanem otroku lahko razvil izpah kolkov. Vsakega novorojenčka s pozitivnim znakom napotimo k ortopedu, ki otroka zdravi. Vsem otročnicam fizioterapevtka ob odhodu iz porodnišnice pokaže poseben način povijanja za preprečitev nastanka izpahov kolka. Pri uvajanju novega načina povijanja smo naleteli na velike težave tudi med strokovnim osebjem. Danes pa so matere tega načina povijanja že vajene.
Leta 1965 smo se vključili v mednarodno akcijo za odkrivanje fenilketonurije«, redke presnovne bolezni, ki nepravilno zdravljena zapusti trajne posledice na mladem organizmu. Novorojenček, pri katerem smo na našem oddelku odkrili bolezen, se sedaj zdravi in normalno razvija. Če bi je ne odkrili, bi postal duševni invalid. Glede na možnosl vnašanja efekta na otroško postajo se novorojenčki, rojeni doma, ali dojenčki, ki prihajajo zaradi bolezni matere, izolirajo v materinskem domu. v ustrezno adaptiranih prostorih.
Naši načrti: ureditev otroške postaje v novih ustreznejših prostorih s potrebnimi adaptacijami. Ureditev sodobne mlečne kuhinje s suhim sterilizatorjem. Nabava lastnega pralnega stroja, da bi perilo novorojenčkov prali povsem ločeno. Nabava novih zibelk, ker so te. ki jih imamo trenutno na oddelku, že dotrajale. Potreb in želj je veliko. Finančnih sredstev pa žal ni veliko na razpolago. Nekatera celjska podjetja so pokazala veliko razumevanje za naše potrebe in nam pomagala Saj je želja nas vseh. da bi čim več novorojenčkov preživelo in da bi zapustili zdravi celjsko porodnišnico.
Do leta 1960 je imel ginekološko-porodniški oddelek premalo strokovnega kadra in prostorov, ki mu še vedno primanjkujejo za funkcionalno in strokovno delo na ginekološko-porodniškem oddelku, oddelku za novorojenčke, porodnih sobah in materinskem domu, ter ginekološki ambulanti za zunanje pacientke. Še danes nimamo dvigala, ki ga nujno potrebujemo (glej letna poročila ginekološko-porodniškega oddelka od 1956 do 1965). Leta 1960 smo povečali strokovni kader in preuredili
notranjost oddelka. Postopoma smo začeli strokovno izpopolnjevati in izboljševati delo. Z ureditvijo ambulante za zunanje pacientke smo vso skrb posvetili natančnim pregledom nosečnic, specialističnim porodom v porodni sobi in pregledom ginekoloških pacientk v poporodni dobi. V ginekologiji smo prav posebno skrb posvetili zgodnji detekciji in terapiji karcinoma. abortusa, kontracepciji, genitalni tuberkulozi in ostalim ginekološkim obolenjem s posebnim poudarkom na sodobno operativno pred konzervativno terapijo.
Prostori ginekološko-porodniškega oddelka so od leta 1961 dalje po kvadraturi ostali isti, sprejemov je pa vsako leto več. Od leta 1961 do danes je bilo na ginekološko-porodniškem oddelku izvršenih nekaj adaptacij: uredili smo nov porodni blok z 10 porodnimi posteljami, ki je za čedalje večji dotok porodnic prostorninsko in funkcionalno že od vsega začetka premajhen in neprimeren. V kletnih prostorih smo uredili novo ambulanto za zunanje pacientke in oddelčni laboratorij. V operacijskem bloku smo uredili novo sobo za pripravo operacijskega materiala in sobo za uvedbo anestezije pred operacijo. Vsa privatna stanovanja v drugem nadstropju smo izpraznili in prostore priključili ginekološkemu oddelku.
Premestili in usposobili smo tri oddelčne kuhinje. Štiri velike sobe smo predelili v 8 manjših po 6 postelj v sobi. V 15 sobah za pacientke, v treh čajnih kuhinjah, v 8 stranskih prostorih in v porodnem bloku smo izmenjali tla. Sedaj pripravljamo preureditev in reorganizacijo oddelka za novorojenčke z odgovarjajočo mlečno kuhinjo. Za boljši funkcionalni in strokovni napredek je še neobhodno potrebno dograditi dvigalo, dežnrne prostore za medicinsko osebje, modernizirati in funkcionalno izboljšati porodni blok, oddelčne lekarne, pisarniške prostore, adaptirati in modernizirati bo treba tudi sprejemne prostore in garderobe za pacientke in osebje oddelka.
Pomanjkanje dvigala in navedenih funkcionalnih prostorov na ginekološko-porodniškem oddelku je tako akutno, da zavira in zadržuje vsakodnevno tekoče delo in sodobno strokovno tretiranje otročnic, ginekoloških pacientk in novorojenčkov, posebno še nedonošenčkov.
Zaradi stalnega prenašanja hrane, perila in pacientk iz pritličja v 1. in II. nadstropje in obratno, osebje noče več prenašati pacientk zaradi izredno težkega fizičnega napora, saj ima več sester in bolniških strežnic zaradi tega okvare v križu in stalne bolečine. Šele po vseh naštetih adaptacijah in modernizacijah bo lahko strokovno delo na oddelku potekalo zadovoljivo. Najbolje bi bilo, kakor je navedel v letnem poročilu pokojni prim. dr. Pehani, postaviti nov ginekološko-porodniški oddelek. Naraščanje sprejemov in strokovnega dela (porodi, operacije, ostale medicinske storitve) in povečanje števila strokovnega kadra nam dovolj jasno povedo, da smo z neustreznimi hospitalninii in fukcional-nimi prostori na robu zmogljivosti dela, a to kvalitativno in kvantitativno.
Tabela "V.
Leto	> o a ^ »X bJC iT	v . O a S 2 z £.3 p, >X iL J	z ' —■ ~ "o > -2 6 >x	'F "S >x '5	Število zdravnikov	Število ostal.zdrav, osebja	Umrlo ginek. pacientk
1956	2703	3451	149	64	7	24	10 - - 0.36 %
195?	2891	4139	149	64	5	25	3 — 0.10 %
1958	2758	3835	149	64	5	26	3 — 0.10 %
1959	2954	3352	172	64	7	72	7 — 0.23 %
1960	3311	2757	171	64	-	75	4 — 0.12 %
1961	3512	5284	170	81	9	87	1 — 0.02 %
1962	3925	5658	187	91	11	95	4 — 0,12 %
1963	3S90	3585	185	82	12	97	3 — 0.01 %
1964	4491	2869	195	82	11	93	2 — 0,04 %
1965	4379	4186	195	82	11	102	6-0,13 %
ZGODNJA DIAGNOSTIKA KARGINOMA ŽENSKIH GENITALIJ
V LETIH 1956 — 1965
Karcinom ženskih genitalij ima kot karcinomi ostalih organov destruirajoče delovanje in sposobnosti metastaziranja. Vsem kareinoinom je skupna lokalna rast, medtem ko je krvno širjenje različno. Razlike med posameznimi karcinomi so številne in izrazite. Karcinom se pogo-stoma pojavlja na raznih delih genitalij. Tako je npr. izredno redek karcinom na jajcevodih in na sečevodu. Pač pa sta Stoeckel in Treite ugotovila, da se karcinom nožničnega dela maternice (Carcinoma colli uteri) javlja v 80,2 % vseh oblik kareinoma na ženskih genitalijah. V 90 % je morfološko ugotovljen karcinom ploščatega epitela. Z ekonomskega stališča pomeni karcinom veliko izgubo zlasti, ker umre 65 % na karcinomu obolelih žena med 40. in 60. letom starosti. V Sloveniji je karcinom kot bolezen nekako na šestem ali sedmem mestu. Po številu .smrtnih primerov se približuje drugemu mestu, zaostaja le še za smrtnostjo bolezni srca in ožilja. V svetovnem merilu umre vsak šesti človek zaradi kareinoma. Zato se tudi pri ženskah posveča največja skrb tem preiskavam. Za zgodnjo diagnozo so danes teoretično in praktično na uporabo odlične preiskovalne metode in pripomočki.
Na našem oddelku delimo detekeijo kareinoma v dve fazi.
Prva je trajala do leta 1958. To obdobje pomeni vrsto po naključju odkritih karcinomov. Karcinom so odkrili in diagnosticirali šele takrat, ko je postal viden že makroskopsko ali pa smo ga odkrili s histološko preiskavo tkiva pri ženskah, ki so bile hospitalizirane že zaradi manifestnih patoloških simptomov. Jasno je. da so takrat prevladovali pozni stadiji karcinomov s slabo prognozo za ozdravljenje in še slabšo za
nadaljnje življenje. Od leta 1958 do danes uporabljamo najsodobnejšo detekcijo genitalnega karcinoma z obveznim pregledom ženske z lopaticami (v spekulih), jemanje brisa za citološko preiskavo po Papani-colaou, kolposkopijo in biopsijo (gledanjem s posebnim mikroskopom in luist. pregledom Vzetega tkiva).
Druga faza je detekcija prekanceroznih stanj (nemiren, abnormalen, atipičen epitel, leukoplakija), kakor tudi večje število površinskega in že tudi v globino prodirajočega karcinoma. Zgodnja detekcija karcinoma ni vedno lalika in enostavna, ker pridejo ženske ponavadi prepozne k zdravniku in to zaradi nepravilne ali celo napačne ocene sprememb in tipičnih simptomov (povečan fluor, abnormalne in atipične krvavitve).
Ker je zdravstveno prosvetna propaganda za profilaktični ginekološki pregled slaba, ženske ne prihajajo na bolj detajlno preiskavo v bolnico oziroma na operacijo. Ginekologi se zavedamo, da pomeni kar-einom nožničnega dela maternice glavni problem v ginekologiji, zato posvečamo tem preiskavam največ pozornosti in skrbi. Za uspešno zdravljenje je pri vseh karcinomih najboljša že zgodnja detekcija karcinoma, ker samo tako lahko zmanjšamo izdatke in pacientke obvarujemo pred večjimi operativnimi posegi in invalidnostjo.
Citologija in kolposkopija sta preiskovalni metodi za zgodnjo detekcijo karcinoma nožničnega dela maternice, karcinoma korpusa uteri in karcinoma vagine. Metodi si nista konkurenta in nesmiselno je eno metodo izigravati proti drugi, posebno še tam, kjer je možno uporabljati obe metodi. Za boljšo zgodnjo detekcijo površinskega karcinoma so v ginekologiji vpeljali novo razdelitev karcinoma nožničnega dela maternice na 5 stadijev in to:
Stadij O: sinonimi: Carcinoma in situ, Carcinoma preinvasivum, Carcinoma intraepiteliale, je karcinom razširjen samo na površino epitela porcije in pri hist. pregledu ne sega čez bazalno membrano posameznih celic in ne kaže asocialno strukturo invazivnega karcinoma.
Pri prvem stadiju kaže karcinom že infiltrativno in destruirajoče delovanje in zavzema vso porcijo.
Pri drugem stadiju se širi karcinom nožničnega dela maternice že preko cerviksa na parametrije.
Pri tretjem stadiju zavzema karcinom nožničnega dela maternice cerviks in parametrije, sega do medenične stene in zavzema zgornjo tretjino vagine.
Pri četrtem stadiju ima karcinom nožničnega dela maternice že razsevke na sosednjih organih in je še pred nekaj leti veljal za neozdravljivega.
Citologija:
Citologijo cenimo in upoštevamo pri detekciji zgodnje klinično asimptomatske oblike karcinoma in prekanceroznih stanj na nožničnem delu maternice.
Tabela VI. Brisi po Papanicolaou v letih 1962, 1963, 1964 in 1965
Leta 1962 Brisov
Domača ambulanta Zunanja ambulanta Ca in situ
Ca invas. planoepitel. A d en oc a rc ino ma
4.169 3.132 1.037
o 3
1
Leta 1965 Brisov
Domača ambulanta Zunanja ambulanta Sistematski pregledi Ca in situ
Ca invas. planoepitel.
L .JJJ
5.084 1.531
920
9
Leta 1964 Brisov
Domača ambulanta Zunanja ambulanta Ca in situ
Ca invas. planoepitel.
Leta 1965 10.856 Brisov
8.112 Domača ambulanta 2.745 Zunanja ambulanta
10 Ca in situ 12 Ca invas. planoepitel.
13.722 7.332 6.412
15
12
Pri velikem številu sumljivih citoloških rezultatov je ugotovljena hiperaktivnost bazalnega sloja oziroma nemiren ali abnormen epitel s povečanimi hiperhromatskimi jedri.
Nemirni epitel in hiperaktivnost bazalnega sloja dajeta največ suspektnih citoloških izvidov. Takšne bolnice moramo strogo kontrolirati, ker dobimo podobne izvide v razmazu pri intraepitelialnem kakor tudi pri invazivnem karcinomu, seveda so prisotne tudi povsem atipične celice.
Iz izkušenj vemo, da se iz nemirnega oziroma bazalno liiper-aktivnega epitela kasneje lahko razvije karcinom. Veliko število suspektnih citoloških izvidov daje tudi vnetje, kar nam potrjuje smotrna biopsija. Vedeti je treba, da suspekten citološki izvid ne potrjuje malignega procesa, ampak nam rabi kot potrdilo, da nastajajo v tkivu patološke spremembe, iz katerih imamo suspektni citološki izvid. Ravno pri teh izvidih so neobhodne ponovne kontrole.
Kolposkopija:
S kolposkopom ugotavljamo vse spremembe na sluznici porcije, vagine in vulve. Uspešnost kolposkopije je nekoliko manjša od citolo-gije. V tistih ambulantah in ginekoloških oddelkih, kjer je to mogoče, moramo citologijo izkoristiti maksimalno. Na oddelkih, kjer citologija ni vpeljana, je za ambulantno delo kolposkopija bolj enostavna. Kolpo-skopsfco sumljiva mesta se smotrno ekscidirajo za hist. preiskavo, čeravno pomeni smotrno ekscidiranje s pomočjo kolposkopije dodatno obremenitev za histo-patologa.
S kolposkopom namreč ugotavljamo vse spremembe na sluznici nožničnega dela maternice in vagine. Pri mnogorodnicah si lahko ogledamo raztrganino nožničnega dela maternice kakor tudi vnanji del cervi-
kalnega kanala, tu lahko ugotovimo endoeervikalni karcinom pri nosečnicah. kjer je sluznica vagine in porcijc ter uterusa lividna. Dejstvo, da se genitalni karcinom najbolj pogosto javlja na nožničnem delu maternice in to v 70 do 80%, medtem ko se endocervikalno razvije samo približno v 3 %, nam je zadostno jamstvo, da lahko samo s kolposkopijo odkrijemo večino malignomov že v začetnem razvoju, oziroma še pri nultem stadiju.
Navratil pravi, da se karcinom nožničnega dela maternice samo s citologijo lahko spregleda v 16,7 %, a pri uporabi same kolposkopije v 21.6 %. Diagnostična sigurnost se pri uporabi obeli metod poveča na 95.8 %.
Profilaksa:
Ženske naj gredo vsakega pol leta na kontrolni pregled h ginekologu. Razgovor, ginekološki pregled in eventualno dodatne preiskave potekajo brez težav, izgubljeni čas je minimalen. Izvid je normalen ali celo negativen. Ženske, ki ne pazijo nase, ki ne skrbijo zase. zanemarjajo svoje zdravstveno stanje, zavlačujejo postavitev pravilne diagnoze in takojšnje uspešno zdravljenje. Zato tudi zdravljenje in ozdravljenje karcinoma nožničnega dela maternice na svetovno znanih klinikah še vedno ni idealno, ampak uspehi zdravljenja in ozdravljenja so zdaj takšni, kot prikazuje naslednja tabela:
Tabela VII.
Število karcinoma in sarkoma ženskih genitalij' v letih 1956—1965
Vrsta karcinoma	ir\	h-	X to	C\	o	_	C1 vO		-t -C	O	
			s			-	-	c*		-	ch
Karcinom vhoda v nožnico	2	i	_	i	_	2	__,	3	1	_	10
Karcinom nožnice	1	3	3	i	1	1	—	2	2	1	15
Nemirni in atipični epitel											
nožničnega dela maternice	-•:	—	—	—.	19	24	59	21	21	29	173
Površinski karcinom (stadij O)											
nožničnega dela maternice	-	—	—	—•	5	T	5	9	10	15	51
Karcinom nožničnega dela											
maternice	39	18	30	29	29	41	39	36	59	44	363
Karcinom telesa maternice	4	8	4	1	9	4	"7	10	14	8	69
Sarkom materničnega vratu in											
telesa maternice	1	1	—	1	3	—	—	3	1	4	14
Karcinom jajcevodov	—	—	1	—	—	—	—	1	1	1	4
Karcinom jajčnikov	5	9	6	•7 C	8	11	8	10	5	4	69
SKUPNO:	50	40	44	50	64	90	123	95	114	106	756
Terapija:
Nespametno in neupravičeno zavlačevanje z ginekološki 111 pregledom in bojazen pred karcinomom ugonobi prav toliko žena kot karcinom sam. Psihiatri pravijo temu neupravičenemu strahu pred rakom kaneerofobija. Kaj storiti? Ljudem bi bilo treba dopovedati, da ne drži, da rak ni ozdravljiv, temveč da je mogoče začetne oblike raka uspešno pozdraviti.
VVertheim je leta 1912 z operacijo dosegel ozdravljenje v 59 %. Meigs pa navaja, da je s svojo modificirano kirurško metodo dosegel ozdravljenje pri karcinomu nožničnega dela maternice v 60 %. Najboljše rezultate je dosegel Meigs s svojo operacijo pri (X in L stadiju. Slabše rezultate je dosegel pri ostalih stadijih. Meigs meni, da je pro-gnoza po \Vertheimovi operaciji slabša za tiste ženske, pri katerih je karcinom že zelo napredoval v bezgavke oziroma v sosednje organe. Meigs navaja, da je uspeli kljub operaciji in aktinoterapiji po 5 letih samo 15 %, če se je karcinom razširil že v bezgavke oziroma v sosednje organe. Zmanjšanje smrtnosti zavisi samo od zgodnje detekcije in terapije karcinoma nožničnega dela maternice. V Ameriki ozdravi danes od treh žensk, obolelih na karcinomu nožničnega dela maternice, samo 1 ženska. V Socialistični republiki Sloveniji ozdravimo do 60 % za kareinoinom obolelih žensk.
Glavne metode zdravljenja karcinoma so:
Kirurška, radioterapija, kemoterapija oziroma uporaba antikance-roznih medikamentov in hormonov individualno ali kombinirano.
Zadnji dve metodi sta čedalje uspešnejši. Tudi nesposobnost za delo po operaciji je odvisna od razsežnosti karcinoma in traja od dveh mesecev do enega leta.
Zdaj se ukvarja na stotine laboratorijev po vsem svetu z vprašanjem. karcinoma. Sklenili so tudi naslednje:
1.	\ Parizu so ustanovili mednarodno agencijo za boj proti raku, ki bo koordinirala prizadevanje terapije in izkušnje, ter jih posredovala vsem inštitutom in zdravstvenim ustanovam.
2.	Obetajo se nam autobiotiki oziroma snovi iz encimov, ki bodo odigrale odločilno vlogo pri laboratorijskem odkrivanju in zdravljenju karcinoma.
5. Za zdaj imata bolnik in zdravnik upanje v popoln uspeh le pri dovolj zgodnji pravočasni diagnozi in terapiji.
PROBLEM SPLAVA V CELJSKEM OBMOČJU
Že od nekdaj je poizkušal človek omejiti število svojih potomcev s Splavom in z raznimi pripomočki za preprečevanje spočetja. Splav je še vedno največkrat uporabljena metoda planiranja družine in predstavlja zaradi škodljivih posledic medicinsko družbeni problem. Dokazano je, da je splav škodljiv za žene v somatičnem in psihičnem pogledu, zato se vse države na svetu borijo bolj ali manj organizirano proti njemu. Kljub
temu se število splavov še vedno veča. Štejemo približno en splav na eden do dva poroda.
Naslednji podatki kažejo skupno število splavov in razmerje med dovoljenimi in nedovoljenimi splavi, ki so bili registrirani v naši bolnišnici od leta 1957 do vključno 1965.
Tabela VIII.
Leto	Skupno štev.	Dovoljeni	Nedovoljeni
	vseli splavov	splavi	splavi
1957	S67	182	685
1958	1.090	164	926
1959	1.134	270	864
1960	1.313	427	886
1961	1.333	630	703
1962	1.710	870	840
1963	1.715	930	785
1964	1.839	1.101	738
1965	2.020	1.162	858
Zgornje podatke prikazujemo z naslednjim diagramom.
SUv splavov
Iz navedenih številk vidimo, da je skupno število splavov vsako leto večje in da se je v devetih letih več kot podvojilo. Kljub temu, da število dovoljenih splavov občutno raste, saj se je njihovo število v devetih letih za več kot šestkrat povečalo, število nedovoljenih splavov stagnira, oziroma se je v tem obdobju celo povečalo od 685 na 858.
\ navedenih podatkih in diagramu so med nedovoljenimi splavi všteti tudi spontani, katere pa ne moremo vedno zanesljivo ločiti od nasilno povzročenih.
Spontati {samooclsebni) splav nastopi proti volji nosečnice, nenamerno zaradi nepravilnosti ploda ali zaradi raznih bolezni nosečnice.
Pravtako lahko povzroči splav nepravilna prehrana nosečnice, zlasti pomanjkanje soli, beljakovin in vitaminov.
Pogosten vzrok spontanemu splavu je poškodba nosečnice, pa tudi neprimerno delo.
Inducirani ali izzvani splav je lahko:
dovoljen, zakonit, legalen, če je napravljen v skladu z zakonitimi predpisi in
nedovoljen, nezakonit, ilegalen splav, če ga naredi žena ali nekdo drug po njeni želji.
Odnos države ali družbe do odpravljanja plodu je v posameznih državah različen; odvisen je predvsem od družbeno političnih, ekonomskih in vojaških interesov.
Do druge svetovne vojne je večina držav, med njimi tudi Jugoslavija, dovoljevala odpravo plodu le iz strogo medicinskih indikacij. Po vojni urejajo v mnogih državah vprašanje zakonito dovoljenega splava mnogo skladneje z ekonomskim in družbeno političnim razvojem. V Jugoslaviji imamo od leta 1952 uredbo o pogojih in postopku za dovolitev splava, ki ukinja zakonsko odgovornost za ženo, ki si je naredila splav. Do uredbe je prišlo predvsem zaradi številnih komplikacij po nedovoljenih splavih, ki so bili do takrat v večini, saj je bil umetni splav dovoljen samo iz medicinskih indikacij.
Strah pred kazensko odgovornostjo je ženo oviral, da bi pravočasno poiskala zdravniško pomoč. Tudi smrtnost je bila pri nedovoljenih splavih neprimerno večja kot pri dovoljenih. Po tej uredbi so pričele prihajati žene k zdravniku ali v bolnišnico po večini pravočasno. Tako je uspelo občutno zmanjšati komplikacije in smrtnost po splavu.
Kljub temu smo ugotovili na našem oddelku z anketiranjem in z ginekološkimi kontrolami v letu 1960 52 % komplikacij po splavih. Pogostejše so zgodnje komplikacije: krvavitve, poškodbe in vnetja, pa tudi pozne komplikacije kot so: neplodnost, neredne menstruacije in bolečine ob menstruaciji ter psihične motnje, niso redke. Vzrok visokemu odstotku komplikacij po splavu je verjetno v prekratki ho-spitalni dobi zaradi premajhnega števila postelj na ginekološko-po-rodnem oddelku in pa zaradi tega. ker žene v času bolniškega dopusta navadno niso ležale, kot jim je bilo naročeno.
16 Celjski zbornik
241
Naš kazenski zakonik predpisuje s posebno uredbo pogoje in postopek za dovolitev splava. Vzroki za dovolitev splava so: medicinski. profilaktični, juridični in socialni.
Število medicinskih indikacij se z razvojem medicine stalno zmanjšuje, socialne indikacije pa se še vedno upoštevajo v primerih, kadar pričakujemo, da bi nosečnica zaradi otrokovega rojsitva zašla v hude družinske, osebne ali gmotne razmere, ki jih ni mogoče drugače odvrniti.
Splav je prav gotovo zlo ne samo za ženo, temveč za celotno družbo. Zato moremo pričakovati, da se bodo kot že doslej medicinski, tudi socialni razlogi zmanjševali z zboljšanjem standarda, s širjenjem profilakse splava in s sodobno kontracepcijo. Problem splava je torej družbeni problem, ki ga ne bodo mogle rešiti samo komisije za umetno odpravo plodu in ostali zdravstveni delavci, temveč zahteva sodelovanje vseh političnih, družbenih in gospodarskih organizacij.
S široko zdravstveno prosvetno dejavnostjo, z dvigom življenjskega standarda in kulture prebivalstva, s spolno vzgojo mladine in odraslih, lahko pričakujemo zmanjšanje števila splavov, predvsem nedovoljenih.
Naše zdravstvene oblasti so se odločile za načrtno preprečevanje nezaželene nosečnosti s pomočjo kontracepcijskih sredstev. A letu 1958 smo tudi v Celju dobili prvo posvetovalnico za kontracepcijo. Do takrat so bila kontracepcijska sredstva pri nas malo poznana. Sedaj pa se predpisujejo na račun socialnega zavarovanja in so s tem dosegljiva skoraj vsaki ženi.
Kontracepcija kot preventivna mera naj ohranja zdravje žene in njeno delovno sposobnost. Istočasno predstavlja uporaba kontra-cepcije manjše materialne izdatke za družbo in za posameznika, kot pa nasilna prekinitev nosečnosti in zdravljenje komplikacij po splavili
Gospodarska škoda v zvezi z zdravljenjem abortusov je izredno velika. Hospiitalna doba za žene po splavih je na ginekološko-porod-niškem oddelku v Celju povprečno 4,4 dni. Ker je bilo v letu 1965 hospitaliziranih zaradi splava 2.020 žena, predstavlja to 8.888 oskrbnih dni, oziroma v denarju 59,549.600 S-din, ker je bila cena oskrbnega dne 6.700 S-din.
Ce bi tej vsoti prišteli še vse stroške za zdravljenje abortusov s komplikacijami, zdravljenje v ambulantah, prevoze teh bolnic z rešilnimi avtomobili in zdravljenje v zdraviliščih, bi se to število verjetno podvojilo. Razen te škode bi morali upoštevati tudi izpad iz delovnega procesa vseh aktivnih zavarovank, ki so bolehale zaradi abortusa, saj je povprečen bolniški dopust bolnic po splavu v celjskem območju 7,8 dni.
Iz navedenega je razvidno, da mora splav kot nehumano, nevarno in drago sredstvo za planiranje družine, zamenjati kontracepcija. Kontracepcija torej in ne več splav, naj bo način, s katerim se regulirajo porodi.
Kakor srno že omenili, začenja kontracepcijska dejavnost za celjsko območje leta 1958, ko je bila v ginekološkem dispanzerju Zdravstvenega doma Celje ustanovljena posvetovalnica za kontracepcijo.
Od takrat pa do leta 1965 je že 22 ustanov, v katerih je mogoče dobiti kontracepcijska sredstva.
Te ustanove so v posameznih letih izdale naslednje število kontracepcijskih sredstev.
Podatki so nepopolni, iposebno za prva leta, ko se je kontracepcija šele uvajala.
V zgodovini kontracepcije je omenjenih mnogo bolj ali manj uspešnih sredstev za preprečevanje zanositve. Koitus interruptus je najbolj razširjen način kontracepcije, vendar je nepriporočljiv, ker je nezanesljiv in povzroča zaradi tega pri obeh partnerjih živčno napetost. Tudi kondom ni povsem zanesljiv. Večjo varnost mu daje kombinacija s kontracepcijsko pasto.
Po Ogino-Knausovi metodi je zanositev nemogoča, če se partnerja vzdrži t a občevanja od 13. do 15. dne pred naslednjo menstruacijo, to je v času ovulacije. Metoda je nezanesljiva in se malo uporablja.
Sodobna kontracepcija omogoča tudi ženi, da se sama zavaruje pred nezaželeno nosečnostjo.
Diafragina skupno s pasto doseže 99 % varnost, če jo žena pravilno uporablja. Zaradi majhnega števila kontraindikacij in zaradi visokega procenta varnosti ter neškodljivih vplivov je diafragina sredstvo. ki ga še vedno priporočamo.
Razne vaginalne tablete, globula, paste in pene, s katerimi danes razpolaga farmacevtska industrija, intajo sorazmerno nizek odstotek varnosti, zato jih kot samostojna kontracepcijska sredstva ne priporočamo.
Najbolj so iskana oralna kontracepcijska sredstva, ki imajo praktično sto procentno varnost. To so kormonalne tablete, s katerimi zavremo mehanizem ovulacije in tako onemogočimo zanositev. Zaradi enostavnosti uporabe se žene za nje najbolj navdušujejo.
Leto
Število izdanih kontracepcijskih sredstev
1958
1959
1960
1961
1962
1963
1964
1965
165 270 359 1064 1204 2230 4951 7820
Zadnja leta se v kontracepciji uveljavljajo maternični obročki, katerih pa ne moremo uporabiti pri vsaki ženi. Maternični obroček je ugoden zato. ker lahko daljši čas ostane v maternici, kamor ga vstavi ginekolog in ves čas zanesljivo preprečuje zanositev.
Sedaj, ko imamo že veliko število dobrih kontracepcijskih sredstev, upamo, da bodo naše žene prešle čimprej od splava na sodobno kontracepcijo. ki jim bo omogočila, da bodo ostale zdrave in da bodo zanosile, kadar bodo želele.
Avtorji: prim. dr. Rudolf Č1K, dr. Franc KOKiOL, dr. Jana BARIČ, dr. Jože BARIC, dr. Marta KROFL—MALENŠEK. dr. Slavko PETER LIN.
CELJSKI ZBORNIK 1967
FRANJO BAS
PRVA FILOZOFIJA
Tik pred letošnjimi prvomajskimi prazniki, dne 30. aprila 19b? je v Ljubljani umrl zgodovinar in narodopisec Franjo Baš. Monografsko študijo o življenju in delu tega neutrudnega moža. čigar delavnost je segala na razna področja narodnega življenja, bo priobčil obnovljeni mariborski Časopis za zgodovino in narodopisje, v katerem je objavil največ svojih znanstvenih razprav, poročil in ocen ter ga zadnja leta pred drugo svetovno vojno z literarnim zgodovinarjem in književnikom Jankom Glazerjem tudi urejal. V mnogih svojih znanstvenih razpravah je obdeloval zgodovinske, geografske in narodopisne probleme svoje rodne savinjske pokrajine. Za prvo knjigo Celjskega zbornika leta 1951 je napisal moderno zasnovano analitično študijo Celjski grofi in njihova doba, ki smo jo natisnili na častnem uvodnem mestu.
J' spomin na tega pomembnega savinjskega rojaka (rojen je bil 22. januarja 1898 v Kamenčah pri BrasloDČah) objavljamo avtobiografsko črtico iz njegovih otroških let. ki jo je napisal leta 1940. a doslej še ni bila natisnjena. Duh. ki veje iz tega odkritega pripovedovanja, je značilen za narodnostne razmere tistih časov, iz katerih je zrasel, in za osebnost Franja Baša samega, saj živo kaže. kaj je korenina ene od najznačilnejših črt vsega njegovega javnega delovanja: v ognju dela in znanja izostreni čut za pravičnost v narodnem in zasebnem življenju.
Uredništvo
Ljudska šola v Braslovčah. gimnazija v Celju in tirolska fronta tvorijo moje najlepše spomine. Najlepši so spomini na ljudsko šolo. Brez toplega kosila opoldne, brez površnika, zato pa polni korajže in oblastnosti smo obvladovali vse gozdove in travnike ter sadovnjake od Gomilskega do Braslovč in še dalje, poleti in pozimi, od jutra pa skoro do mraka. Junaške boje, četudi pogosto brez upa zmage, smo vodili s sošolci iz vasi onstran Trebnika in naši so bili gozdovi od Jelovnika do pobočij Dobrovlja, kjer smo tudi hudiča iskali, ki so ga Dobrovci v starih časih videli. Gozdovi so mi v veliki meri nadomeščali dom, kjer je vladala največja skromnost in kjer je bilo treba prijeti za delo, kar pa ni tako prijetno kakor hoditi po vodah ali fračariti za vevericami. Zato je tudi bila šiba doma moj vsakdanji korektor ves čas šolanja a- Braslovčah.
Bilo je v petem razredu, v drugem oddelku, leta 1910. menda proti koncu šolskega leta. Pozno popoldne od pretepa na Trebniku domov grcdočega me je ogovoril zdaj že pokojni zidar in posestnik iz Trnave, kar sem si štel v veliko čast, ker v tistih časih ni bila navada, da bi se starejši mož na poti menil z otroki. Pripovedoval mi je o novi šul-ferajnski šoli na Polzeli, kjer bodo knjige, zvezki, svinčniki zastonj, za božič pa perilo in topli čevlji, na koncu šolskega leta tudi obleka; pa nemško bi se naučil in bi lahko šel po končani šoli v širni svet, za kar bodo učenci braslovške šole — ki je bila sicer utrakvistična — znali nemščine veliko premalo. Molčal sem, kakor se otroku spodobi, a dobrote nove nemške šole so mi bile v skušnjavo. Preskrbljen res samo z neobhodno potrebnim, sem doma očetu opisal prednosti nove polzelske šole pred braslovško ter vprašal, ali bom tudi jaz hodil tja. Konservativni in trezni oče. nadpovprečno inteligenten mož, pa mi je mrko odvrnil: »Nova šola bo učila otroke za berače in pri naši hiši o njej ne bom govorili!« Roma locuta, causa fiinita. Pa samo doma! Agitacija za vstop v novo šulferajnsko šolo se je vršila sicer podtalno, vendar na široko. Med mojimi sošolci ni imela veliko uspeha, vendar so se naše vrste zjutraj v šolo in popoldne iz šole zredčile.
V času te agitacije smo imeli nekega popoldne telovadbo na šolskem dvorišču pod braslovško šolo ter vežbali, razporejeni v razstope, proste vaje. Ko smo jih končali, smo prešli na plezanje, meni najljubšo vrsto telovadbe. Med prostimi vajami nas je opazoval s ceste, ki vodi v Presarje, starejši neznan mož in prav, ko sem prišel jaz na vrsto, da plezam, je očitajoče vprašal učitelja Ivana Petraka, zakaj poveljuje učencem samio slovensko in ne nemško. Poudaril je še. da bomo zaradi tega mi pri vojakih ostali samo prostaki. ker bodo do šarž prišli samo tisti, ki poznajo nemška povelja. Učitelj je zardel in razburjen javil na šolskem vrtu pri čebelnjaku zaposlenemu nadučitelju Francu Lor-berju, da ga od zunaj ovirajo pri izvrševanju šolskega dela. ter prosil za intervencijo. Kako je ta uspela, ne vem. Telovadna ura je bila končana in učitelj nas je peljal v razred, kjer nam je govoril o Cirilu in Metodu, na koncu pa navedel vrsto Savinjčanov, ki so iz domače šole prišli v življenju daleč naprej in pri tem ostali dobri Slovenci, iz njegovih izvajanj sta mi ostala v spominu zlasti primera o krščanskih mu-čencih, ki se niso dali podkupiti, in o poturicah, beseda, ki sem jo takrat prvič slišal. Pot uric danes ni med Srbi, Črnogorci in Bolgari nikjer več, slovanski narodi na Balkanu se osamosvajajo izpod turške oblasti in postajajo vsak dan močnejši. Za tem je vprašal, kaj hočemo biti, ali poturice ali pa enaki junaškim krščanskim narodom. Na vprašanje je odgovoril sam, da ostanemo, pa naj pride, kar pride, trdni Slovenci, za kar imamo lepe vzglede v tistih Savinjčanih, ki v svetu nekaj pomenijo, a so pri tem ostali Slovenci.
Učitelj Petrak nas je prepričal in osvojil, da bi šli najrajši kar v Črno goro. o kateri smo takrat od vseli balkanskih držav največ vedeli.
Tisto popoldne niso prišli po šoli na dnevni red boji s sošolci iz vasi za Trebnikom, niti ptičja gnezda v gozdovih za Jelovnikom. S sošolcem Ivanom Rojnikom sva šla sama domov po cesti iz Braslovč proti Gomilskemu. Rojnik je v tem času hotel postati misijonar ter je ugibal, zakaj niso pohiric zopet pokristjanili in zakaj Srbi in Bolgari danes ne pokristjanijo Turkov. Jaz pa, ki sem bil takrat kandidat za kolarja, sem bolj poslušal. Premišljeval sem ob misli na slovenski podpis cesarja Franca Jožefa I. v Apihovem Našem cesarju, ali je cesar Slovenec ali ne. Namesto vsak na svoj dom sva šla v smrekov gozd, ki se je imenoval Sredek, in sva tam razčiščevala pokristjanjenje Turkov in cesarjevo narodnost.
Po takratni in današnji svoji navadi sem prišel pozno domov. Ko sem nanosil drva, nastlal živini in pospravil perutnino, sem pri večerji pripovedoval o dogodku pri telovadbi in o Petrakovem popoldanskem pouku. Utrujeni oče je resno poslušal in ko je vstal, da gre napojit konja, je odločno spregovoril s prodornim pogledom v mene: »Zopet predujmi za bodoča darila, zdaj že za vojaštvo. Z darili se jih je prav toliko opomoglo, kolikor se jih je na božjih potili poboljšalo!«
Nisem razumel ničesar. Ko se je razred v Savinji kopal, sem pozneje v razgovoru o šulferajnski šoli na Polzeli vprašal učitelja Petraka, kaj to pomeni. Odgovoril mi je, da naj imam povsod svojega očeta za vzor, zlasti ko bom velik: zdaj pa naj se manj potepam.
Potepanja je bilo kmalu konec, ko sem namesto h kolarskemu mojstru po nasvetu učitelja Petraka in kateheta Vogrinca šel v Celje na gimnazijo. Vzporedno delo učitelja Petraka in očeta s prvo filozofijo o poturicah in darilih pa mi postaja jasno šele danes.

CELJSKI ZBORNIK 1967
LUDVIK REBEUSEK
NOVI SISTEM ŠOLANJA PRODAJALCEV
V Sloveniji deluje osem šolskih centrov za blagovni promet z večjim ali manjšim obsegom dela. Med njimi je tudi šolski center za blagovni promet v Celju, v katerem se šola približno 12 do 15 odstotkov vseli učencev in slušateljev teb zavodov v Sloveniji.
Celjski šolski center za blagovni promet spada med razvitejše in v njegovem sestavu redno delujejo naslednje šole: šola za prodajalce, poslovodska šola in komercialna šola; občasno pa še šola za priučene trgovske delavce in aranžerska šola. Med temi šolami je največja vsekakor šola za prodajalce, ki je istočasno tudi temeljna šola za nadaljevanje šolanja na večini ostalih šol tega šolskega centra, tako za poslo-vodsko, komercialno in aranžersko šolo.
O temeljni spremembi šolskega sistema prav na šoli za prodajalce bo govora v tem sestavku. To pa še posebno zaradi dejstva, ker je celjska šola predlagala to spremembo in jo tudi pričela kot prva izvajati.
Šola za prodajalce je naslednica nekdanje šole za trgovske učence, oziroma vajenske šole za učence trgovske stroke, oziroma predvojne trgovsko nadaljevalne šole. Pogoj za vpis v to šolo je bila dolga desetletja sklenjena učna (vajenska) pogodba med učenčevimi starši in posameznim trgovskim podjetjem. Šola pa je zahtevala ob vpisu še uspešno dokončano osnovno šolo.
Okrog leta 1950 sta se v Sloveniji izoblikovala dva različna sistema šolanja trgovskega naraščaja. Nekatere šole so ohranile tako imenovani celoletni pouk, druge pa so prešle na tako imenovani periodični pouk. Pouk na celoletnih šolah je potekal vzporedno s praktičnim delom vajenca v trgovskem podjetju (šolski pouk je bil samo popoldne), medtem ko je bil v periodičnih šolali šolski (teoretični) del pouka tudi časovno popolnoma ločen od praktičnega dela v trgovini. Po ukinitvi nekaterih manjših in lokalnih (mestnih) šol, katerih učenci so bili vajenci trgovskih podjetij iz istega kraja, v katerem je bil sedež šole ali pa iz neposredne okolice, ni bil več mogoč celoletni, to je istočasni teoretični in praktični pouk. Vseh osem šol je torej prešlo na perio-
di&ni — strnjeni način teoretičnega dela pouka, ki je trajal letno po 4 mesece, torej praktično skoraj eno šolsko polletje. V Celju smo prešli na periodični način šolanja šele po zgraditvi lastne šole v šolskem letu 1957/58. Takoj pa se je pokazala potreba zgraditi še dom za učence iz okolice, ker obsega šolski okoliš vseli 8 občin bivšega celjskega okraja. V neposredni bližini šole je bil zgrajen »Dom Vere Slandrove« z zmogljivostjo 140 učencev. Ta način (periodični) pa je imel tudi svojo slabo stran. Takšna časovna ločitev med teoretičnim in praktičnim delom pouka je povzročila vedno večji razkorak med obema programoma, oziroma med predmetnikom in učnimi načrti za teoretični del pouka ter delom v trgovini, za časa vajenske dobe, kar gotovo ni bilo v korist skupnemu učenčevemu znanju, potrebnemu za njegov bodoči poklic.
Različni so bili poskusi, da bi omilili to zaprtost in nepovezanost obeli delov pouka. Vendar je pa ostalo dejstvo, da so učenci po končanem vsakoletnem teoretičnem delu pouka odšli na svoja učna mesta, ki so bila večinoma zelo oddaljena od sedeža šole ter za najmanj pol leta prekinili vse stike s šolo. Praktični del pouka je potekal bolj ali manj po izkušnjah in sanioiniciativi posameznih poslovodij. Zato je že bivša trgovinska zbornica organizirala vsakoletni preizkus praktičnega znanja. V teh komisijah so včasih sodelovali tudi zastopniki šole, večinoma pa ne. Na področju celjske šole so njeni zastopniki vedno sodelovali pri delu teh komisij. Vendar pa je to bil le enkratni letni obisk. Kljub tej pomanjkljivosti pa je bila celjska šola ena izmed redkih vajenskih šol pri nas. ki se je trudila vzpostaviti sodelovanje med teoretičnim in praktičnim delom učenja, kolikor je to sploh bilo v danih razmerah mogoče. Tako so na primer učence na njihovih učnih mestih občasno obiskali člani šolskega odbora — zastopniki trgovskih podjetij skupaj s predavatelji ipd. Stalno smo opozarjali na potrebo večjega povezovanja in vsklajevanja teoretičnega in praktičnega dela pouka. Postopoma je to spoznanje prodrlo tudi v strokovne kroge in začele so se razprave med šolniki ter gospodarstveniki o izboljšanju neustreznega vajenskega načina šolanja bodočih strokovnih delavcev.
Pred nekaj leti je tudi takratni republiški svet za strokovno šolstvo pričel s pripravami za prehod iz vajenskega sistema šolanja na poklicni sistem, ki bi ga naj izvajale bodoče poklicne šole. Ena izmed glavnih zahtev, ki bi jih morala poklicna šola izpolniti, je bila zahteva, naj bi prevzela odgovornot tudi za praktični del pouka. Tu so se predlagatelji zgledovali po vzoru nekaterih industrijskih šol, ki so lahko v svojih šolskih delavnicah neposredno izvajale tudi praktični del pouka. Lep primer združevanja teoretičnega in praktičnega dela pouka so tudi nekatere gostinske šole, tako npr. v Ljubljani, Mariboru. Radencih itd.
Kljub temu. da so pričeli pred desetimi leti z gradnjo prvih trgovskih vajenskih šol v Sloveniji, pa nobena izmed teh šol ni razpolagala s šolsko delavnico, konkretno torej s prodajalno, v kateri bi lahko izvajala tudi praktični pouk. Tudi v Celju je ob gradnji novega šolskega
poslopja v ulici 29. novembra obstajal predlog, da bi v neposredni bližini nove šole zgradili še šolski objekt za praktični pouk in sicer sodobno samopostrežno prodajalno. Žal tudi tokrat zato ni bilo denarja kot že mnogokrat ne za šolstvo, zlasti ne za strokovno šolstvo, I udi predlog, da bi celjska šola za prodajalce dobila eno izmed celjskih detajlističnih trgovin v upravljanje in uporabo kot šolski objekt, ni naletel pri pristojnih organih na razumevanje in podporo. Tako smo morali na mnogo težavnejši način poskusiti uveljaviti sodobna načela povezovanja teoretičnega in praktičnega dela šolanja. Povezovanja in vsklajevanja teoretičnega pouka v šolskih učilnicah, s praktičnim poukom (delom) v preko dvesto prodajalnah našega šolskega okoliša.
Na celjski šoli smo kot prvi pred petimi leti uvedli tako imenovano službo nadzora praktičnega pouka. Uslužbenec šole, ki pa mora biti visokokva lificir an strokovnjak, obiskuje in nadzoruje praktični pouk vajencev na učnem mestu v času njihove odsotnosti od teoretičnega dela pouka. Z vzpostavitvijo te službe pride tudi do stalnejšega sodelovanja med teorijo in prakso, med strokovno šolo in podjetjem, v katerem se vajenec praktično usposablja. Vse to sodelovanje pa je vendarle temeljilo samo na medsebojni dobri volji. Vsekakor pa je bil storjen precejšen korak.
V aprilu leta 1965 je novi zakon o delovnih razmerjih bistveno zvišal minimalne vajenske nagrade. (Kasnejša navodila pa so ta določila zopet bistveno omilila). Reakcija v podjetjih je bila zelo ostra in že skoraj sklenjene učne pogodbe za novo šolsko leto so bile razveljavljene, število predvidenih novih vajencev rigorozno znižano. Veliko število mladine, ki je uspešno končala osnovno šolo in se pripravljala za nek poklic, je zastonj trkalo na nešteta vrata v gospodarstvu, ki pa ise večinoma niso odprla. Zato sta kulturno-prosvetni zbor republiške skupščine in republiški sekretariat za šolstvo pozvala vajenske šole, zlasti še tiste, ki so že v glavnem izpolnjevale pogoje za poklicne šole, naj v mejah možnosti vpisujejo tudi učence brez vajenskih pogodb, štipendiste kot tudi neštipendiste.
Ze pred tem pozivom republiških organov je prišlo do prvih razgovorov med zastopniki nekaterih strokovnih šol in gospodarskimi organizacijami o postopni opustitvi togega vajenskega sistema šolanja, konkretno tudi v trgovini.
Upravni odbor skupnosti šolskih centrov za blagovni promet Slovenije je na svoji seji dne 7. julija 1965 v Celju sprejel predlog celjske šole, da se že z novim šolskim letom 1965/66 opusti dosedanji vajenski sistem izobraževanja kadrov v trgovini ter preide na vpisovanje štipendistov, delno pa tudi neštipendistov, to je na prosti vpis. Celjska šola naj bi po sklepu tega upravnega odbora sklicala zastopnike trgovskih podjetij in skušala doseči sporazum za uvedbo novega sistema izobraževanja. Ta sestanek z zastopniki trgovskih podjetij je prinesel popoln sporazum: njemu pa so sledili še enaki sestanki v drugih krajih Slovenije na sedežih ostalih šolskih centrov za blagovni promet. Vendar je bila zaradi kratkega časa sprememba z novim šolskim letom v celoti
izvedena le v Celju in Novi Gorici, v ostalih šolskih centrih oziroma šolah za prodajalce pa delno.
V čem je torej bistvo spremembe in opustitve vajenskega sistema v trgovini?
Učenec ni več vajenec posameznega podjetja, ki prihaja samo na občasni obisk šolskega (teoretičnega) pouka. Podjetje ga štipendira zato, da bo obiskoval in absolviral celotni učni program (teoretični in praktični del). S tem se njegov status izenači s statusom učencev — dijakov ostalih srednjih šol (šol druge stopnje). Istočasno pa lahko tudi rečemo, da so se povečale njegove dolžnosti in zmanjšala zaščita nepriza-devnim učencem. Doslej se je namreč vajenska pogodba zaradi slabega učnega uspeha lahko avtomatično podaljšala za eno leto, vajenec je po končani učni dobi imel pravico ostati v podjetju še šest mesecev, ne glede na to. ali je bil dober ali slab pomočnik itd. S sklenitvijo štipendijske pogodbe se podjetje obveže plačati štipendijo le takrat, če bo štipendist v redu napredoval v času šolamja, v nasprotnem primeru jo lahko že po prvem letu neuspelega šolanja razdre. S končanim šolanjem preneha štipenditorju vsaka nadaljnja obveznost, v redno delovno razmerje bo sprejel predvsem boljše absolvente. Nasprotno pa lahko zahteva, da ostane štipendist po končanem šolanju še toliko časa pri štipenditorju v službi, za kolikor časa je prejemal štipendijo itd. Višina štipendije je bila v dogovoru s podjetji določena na temeljnih 15.000 starih dinarjev; zviša se naj v sorazmerju z boljšim učnim uspehom. Mnoga trgovska podjetja s šolskega področja celjske šole so že sprejela ustrezna določila v svojih statutih.
Torej ni več osnova za vpis v šolo sklenjena vajenska pogodba med trgovskim podjetjem in vajencem (oziroma z njegovimi starši ali zakonitimi varuhi), temveč razpis <za vpis v šolo za prodajalce ter sklenjena štipendijska pogodba. Ob prostih zmogljivostih na šoli in v podjetjih ter ob soglasju ustanovitelja in financerja — sklada za šolstvo, pa je možen tudi prosti vpis (neštipendistov). Šola pa mora še skleniti posebno pogodbo o praktičnem pouku s posameznimi trgovskimi podjetji, tako za štipendiste kot za neštipendiste. Razlika v spremembi medsebojnih odnosov je dobro razvidna iz naslednjega pregleda:
A - DOSEDANJI VAJENSKI SISTEM IZOBRAŽEVANJA
1.	Podjetje je razpisalo posamezna učna mesta.
2.	Podjetje je sklenilo z učenčevimi starši ali njegovimi zakonitimi zastopniki učno (vajensko) pogodbo. To pogodbo je registrirala posamezna občina in sicer glede na sedež podjetja v registru vajencev.
3.	Z registrirano učno pogodbo so se učenci (vajenci) vpisali na posamezno strokovno (vajensko) šolo in sicer samo za obisk teoretičnega dela pouka. Za praktični pouk je skrbelo podjetje.
4.	Evidenco o izpitih iz praktičnih znanj sta vodila strokovna gospodarska zbornica (v našem primeru je to bila najprej okrajna trgo-
vin.ska zbornica, kasneje, do svoje ukinitve, pa okrajna gospodarska zbornica) ter odsek za delo pri posamezni občini.
5.	Teoretični in praktični del zaključnega izpita sta bila ločena. Teoretični del izpita se je opravljal pred komisijo na šoli, praktični del pa pred komisijo gospodarske (trgovinske) zbornice.
6.	Šola odgovarja samo za teoretični del pouka in s tem samo za del potrebnega učenčevega znanja.
7.	Odsek za delo pri posamezni občini je zabeležil uspešno opravljene zaključne izpite v registru vajencev.
o'. „0
-U
i
Zb
	p -	podjetje
	u -	učenec
	S -	šola
	Zb —	gospodarska zbornica
	ZI -	zaključni izpit
1	O —	občina
m		
samo praktični,
del - ZI
Zf — samo teoretični d-el
B _ NOVI SISTEM IZOBRAŽEVANJA
a — za štipendiste
1.	Šola zbere od podjetij število predvidenih štipendij, ločeno po trgovskih strokah.
2.	Šola v imenu vseh podjetij svojega šolskega okoliša razpiše vpis za novo šolsko leto, z navedbo podjetij in posameznih trgovskih strok, ter število predvidenih štipendij.
3.	Kandidati vložijo prijavo za dodelitev štipendij pri podjetjih. Le-i a izberejo izmed prijavljenih določeno število štipendistov. Z njimi sklenejo štipendijske pogodbe. Tak postopek je potreben zaradi tega, ker šola nima svojega šolskega obrata (prodajalne) in so torej štipendisti razporejeni pri praktičnem pouku na celotnem področju 8 občin, ne pa samo v Celju.
4.	Štipendisti se vpišejo na šolo. Vpis velja za kompletno šolanje, torej za teoretični in praktični del pouka in traja redno šolanje vse šolsko leto, skupaj tri šolska leta. Ob vpisu predložijo štipendijsko pogodbo.
5.	Šola pa nima svoje lastne delavnice (prodajalne) za izvajanje praktičnega pouka. Zato mora skleniti s posameznimi trgovskimi pod-
jctji še pogodbo o izvajanju praktičnega pouka za določeno število učencev, običajno za vse štipendiste posameznega podjetja. V pogodbi so navedene tudi posamezne prodajalne ter učitelji praktičnega pouka v podjetjih. Večinoma so to poslovodje.
V sporazumu s podjetji je bilo na področju šolskega okoliša celjske šole pred nekaj leti izločenih blizu 50 prodajaln, predvsem manjših, v katerih se zaradi objektivnih razlogov ne more vršiti praktični poide.
6.	Izvajanje učnega programa za praktični pouk v prodajalnah nadzorujejo in usmerjajo nadzorniki (svetovalci) praktičnega pouka pri šoli.
7.	Štipendist je uspešno končal šolanje v posameznem letniku, ko je ocenjen iz viseli teoretičnih predmetov in iz praktičnega znanja. Pri letnih izpitih iz praktičnega znanja sodelujejo nadzorniki (svetovalci) praktičnega pouka. Ocena se vpiše v »zapiske« in v letno spričevalo.
8.	Teoretični in praktični del zaključnega izpita nista več ločena, temveč predstavljata celoto. Izpit se opravlja z domačo seminarsko nalogo (prvenstveno s področja blagoznansitva) z zagovorom, iz slovenskega jezika s korespondenco in s preizkusom praktičnega znanja. Komisija je samo ena.
9.	Šola odgovarja torej za izvajanje celotnega učnega programa, tako za teoretični kot tudi za praktični del.
1
Š — šola P — podjetje U — učenec ZI — zaključni izpit
ZI
b — za neštipendiste
1.	Šola ugotovi možnosti za izvajanje praktičnega pouka v največjih trgovskih podjetjih posameznih strok.
2.	Šola razpiše prosti vpis za poklic prodajalca v trgovini. Doslej srno na celjski šoli razpisali v šolskem letu 1965/66 prosti vpis za en oddelek, to je za 30 učencev, v šolskem letu 1966/67 pa za 15 učencev, ki obiskujejo pouk v oddelkih skupaj s štipendisti, vendar samo za trgovsko stroko z mešanim blagom.
5. Učenci se na temelju razpisa vpišejo na šolo, brez štipendijske pogodbe, samo s spričevalom o uspešno končani osnovni šoli in z zdravniškim spričevalom o sposobnosti za bodoči poklic.
U
4.	Šola sklene s posameznimi trgovskimi podjetji pogodbo o izvajanju praktičnega pouka v posameznik letih šolanja. Pretežno so učenci na praktičnem pouku v največjih trgovskih hišah v Celju. Praktični pouk nadzorujejo in usmerjajo nadzorniki (svetovalci) praktičnega pouka.
5.	Podjetja lahko med šolanjem sprejmejo te učence tudi kot štipendiste, vendar upoštevaje njihovo stroko, to je mešana trgovska stroka.
6.	Dočim morajo štipendisti obvezno delati pri svojem štipenditorju tudi 1 mesec med šolskimi počitnicami, za neštipendiste te obveznosti ni.
7.	Šolanje poteka po učnem programu, enako kot za štipendiste.
^ 0 j	7
S«--~--u—--ZI
t
-t	Š — šola
P — podjetje
I	U —- učenec
P	ZI — zaključni izpit
Že prej sem omenil, da nobena naših šol za prodajalce v trgovini nima lastne šolske delavnice (trgovine), v kateri bi lahko izvajala praktični pouk po določenem programu ter ob določenem času. Zato pa mora sklepati posebne pogodbe o izvajanju praktičnega pouka za svoje učence v prodajalnah posameznih trgovskih podjetij, večinoma s tistimi trgovskimi podjetji, katerih štipendisti so se vpisali za triletno šolanje na šoli za prodajalce. Prav tako mora priskrbeti tudi svojim ostalim učencem — neštipendistom — praktični pouk.
[akšna obveznost pa nalaga šoli prav posebno odgovornost za pravilno izvajanje praktičnega pouka. Ta pouk nadzoruje že prej navedena služba nadzornikov (svetovalcev) praktičnega pouka. Ob koncu vsakega šolskega leta morajo učenci (štipendisti ali neštipendisii) opraviti izpit iz praktičnega znanja. Morebitno negativno oceno pa lahko popravijo v rednem izpitnem roku za popravne izpite v mesecu avgustu, kot iz vsakega od ostalih predmetov.
Prav gotovo, da sta takšen nadzor in odgovornost šole tudi za praktični del pouka mnogo težja kot pa v lastni šolski delavnici. Naj omenim. da se vrši praktični pouk učencev celjske šole v preko dvesto prodajalnah na področju osmih občin. Dalje, da se vrši praktični pouk med delovnim časom ter pod vodstvom poslovodij, ki imajo prvenstveno skrb za rentabilnost poslovanja njihove prodajalne. Tudi niso ti učitelji praktičnega pouka posebej usposobljeni za to vzgojno delo, niti ne prejemajo kakršnekoli nagrade od šole. Precejšnja je tudi fluktuacija teh kadrov in le redki so tisti učitelji praktičnega pouka, ki uče učenca sk.ozi vsa tri leta.
Da bi jim delo vsaj nekoliko olajšali, je predmetni aktiv nadzornikov (svetovalcev) praktičnega pouka sestavil podroben učni program za osem najvažnejših trgovskih strok oziroma skupin trgovskih strok.
Program praktičnega pouka obsega še tako imenovani splošni (skupni) program — A, B, C in je sestavni del celotnega šolskega programa, skupaj z učnimi programi vseh ostalih splošno-izobraževalnih in strokovnih predmetov.
Seveda pa so s službo nadzora praktičnega pouka pri teh šolah še druge, resne težave. Zaradi mnogo nižjega povprečja osebnih dohodkov na šolali, kot pa v podjetjih, skoraj ni mogoče zasesti teh delovnih mest. Na slovenskih šolah za prodajalce je prav gotovo nad 50 % razpisanih delovnih mest nadzornikov praktičnega pouka še nezasedenih. Normativ je zaenkrat za vsakega nadzornika (svetovalca) praktičnega pouka — 200 učencev, ki jih mora najmanj trikrat letno obiskati med trajanjem praktičnega dela pouka. O izvajanju praktičnega pouka se vodijo posebni »zapiski« v obliki knjižice, ki jo je izdal zavod za šolstvo Slovenije.
To so samo nekatere glavne objektivne težave, ki se pojavljajo ob uvedbi novega sistema izobraževanja v trgovini. Slej ko prej pa bo morala šola razpolagati še s svojo šolsko delavnico (prodajalno), v kateri bo lahko izvajala tudi praktični del pouka po sodobnih načelih ter v skladu z učnim načrtom.
ZAKLJUČEK
jeseni leta 1965 smo na področju celjske šole za prodajalce prenehali z dosedanjim vajenskim sistemom izobraževanja. Glavni razlog za to je bila potreba po usklajevanju teoretičnega in praktičnega dela učenja bodočih strokovnih delavcev v trgovini. Šola torej v bodoče ne bo dajala samo dopolnilnega znanja s področja splošno izobraževalnih in teoretičnih strokovnih predmetov, marveč prevzame vso odgovornost tudi za praktični del učnega programa. Zaradi pomanjkanja lastnih delavnic (prodajaln) so učenci prt praktičnem pouku v podjetjih, s katerimi sklepa šola pogodbe o izvajanju praktičnega pouka. Ta del pouka usmerja in nadzoruje preko svojih nadzornikov (svetovalcev) praktičnega pouka. Zaključni izpit je odslej celota in se opravlja pred enotno šolsko izpitno komisijo. Večina učencev so štipendisti trgovskih podjetij; šola pa se tudi manjše število neštipendistov, ki so bili sprejeti po prostem razpisu.
Težave pri izvajanju praktičnega pouka na področju 8 občin šolskega okoliša ter v približno 200 prodajalnah so precejšnje. Vendar je bila ob pomanjkanju finančnih sredstev za gradnjo lastne šolske prodajalne to edina možna pot, če smo hoteli izboljšati raven znanja naših učencev.
Za uvajanje in uspeh sodobnejših načinov in oblik izobraževanja pa je bilo odločilno tudi veliko razumevanje in sodelovanje vseh trgovskih podjetij in delavcev v trgovini na področju celjske šole.
CELJSKI ZBORNIK 196?
IVAN STOPAR
ŠTIRI LETA ZAVODA ZA SPOMENIŠKO VARSTVO V CELJU
Zavod za spomeniško varstvo je ena najmlajših celjskih kulturnih ustanov. Ustanovljen je bil z odločbo SOb Celje z dne 5. 5. 1962, kot soustanoviteljice pa so pristopile k zavodu še občine Laško, Mozirje. Slov. Konjice, Šentjur, Šmarje, Šoštanj in Žalec. Zavod je bil torej ustanovljen za opravljanje spomeniško varstvene službe na območju celotnega tedanjega okraja, meje le-tega pa so bile zelo blizu historičnim mejam pokrajine, ki je več stoletij združevala kraje v Posa-vinju in Obsotelju v homogeno politično-teritorialno enoto z naravnim središčem v Celju.
Naloge, ki naj bi jih novoustanovljeni zavod opravljal, je v glavnem določil zakon. Kot pooblaščeni organ občinskih skupščin naj bi skrbel za strokovno in pravno urejanje vseh vprašanj v zvezi z ohranjanjem in obnavljanjem spomeniških objektov. Te naloge, ki se zde na prvi pogled ozko začrtane, se ob podrobnejši razčlembi pokažejo kaj zamotane in kompleksne. Kompleksna je že narava spomenikov sama, saj sodijo v ta sklop vsi objekti historičnega, kulturnozgodovinskega, arheološkega, umetnostnega, etnografskega in urbanističnega značaja, ki jih lahko tretiramo kot ohranitve vredno dediščino naše preteklosti, ne oziraje se na to. ali gre pri tem za objekte premične ali nepremične narave. Tem se nato pridružujejo še vsi zavarovani pokrajinski predeli, naravni rezervati, parki itd. Skratka, delovno območje zavoda je bilo že s samim zakonom zarisano izredno široko. Skromna ekipa strokovnih delavcev ustanove je zato lahko le s skrajnim naporom sproti uresničevala svoje delovne programe ali natančneje tisti njihov del, ki ga je spričo pičlo odmerjenih finančnih sredstev mogla uresničiti.
Prič ujoči zapis ima namen na kratko orisati prehojeno pot, ugotoviti silnice, ki so spodbujale ali zavirale zavodova prizadevanja in predvsem oceniti delo, ki je bilo v tem kratkem času kljub vsem težavam opravljeno. \ trenutku, ko se ponovno odloča usoda zavoda, naj bo to nekak obračun, čigar rezultati naj bi pomagali določiti tudi celjskemu spomeniškemu varstvu ustrezno mesto v sklopu naših kulturnih prizadevanj.
17 Celjski zbornik
25?
Zavod za spomeniško varstvo v Celju je pričel delovati na začetku leta 1963, torej dobrega pol leta po svoji formalni ustanovitvi. Takrat so prišli v Celje prvi strokovni delavci, ki so predstavljali jedro nove ustanove.
Težave so se pričele že takoj od kraja. Najti je bilo treba ustrezne prostore, nakupiti najpotrebnejši inventar, skratka vse je veljalo ustvariti iz nič. Največje težave so bile z dokumentacijo, ki naj bi novi ekipi omogočila pregled nad dotedanjimi spomeniško varstvenimi prizadevanji na celjskem območju. Kar je dokumentacije obstajalo, je bila v Mariboru, ker je mariborski zavod za spomeniško varstvo v zadnjem obdobju opravljal spomeniško službo tudi za območje celjskega okraja. Dokumentacije iiz časa. ko je imela skrb za spomenike v celjski regiji neposredno nekdanja celjska okrajna skupščina, praktično ni bilo in zavod še danes z njo ne razpolaga. Posebno hudo je bilo za mlado ustanovo, ker so se v obdobju od njene formalne ustanovitve do časa, ko je dejansko pričela delovati, nakopičile številne strokovne naloge, ki jih je bilo potrebno rešiti, mnoge izmed njih pa so bile že praktično nerešljive, ker se je prej njihovo reševanje iz takšnih ali drugačnih vzrokov odlagalo iz leta v leto. Nova strokovna ekipa, ki ni poznala niti terena niti ni imela vsaj najneogibnejše priročne literature, je zato le z največjo prizadevnostjo premagala začetne težave. Do maja 1963 si je zavod zagotovil delovne prostore tako za svoje upravno poslovanje kot tudi za svojo fotografsko delavnico. Vzporedno je v tem času začel s prvo velikopotezno zasnovano akcijo pri obnovi opatijskc cerkve v Celju.
Kmalu se je pokazalo, da skromna ekipa treh ljudi ne bo zmogla vse obilice dela. Zavod je bil namreč ustanovljen v času, ko so postajale družbene zahteve vedno večje, hkrati pa je služba pričela prestopati konvencionalne okvire svoje dejavnosti. Če je bil nekdaj konservator omejen predvsem na strokovno skrb pri obnavljanju spomeniških objektov. je zdaj dobila služba neprimerno širše naloge tudi po upravni plati, saj se je pokazala potreba, da se vsi spomeniki čimprej evidentirajo in vpišejo v register, po drugi strani pa so se močno razširile kompetence spomeniške službe tudi na področju urbanizma in varstva naše kulturne pokrajine. Če vsemu temu dodamo še to. da so bili mnogi najreprezentativnejši spomeniški objekti prav na območju celjske regije skrajno zanemarjeni in da so neredki med njimi naravnost rapidno propadali, postane očitno, da so bile naloge novega zavoda sila zahtevne in odgovorne. Pri vsem tem je zavod razpolagal z enim samim konserva-torjem, ki je imel poleg strokovnih nalog na skrbi tudi vse upravno — organizacijsko delo. Če odštejemo računovodjo, je bil v zavodu nameščen samo še fotograf in še ta z namenom, da bi opravljal delo tudi za druge celjske kulturne ustanove. Slaba stran tega koncepta je bila v tem, da je bilo treba že od kraja prilagajati delo in storitve zavoda željam in delovnim programom drugih kulturnih ustanov, finančni efekt pa je bil pri tem minimalen. Tako je fotografska delavnica že prvo leto pripravila celoten fotografski material za nastajajoči muzej NOB in
ker en sam fotograf vsega dela ni zmogel, je zavod sprejel v delovno razmerje še fotografa pomočnika.
Po letu dni je bil zavod prepričan, da je prebrodil najhujše in da bo ob ustreznem povečanju svojega strokovnega kadra lahko kos svojim nalogam. Že v začetku leta 1964 je zato zasedel delovno mesto arhitekta, ki je prevzel skrb za tehnično dokumentacijo najbolj ogroženih spomeniških objektov. Izdelani posnetki so služili za kompletiranje z zakonom predvidenih dosjejev, hkrati pa so tudi osnova za izvajanje večjih spomeniško varstvenih akcij. Pokazalo se je namreč, da je vsaka kompleksnejša akcija absurdna, kolikor se ne izvaja po vnaprej določenem programu, le tega pa brez načrtov razumljivo ni mogoče izdelati. Ob koncu leta 1964 je štel zavod pet ljudi: konservatorja, fotografskega mojstra in fotografskega pomočnika, pomožnega arhitekta in računovodje. Spomladi 1965 je bil spričo kričečih potreb terena in zlasti tudi celjskih muzejskih ustanov ob moralni podpori takrat še obstoječega okraja na novo formiran restavratorski oddelek z restavratorjem slikarjem in resta-vratorjem rezbarjem. Nekako istočasno je bil na novo nameščen tudi še en konservator — umetnostni zgodovinar, ki je prevzel skrb za strokovno dokumentacijo. S tem je bilo zavodu prvič omogočeno, da se z lastnimi močmi spoprime z vsemi strokovnimi spomeniško varstvenimi nalogami, saj ni bil več v toliki meri odvisen od zunanjih sodelavcev iz drugih institucij. Težave s prostori, stanovanjem za specializiranega restavra-torja in najnujnejšo delavniško opremo so bile ob veliki zavzetosti članov delovnega kolektiva premagane in vse je kazalo, da je zdaj zavod v polni meri usposobljen načrtno, poglobljeno in kompleksno reševati ves splet spomeniško varstvenih nalog.
Upi se na žalost niso uresničili. Kmalu se je pokazalo, da je slonel zavodov optimizem na napačnih predpostavkah. Prvo leto je zagotovila potrebna sredstva za zavodov obstoj okrajna skupščina, že v prihodnjem letu pa so se pričele uveljavljati težnje, da bi financiranje zavoda prevzele občinske skupščine, ki so ga ustanovile, pri tem pa so bile vse prizadete občine mnenja, da je zavod le širšega regionalnega značaja in naj zato dobiva potrebna sredstva iz okrajnega proračuna. Tako vprašanje financiranja zaenkrat ni bilo mogoče načelno rešiti in je zato okrajna skupščina ponovno iz svojih virov zagotovila pretežni del sredstev za nadaljnji obstoj ustanove.
Situacija se je zaostrila, ko je bil celjski okraj jeseni 1965 ukinjen. Vprašanje medobčinskega financiranja se je takrat postavilo z vso težo. Na neštetih sejah in sestankih se je iskal ključ, po katerem naj bi občinske skupščine sofinancirale delo zavoda in naposled je bilo sporazumno sklenjeno, naj občine prispevajo sredstva za redno delo zavoda v sorazmerju s svojim nacionalnim dohodkom. Načelo je bilo lepo, vendar se je v praksi pokazalo kot neučinkovito. Zavod je pripravil svoj delovni program in finančni načrt, ki ju je predložil najprej celjski občinski skupščini kot svoji ustanoviteljici, le-ta pa je finančni načrt po merilih, ki so veljala tudi za druge kulturne ustanove v Celju, ustrezno skrčila in nato potrdila. Skrčeni finančni načrt je nato zavod
predložil tudi ostalim občinskim skupščinam, ki pa so nato ne oziraje se na dogovorjena stališča po lastni presoji predlagano participacijo delno potrjevale delno zniževale, tako da je imel zavod že formalno zagotovljenih bistveno manj sredstev, kot bi mu jih spričo njegove dejavnosti šlo po merilih celjske občinske skupščine oziroma njenega za kulturo pristojnega sveta. Vsemu temu se je pridružilo še to. da nekatere občine niti tako sprejetih obveznosti niso izpolnjevale. Sredstva so pogosto dotekala skrajno neredno in tako je prišlo do tega, da je bil obstoj zavoda nekajkrat neposredno ogrožen. Razmere so se zlasti zaostrile z reformo, po kateri so občinske skupščine na splošno razpolagale z manj sredstvi kot so predvidevale in so se zato mnoge izmed njih želele otresti sofinanciranja ustanov, katerih vloga in pomen spričo specifičnosti njihovega dela nista bila vselej na prvi pogled evidentna. Stanje se je še poslabšalo, ko so začele občine s sorazmeroma visokim nacionalnim dohodkom in manjšim številom spomeniških objektov energično uveljavljati načelo participacije po delu, medtem ko so se mnoge manjše občine s številnimi kulturnimi spomeniki sklicevale na svojo finančno šibkost.
Našteti razlogi so pripeljali do tega, da se je zavod pričel na znotraj krhati. Onemogočeno mu je bilo vsako načrtno delo in to zlasti tudi še zato. ker so sredstva za konkretne spomeniške akcije praktično usahnila, mnogi pa so gledali dejavnost zavoda samo skozi prizmo akcij in neposrednih posegov na spomeniških objektih. Da bi zavod reševal svojo situacijo zgolj s polnim zaračunavanjem svojih storitev, se je pokazalo kot nestvarno, saj za te storitve ob polnih ekonomskih cenah ni bilo več interesentov. Zato so pristojni organi nekajkrat resno razmišljali oelo o eventualni ukinitvi zavoda oziroma o njegovi integraciji s kakšno sorodno ustanovo.
Da kronična eksistenčna negotovost za člane zavodovega kolektiva ni bila ravno spodbudna, pač ni težko uganiti. Neprecizna zakonodaja, ki zavodom sicer predpisuje številne in obsežne naloge, ne pove pa ničesar določnejšega o finančnih obveznostih ustanoviteljev, tej situaciji tudi ni bila v prid. Nekatere občine so upravičeno dvomile o smiselnosti obstoja kulturne ustanove, kakršna je regionalni spomenški zavod, ko so hkrati vedele, da nekatere druge občine ne prispevajo za osnovno spomeniško varstveno dejavnost ničesar in da ni nikogar, ki bi jih do tega ob obstoječi zakonodaji lahko pripravil. Demagoško geslo, češ da imajo v Franciji tudi en sam zavod, je še bolj zamajalo že tako negotovo situacijo spomeniškega varstva v celjski regiji, saj pri tem ni nihče pomislil. da govori o obliki, ko bi bilo treba govoriti o vsebini, in da ta oblika hkrati ni nič drugega, kot posledica na samoupravnosti zasnovane decentralizirane družbene strukture na področju kulture.
Leto 1966 ob navedenih razmerah ni moglo potekati drugače kot v znamenju podiranja tistega, kar je bilo prej z velikim trudom in žrtvami narejenega. Že sredi leta 1965 je odpovedal delovno razmerje fotografski pomočnik, z nastopom novega leta 1966 pa smo začasno opustili tudi delovno mesto arhitekta. Med letom je bila nato razfor-
mirana tudi restavratorska delavnica. Restavrator — rezbar si je sam že spomladi našel delo v Nemčiji, restavrator — akademski slikar pa je ostal od jeseni dalje z zavodom samo še v pogodbenem odnosu.
FINANČNA SITUACIJA ZAVODA ZA SPOMENIŠKO VARSTVO
V CELJU
pred- realiza- pred-realiza- pred-realiza- pred-rcaliza-V 000 S-din	videno cija videno cija videno cija videno cija
1965	1964	1965	1966
OLO Celje	7.250	6.500	7.200	7.200	1.800	1.800	6.100	
Celje				900	6.475	6.204	6.177	3.500
Laško				•—	1.445	500	1.378	300
Mozirje				1.000	1.325	700	1.263	600
Slov. Konjice				i-	1.475	1.000	1.406	1.000
Šentjur				i—	1.240	700	1.184	1.000
Šmarje				1.000	2.372	2.000	2.260	500
^ elenje				—	2.460	1.900	2.348	2.000
Žalec				1.667	2.710	1.400	2.584	9S0
Skupaj	7.250	6.500	7.200	11.767	21.302	16.204	18.600	9.880
Neurejeni sistem financiranja bo najlaže ponazorila priložena tabela, ki s skopo govorico številk najadekvatneje zrcali razmere, v katerih je moral zavod delati. Iz te tabele je razvidno, da so bila sredstva. ki so jih zavodu bodisi pogodbeno bodisi naravnost iz proračuna nakazovale posamezne občine, skrajno neusklajene. Ključi, ki so bili dogovorjeni na skupnih posvetih občin, so na splošno vselej odpovedali, lo je povzročilo, da je celo matična celjska občina pričela skeptično gledati na nadaljnjo usodo zavoda in je zato v poslednjih dveh letih zavestno zniževala svoj prispevek z namenom, da bi s polnim izpolnjevanjem svojih obveznosti ne podaljševala njegove agonije. To se je zgodilo tudi v letu 1967, ko je bil zavod spomladi spet na pragu razsula. Šele odločno stališče republiškega sekretariata za kulturo in prosveto v Ljubljani, da se z ukrepi, kakršno je ukinjanje zavoda, spričo napovedanega zakona o spomeniškem varstvu ne gre prenagliti, je povzročilo, da je svet za kulturo in znanost celjske občine aktiviral pretežni del svojih rezervnih sredstev in talko vsaj začasno zagotovil ustanovi nadaljnji obstoj.
Merilo upravičenosti za obstoj katerekoli družbene institucije je njeno delo. Da bo slika dela zavoda za spomeniško varstvo Celje bolj plastična, si oglejmo najprej število spomeniških objektov, ki jih ima na skrbi. Podatki bodo seveda samo približni, saj zavod razpolaga samo z natančnimi podatki o številu in značaju sakralnih spomenikov in
splošnim razvidom nad najpomembnejšimi spomeniki profane, zlasti fevdalne arhitekture. Evidenca o vseh drugih spomenikih je skrajno pomanjkljiva in se podatki o njih nabirajo prej naključno kot sistematično, saj obilica nalog in šibak kadrovski sestav zaenkrat preprečujejo vsako smotrnejše delo na tem področju. Kljub temu ima zavod danes evidentiranih že 34 arheoloških lokalitet, 8 ruralnih ambientov, 54 različnih naravnih znamenitosti, 19 naravnih ambientov kot so parki ipd. ter domove vseh pomembnih ljudi, ki so se rodili ali delovali na celjskem območju. Najpopolnejši je, kot smo že omenili, seznam sakralnih objektov, katerih imamo skupno registriranih 33S. To število seveda ne pomeni, da gre vselej in povsod za reprezentativne priče naše preteklosti, pomeni pa, da imamo vendar opravka z izrednim številom pretežno starejših objektov, ki — kolikor že sami po sebi niso spomeniškega značaja — pogosto hranijo dragocene kulturne vrednote, tako plastike, slike ipd. Osnovni odnos zavoda do teh objektov je seveda ta, da v vsakem izmed njih vidi delček naše preteklosti, ki je sicer ne kaže vselej in povsod za vsako ceno neokrnjeno ohraniti, ki pa jo je, kolikor obstaja, treba vzdrževati in obnavljati v skladu s spomeniško varstvenimi načeli, ustrezno stilnemu značaju časa njenega nastanka in arnbi-enta, v katerem žive. Treba jih je tretirati kot objekte, ki lahko z ustrezno urejeno zunanjo podobo polno zažive v svojem okolju, ga povzdignejo in mu dahnejo čar domačnosti, s svojo iznakaženo podobo pa temu okolju lahko le škodujejo. Pri tem tudi ne sinemo prezreti možnosti, da taki objekti pod novejšo lupino pogosto skrivajo dragocene starejše stilne sestavine.
Posebno poglavje so naši profani spomeniki. Le-te bi lahko grobo razdelili na fevdalne in meščanske in sicer tako. da k prvim prištejemo poleg gradov in grajskih razvalin še vse graščine, dvorce in pristave, k drugim pa vse stavbe, ki so našle svoje mesto v organiziranem urbanem prostoru starih naselbinskih aglomeracij, zlasti starih mest in trgov. Fevdalnih objektov, ki jih pojmujemo v zgoraj omenjenem razširjenem obsegu, je bilo na celjskem območju precej več. kot bi nemara domnevali. Skupaj z izpričanimi lokalitetami jih ima zavod evidentiranih že preko 220. Najsi se komu zdi odveč, da obravnavamo v sklopu fevdalne arhitekture tudi lokalitete, kjer komaj še kakšna sled priča o obstoju nekdanjega gradu ali trdnjave, so vendar prav evidentirane lokalitete tiste, ki bodo —• zavarovane seveda — omogočile poznejšim raziskovalcem popisati pre.nekateri bel list v zgodovini razvoja naše arhitekture. Temu razvoju lahko zaenkrat dokumentirano in kontinuirano sledimo šele od 12. stoletja dalje, čeprav na osnovi utemeljenih analogij sodimo, da segajo njegovi začetki mnogo dalje a- preteklost. Naj kar na tem mestu omenimo še posebno zapletenost vprašanj, ki se porajajo prav ob varovanju te arhitekture. Mnogo gradov, ki so vse do konca zadnje vojne kljubovali vihram stoletij, je danes na tem, da propadejo. Neodgovorni uporabniki so v njih uničili že praktično ves nepremični, a še kako kulturnozgodovinsko pomembni inventar od peči do vrat, stropov in
stenskih preoblek. Nihče ni čutil potrebe, da bi te objekte redno vzdrževal. nikogar tudi ni bilo, ki bi sam od sebe začutil njihovo vrednost in jih skušal kot investitor ohraniti tako, da bi jim dal novo, času ustreznejšo funkcijo. Stanovalci in drugi uporabniki so se v njih počutili kot prehodni gostje z željo, da neljubo okolje čimprej zapuste. Ni namen tega zapisa, da bi naštevali konkretne primere in še manj vsakokratne preventivne ukrepe spomeniške službe, dejstvo pa je. da ima prav tu spomeniško varstvo izredno odgovornost pred prihodnjimi generacijami.
Nič manjša ni odgovornost spomeniške službe pri urejanju starih naselbinskih jeder. Bujna rast naših naselij v povojnih letih se vse prepogosto ni mogla zaustavljati ob navidezno tako malenkostnih vprašanjih. kot so istilno in ambientalno ustrezne adaptacije objektov znotraj pomerijev starih mest, nikar da bi jih skušala ustrezno vključiti v tkivo na široko zastavljenih perspektivnih programov. Prav tu je moral zavod takorekoč zaorati ledino, saj je v kratkem času svojega obstoja izdelal ca. 20 deloma tudi zelo obsežnih študij in ekspertiz, ki so pozneje našle mesto v novih urbanističnih programih. Pri praktičnem delu se je zavod seveda tudi na tem pomebnein torišču svoje dejavnosti srečaval z vprašanji, na katere srno opozorili že pri obravnavi sakralnih spomenikov. Mnoge stavbe v starih jedrih še daleč niso kulturni spomeniki in bi same po sebi ne zaslužile posebnega varstva. Ker pa so vključene v celote, ki so aimbientalno ali drugače pomembne, velja tudi te objekte obravnavati skladno z načeli spomeniške službe. Kolikšno delo je bilo pri tem opravljeno, naj ponazori samo podatek, da je zavod doslej sodeloval že pri več kot 150 lokacijskih komisijah in da je bilo pri tem pogosto prav njegovo strokovno mnenje odločilno.
Manj uspehov je imel zavod pri reševanju drugih vprašanj, ki sodijo v okvir njegovih kompetenc. Tu mislimo v prvi vrsti na etnografske spomenike, ki jih je na našem območju nedvomno nekaj stotin, a ki z nezadržno naglico izginjajo iz naše pokrajine, ponekod pa so tudi že docela izgnili. Novi okus, pogojen v resničnih ali namišljenih potrebah tehniziranega časa. je že prenekatero okence spremenil v moderno trodelno okno, stavbe iz betonskih zidakov kot novi oklepi rastejo okrog starih lesenih hišic itd. Zlasti Spodnja Savinjska dolina je v povojnih letih že skoraj docela izgubila svojo prvobitno podobo, mnogo avtentične ljudske arhitekture pa je še ohranjene na območju Zgornje Savinjske doline, Kozjanskega in Pohorja. Zavodu se je doslej posrečilo dokumentirati le majhen del tega bogastva. Posnetih je cca. 50 objektov iz Zgornje Savinjske doline, tako gruntarske hiše in kajže, kašče in hlevi, popolna ledina pa so še etnografski objekti na Kozjanskem pa na Boču, Pohorju in drugod. Nemoč zavoda postaja toliko bolj očita ob spoznanju, da tistega, kar bomo tu zamudili, ne bo mogoče nikoli več nadomestiti. Čas ne pozna usmiljenja. To velja tudi za tehnične spomenike, kot so stari mlini, žage, ostanki glažut ipd., delno pa celo za spomenike NOB, ki jim zavod sicer posveča veliko skrb, a jih spričo njihove narave pogosto ni
mogoče trajno rešiti (odročna in eksponirana lega, naravno staranje zavarovanega drevja ipd.).
Dokumentacija postaja tako ena izmed poglavitnih vej zavodove dejavnosti, saj je ne le pogoj za vpis spomenikov v register, kot to določa zakon, pač pa tudi osnova, ob kateri se lahko konservator v vsakokratnem konkretnem primeru opredeljuje za najustreznejše zavarovalne ukrepe. Če naj bo delo konservator j a strokovno tehtno, ne zadošča, da spozna današnjo podobo spomeniškega objekta, marveč mora spoznati njegovo preteklost, njegovo nekdanjo podobo in pomen. Zavodova dokumentacija obsega tehnične in fotografske posnetke objektov in njihovega inventarja, posnetke starih upodobitev spomeniških objektov ter razvid nad pisanim gradivom, ki govorijo o njihovi preteklosti. Ker ima zavod lasten fotolaboratorij. je seveda glavni poudarek na fotografskem dokumentiranju spomenikov. Zavodova negativoteka šteje danes preko S000 posnetkov, od tega dobršen del specialnih posnetkov, ki so narejeni z najsodobnejšo aparaturo. Vsi negativi so tudi ustrezno povečani, povečave pa so arhivirane po natančno pretehtanem sistemu, ki v najkrajšem možnem času dopušča vpogled v vso dokumentacijo, ki o nekem objektu obstaja. Poleg običajne fototeke ima zavod tudi nekaj specializiranih fotografskih razvidov ali zbirk. Med njimi je poleg zbirke oltarjev in starih tlorisov najpomembnejša zbirka starih vedut naselbin in fevdalnih objektov iz območja celjske regije, ki je doslej nedvomno najpopolnejša in najbolj sistematična zbirka te vrste na naših tleh. V zbirki vedut se je nabralo doslej že preko tisoč različnih posnetkov, ki omogočajo kontinuirano slediti 350-letni razvoj naselbin in objektov v celjski regiji. Zbirka obsega tudi fotokopije številnih pri nas sicer nedostopnih originalov, ki so bili preslikani po raznih objavah v strokovnih in tujih časopisih ter preko 200 posnetkov doslej pri nas še popolnoma neznanih grafik, risb in gvašev. katere hrani graški deželni arhiv.
Drugi pomembni del dokumentacije so načrti. V zavodovi plano-teki se je nabralo doslej 269 originalnih načrtov oziroma tehničnih posnetkov različnih spomeniških objektov. Nastali so približno v času, ko je zavod še imel zasedeno delovno mesto arhitekta. Del teh načrtov je ne le študijsko dokumentarnega značaja, marveč je bil tudi osnova za vse večje akcije, ki jih je zavod vodil ali jih še vodi. Z ukinitvijo delovnega mesta arhitekta je bila zato bistveno okrnjena tudi osnovna dejavnost zavoda, saj si brez arhitekta smotrnega in strokovno neoporečnega dela spomeniške službe v današnjem času sploh ni več mogoče predstavljati. Dopolnilo fotografskega in tehničnega gradiva je tekstualna dokumentacija. Le-ta nastaja sukcesivno in obsega tako natančne popise spomeniških objektov in njihovega inventarja kot tudi vse zapise, ki so s posamičnimi spomeniki v kakršnikoli zvezi. Dokumentacija vsebuje razne kartoteke, različne izpiske in zlasti podatke o vsem, kar se s spomeniki danes dogaja, vsebuje pa tudi topografsko gradivo, ki se nenehno izpopolnjuje. Topografsko gradivo o sakralnih spomenikih je že pred leti zbral konservator Jože Curk za časa svojega delovanja kot referent za spomeniško varstvo pri tedanji okrajni skupščini Celje, zavod
pa začeto delo nadaljuje z zbiranjem topografskega gradiva o profanih objektih. Seveda je to delo šele v začetni fazi, vendar lahko pričakujemo, da bodo v nekaj letih zbrani najosnovnejši podatki vsaj za vse fevdalne profane spomenike na celjskem območju.
Zbrano slikovno in tehnično gradivo in vsi številni podatki, ki so se doslej nakopičili v arhivu zavoda, bi ne imeli pravega haska, kolikor bi ne bili podlaga posegom na spomeniških objektih. Akcije, ki se izvajajo pod nadzorstvom zavoda, so dokaj mnogovrstne. Po navadi gre za obnovitvena ali vzdrževalna dela, kjer kot investitorji nastopajo lastniki ali uporabniki objektov, zavodu pa je pri tem prepuščena skrb za strokovno neoporečnost posegov. lakih akcij je bilo za časa poslovanja celjskega zavoda že več kot 50. Pogosto je šlo le za manjša popravila, bili pa so tudi primeri, ko se je obnovila celotna zunanjščina ali notranjščina objektov, ki jih po vsej pravici prištevamo med najpomembnejše spomenike naše preteklosti kot sta npr. župni cerkvi v Rogatcu in Ponikvi pri Grobelnem, ki vsaka po svoje predstavljata svojevrsten vrh štajerskega baročnega stavbarstva. Drugo so akcije, ki so se začele na neposredno pobudo zavoda in pri katerih je zavod najpogosteje delno ali v celoti nastopil kot organizator in investitor. Pri teh akcijah je šlo brez izjeme za dela na spomenikih I. kategorije, ki so bili v že tako deruptneni stanju, da je bil resno ogrožen njihov nadaljnji obstoj.
Prva tovrstna akcija so bila obnovitvena dela na opatijski cerkvi v Celju. Začela so se pred štirimi leti in bodo predvidoma končana prihodnje leto. Opatijska cerkev je najstarejši kulturni spomenik v Celju in prav nedavni posegi so pokazali, da lahko postavimo nastanek te zanimive arhitekture še v čas okoli leta 1500. Pri tej akciji ni šlo samo za obnovitev zunanjščine in notranjščine, treba je bilo v celoti sanirati tudi trhlo zidovje. z injiciranjem utrditi gotske oboke, najti primeren način za obravnavanje gotskih fresk itd., skratka, dela na opatijski cerkvi so bila taiko obsežna in zahtevna, da so terjala angažiranost celotne delovne ekipe zavoda, saj je bilo treba ne le nenehno spremljati in dokumentirati potek del. pač pa tudi sproti analizirati na novo odkrite elemente in jih vključevati v obnovitveni program.
Zahtevna naloga je bila tudi obnavljanje južne fasade Marijine cerkve v Celju. Dela. ki so bila sprva zamišljena kot vzdrževalna, so se nozneje sprevrgla v specifično kouservatorsko akcijo, katere rezultat je bil arheološka prczenlaeija stene, ki je dotlej prikrivala številne dragocene zgodil jegoiske sestavine. Dela so več kot uspela, saj se je strokovni ekipi posrečilo uspešno združiti elemente klasične srednjeveške arhitekture s psevdoromansko preobleko stene
A tej zvezi bi poudarili tudi obnovo zvonika poznogotske taborne cerkve na Svetini ter zlasti ikonservatorska dela na križevpotnih kapelah pri sv. Roku nad Šmarjem pri Jelšah. Pri slednji ni šlo samo za sanacijo skrajno dotrajanih arhitektur, marveč tudi za restavratorske posege na freskah in plastikah. V zavodu so bili pripravljeni kompletni načrti za izvedbo drenaže na pobočju s kapelicami, izvedena pa je bila tudi že prva faza drenažnih del na najtežjem terenu. Na vseh kapelicah so bile
obnovljene škriljeve strelie, na mnogih pa tudi fasade. Restavratorska dela na freskah je zavod izvajal s pomočjo strokovne ekipe republiškega zavoda za spomeniško varstvo. Sneli smo cca. 18 m2 fresk najpomembnejšega štajerskega baročnega slikarja Lerchingerja, ostale s freskami pokrite ploskve pa so bile zavarovane pred nadaljnjim razkrajanjem z varovalnimi premazi. Hkrati je bilo v okviru restavratorske delavnice celjskega zavoda obnovljeno tudi večje število baročnih plastik iz pasi-jonskih skupin, pri katerih smo polihromacijo rekonstruirali v smislu prvotne, ki smo jo poprej ugotovili s sondami.
Kot čisto restavracijsko akcijo zavoda bi lahko tretirali odkrivanje, čiščenje in utrjevanje fresk iz leta 1526 v cerkvi Marija gradeč pri Laškem. Del teh fresk je bil odkrit že pred vojno, zdaj pa je restavratorska delavnica zavoda odkrila še freske v vzhodnem delu prezbiterija in seeco slikarijo iz istega časa, ki je pokrivala obok. S tem je odkrit eden najpomembnejših spomenikov gotsko renesančnega slikarstva na Slovenskem, ki pa bo šele po popolnem dokončanju del zazvenel v vsej svoji polnosti in lepoti.
Posebno skrb je zavod posvečal tudi profanim spomeniškim objektom. vendar je imel pri tem manj srečno roko. saj skoraj nikjer ni naletel na širšo 'podporo in razumevanje tistih faktorjev, ki bi morali ta prizadevanja finančno podpreti. Tako se zavodu kljub številnim vlogam še vedno ni posrečilo najti sredstev za začetek sistematičnih in strokovno neoporečnih obnovitvenih del na Gornjem gradu v Celju, ali vsaj sredstev, da bi za to akcijo pripravil neogibni program. Več uspeha je imel pri svojih prizadevanjih za rešitev razvalin romanskega pa lasa na Planini pri Sevnici, saj je našel tu podporo tudi pri občinski skupščini Šentjur kot tudi pri lokalnih turističnih delavcih, ki so akcijo neposredno izvajali in prispevali zanjo tudi dobršen del sredstev. Tako se je kljub številnim težavam posrečilo zavarovati najdragocenejše elemente palacija ter zlasti čudoviti niz polkrožno bokanih romanskih oken. edinih te vrste v Sloveniji. Dragocene študijske rezultate pa so dala raziskovalna in očiščevalna dela na Pustem gradu nad Šoštanjem, kjer sc je zavodu posrečilo ugotoviti celoten nekdanji obseg pomembne romanske grajske arhitekture.
Pregled zavodovega dela bi ne bil popoln, če ne bi poleg poglavitnih akcij omenili tudi številnih elaboratov in programov. Namen elaboratov je bil zavarovanje določenih spomeniških kompleksov, (npr. Rogaška Slatina) programi pa naj bi pripravili tla za izvajanje konkretnih spomeniško-varstvenih posegov. Če so elaborati vsakokrat svoj namen tudi dosegli, bi tega ne mogli trditi za programe. Le-ti so žal pogosto obležali v predalu, ker bodisi ni bilo sredstev za njihovo realizacijo, ali pa so izvedbo akcije preprečile druge okoliščine. Tako so bili skrbno pripravljeni programi za obnovo obrambnega stolpa v Gornjem gradu, dalje program za preureditev Juvanove hiše v Ljubnem, program za rekonstrukcijo grajske kašče na Planini pni Sevnici, program za preureditev Savinove hiše v Žalcu itd., realiziran pa je bil med njimi samo program za obnovo fasade in rekonstrukcijo pritličja pozno baročne
stavbe na Tomšičevem trgu št. 9 v Celju. Zavod upa, da bo v perspektivi vsaj nekaj pripravljenih programov mogoče realizirati.
Ves čas zavodovega obstoja je bilo pomembno tudi njegovo sodelovanje z drugimi kulturnimi institucijami. Tako je npr. zavodova restavratorska delavnica obnovila za Pokrajinski muzej v Celju večje število baročnih oljnih podob, hkrati pa je restavrirala tudi skoraj vse plastike za gotski oddelek te ustanove. To delo je bilo izredno naporno in zamudno, zlasti še, ker so bile nekatere gotske plastike že prej nestrokovno restavrirane in je moral zato restavrator odstranjevati tudi novejše recentne premaze, pri nekaterih slikah pa je bilo treba odstraniti tudi po več plasti preslikav in poiskati avtentično osnovo. Tako je restavratorska delavnica zavoda — če odštejemo njeno sezonsko delo na terenu — ves čas svojega obstoja delala pretežno za potrebe celjskega pokrajinskega muzeja. Podobno je tudi fotografska delavnica zavoda s svojimi storitvami skrbela za potrebe praktično vseh kulturnih ustanov na območju celjske regije od muzeja NOB in Pokrajinskega muzeja v Celju pa preko Likovnega salona in gledališča do muzejskih zbirk v Velenju, Laškem in drugod. Vsa ta dela je zavod opravljal z zavestjo, da s tem ne glede na neadekvaten finančni efekt opravlja pomembno kulturno poslanstvo, čeprav je šlo to delo neredko na rovaš odstopanja od lastnih delovnih načrtov in programov.
Letos je kljub ponovni kritični situaciji zavod slavil še eno pomembno delovno zmago. Tik pred koncem je izdaja devetih zajetnih zvezkov topografskega gradiva o sakralnih spomenikih na območju celjske regije, ki jo je omogočil sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti SRS. Ta izdaja predstavlja začetek sistematičnega izdajanja topografskega gradiva o kulturnih spomenikih celjskega območja. Prav takšen uspeh je tudi razstava »300 let Celja«, ki jo je priredil zavod v počastitev letošnjega občinskega praznika. Razstava prikazuje razvoj celjske mestne vedute od prve znane upodobitve Celja iz leta 1605 pa do časa, ko je bolj ali manj spretno roko slikarja ali grafika zamenjala iznajdba novega časa — fotografija. S to prireditvijo je širša javnost prvič dobila priložnost, da spozna bogastvo gradiva, ki ga je zavod dolgo časa načrtno zbiral in se pri tem ni ustrašil ne truda ne stroškov, da je lahko domače gradivo kompletiral z gradivom iz zamejstva. Ta razstava — že tretja po vrsti, ki jo je priredil zavod — pa je spet le začetek široko zasnovanega programa razstav, ki naj v bližnji prihodnosti seznani delovne ljudi z vlogo zavoda v našem kulturnem življenju in njegovim poslanstvom.

CELJSKI ZBORNIK 1967
JANEZ ŽMAVC
SLG CELJE V SEZONI 1965/66
Slovensko ljudsko gledališče Celje se je na začetku sezone 1965/66 znašlo v več kot zagatni situaciji. Mimo finančnih problemov, s katerimi se mora nenehno ubadati, pa maloštevilnosti umetniškega ansambla, ki mu gredo zasluge, da sezone kljub vsem preprekam vendarle uspejo, je zadnjo sezono doletelo še nadaljnje krčenje ansambla. V nevarnosti je bila realizacija repertoarja. V glavnem naj bi ostal tak, kakršen je bil v* prejšnjih sezonah: eklektičen v najboljšem pomenu besede.
Tako je bil za otvoritev sezone določen evropski klasik Friedrieh Schiller. Njegovega »Don Carlosa« je zrežiral Juro Kislinger. Pesnitev je bila imenovana tragedija, v smislu moralnih preokupacij, ki privedejo glavnega junaka v smrt. Za naslednji deli je gledališče povabilo slušatelja oddelka za režijo na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost Janeza Povšeta in Franca LTršiča. Prvi je postavil na oder Seilerjevega »Klovna in njegov cirkus« za otroke, drugi pa na en večer uprizorjeni eitodejanlki: Garrick-Smoletovega »Varha« in Antona Medveda Rendez-vous« (rahlo karikirana slovenska klasika, v drugem delu z glasbo Miroslava Vilharja iz Jamske Ivanke). Nato pa je zapustil hišo še zadnji stalni režiser.
Tako je bilo treba še naprej prilagajati sezono sprotnim situacijam. Gledališče je ostalo s samo štirinajstimi igralci. Velja jih imenovati: Janez Bermež, Nada Božičeva, Marjan Dolinar. Franci Gabrovšek, Marija Goršičeva. Branko Grubar, Pavle Jeršin, Drago Kastelic. Marjana Krošlova, Sandi Krošl. Minu Kjudrova, Mija Mancejeva, Jože Prislov, Jana Šmidova.
Z novim koledarskim letom so prišli v Celje trije absolventi ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo: Borut AIu-jevič, Andrej Nahtigal in Bruno Vodopivec. Ansambelski sestav je sicer bolj nujno terjal starejše igralce, vendar zanje ni bilo možno dobiti ustreznih stanovanj. Število se je povečalo, vendar še daleč ni ustrezalo programu poklicnega gledališča.
Sartrove »Umazane roke« so bile odložene, iz okvirnega reperto-arnega načrta je prišla na oder »Veleja« Antona Novačana, celjskega
rojaka, v režiji Franceta Kosmača. Da bi se delo ne ustavilo, je bilo treba potem na hitro najti še drugega režiserja. Ponudbo je sprejel Jože Gale. in ker ni bilo časa, da bi se pripravil za kakšno delo iz celjskega repertoarja, je z nekoliko spremenjenim konceptom prenesel iz Mestnega gledališča ljubljanskega svojo odrsko zamisel komedijskega diptiha »Zasebno uho — Javno oko« angleškega dramatika Petra Shafferja.
Za Sartrovo politično delo »Umazane roke« se je pripravil Franci Križaj, takrat še kot gost iz Ljubljane. Po premieri tega dela, ki je zaradi še vedno aktualne tematike in režijske interpretacije besedila doživelo pri publiki lep uspeh — s tem delom je SLG Celje proslavilo 15-letnico svojega obstoja — pa je Franci Križaj podpisal svoj stalni angažma v hiši. Po novem statutu, ki ga je kolektiv sprejel ob koncu sezone, ima gledališče samo enega stalnega režiserja. Ta naj bi idejno in pedagoško usmerjal delo v gledališču, likrati pa je član strokovnega kolegija, ki ga sestavljata še upravnik in dramaturg (v tem sestavu predstavlja strokovni kolegij umetniško vodstvo). Gostje režiserji, poiskani med najbolj priznanimi doma in v sosednjih republikah, pa naj bi vsak po svoje prispevali k umetniški rasti gledališča. Situacija v pretekli sezoni je sicer še hromila tak koncept, vendar si je vodstvo že tedaj prizadevalo, da bi čimprej uresničilo to zamisel. Videti je bilo, da je gledališče prebrodilo najhujše težave, ki so krnile njegovo umetniško podobo.
Shafferjevi enodejanki sta bili repertoarno osvežilo, saj sta literarno požlahtnili tisti del sezone, ko pričakuje publika igre za oddih in razvedrilo. V tej smeri je šla tudi »Inventura 65« Miloša Mikelna. ki se je sam ponudil, da zrežira svoje delo. Kljub nenapisanemu pravilu, da avtorji svojih del ne bi smeli režirati, je to sodbo krepko spodbil z režijskim konceptom, ki je družbeno-politično angažiranost teksta še podčrtal. S tem delom je SLG Celje nadaljevalo uspešno prakso zadnjih let: uvajanje satiričnega kabareta.
Mirč Kragelj. star znanec celjskega gledališča, je pripravljal dramatizacijo ameriških zakoncev Kaninovih po japonski povesti »Ra-šomon«, vendar je bilo delo zaradi bolezni vzeto z odra tako rekoč tik pred premiero. Preloženo je bilo na jesenski termin, v drugo sezono. Zaradi obveznosti do abonentov, ki bi bili tako prikrajšani za eno predstavo, je gledališče povabilo v goste Mestno gledališče ljubljansko z uprizoritvijo Shisgallove avantgardne komedije »Lbezen«. Delo ni bilo primerno za mladino, pa so dobili mladinski abonmaji zato uspel »Kajuhov večer«, ki ga je pripravil za obletnico OF Franci Križaj. Uprizoritev je bila poskus, kako približati pesnika našemu času, ki je mnogokdaj odmaknjen idealom revolucionarne dobe. v kateri je živel in delal Kajuh. Njegov večer je posnela tudi ljubljanska televizija in ga posredovala celotnemu jugoslovanskemu omrežju.
Za konec sezone je Franci Križaj postavil na oder kriminalko »Mišelovka« popularne angleške pisateljice Agathe Christie. Omeniti je še nekaj pomembnejših dogodkov. Za mednarodni dan gledališč — 27. marec — je SLG Celje pripravilo pogovor z mladimi obiskovalci gle-
J. P. Sartre: Umazane roke: Na sliki: Minu Kjudrova kol Jessica in Drago Kastelic kot Ilugo.
dališča. Pogovor je bil o raznih problemih v zvezi z repertoarjem in obiskom. V tem okviru jim je bila prikazana enodejanka Antona Medveda »Rendez-vous«.
Kljub finančni stiski je uspelo gledališču povabiti v goste Dramo SNG iz Ljubljane, ki je predstavila občinstvu ameriškega avantgardista Arthura Kopita »Oh očka, ubogi očka,...«, in pa Dramo SNG iz Maribora, ki je uprizorila »Lov na čarovnice« Artlmra Millerja. S samostojnim umetniškim večerom »A luč je ostala« je za Cankarjevo obletnico gostovala igralka Vladoša Simčičeva.
Da bi občinstvo spoznalo repertoar še pred razpisom abonmaja za novo sezono, je SLG Celje organiziralo pogovor z občinstvom, na katerem so bili gledališki obiskovalci seznanjeni s problematiko gledališča, igralci pa so improvizirali posamezne odlomke iz vseli del, ki jih je imelo gledališče v fiksnem repertoarnem načrtu.
Miloš Mikeln (avtor in režiser): Inventura 65. Na sliki: Mimi Kjudrova, Jože Pristov. Marija Goršičeoa, Janez Bermež, Sandi Krosi, Bruno Vodopivec
in Drago Kastelic
Na grajskih igrah to sezono SLG Celje ni moglo sodelovati iz preprostega razloga, ker je že v prejšnji sezoni imelo z uprizoritvijo Nova-čanovega »Hermana Celjskega« precejšen deficit, po predračunu za nove grajske igre pa bi bil ta deficit še večji. V lastni režiji bi bila organizacija grajskih iger preveliko tveganje, predvidene pomoči pa gledališče ni dobilo.
Da bi -si kolektiv ustvaril vsaj nekaj dohodkov več. je kljub velikim stroškom in naporom, ki jih zahtevajo gostovanja, skušalo gledališče še bolj razširiti mrežo gostovanj. V drugi polovici sezone je že bilo več upanja na uspeh. Medtem ko je bilo do 1. januarja 1966 le 13 gostovanj. je to število do prvega julija 1966 naraslo na 80.
Gostovanja so bila v naslednjih krajih:
Slovenska Bistrica. Brežice, Dobrna. Frankolovo, Gomilsko, Gornji grad, Laško. Ljubljana, Ljubno ob Savinji, Ljutomer. Luče, Mozirje, Murska Sobota, Radenci. Radgona, Rečica ob Savinji, Ravne na Koroškem. Polzela. Strmec, Sevnica. Šmartno ob Paki, Šentjur, Štore, Šempeter v Savinjski dolini, Trbovlje, Topolšica, Šoštanj. Velenje, Vojnik, Vransko, Zagorje, Žalec.
Zaradi še vedno premajhnega števila igralcev in prekomernih obremenitev (v marcu in aprilu jih je bilo preko 70), je naraščalo tudi število obolenj. Da bi ne odpovedovali predstav in da bi sezona vendarle
v redu potekala, je bilo gledališče primorano z raznimi vskoki in preza-sedbami reševati kočljive situacije. To je bila kajpak dodatna finančna obremenitev. Za normalno delo potrebuje gledališče vsaj 25 igralcev. Toda kako povečati ansambel, ko dotacije ne zadostujejo niti za delo v sedanjem položaju ustvarjalcev! Spričo nenehnega krčenja proračuna je večna zaskrbljenost v kolektivu upravičena.
Sandi Krošl je ob koncu sezone prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za vlogo Hoedererja v »Umazanih rokah« in tako posredno znova opozoril na delo celjskega gledališča v minuli sezoni.
Od devetih uprizorjenih del so bila štiri slovenska (klasika in sodobna). od tujih sega eno v evropsko klasiko (nemško), dve v moderno evropsko dramatiko, eno je lahkotnega žanra (namenjeno zgolj sprostitvi), eno pa je napisano za otroke.
Pregled števila predstav in obiskovalcev
Delo
Ringaraja (predsezona) Večer slovenske ljubezenske poezije (predsezona) Don Car los Varh in Rendez-vous Klovn in njegov cirkus Veleja
Umazane roke Zasebno uho — javno oko Inventura 65 Kajuhov večer Mišelovka
P	redstav	e		Obisk	
		.r,			
C3	—	o 5	2.		c 5 tjj >
		3 -Ž			a 3
t/3		C s.	t.		C c/:
1	1		101	101	
5	3	2	818	51S	300
19	14	5	5.220	3.568	1.652
25	16	9	6.115	4.095	2.020
28	20	8	11.417	7.236	4.181
24	12	12	5.743	2.95S	2.805
21	12	9	6.749	3.436	3.313
16	12	4	3.680	3.170	510
49	20	29	11.761	4.984	6.777
12	12		3.754	3.754	
11	9	0	2.554	1.892	662
Skupaj:
211 131 80 57.912 35 692 22.220
18 Celjski zbornik

JURO KISLINGER
ORIS DELOVANJA CELJSKEGA LIKOVNEGA SALONA
OBDOBJE 1965 - 1967
Oris zajema dobo skoraj polnih dveh koledarskih let in s tem. z izjemo po zaključku zbiranja gradiva za pričujoči zvezek Celjskega zbornika prirejene male retrospektivne razstave grafičnih del Franceta Miheliča (ob njegovem 60. življenjskem jubileju), tudi dve razstavni obdobji Likovnega salona Celje — društvenega razstavišča celjskega pododbora Društva slovenskih likovnih umetnikov.
\ tem obdobju sta osnovni značilnosti razvoja celjskega Likovnega salona po vrednosti in celo po vsoti upadajoča družbena denarna pomoč, ter pri zmanjšanem številu razstav, njih rastoča kakovostna raven. Skope denarne možnosti so vsilile zmanjšanje števila razstav in opustitev že navezanih mednarodnih stikov, bodisi izmenjalnih razstav, bodisi študijskih potovanj. Umetniškemu vodstvu Likovnega salona v takem položaju ni preostalo drugega, kot zmanjšanje števila razstav nadoknaditi z izbiro kakovostnejših domačih razstavijalcev, s čimer je bila v veliki meri že sama po sebi zajamčena boljša kakovostna raven razstav.
Nekoliko v senci prej opisanega dogajanja je uspevalo v Likovnem salonu še naprej zbirati umetnine sodobnih slovenskih likovnih ustvarjalcev za ustrezno bodočo stalno galerijsko zbirko. Nadaljevanje zbiranja likovnih umetnin so omogočile namenske dotacije občinskega sveta za kulturo in znanost. V omejenih finančnih razmerah svet v ta namen sicer ni mogel dodeljevati tolikšnih vsot. kot bi bile za normalen tempo nastajanja stalne galerijske zbirke potrebne. Denar iz tega vira pa je vendarle omogočil vsaj najnujnejše odkupe. Na ta način je bila tudi zagotovljena kontinuiteta prizadevanj za bodočo stalno zbirko sodobnih slovenskih likovnih umetnin.
Prvi zametek, po količini in kakovosti dokaj skromen, je bil pridobljen ob razformiranju okraja Celje. Čeprav je okraj v letih obstajanja zbral z odkupi številna likovna dela in med njimi tudi več umetnin vrhunske kakovosti, je bilo možno za stalno zbirko likovnega salona
"18
275
pridobiti žal le boren ostanek. Načrtnejše zbiranje umetnin na primerni kakovostni ravni je omogočala samo že prej omenjena denarna pomoč občinskega sklada za kulturo. Omejene finančne možnosti seveda niso mogle omogočiti več. kakor ustvaritev dostojnega zametka bodoče stalne zbirke.
Doslej je za bodočo stalno zbirko uspelo zbrati skupno 17 likovnih umetnin. Od tega je 10 slikarskih del, 6 grafik in eno kiparsko delo v lesu. V zametku stalne zbirke je zdaj zastopanih šele vsega 12 različnih avtorjev
Spomladi 1967. leta si je vodstvo Likovnega salona skupaj z občinskim sindikalnim svetom Celje prizadevalo sprožiti po sindikalnih podružnicah posebno akcijo. Sindikalne podružnice naj bi s svojim denarjem podprle nakupovanje umetnin za stalno zbirko. Ta poskus pridobitve dodatnega denarnega dotoka pa je imel, žal, spet le skrajno skromen uspeh, saj je uspelo zbrati vsega 30.000 starih dinarjev, kar ni zadostovalo v celoti niti za nakup ene same grafike.
RAZSTAVNO OBDOBJE 1965/66
V tem obdobju je Likovnemu salonu uspelo organizirati 14 razstav. Od tega jih je bilo 10 v Likovnem salonu, 4 pa v foyerju SLG Celje. Del razstav je Likovni salon zaradi pomanjkanja razstavnega prostora še vedno pripravil v zasilnem razstavišču v gledališču, kljub temu. da je bil odpor razstavljalcev proti temu razstavnemu prostoru vedno večji. V foverju SLG Celje zaradi omejenih denarnih možnosti razstave niso dostopne občinstvu drugače, kakor med trajanjem gledaliških predstav, pa še takrat le pred začetkom predstav in v odmorih. Za likovne razstave tam tudi ni primerne razsvetljave. Izven časa trajanja gledaliških predstav so si razstave lahko ogledale le večje v naprej napovedane skupine. V foverju SLG Celje tudi ni mogoče voditi točne evidence števila ogledovalcev razstav. Odpor razstavljalcev proti razstavljanju v tem prostoru je torej utemeljen in razumljiv.
Na desetih razstavah v Likovnem salonu je bilo skupno 13.395 obiskovalcev, od tega 6491 mladine in 6904 odraslih. V primerjavi z razstavnim obdobjem 1964/65 je opaziti upad skupnega števila obiskovalcev in premik v razmerju med mladimi ogledovalci in odraslimi. Leto prej je bilo več mladih kot odraslih ogledovalcev. Upad števila ogledovalcev je treba pripisati temu, da je v prejšnjem razstavnem obdobju bila razstava del Maksima Gasparija v času mladinskega pevskega festivala. Razumljivo je, da je bilo tedaj število ogledovalcev večje in, da je bilo med njimi več mladine. S tem v zvezi je tudi upad povprečnega števila obiskovalcev na eno razstavo od okrog 1500 na 1339.
V razstavnem obdobju 1965/66 velja posebej omeniti razstave Flo-risa Oblaka. Vladimirja Makuca (na tej razstavi je bil tudi zabeležen rekordni odkup umetnin), Staneta Jarma, Marka Suštaršiča in Staneta Kregarja. V tem obdobju je tudi še uspelo prirediti dve razstavi inozem-
škili likovnih umetnikov. To sta bila Nizozemec Toon Wegner in Poljak Jan Piasecki.
V	tem razstavnem obdobju so prejšnje leto navezani stiki z društvom poljskih likovnih umetnikov (ZPAP) v Poznanju rodili še en plod, ki pa je hkrati tudi zaključil začeto sodelovanje. Pomanjkanje denarja je onemogočilo nadaljevanje začetega sodelovanja. V maju 1966 so v Poznanju v okviru dogovorjenih izmenjalnih razstav priredili še razstavo akvarelov celjskega slikarja Avgusta Lavrenčiča. V tamkajšnjem društvenem razstavišču so razstavili 30 Lavrenčičevih akvarelov iz njegovega cikla »Morje«. Ob razstavi so izdali tudi poseben prospekt.
V	prejšnjem letu je bila zarisana tudi nova smernica za razstavni načrt celjskega likovnega salona. Namesto skupinskih razstav članov celjskega pododbora Društva slovenskih likovnih umetnikov, naj bi prirejali individualne razstave njegovih članov. Žal je bila v tem razstavnem obdobju uresničena le ena taka razstava. To je bila razstava olj akademskega slikarja Janeza Kneza, ki deluje v Trbovljah, a je član celjskega pododbora.
Z razstavnim obdobjem 1965/66 je celjski Likovni salon zaključil četrto leto svojega delovanja. Od začetka njegovega dela do konca tega obdobja je število razstav, ki jih je priredil, naraslo na 54.
RAZSTAVNO OBDOBJE 1966/67
V	tem obdobju je Likovni salon priredil še 10 razstav. Popolni podatki pa so na voljo samo za 9 razstav, ker je mala retrospektivna razstava grafičnih del Franceta Miheliča, prirejena v proslavo njegovega 60. življenjskega praznika, ob času zaključka zbiranja gradiva za to številko Celjskega zbornika še trajala. Ta razstava je prav gotovo najbolj pomembna od vseh, ki jih je od začetka delovanja priredil celjski Likovni salon. Jubilant je razstavil 40 grafik. Kljub omejenemu številu del —- narekovala jih je majhna prostorska zmogljivost Likovnega salona, pa je avtor uspel ustvariti retrospektivni prerez svojega grafičnega ustvarjanja. Prav izbor pa je povzročil, da so bila razstavljena le najboljša dela, ki pomenijo ključne postavke umetnikovega razvoja. S pomočjo republiškega sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti je bil za to razstavo natiskan tudi poseben katalog.
Na 9 razstavah pred Miheličevo je bilo zabeleženih skupno 15.999 obiskovalcev, od tega 7792 mladine in 6207 odraslih. Povprečni obisk na eno razstavo je bil 1599. V tem razstavnem obdobju je število mladih obiskovalcev znova začelo prekašati število odraslih. Žal pa ni mogoče oceniti tega razstavnega obdobja, ker so podatki brez številk z Milieli-čevc razstave bistveno okrnjeni. V tem razstavnem obdobju je bilo 7 razstav prirejenih v Likovnem salonu. 1 v Likovnem salonu in v foverju SLG Celje in le še dve v foyerju SLG Celje. Odmiranje razstavne dejavnosti v foyerju gledališča pogojuje v tem razstavnem obdobju razen odpora razstavljalcev tudi še pomanjkanje denarja za prireditev večjega

Darinka Pavletič-Lorenčak: Dediščina vojnih sirot (olje na platnu, 1961)
Avgust Lovrenčič: Glava (olje, 1966)
števila razstav. V obeli razstavnih prostorih je bila prirejena Mednarodna razstava filmskega plakata, ki je to zaradi svoje obsežnosti nujno terjala.
Ob upadu števila razstav pa je v tem obdobju opaziti dvig kakovostnega povprečka razstav, čeprav je bila le ena razstava mednarodna, a še ta ni bila izmed klasičnih likovnih zvrsti. Posebej bi v tem razstavnem obdobju lahko omenili razstave Janeza Vidica, Vide Fakinove, Lidije Osterčeve, Draga Tršarja, Marjana in Dušana Tršarja ter razumljivo malo retrospektivo grafik Franceta Miheliča. Razveseljivo je tudi. da sta v tem razstavnem obdobju priredila individualni razstavi kar dva člana celjskega pododbora Društva slovenskih likovnih umetnikov: Joža Horvat-Jaki in Milan Lorenčak. Zadnji je na svoji razstavi beležil celo najvišji obisk na eni razstavi doslej in sicer 4063 obiskovalcev. Mednarodne razstave v okviru dogovorjenih izmenjav pa so morale zaradi prekratko odmerjene družbene denarne pomoči v tem obdobju odpasti.
Kot posebno značilnost bi veljalo omeniti, da Likovni salon zdaj ne more več ustreči vsem, ki bi želeli v Celju razstavljati. Vzrok je v delnem zmanjšanju števila razstav, še bolj pa v izredno naraslem zanimanju likovnih ustvarjalcev za razstavljanje v Celju.
RAZSTAVE LIKOVNEGA SALONA CELJE OD AVGUSTA 1965 DO
APRILA 1967
(Zaporedne številke razstav štejemo od začetka delovanja likovnega
salona Celje)
Razstavno obdobje 1965/66
41.	razstava: »Razstava karikatur Pavlihe« od 20. 8. 1965 do 4. 9. 1965. Razstava je bila pripravljena v sodelovanju z uredništvom »Pavlihe«. Razstavljenih skupno 90 karikatur. 1787 obiskovalcev; od tega 759 mladine in 1028 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Vabilo.
42.	razstava: »Razstava grafik Nizozemca Toona 1 Vegnerja. Od 10. 9. do 2. 10. 1965. Razstavljenih je bilo 23 grafik v tehniki linoreza ali lesoreza, deloma tudi barvnih. 1291 obiskovalcev; od tega 675 mladine in 616 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Prospekt.
43.	razstava: »Prerez življenjskega dela angleškega slikarja Willi-ama Turnerja v reprodukcijah« od 1. 10. do 13. 11. 1965. Razstava je bila pripravljena v sodelovanju z British Councilom iz Zagreba. Razstavno gradivo je bilo razvrščeno na 20 panojih. Razstava je bila v foverju SLG Celje. Vabilo.
44.	razstava: »Razstava olj Florisa Oblaka« od 15. 10. do 10. 11. 1965. Razstavljenih 17 olj. 1256 obiskovalcev; od tega 534 mladine in 722 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Prospekt.
45.	razstava: »Razstava olj Janeza Kneza« od 15. 11. do 11. 12. 1965. Razstavljenih je bilo 18 olj. 1490 obiskovalcev; od tega 677 mladine in 813 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Prospekt.
46.	razstava: »Razstava grafik Dževada Hoze« od 16. 11. do 18. 12. 1965. Razstavljenih je bilo 27 grafik. Razstava je bila v foverju SLG Celje. Prospekt.
47.	razstava: »Razstava grafik Vladimirja Makuca« od 17. 12. 1965 do 15. 1. 1966. Razstavljenih je bilo 54 grafik. 1197 obiskovalcev: od tega 603 mladine in 594 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Vabilo in prospekt.
48.	razstava: »Razstava kiparskih del Staneta Jarma« od 21. I. do 12. 2. 1966. Razstavljenih je bilo 23 kipov (les) in 12 risb. 1351 obiskovalcev; od tega 723 mladine in 628 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Vabilo in prospekt.
49.	razstava: »Razstava slikarskih del poljskega slikarja Jana Piaseckega« od 25. 2. do 23. 3. 1966. Razstava je bila pripravljena v okviru izmenjav med ZPAP — Poznan (Poljska) in DSLU, pododbor Celje. Razstavljenih je bilo 18 olj. 1408 obiskovalcev; od tega 765 mladine in 643 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Vabilo in prospekt.
50.	razstava: -»Razstava slikarskih in grafičnih del Marka šuštar-šiča« od 1. 4. do 23. 4. 1966. Razstavljenih je bilo 13 del v kombinirani tehniki teimipere in olja ter 6 grafik — akvatint. 1219 obiskovalcev; od tega 621 mladine in 598 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Prospekt.
51.	razstava: »Razstava slikarskih del Ide Brišnik-Remčeve in Marjana Remca« od 2. 4. do 27. 4. 1966. Ida Brišnik-Remčeva je razstavila 7 olj. Marjan Remec pa 9 olj. Razstava je bila v foverju SLG Celje. Prospekt.
52.	razstava: »Razstava likovnih del Karla Pečka iz cikla »Slo-venjegraškega dnorišča« od 6. 5. do 2S. 5. 1966. Razstavljenih je bilo 1 i risb in 2 olji. 1273 obiskovalcev: od tega 640 mladine in 633 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Prospekt.
53.	razstava: »Razstava likovnih del slikarja samouka Antona Repnika« od 24. 5. do 18. 6. 1966. Razstavljenih je bilo 16 olj in 4 risbe. Razstava je bila v foverju SLG Celje. Prospekt.
54.	razstava: »Razstava slikarskih del Staneta Kregarja< od 10. 6. do 2. 7. 1966. Razstavljenih je bilo 14 olj. 1123 obiskovalcev; od tega 494 mladine in 629 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Prospekt.
Razstavno obdobje 1966/67
55.	razstava: »Mednarodna razstava filmskega plakata« od 9. 9. do 1. 10. 1966. Razstava je bila pripravljena v sodelovanju z odborom za filmsko vzgojo pri občinskem svetu ZKPOS Celje in s posredovanjem republiškega odbora ZKPO Slovenije. Razstavljenih skupno 69 plakatov snovalcev iz Poljske, Zahodne Nemčije, Finske, Španije, Sovjetske zveze, Danske, Japonske in Jugoslavije. 1762 obiskovalcev; od tega 1056 mla-
dine in 706 odraslih. Zaradi obsežnosti je I > i I a razstava hkrati v obeli razstaviščih, del (27 plakatov) v Likovnem salonu in del (42 plakatov) v foverju SLG Celje. Prospekt.
56.	razstava: »25 let britanske scenografije« od 7. 10. do 30. 10. 1966. Razstava je bila pripravljena v sodelovanju s SLG Celje, razstavno gradivo pa je posredoval Britisli Council iz Zagreba. Razstava v foverju SLG Celje. Vabilo.
57.	razstava: »Razstava slikarskih del Janeza Vidica« od 7. 10. do 29. 10. 1966. Razstavljenih je bilo 17 del, delno olj, delno pa v tehniki batika. 1633 obiskovalcev; od tega 756 mladine in 877 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Prospekt.
58.	razstava: »Razstava likovnih del Jožeta Horvata-Jakija« od 4. 11. do 26. 11. 1966. Razstavljenih je bilo 18 del, delno slikarskih, delno grafičnih — vsa z uporabo tehnike Kammzug. 1657 obiskovalcev; od tega 720 mladine in 957 odraslih. Razstava v Likovnem salonu. Vabilo in prospekt.
59.	razstava: »Razstava slikarskih del Vide Fakinove« od 9. 12. do 31. 12. 1966. Razstavljenih je bilo 12 olj. 1301 obiskovalec; od tega 652 mladine in 649 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Prospekt.
60.	razstava: »Razstava slikarskih del in ilustracij Lidije Oster-čevei od 13. 1. do 4. 2. 1967. Razstavljenih je bilo 18 olj, delno lepljenk in ilustracije za mladinska dela. 1062 obiskovalcev; od tega 506 mladine in 556 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Prospekt.
61.	razstava: »Razstava kiparskih del Draga Tršarja« od 10. 2. do 28. 2. 1967. Razstavljenih je bilo 14 kipov, večinoma odlitih v bron in nekaj kipov v mavcu ter 3 risbe. 1066 obiskovalcev; od tega 628 mladine in 438 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Prospekt.
62.	razstava: »Razstava slikarskih del Milana Lorenčaka« od 10. 3. do 31. 3. 1967. Razstavljenih je bilo 16 olj. 4063 obiskovalcev; od tega 2634 mladine in 1429 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Prospekt.
65. razstava: »Razstava grafik Marijana Tršarja in kiparskih del Dušana Tršarja« od 14. 4. do 13. 5. 1967. Marijan Tršar je razstavil 14 grafik. Dušan Tršar pa skupno 12 kipov, od tega 10 v tehniki varjenega železa in 2 v svincu. 1455 obiskovalcev; od tega 840 mladine in 615 odraslih. Razstava je bila v Likovnem salonu. Prospekt.
CELJSKI ZBORNIK 19 6 7
GUSTAV GROBELNIK
KOMORNI MOŠKI ZBOR KOT LEGAT SLOVENSKE ZBOROVSKE KULTURE
Iz preglednice/ ki jo podajamo v začetku tega zapiska, izhaja, da je celjski Komorni moški zbor od leta 1954 do danes 14-krat koncertiral v sedmih evropskih državah, v katerih je imel skupaj 50 javnih nastopov.
		1954 1957	1958	1960 1965 1964 1965	1966 Skupaj	
1.	Avstrija	4				4
2	Italija	2		4 8 2 4		20
3.	Anglija	4				4
4.	Nemčija		2	2	5	9
5.	Holandija		5		3	8
6.	Belgija		2			2
■7	Švica			3		3
Skuipaj	649 48298 50
Za amaterski pevski zbor, kakršen je KMZ, je gornja bilanca ne le količinski, temveč tudi kakovostni pokazovalec. Pri tem pa nastop KMZ na tujih tleh ne gre ocenjevati le za izvoz pevsko-umetniškega dosežka, marveč tudi — ali predvsem — za manifestacijo zbliža,nj med narodi, za doprinos k politiki sporazumevanja med narodi, za kulturno reprezentanco narodov Jugoslavije pred ostalo Evropo, kar pomeni i kul-turno-politično i turistično-propagandno dejanje, oboje v prid sožitja med narodi raznih kultur. To pa je dejstvo, ki znova opravičuje dve tri besede o KMZ, tokrat kot o legatu slovenske zborovske kulture.
Komorni moški zbor je prvič prestopil domači prag v začetku julija leta 1954, že v začetku decembra istega leta pa drugič, torej peto leto po njegovi ustanovitvi, ko je zbor še krepko zajemal iz zakladnice domače — slovenske — narodne in umetne pesmi (Bučar, Marolt, Mirk,
Pregelj, Venturini in dr.).2 S tako narodno-vzpodbudno pevsko fiziogno-mijo ga je razumljivo gnalo najprej med koroške (Bilčovs, Šentjanž, Škofiče ob Vrbskem jezeru), nato med tržaške Slovence (Slovenska prosvetna zveza, Avditorij v Trstu). Medtem ko so Korošci sprejeli zbor kot navdušeni in vzliičeni poslušalci, so ga Tržačani z lastno, visoko razvito pevsko kulturo pozdravili bolj kot pevski tovariši, videč v KMZ »zelo dobro tehnično uvežban in muzikalno pripravljen zbor«.3
Potem ko je KMZ opustil zgolj slovensko čitalniško in poznoro-mantično tematiko4 ter povzel naprednemu in sodobnemu zborovskemu gibanju tipične težnje, je seveda moral opustiti tudi misel na narodno buditeljska pevska gostovanja med našimi onkraj meja, pač pa je, obogaten še z jugoslovanskimi avtorji oziroma njihovimi iz jugoslovanske folklore vzniklimi pesmimi (Gotovac, Miloševič, Tajčevič), brez večjega obotavljanja sprejel 1957 napotnico federalnega sveta za kulturne stike s tujino za nastop na mednarodnem tekmovanju v skupini Folk Songs v Llangollenu (Anglija).3 Kakor je znano, se je s tega po vsem svetu znanega mednarodnega pevskega festivala vrnil kot zmagovalec.6 Od tedaj pomeni llangollenska diploma zboru pooblastilo za zastopstvo slovenskih in jugoslovanskih moških zborov tudi v naslednjih letih.
Talko se z repertoarjem, ki ga je povečal s prvimi tremi klasiki (Gallus, Orlando di Lasso, Baldasare Donati), jugoslovanski del repertoarja pa popestril ponovno z Gotovcem, predvsem pa z Mokranjcem (I. rukovet), že naslednje leto 1958 odpravi po lastni iniciativi na desetdnevno turnejo v Nemčijo (Essen) in — na povabilo pevskega društva »Oranje« iz Schinvelda — v Holandijo (Schinveld. Heerlen. radio Hilversum, Brunsum) s povratkom čez Belgijo, kjer poje (Waterschei) in snema v času EXPO 1958 (Bruxelles) za ameriško barvno televizijo. Ta turneja je pomenila deloma srečanje s slovenskimi izseljenci, željnimi slovenske narodne pesmi, deloma pa priložnost za vzpostavo pevskega tovarištva trajnega značaja s Holandci, med katerimi je zbor »zapustil izreden vtis ubranega in tehnično popolnega zbora.7
Medtem ko je leto 1959 posvetil svojemu jubileju8, nastopi 1960 po šestih letih zopet na Tržaškem (Trst. Gorica, RAI. Kontovel). Zahvala tržaške Glasbene Matice pove, da so Tržačani gostili zbor, »ki se zaveda pomena kulturnega poslanstva umetnikov matične države zamejskim Slovencem«9. S tem gostovanjem je absolviral deset let stari KMZ že 25 nastopov na tujih koncertnih odrih in pred mikrofoni tujih radijskih postaj — že kar dovolj, da je dojel zahteve tujega glasbenega občinstva. Ze primerno mednarodno rutiniran je zbor dokončno razširil slovenski repertoar na jugoslovanski oz. slovanski in internacionalni obseg10 ter leta 1965 sprejel napotnico kulturno-prosvetnega sveta Jugoslavije za Concorso polifonico internazionale v Arezzu (Italija). Spotoma se je ustavil v Trstu (RAI, Avditorij), da bi poslednjič preizkusil svojo pripravljenost za nastop med tekmeci prvega razreda. Res je tržaška glasbena ocena11 izzvenela v napoved, »da bo celjski zbor v Arezzu delal čast slovenski zborovski glasbeni umetnosti«22. Z uvrstitvijo na I. mesto v kategoriji moških zborov je zbor napoved uresničil; dokazal je dora-
Moiiii ifeiif" 5«S C«!}«, tterisii«? fejgiSfi KisBEi demon
Komorni moški zbor na koncertu o Remscheidu (slika, objavljena v listu Remscheider Generalanzeiger 2. maja 1966)
slost zahtevnemu polifonsikemu petju, s tem pa tudi zrelost za zastopstvo zborovske kulture Slovencev iu narodov Jugoslavije sploh v primeru najzahtevnejših mednarodnih vokalno-glasbenih prireditev.
Aretinski uspeli KMZ je odjeknil tudi v ostalih evropskih glasbeno-festivalskih središčih, zakaj še isto jesen je zbor prejel vabilo na Ren-contres cborales internationales de Montreux (Švica), na Concorso inter-nazionalc di canto corale »C. A. Seghizzi« v Gorici (Italija), Na Certamen polifonico internacional v Gijonu (Španija), da ne omenimo še dvoje zasebnih vabil iz ZR Nemčije.
Najprej in sicer takoj naslednje leto 1964 meseca novembra se je odzval Goričanom, ker posvečajo svojo prireditev kulturno-umetniškemu sožitju ob Soči, prijateljstvu med Avstrijo, Slovenijo in Italijo — »a testi-monianza della volonta di allargare il contatto artistico, culturale ed umano, con i Paesi vicini«13. Glasbeni kritiki so že pred tekmovanjem napovedali zmago našega zbora14. Z obvezno Cantate Domino (Joannes Croce 1557—1609) ter s svojima Laus et perennis gloria (Jakob Gallus 1550—1591) in Tri komitske pesme (Marko Tajčevič 1900 —) se je uvrstil kot najboljše ocenjeni zbor (94,2 točke) med vsemi (18) tekmujočimi zbori sploh na vrh častne lestvice. Ob tej uvrstitvi ga je domači tisk1' ocenil za zbor, »ki je s svojo visoko kvaliteto sposoben zastopati našo državo tudi na najbolj zahtevnih pevskih tekmovanjih«.
Toda po Arezzu 1965, kjer se je proslavil z obveznima Caliga-verunt oculi mei (Paolo Aretino sec. XVI.) in Trinkkanon (W. A. Mozart 1756—1791) ter s svojo Donne venite al ballo (Anonimus sec. XVI.), sodi k priznanju o reprezentativnosti KMZ tudi priznanje o zborovi uspešnosti v polifonski vokalni glasbi16.
19 Celjski zbornik
285
Tri mednarodne diplome so bile pač zadostno opravičilo, da se je KMZ naslednje leto 1965 napotil kar trikrat čez našo državno mejo: najprej na II. Rencontres cliorales internationales v Montreux (od 3. do 7. aprila), nato kot povabljeni gost v Gottingen na 5. Chorfest Severozahodne nemške pevske izveze (od 14. do 16. maja), nazadnje (11. in 12. decembra) zopet v Gorico na IV. Concorso internazionale di canto corale.
Ne glede na tekmovalni značaj prireditev v Montreuxju in v Gorici, priča repertoar KMZ na teh prireditvah, da je v vseh treh primerih pomenil njegov nastop v prvi vrsti reprezentanco slovenske in jugoslovanske zborovske glasbe. Tako v Montreuxju kakor v Gottmgenu je zbor pel dela Marolta, Tomca in Simonitija pa Tajčevica, Gotovca, Miloševiča in Mokranjca, a v Gorici poleg obvezne Ecce quam bonum (p. Mariano Mioli) še Srebotnjakove Bore ter Gallusovo Curriit parvus lepulus — v kategoriji moških zborov in Mokranjčev XI. Rukovet, Pregljevo Oj, le prebudi se ter Mihelčičevo Dil. dil, duda — v kategoriji »Folklore«. V Montreuxju si je z navedenim programom — izvedbo je glasbeni poročevalec označil za triumfalno in nepozabno17 — priboril častno drugo mesto, v Gorici pa prvo v kategoriji »Folklore« in drugo med moškimi zbori, vtem ko si je zaradi svojega skrbnega in ubranega izvajanja18 v Gottingenu prislužil še snemanje v radiu Bremen. (Ta oddaja pod naslovom »Volkslieder aus Jugoslawien« je bila na 1. programu Radia Bremen 9. januarja 1966 ob 14,3019.) Švicarsko in nemško aklamacijo sakralnega in profanega repertoarja XVI. stoletja kot slovenske ljubavne pesmi in ognjevitega srbskega narodnega kola20 je harmonično dopolnilo goriško priznanje za »vrhunsko izvedbo«21 obvezne Miolijeve polifonske skladbe Ecce quam bonum et cpiam jucundum liabi-tare fratres in unum..., zaradi česar »je dobila polno veljavo njena vsebina, zajeta v treh plemenitih besedah: »... vsi smo bratje«22.
Leto 1965 pomeni tudi količinsko najplodnejše v nastopih KMZ zunaj naših meja. saj jih je od 26 nastopov sploh, kar tretjino (9) imel na tujih tleli23. Skoraj prav tolikokrat je KMZ nastopil tudi naslednje leto 1966 — ponovno v ZR Nemčiji in v Holandiji. V ZR Nemčiji je pel na povabilo ženskega zbora »Lvra« iz Rentscheida, s katerim se je spoznal 1964 v Montreuxju. v Holandiji pa kot gost starih pevskih tovarišev iz leta 1958 — schinveldskega pevskega društva »Oranje«. Pevke iz Rem-scheida so z namenom za izmenjavo gostovanja24 organizirale skupne koncerte z zbori, ki jih vodi njihov dirigent Helmut Hongen. in sicer z moškim zborom »Einiracht« v Ronsdortu (29. apr.), z lastnim zborom »Lvra« v Remscheidu (30. apr.) in moškim zborom »Solinger Lieder-kranz« v Solingenu (1. maja). Gostovanje v ZR Nemčiji je zbor izkoristil še za posnetek svojega repertoarja pesmi narodov Jugoslavije v WDR Koln ter — na povabilo občine Viersen — še istega dne zvečer (2. maja) za koncert pesmi jugoslovanskih narodov. Holandski pevski tovariši so organizirali KMZ v povračilo za svoje gotovanje v Celju leta 196425 koncerte v Heerlerheide (3. maja), v Schtinveldu (5. maja) in v Voorburgu (6. maja). Koncerti na Holandskem so bili namenjeni tudi našim ro-
jaikoaii, zato je del organizacije prevzela Slovenska izseljenska matica26 oz. Zveza slovenskih katoliških društev na Nizozemskem s sedežem v Brunsumu.
lvakor so kovinarska središča (Ronsdorf, Remsekeid, Solingen) severnorensko-westfalske pokrajine gostila KMZ kot sijajni (Prachtchor aus Jugoslawien) in zgledni zbor (Ein Idealfall von einem Mannerchor) ter celo kot zbor mednarodnega vrhunskega razreda (Ein Chor interna-tionaler Spitzenklasse), njegovo pesem pa pozdravili kot most med narodi (Brucke zwischen den Volkern)27, tako tudi holandski rudarji z našimi rojaki in meščani haaškega predmestja Voorburg niso štedili s priznanji28. KMZ je osvojil holandsko publiko z dovršenim izvajanjem svojega klasičnega in jugoslovanskega programa, povsem prevzel pa s pesmijo o nizozemskem narodnem junaku Piet Hein (skladatelj Fred. J. Roeske), ki jo je pel in ponavljal v »izvrstni nizozemščini« — »in voor-treffelijk Nederlands«.29 Pod tem dojmom so Nizozemci pozdravili KMZ najprej kot tolmača odkritosrčnega prijateljstva med Nizozemsko in narodi Jugoslavije in šele nato kot izjemen vokalni ansambel.
Za uspešno posredovanje slovenske in jugoslovanske zborovske umetnosti preko naših meja je končno šteti tudi nastope KMZ na domači televiziji30, za soočenje s tujim avditorijem v prid sporazumevanja med narodi pa tudi njegove vsakoletne nastope v Dobrni in Rogaški Slatini, kjer zaznamujejo iz leta v leto večji obisk inozemskih gostov31, sent in tja pa še nastop pred tujimi kongresisti, kakršen je bil npr. leta 1964 mednarodni arheološki kongres v Celju, ko je KMZ pel na slavnostnem sprejemu tujih udeležencev32.
Če je tedaj »sleherna razstava, izmenjava zborovskega ansambla ali solista lahko trden kamen v mostu, ki ga postavljamo med narodi«33, potem so tak kamen zadnjih dvanajst, trinajst let prav gotovo tudi evropska koncertna pota Komornega moškega zbora.
Za osvetlitev umetniške zmogljivosti, s katero je KMZ odhajal v svet, poskusimo primerjati njegov repertoar sezone 1954/55 z repertoarjem 1965/66. Razlika je očitna. Zastopstvo skladatcljskih imen (Bučar — 5. Marolt — 5, Adamič — 3. Mirk — 4, Kernjak — 2, S. Mihelčič — 2, V. Mihelčič — 2, Venturini — 2, Foerster — 1, Pavčič — 1, Prelovec — 1. Ravnik — 1, Vogrič — 1. Vodopivec — l)34 kaže, da je bil zbor pred desetimi leti še naklonjen pretežno tradicionalni romantični smeri in umetno obdelani slovenski ljudski pesmi. Odmik od romantičnega obču-tenjstva. privlačnega le za preprostega poslušalca z nerazvitim glasbenim okusom, je bil storjen do turneje po Holandiji in Belgiji v maju 1958. ko je zbor razširil repertoar za prve tri klasike, to so naš zvočno učinkoviti Gallus (Ecce quomodo moritur iustus), razgibani Nizozemec Orlando di Lasso (Bonjour mon coeur) ter živahni Benečan Baldasare Donati (Gagliarda), a jugoslovanski del repertoarja obogatil s I. ruko-vetom prvobitnega Srba Steva Stojanoviča-Mokranjca35.
Na inozemska koncertna pota 1965 in 1966 pa je ponesel razen del omenjenih treh klasikov (od našega Gallusa kar štiri)30 še dela drugega nizozemskega mojstra motetov Josquin des Presa (E1 grillo) in za-
stopnika beneške sklada tel j ske šole Giovannija Croceja (Cantate Domino), anonimnega skladatelja XVI. stol. igrivo Donne venite al ballo pa Mozartov Trinkkanon, dalje sodobnega goriškega mojstra polifonske glasbe p. Mariana Miollija (Ecce quam bonum) — samo dela, s katerimi je zbor zmagoval v Arezzu (1963), Gorici (1964, 1965) in Montreuxju (1966): posebej pa je za nemški glasbeni svet naštndiral tehnično zahtevne Rimske napitnice (Romisclie Weinspriiche) sodobnega nemškega kontrapunktista Haralda Genzmerja in humoresko St. Paulus war eni Medicus Hermana Schroderja, tudi sodobnega nemškega skladatelja, za Holandce pa kot darilce njihovo domoljubno Piet Hein (liarm. Fred. J. Roeske). Kot varuh tvornega narodnega izročila je zadržal v sporedu izbrane harmonizacije naše ljudske pesmi (Adamič, Marolt, Tome, Si-moniti in dr.) poleg najmlajše reprezentance slovenske skladateljske produktivnosti (Alojz Srebotnjak), a s težnjo po odkrivanju resnične jugoslovanske vokalne umetnosti še dela Mokranjca, Miloševiča, Go-tovca in Tajčeviča.
OPOMBE
1	Sestavljena po arhivskih podatkih dirigenta Egona Kuneja.
2	G. G., Komorni moški zbor. CZ 1962. str. 288.
3	Prim. opombi 6 in 7 k op. cit. str. 291.
4	Op. cit. str. 288.
5	G. G.. Od Llangollena do Arezza, CZ 1964. str. 283.
6	Op. cit. str. 284.
7	Op. cit. str. 284.
8	Op. cit. str. 284.
9	Beri Celjski tednik z dne 23. 12. 1960.
10	Op. cit. str. 286.
11	»Komorni moški zbor Celje je pretresel navdušene poslušalce , Primorski dnevnik z dne 21. 8. 1963; »Lep uspeh celjskega pevskega zbora,,, Gospodarstvo z dne 30. 8. 1963.
12	Gospodarstvo z dne 30. 8. 1963.
13	Pasqnale de Simone. Terzo Concorso internaziomale di canto corale C. A. Seghizzi«, Gorizia 28-29 Novembre 1964, str. 4.
14	M(arko) W(altritsch), Goriški pevski dnevi. Delo z dne 5. 12. 1964.
15	Nov mednarodni uispeh Komornega zbora, Večer z dne 4. 12. 1964.
16	»K izrednemu doživetju pri tej skladbi (Gallus, Laus et perennis gloria, op. G. G.), ki je učinkovala kljub enostavnemu in navidez neprizadetemu oblikovanju, nazorno in prepričljivo, ni nič manj pripomogla dokajšnja tehnična usposobljenost zbora, kakor dirigentova pronicljivost in kultivira-nost pevcev«. Ivan Silič, Po 111. mednarodnem tekmovanju pevskih zborov v Gorici, Primorski dnevnik z dne 6. 12. 1964.
17	»Les chanteurs yougoslaves triomphent... On noubliera pas le passage de ce groupe aux Renoontres chorales«, Journal de Mointreux z dne 3. 4. 1963.
18	»Besonderen Anklang bei den Zuhorern fand der jugosIawische Clior, der Sonntagmittag (16. maja ob 14.30, op. G. G.) in der Stadthalle ein Stundenprogramm mit sorgfaltig aufeinander abgestimmten Darbietungen gab«, Aus Presseberichten Gottinger Presse. Singendes Niedersachsen. Bremen — Jnli 1965. Nr. 5.
19	»Radio Bremen«. 3 Programimvoche vom 9. Jan. bis 13 Jan. 1966.
20	Journal de Montreux z dne 8. 4. 1965.
21	Primorski dnevnik z dne 14. 12. 1963.
22	J. K., Vsi smo bratje, Primorski dnevnik z dne 14. 12. 1963.
23	Ob tej priložnosti dopolnjujemo preglednico »1 jndskoprosvetne storilnosti« KMZ v CZ 1964, str. 287:
24	Omenjena izmenjava se je izvršila še isti mesec s skupnim koncertom Lvre in KMZ 28. maja v Celju, 30. maja v Rogaški Slatini in 31. maja na Dobrni. Menjajoče se nastopanje obeli zborov je domači poročevalec A(nton) S(tupica) opisal v Celjskem tedniku z dne 6. 1966 kot >pevsko zmagoslavje«.
25	Holandski moški pevski zbor »Oranje« je nastopil 1. avgusta 1964 v Velenju, 3. avgusta na Dobrni in 5. avgusta v Rogaški Slatini.
20 Beri Rodna gruda št. 4/1966, str. 110.
27	Solinger Tageblatt Rheinische Post, Remscheider Generalanzeiger.
28	Limburgs Dagblad, Het vrije Volk, Nieuwe ilaagse courant, tlet Binnenhof — vse v začetku maja 1966.
29	»Het publick toonde zich bijzonder enthousiast. De prestaties gaven hiertoe dan ook zeker alle reden. Uitbundig werd Piet Hein (in voortreffelijk Nederlands gezongen) beloond. Men bracht een ware ovatie«. Het vrije volk z dne 7. 3. 1966; »Een ovatie vas (2 X) de beloning voor Piet Hein in goed Nederlands gezongen«. Nieuve Haagse courant z dne 7. 5. 1966 itd.
30	Skladatelj Jakov Gotovac je pisal zboru iz Zagreba dne 3. 12. 1963: »Slušao sam Vaš Komorni muški zbor u dva navrata preko televizije i bio sam oduševljen solidnošču izvedbe i plemenitog zvuka. Bilo je to najbolje što sam slušao u poslednje vrijeme na polju zborne reprodukcije!«'
31	Ludvik Rebeušek, Študij obiskovalcev zdraviliško-turističnih krajev v okviru raziskave tržišča, CZ 1963. str. 149.
32	O tej :odlični afirmaciji Celja« je poročal A(nton) S(tupica) v Celjskem tedniku z dne 10. 6. 1966: »S strani predsednika Akademije za znanost in umetnost v Zagrebu je prišlo zahvalno pismo, v katerem omenja, da so mu kongresisti enodušno izjavili: najlepši dan desetdnevnega kongresa v Jugoslaviji je bil prvi dan v Celju. V pismu je bilo Komornemu zboru izraženo posebno priznanje. Ko je zatem izšel zajeten zbornik znanstvenih referatov, je v knjigi med prvimi ilustracijami reproduciran posnetek Komornega zbora, ko je pel v slavnostni dvorani.«
33	B. A., Kultura in znanost v soočenju s tujino. Večer z dne 30. 7. 1966.
34	Spored gostovanje v Trstu in okolici 1934 ter spored za koncert v Celju 7. in 10. decembra 1933.
35	G. G., Od Llangollena do Arezza. CZ 1964. str. 284.
36	Glej spored za turnejo po Nemčiji, Nizozemski in Belsiji — 27. 4. do 8. 5. 1966.
1964 1963 1966
Število nastopov od tega koncertov
26 26 28 7	4 13
(Po podatkih dirigenta Egona Kuneja)

CELJSKI ZBORNIK 1967
MILAN BOŽIČ
CELJE JE DOBILO UMETNO DRSALIŠČE
Dolgoletna želja članov Hokejsko drsalnega kluba in ljubiteljev zimskega športa po umetnem drsališču je bila izpolnjena 18. novembra 1966. leta. Ta dan je bila namreč interna, tri dni za tem. 21. novembra pa slavnostna otvoritev umetnega drsališča v celjskem mestnem parku. Organizatorji in nosilci akcije za gradnjo umetnega drsališča so otvoritev novega športnega in rekreacijskega objekta združili s proslavo dneva republike in 25-letnioo vstaje jugoslovanskih narodov. Otvoritev tretjega umetnega drsališča v Sloveniji (doslej na Jesenicah in v Ljubljani) ter petega v državi, (Zagreb, Beograd in prej navedena tri slovenska) je uvrstila Celje med najmočnejše športne centre pri nas. hkrati pa dala priznanje HDK Celju za njegovo dvajsetletno delo.
Celje je dobilo umetno drsališče in ledarno. V mestnem parku je po treh letih prizadevnega dela zrasel objekt, ki je lahko v ponos mestu ob Savinji. Z drsališčem in poznejšo ureditvijo treh teniških igrišč je objekt na desnem bregu Savinje postal najmočnejše žarišče športnega in rekreacijskega udejstvovanja zlasti mladega dela prebivalcev celjskega mesta. Vendar tu ne gre samo za drsališče. Betonska ploskev bo sprejela v poletnih mesecih kotalkarje, na njej se bodo lahko shajali ljubitelji različnih iger z žogo itd. To pa je tudi prostor za poletne gledališke igre. za nastope folklornih in glasbenih skupin, za festivale, zborovanja in podobno. Že konec junija in v začetku julija 1967. leta je ta prostor sprejel člane Mestnega gledališča ljubljanskega in Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Postal je prizorišče poletnih iger; postal je več kot samo športni in rekreacijski center.
Gradnjo umetnega drsališča v Celju lahko imenujemo solidarnostno akcijo mesta ob Savinji, njenih prebivalcev in predvsem še delovnih kolektivov. Ta primer je potrdil, kaj se da napraviti, če se najdejo prizadevni amaterski delavci in če njihovo pobudo osvojijo tudi delovne organizacije. Rezultat takšnega skupnega dela je objekt, ki je bil ob koncu 1966. leta vreden okoli 300 milijonov starih dinarjev.
Gradnja umetnega drsališča je doživela in preživela nekaj korenitih omejite^ na področju investicijskih vlaganj. Toda navzlic temu
je šla naprej, počasneje sicer, pa vendar z zanesljivimi koraki. Tudi takrat ko je kazalo, da so vsi napori zaman, moči niso opešale. In prav v tem je dokaz, da je imela gradnja tega objekta svoje družbeno opravičilo. V akciji so aktivno sodelovali ne samo člani gradbenega odbora, ki jih je imenovala Skupščina občine Celje, marveč tudi celjska občinska skupščina, občinske družbeno-politične organizacije in predvsem še delovni kolektivi. Med temi je treba na prvem mestu omeniti Cinkarno. \ rednost njenega celokupnega deleža je znašala blizu 100 milijonov starih dinarjev. Pomemben delež v obliki rednih in premostitvenih kreditov je dala občinska skupščina. Prvi. ki je prispeval denarno pomoč, je bil kolektiv Aera. Ta je v dobi gradnje drsališča prispeval 23 milijonov starih dinarjev, v 1967. letu pa odobril še 50 milijonov starih dinarjev za gradnjo tribune. K izrednemu uspehu akcije so pripomogli še kolektivi: Eleiktro Celje, Železarna Štore, Ingrad, Kovinotehna. EMO. Moda, Tkanina-galanterija. Žična. Toper. Cestno podjetje, Celjski tisk. Tehnomercator, Marx, Kreditna banka, Splošna zavarovalnica. Vodna skupnost Savinja, Klima, Libela, Izletnik, Gozdno gospodarstvo. LIK Savinja, PIT itd. Seznam kolektivov industrijskih in drugih podjetij, obrtnih delavnic in zasebnih obrtnikov obsega okoli 200 imen. Vsem tem je treba dodati še izreden delež pripadnikov celjske garnizije JLA, ki so s prostovoljnimi delovnimi akcijami prispevali nekaj milijonov starih dinarjev.
Gradnjo umetnega drsališča je vodil poseben odbor, ki mu je predsedoval Jože Jošt. Svoje najzvestejše sodelavce pa je imel v Milanu Božiču. Albertu Kerkošu. Branku Verstovšku, Francu Kraglu. inž. Janku Ručigaju, inž. Jakobu Razpotniku, Slavi Faletič, Zdravku Trogarju, Milanu Hohnjecu in v končni fazi še v Igorju Golobu, Francu Slokanu, inž. Emilu Krivcu, Aleksandru Rojniku in inž. Tonetu Žerjalu. In končno so bili tu še ostali člani upravnega odbora HDK Celje kot Rajko Juršič, Franc Dobovičnik in Franjo Dolžan, ki so prav tako nesebično pomagali v vsaki akciji.
In še eno dejstvo je treba omeniti: če bi ne bilo kolektiva celjske Cinkarne in tolikšnega razumevanja, kot so ga pokazali vsi v njem, zlasti pa glavni direktor inž. Drago Ceh, bi Celje drsališča ne dobilo.
Začetek končne akcije datira na dan 30. januarja 1963. leta. Začela se je na Okrajnem komiteju Zveze komunistov v Celju pri sekretarju Francu Simoniču. Ko mu je predsednik HDK Celje Milan Božič zaupal namero Cinkarne, da zgradi za svoje lastne proizvodne potrebe ledarno, je takoj razumel pobudo in ji odprl pot. V prvih razgovorih z glavnim direktorjem Cinkarne, ki so bili še isti dan, so sodelovali še sekretar Občinskega komiteja ZKS Stane Divjak ter inženirja Janko Ručigaj in Jakob Razpotnik. Tako je stekla akcija, ki je trajala tri leta in se žal končala prepozno, da bi lahko Celje sprejelo del organizacije svetovnega prvenstva v hokeju na ledu v Ljubljani.
Pogled na umetno drsališče v celjskem mestnem parku (Foto Viktor Berk)
V priznanje in zalivalo vsem tistim, ki so v največji meri pripomogli. da je Celje dobilo umetno drsališče je HDK Celje ob otvoritvi objekta imenoval dva častna predsednika (Jože Jošt, inž. Drago Čeb), podelil 17 diplom častnih članov in 13 posebnih priznanj.
Načrte za gradbeni del objekta je izdelal inž. Milan Mihelič (Kon-štrukta, Ljubljana), za strojni del pa inž. Ludvik Šef, prav tako iz Konstrukte v Ljubljani. Vsa gradbena dela je izvršilo GIP Ingrad, Celje, montažo strojev in cevi v drsalni ploskvi pa Klima, Celje. Stroji so italijanskega izvora Samifi, Milano. Brezšivne cevi (samo v ploskvi jih je nad 26 km) je dobavila železarna v Sisku.
Novo umetno drsališče v Celju je zaživelo takoj po otvoritvi. Na slavnostni otvoritvi 21. novembra 1966. leta sta igrali mlada reprezentanca Nemške demokratične republike in Jugoslavije tekmo v hokeju na ledu. Rezultat je bil 4:4.
Drsalna sezona 1966/67, ki je trajala do konca marca, je imela 107 drsalnih dni. V tem času je drsališče obiskalo 37.365 drsalcev. Bili so dnevi, ko se je drsalo tudi po 800 otrok na dan. V istem obdobju je bilo v Celju 12 tekem v hokeju na ledu, od tega 7 mednarodnih. Celje so obiskala mnoga češka in avstrijska moštva, reprezentanca Nemške demokratične republike ter reprezentanca jugoslovanskih izseljencev v Kanadi. Prve dni marca je bila velika drsalna revija z udeležbo naj-
boljših sovjetskih, avstrijskih, madžarskih in jugoslovanskih umetnostnih drsalcev. HDK Celje je ob prehodu starega v novo leto pripravilo edino prireditev v Celju v počastitev dedka Mraza. V drsalne šole je vključilo okoli 500 otrok. Zanje je pripravilo tudi pustno rajanje. Skratka, drsališče je polno zaživelo in potrdilo, da je najmočnejše in najpri-ljubljenejše športno in zlasti rekreacijsko središče v mestu.
Z otvoritvijo drsališča dela niso bila končana. Nadaljevala so se z gradnjo tribune, restavracijskih prostorov itd.
V marcu 1967. leta je HDK Celje na predlog kolektiva Aero, ki je dal finančna sredstva, kupil bronasti kip akademskega kiparja Vladimira Stovička »Kotalkarica«. Kip stoji začasno v avli novega objekta.
UREDNIŠKI ZAPISEK OB ENAJSTEM CELJSKEM ZBORNIKU
Deseta knjiga Celjskega zbornika nosi letnico 1965, izšla pa je šele v juliju 1966. Takrat smo mislili, da bomo to zamudo dohiteli in nadomestili z izdajo obsežnejše knjige, ki bi veljala kot dvojni letnik za leti 1966 in 1967. Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega, kar prav gotovo ni samo posledica objektivnih težav ob uresničevanju gospodarske reforme, ampak ima svoje korenine tudi v subjektivnem nerazumevanju in nejasnih pojmih o vlogi pravega kulturnega dela. Občinskemu skladu za kulturo in znanost so bila za leto 1967 odmerjena denarna sredstva tako na tesno, da je bilo med drugim postavljeno na kocko tudi nadaljnje izhajanje Celjskega zbornika, ki ga omogoča predvsem ta sklad z rednim dotiranjem.
Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje je po treznem preudarku ugotovil, da bi prenehanje ali tudi samo začasna prekinitev izdajanja Celjskega zbornika pomenila prehudo osiromašen je kulturnega in raziskovalnega potenciala celjskega pokrajinskega območja ter je soglasno sklenil, naj zbornik izide tudi v letu 1967. Imenoval je nov uredniški odbor in zagotovil letno dotacijo za izdajo. Iz prej navedenih razlogov seveda ta dotacija ne zadostuje za izdajo dvojnega letnika. Ker tudi prizadevanja uredniškega odbora, da bi zbral dodatni denar iz drugih virov, niso rodila pomembnih uspehov, smo se morali odločiti za obseg enega samega letnika (okrog 300 strani). Zato nosi enajsta knjiga Celjskega zbornika na naslovni strani letnico 1967. zbornik za leto 1966 pa ni izšel, razen če štejemo obsežno deseto knjigo kot dvojni letnik (1965/1966).
V negotovem položaju, ko nismo vedeli, ali bo mogoče zagotoviti denar za natis letošnjega zbornika, smo prišli celo na misel, da bi zbornik tudi vsebinsko omejili samo na obravnavo problemov kulturnih dejavnosti na območju cejske občine, ki edina financira to izdajo. Vendar smo to v stiski porojeno misel takoj zavrnili v prepričanju, da bi bilo to dvojno osiromašen je, ki bi nadaljnjemu obstanku in razvoju zbornika prej škodovalo kot koristilo. Publicistično in raziskovalno delo namreč sega na vsa področja družbenega razvoja in javnega dela. Omejevanje na kulturna vprašanja bi lahko učinkovalo kot izločanje tega področja iz naravnega okvira širše družbene problematike. kamor sodi kot eden njenih bitnih sestavnih delov. Tudi zapiranje v občinske meje je za vse javno delo, zlasti pa kulturno in raziskovalno dejavnost nekaj nenaravnega in ni prav nič v skladu z osnovnimi smernicami našega družbenega razvoja.
Kljub temu načelnemu stališču v vsebinskem konceptu pa je moralo uredništvo ostati v mejah materialnih možnosti in ni mogla razširiti fizičnega obsega letošnjega zbornika, čeprav je moralo nekaj kvalitetnih prispevkov odložiti za objavo v prihodnjih letih predvsem zato. ker so po obsegu močno presegali letošnje možnosti.
Uredništvo je želelo v letošnjem zborniku dati primeren poudarek nekaterim obletnicam iz zgodovine našega narodnoosvobodinega boja in ljudske
revolucije: 25-letnici ustanovitve Osvobodilne fronte (1941—1966), 30-letnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije (1937—1967), 25-letnici II. grupe odredov NOV Slovenije (1942—1967), vendar nam ni uspelo pridobiti avtorje, da bi nam napisali primerne prispevke. Razpravo o Veličkovi četi I. štajerskega bataljona, ki nam jo je avtor zatrdno obljubil, saj je ito samo odlomek iz obširnejšega dela o II. grupi odredov, ki ga ima v rokopisu pripravljenega, smo hoteli uvrstiti na uvodno mesto, vendar kljub ponovnim prošnjam nismo dobili rokopisa niti potem, ko smo vse druge prispevke že oddali v tiskarno. Namesto izpadlega srno uvrstili že v letošnji zbornik nekaj manjših prispevkov, ki smo jih prvotno namenili za naslednji letnik. Ponovno odlaganje bi nas zavedlo v še večje zamude, zato smo hoteli izpolniti sklep sveta za znanost in kulturo SOb Celje, naj zbornik vsekakor izide še letos, čeprav so nam neizpolnjene obljube sodelavcev preprečile, da bi v celoti uresničili prvotni vsebinski koncept letošnjega zbornika.
Ne da bi si lastili dokončno sodbo o vrednosti enajste knjige, menimo, da nam je kljub temu uspelo obdržati raven prejšnjih letnikov. Ne samo v imenu sodelavcev ampak predvsem v imenu vseh tistih, ki znajo prav ceniti vrednost takih publikacij, se zahvaljujemo vsem, ki so s svojo dotacijo zagotovili izid te knjige, predvsem občinski skupščini v Celju pa tudi tovarni AERO v Celju, ki se je edina od gospodarskih organizacij odzvala naši prošnji in pomagala pri kritju stroškov. Želimo, da bi se po njenem zgledu ravnale tudi druge gospodarske organizacije, vsaj tiste, ki jim njihova gospodarska moč to vsekakor dopušča. Če hočemo obdržati pri življenju naš zbornik, ki že več kot poldrugo desetletje nadvse dostojno predstavlja to pokrajino v slovenski narodni skupnosti in si je s svojimi dosedanjimi knjigami že pridobil primeren sloves, mu moramo ustvariti trden materialni temelj z zrelim sodelovanjem delovnih organizacij in družbeno političnih skupnosti vsega celjskega pokrajinskega območja.
Zahvaljujemo se vsem, ki so nam dali na razpolago že izdelane klišeje, predvsem Slovenskemu geografskemu društvu (več slik k razpravi o vodnem omrežju v Spodnji Savinjski dolini) in Slovenski Matici (reprodukcija Pilo-novega portreta Vladmira Levstika k objavi Levstikove bibliografije). Tudi ti so nam pomagali k znižanju stroškov.
Prepričani smo, da bo družbena preobrazba vendarle strnila sile in zagotovila denar za nadaljnje izhajanje našega zbornika, ki je prav gotovo eden od pomembnejših oblikovalcev pokrajinske družbene skupnosti osrednje Slovenije.
VSEBINA
Emil Cesar: Pismeni stiki med pesnikoma Karlom Destovnikom — Kajuhom in Francem Primeem — Perotom......................................................5
France Jesenovec: Aškerčev slog v Lirskih in epskih poezijah....................29
Janko Glazer: Drobiž o Aškercu ..............................................................................63
Eva Baitman: Bibliografija Vladimira Levstika....................................................67
Jurij Sadar: Novo poslopje Študijske knjižnice v Celju ..................................117
Milena Moškon: Celjska zbirka poslikanih panjskih končnic........................121
Vera Kolšek: O zgodovini celjskega lapidarija ....................................................133
Lojze Bolta: Nož iz bronaste dobe v Celju ............................................................1-11
Milan Natek: Vodno omrežje v Spodnji Savinjski dolini in njega uporaba
za mlinarstvo in žagarstvo ................................................................................143
Boriis Strohsack: Avtonomno pravo delovnih skupnosti in delovni spori
pred sodišči..............................................................................................................189
Ludvik Rebeušek: Težaven položaj naravnih zdravilišč ..................................203
Aleksander Hrašovec: Nekaj perečih vprašanj v zdravstvenem zavarovanju kmetov ........................................................................................................217
Rudolf Čik in sodelavci: Napredek ginekologije in porodništva v letih
1956—1966 ................................................................................................................227
Franjo Baš: Prva filozofija............................................................................................245
Ludvik Rebeušek: Novi sistem šolanja prodajalcev ..........................................249
Ivan Stopar: Štiri leta dela celjskega Zavoda za spomeniško varstvo--------257
Janez ŽmavC: Slovensko ljudsko gledališče v Celju v sezoni 1965/66 ..........269
Juro Kislinger: Oris delovanja celjskega likovnega salona v obdobju
1965—1967 ................................................................................................................275
Gustav Grobehiik: Komorni moški zbor kot legat slovenske zborovske
kulture ......................................................................................................................285
Milan Božič: Celje je dobilo umetno drsališče ....................................................291
Uredniški zapisek ob enajstem Celjskem zborniku ............................................295
CELJSKI ZBORNIK 1967
Izdal
Svet za kulturo in znanost
Skupščine občine Celje (predsednik Vlado Novak)
Uredil uredniški odbor: Gustav Grobelnik (odgovorni urednik)
Juro Kislinger, Vlado Novak, Janez Rihteršič in Boris Strohsack
Redakcija končana 10. 7. 1967
Natisnilo Grafično podjetje »Celjski tisk« Celje 1967
TOVARNA
CELJE
KEMIČNE POTREBŠČINE ŠOLSKE POTREBŠČINE PISARNIŠKE POTREBŠČINE MATRICE
MIC A
BELA BARVA ZA PERILO
AERO-SELOTEJP NEPOGREŠLJIV PRIPOMOČEK DOMA, V PISARNI, TRGOVINI in INDUSTRIJI