61 1.21 Polemika, diskusijski prispevek, komentar Raziskovalni pomen človeških posmrtnih ostankov kot dela arhiva arheološkega najdišča © Tamara Leskovar Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Center za interdisciplinarne raziskave v arheologiji; tamara.leskovar@ff.uni-lj.si Pri arheoloških raziskavah odkriti človeški posmrtni ostanki so izredno izpoveden del arhiva arheološkega najdišča, saj ponujajo edinstven vpogled v življenje ljudi v preteklosti. Četudi lahko preostali deli arhiva podajo zanimive informacije o načinu življenja v preteklosti, ne nadomestijo podatkov, ki jih lahko pridobimo z makro- skopskimi, mikroskopskimi, molekularnimi in izotopski- mi analizami človeških posmrtnih ostankov (Müldner et al. 2009; Beaumont et al. 2013; Beaumont, Montgomery 2016; Colleter et al. 2019; Eerkens et al. 2019; Stantis, Schutkowski, Sołtysiak 2020). Osnovne, makroskopske analize omogočajo izdelavo biološkega profila posameznih oseb (spol, starost, tele- sna višina, patološke spremembe) in demografske slike obravnavane populacije (Brickley, McKinley 2004; Mit- chell, Brickley 2017). Mikroskopske (histološke) analize pomenijo nadgradnjo makroskopskih analiz ter omogo- čajo razločevanje med človeškimi in živalskimi ostanki, ko makroskopske analize (denimo zaradi preslabe ohra- njenosti) odpovedo, natančnejšo oceno starosti ob smrti (predvsem uporabno pri sežganih posmrtnih ostankih), oceno stanja ohranjenosti (za morebitne nadaljnje ana- lize, kot so radiokarbonsko datiranje, izotopske analize in analize aDNA) ter boljše razumevanje rituala pokopa (izpostavljanje, sežig, višina temperature pri sežigu …) (Leskovar 2018). Naslednja nadgradnja so spektroskop- ske analize oz. najpogosteje uporabljena Fourierjeva transformacijska infrardeča spektroskopija. Ta omogoča oceno stanja ohranjenosti kolagena in minerala v kosti (ključno za nadaljnje analize) ter boljše razumevanje rituala pokopa (temperaturo izpostavljenosti pri seži- gu, velikost grmade …) (Snoeck, Lee-Thorp, Schulting 2014; Leskovar 2016; Lopes, Limirio, Novais, Dechichi 2018). Analize izotopov, kot so stroncij, kisik, ogljik, dušik, žveplo in cink, omogočajo pridobitev podatkov o mobilnosti in migracijah, izpostavljenosti fiziološkemu stresu ter načinu in morebitnih spremembah prehranje- vanja v različnih življenjskih obdobjih (Reitsema 2013; Leskovar et al. 2023). Analize peptidov v sklenini omo- gočajo določitev spola oseb in so uporabne predvsem ta- krat, ko makroskopska ocena ni zanesljiva ali mogoča (v primeru slabe ohranjenosti ali ko gre za otroke) (Stewart et al. 2017). Analize starodavne DNA omogočajo razu- mevanje porekla osebe, določitev spola (v primeru slabe ohranjenosti ali ko gre za otroke), fenotipizacijo (barva las in oči) ter raziskovanje sorodstvenih odnosov (Zupa- nič Pajnič 2020; Zagorc 2022). Z razvojem metodologij in napredkom tehnologije anali- ze človeških posmrtnih ostankov postajajo vse pomemb- nejši vir podatkov o bolj ali manj oddaljeni preteklosti. Tako je ob njihovem odkritju potreben korenit razmislek o nadaljnjih korakih ravnanja z njimi. Razumljivo je, da je trenutno nemogoče izvesti vse naštete analize (in na- štetih je le nekaj najpogosteje uporabljenih), saj bi bilo to časovno in finančno prezahtevno. V prvi vrsti so ključne makroskopske analize, ki zberejo podatke o ohranjenosti in celovitosti posmrtnih ostankov ter predstavijo osnov- no demografsko sliko populacije. S tem vzpostavijo podatkovno bazo, ki je temelj za kakršne koli nadaljnje korake, od primerne dolgoročne hrambe, ki preprečuje propadanje posmrtnih ostankov, do morebitne vključi- tve v znanstvenoraziskovalne projekte. Pri tem je treba upoštevati, da mora biti za vključitev v znanstvenorazi- skovalne projekte zagotovljena natančna sledljivost po- smrtnih ostankov, ki morajo biti dostopni za morebitno vzorčenje. Na drugi strani se pri vključevanju človeških posmrtnih ostankov v znanstvenoraziskovalne projekte pojavi vprašanje etike. V preteklosti so večino analiz iz- vedli z vizualnim pregledom (makroskopske analize), to- rej brez destruktivnih posegov v skelet. Seveda je tudi pri tem veljalo, oz. še velja načelo spoštljivega in previdnega ravnanja, vendar zaradi povsem nedestruktivnih postop- kov vizualni pregled z raziskovalnega vidika ne predsta- vlja večjih etičnih dilem. Od 60. let 20. stoletja dalje, z začetkom redne uporabe radiokarbonskega datiranja, pa se soočamo z vse več destruktivnimi analizami. Gre za analize, za izvedbo katerih potrebujemo vzorec kosti ali zoba, ki je z analizo deloma ali povsem uničen. Pri tem se pojavijo številne etične dileme. Četudi tovrstne analize omogočajo edinstven vpogled v človekovo preteklost in izboljšanje ali napredek metodoloških tehnik ter so lahko v pomoč pri forenzičnih primerih, z njimi pridobljeni re- zultati pa pomenijo pomemben prispevek znanosti, so ti vzorci vendarle edinstveni in neponovljivi ter del nekoč živečih, razmišljajočih živih bitij z lastnim pogledom na življenje in smrt. Pred odločitvijo za vključitev človeških posmrtnih os- tankov v raziskovalne projekte, posebej tiste, ki vkl- jučujejo destruktivne analize, je treba premisliti o nekaj splošnih vprašanjih (povzeto po Mays et al. 2013), kot so: • Ali imajo zastavljene raziskave močan arheološki, zgodovinski ali kak drug pomen? • So destruktivne analize neizogibne? Arheo 40, 2023, 61–63 62 • So vključeni raziskovalci dovolj sposobni in izkuše- ni za izvedbo raziskav? • Je zastavljeni raziskovalni program sistematičen in izvedljiv ter bo dejansko prinesel napredek v znanju? • So analize že dovolj preizkušene ali so morda po- trebne pilotske študije, ki bodo preprečile morebiti nepotrebno uničenje večjega števila vzorcev? Poleg tega je potrebno upoštevanje nekaj ožje strokovnih bioarheoloških priporočil, kot so: • Če je le mogoče, se izognemo vzorčenju delov skeleta, ki so morfološko (npr. za oceno spola ali sta- rosti osebe) ali patološko (npr. kažejo znake bolezni) izpovedni. • Izbira vzorca mora biti dobro premišljena glede na vrsto analize. • Prednostno vzorčimo že poškodovane dele skeleta (npr. že odlomljen del kosti). • Izogibamo se kemično spremenjenim vzorcem (npr. zaradi utrjevanja/lepljenja kosti). • Premisliti moramo o mestu vzorčenja oz. vizualnem vplivu vzorčenja zaradi morebitnih prezentacij v prihodnje. • Vsak vzorec mora biti natančno dokumentiran in mora omogočati sledljivost. • Neuporabljene vzorce (ali dele vzorcev) moramo vrniti. • Del skeleta, ki bo vzorčen, mora biti prej dokumenti- ran (opisan, izmerjen, slikan). • Odvzeti moramo le vzorec velikosti, potrebne za izvedbo zastavljenih analiz. Vključevanje človeških posmrtnih ostankov v znanstve- noraziskovalno delo prinaša povsem nove vpoglede v življenje v preteklosti. S hitrim napredkom tehnologije tudi napredek v pridobivanju podatkov in njihovi natanč- nosti naglo narašča. Različne vrste analiz oz. rezultati, ki jih proizvedejo, od tehničnih metodoloških postopkov do (re)interpretacij kulturne dediščine, so nedvomno v korist javnosti in stroke. Ker pa gre pri tem za nekoli- ko specifično vejo kulturne dediščine, vsak poseg sproži vrsto etičnih vprašanj, ki jih ne gre spregledati. Zgolj z odgovornim, dosledno natančnim vzorčenjem in upošte- vanjem izpostavljenih vprašanj ter priporočil je mogoče najti ravnovesje med željo po znanju in potrebo po dol- goročnem ohranjanju kulturne dediščine. Raziskovalni pomen človeških posmrtnih ostankov kot dela arhiva arheološkega najdišča