_ . 2)17200 zaliv Boris Pahor Celovški nokturno Nekdanji člani OF Priznanje Kocbeku Pavle Merku Iz beneškega dnevnika Igor Mislej Narodna bitnost danes G y Heraud Problem narodnih manjšin Josip Merku (Fatti di luglio (Okoličanski bataljon) Irena Žerjal-Pučnik Tragedijica na grobljah Slavko Tuta Pismo z nekdanjega peklenskega otoka Radoslava Premrl Moj brat Janko Vojko Irena Žerjal-Pučnik Razmišljanja ob obisku Boris Pahor Iz dnevnika Marija Kacin Slavistična revija 1-2 Zora Tavčar Slavistična revija 3-4 Beno Zarnik Donkihotska zgodba . . . Uredniku »Primorskega« Iz 'Večera' Narodna zavest na Slovenskem Marja Boršnik O Majcnu Vladimir Dedijer Pismo Sartru Odmevi Glose zaliv maj 1U71 ■ štev. «8-39 Revija za književnost in kulturo; izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi, za katero si upa avtor prevzeti odgovornost. Člani uredniškega odbora se prištevajo med sodelavce. Njih imena so navedena zgolj zato, da se ustreže Rokopisi ostanejo v lasti revije, Registrirana na sodišču v Trstu, pod št. 317 Uredili. Danijela Nedoh, Milan Lipovec, Boris Pahor, Irena Žerjal - Pučnik, Rada Premrl, Marica Vidmar Marica Vidmar Ul. Tiimtgnaino 47, tel. 412-777 - 34128 - Trst Celoletna naročnina 1600 lir. Za druge države 4 dolarje Poštni tekoči račun št. 11/9236, D. Nedoh Čampo S. Giacomo 9 - Trst - Trieste dr. ing. Peter Merku, Marija Bogataj, Stanko Pertot, Ema Tomatič, Leopold Ažman, Evelina Pahor, N.N., Just Colja, Boris Cek, g. Hoče var, J. G., Polda Gruden, Marjan Komjanc, Z. Mozetič, R. B., Jože Kumer, dr. Vera Sar doč, Alojz Udovič, N. R., prof. Vera Vesel, dr. Edmund Žetko, Uča Berce formalnosti. Odgovorni urednik: Milan Lipovec Naslov uredništva: Revijo so podprli: Cena posamezne številke 400 lir zaliv REVIJA ZA KNJIŽEVNOST IN KULTURO I iskala tiskarna GRAPHART - Trst, ulica Rossetti 14 VSEBINA PROZA Irena Žerjal Pučnik Boris Pahor Edvard Rutar Tragedijica na na grobljah str. 60, 192, 315 Celovški nokturno 1 Evropske podobe 340 ESEJI IN ŠTUDIJE Igor Mislej Guy Heraud Josip Merku Beno Zarnik Mirjam Gregorčič Sergio Salvi Alojzij Res Jože Pogačnik Ana Kalc Andrian Cescie Programski preskus 19. 178, 374 Problem narodnih manjšin 35 Fatti di luglio 43, 137, 304 Donkihotska zgodba 121 K vprašanju slovenske biti ali ne-biti 155 Odrezani jeziki 171,370 Pisma Bevku 206, 328 Boris Pahor, Alojz Rebula ’ 214 Nekaj besed o Švici 356 Prikaz položaja Furlanov 384 ZAPISKI Pavle Merku Nekdanji člani OF Slavko Tuta Irena Žerjal Pučnik Boris Pahor Simon Kos Tone Abram Ubald Vrabec bis Iz beneškega dnevnika 8, 350 Priznanje Kocbeku 6 Pismo z nekdanjega peklenskega otoka 73 Iz zapiskov 288 Razmišljanja ob obisku 109 Iz dnevnika 98 Slovenski duh 249 O gorjači in širini 412 Ob tridesetletnici 285 Srečanje v Kromberku 435 O pokončnem knezu 364 Poslovilno Pismo 286 življenjska pot Pinka Tomažiča 295 Glasbene beležke 419 Ad usum delfini 441 SPOMINI Radoslava Premrl Moj brat Janko-Voj ko str. 82, 240, 390 NA TEHTNICI M. Kacin Slavistična revija 1-2 115 Z. Tavčar Slavistična revija 1-4 116 Tončka Kolerič Tržaška bibliografija 269 Pavle Merku SLP: PD 422 Z. Tavčar Koroški slavček? 424 Peter Suhadolc O Okcitancih 427 Suzana Pertot Začetek osnovnega šolstva 433 DOKUMENTI _ IZJAVE * Uredniku Primorskega dnevnika 131 Marja Boršnik O Majcnu 131 Iz »Večera« O nacionalni zavesti 132 Vladimir Dedijer Pismo Jean-Paulu Sartru 134 Ubald Vrabec Prospevek k občnemu zboru pro- svetne zveze 272 Ivo Frangeš Pozdravni govor PEN-kluba 278 Boris Pahor Predavanje E. Fischerja - prispevek ki diskusiji 279 * Odprto pismo Milčetu škrapu 281 k Protestna izjava v prid profesorja M. Renerja 282 * Koroški študentje slovenski javnosti 443 * Proti rasističnim načelom 446 * Protestna pisma: proces proti Mar- Jože Snoj iami Šturmu 448 Še enkrat: M. B. Šturm 451 * Pismo celovških dijakov 453 Avantgardni »mali oglasi« 454 LIKOVNI PRISPEVKI BORIS PAHOR CELOVŠKI NOKTURNO Ko zdaj mislim na literarni večer, na katerem smo vendar imeli lepo število celovških poslušalcev, posebno mladine, me prešine isti občutek kakor takrat. Pretresljivo brnenje polni ozračje in srh gre človeku po telesu, ko Kocbek bere svoje pesmi in vodi svoje lipicance kot živo belo kolono skozi vso temo slovenske zgodovine. Za nas goste in za koroške gostitelje je bil tisti trenutek višek našega srečanja. Prebujeni smo bili in razsvetljeni, a naša živ-Ijenska snov 'e bila gola kakor deblo, s katerega je neusmiljeni nož olupil obrambno skorjo. Hočem reči, da nas je vse prešinjala svetloba spoznanja, a prav to razodetje je bilo hkrati tudi zavest ranluve razpoložljivosti, zavest diaspore, ki razpada, ker ji manjka koezijskega odrešilnega duha- Seveda sem tedaj verjel in zdaj verjamem v moč pesnikove besede, verjamem v ljubezen in v vero klicarja, ki drzno gleda naprei, In vem, da mu bo uspelo in bo prema gal zakone zgodovine, ker je, preden je razodel bratom skrivnostno poročilo, prisluhnil šepetu rodnih tal. Verjamem v moč naših kulturnih mož in vem, da bodo z bo gastvom svojega duha tudi v prihodnje usmerjali slovenske ga človeka, vodili njegov notranji svet. Pa vendar bi bilo hudodelstvo, ko bi se kakor v prejšnjih stoletjih zanašali na intuicijo pesnikov in pustili, da bi bila zvestoba samo stvar podzavestne vztrajnostne sile. Zakaj tok sodobnega sveta trga človeka od zemlje, go jemlje iz okolja, kjer ga je vaška ločenost kakor neviden zvočni zid varovala pred odtujevanjem. Še večje hudodelstvo pa bi kajpada bilo, ko bi zavoljo vere v »planetarno« človeško bratstvo podcenjevali prvine narodnih b itn osti; zakaj s tem bi človeka poplitvili in iz človeštva naredili sivo gmoto ali pa podložnike svetovnega demiurga, od katerega bi vsi morali prevzeti jezik in kulturo. II. in prav tema nevarnostima, ki sta nas po vojski čakali v zasedi, nismo znali uiti, ampak smo se jima predali z vsem naivnim elanom, ki ga je zmožna globoko zakoreninjena potreba po sublimaciji. Kar v tropih smo zagnali ljudi iz vasi, kakor da bi hoteli čez noč pozabiti na revno kmečko tradicijo in na tuje gospodstvo, pri tem pa nismo pomislili, da bi dali novim meščanom tudi brašna za na pot, nismo jim obogatili duha, da bi tudi oni sodelovali pri oblikovanju novega okolja, hoteli smo, da mestna brezdušna uverjenost osiromaši in zvodeni njihovo notranjost. Prav tako smo v vnemi, da bi hitro d otekli svet, učili naše malčke apostolskih načel o nepomembnosti narodnih izročil, trgali smo njihove vesti od domačih tal in jih projicirali v afriški in azijski svet. Tako da danes ni redkost brati v nalogi gimnazijca iz osrednje Slovenije trditev: »... da bi bil pisatelj, ki bi se danes ukvarial z narodnim vprašanjem, anahronističen...« Zato je lahko vsakomur razumljivo, da, če je taka sre-dobežno naravnana zavest slovenskega človeka v domovini, ni mogoče pričakovati, da bo kdo skušal učinkovito zajamčiti obstoj slovenskega življa v zamejstvu, to je tam, kjer so naši ljudje odvisni od tujega jezika in od tujega gospodarstva. Neizpodbitno je namreč res, da samo duhovno zrela matica lahko opogumlja in 'krepi člane občestva, katerim grozi mogočna neprizanesljiva plima. III. Tako sem mislil in čutil med literarnim večerom, tako sem izpovedal omizjem, ko smo ponoči dvorano celovške restavracije spremenili v miniaturno skupščino odposlancev slovenskega naroda. In zdaj, ko bi bilo treba ujeti nekaj izbranih vtisov s prelepe dežele onkraj Karavank, zdaj se mi ne prikaže niti ena sama podoba, ki bi me potolažila; zdaj sem nepotešen in v meni se ne more roditi iskra, ki bi vnela pripravljeno netivo. Pa bom zato spet rekel, da verujem v zanos naših Pesnikov in v požrtvovalnost ‘idealnih kulturnih delavcev, saj bi nas brez njih že zdavnaj sonce ne grelo več. A prav tako razločno vem, da nima nobenega smisla, da se zbiramo na literarnih večerih za to ali ono mejo, ko pa ljudje, katerim govorimo iz srca, ne čutijo, da je tudi matični domovini kaj mar za njihov obstanek. Ljudje v zamejstvu imajo nas, pesnike in pisatelje, 'kajpada radi, a vendar si ne morejo kaj, da ne bi videli v nas nekakšne slovenske Don Kihote, ki kakor mesečniki tavajo za zgubljeno Dulcinejo. Vsakdanja stvarnost naše ljudi za mejo uči, da v domovini vzgajajo bitja, ki so moderni sicer, a v bistvu samo za trgovino 'in standard vneti Sanchi Panse. Pa ne samo to, ampak Slovenec za mejo ve, da so novim Slovencem v domovini skovali tu- dl primerna načela, da bi jim bilo življenje brez obveznosti m brez nalog še lažje in prijetnejše. IV. Mirne duše danes lahko trdimo, da so na Slovenskem ozkosrčni Ideologi uredil! vse tako, da ne bi ne njim ne skupnosti vest nič očitala. A vendar vse kaže, da so se ušteli, da so se najbolj zmotili prav pri mladini, katera kljub vsemu začenja spet čutiti napetost rodnih sokov. In to je nazadnje edini tolažilni stavek, ki ga danes lahko napišem; Slovenski mladi ljudje se Iz mesijanskih načel, iz nihilizma, ki je kakor bohoten plevel porasel opus-tošeno gmajno, iz klavrnosti, ki jih spravlja ob pamet, polagoma začenjajo zavedati tal, ki jih nosijo, in zgodovine, ki je napojila domača tla. Ta slovenska mladina, ki se zdaj komaj prebuja, je zavrgla hlapca Jerneja, pa bo prav tako zavrgla Sancha Panso; ne bo si seveda izbrala za zgled viteza iz Man-che, a spet bo vedela, in deloma že ve za plemenite ideale, za zvestobo in za požrtvovalnost. In samo mladi slovenski svet bo v resnici spet čutil, kaj je skupno nacionalno občestvo, ki ga nobena meja ne more razsekati; ta mladi slovenski svet bo doživel narodno celovitost kot nalogo jutrišnjega dne; tl mladi ljudje bodo na podlagi svojih zrelih pogledov sprejeli samo tako novo Evropo, ki bo resnična Evropa prostih narodov in prostih domovin. Trst, marca 1969. Gornji sestavek je bil pred dvema letoma napisan za »Planinski vestnik,« ki je želel imeti prispevek o literarnem večeru v Celovcu, pa prispevka potem ni objavil, ker je bil premalo »planinski«. Bilo je v času, ko je slovenska publicistika pazila, da ne bi (niti z eno samo besedico) vznemirjala lihe in okužene vode hibridnega sožitja. Hibridno pa je sožitje bilo in je, ker se razvija na ponižanju koroških slovenskih ljudi. No, medtem se je izkazalo, da moja vera v mlade ljudi, ni bila jalova avtosugestija. S ponosom lahko danes rečemo da je evropski duh zavel na Koroško po zaslugi mladih slovenskih ruzumnikov, ki svetu dokazujejo, da je njihov upor, upor proti genocidu, kakor je upor proti genocidu upor Baskov v fašistični Španiji. Od nas je zdaj odvisno, če bodo sosedi in vsa evropska javnost čutili, da je ta mladina izraz naših misli in čustev; od nas je odvisno, da ta odsev našega ponosu ne bo zamrl v koristolovstvu navideznih humanistov, v trgovinarstvu pomeščanjenih dialektikov. Pri založbi Obzorja v Mariboru je izšla drobna bela knjižica, ki jo je napisal slovenski koroški književnik JANKO MESSNER Naslov knjižice, ki jo je rodilo hrupno šovinistično proslavljanje koroškega plebiscita 10. oktobra 1970, je ANSICHTKARTEN VON KARNTEN kar pomeni KOROŠKE RAZGLEDNICE. A čeprav je naslov tako nedolžen, je na šestintridesetih straneh zgoščenih petdeset let trpke zgodovine slovenstva na Koroškem. Zato je majhna knjižica krik odrezanega občestva, ki se še upira smrti. Prisluhnimo mu, da bomo znali vznemiriti zaspano vest današnje Evrope in slovenskega človeka! Ob tridesetletnici ustanovitve Osvobodilne fronte se je zbral krog nekdanjih članov OF, nekdanjih protifašističnih borcev različnih nazorov, da izreče javno PRIZNANJE pomembnemu soustanovitelju OF pesniku in pisatelju EDVARDU KOCBEKU OBRAZLOŽITEV Edvard Kocbek je eden izmed najpomembnejših mož sodobne slovenske zgodovine. Že v predvojnem času je z urejanjem revije »Dejanje« in s široko zasnovanim kulturnim delovanjem pripravil ozračje za tesno sodelovanje vseh naprednih sil. Prvi si je zamislil mednazorsko slovensko odporno silo, dosti prej, preden je prišlo do njenega uresničenja. Ko pa je po koncu vojne oblast odpravila pluralizem in legalizirala samovoljnost, se je Kocbek pregrešil zoper diktaturo s tem, da se je uprl brezpravnemu obsojanju, s tem, da je zahteval kulturni dialog, posebno pa z zvestobo svoji krščanski misli. Zato ga danes slavnostni govorniki v Ljubljani ne omenjajo, kakor da so zbrisali iz zgodovine slovenske OF tovariša, ki je kriv samo tega, da obstaja in je partizanstvu in domovini zvesta ponosna osebnost. Krog nekdanjih članov OF in protifašističnih borcev bo po svoji moči počastil avtorja »Tovarišije« in »Listine-, del, kakršnih nima nobeno odporniško gibanje v Evropi. Trst - Ljubljana, 28. 1. 1971. Krog nekdanjih članov O F in protifašističnih borcev PAVLE MERKU' IZ BENEŠKEGA DNEVNIKA Solbica, 28. novembra 1967. Novembrski večer pod Julijci. Ko smo opolnoči odpeljali iz vasi, nas je moralo šest ljudi porivati avto navkreber po klancu, ki ga je bila pokrila tenka ledena skorja. V vas — hiše tesno ena nad drugo, zunanja stopnišča, baladurji v dveh nadstropjih — smo se pripeljali, tik preden se je zmračilo. Snemali naj bi v župnišču. Župnik — jero za Rezijane —• mlad Furlan iz Tabje, je zbral trinajst domačinov, deset žena in tri moške, da nam zapojejo ljudske nabožne, ki jih je nanovo vpeljal v cerkev; leta 1911 jih je eden njegovih prednikov iz nje pregnal. Župnik ne obvlada rezijanščine, komaj pred dvema letoma se je pripeljal na Solbico, nekaj razume, ne brez težave govori nekaj stavkov po rezeanskeh. Na mizo položi predme Baudouina de Courte-naya — Loschijevo izdajo katekizma — nekaj tipkanih besedil, nekaj rokopisov, To so teksti. Za Čredo je treba tekst šele urediti, po svoji moči ga je zapisal pri domačinih. Vam bo šlo lažje izpod rok, mi reče, sedite k pisalnemu stroju in uredite in pretipkajte. Morebiti bomo tačas dočakali elektriko. Na tem koncu vasi namreč že nekaj ur manjka toka, ni moč snemati. Prvič v Reziji, komaj sledim besedam, pisanim pribli žno no italijanskem pravopisu, komaj sledim izgovarjavi domačink. Pri sveči tipkam, potem ko mi dve uslužni do mačinki ponavljata po večkrat je den some Bu, šlovek ty mes se veruet..., v dveh urah pretipkam tri strani besedila. Tok se ne vrne. Ta čas, ko pišem, odide kolega s tehni- kom na drugi konec vasi, kjer tok je 'n kjer se bo dalo snemati. Najdeta primeren prostor in pripravljata potrebno za snemanje. Ko se vrneta po pevce in župnika in pome, končujem svoj Čredo. Napet sem ves ob tem prvem srečanju z rezijanščino. v mislih imam Ramovša in njegova predavanja o dialektologiji, Matičetov je legendarni junak, ki ta dialekt obvlada, domač med domačimi, ne poznam ga, Ramovš nam je skušal izgovarjati tipične rezijanske zasople vokale in nam priznal, koliko se pri tem muči, zdaj poslušam na-lost, ore, tretnje, tympe, rezijanski aorist ter imperfekt iz Ramovševe dialektologije sta poslala stvarnost za moja ušesa, predal sem se temu jezikovnemu prasvetu. Stopimo na trg pred cerkvijo, nekaj kvadratnih metrov v ti vasi, kjer se hiše stiskajo v rebri pod Sartom in Pustim gozdom. Tema. V soju zvezd hodimo med zidovi, po dva po tri. Ob meni sta vaška pevka pri petinšestdesetih (črna ruta, snežni lasje, črno ogrinjalo, črna obleka, črne nogavice. črni škarpeti) in kolega z radia. Ne verjamem svojim ušesom, ko domačinka v temi spre govori: naj ne sodiva slabo o nji, še nikoli ni šla zdoma po mraku. Če je nocoj obsorej na ulici, je to samo zavoljo izjemne priložnosti, da bomo mi z radia tako pozno snemali solbaške pesmi. 1968-1969 Trkal in vstopil sem o mraku. Sence so se ■ lepile ob vseh stenah, veža je bila tesna, v nji je stala Marija in me n-i spoznala. Njeni lasje, že blizu beli barvi, so bili v neredu. oči so me ostro sprejele: »Buonasera. Chi e lei? Cosa vuole?« Ni ga človeka, ki bi ga tako rad poslušal govoriti, kot je Marija. Njena izgovarjava je hkrati natančna, ostra; in mehka. blaga. Ko govori in ko poje. je užitek poslušati. Dokler ]e nisem vprašal, sem mislil, da je bila učiteljica ali kaj takega v Turinu, kjer je do nedavna živela. Izraža se jasno, s primernimi in zadetimi izrazi, stavke formulira kristalno. Nalašč sem jo vprašal in mi je povedala, da je bila za deklo, za služkinjo pri lurinskih družinah. Mož in sin pa delavca v tovarni. Na stara leta so se vrnili domov, mož in sin sla invalida. Drobcena hiša, droben vrt, drobna invalidnina, mirno uživajo večer. Vse vedno na mestu, vse čisto, ona vedno oblečena in počesana skrbno, vedno prijazna, vedno me je sprejemala kot dobrodošlega gosta, »že sem bila v skrbeh za vas, da se vam ni kaj zgodilo, ker vas toliko časa ni bilo«, me je sprejela zadnjič. Ko me je spoznala, ji je bilo kar nerodno. Hitela se je opravičevati, gladiti si lase, popravljati predpasnik. »Joj, da vas nisem spoznala! Oprostiti mi morate!« Pa me je posadila za mizo v drobni kuhinji in mi pri priči postregla s kozarčkom žganja. Kot vedno. Toda njene oči so bile kar naprej zmedene, odsotne. Vozil sem po dolinici, dokler je bila cesta, komaj širša od kolovoza, asfaltirana; pa še potem, ko se je, neurejena in razrita od dežja, začela lahno vzpenjati proti pobočju, pokritemu s kostanjeva,. Ustavil sem pri prvi hiši ob cesti, stari in revni, pred katero sem zagledal živega človeka. Pred vhodom v hlev — potem sem videl kozo, edino bogastvo teh ljudi — je sedel moški pri petintridesetih. Mojemu slovenskemu pozdravu je odgovoril samoumevno, preprosto. domače. 'Pakoj mi je bilo jasno, da ni čisto pravi. Čez nekaj minut je bilo okoli mene nekaj vaščanov in mi je bilo lahko vzpostaviti prvi stik z vasjo, v kateri ni bil niti Baudouin de Courtenay niti kdo pozneje. Ledina. Ljudje revni in dobri, radovedni in prijazni. Vrnil sem se čez teden dni z magnetofonom in se ustavil na istem mestu. Magne. to fon je privabil še številnejše vaščane, gledali so Nagro, stara ženica: »Nunac, ke liepe reči ke mate!« Ko sem ji postavil mikrofon pred usta in začel z običajnim vprašanjem, s katerim takoj spravim Terjane v dobro voljo in s tem v razpoloženje, da mi pripovedujejo »kuo diela škarifič?«, je nuna hlastno ponovila »kuo o diela škarifič« v mikrofon, odmaknila za trenutek glavo, postavila uho k mikrofonu in prisluhnila. Čez čas pa razočarana: »Se ne čuje nič!« Fanta od zadnjič nisem videl. Tedaj sem spoznal Marijo. Bila je njegova mati. Iskala je po prostoru brez miru, ustavila se spet pred mano, povedala običajne vljudnostne besede, a odsotno, brez resnice v glasu. Potem se je našla, spet se je opravičevala, kako da me ni spoznala, »toliko stvari je bilo vmes, vsa sem zmedena,« naj ji oprostim. Vprašal sem za sestro, ki ji je takrat pomagala pri snemanju, peli sta v duetu in posamič, sestra je spet v tovarni v Nemčiji, pride spet poleti. Kaj pa ona sestra, ki je takrat prišla s kozo od kozla in ji je bilo nerodno, da bom moral duhati smrad? Uboga, od one nesreče, ko jo je avto povozil doli na cesti, trpi in ne more spati. In spet je Marijin pogled blodil po prostoru. Vstopil je njen mož, s palico in s trdo nogo. Oči od solz. Tedaj sem razumel. Ko sem snemal pred hišo, kjer imajo kozo, sem stal sredi kolovoza in okoli mene se je zbralo pol vasi. Prvič sem snemal pod milim bogom, hiša je bila prerevna, da bi me povabili, naj vstopim. Sam ne vem kdaj, pri enem teh obiskov mi je tudi Pierin zapel pesem. »Pojdmo na Štajerske gledal kuo dielajo jubice tri.« Tudi če je pel brez posluha in brez milosti, je bil vesel, da mi pomaga zbirali pesmi, za katere sem se toliko zanimal. Potem ga nisem več videl. Kaj se je vendar zgodilo, vprašam. Tedaj Marija v jok. Njene besede so mi potrdile: »O e umaru Pierin!« Šel je zvečer domov, spremljal je sorodnike, ki so prišli od daleč. Cesta neurejena, razrita, polna majhnih usadov, ki jo razje- dajo. Razsvetljava, da se nas Bog usmili. Ustopil se je nerodno, z nogo na usad. Padel. S sencem na kamen. Pod cesto teče Reka, ki vali od hriba težke skale. Živela sva zanj. Drugi sin se je zgubil v Nemčijo, nič nc veva že dolgo let o njem, pravi Marija. Pierin nama je bil vse. Sredi med drobno hišo in drobnim vrtom, kjer invalid in bivša dekla preživljata svoj večer, je sin, invalid in malce bebast, skrbel za zajce, da so imeli vsak dan dovolj trave za svojo veliko lakot. Bil jima je edini smisel. Eno uro mi je Marija pripovedovala in se izjokala, da ji je bilo lažje. Tedaj je vstala. Stopila do kredence. Odprla vratca. Vzela je drobno ovojnico. Držala jo z dvema prstoma kot hostijo. Pomolila mi jo je čez mizo. »To sem hranila za vas. Je podoba mojega Pierina. Vi ste bili njegov prijatelj.« Kljub žalosti sem bil srečen, ko sem se oni večer od Benečije vozil proti Čedadu in proti morju. Bili komu prijatelj sredi hribov, kjer ljudje nimajo prijateljev. Kjer občine ne urejajo cest in razsvetljave. Kjer živiš ob kozi ter invalidnini. Biti prijatelj komu, ki je na večer življenja izgubil zadnjega sina. Učjii, pustni torek 1969 V Učjo, volčjo vas, sem se prvič pripeljal v brezbarvnem dnevu, ženo je bilo strah pred navpičnostjo in grozljivostjo skal ob Belem potoku, tesno ji je bilo pri srcu ob strmini, na kateri čepi bedna vas. Drugič je deževalo in je pokrajini vzelo še tisti srhljivi žar dantejevskega pekla. Tu se čutiš še bližjega praizvoru, stvari neskončni veličini neusmiljene narave in neizmerni bornosti človeka. Tu so dimenzije drugačne. Ta mrvica Rezije onkraj Tanameje je vsa različna od rezijanske doline, vsaj zame je vsa drugačna. Dolina pod Kaninom je v moji predstavi nerazdružljivo vezana na barve : ko sem prvič stopil vanjo, so me sprejeli zelenje iglavcev, rjavina debel in gozdnih tal, belina proda, sivina ogrom- nih skal sredi modrikaste bistre Rezije, jasnina neba, svinčena severna stena Mužcev, jesenska paleta rumenih, rjavkastih, sivih in zelenih odtenkov v gozdu od Liščacev do Nizkega vrha, na dnu veličastna srebrnina Kanina in obeh Bab, Vrnil sem se spomladi in v spomin se mi je vtisnila stotera pisanost livad; vrnil sem se pozimi in doživel škrlatni žar Kanina ob sončnem zahodu sredi neomadeže-vane beline snega. Včeraj smo se pripeljali skozi zasneženo Tersko dolino. Od izvira Tera naprej smo videli samo še belino snega, dve odsekani steni ob cesti. Od Tanameje naprej smo se vozili za plugom, ki je odpiral pot do Učje. Poldrugi meter snega. Ob cesti je stena presegala dva metra višine. Tudi Učja je vsa bela, hiše pokukajo izza neizmerljive razsežnosti belega; kako so ljudje vzdržali dvesto zim v ti vasi, ko ni bilo ceste, ko so bili pet mescev na leto povsem odrezani od sveta, dvajset kilometrov brez ceste skozi grozne soteske do najbližje vasi, dostop v Rezijo čez Karnico s svojimi 1050 metri višine neuresničljiv? šofer je skrbel za vozilo, z Milkom sva iskala ljudi, ki bi nam pripovedovali, peli, igrali. Hodila sva po tesnih gazeh, sneg do pasu. Za noč ni bilo misliti, da bi se peljali v najbližji hotel na Njivico. Če zapade ponoči nov sneg, bomo zamudili snemanje. Prijazni domačin nas je spravil v podstrešno sobo s tremi posteljami. Skozi strešna rebra sem v suhi zimski noči leže občudoval oster sij zvezd,- temperatura je bila v sobi in zunaj —17°. Danes smo snemali ves dan. Bajali, peli in cytirali so nam brez prestanka. Popoldne so v gostilni plesali; z Milkom sva morala, vsem prisotnim v zabavo, plesati z dvema domačinoma vzkrižno rezijankico. Ob vsakem napačnem udarcu z nogo ob tla se je vsa družba krohotala. Zvezde so spet razkošno blestele v ledeni noči, ko sem opolnoči odprl vrata in sc odpravljal iz učjarskega srednjega veka v dvajseto stoletje. Tedaj me je Meu — odprt obraz, globok bas — pospremil do praga in me slo- vesno poslednjič ogovoril: »Zdaj vas bom pozdravil, kakor so pozdravljali stari: Bog vas primi!« V volčji vasi Učji me je živ glas Rezijana pozdravil z davnimi besedami Ulricha Lichtensteinskega. Lesa pri Hlocju. 26. januarja 1970. Včeraj popoldne smo v Hlocju snemali pevski zbor »Rečan«. Vzdušje je bilo praznično, ljudje prijetno razburjeni : prvič je radio snemal pravi pevski zbor v Benečiji. Zvečer sem sedel med njimi v gostilni, prepevali so domače pesmi, s svojim bornim, gluhim glasom sem se pridružil splošnemu veselju. V zboru poje povečini mladina med šestnajstim in petindvajsetim; Hlocjc je ena zadnjih dolinskih vasi pod Kolovratom, mladi sc vozijo v šolo ali na delo v Špeter, v Čedad ali čez, stanujejo pa doma. Starejša pevca, moža in ženo, sem vprašal za stare ljudi v vasi, da bi naslednji dan snemal iz njih ust pristno etno-fonsko blago. Mati znajo veliko takega, mi povesta, ampak so stari in bolni. Petinosemdeset let. Po amputaciji noge ležijo že sedem let v postelji. Težko bojo privolili, naj ra-zum;m. Vljudno vztrajam. Poizkusili bojo, saj bo šlo, gotovo, toda mater morajo pripraviti, bolj pozno naj pridem... Domenili smo se za enajsto dr poldne. Ob desetih sem že hodil po vasi in užival hladen zrak (kak užitek hladen zrak, odkar nas avtomatične naprave za kurjavo prisilijo, da živimo nenehno v pretoplih prostorih!), sprehajal sem se po edini cesti, ob kateri se vrste hiše, trgovinica, župnišče, gostilna. Tako sem šel mimo hiše, kjer ležijo mati priklenjeni na posteljo. Sedem let. Že preden sem vzdignil oči na majcena okna v nadstropju — vse stare hiše na Krasu in v Benečiji imajo tako majhna okna —• me je izza srednjega okna njen pogled prebodel. V majhnem okviru sem zagledal drobno ptičjo glavo, ruta na nji, in ostre oči, ki so me opazovale, rentgenizirale, secirale. Sama živa radovednost. Predstavljati sem si jo skušal — sedem let na isti postelji za tesnim oknom, z razgledom do nasprotnega rečnega krega in strmih pobočij onstran, vsega največ en kilometer sveta, sedem let le isti kilometer sveta, avtobus, sedem let isti avtobus, ki zjutraj odpelje mlade na delo in v šolo, zvečer isti avtobus, ki pelje mlade, nevidne v sedem let istem avtobusu, nazaj na dom, redke nedeljske izletnike poleti, pozimi samo razgled na osteklenelo pokrajino — kako že zdavnaj nared in duševno pripravljena čaka na dogodek. Ko sem uro pozneje vstopil v sobo, me je sprejel izbruh veselja. Drobna kot travna bilka v veliki starinski postelji ob oknu, ruta na glavi, povsem brezzoba, da je glava majhna in živa kot žoga, z očmi, ki človeka prešinejo. Dve očes-cez konja,« in ko sem prišla na vrh do Strgarjeve po-29ane domačije, sem odložila težko breme in si malo oddah-mla. Naravnala sem iglo na Podkraj in hitro šla naprej. Mogoče sem hodila dve ali tri ure, ko sem nenadoma opazila, da se vrtim v krogu. Megla se je vlekla prav pri tleh in le debla smrek ob srezi je bilo videti iz nje. Ves čas je drobno, ledeno pršilo iz megle, a to me ni motilo, ker sem se potila zaradi hitre hoje in težkega bremena. A zdaj, ko sem ugotovila, da mi niti kompas niti specialka nista v pomoč, sem se potila še od strahu in tesnobe. Kolikokrat sva hodila z j cinkom po Nanosu le s pomočjo kompasa in specialke, a mene ni nikoli zanimalo, kako se s temi stvarmi pravilno ravna- Hodiia sem ob bratu, mu prepevala pesmi, katere bi se rad navadil, se jezila nad njegovim pomanjkanjem posluha (njegova šibka točka — kako lepo!) in edina moja skrb so bili temni oblaki, ki so kdaj pa kdaj zakrili sor.ce. Tedaj sem ga zaskrbljeno spraševala: »Janko, bo mar nevihta? Ne bi šla domov?« A on je odgovarjal: »Še sanja se mi ne, da bi šel domov.« Vedel je, kako me je groza, ko se v gorah vsipajo strele, in si je pošteno privoščil mene in moj strah. Zdaj, sredi goste megle, ko nisem vedela ne kod ne kam, mi je bilo žal zaradi nekdanje brezbrižnosti, ker se nisem navadila, kako se uporablja kompas. Ko sem po eni uri pešačenja spet ugotovila, da sem prišla nazaj na prejšnje mesto, sem začela lomiti smrekove vejice in jih puščati za sabo. In kot da je uročeno: spet sem prišla na mesto, od koder sem odšla. Tedaj sem se odločila za drugo stezo. Nanoški gozd je tako prepleten s stezami in stezicami, da je ob lepem vremenu problem, kako najti pravo smer, v megli je pa gozd pravi labirint. Pozno popoldne sem se le znašla pri Strgarjevi domačiji, premočena od zunaj in znotraj, povrhu pa še pri kraju z močmi. Razen vrečke koruzne moke in stekleničke žganja za razkuževanje, nisem imela ničesar s seboj, saj je biio že knjih in drugega dovolj, na Podkraju pa, sem upala, da me ne bodo pustili umreti od lakote. In prvič v svojem življenju sem pila žganje: tako je bilo dobro, kot bi zlivala olje na vneto rano. A to olje se mi je še prehitro maščevalo. Ko sem začela skakati po strmi stezi s skale na skalo, sem z grozo ugotovila, da so moja kolena mehka in da me ne držijo več. Tež- ki nahrbtnik me je kar spodnašal in nekajkrat sem se le 2 naporom obdržala na skali. Ni mi pieostalo drugega, kot da počakam, da mine odrevenelost, a zdaj mi je bilo lahko pri srcu, pa čeprav se je že spuščal mrak: pod menoj je bila moja dolina in nobena megla mi ni mogla prepričati da bi ne prišla domov. * Slabe, megleno vreme se je nadaljevalo, a jaz sem postajala iz dneva v dan bolj nestrpna Nanoška megla me je Pošteno preplašilo, in kadar sem pomislila, da bi se lahko ■2 tiste sive, nepredirne stene kar naenkrat zasvetile divje, lačne volčje oči, me je bilo groza. Ra že raje tvegam, sem pomislila, pot skoži Vipavo, nemško in domobransko postojanko in skozi Vrhpolje, ki — kakor so pravili — je v veliki večini nenaklonjeno partizanom. Mama mi je svetovala, naj dam gojzarje v nahrbtnik, a *° se mi ni zdelo pametne, predvsem zato, ker so jemali preveč prostora, potem pa zato, ker sem bila prepričana, da gojzarje na nogah mnogo lažje zagovarjam, kof pa če bi bili v nahrbtniku- In končno sem šla na svoje novo mesto, a dekret sem seveda pustila doma, da ga ne bi morala pogoltati v primeru nevarnosti. Ra ne zaradi tega, ker bi se bala, da J11' bo tisti košček papirja ostal na kronično praznem želodcu, bala sem se, da ne bi imela časa ne prilike, da bi se dokumenta rešila. Bolje, da imam samo nemško prepustnico, kjer je bilo zapisano, da sem učiteljica. Edino ta in nekaj sreče me lahko reši, če padem v roke Nemcem ali domobrancem, in z biciklom sem vozila po sredi ceste, ko sem šla skozi Vipavo, ker čim bolje m c vidijo, tem manj sem sumljiva, sem si dopovedovala. No, Vipava je bila z~ mano in jaz sem veselo vozila Proti Vrhpolju. Nujhujše je šlo srečno mimo, samo kakšna izvidnica me je še lahko legitimirala tam okrog Vrhpolja, o ko bodo videli nemški pečat, bodo zadovoljni, saj Nemcem to tako imponira, sem se tolažila. In tako sem vozila mirno in zbrano med prvimi vrhpoljskimi hišami, kot da grem na nedeljski izlet. Vse je bilo tiho, spokojno, le gruča paglavcev se je podila po cesti. Še bolje tako, sem si rekla, bom šla lažje neopazno mimo. A ko sem privozila do njih, so obstali in zapičili vame radovedne, nezaupljive poglede. Največji je s prstom kazal name in kričal: »Glejte, glejte fanta brez jajc.« Bog ve, kakšna igra je to, sem si mislila, a zdaj so vsi otroci posmehljivo vzklikali tiste besede in kazali s prstom name. Prav meni je bilo namenjeno žaljivo kričanje, in v hipu sem doumela: oblečena sem v hlačno krilo in to je kar se da sumljivo v času, ko hlače nosijo samo partizanke. Od ogorčenja sem zardela, a kot da ni nič, mirno vozila dalje mimo njih. A na lepem so utihnili, se nekaj dogovarjali in kot bi trenil so se razbežali po hišah. Oh, to potezo sem še predobro razumela in postalo mi je vroče. Kolikor sem mogla hitro sem poganjala kolo, zavila na desno, kjer se odcepi cesta proti Sanaboru, no vsaj upala sem, da je prava, in pri zadnji hiši skočila s kolesa, prosila naj mi obdržijo kolo in nahrbtnik, češ da se bom kmalu vrnila ponj- Seveda sem povedala, kdo in od kod sem. Z dvema torbama sem potem hitela v hrib, kolikor mi je pač dopuščalo razbijanje srca. Vsako toliko sem se s strahom ozrla, a vse je bilo mirno. (Rešil me je nahrbtnik, a to sem zvedela pozneje. Nad Sanaborom sem se oddahnila: vedela sem, da jih ne bo več za menoj. A skrbelo me je, kaj bo z mojimi knjigami: ali mi jih bodo zaplenili? in kolo? Na Podkraju sem se javila v hiši v začetku vasi, kot so mi naročili, povedala sem o begu iz Vrhpolja in o nezgodi z nahrbtnikom. Tovariš Mirko mi je obljubil, da bo šel on ponj, samo toliko bom morala počakati, da se bodo v Vrhpolju naveličali čakati name. Ko mi je čez nekaj dni prinesel nahrbtnik, mi je rekel, da sem imela srečo. Povedali so mu, da so nekaj minut, potem ko sem jaz odšla, vaški otroci pripeljali v hišo domobrance in gospodinja jim je takoj pokazala nahrbtnik. (Ko sem ga pustila, sem ji zagoto- vila, da ni v njem nič takega, kar bi jo lahko spravilo v nevarnost) Dolgo so listali po knjigah in zvezkih, presejali koruzno moko, otresli robčke in obrnili debele volnene nogavice, pretipali perilo in končno odšli praznih rok. Naslednje dni so prišli poizvedovat, če sem že prišla po svoje stvari, a ko me tudi tretji dan ni bilo, so me nehali čakati. Ko sem se odpravljala na pot, sem pomislila na kup nevarnosti, a da mi bodo delali preglavice šolski otroci, ne, tega nisem si pričakovala. Taki so bili vrhpoljski otroci (upam, da ne vsi), jeseni leta 1944. in vsakikrat, ko sem morala skozi Vrhpolje v zimi leta 1944-45, ker je bil Nanos zasnežen in neprehoden, sem s strahom pomislila na te obetajoče paglavce, ki navsezadnje niso bili niti toliko obsojanja vredni, ker so se pač ravnali po vzdušju in usmerjenosti, ki je vladala doma. Ah, moji dragi šolarčki iz Manč-Lož, kako se mi je tožilo po vas! V približno enaki razdalji od Vipave so Lože-Manče na južni strani in Vrhpolje na severni, a kakšna je razlika: tam sem se čutila varno v krogu šolskih otrok, tukaj sem morala bežati pred njimi. ★ Podkraj — majhna gorska vasica, me ni prav nič prijazno sprejela. Že prvi dan sem čutila izza zaves, ko sem šla po cesti, radovedne in hkrati sovražne poglede. Pozneje, ko sem včasih šla malo po vasi in sem bila dobre volje, sem se tu Pa tam nenadoma ozrla v zavešena okna, tedaj sem videla, kako so sence odskočile, kot bi jih moj pogled zalotil pri čem nedovoljenem. Najraje bi se na glas zasmejala ob tem vaškem prežanju na vsak moj korak. Že takoj v začetku bivanja v Podkraju sem se šla predstavit gospodu župniku- Povedala sem mu, kdo sem in od kod m da nameravam odpreti slovensko partizansko šolo v vasi. Rekla sem mu tudi, da če mu je tako prav, lahko poučuje ve-rouk v šoli. Odgovoril mi je, da ima verouk v cerkvi in da bo fako tudi nadaljeval. Ko so se pa začele s poukom prve te- zave, ker so mi nekatere matere izjavile, da v šolo, kamor ne stopi župnik, tudi one ne bodo pošiljale svojih otrok, sem šla zopet k njemu. Povedala sem mu, kaj pravijo matere, a on je spet odklonil mojo ponudbo: verouk bo, kot doslej, imel v cerkvi. Vse to me ni preveč vznemirjalo, ker sem bila prepričana, da če bodo otroci radi hodili v šolo, bodo oni sami u-gnali trmaste matere. Moja velika sreča v Podkraju je bila ta, da je bila oskrbnica šole dobra in prijazna ženska s kupom otrok. Njen mož, kakor večina mož v Podkraju, je bil na delu v Nemčiji, žene so pc zato od Nemcev dobivale živilske nakaznice in hodile vsak mesec z majhnimi vozički v Gorico po apro-vizacijo. Tc: aprovizacija je bila za Podkrajčane nekaj tako dragocenega, da sem bila prepričana, da se tudi zaradi tega tako otepajo partizanske šole. Kot sem že rekla, je biia oskrbnica dobra in uvidevna ženska. Res, če ne bi bilo nje, bi me lakota pregnala iz Podkraja. Ne vem več, koliko sem ji dajala, da sem lahko dobila porcijo od njihovega skromnega obeda, vem pa, da sem za šolski material in za prehrano porabila vse svoje prihranke iz internacije in od prejšnjega šolskega leta, ko sem bila v Ložah-Mančah. V Ložah sem kosila pri Okornovih in prijazna gospodinja mi je postregla kot težaku, in tudi porcije vina ni nikoli pozabila, pa čeprav sem se ga le poredkoma dotaknila. Da, na Podkraju se mi je zdelo, da sem prišla iz obljubljene dežele v puščavo, predvsem človeško puščavo, pa čeprav je bilo tudi tukaj nekaj tovariških src, a kaj, ko niso mogli delali čudežev: zdelo se mi je, dci je njihov položaj v tako odklonilnem okolju mnogo težji od mojega. Podkraj je bila zame puščava, a tudi v puščavi so zelenice, in take zelenice kot tam nisem imela ne prej ne nikoli pozneje. Oskrbnica šole je imela stanovanje v šoli in tudi meni je dala sobico v pritličju šolskega poslopja. Ta mala, pravokotna sobica ie biia pravi zimski vrt sredi mraza in visokega snega. Ker je šolska oskrbnica skrbela tudi za čiščenje cerkve, je imela v moji sobi spravljene lončke- Jaz sama nisem imeia nikoii kdove kako veliko veselja za negovanje cvetlic, a nepopisno sem bila vesela sredi zelenja in cvetja. Res, zdelo se mi je, da so me cvetlice dobrohotno sprejele in da bodo one edine moje toplo zavetje v mrzli vasi. Toplo zavetje, ker je morala biti sobica topla predvsem zaradi njih, a to je tudi meni prav prišlo. V toploti človek laže prenaša prazen želodec in mrzle poglede. ★ Na dan vpisovanja je prišlo otrok kot listja in trave. Njihove matere pa so me svarile, da s poukom tako in tako ne bo nič, češ da me bodo prav kmalu pregnali Nemci. Dokler me ne preženejo, bom pa le poskusila, sem smeje odgovarjala. Težave z materami in tehnične težave ničesar ni bilo na šoli: ne zvezkov ne črnila ne krede ne svinčnikov ne peres. Tudi otroci sl niso mogli tega nabaviti, ker v vasi ni bilo nobene trgovine, in če sem hotela poučevati, sem jim morala vse to sama prskrbeti. Oblekla sem hlače (imenitne hlače — sad barantanja: nekaj vretenc dobrega sukanca sem pri Vipavcih zamenjala za štiri pare italijanskih hlač. Bile so pobarvane v temno rjavo barvo, a barva ni povsod enako prijela in videlo se je razna nadstropja: pa kaj za to, sneg se n! prijemal grobega uolnenega blaga), vzela nahrbtnik in šla v dolino. Kar počez sem gazila visoki sneg do Sanabora od tod pa po cesti naprej. Skozi Vrhpolje sem nalašč šla ob uri kosila, da bi bila bolj varna pred vaško mularijo: menda ja bodo tedaj vsi ob polni skledi. V Vipavi sem nakupila vse potrebno, a z živežem, ki mi ga je dala mama, se je nabralo blaga za dva velika nahrbtnika in še kaj več. Sestro Boženo sem prosila, da bi mi nesla en nahrbtnik do mlina v grapi nad Sanabororrs. Nič ni rekla, a vem, da ni šla rada na dolgo in nevarno pot. Po več kot štirih urah pešačenja s težkim bremenom je bila tako izmučena, da se mi [® globoko smilila, pa ji kljub temu nisem smela dovoliti daljših odmorov, da bi se ne vračala v mraku domov v Šembid. Vse mogoče vesele in neumne sem ji pripovedovala, da bi pozabila na trudnost in strah, a ona je samo vdano vlekla noge iz snega. Ko sva končno zagledali mlin, sem ji rekla: »No, vidiš, pa sva le prišli, in ti se boš sedaj vrnila k mami: bodi vesela in reci mi kaj. Mene pa čaka še najnapornejši del poti in potem poučevanje v ti zagamani podkrajski vasi « Samo trudno se mi je nasmehnila in mene je pekla vest ob misli, aa se bo zdaj sama vračala skozi nevarno Vrhpolje in Vipavo. V mlinu so vedeli, da sem Jankova sestra in so me vselej prijazno sprejeli. Ponudili so nama toplega čaja, in meni se je zdelo, da sem prerojena. Božena |e hitro spila, se poslovila in stekla v dolino. Da bi le srečno prišla domov, sem zdihovala, ko sem pozneje gazila sneg, ki mi je ponekod segal do pasu. Včasih mi je bilo, da bi kar ostala v snegu, naslonjena na težki nahrbtnik, pa me je mraz opominjal, naj nadaljujem strmo pot. Edina znamenja življenja na strmem zasneženem pobočju ob Sanabora do Podkraja so bili sledovi živali. Drugi dan ml je prijazni tovariš prinesel še sestrin nahrbtnik, in pričela sem s poukom. Polno učilnico otrok sem imela, in fc tako dopoldne kot popoldne. Radi so poslušali in sledili pouku, a kaj, ko je redkokdaj minil dan, ne da bi nas matere motile. Po tri, štiri včasih še več, so vdrle v razred s krikom: »Nemci grejo, bežite, bežite.« Pograbile so svoje otroke in že jih ni bilo več. Nekateri otroci so jim sledili, nekaj jih je ostalo, a pouka je bilo konec. Bila sem nemirna in se spraševala, ali je res ali ni. Pa tudi otrokom se ni dalo več mirno sedeti in tako sem jih poslala domov. Najbolj so se čudile pcdkrajske matere, ker jaz nisem bežala, a če bi začela bežati, bi to morala storiti skoraj sleherni dan. Vprašale so me, če se mar ne bojim Nemcev, a jaz sem jim odgovarjala, da jih bom kar počakala. No, če je tako, so rekle, naj mene kar umorijo, one pa da bodo svoje otroke le spravile na varno. Razumela sem, da me hočejo na vsak način prepoditi iz vasi, zato sem sklenila, da se ne bom pustila begati od njihovih alarmov, in da bom vztrajala, dokler se ne bodo naveličale- Zatekla sem se v svojo sobico-zelenico, in nekaj pletla, dokler me ni tiktakanje igel pomirilo in sem se lahko lotila šolskih zadev. (Nadaljevanje sledi) ° »VOJKOVIH STARŠIH« TV-15 Glasilo Zveze združenj borcev Narodno osvobodil-ne vojne Slovenije 18.3.71, prinaša članek »Čudne obtožbe«, v katerem me njegov avtor, neki nič bolje imenovani C.Z., grdo n&pada zaradi navajanja govoric o smrti mojega brata. Kar se te tiče, naj takoj v začetku povem, da bi moji starši sami odgovorili C. Z. zaradi pomilovanja o »ubogih Vojkovih starših, ki morajo sedaj po tolikih letih poslušati take verzije o smrti svojega sina!«, ko ne bi bili preponosni, da bi ugovarjali na tako nekulturno pisanje nekoga, ki se niti ne y° ,^!e s polnim imenom. C. Z. moram povedati, da smo o taki erziji smrti mojega brata slišali že jeseni leta 1943, ko je bila četa družina v internaciji v Piemontu, le da so nam tedaj rekli, lahlf Partizan, ki je na Janka streljal, Štajerec. Vsakdo si Phko predstavlja, kako nas je to zadelo, a vsi, ponavljam, vsi, srno iskali in želeli potrdila, da je novica neresnična. Pa nam ki bilo dano, da bi karkoli dognali, ker je že od samega konca o/fie vaški odbor tako postopal z nami, da nam je to dalo "Ustiti, (če se hoče C. Z. o tem podrobneje prepričati, naj mi Poroči svoj naslov, in poslala mu bom kopijo svojega pisma artinu Greifu - Rudiju, ki je imel lani v Šembidu (Podnano vu> dva sestanka Zveze borcev, na katerih je spraševal, zakaj svojih spominih imenujem nekatere svoje sovaščane »vaška vojat«. V tem pismu sem Martina Greifa tudi vprašala, zakaj s^nkovi starši nimajo spomenice po sinu junaku kakor drugi Ne glede na to, da prihaja C. Z. sedemindvajset let prepozno s svojo skrbjo za moje starše, naj povem, da sem novico o Jankovem soborcu 1., ki naj bi iz zavisti do bratovih uspehov streljal nanj v akciji pri Idrijski Beli, zvedela od svojih staršev v Šembidu (Podnanosu). Ko se bo C. Z. peljal skozi moj rojstni kraj, naj se ustavi in stopi do mojih staršev, da mu bodo potrdili to in še kaj drugega povrhu. V svojem članku pravi C. Z., da je bil tovariš 1. potem premeščen, česar pa jaz v ZALIVU nisem napisala, ker mi ni tega nihče povedal. Rekla sem le, da ni bil kaznovan in da je bil pozneje zaradi zaslug odlikovan. A če C. Z. pravi, da je bil pre meščen ali lahko zvemo, zakaj so ga premestili? Ker videti je da C. Z. marsikaj ve. Ko že omenjam eno verzijo o Jankovi smrti, naj omenim še drugo Ko je bila februarja meseca leta 1968 v Sembidu (Pod nanosu) proslava ob priliki obletnice smrti mojega brata Janka, sta bila navzoča Jankova sovorca C. Pelicon in I. Renko, oba iz Lozic. Pripovedovala sta mi o Jankovi poslednji akciji pri Idrijski Beli. Med drugim sta mi tudi povedala o partizanu iz Jankove čete Matijcu iz Vodic, ki je bil po poklicu čevljar in ki je nekaj dni po Jankovi smrti zbežal k Italijanom, ker se je polakomnil tistih petdesetih tisočakov, razpisanih na Jankovo glavo. Njegove glave jim ni prinesel, pač pa samo novico o njegovi smrti, da pa vseeno ni dobil tistih tisočakov, ker ni mogel Italijanom dokazati, da je Janko res mrtev. Hotela sem vedeti, če ta podla duše še živi, in kje je. Rekla sta mi, da še živi in to nekje v Tirolih, kjer ima službo gozdarskega čuvaja: tako ga je namreč fašistična oblast nagradila. Jaz sem bila ogorčena, da kako je mogel priti tak element v Jankovo četo, a onadva sta mi rekla, da mu niso hudo zamerili pobega, ker je pustil orožje, ki je bilo tedaj zanje neprecenljive vrednosti. Bili so namreč nekje na terenu, in ko so ga hoteli zamenjati na straži, so ugotovili, da ga je pobrala noč, le njegov opasač in orožje je še bilo tam. No, in zdaj je slišati, da baje celo obstajajo dokumenti o tej zadevi. Dokument, na primer, kjer ta pobegli partizan izjavlja, da je streljal na Janka. Kje je sedaj resnica? Namesto da C.Z. gleda z viška na vse to, ne bi morda raje pomagal odmotati zamotani klobčič? Kdo je v resnici streljal na mojega brata: ta, o katerem obstajajo dokumenti, ali oni drugi, o katerem je pripovedoval malo pred svojo smrtjo Jankov soborec C.V. mojim domačim na avtobusni postaji? p1 Za za.^^učefe. C. Z. nekje pravi: »Nad ’svobodoljubno’ Sla-Premrl je tedaj namreč Vilfan poslal partijskega inštruk-f r,% Edvarda Kokalja - Martina.« (Torej ga je poslal dr. Vil-. n Tega jaz nisem vedela). No, a bolje biti svobodoljuben, eprav osovražen od raznih oprod, kot pa ovca, ki jo gospodar Po mili volji ostriže. RADOSLAVA PREMRL OPOMBA V I V-15 z ilne 18. marca je C. Z. objavil v članku »Čudne zhc« rezek komentar — napad na spomine Radoslave remrl Moj brat Janko Premrl . Vojko. Na koncu napadal-"ega članka omenjeni C. Z. ugotovi, da: len Zaliva prav gotovo niso preveč zadovoljni s Cr„n' l*n j*h Pahor zaradi nekih svojih dvomljivih političnih 'unov tako grdo priteguje v umazano igro, ki je njegova Se ,na *n morda tudi družinska zadeva.« bi]-! scm podpisana sourcdnica Zaliva, izjavljam, da sem ven 2 članki pred tiskom seznanjena in da v Zalivo- . n uredništvu soglašamo s tem. da vsakdo piše spomine, °Se’ Publicistiko ali literaturo, kakor misli in želi, Tu ne vol' ZU V0*1000 '8ro’ kaj šele umazano, ampak za prosto-»i {n° P'sanjei da ne rečem garanje, in če pride do vrtinca Vr^r"’ Potem pride do omogočanja in šikaniziranja z napadi r- l]<-.°t^.„Zunai’ tokrat od omenjenega člankarja. Koliko naj-s|' 'cnejših stališč zavzema inozemski tisk, tako tuj kol naš, ,otVenskh do vodstev v NOB! Zakaj se tovariš C. Z. raje ne razpravljanja, recimo, z inozemskim filofašističnim tiskom, so l^*LV ^*oven'ji dobiš marsikje naprodaj. Zaliv pa leži pri kj ?' u v Ljubljani že skoraj pet let in čaka na propustnico, niuiJ° bodo. upam, kdaj tudi izdali. Zakaj iščete sovražnike J}amii kjer sovražnik v resnici deluje, pa se misli, da •|e neškodljiv? Irena Žerjal Pučnik BORIS PAHOR IZ DNEVNIKA 15. januarja Komaj zdaj sem utegnil pregledati liste, 'ki so jih napisali emigranti preteklo leto; tako sem naletel na članek o slovenskem šolstvu na Primorskem. Med drugim člankar trdi: »Angloamerikanci slovenskemu življu na Primorskem niso zaupali, ker so ga upravičeno imeli za slepo, nahujskano orodje komunistične Jugoslavije, tedaj povsem vdinjane sovjetskim načrtom na Jadranu in v Gornji Italiji, Po drugi strani jih je od kakršnih 'koli nadaljnjih koncesij odvračal titovski politični in kulturni terorizem v tedanjih zasedbenih zonah A in B. Eden vodilnih razumniških zagovornikov tega terorizma, ki je organiziral antentate na dr. Srečka Baraga, ravnatelja Edvarda Mize rita in druge obnavljavce slovenskega šolstva v Trstu in Gorici, je bil pisatelj Boris Pahor. Takratno protislovensko početje njega, današnje žrtve istega kulturnega terorizma, je sokrivo, če primorski Slovenci po zahodni osvoboditvi leta 1945 niso ne v šolstvu ne drugje dobili tistega, kar so upravičeno pričakovali in do česar so imeli vso pravico, temveč so se morali še naprej zadovoljiti z drobtinicami, ki so jim jih dali Nemci.« Kot človek, ki je četrt stoletja preživel v fašističnem ozračju, lahko mirne duše rečem, da zgornji stavki močno zaudarjajo po tisti nesrečni dobi, to pa ne toliko zavoljo na pol prikritega panegirika nemški zasedbi kolikor zavoljo uporabe laži, tega osnovnega dokaznega sredstva v fašistični publicistiki- Nobenega smisla nima odgovarjati takemu pisanju. Zavoljo mladih ljudi, ki bodo morebiti dobili take liste v roke, je prav, da zapišem nekaj podatkov. Ko sem se aprila 1945. leta iz taborišča Bergen-Belsen, kjer so me osvobodile ongloameriške čete, s francoskimi jetniki odpeljal v Pariz, so me poslali na zdravljenje v sanatorij v Villiers sur Marne. Tam sem ostal celo leto 1945. in še celo leto 1946. Kljub bolezni sem po vrnitvi 1947 opravil še nekaj izpitov in jeseni na univerzi v Padovi doktoriral. Kako sem ležeč na terasi francoskega sanatorija lahko vplival na razvoj česarkoli pri nas, je zato vprašanje, o 'kavern lahko razmišlja le kak mesečnik. O »protislovenskem Početju« človeka, ki je s svojimi črticami in novelami — kmalu se mu je pridružil tudi Alojz Rebula — začel polagati temelje slovenski tržaški književnosti, prepuščam sodbo zgodovini. Kar pa lahko takoj ugotovim, je, da današnji slovenski človek, kakor si ne želi diktature proletariata, prav loko si ne želi svobode, 'ki bi sijala iz src in možgan takih Psevdoapostolov, kakršen je pisec zgoraj navedenih stavkov. Skušenj s fanatiki, pa naj bodo črni, beli ali rdeči, ima slovenski narod za vse večne čase zadosti. 22. januarja Leta 1968. je predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze predaval o »nezrelosti« Slovenske levice in moji, ker sm° trdili, da je matična domovina zelo mlačna do zamejske slovenske narodne skupnosti. No, 1971. »Primorski dnevnik«, glasilo Slovenske kulturno gospodarske zveze, piše (22. januarja): »Slovenci, ki živijo na Tržaškem, Goriškem in v Beneški 'oveniji torej ne moremo biti zadovoljni z izjavo jugoslovanskega zveznega tajnika za zunanje zadeve, ki nas ne omenja, ki nam ne nudi nobenih jamstev, tako s stališča Mednarodne pravičnosti kot tudi ne s stališča mednarodnega Prava.« Ker o kaki »nezrelosti«, ko gre za tako kvalificiran CQsnik, ni mogoče govoriti, moramo soditi, da so uredniki Pooblaščeni, da berejo levite predstavnikom matične drža- ve. Kdko bi si drugače upali vzdigniti svoj glas? Ali pa morebiti ne gre za to, ampak za ihto ljudi, ki so centralistično usmerjeni in jim zato ni všeč sedanja skromna odprava unitarističnih teženj. To, 'kar drži, je, da bralcev take tirade proti zveznemu tajniku za zunanje zadeve ne samo nič ne ogrejejo, ampak jih prav narobe zmeraj bolj prepričujejo, da so priče zapletenim na pol demagoškim, napol taktičnim premikom, od katerih nima zamejska skupnost nobene koristi. 27. januarja Slovenski prijatel v svoji prvi številki 15. januarja 1859 ima na koncu v Listnici dopis iz Križeve na Hor-vaškem, zanimiv je posebno ta stavek: »O trikrat srečni brati Korošci! ravno ta beseda božja Tam že v pervem pastirskem listu v Vašem domačem, narodnem jeziku, kterega lahko dobro zastopite, od prečastitega in sviti ega gosp. Nadpastirja oznanjena; samo jo pridno ohranite v Vašem sercu, da bo storila stoterem sad.« Pred 100. leti. V 12 številki Slovenskega prijatla leta 1859. Iz Trsta France Cegnar prosi, da bi se oglasili naročniki za pesniško zbirko. »Obsegala bo čez deset pol. čez 80 različnih pesem, veljala za naročnike 60 novih krajcarjev. Število iztisov se bo ravnalo po številu naročnikov... Upam, da je zapopadek zbranih pesem čist pred svetom in Bogom. V Terstu 5. decembra 1859, France Cegnar, c. k. višji telegrafist.« 2. februarja Oskar Wilde (De profundis) »Navsezadnje je vez vsakega razmerja, naj bo to med ženo in možem ali med prijatelji, zmeraj vez, ki ji je Za Podlago dialog; m med dvema osebama, ki sta v 'zobmzbi preveč različna, je srečanje mogoče samo na naj-n'žji ravni.« „. . »Najvišja pregreha je površnost. Vse, kar človek doživi do dna, je pravilno.« » — ves čas, kar sva bila skupaj, nisem napisal ene vrste... moje življenje, dokler si bil poleg mene, je bilo obsolutno jalovo in neplodovito..■« idem _ »...na koncu vsakega obroka skrbno poberem vse drob-l[1lce, ki so ostale na kositrnem krožniku ali na grobem P atnu... in to ne delam, ker bi bil ‘lačen... Prav tako bi 10 treba ceniti ljubezen.« »Biti v življenju Filistejec pomeni nespodobnost, da razumeš Umetnost. Čudovita bitja, kakršna so ribiči, pa-irH/ kmetje, hlevski pomočniki in njim podobni, nimajo pojili0 o Umetnosti, vendar so sol zemlje. Filistejec pa je, 0r vzdržuje in podpira mehanične, slepe, težke in °rne družbene sile: in kdor ne zna ugotoviti, kje je dinamična moč, naj jo sreča v kakem človeku ali v kakem 9'banju.« »Odveč je, da ti povem, kako so zame moralne re-°rme prav tako nepomembne in nizkotne kakor teološke v? orme- Ampak, medtem ko 'je Sklep, da postaneš boljši °vek, empirično in hinavsko dejanje, je postati globlji c °vek privilegij tistega, ki je trpel; in to je moj primer.« idem ,. O Kristusu.»... ni si mogel predstavljati, da bi živ-ler»je žrtvovali kakemu miselnemu ali moralnemu sistemu.« »Ni hotel spremeniti zanimivega tatu v dolgočasnega Poštenjaka.« »...imel je greh in trpljenje za stvari, 'ki so lepe in svete v sebi in pa kot oblike popolnosti. To je videti nevarna misel. In tudi je: vse velike misli so nevarne. Ampak, da je bil to Kristusov »čredo«, o tem ni nobenega dvoma. In da je to pravi nauk, o tem tudi jaz ne dvomim.« »Kot vse pesniške narave, je Kristus ljubil neuke. Vedel je, da je v duši neukega zmeraj prostor za veliko misel. ...Ampak ni prenašal bedakov, posebno ne tistih, ki so postali bedaki s pomočjo vzgoje: tistih, ki so polni sposojenih idej, katerih niti malo ne razumejo...« 14. februarja Nikolaj Berdjajev, v »Eksistencialni dialektiki božanskega in človeškega«: »Kristjani so zmeraj v obla sti idealiziranih nagonov maščevanja« Res. To pa zato, ker so nevoščljivi, da se morajo držati verskih, posebno pa moralnih pravil, medtem ko drugi, ki krščanskih resnic ne sprejemajo, živijo bolj prosti in dostikrat tudi bolj veseli. (Russell) Iz nevoščljivosti so proti razvezi zakona, proti razvezi, ki se njih kot kristjanov ne tiče. »Težnja k čistosti in popolnosti ... moralni mak s im a ližem pripeljeta k ne-človečnosti. Primerjaj: manihejci, jakobinci, janzenisti, fanatični komunisti...« Stalin ndkdanji seminarist. »Resnično pomembni ljudje, resnični ustvarjalci ne delujejo v skupinah, ampak posamezno, in so povezani vsak zase, individualno, z globinami življenja njihovega ljudstva.« Razloček med »dobrimi« in »hudobnimi«. Dober je, kdor ljubi in je usmiljen. »Misel o večnosti pekla je absurdna. Pekel ni večen, ker ne more biti druge večnosti ko božja... Pekel je mora., objektivizacija zemeljskega bivanja... večni pekel bi bil za B°ga neuspeh in poraz, obsodba Stvarstva, ki bi bilo v tem primeru diabolična farsa... Ontologija pekla je naj-skfbša oblika objektivizacije... navdahnila sta jo čustvo maščevanja in mržnje...« Moral bom to knjigo predelati v miru in počasi, Ber-djajeva sem bral pred vojsko, po vojski sem pozabil nanj. Kaže, da nisem bil »ekonomičen«, ker sem marsikomu drugemu posvetil preveč časa. 21. februarja Ljubezen do slovenskega jezika pri Trubarju. Sveti Pavel prišteva tudi raznovrstne jezike med daro-Ve sv. duha, a Bog mi je 'iz posebne milosti zaradi Je-*Usa Kristusa naklonil znanje slovenskega jezika... (Ta prvi °eil tiga noviga testamenta 1557) Ta slovenski koledar (1557) Mu ji lubi Slovenci inu bratje! Ta beseda evangelium je ena grška beseda. Ta se more v slovenščino tolmačiti ...(1557) De vi pa, moji lubi Slovenci... (1558) In ker je tole začeto delo slovenskemu ljudstvu čeda-he bolj všeč in dobrodošlo, saj se njih ljuba mladina in Preprosti ljudje, ki razen slovenskega nobenega drugega jezika ne znajo, iz njega temeljito nauče... (1560) Lubi Slovenci! Obtu vi, muji lubi bratje inu Slovenci...(1560) ■••ko sem jaz tu v slovenskem jeziku tiskal ‘lista sv. apo-stela Pavla Korinčanom... (1561) -.vsebuje vsebino vseh mojih doslej tiskanih slovenskih kniig- (1561) ..da sem sanjač pa da sem v svoje slovenske knjige postavil in dal natisniti zmotne nazore... (1561) ...Odkar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo, zakaj slovenski jezik se doslej ni pisal, še manj tiskal... (1561) ...treba je, dalje, pošiljati tiskane knjige z velikimi stroški nad 100 milj daleč ter jih več ko polovico zastonj razdeliti, zakaj preprosti človdk v slovenskih in... (1591) Te knjige bero zdaj, hvala Bogu, tudi slovenski kmetje in otroci dobro in gladko. (1562) ...sem spravil v slovenski jezik tudi augsburško veroizpoved-.^ 1562) Dosehmal smo nerveč zavolo tih naših dobro h preprostih Slovencev... (1562) Inu per tim vsem dobrim, bogaboječih Kranjcom inu Slovencom bodi povedanu inu danu na znane, kedaj, zakaj, koku in skozi koga so le-te bukvice sturjene... (1562) Inu de vi, mu ji Slovenci.. .(1562) Slovenska cerkovna ordinga (1564) ...per tih farah od farmoštrov, podružnikov inu mež-narjev tu slovensko pismu, brane in pisane vuči. (idem) Takih navedb bi lahko nabral še dolgo vrsto. 24. februarja Argument proti Trubarju: posluževal se je slovenščine širjenje prave vere. Odgovarjam: Trubarju je bil res pri srcu novi, čisti nauk, a še bolj mu je bila pri srcu vzgoja, izobrazba Slovencev. In ko je raznim knezom tolmačil, da prevaja sveto pismo v slovenščino, da bi se Slovenci znali zoperstavljati Turkom, je bila to povsem prefinjena diplomatska poteza. Da je to res, potrjuje tudi priprava pravil Slovenske cerkve, ki je bila eminentno politična poteza-Dalje. Skrb za šolanje otrok, »-..vsaki pridigar inu fajmošter ima tudi per su ji fari eniga š ul mojstra oli mežnarja imej-ti inu držati, de te mlade hlapčiče inu deklice, purgarske inu kmetiške otroke, vuči slovenski brati inu pisati...« »Obena dežela ne mejstu ne gmajna ne mogo prež ^ul prež šularjev inu prež vučenih ludi biti, ne deželskih ne duhovskih riči prav ravnati ne obdržati. Tu vsaki zastop-ni človik more Ietiku zastopiti. Obtu nekar le samuč ti verni božji ludi, temuč tudi modri ajdi so povsod v nih meistih inu deželah male inu veki šule inu v tih istih vuče-ne, modre ludi držali.« Razločno torej prepričuje, da se morajo slovenski otroci izobraziti ne zato, ker bodo lahko spoznali pravo ve-ro/ ampak zato, ker »obena dežela ne mejstu ne gmajna ne mogo prež šul,« tudi ajdi, pogani, ne. In Potem našteje Egipčane, Perzijce in njih magose, Indijce in nim gimnosofiste, Grke in Rimljane in njihova collegia. Kaj ima to opraviti s protestantizmom? To je čisto Porodna politika. Dve ganljivi izpovedi. Zakaj tako dolgo ni dal tiskati listov sv. Pavla. ‘■nu kir te listuve sv. Pavla inu tih jogrov taku dol-9uz ker_nu inu suseb, nakr kmalu ne pustim d ruk at, tu de-o muje težku dolgovane, sem ter tam vlečene, de nesem n|kdar tulikanj pokoja imel, de bi le-tu božje, pridnu inu Potrebnu del h timu izveličanu bil ddkonal; inu tudi ne-Sem, 'koker zdaj nemam tulikanj, denarjev kir bi tiga dru-karia plačal«. (15(57) »Jest sem le-te bukve anajst lejt počasu inu razmišla-je 'omačil inu zdaj štiri mesec po redu drukal. Aku se s edna beseda s tejm nemškim tolmačenem ne zgliha, zatu Se ne zmotite, jest sem več iz latinskih koker nemških tol-mačerjev tolmačil. Tu drobnu, malu pismu na strani je cestu hudu drukanu; inu 'je li en a za o, o za a, r za t postavlen inu pregledanu, tu vi sami s tinto z ostro malo peruto popravite. Prosite Boga zame, koker |est Za vas veden pruti Bogu vzdihujem. Tu vom zdaj iz rnuiga Nigdirdoma pišem.« (1566) Tisti njegov pretresljivi Nikjerdom je prva čudovita s olica slovenskega jezika. Iz uvodnika »Primorskega dnevnika«- »Slovenci v naši deželi nismo ustvarjali niti kočljivega političnega položaja niti slabega vzdušja in težav po južno-tirolskem modelu. Vsa povojna leta smo na tak ali drugačen način ne samo želeli sodelovati, ampak smo tudi sodelovali in sodelujemo s sodržavljani italijanske narodnosti pri uveljavljanju skupnih zahtev. (Beri: z vključevanjem v italijanske stranke. Moja pripomba.) Nikogar ni med nami, ki bi ne bil udeležen v individualnem in skupnem sožitju, enostavno zaradi tega, ker je to v nas. In v nas je ne samo zaradi tega, ker bi se bolj ali manj zavestno ravnali po Prešernovih človečanskih načelih, izraženih v Zdravljici, ampak predvsem zaradi tega, ker je tudi sama Zdravljica izšla iz nas in našega položaja. (Kar je sofizem, ker Prešeren v Zdravljici razločno hoče, naj bo narod kot \ubjekt pogoj za sožitje med narodi; zato nujno sledi, da tudi zamejska skupnost mora sodelovati z večinskim narodom kot subjekt, ne pa biti politično razpršena v strankah večinskega naroda. Moja pripomba.) »Mar mora res biti tako v tej deželi? Čim bolj si lojalen, tem manj pravic ti priznajo. Čim manj težav delaš in čim bolj se vključuješ v družbeno življenje, tem manj obljub in obveznosti je izpolnjenih. Čim bolj vljudno, umerjeno in konstruktivno se obračaš na najbolj odgovorne osebnosti v državi, zato da terjaš izpolnitev človečanskih pravic in obveznosti, ki so napisane v ustavi, ne dobiš niti potrdila o prejemu pisma, še manj pa vabilo na razgovor.« To jokavo in nemogoče pisanje, ki ga je na uvodnem mestu objavilo ndkdanje glasilo O F, se sicer konča z vprašanjem »Mar moramo res iti po drugi poti?«, a take fraze nič ne spremenijo klavrne resnice, ‘kam je politika uničevanja narodne subjektivitete pripeljala slovensko zamejsko narodno občestvo. Scipio Slataper. Scritti politici. Uštel sem se o njem, ker sem poznal samo njego-VP knjigo o Krasu. Kakšna klavrna naivnost! v svoji knji-p1 res občuduje slovenskega človeka, vztrajnega kraškega kmeta, ki brani svoje dolinice pred grabežljivimi burjinimi zagoni, a na to slovensko moč gleda s strahom, nanjo opozarja pomehkužene meščane! Jaz pa (in ne samo jaz) sem videl v njegovem priznanju naše trdoživnosti potezo široko razgledanega človeka. Ujel sem se na trnek, na 'kate-rega se naša dušica zmeraj znova ujame. Človek mora brati njegovo korespondenco, da spo-zna Slataperja. Njegovo odklanjanje iredentizma je samo taktika. Boji se namreč, da bi iredentisti s svojim početjem odbili Slovence, medtem ko nima nič proti iredenti, ko bi nastopil čas ozemeljskih zahtev. Trst, vso Istro, Reko, otoke, itd. Pripiše Italiji. Seveda trdi tudi, da se je treba sporazu-me^i_ s Srbi, Hrvati in Slovenci, a na vse to, kakor Pravi, gleda zmeraj z vidika koristi Italije. Zato tudi ho-ce mejo na alpskem grebenu. Res je, Slovencev ne zataji, ne gleda nanje z Olimpa, akor je navada pri Italijanih na Tržaškem. Vendar zanj obstajajo Slovenci zato, da se proti njim bojuje. S avenci, pravi v nekem pismu, se bo treba zmeraj spoprijemati. Boji se sporazuma med Slovenci in Hrvati, in če v Amendoli, govoreč o svojih preteklih tezah, predrta je treba dobro ravnati s Slovenci, je to Zat°, ker je to »edina mogoča in koristna obramba« in udi edina pametna priprava za prihodnost. Nikjer ni no-ene9a širokega pogleda, nikjer nič presenetljivega. Vse je riormalno, Slataper je kulturno razgledan človek, ki razšir-1° italijanske meje s psihološkihmi sredstvi, namesto z robatostjo. A v bistvu smo tam, kjer je bil in je iredentizem. V članku, ki ga je poslal 1914. čez mejo Prezzoliniju pravi: »...ni samo mesto več, eno trgovsko pristanišče več to, 'kar gre Italija iskat v Trst, ampak dokaz za svojo pravico do življenja in za upanje v življenje.« 7. marca Še o Slataperju- Slataperjevo razmerje do Slovencev je razmerje Italijana, kateremu gre predvsem za meje. Za vse, kar bi slovenskega priključil italijanski kraljevini, ga prav nič ne peče vest, samo pravi, da 'bi bilo potrebno lepo ravnati s slovenskimi in istrskimi ljudmi, da bi se tako izognili nastanku škodljivega iredentizma. Zaveda se čisto jasno: »Naravno je, da če bi nastala avtonomna država južnih Slovanov in 'bi ji bili priključeni naši kraji, mi Istrijani po preteku enega stoletja ne bi pomenili nič ali skoraj nič več. Nemško-slovenski spor nam omogoča, da obstajamo.« (Pismo Amendoli iz Hamburga, 26.3.1914) Da, nas je prevzelo tisto mesto v njegovi knjigi o Krasu, kjer izziva elegantne gospodiče, ki se sprehajajo po Korzu, s podobo vztrajnega slovenskega kmeta, vkopanega v skopo gmajno; nismo pa jemali njegove spodbude kot izraz nove italijanske virilnosti v Carduccijevem smislu, kakršna je v resnici bila, imeli smo Slataperja za zrelega humanista, ki priznava drugemu narodu pravico do samobitnosti, v resnici pa je hotel cepiti na italijansko naravo odpornost slovenske grčavosti in tako okrepiti italijansko kri in njeno pravico do primorske zemlje vse do alpskega amfiteatra. Slataper je bil kulturno bolj evropski kakor Carducci, a stremljenje je isto, to se pravi uresničevanje zavesti moči in ustvarjalnega zagona. V 'bistvu so to zamisel nadaljevali fašizem, D Annunzio, Papini, itd. •Rena žerjal . pučnik RAZMIŠLJANJE OB OBISKU KNJIŽEVNIKOV IZ SLOVENIJE Talko sem se upirala svojemu spominu, ko sem se odpravila na srečanje za okroglo mizo v Kulturnem domu. Toda spomini so bili močnejši, nasilnejši Napisati jih bom morala, ker me preveč preganjajo, ker sem tolikokrat hotela odmisliti, a so se povra-čall Naipisati in pozabiti, to je geslo marsikaterega pisca, torej naj bo enkrat tudi moje. Spomini. I. “In kje so tisti zapiski?« so vprašali preiskovalni organi, pravzaprav dva elegantna Možakarja srednjih let 1964. leta, maja meseca, kjer sva živela v sobici z Jožetom Pučnikom. Bila je čudovita sobica. Pučnik ®®ye smehljal, jaz pa sploh nisem vedela, kaj naj bi bila v bistvu hišna preiskava. Bilo je po burnih časopisnih debatah o kmetijstvu. Šlo je za članek »Dileme našega kmetijstva«. Eksploziven članek, ki je \m,el mnogo večji odmev kot katerikoli današnji. Verjetno je v Sestdesetih letih vzbudil največji publicistični škandal. Napisati v taki meri tako škandalozne podatke o tedanjem kmetijskem stanju, je bilo pošastno pogumno. Zagotovo so bile »Perspektive« ukinjene zaradi tega. Arestant Pučnik je po petih Leti prestane kazni v nekaj mesecih napisal novo antifrazeo-°9t/o. Baje je takoj po izidu »Perspektiv« neka poslanka rekla: e .zafed/ ste ga zaprli med kmete! Obenem pa je bilo treba re-lti čast domovine in sistema. V naslednjih »Perspektivah« so p® Inkoj pojavili članki, ki so bili v raznih niansah protidokazi Ucnikovim trditvam, toda nadaljno razpravljanje o »Dilemah« e hilo za »Perspektive« usodno. Pučnik je zbral še več mate- riala, napisal še več dokazov, toda napisanih odgovorov ni imel kje objaviti. »Perspektive« so bile ukinjene. V »Delu« so se zvrstili napadi na Pučnikove trditve izpod peresa Vide Tomšičeve, Kavčiča, Janeta, edino, kar je Pučnik še utegnil objaviti, je izšlo v študentski »Tribuni«. O metodah diskvalifikacije. Pučnik je z aretacijo moral obmolkniti. Med nami je bilo sklenjeno, da v tujino ne bomo pošiljali nobenih dokumentov in nobenih pisem. Tudi to je bilo rečeno, da ne bo nihče hodil interveniral ne zanj ne za koga drugega. V tujini resda nisem pisala razen 1965. Siloneju, intervenirala pa sem: pri Vidmarju, Tomšičevi, enkrat sem celo po Titovi cesti tekla za Kardeljem, a ga nisem dohitela in me niti ni opazil. Sedel je v avtomobil in moja najbolj obetajoča intervencija je šla k vragu. Pučnik je iz preiskovalnega zapora šel na Dob točno isti dan, ko sem jaz stala z njegovim bratom na magistratu za poroko. Potem je sicer tista poroka šla k vragu, pa kaj vse pobere vrag, si mislim. Preden so bile »Perspektive« ukinjene, je nastala pri reviji nekakšna delitev stališč. Nemara se nikoli poprej niso tako prepirali o tem, kakšna naj bo revija in se nista notranji skupini (sociologov - filozofov in literarna) nikoli tako jasno distancirali. Obenem pa se še vedno ni polegel odmev na drugi Pučnikov škandalozni članek: »Iz oči v oči«. Druga Jožetova obtožnica, tista, ki sem jo dobila na sodišču, se je opirala predvsem na ta članek. Sicer pa, še Solženicin je tako prizanesljiv do svojih sodnikov. Ne gre zato, da bi se kdo utegnil maščevati. Vse te stvari pa so mi bile živo pred očmi, ker sem po sedmih letih utegnila srečati nekaj nekdanjih Perspetivašev. Avtorja »Agate Swarzkobler« Rudija Šeligo in avtorja »Vojaka Jošta ni« Petra Božiča. Bala sem se tega srečanja. Medtem so se razplemtele besedne bitke med tesnim Jožetovim prijateljem Tarasom Kermavnerjem in mojim velikim prijateljem Borisom Pahorjem. In jaz popolnoma pripadam, tudi če ne bi hotela, zamejstvu in in — tu je bilo v mojem naročju še tretje, najdragocenejše po-njegovi usodi, teh stvari pa »Perspektive« nikoli niso načenjale g lav j e — pravkar izišle knjižice »Kosovel v Trstu«. In novica, ki mi jo je pred dnevi povedal Pavle Merku. V Beneški Sloveniji in Reziji je nabral sedem sto narodnih pesmi z napevi. Podatki so prepričljivi, vera v slovenstvo koroških Slovencev je tudi prepričljiva, toda — kaj bo v prihodnosti še prepričljivo. Imela sem tudi prepričljivo tremo. Nisem bila prepričana, ali bom prenesla vse, kar bo kdo utegnil očitati »Zalivu«, ker bi sama sebe porazila, če bi jo sredi debate popihala k branju Solženicinovega »Prvega kroga«. II. Božič je imel konferenco z našimi dijaki višjih srednjih šol. Kako stvar poteka, ga je zanimalo. Študenti skoraj niso mogli verjeti, da pisatelj tega ne ve. Božič pa se razburja, da /e to silno zanimivo, da o tem ni nihče podrobneje pisal v Slo-veniji, Šeligo, ki je med tem mirno sedel pri omizju, pa se prav v stilu nekdanjih »Perspektiv razburi in odide, češ, da tu ni nič resnega. Srečujem znance. Grafenauer se mi smeje, ko mu pripovedujem, kako so popoldne, ko je bilo srečanje z našimi šolarji, nekateri prav navdušeno kupovali njegove otroške pesmarice. Zidar pa je nekje nataknjen in nedostopen. Še malo in se bo začela debata okoli okrogle mize. Zdaj fe nimam več treme. Morda zato, ker je dvorana polna tržaških mtelektualcev in ker vidim, da je med njimi tudi Rebula, najbolj blesteč govornik, kar jih na Tržaškem premoremo. Tako sedem in pozabim na osebne sedanje in nekdanje alegorije. Prosvetni zvezi sem hvaležna za ta večer. V Trstu jih moralo biti več. Po uvodnih besedah dr. Hlavatyja začne Božič z določenim obotavljajočim glasom razpredati misli o razlikah med pisa-te'/i v matični domovini in tistimi v zamejstvu. Pravi, da je med, nami skupen jezik, toda zgodovinsko poslanstvo in tudi Petindvajsetletna zgodovina od vojne sem je drugačna. V nadaljnjem razpredanju misli ugotovi, da je spopad med Kermav-terjem Tarasom in Pahorjem Borisom jalova zadeva, ker da 80 stvari, o katerih gre spor, popolnoma jasne in nevredne tolikih zdrah. In še to, da je zamejska kultura nadaljevanje Pozicij izpred leta osemnajst, čemur se osrednja slovenska kultura ne bi mogla pridružiti, ker da gre svojo pot. Ker je Božiče-Vemu govoru sledil molk, sem povzela besedo in dodala, da mi je tak pogled na manjšinsko kulturo in našo problematiko *}?sprejemljiv, ker bi se morala s tem strinjati samo takrat, ko bi tudi drugi, večji narodi sprejemali kulturo svojih manjšin s tega stališča, kar pa se nikakor ne dogaja.. Besedo je prevzel nebula, ki je temperamentno razčistil stališča in situacijo zamejske kulture ter psevdoproblema pripadnosti majhnemu narodu. »Jaz se zaradi pripadnosti slovenstvu, ker sem Slovenec. p? irem. Jaz se ne žreml«, je grmel s svojim pronicljivim vro-Clm dlasom. Seveda vemo, kdo se vsled tega žre, in dvorana ,e Ploskala z enakim navdušenjem in vero, s kakršno je Rebula svoje misli povedal. Alojz Rebula je obenem z zagovorom svojih misli, zastopal pisatelja Pahorja. Opozoril je na to, da Pahor ne piše samo polemik in glos, ampak je bolj široka in tolikanj manj raziskana njegova taboriščna tematika. Tematika zamejske literature je občečloveška. Božič potem prizna, da ni nobeno pisanje tako vplivalo na spremembo političnih odnosov Slovenije do perečih političnih, predvsem narodnih vprašanj, kot prav Pahorjeve »Glose«. Ta svojevrstni heroizem, ker to je, ker je tveganje, Kermavner vseskozi negira, zanj je prej upravičeno ravnanje Karla Dežmana, mi drsijo misli v prepolni dvorani. In Rebula, ko povzame govor, tudi govori o tej pitoreskni potezi o Karlu Dežmanu. O strokovnjakih, ki se drugod uveljavijo, doma pa jih izpodrine zavist. Umetnik in znanstvenik išče predvsem stike po afiniteti. Afiniteta pa ni vedno na podlagi tvojega materinega jezika. Zdaj sem skoraj prepričana, da se poberem in grem iz dvorane k Solženicinu. Toda ne, premišljujem, to so samo moje nesrečne preteklosti, ki mi ne smejo ugonobiti večera. V isti ihti povzameta Vremec in dr. Aleš Lokar, da se s Kermavnerjem popolnoma strinjata. Morda bi bilo bolje, če bi rekla, da sta občutila nekdanjo per-spektivovsko dilemo, da jim je zoprn provincializem, da čutita kot Slovenca moderni svet drugače. Aleš Lokar je že na idrijskem srečanju izrazil misel, da je pisateljeva vloga danes mani pomembna kot je bila v Cankarjevih časih. Za tržaško okroglo mizo je to misel ponovil. Pisatelj bi bil tako lahko rešen velikega bremena, če mu ne bi bilo treba ukvarjati se s politiko. Po svoje je to svoboda, ki bi mu odprla na široko pot v svet. Politika postavlja pisatelja v klešče tveganja, vsakovrstnega. Toda — ali je dandanes, v današnji zgodovinski situaciji države, v kateri živimo, mogoče ostati hladen do obujenega fašizma? In kaj je drugega poitalijančevanje ali ponemčevanje? Obstaja kateri milejši izraz? Hieng in Šeligo izhajata iz drugačnega miljeja, njuna življenjska izkušnja se je morala spopasti s popolnoma drugačnimi protisilami. Njune besede imajo podton, kakršnega je moral imeti pred leti avtor »Donkihotske zgodbe« v »Zalivu«. Pisatelji niso ljudje, ki vse vedo, pisatelji vedo za stvari, katere bi bilo bolje, da bi jih nikoli ne vedeli. Za stvari, ki jih je bilo treba odmisliti, ko pišejo, opisujejo in se vživljajo v okolje in osebnosti, katere izoblikujejo. Travma »Agate Svarz-kobler« pretrese braVca, zaplet in razplet »Vojaka Jošta ni«, vzbuja krohot nad absurdom, toda travma in »notranji krohot« sta izsilila pisatelja Šeliga in dramatika Božiča, da sta kot v secirnici prenesla pred publiko naravnost srednjeveško obrednost in stisko na zunaj tako modernih ljudi. Pisatelji srečajo, najdejo, naletijo na ljudi, ki jih do bolesti vznemirjajo. Ciril Kosmač nam to najjasneje opisuje v »Baladi o trobenti in oblaku«. Nemo dekle je vstopilo v sobico, kjer je Pisal, se sleklo in pokazalo brazgotine peterokrake zvezde, ki so >i jo Nemci izrezali na hrbtu. Dejanje se zatem v omenjeni Baladi naniza v omotično idiliko in razdivjano tragedijo. Pesnik in književni zgodovinah Kramberger se za to okro-Oio mizo počuti kot obtoženec pred sodiščem. Obenem vem, da he izgovarja takih misli, da bi napravil izjemen vtis, ampak rnuje v resnici tako. Opozarja na to, da taki odnosi s pre???? so nastali po kratki debati, niso simpatični, in na večni Problem, ki jih ima Slovenija z znanim neslovenskim naciona uzmom. Vtis imam, da gre za nesporazum. Debatne besede so °stre, toda naša zamejska literatura se pa tudi tolikokrat znajde v Sloveniji kot pred sodiščem. Da ne govorimo o slovenskem tisku v očeh neofašizma! Boj, ki ga /e prisiljen spre-lernati marsikateri pisatelj, ko z lastnimi stroški tiskano knjigo stopa v Slovenijo, je hujši kot trenuten Krambergerjev občutek. France Filipič pa je ganjen, ko vstane in zaneseno pove, 0 nas razume, ker je kot pripadnik starejše generacije preživel strahote taboriščnih let in sočustvuje z vsemi,ki znajo ohraniti lubezen do svojega jezika v najtežjih trenutkih. On je slovenstvo vedno doživljal kot celoto. Oglasi se Lelja Rekarjeva, ki dokaj natančno prikaže na-'"odno situacijo pri nas. Meni, da bi morali pisatelji tudi med n&se ljudi, da jih spoznajo in bi potem tudi sami doživljali jas-Pejso sliko o zamejski situaciji. To pa je lahko že cel program. . raPpcene pogovore in tudi ostre debate bomo v enaki meri želeli mi, intelektualci. Vedno So stvari, ki jih ne moremo razčistiti, a bi jih bilo treba esiti kot bi presekali gordijski vozel. Vinko Beličič želi, da 1 v domovini krožil ves naš zamejski tisk. Vladimir Vremec Predlaga, naj podpišemo protest proti gradnji elektrarne Ko- marsikdo se spomni na Beneške Slovence. Smo brez Manj sposobni resnične akcije kot tista skupina koro-km Slovencev, ki so spontano napisali evropski letak. Prijetno smo se pogovorili. Ko odhajamo v skupinah iz dvo-smo si nemara najbolj zapomnili Kosmačev zaključek: r sem predvsem Primorec. Mi imamo svojo posebno pre-klost. Ko sem 1931. pribežal v Ljubljano, sem trpel zaradi ne-ZUrnpvanja do mojih problemov. Narod doživljam kot enoten ..Partizem.kot telo. Če mi pa režejo prste na nogah, me bo . ,a: tudi glava in srce.« Kosmačev glas je bil oster, grozeč, aicn, poln razjarjenosti. Ul. Vračam se domov. Vračam se v provinco. Marsikdo mi jo očita. Provincializacijo. Province. Tisoč provinc. Nekoč, v preteklosti smo bili provinca. Zoprno nam je kodificirati, a je treba: kmetavzarstvo, provinca, malomeščanstvo, polis, central-nost, velemestnost, kozmopolitizem, vesoljskost, futurologizem. Na poti k molku. Spomladi in jeseni se bodo v boljunskem industrializiranem polju križale mavrice kot žarometi. Poleti in pozimi bo luna ovita v sijoč obroč. Stari ljulje pravijo temu krona. Odkar sem tu, v provinci Trsta, sem opazila ta pojav najmanj desetkrat. Zato si domišljam, da živim v naročju lepote. Temne misli me zdaj, ko kličem z dvorišča svoje domače, da mi pridejo odpret, ne preganjajo več. Skušam prešteti sedemsto zvezd, na nebu pa jih je vidnih nešteto. Pravim si, da bom odtod samo takrat odšla, ko bom v svoje beležnice napolnila še enkrat toliko zgodbic in pesmic ljudi, ki so jih že več krat namenili izkoreniniti Uboga Koroška! Na vprašanje poslanca Toneta Remca o političnih in diplomatskih ukrepih proti delovanju nacističnih organizacij na Koroškem, je član izvršnega sveta republike Slovenije dr. Ernest Petrič odgovoril, da je proučevanje in prizadevanje, da se sprejmejo ustrezni ukrepi, že v teku. Dodal pa je: »Narava naših bodočih prizadevanj in akcij za izpolnjevanje avstrijske državne pogodbe in še posebej člena 7. pa bo slej ko prej odvisno od konkretne politične ocene smotrnosti in koristnosti poli in sredstev, ki so nam dana.« (Delo, 12. 4. 1971) Komentar je odveč, zakaj tako v dogovorih z Italijo kakor pri tistih z Avstrijo že zdavnaj vemo, kaj je za matično domovino »smotrno in koristno«. Marija kacin slavistična REVIJA 1970 1-2 Slavistično revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije pri založbi Obzorja v Mariboru, ki je požrtvovalno prevzela gmot-no Stran, za kar j'i mora biti znainiosit zelo hvaležna. Prej je revija mnogo let izhajala v Ljubljani. Lemi so izšle štiri številke v dveh snopičih. Prvi snopič prinaša šest razprav in tri daljša poročila o Pojavih na področju slovenistike in evropske slavistike sploh. V razpravi Akcentske variante prispeva Jakob Rigler nekaj doneskov k normiranju našlaševanja v zvezi z delom za Slo-yar Slovenskega knjižnega jezika. Bavi se z možnostjo različne mtonaciije v ženski obliki opisnega deležnika nekaterih glagolov 77 točno endjst glagolov — iz prve, tretje, četrte in pete vrste. Pisec preiskuje na obširnem, kvalitetnem gradivu naglas in Premike naglasa v raznih predelih slovenskega ozemlja. Razprava je pisana jasno in stvarno. Najdaljša razprava je posvečena pisatelju Alojzu Rebuli, oziroma njegovemu romanu Senčni ples, ki je izšel pri Sionski matici leta 1960. Poznejšega, še pomembnejšega Rebulovega dela V Sibili-7®oz vetru pisec Jaka Muller še ne upošteva. Omenjeni ro-zoon, ki »predstavlja eno najboljših del slovenskega slovstva« ,str- 17), pa razčlenjuje zelo podrobno glede na tematiko, farno in besedni izraz. O tem romanu je kritika poročala razdoroma veliko. Muller zlasti ugotavlja stilni pluralizem: pro-esor, delavec, kmečka mati, vsak govori svoj jezik. Posredi!?1 je opazka o sestankarskem jeziku, ki je poznan iz ob-°bja aktivistične razredne romantike (str. 42). Vsi bralci se 7*6 bodo strinjali z vsemi trditvami; vsakdo pa bo moral prignati piscu resen napor in objektivno prikazovanje problemov, Kl izhajajo iz Rebulove knjige. Jože Toporišič spet začenja važno poglavje o slovenskem Pogovornem jeziku. To vprašanje pri nas še ni dokončno re- še-no; upajmo, da se bo približalo rešitvi, ker je za bodočo usodo lepe slovenščine bistvenega pomna. Po Toporišiču imamo Slo-vendi zborni jezik, ki je naj-višja, naj-bdl-j izdelana Stopnja, 'in pogovorni jezik za vsakdanjo rabo. A tudi pogovorni jezik deli avtor v splošno slovenskega im v -pokrajinsko pogovorne jezike. Svoje izvajanje podpira s številnimi primeri, katere podrobno analizira. Dodana je tudi glavna zadevna literatura. Dela pri Slavistični reviji se udeležujejo tudi nekateri slovenski profesorji, ki so na filozofski fakulteti v Ljubljani. Tako je na primer Eugeniusz Czaplejevvicz objavil daljši prispevek o Gene-rdtivni poetiki in nekaterih zasnovah ruskih formalistov, Vatroslav Kdlenič primerja rabo Sklonov v slovenščini in srbohrvaščini, Vilko Novak, tudi s filozofske fakultete, pa govori o slovenski in slovaški pesmi iz leta 1774, ki je sedaj v knjižnici zavoda za slovaško literaturo v Bratislavi. Tam je še več slovenskih rokopisov in tiskov od 16. stoletja dalje. Pesem je zložena v prekmurskem narečju. Med zapiski beremo življenjepis raškega llnkvista V. V. V-inogradova, ki je umrl 1969, potem donesek o ruskem srednjeveškem slovstvu in končno o čeških prevodih del Ivana Cankarja In odmevih v češki publicistiki od leta 1909 dalije, ko so uprizorili Kralja na Betajnovi. Prepotrebna revija se dostojno predstavi. Založbi gre vsa hvala za nemajhen izdajateljski napor. ZORA TAVČAR SLAVISTIČNA REVIJA 1970 - 3-4 Zrnje - skoraj brez plev Čeprav izhaja Slavistična revija, časopis za jezikoslovje in literarne vede, že 18 let in se je kot resna znanstvena publikacija tako zunaj kot znotraj slovenskih meja dovolj uveljavila, pa tudi tematsko in oblikovno popestrila, je vendarle ta dvojna številka 3-4 v nečem posebno osvežujoča. Težišče rex'ije namreč tvorijo pisci iz vrst mlajšega rodu slovenskih slavistov, univerzitetnih predavateljev in znanstvenih delavcev. Ne samo, da je ta bodoča srednja generacija suvereno stopila hkrati za predavateljski pult in za pisalno ter uredniško mizo, marveč je lo storila tako na področju filološke kot •udi literarne znanosti. In če gremo v svojem ugotavljanju »h tej številki še dalje, je pri tem pokazala spoštovanje do tradicije in znanstveno temeljitost, pa tudi kultiviranost izra-za- obenem pa tudi stilno okretnost in mestoma kar evropski zamah. Res, takšno publikacijo z užitkom zalista tudi nestrokovnjak, pa tudi tujcu jo pokažeš kar s ponosom. Rekla bi, da uredniški odbor ubira nekakšno srednjo pot med nemškim smislom za mero. red in temeljitost — in med francosko jezikovno in stilno izbranostjo. Le še nekaj mediteranskega Popra, iskrivosti in umetniško preiarjene zgovornosti bi ne-Jer sredi med tako strogo zastavljenimi razpravami ali na Koncu, med utrujajočimi stranmi strokovnih recenzij, ne škodilo. Kot se Italijan lahko oh takšni publikaciji marsičesa nauči od nas Slovencev, bi tudi nam ne škodilo prebrati nekaj njihovih strokovnih revij in obogatiti (ali vsaj popestriti) našo prirojeno puščobo z nekaj zunanjega blišča. In še nekaj: ali je res treba obremenjevati revijo (in seveda pisce) s takšnim številom strokovnih recenzij o tujih Publikacijah? uj nam prinaša novega ta Slavistična revija Na prvem mestu je petnajst strani obsegajoča, bogato I. urnentirana in v sveže osebno obarvanem slogu (ki je v 1 • znanosti kar redek pojav) napisana razprava o Gradniko-Vem mestu v razvoju slovenske lirike. Bogat in pa klen izraz °mogoča Borisu Paternuju, avtorju razprave, da sledi bralec njegovim izvajanjem z užitkom, posebno ker mu olajša razumevanje kratek povzetek na začetku (v slovenščini in angle- ščini). Tudi končni resume v ruščini jedrnato pojasni osnovne Paternujeve teze, ki so tele: Gradnik se je literarnim zgodovinarjem pri določanju slogovne smeri izmikal, ker ga ni bilo moč postaviti v nobenega od sočasnih idejno-stilnih sistemov. Paternu dokazuje, da se Gradnikovo pesništvo giblje znotraj treh sistemov: no-voromantičnega, ekspresionističnega in tradicionalno klasičnega. Pri tem prevladuje prvi, kar pisec tudi prepričljivo utemelji, ko analizira pesnikovo disonantno razmerje do sveta ter njegovo motiviko in slog. Ekspresionistično idejno-slogov-no plast najde Paternu predvsem v Gradnikovi ljubezenski liriki, v njegovi razpetosti med sakralnim in bestialnim, v nihanju med svetom gole predmetnosti in čiste abstraktnosti. Tradicionalno plast pa najde Paternu tako v Gradnikovi oblikovni privrženosti rimi, kitici, tradicionalnim oblikam (tu vidi P. tudi vpliv Gradnikovega prevajalskega dela na njegovo ustvarjanje), kakor še posebej v vsebinskih krogih, ki pri Gradniku obsegajo poleg osebne tudi moralno, družbeno in nacionalno problematiko. Na koncu se dotakne tudi dvojnosti v Gradnikovem religioznem čustvovanju, ko niha med tradicionalno vernostjo in med panteističnim spiritua-lizmom. Poudari tudi Gradnikovo nacionalno prizadetost in socialni čut in tako da našemu briškemu rojaku novo, poudarjeno veljavo in samostojnejše mesto med Župančičem in Kosovelom. Jože Toporišič posveti skoraj 40 strani študiji o življenju in delu jezikoslovca 19. stoletja: očeta Stanislava Škrabca. Kratek povzetek v slovenščini in angleščini na začetku ter resume v ruščini na koncu olajšata razumevanje te sicer strogo jezikoslovne, a prijetno beroče se razprave. Pieteta, s katero mladi znanstvenik pristopa k delu tega očeta slovenskega jezikoslovja, ki je umrl pred več kot 50 leti, zraven pa izredna preglednost snovi, pa tudi lahkotnost pripovedi bosta verjetno pridobili Toporišiču simpatije tistih, ki so mu doslej očitali »preučeno, nepregledno« pisanje. Razprava je gotovo plod dolgotrajnega dela, saj že temeljita bibliografija na kon-cu predstavlja vrednost zase. Že sama tematska razvrstitev Škrabčevih dognanj na vrsto področij je zahtevala ne samo mnogo dela, ampak tudi ljubezni. Podrobna kritična ocena Skrabčevih dognanj in soočenje s stanjem v današnji zna-n°sti pa kažeta veliko strokovno znanje. Za nas bo posebno zanimiv življenjepis o. Skrabca. Med letoma 1864-66 ga najdemo kot bogoslovca v Gorici, v samo-stanu na Kostanjevici. Lela 1873 je profesor na goriški dvo-'azredni redovniški gimnaziji, kjer poleg klasičnih jezikov Poučuje tudi slovenščino (od ms do msni) (in hrvaščino) in na tem mestu ostane do 1915. ko se umakne v Ujubljano. Tudi prve objave je doživel Škrabec na Goriškem, hi sicer 1878 v goriški »Soči«. J oporišič ga imenuje največjega slovenskega jczikoslovca-s ovenista prejšnjega stoletja, katerega večino dognanj je po-trdil današnji jezikoslovni strukturalizem. Predvsem je afirmiral o. Škrabec takratno filološko znanost proti takratnemu ilološkemu ljubiteljstvu. Zanimiv je tudi prvi del razprave Ericha Prunča z uni-yerze v Gradcu o zgodovini predavanj iz slavistike na graški univerzi. Začetke najde že 1780, ko se na graškem liceju zanirnajo za vpeljavo slovenskih predavanj. 1811 je razpisana prva stolica slovenskega jezika, zasede jo J. N. Primic, j® nj'm pa po nekajletni prekinitvi zaradi Primičeve bolezni mornan Kvas. Redna stolica z ordinarijem poslane 1836, Zi*seda jo Kvas vse do upokojitve. Medtem pa so potekala predavanja v slovenščini tudi na drugih fakultetah : medicinski, te°loški, juridični. Zanimiva razprava se bo nadaljevala. Vilko Novak komentira fotokopijo pisma Prekmurca •milina iz časa. ko je ta prevajal Lutrov Mali katekizem I. 15, ki je prvo tiskano delo v prekmurščini. Omenjeno pi-Sm° je avtor odkril v neki berlinski knjižnici. J ura j Martinovič iz Sarajeva obravnava Levstikovega Martina Krpana z novega vidika, kot parodijo. Razprava v živahnem jeziku je napisana v srbohrvaščini in je pisana z erudicijo. Potem ko navaja različna tolmačenja Krpana od Stritarja do Slodnjaka ter jih tudi prizna, osvetli to naše klasično delo z novega oz. delno novega vidika : v njej vidi močne, včasih kar prevladujoče elemente parodije. Za izhodišče mu služi pesnitev v narodno-junaškem duhu, ki jo je na motiv Pegama in Lamnergarja napisal L. sodobnik Cegnar. Ta naj bi bila dala Levstiku povod, da je prešel od svoje literarne teorije k praksi. Tako Krpan ni več brezprimcrni junak klasičnega ali romantičnega epa, marveč dobi karakteristike karikature. Konj, simbol junakove moči v epu —postane smešna kobilica. Orožje, ki naj bi presegalo vse običajno orožje navadnih vojakov, postane pri Krpanu — neroden lesen kij. Nagrada junaku — lepa princeska — se izrodi v Krpanovo robato zavrnitev cesarjeve hčere. Skratka, avtor razprave vidi v Krpanu satirično opozicijo proti literarni koncepciji, katere predstavnik je bil Cegnar. V Krpanu vidi slovensko varianto Don Kihota, v kateri je junak Sančo, ki pa je hkrati prostodušen in moder. Dolg povzetek na koncu je napisan v nemščini in se vzdrži nekaterih drznejših sodb in primerjav, postavljenih v razpravi. Tudi v drugem delu revije, med ocenami in zapiski, najdemo nekaj strani, vrednih posebne omembe. To je najprej Frana Petreta z univerze v Zagrebu pregledno poročilo, s kritično oceno na koncu. Govori o Bruna Meriggija Zgodovini jugoslovanske književnosti. Knjiga je izšla pred kratkim v ediciji Tliesaurus litterarum v seriji Zgodovina svetovne književnosti. Petre pogreša v isti ediciji antologijo slovenske proze, poezije in dramatike. (Spominjam se, kako je prof. Jev-nikar prosil na vse strani, da bi pripravil drobno antologijo za padovansko univerzo, pa ni našel pripravljenih tal, tako da pogosto mora prevajati sam). V glavnem so Petretove besede nadvse pohvalne, vendar pa ima nekaj kritičnih pripomb : da se je avtor preveč naslanjal na našo starejšo lit. zg. in njene metode; da je avtorje preveč utemeljeval z družbenimi razmerami ter tako slovenska književnost ni zaživela kot nianifestaeija uveljavljanja duhovne moči slovenskega človeka. Književna dela je vključil v splošne tokove evropske književnosti, niso pa zaživela kot izraz slovenske duše. Posebno ozko razlago zasledi Petre pri Prešernovi liriki. Od Cankarja in posebno od ekspresionizma dalje je razvoj naše književnosti podan le v letečem pregledu, v tem pa vidi Petre največjo Pomanjkljivost Meriggijevega dela, ki mu sicer prizna veliko posredovalno vlogo. Franc Jakopin, Janez Rotar in Prunč ocenjujejo tuje znanstvene publikacije s področja slavistike, Peter Kersche podaja bibliografijo Gregorčičevih prevodov v nemščino. Oton Ber-kopec pa obravnava delo Ivana Cankarja v čeških prevodih in v češki publicistiki. Janez Rotar poroča o zborniku s srednjeevropskega simpozija o ekspresionizmu, ki je bil lani v Zagrebu. Pri tem pogreša udeležbo slovenskih slavistov, ki niso prispevali prav nič, razen zagrebškega profesorja, Sloven °a» namreč Petreta, pa še do tega ima Rotar pridržke. BENO ZARNIK DONKIHOTSKA ZGODBA (Nadaljevanje in konec) ... Krstu Evrope je botroval božanski prešuštnik Zeus v podobi tka. Vsekakor krst pod izjemnimi pogoji ljubezni in talenta oplojevanje. Zeusovo božanstvo se je kajpak umaknilo iz errteljske kvadrature, prakticistični simboli krsta pa so Evropi bržčas na vek ostali. In ta božanska krščenka je postala zibelka svojevrstne civilizacije. Šla je skoz histerični fevdalizem, da so ostali mrtvi, tihi monumenti krščanske arhitekture. Potlej je šla mimo pariške giljotine in skoz Hitlerjeva koncentracijska taborišča, da si je omislila kult osebne svoboščine. Živela je z Blu-mom in z Benešem, s Chamberlainom in z Daladierjem, da je nato delila posteljo in mizo z Mussolinijem, s Hitlerjem in z drugimi, pritlikavimi avtokrati. Medtem se je shizofrensko razcepila na Zapadno in Vzhodno. Železna zavesa, berlinski zid. Varšavski pakt in NATO. 'Zapad' je mnogim ljudem Vzhoda postal sinonim za svobodo osebnosti. In 'Vzhod’ je Zapadu postal simbol za teror politične indoktrinacije in fizične inkvizicije. Belo in črno. Absolutno in relativno. Vse in nič. Današnji človek, pa naj živi na Zapadu ali na Vzhodu, neprestano tiplje za novimi vzori. V tem so si ljudje edini. Vzori pa se razlikujejo. Demokracija. La democratie, die Demokratie — ista beseda. Ali vendar, kako različno zveni. V besedah Francoza zveni kot šanson. Nemec jo obravnava kot zgleden odličnjak šolsko nalogo. In Anglež drži demokracijo med zobmi kot pipo tobaka. Italijan jo pojmuje kot opozicijo s pravico do večnega štrajka. Kaj je navsezadnje res demokracija? Je to pot v bodočnost ali je to pravica v sedanjosti? Je to povelje generacij, ki so dale kri bivši vojni, ali je to klic in krik prihajajočih generacij? Evropejska demokracija ima tradicijo. V bistvu jo opredeljuje načelni, formalno sankcionirani pluralizem, tako kot se je razvijal spontano, brez drugega pritiska razen pritiska nekih ožjih interesov, lastnih in skupnih sprva neopredeljivim grupacijam ljudi, in te so se na osnovi obstoječih političnih svoboščin formalno povezovali v politične stranke. Parlamentarna demokracija zapadne Evrope, ki se je na tem načetu lahko razvijala, pa vendarle nima povsod enakega razvoja in ne povsod istomiselnega učinka. Država velike nacije z izredno utrjenim nacionalnim čutom, zraslim na podlagi izredne nacionalne tradicije do stopnje poudarjenega nacionalizma — primer predvojna Francija — je oblikovala svoje izredno številne politične stranke prek interesnih skupin, skupinski interesi so postajali politični programi• Poleg nekaj večjih so nastajale tako tudi neštevilne majhne politične stranke, vsaka s svojim ozkim interesnim programom Vprašanja malih viničarjev, interesi srednje inteligence, pro- blemi majhnih trgovcev na drobno — v okviru velike nacionalne države s pomenom varnosti so vsi drugi, splošnejši problemi potekali nekje mimo, v ospredju so stala vprašanja najožjih skupinskih interesov in demokracija države je bila v Prvi vrsti torišče za izbojevanje določene politične prednosti lastnemu skupinskemu političnemu programu. Demokracija formalnih političnih skupin je ves čas delovala povsem sredo-bežno brez sleherne polarizacije. Tam nekje povsem izven trdne francoske demokracije so sicer odzvanjala neka splošna, Melika in svet že pomalem pretresujoča gibanja, a za ljudi, prevzetimi z uzakonjenimi ozkimi interesi so vsa splošna dogajanja ostajala neznatni utrinki, daleč proč od programske vsakdanjosti. Dežela se je ves čas drobila na temelju demokracije interesnih skupin in evropska dogajanja je niso polarizirala IHitler je imel zato lahko delo, deželo je bilo treba le zasesti, Politično sploh ni bila pripravljena na svojo veliko preskušnjo). Demokracija nekih drugih tradicionalnih držav je šla nekoliko drugačno pot. Demokracija je bila baza predvsem za polarizacijo mnenj in za polarizacijo so bili potrebni predvsem ncinkt velikih gibanj, ki so bila na pomolu ali ki bi utegnila Pretiti demokraciji. Če že ne bi iskali primera v predvojni kolonialistični Angliji, kjer je pretežni nacionalizem bil usmer len v očuvanje dominantne vloge v svetovnem kolonialnem bazenu in tudi v Evropi, potem bi izrazit primer našli v prilikah Povojne zapadne Nemčije. Iskala je svojo pot demokracije v obdobju, ko se je od vzhoda sem v Evropo zabil čep socialistič-bih totalitarnih držav in ko so vse evropske države, tiste pora-*ene in one 'zmagovalke' bile prisiljene, da z novo situacijo zpostavljo določen odnos. Takšen ali drugačen, a mimo situa-che se ni dalo z golim ignoriranjem. Za Zapadno Nemčijo celo Podčrtana situacija spričo obstajanja DDR. Iz politične men-o-htete zapadnoevropskih volilcev se je ozki osebni volilni inte-es bolj ali manj umikal pred nekim splošnejšim imperativnim .enomenom. Obdobje hladne vojne med Vzhodom in Zahodom J® Polariziralo mnenja demokratične sredine in razvoj je šel Po tem nujno pot oblikovanja dveh generalnih, političnih strank, ladajoče stranke in opozicije. Za in proti. Za tak ali drugačen unos do problemov hladne vojne — vprašanja, ki polarizira, J® iosno zastavljeno in volilci so bili potegnjeni v cel vrtinec Problemov, na katere so morali na nek način dajati svoje odgovore. V os problemov, ki je polarizirala povojno Nemčijo, so e Povezovali tudi ne povsem postranski aduti: vojaški poraz totalni vojni, ostanki razvalin nacizma — demokracija je od vsega početka sem, se pravi odtlej, ko so se razkadili dimi smodnika iznad ruševin in ko so nehale škripati vislice pod težo nurnberških obsojencev šla po poti polarizacije in zato ni slučaj, da sta glavna soigravca demokracije dve politični stranki, CDU/CSU in SDP. Demokracija na osnovi polarizacije in ona na podlagi političnega programiranja nepolariziranih interesnih skupin se v učinku in v mentaliteti razlikujeta, zdi pa se, da prva njena oblika bolj ustreza potrebam družbenega urejevanja. Tudi na poprišču notorično partikularističnih koncepcij oblikovanja demokracije, v Franciji so se menda te koncepcije za nekaj časa preživele. Že med vojno se je nazadnje zasebniška platforma preoblikovala na vprašanju odnosa, ki ga je bilo treba zavzeti do nacistične okupacije. Precej pod vplivom De Gaulla. Degolizem. Ta je porinil Francijo v povsem določeno polariziranje in potlej se tudi po vojni za Francijo niso več povrnili dnevi politikantskega zasebništva. Vprašanje odnosa do NATO, vprašanja takšnega ali drugačnega evropskega skupnega tržišča — to so postala vprašanja, ki so uzakonila povojni obstoj degolizma kot edine platforme, ki je družbo postavljala sploh v kakšno okvirje splošne polarizacije. Pod čistimi pogoji zaseb-niške demokracije interesnih skupin bi bila Francija po vojni gotovo izdihnila svojo dušo v naročje nemškega ekonomskega čudeža, bila bi pa zato zgledna baza za ameriška vojaška oporišča. Bržčas postaja torej pravilo, da se pravzaprav demokracija vseh vidnejših večjih držav, v katerih je demokracija prerasla v sistem, ki stabilizira obstoječe družbene odnose, giblje v okviru dvostrankarskega sistema. Civilizirano družbo stabilizirajo predvsem procesi, ki jo polarizirajo (več-manj z dvostrankarskim izidom). Družbe s programiranjem nevezanih interesnih skupin so se pokazale za nestabilne. (Jugoslovanska družba samoupravljavcev bi se naj menda razvijala v smeri nevezanih, neformalnih interesnih skupin.) Demokracija je nedeljiva. Družbe ne more zajeti samo delno po nekih slojih, niti ne more vključevati določenih mnenj, druga pa izključevati. Tako na primer prav nič ne kazi dvostrankarske polarizacije obstoj neke tretje (ali še četrte) majhne politične stranke (sodobna nemška demokracija je z volitvami 1969 vzoren primer: FDP je količinsko nepomembna, a je prek mehanizma koalicije s SDP vključena v vodstveno garnituro)■ Ta formalna čistost demokracije demantira tiste oblike druž- benega sistema, kjer služijo demokratične institucije kot pot zn izmanevriranje nekih večinskih trenutnih odločitev, s pomočjo katerih se potem zatre manjšinske skupine ali mnenja, seveda vselej ob sklicevanju na »voljo večine«. Takšna manevriranja so povsem totalitaristični prijemi in zgodovina slehernega totalitarističnega gibanja ima tovrsten začetek. (Tudi današnjo Grško je težko šteti med demokratične države.) Nedeljivost demokracije ima v današnjem svetu še eu preskusni kamen. Zdi se, da je ob tem kamnu mnogo spotikljajev. Evropa, ki hoče v svojem zapadnem sektorju biti vzor demokracije in njena tradicija, doživlja danes svojevrstno krizo ve-sti in ekonomske konjunkture, vzpona in razvoja tehnologije Proizvodnje in družbene potrošnje. Pod vzorno formo demokra-hčnih institucij zapadnih dežel se gibljejo neformalni tokovi, °t> katerih se evropska družba zdaj lomi, potem navidez objavlja. So neka gibanja, ki jim je vredno pogledati v globino, pogledati, kako tam bije srce zapadnoevropske demokracije, demokracije, ki je lahko samo nedeljiva. Najprej nemški ekonomski čudež, potem ekonomska kon-lunktura nekih osrednjih evropskih dežela in stabilen red v nekih skandinavskih demokracijah. V pogojih neizenače-nfga razvoja je Evropo zajel val izredne fluktuacije delovne sile. V srednjo in severno Evropo je pritisnil val iz dežel, katerih azvoj je ostal iz teh ali onih pogojev pod ravnijo srednje-j severnoevropejshega. Evropski jug in jugovzhod je navalil a zapadno Nemčijo in Švico, na Švedsko, na Francijo in Ho-o-ndijo in Luksemburg. Povpraševanje in ponudba po delu, 'Podajalec in delojemalec. Južni Italijani, Jugoslovani in Španci, ^rki in Turki — lepa druščina na evropski borzi dela. Vse ®e je spočelo brez meddržavnih posredovanj, ta so eventualno brišla pozneje, celo mnogo pozneje ali sploh še niso nastala. /rialu je to izrazito gibanje delovne sile porodilo v državah-elodajalkah birokratske mehanizme, nastali so formularji in Provizorična dovoljenja za bivanje in posebna policija za tujce remdenpolizei. In nazadnje se je iz vsega izcimil kot čisto-Pjni produkt tega skompliciranega mehanizma »delavec-gost«. Pstarbeiter«. oh' ®vropa /® trenutno — mimogrede povedano — nedaleč od časnih deklaracij o notranjem združevanju. Ekonomski po D zbliževanja evropskih nekih držav so tu. Potlej bi kajpak „ .0 na vrsto tudi poskušanje preraščanja klasičnih okvirov tonalnih držav — to najbrž še dolgo v Evropi ne bo šlo. Vsekakor si ni moč predstavljati zbliževanja brez ukinjanja ozkih nacionalističnih koncepcij držav in družb , katere naj se združujejo. Sedaj pa se je v Evropi pojavil gastarbeiter. In naj je to formalnim demokratičnim institucijam ljubo ali ne, gastarbei-terju nakljub so se začele krepiti ali sproti ustvarjati neke domorodne nacionalistične sile, ki težijo k čiščenju domovine od tujcev, k nacionalni uniformiranosti in se vnemajo za večni obstoj svoje nacionalne države. Ne povsod. Švedska je izjema. Ena izmed. Pač pa neke druge dežele. V Miinchenu se pojavljajo pismeni pozivi, naj se deželo 'očisti’ tujih delavcev — nekako v istem času, ko je pogorelo židovsko zavetišče in je zgorelo več ljudi. V Švici je nacionalist gospod Schwarzenbach napovedal vojno preplav-Ijanju dežele s tujci — prizadeva si ustvariti nacionalno gibanje proti tujcem in prisiliti upravne institucije države, da s kompetentnimi ukrepi tujce odpravijo iz države. Takoime-novana »iniciativa Schwarzenbach«. Znamenita in polna neke zapoznele družbene dramatike. Demokratske institucije dežele so gospodu Schvvarzenbachu obrnile hrbet, indutrijalska elita je s polemičnim tonom pomendrala tega gospoda in oglasili so se politično zainteresirani krogi ter naperili zoper gospoda svojo ostro sodbo. Moralno je iniciativa trenutno propadla — a iniciativa ni ostala brez splošnega pomena. Podjetja v svojem konjunkturnem vzponu namreč kar naprej nujno importirajo tujo delovno silo. Proizvodnja lahko predvsem zategadelj neumorno narašča in industrijalci postajajo progresivni ljudje, ker razvijajo ekonomsko bazo dežele in to celo na temeljih zbliževanja Evrope. Brez njihove proizva-jalske zainteresiranosti bi južna in jugovzhodna Evropa ter njena obrobja hrzala kaj čudno sliko klasične ekonomske krize z armado brezposelnih. A v tej konjunkturi se spreminja celotna družbena struktura dežele. Medtem ko zainteresirani elitniki občutijo to spremembo zgolj kot konjunkturo proizvodnje in srednji sloji kot dvig splošnega življenjskega standarda, občutijo majhni občani gast-arbeiterja kot tujo fizično prisotnost z ne povsem opredeljivim učinkom. So tujci samo fizična množična pomoč, ki je itak podrejena in dela ko kupljena brigada? Ali utegnejo postati tujci kot poceni delovna sila množična konkurenca za delovna mesta? Mali občan niha zdaj med občutkom neke nacionalne večvrednosti in se tedaj čuti poklicanega, skrbeti za čim izdat- nejše izkoriščanje tujčeve delovne sile, potem se čuti spet ogroženega in v njem se porajajo elementi nacionalistične zavesti v preciznejši obliki kot kdajkoli poprej. Mali občan ima šanse, da postane šovinist, in nazadnje si ne more kaj — v tujcu odkrije, da je premajhen ali prevelik, da glasno govori in da rad prepeva, da ne zamudi nobene prilike delati otroke, da ima umazano srajco in da govori s svojimi svoj jezik. Mali občan si ustvarja pomalem biološke razloge, da tujca sovraži. Iniciativa gospoda Schwarzenbacha dobiva tedaj nevede in nehote nebrcj majhnih rok in nog in celo fiziognomijo sle po nasilnih deportacijah. Proč s tujci! Nekoč so se v neki deželi Evrope na tak način začeli pogromi nad Židi. Tudi Zapadna Nemčija ima svoje Schwarzenbache. In Francija seveda tudi. Povsod so, kjer se nahaja »gast«-arbeiter, ta čudna trdoživka Evrope, polna nekih sončnih krajev in Pesmi in tihe človeške otožnosti; trdoživka, katere ne ugonobi niti hladen računarski dih evropejske konjunkture niti neugodni življenjski in delovni pogoji brezpravnega dninarja. In Evropa je vzorna družina demokratičnih narodov in krščanskih katedral. Krščena je bila s penisom božanskega Zevsa. 5. Evropejstvo je velika zamisel s smotrom večje vzajemne varnosti. Je zamisel vsaj takšnega, če ne večjega obsega kot nekdanje panslovanstvo in pangermanstvo in druga panstva. Nobeno teh panstev ni prišlo kaj dlje od velike iluzije. Osnova evropejstva je ’evropejska’ družba honjunkturnih držav. Ta družba se zlasti v obdobju konjunkture močno razslojuje in evropejstvo se drobi na različne plasti z različnimi smotri in cilji. Osnovni smoter slehernika je vsekakor zaslužek in med stoji, takšnimi kot so, se razvija nenehna tekma za delitev denarja. Reke denarja sem in drobtine tja. Akumulacija in investicije in drobiž potrošnikom in davki državi in... Ysak Evropejec je navsezadnje zasebnik in najprej potrošnik; [n želja, imeti čim več denarja, je najbolj čislana in razumljiva človeška lastnost. Izključno merilo za vrednost človeka v evropejski družbi je tudi, koliko ima denarja. Tekma za denarjem je mobilizirala vso človekovo iznajdljivost in prefriganost, v tej tekmi se je človek otresel vseh predsodkov in edina stoodstotna kaznivost je, ne plačati državi davka, goljufije na drobno pa se lahko dobro obnesejo. Nastajajo razlike v premoženju in v zaslužku, razlike velikanskih dimenzij. Razmerje leži nekako ena proti petdeset: eden najnižjih letnih zaslužkov bi bil 12.000 in eden najvišjih 600.000. To razmerje bi lahko izrazili tudi drugače: najnižji dohodek šele v štirih letih skupaj nanese toliko kot znaša en mesečni višji dohodek. Iznad navedenega razmerja lebdi 'evropska' elita. Tisti del družbe, katere »vrednost« se ne odmerja več z višino zaslužka. Zaslužek je lahko nekaj povsem nepomembnega spričo cene deleža v industriji, v delnicah, v vrednostnih papirjih in spričo vpliva v družbeni hierarhiji. Mills je temeljito obdelal elito oblasti ameriške družbe in v prenešenem smislu je temu identična tudi elita na evropejskih tleh. A Millsova konvencionalna elita oblasti je tako v Ameriki kot v Evropi dobila priveske. Imovito elito so popestrili ljudje, ki ničesar ne organizirajo, ničesar ne proizvajajo, a imajo močan vpliv na določene ljudi. Na površje je te ljudi vrgla deloma določena njihova poklicna sposobnost, deloma poklicna demagogija njihovih menagerjev in zelo povprečna domiselnost publike. Tu in tam se namreč iz gomile junakov showa, iz trume popevkarjev in filmskih zvezdoličnikov ali televizijskih in opernih horifej dvigne naenkrat posamezno bitje visoko nad vse druge, njegova popularnost narašča vzporedno z rastjo njegovega izkupička, bitje postaja idol publike. Publika rine množično na idolove javne ekshibicije in pada pod njihov vpliv. Vpliv ni politično ali religiozno niti sicer kako definirano usmerjen. A je izreden, ker je množičen in tempiran psihološko na splošno emotivne površne učinke, ki so tembolj sociološki, čimbolj so uglašeni na povprečje in čimmanj na individualno globino in ostrino. In uglaševanje družbene sredine na nek kar se da splošen, plitek pseudoemotiven nivo je dobrodošlo sredstvo vsakršni obliki oblasti. V skrajnosti postane lahko iz vsega nadomestilo za grobo, a premočrtno politično indoktriniranje. Oblast ima v idolih publike vsaj tolikšnega če ne večjega zaveznika kot v nogometnih tekmah ali bokserskih ringih. Idoli občinstva so sodobni privesek elite oblasti, ker so ji koristni. Občinstvo vodijo v nek svet poenostavljenega doživljanja. Mimo dnevnih težav in ostrin socialnega okolja dodajajo življenju nek pol-svet atavistične akustike in gibanja, dostopen vsakomur in dojemljiv na isti način. Ljudje začno sčasoma nehote misliti in delati v ritmu tega polsveta, hi vse bolj obvlada in obarva posameznikove odnose do vsakodnevne grobe realnosti — plejada idolov občinstva opravlja brez načrtovanja za poklicne politike in nosilce oblasti nadvse koristno delo. Občinstvo »in-doktrinirajo« z dodatnim vizuelno-ahustičnim svetom, realna družbena plat sveta ostaja nekje ob strani, z njo naj se pečajo poklicni politiki. Nič čudno, da srečujemo ljubljence občinstva na sprejemih pri kakšnem evropejskem predsedniku vlade, in nič čudnega — junaki občinstva stanujejo v starih romantičnih graščinah, istovetijo se za kulturni pulz svoje dobe, kričijo v mikrofone in duhovičijo v intervjujih, če znajo. Elita formalne in neformalne evropejske oblasti je nad družbo strnjen faktor. Teritorialno-politično je sicer deljena kot se to spodobi konvencionalni evropski deljenosti na države, ali neformalno je ona edina struktura, ki je že zdavnaj prerasla državne in nacionalne meje znotraj Evrope. Elita dejansko razume, kaj pomeni »Združena Evropa«. Pomeni avtoriteto obstoječih družbenih struktur. Mlade generacije na evropejskih tleh pa z nečim niso zadovoljne. Pri vsej stabilnosti vzornih demokratičnih ustanov družbe se vztrajno pojavljajo na cestah in na shodih političnih strank, v šoli in v cerkvah in javno protestirajo. Lahko bi rekli: generacija protestantov. Mladi duhovniki nastopajo proti nekim ostarelim formam cerkve. 'Mladi socialisti’ nastopajo Proti nekim ostarelim koncepcijam v nemški SDP. Univerzitetna mladina evropskih dežel spontano nastopa proti nekim ostarelim formam univerzitetnega življenja in pouka. Evropo je zajel val protestantizma v vseh političnih in religioznih in kul-larniških smereh. Vsem protestom je skupen moto: proti obstoječi avtoritativnisti. V nekih nemških mestih se pojavljajo določene ekstremne antiavtoritativne smeri: podreti je treba vse, kar je ali kar dtegne nekoč biti avtoriteta (učitelj, oblast, družbene institucije z nalogo administrativne oblasti itd.) človek lahko postane svobodno bitje samo tedaj, če se od vsega početka razvija povsem izven slehernega avtoritativnega prijema. Na tej podlagi nastajajo eksperimentalni otroški vrtci, ki ukinjajo povsem potem avtoritete učitelja in vzgoje, na isti osnovi se osvobaja seksualno življenje avtoritativnih predsodkov družbe in reli-9lje, oblikujejo se poskusne 'družine' skupnega seksa — in resnično ni več avtoritete, ki bi utegnila val tovrstne antiavtori-£ativnosti zaustaviti. Zanimivo in hkrati resnično,- nekatera gornjih autiavto-ritativnih gibanj se identificirajo s socializmom. Resnično in hkrati povsem nezanimivo: Evropa, ki je pred pičlimi desetletji klečeplazila pred totalitarnimi avtoritetami Zahoda in Vzhoda, stregla njihovim kultom, bila njihova hrana in hkrati njihovo strelivo, ta ista Evropa danes ne prenese nobene avtoritete več. Še malo, pa bo nepotrebna avtoriteta žlica in se bo jedlo z golimi rokami; osovražena avtoriteta bodo copati in hodilo se bo bosonog. In osovražena avtoriteta bodo hlače. Po evropskih ulicah se bodo sprehajale postave z golimi zadnjicami. Djilas je napisal Nepopolno družbo za bravca današnjih dni in prav gotovo tudi za historike. Za vse meditacije v tejle donkihotski zgodbi seveda v nobenem pogledu ni odgovoren. Pač pa se postavlja vprašanje, koliko je v sodobnikih čuta odgovornosti pred Djilasom. Pred njegovo potjo, ki jo je hodil ves čas, tako prek asfalta kot prek trnja s korakom preprostega človeka in preciznega misleca. Pred njegovo mislijo, ki ga je naredila za izobčenca in mučenega človeka — Djilas je zrcalo obdobja. Zgodovina bo razsodila, komu čast in komu ostane pečat nespametnega nasilnega ravnanja. Deset let pogubljenja v političnem revanšizmu ... dvajset mesecev jetnišnične samice ... strahota psihološkega ubijanja, a človek ne more umreti ... Izmed vrstic Nepopolne družbe diha tudi krvoločnost dobe — človek nemo strmi in se sprašuje: čemu ni nikjer pravičnega Razsodnika med dobrim in zlom? Med apokalipso politične indoktrinacije in svobodo osebne izpovedi? Med častjo in bednostjo? Čemu — za vraga — ni vsaj neke Komisije za raziskovanje justičnega terorja nad političnimi jetniki Evrope? O Evropa, ti našopirjena Zeusovska priležnica! ★ Na koncu je Cervantes velel Donkihotu, napisati oporoko, obračunati z zmotami svoje viteške preteklosti, nato pa ga /e položil v posteljo in mu velel umreti. Donkihot je tedaj vstal. Cervantes je otrpnil od začudenja. Videti je še, kako je sloka izmučena Kihotova postava zrasla nekam v višave. Potem se je Cervantes zgrudil in umrl. Ni mogel doumeti, da bo njegov Donkihot večno obvisel v človekovem Času in Prostoru. ODGOVORNEMU UREDNIKU »PRIMORSKEGA DNEVNIKA« ZA KLOBUK! Da bi ugovarjal Alojzu Rebuli, ki je rekel, da je bil Stanko Majcen pomemben pisatelj, katerega so po vojni v Sloveniji uradno bojkotirali (saj je bil katoličan in nekoč podban!), je ing. Stanko Renko skušal dokazati, da Stanko Majcen ni bil pomemben pisatelj. Kakor je pri »Primorskem dnevniku« že norma, je spet hotel opravičiti vse, kar se v Sloveniji zgodi, pa naj bo to še tako nekulturno, nazadnjaško ali stalinistično. (Tako je nekoč napadal knjigo Edvarda Kocbeka »Strah in pogum*, ker je takratna stalinistična Ljubljana tako odločila!). No, ing. Stanko Renko v svoji repliki Rebuli 21.2.71 kliče na po | moč dr. Marjo Boršnikovo: »...zato je prav, da se ugotovi, da se niti ona ne strinja s Slodnjakom.« Vendar se, pa če je ing. Renku prav ali ne, Marja Boršnikova glede zapostavljanja Stanka Majcna strinja z Rebulo in to svojo sodbo tako jasno pove, da ne bo mogel iz nje noben inženir nič izvleči za obrambne poteze današnje slovenske uradne nekulturnosti. Marja boršnik Majcen je bil izredno precizen, pošten in vesten človek in delavec. To vedo povedati prav vsi, ki so ga kakorkoli poznali, tudi njemu podrejeni uradniki na banovini. Ker je imel tudi temu primerno pristen in izbrušen stil, lahko tembolj obžalujemo, da je ostal od osvoboditve naprej naši javnosti čisto °dmaknjen. Ne bomo za to dolžili njega samega. Bil je pač preskromen, da bi se kjerkoli rinil v ospredje. Kriva pa je naša javnost, ki se ni niti najmanj brigala zanj. Redkokdo od naših kulturnikov je sploh vedel, da živi in kje živi. Za primer njegove hotene zadržanosti bi navedla, da se v desetih letih njegovega podbanovanja ni nikjer uprizorila nobena njegova drama, čeprav zavzema pri nas kot dramatik še danes eno prvih mest. Da niso dali Prešernu, Levstiku in še marsikomu pri nas za življenja dovolj priznanja, se v času nizkega nivoja naše povprečne, a odločilne inteligence nihče ne bo čudil. Da pa je pri današnji ravni naše inteligence, ki si domišlja, da ne zaostaja ne za Evropo niti za svetom, kaj takšnega mogoče, temu se samo tisti ne bo čudil, ki pozna strukturo našega naroda od znotraj. Ni slučaj, da sta v istem času umrla naša dva največja doslej živeča klasična ustvarjalca — umetnika besede — Stanko Majcen in Stane Sever. Ni samo krstno ime obema skupno, tudi dopolnjujeta se. V marsičem, ne le v načinu, kako je poniglavo »kulturno« povprečje odločalo o njuni usodi. Redkokdaj narod ima toliko talentov kot Slovenci, najbrž pa pred nami nobeden ne prednjači v sposobnosti uničevanja vsega plemenitega in nadpovprečnega, dokler to še telesno živi. Nekateri si danes prizadevajo, da bi iztrebili zadnjo senco humanizma. Ne zavedajo se, da je pravi humanizem večen, dokler je pač večen ustvarjalni človek. Samo stil se spreminja. (Jezik 'im slovstvo, leto 1970-71, st. 4) O NACIONALNI ZAVESTI NA SLOVENSKEM! Putnik je sestavil cirkularno pismo in z njim opozoril vodstva vseh šol na možnost prirejanja šolskih izletov v zamejstvo, med Slovence na Koroškem. Tržaškem in v Porabju. Turistično podjetje se je v cirkularnem pismu sklicevalo na sestavke v slovenskih listih in revijah, v katerih so narodnostno zavzeti Slovenci najrazličnejših poklicev opozarjali na to, kako važno je za mlade, do-raščajoče ljudi, da se seznanjajo z življenjem, težavami in uspehi naše narodnostne manjšine v Avstriji. Italiji in na Madžarskem. Od dne, ko so šolska vodstva pisma prejela — dobile so jih vse osemletke, srednje strokovne šole na področju občine Maribor pa tudi v širši okolici — je torej že minilo več tednov, prišel je april, čas, ko se je treba odločiti za šolski spomladanski izlet — in kaj mislite, dragi bralci, koliko šol se je odzvalo na akcijo? Saj ne boste verjeli! Iz ene osemletke se je učiteljica pozanimala, kako v lastni režiji prirediti izlet na Koroško, iz tehniške šole za elektrotehniško in strojno stroko pa se je en razrednik odločil, da bo svoj razred popeljal na Koroško To je vsel Vodstva šol ne le da niso prijavila svojih razredov za izlete za obisk Slovencev v zamejstvu, temveč se niso niti podrobneje zanimala za možnost priprav takih izletov. Da ne bo pomot: šole svojega nezanimanja niso pokazale samo pri Putnihu, temveč — kakor sem se prepričal — tudi pri Kompasu in Turist-agentu! Ugotavljamo, da je poučenost naše mladinne o delu in življenju zamejskih Slovencev porazno slaba. Toda kdo naj jo o tem pouči, če ne tudi učitelji, vzgojitelji, predavatelji in profesorji? Vemo tudi. da je tisto, kar vidijo mladi s svojimi očmi, pogosto več vredno od one-sa, kar jim kdo pripoveduje. In vendar kažejo razredniki in direktorji tako malo zanimanja za šolske izlete, med zamejske Slovence! Zakaj, zaboga? Morda pa se bo ta ali oni razrednik še odločil za izlet s svojimi dijaki na Koroško, Tržaško, Goriško ali v Porabje. Nemara se bodo odločili še zadnji hip (časa res de preostaja več dosti), omogočiti svojim dijakom seznanjanje s Slovenci v zamejstvu in tako vsaj delno zavrnili očitke, da vzgojitelji nič ne store, da bi naši mladi ljudje spoznali življenje, delo in uspehe Slovencev zunaj meja domovine. Se to-, ker se je za izlete v zamejstvo doslej javilo pri mariborskih potovalnih agencijah tako malo direktorjev in razrednikov, menim da je prav, če objavim vsaj ime tistega, ki se je vendar odločil popeljati svoje dijake na Koroško. To je profesor Alfonz Vreznik iz tehniške šole za elektrotehniško in strojno stroko. VEČER, 5.4.1971 VLADIMIR DEDIJER PISMO JEAN-PAULU SARTRU Objavljamo Dedijerovo pismo Sartru. Poslal ga je našemu uredništvu Dedijer osebno. Dragi Sartre! Kaj prinaša novega, nam Evropejcem, če sploh kaj prinaša, Nova Ameriška Levica? Vsa lepota ameriške Nove levice je v njeni spontanosti. Rodila se je ne zaradi tuje agitacije, ampak iz muk in bolečin lastne družbe. V Evropi jo pogosto istovetimo s študenti in Črnimi panterji. V resnici pa ima mnogo širšo podlago. To je prava Noetova barka z najrazličnejšimi uporniki. Tu se uresničuje Ibsenov sen o stalnem uporu (o katerem smo razprav-Ijaali poleti v Bergenu). Priča smo ne le izbruhu energije proti mogočnemu imperiju, temveč tudi naporu, da se človek osvobodi vsega, kar nenehno pritiska nanj: na socialnem, etičnem, estetskem polju Dogodki v Ameriki ponovno dokazujejo, da se nobena revolucija ne poraja na isti način kakor prejšnje. Ameriška realnost je drugačna, kakor si jo predstavlja evropska dogma. Nova levica ima svoje lastne oblike borbe, ki se stalno spreminjajo. Stalno izziva vsakogar in vse. Voditeljev v evropskem smislu sploh nima. Zaveda se nevarnosti manipulacije in tudi v tem je njena moč. Ameriški skrajneži nočejo ustvariti novega reda, ki bi lahko zagospodoval nad revolucijo, namesto da bi bil njen služabnik. Na potovanju v Brandels sem pred dnevi videl napisano z ogljem na lesenjači pri železnem postajališču v Porter Square: »NOBEN ČLOVEK NI DOVOLJ DOBER, DA BI BIL LAHKO GOSPODAR DRUGEMU ČLOVEKU-. Mi vsi dobro vemo, da spontanost še ne zadostuje. Revolucija postane stvarnost šele, ko se iz izbruha nezadovoljstva Porodi lastna ideologija in organizacija. Najvažnejši pojav, ki sem ga zadnje čase opazoval, je bil veliki miselni npor med ameriškimi skrajneži, da bi izoblikovali novo ideologijo. Nekaj najboljših možganov v Ameriki se intenzivno bavi s tem problemom. Ne smemo pa biti nestrpni. Nobeno radikalno gibanje na svetu še ni imelo pred seboj sovražnika, ki bi razpolagal s tako silno močjo nadzora in rušenja. Pričevanja na zadnjih procesih kažejo, da so zakonite sile skušale vriniti svoje agente v revolucionarne vrste. Jasno /e, da odprtost radikalnih skupin — in ta odprtost se mora zdeti nama, ki sva stara zarotnika proti Hitlerju že iz časov odporništva, prav naivna — olajšuje delo tajnih gentov. Toda v Wide-nerjevi knjižnici sem videl mladeniče s Stepnjakovo knjigo »Podtalna Rusija«, ki je bila učbenik revolucionarnega delovanja v dobi naših dedov. . Naj izrazimo, kot Evropejci, naše posebno spoštovanje do mternacionalizma Nove levice. Ti Amerikanci nasprotujejo Y0,r}l’ bi jo vodijo njihove zakonite sile proti Vietnamu, mnogo °b, kakor je francoska komunistična partija ali delavski razred rancije nasprotoval vojni v Indokini ali v Alžiru, bolj kakor Ip nasprotoval ruski delavski razred invaziji Češkoslovaške. “ ni ameriškim radikalcem uspelo spraviti celo predsednika ven iz Bele hiše? n ,?pazil sem seveda, da doživljajo tukajšnji radikalneži tre-uthe nemoči. V ničemer niso bolj Amerikanci kakor ravno v rad: ■ ^tro menjajo svoje razpoloženje. Nekateri preroki bi en videli v tem menjavanju razpoloženja dokaz, da gibanje b Propada. To pa ni res! Moč levice raste v prvi vrsti iz druž-entft in drugih nasprotstev njihove lastne družbe. Rooseveltu šč Uspje^° ublažiti socialne napetosti s koncesijami delu razla-so< nCCV Danes vlada ravno nasprotno vzdušje. Rasne krivice rev??.ra. ’ v najbogatejši državi na svetu smo priča absolutni medClh\ ne samo med temnopoltim prebivalstvom,temveč tudi t/ .petirn. V Ameriki narašča intelektualni proletariat, kakor zhodni Evropi. V Ameriki je na tisoče brezposelnih Dr. Phil.. , Mogoče se bo zakonita oblast kaj naučila iz te nedobič-da °SnČ b°btične taktike. Vendar pa kažejo mnogi znaki na to, s® bodo socialna nasprotstva v tej državi in sploh na svetu v Prihodnosti še povečala. am ^.\e^nam je organski odraz struktur in ideoloških prvin eriskega sistema. Nočem biti človešč prerok, toda pred seboj vidim nove Vietname, pa četudi z drugačno politično in vojaško strategijo. Celo tak mož,kakor je Robert S. McNamara, sedaj predsednik svetovne banke, napoveduje za prihodnost »širšo socialno in politično krizo, ki se vsako leto bolj poglablja in preti, da bo zaključila zadnja leta tega stoletja z nemirom in zmešnjavo« zaradi še večjega prepada med revnimi in bogatimi narodi, zaradi preobljudenosti, itd. Prihodnost sveta je odvisna v veliki meri od ameriške Nove levice. Nikjer na svetu niso socialna nasprotstva tako globoka in nikjer se ne nudi upornikom ugodnejša prilika, da pokažejo trdnost svojega prepričanja, kakor ravno tu. Zategadelj je Amerika največja država na svetu. (Prevedel S. S.) ZALETAVI IGOR V »Novem listu« 13. maja t.l. Igor pravi o »Mostu«, da je »izmed slovenskih revij še najbolj prost in svoboden glas«. Preprost bralec se sprašuje, s čim si je »Most« zaslužil tako pohvalo? S svojim »krščanskim konceptom«? Kolikor vemo »krščanski koncept« sam na sebi še ne zadošča za legitimacijo o prostosti. Hudobni jeziki menijo, da je tisti stavek rodilo Igorjevo medeno dobrikanje. Mi bi seveda v njem rajši videli samo zaletavost, žal pa nam je vseeno, da nismo tudi pri »Zalivu« krščanski, kajti tako bi morebiti tudi »Zaliv« bil ob kaki dobri priložnosti »najbolj prost in svoboden glas«. B 1 F E’ J O Ž K O T R S T - Ul. Ghega 3 Točimo domači tokajec in postrežemo z domačo kuhinjo POHIŠTVO R E N A R Proseška ulica, 6 OPČINE (TRST) Telefon 211-831 NAJVEČJA zaloga tapetnega papirja pANJEK TATJANA TRST ' Ul- Mazzini 7, tel. 37-636 GOSTILNA O S T R O U Š KA TRST Ulica S. Nicolo 1 Telefon 37-918 URARNA . ZLATARNA A. MALALAN 34016 OPČINE ProseSka ulica 18 - Tel. 211-465 ifinTI precizna šestila VISI A naočniki, fotografski V IU 1II in filmski aparati TRST Ul. Carducci 15 Telefon 29-656 BUFFET Tomažič trst Via Cassa di Risparmio 3 Telefon 35-301 Kraniske klobase in kraški teran d°bii pri TOMAŽIČU vsak dan Obiskujte predstave Slovenskega gledališča v Trstu K E R Ž E' VSE ZA DOM HLADILNIKI ELEKTRIČNI PREDMETI - HIŠNI PREDMETI PRALNI STROJ! IMPEKPORT UVOZ - IZVOZ - ZASTOPSTVA TRST - Via Cicerone 8 Tel 38-136 - 37-725 TRST POSREDUJE PO TRŽAŠKEM Piazza S. Giovanni 1, tel. 35-019 IN GORIŠKEM SPORAZUMU čdričimpci D. D. Export - Import - Zastopstva TRST ul. Geppa 9, tel. 38-770,29-135 Telex 46131 ADRIAIMPEK Pooblaščena tvrdka za prodajo i Jugoslaviji originalnih rezervnih delov in vozil OM, Fiat, RIV TRGOVINA S TEKSTILOM IN OBLAČILI UDOVIČ STOJAN TRST Piazza Ponterosso, 5 Tel. 29-'86 BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE e. f» a TRŽAŠKA KREDITNA BANKA GLAVNICA LIR 600.000.000 VPLAČANIH LIR 300.000.000 T R S T - ULICA FABIO FILZI ST. 10 TEKOČI RAČUNI - HRANILNE VLOGE KROŽNI ČEKI - VARNOSTNE SKRINJICE NEPREKINJENA BLAGAJNA MENJALNICA TUJE VALUTE