574
JANEZ STREHOVEC, PEKEL IN PESEM O MENI
Pesniški prvenec Janeza Strehovca obsega najprej dva daljša cikla Pekel in Pesem o meni, nato še sedem De-cembrsko-januarskih pesmi in ponovno
cikel Lepota in smrt. Težišče zbirke je na prvih dveh ciklih, sestavljalcih naslova zbirke.
Cikel Pekel, razdeljen na pet delov, se začenja z izrazito zvočnoritmičnimi elementi, z rimo in drugimi glasovnimi figurami, ne da bi za orkestracijo glasov prodrla pomenska, sporočilna plast cikla. Šele na sredi prvega dela ustavi zvočno igro besed prvi določnejši stavek, določevalec lirskega subjekta: jezno znotraj jaza sem v vrtenje vklenjen. / Nisem sam v sebi: brate imam in sestre. / Pa še kup bratrancev, sestričen in mater nosim. / Z njimi se prepiram, skupaj po svetu blodim (str. 10). Ta popolnoma določni vložek brez smiselne povezave s kompozicijsko igro drugih vrstic, besed z zvočno ritmično funkcijo odpira polarnost celotnega cikla. Na eni strani prevladuje izrazno, esteticistično prizadevanje, ne da bi mogli prepoznati v metaforičnih kopičenjih položaj subjekta: zdi se, da ostaja igra jezika edini avtorjev namen. Drugi pol pomeni doživljanje samega lirskega subjekta: igra besednih in zvočnih figur postane doživljajska, skoraj filozofsko refleksivna. Osrednji problem cikla postaja problem človekove vesti in zavesti, volje srca in razuma v medsebojnih spopadih. Avtor motiv spreminja iz čistega sporočila, na primer: vest zase ve in veruje v svojo zavest / kako čudno pekoča je moja vest? / Kako se moja zavest šibi pred bičem vesti/... v metaforično variacijo. Elementi metaforičnih variacij vesti, zavesti, srca, razuma so navidezni subjektovi sorodniki: mali bratec, mala sestra, decembrska mama, veliki brat, sedma sestra, enajsti bratranec ... Sorodstvene vezi postanejo metafora subjektovih obrambnih mehanizmov, razklanosti lastnega jaza: njihov prvotni pomen je razvrednoten in skrčen na zgolj pozitivno funkcijo spremljevalnih, dopolnjujočih
Janez Strehovec, Pekel in Pesem o meni (Obzorja Maribor 1973, opremil Andrej Habič, str. 51)
575
Janez Strehovec, Pekel in pesem o meni
elementov edinega ubesedenega jaza, v prvi osebi. Lirski subjekt, izpovedo-valec resnic o svojem mestu v svetu, v odnosu svet posameznik, prekinja z metaforiko zabrisano ontološko problematiko s sodbami o svojem lastnem položaju v svetu: Nobene živosti še nisem od življenja imel. / Zdaj v sebe hočem, svoje kraljestvo hočem: Bit si hočem zbrati /, moč v slast nabrati, (str. 13, 14). Položaj lirskega subjekta v ubesedenem svetu je negotov, ambi-valenten: na eni strani prevladuje strah, vest, dobrota, morala, osveščena zavest ..., na drugi naravna spontanost, nagon, zlo, samota. Ubesedeni jaz se pogreza v sanje, v prostor sanjskih figur, v »nadjaz in podjaz«. V podzavestnem sanjskem izbruhu metaforičnih figur se razkriva celoten pregled trenutnih stanj, uvidenje razmerij sveta in vrste posameznikov v njem. Sanjske figure se kopičijo brez urejenega logičnega zaporedja, vendar jim daje avtor skupno funkcijo: Vse, kar se mi prikaže, kaže mojo vojsko v svetu. / Kjer se kaj dogodi, so njih boreči boji v poletu. / Vsi si zase orjejo svetne krajine. / Po svoji podobi upodabljajo krajinske doline / ... Zaključek Pekla pomeni naselitev večnega besa in ognja v subjek-tovem jazu. Pekel postaja simbol nemirne eksistence, ambivalentne, refleksivne, ki ne najde notranjega miru. Ubeseditev lirskega jaza, razpetega med biti in bistvom, med spoznanjem lastne eksistence in odsotnostjo njenega trdnega smisla, je v Peklu sicer prekrita z ekspresivno metaforiko, ki v posameznih odlomkih prehaja celo v čisto glasovno-ritmično nizanje besed in besednih zvez, vendar ne zakriva vrste čistih sodb, natančnih določevalcev subjektovega položaja v svetu.
Drugi cikel, Pesem o meni, zmanjšuje artistično funkcijo tekstov. Metaforika izgublja poprejšnjo ekspresivno moč, nadomešča jo vedno bolj očitna ontološka problematika, problem eksistence lirskega subjekta v svetu. Ubesedeni subjekt si postavi za cilj namiš-
ljeno podobo o sebi: sanjska podoba postaja transfer lastnih želja in misli, kraljestvo neresničnosti, odsev spomina. Subjektova prizadevanja hočejo premagati neskladnost sanj in resnice: »Resnično resna resničnost me z bičem vsega svojega čaka.« (str. 28). Resnica sveta odkriva subjektu svojo pravo podobo, subjekt se ji umika: resnice sveta ne sprejema, ker vanjo ne verjame, ker je fikcija močnejša od resničnosti same in hkrati edino upanje razcepljene, negotove, osamljene eksistence.
»Vesel sem, da sanjska podoba ne zmore do resničnosti. / Kajti tako bi bilo, kot da bi smrt prišla, / kot da bi možnost boja od mene odšla, / če bi tisto, kar hočem, zares postalo, / če bi se na vrhovih obzorja moje potovanje končalo. / Strah me je cilja, strah me je zadnje resnice. / Strah me je osvojene dežele, strah me je popolne pravice. / Ne maram gore, ki je nad gorami. / Ne maram uspeha, ki je nad uspehi. / Ne morem doseči vrha in reči: prispel sem./Ne morem spoznati skrivnosti in reči: spoznal sem in tu sem. / Ne. Nočem, da bi se uresničila moja sanjska resnica. / Ne. Nočem, da bi del sveta zapečatila moja resnica. / Toda kaj naj naredim? / Naj na najoddaljenejše barje zbežim? / Naj se na sebe jezim? / Naj se v nič izgubim? / (str. 31). Spoznanje neskladnosti med sanjsko podobo in resničnostjo ni ničesar tragičnega, absurdnega. Absurd bi pomenil skladnost med svetom in človekom. Temeljna razlika šele omogoča eksistenčni boj: cilj, zadnja resnica, doseženost, popolna pravica, uspeh, so možni samo v sanjah, so v resničnosti sami razvrednoteni, brez vrednosti. Absurd bi pomenil možnost prenosa sanjskih uresničenj v realna. Subjektovo zavest, osvobojeno sanjskih vizij, obkroža realen svet: vas, mesto, ženska, lastne eksistencialije: ljubezen, lakota, žeja, utrujenost. Metafizična moč je izničena, ker razpolaga subjekt sam s svojo voljo, razumom,
576
M. Zlobec
dejanjem: nad njo ni nikakršne trans-cendence. Iz neskladja med sanjami in svetom izhaja gola eksistenca. Spoznanje biti brez globljega bistva, smisla sproži igro namena, želja, načrtov, ciljev. Postopek pisanja sam je razvrednoten: Zdaj lahko tu končuj očo se pesem končam. / Zdaj lahko pero odložim in se drugam in dalje podam. / In zdaj lahko spet sebe v sanjah zrem. / In zdaj lahko spet zaveso resničnosti podrem. / Kup mojih iger še vedno na mojo voljno slo čaka. / In zdi se, / da moja zavest, vprežena v pesem, spet k njim koraka ... (str. 33).
Cikel Pesem o meni pomeni ube-sedeni subjekt v polarnost sanj in resničnosti. Njuna neskladnost ni tragična, absurdna, ker jo postopek pisanja sam razvrednoti v igro besed in besednih zvez. Navidezna tragična podoba sveta je potemtakem izničena v igro samo, navidezni ontološki problem nenadoma izgine.
Sedem Decembrsko-januarskih pesmi s posameznimi naslovi (Kako je z menoj, Utripajoče stanje, Vulgarno egoistična poema, Skrivališča, Sotona, Negotovi dogodki, Zadnja odločitev) ubesedujejo že znano temo — iskanje subjektovega mesta med sanjami, pod-zavestjo, realnostjo in igro, iskanje samega sebe. Najbolj »čista« med njimi, skoraj filozofsko deklarativna Vulgarno egoistična poema prehaja v ekspresio-nistične, s komaj spoznavnimi miselnimi izpovedmi. Zadnji cikel, Lepota in smrt, končuje zbirko. Prvič sta izrečeni besedi lepota in smrt: lepota je v besedi sami, beseda postaja edina resnica, lepota je resnica besede same. Zato smrt ne pomeni konec biti, bivanja subjekta, ampak igro besed samih.
Zbirka Pekel in Pesem o meni je dvoplastna: med igro besed in besednih zvez, glasovnih figur, bogate metaforike, ne da bi na videz pomenila kaj več kot spretno estetiziranje, nastaja Ubeseditev ontološke problematike ube-sedenega subjekta, lirskega jaza. Iz metaforično  zastrte  besedne  igre preha-
jajo teksti v docela odprte, že skoraj filozofsko-deklarativne. Strehovčev miselni, filozofski del tekstov ni enoten. Iz popolnega pristajanja na svojo lastno sodbo o svetu in subjektovem položaju v njem, prehaja filozofska refleksija v razvrednotenje teh sodb in spoznanj, tako da je nihanje med tezo in igro še bolj očitno. Zdi se, da nastajajo prav zaradi teh nihanj iskanja ravnovesja med besedo kot ritmično-zvočnim sredstvom in pomenskim, sporočilom teze, ideje, izdelani cikli, pri čemer stopata v ospredje Pekel in Pesem o meni.