Narodna vzgoja. (Spisal Jos. Ciperle.) 22. ^stanimo še pri tem predmetu. Slovan spoštuje ženo, a to le tako dolgo, dokler se javijo pri nji ženske lastnosti. Ne spoštuje in ne čisla pa več one ženske, koje ne kincajo več one laslnosti, koje se mu zde neodtrgljive od prave ženske. Žalibog pa le, da se je tudi raed nami jela v zadnjih desestletjih pojavljati tako zvana ženska emancipacija. Grda beseda to — emancipacija. Ni slovanska in ni slovenska, hvala Bogu; a tudi prikazen, da se odtuja ženska praverau svojerau poklicu, ni slovanska in tudi ne slovenska. Mi Slovani iraamo pa v resnici neko slabost. Tako radi posnemamo tuje napake, dobrih dejanj druzih narodov si pa ne prisvojamo tako radi. To je v istini slabost. Komaj se je prikazala na nemškem obzorji ženska emancipacija, takoj smo se je tudi mi poprijeli. Kar na mah smo jeli se siliti prepricevati in prepricani biti, da je ženska vstvarjena za kaj več, nego za to, da postane žena in mati. Kar na mah jeli srao jih izobraževati više in više ter jih urivati v službe, koje so bile do takrat pristopne samira raoškirn. Med nobenim narodom v Evropi pa se ni razcvitala ta neslovanska spaka bolj nego med ruskim. Dr. E. Reich iraenuje to počenjanje naravnost škandal. Toda on je tega mnenja, da bode to tudi prešlo, kakor huda sanja, in da ne bode škodilo dalje kot za trenotek napredku človeškemu in civilizaciji. 23. Pa poreče kdo: Dajte ženinov našim hoeram, pa se ne bodo več urivale v one službe, koje so bile pristopne vedno le raožem. — No, tako je prav. Vidi se ravno iz te izjave, da se še ni popolnern pozabilo, kateri je pravi poklic ženski. Veseli rae to. Zaradi tega tedaj, ker manjka dan danes ženinov, se emancipirajo naše ženske. Druzega vzroka saj res vendar ni. Ljubezen do katerega si bodi poklica ali do službe ne vodi tedaj žensk, da se emancipirajo. Saj to tudi dobro razumem. Zenska pri vseh svojih muhah bi le najraje imela, ako bi se mogla omožiti; in to je vse hvale vredno. Treba je tedaj le ženinov, in sicer primernih ženinov, in vse bi šlo zopet, kakor bi moralo iti. V resnici vidimo zadnji čas skoro po celi civilizirani Evropi, da kažejo moški vedno manj veselja do zakona. Priznavam tudi, da je v mnogih slučajih kriva temu lehkomiselnost in lehkoživost raoška; a v premnogih slučajih je pa kriva temu ravno globoka premišljenost in razurn. Mnogi moški se boje dan danes ženitve, ker si doraišljajo ali ker so prepričani, da s sedanjimi ženskami ne bodo živeli srečno v zakonu. In to je tudi res vredno vsega premisleka. Današnja vzgoja naših hčera je pa tudi tako napačna, tako kriva in nerodna, da ji ni iskati nikjer para. Klavir, francoščina, materaatika in še kaj enacega, to so predmetje, na kojih si brusijo naše hčere svoje možgane; gospodinjstvo, to je pa predmet, na kojem bi še slame ne brusile. Saj pa tudi ni časa za to. Ti predmetje dado opravka našim hčeram celi dan toliko, da se res ne raore zahtevati, da bi se učile še gospodinjiti. Tako žensko vzeti v zakon, je res prava nesreča moževa. Tacih zakonov je tudi v istini nekaj; in ti zakoni res nimajo nobenega druzega namena, kakor plašiti neoženjene moške od zakonov. Saj ženska, uoeča se zgoraj navedenih predmetov, odtuja se vedno bolj in bolj svojemu spolu, svojemu poklicu in svoji nežnosti, ter ni na zadnje ne mož ne žena, ne krop ne voda, arapak tako nekaj, kar ni nič. 24. Pa še drugi vzrok je temu, da se raoški dan danes ne ženijo. Mnogo služeb, ki so bile nekoč pristopne saraim možem, zavzemajo šedaj ženske; in posledica temu je ta, da je mnogo ra&ž brez primernih služeb ali še celo brez vsake službe, ako ravno so si prisvojili vso sposobnost za to. Bogu bodi potoženo to! Mnogo teh moških, ki begajo sedaj po svetu brez primernega zaslužka, stopilo bi gotovo v zakon, ako bi jim bilo le mogoče preživeti ženo. Tako bi bilo res dvema človekoma pomagano, raed tem ko s tera, da ima ženska to ali ono službo, še njej pomagano ni. Zenska brez raoža ostane le polubitje, in vsa njena domišljavost in napihnjenost ne vzviša je nit.i za ped. Za javno življenje stvarjen je le raož, in ženska je le za domače, — to je in ostane večna in neovrgljiva resnica. Tega menda vendar ne bodemo vpeljali splošno, da bi ženske redile in preživljale svoje može, kakor se že tudi dogaja sem ter tje. To bi bil vendar narobe — svet. Pred teai zlem obvaruj nas pa vendar ti preljubi sveti Florijan? Kaj naj tedaj storimo? Vzgajajmo drugače naše hčere, učimo jlh gospodinjiti, in puščajmo v nemar klavir in francoski jezik. Obujajmo v naših hcerah občutek, da je jedini in pravi poklic ženski, da postane dobra gospodinja; kajti tudi moški dobro vedo, da dobra gospodinja tri vogle hiše podpira, mož pa le jednega. — A tudi našim sinovom pokladajmo na sroe, naj ne gledajo pri svojih izvoljenkah samo na to, koliko grošev prineso v zakon in koliko uoenosti imajo nakopičenih po glavah, ampak v prvi vrsti naj gledajo na to, so li dobre gospodinje, so li pridne, varčne in potrpežljive. Morda se stvar potem predrugači. No, preraislite vsaj to. 25. Statistika kaže, da izmed slovenskih deklet se jih še polovica ne pomoži. Ostale se postarajo kot služabnice, poštarice, telegrafistinje, otroške vrtnarice in učiteljice. Vendar, da toliko naših narodnjakinj ostane brez mož, temu krivi Sd pa tudi naši narodnjaki. Ne le, da se jih nekaj ne mara ženiti iz raznih vzrokov, jernlje mnogo naših in sicer odličnih narodnjakov v zakon tujke, n. pr. Nerake, Italijanke, nemškutarice in celo — Bog jim odpusti! — židovke. Tega nam je še potreba, nara, ki irnamo na izbiro krasnih in pridnih slovenskih deklet. V tem ne kažejo naši narodnjaki posebne raodrosti, ako ravno se sicer radi hvalijo, da raislijo, outijo in delujejo narodno. Da to ravnanje ni narodno, vidi se pred vsera iz tega, da otroci iz teh zakonov so v vseh slučajih iste narodnosti, koje je bila mati; in tako se pogubi mnogo slovenske krvi med tujimi narodi. Škoda za njo. Druga nesreča je pa tudi ta, da se one naše devojke, ki bi imele osreciti naše narodnjake, pomože s tujci, in otroci teh so pa zopet tujci. Tako je zguba na dve strani. Da bi Bog potipal te naše s tujkami oženjene narodnjake z debelim prstom vsaj tedaj, kedar bodo zopet vdovci! Pa poreče marsikdo: Ljubezen je internacijalna. Svojemu srcu ne moreš zapovedovati, koga naj ljubi. I. t. d., i. t. d. Pojdite no rakom žvižgat! Kaj pravite, da no raorete zapovedovati svojemu srcu. Zakaj se pa ne zaljubito nikdar v kako pohabljeno žensko? V tem slučaji se pa odrečete kar kratko in inalo: Srce moje, to pa za tebe ni nič! A pardon! Tudi v pohabljene ženske se zaljubite in jih jemljete v zakon, samo da vam pokažejo raalo žvenka in cvenka, potem pa gotovo prav zadovoljno rekate: Ljubo srce, — to je pa kaj za te! — Saj vas poznamo, kaki tiči ste. 26. Pa mi poreče zopet kdo, da one Slovenke, ki študirajo ali se pripravljajo za ta ali oni poklic, tako niso zgubljene za narod ali za narodno delo. — Pa je vendar le tako; zgubljene in sicer popolnoma zgubljene so za narod študirane ženske. Do sedaj namreč so se skoraj še vse ponemškutarile in poitalijančile. Zato se je pa tudi že mnogokrat, razpravljajo pri nas, da bi se poslovenile čisto naše pripravnice za uciteljice. S tera bi pač dosegli morda to, da bi se naše učiteljice bolj in raje izražale v slovenščini; toda glavne napake ne bi odstranili. Naši narodnjaki naj pa tudi gledajo, da vprežejo kolikor mogoče mnogo naših slovenskih deklet v zakonski jarem. S tem bode poraagano Slovenkam, slovenskemu narodu in razširjanju narodnega mišljenja mnogo bolj, nego z učiteljicami, kar jih je, in kar jih še bode. 27. Tako je ljubi moji Slovenci. Pobabila se je naša vzgoja in pobabili srao se tudi tni. Zato manjka nam tudi vsake eneržije, raanjka nam narodnega ponosa in poguraa, in brez teh lastnosti bodemo vecne šolobarde in podlage tujčevi peti. Bogu bodi potoženo, da je tako. A obupati radi tega tudi ravno ni treba. Naj tiči oloveštvo še v tacih nadlogah, naj ima še toliko slabosti in napak, to je in ostane gotovo, da se more poboljšati njegov položaj. Toda kako? — Poslušajmo, kako se izraža o tera slavni francoski Škof in pedagog Dupanloup: »Kaj stori Bog hoteč skusiti kako ljudstvo? Odvzame mu vzgojitelje, in ako mu raanjka teh, jame omagovati ter jeraati konec. nCum propheta defecerit, dissipabitur populus". ,,Ako bi vprašal Španjce, Portugize in druge slavne narode po zgodovini njih nesreče, odgovarjali bi mi morda: ,,Omagujemo, ker nam manjka vsled pomanjkljive vzgoje mož". ,,Česa je treba tedaj narodom, da se likajo, ohranjajo, in če treba tudi prerojajo? Pred vsem mož". ,,Možje jacijo, ohranjajo in prerojajo narode. Kedaj slabč narodi, kedaj se manjšajo, in kedaj propadajo? Kedar jira manjka mož". ;,M6ž treba je tedaj. Istina je, da jih pošilja Bog sam; ali istina je tudi, da jih stvarja po volji božji vzgoja". Tako Dupanloup. To so pač zlate besede in vredne, da si jih vtisne vsakdo globoko v um in srce. — Mož je treba, in ne žensk, najmanj pa emancipiranih. 28. Krepka in veličastna je naša slovenska beseda: m o ž. Vedeti je le treba, kako in kedaj jo rabi naše ljudstvo. Ako ne ve, kaj bi počelo, kako bi uredilo to ali ono zadevo, obrne se do mož, da mu sovetujejo ali pomorejo. Beseda in pojera mož sta celo višega pomena, nego gospod, kajti gospod ni vselej mož v navedenein smislu. Govornik časti gotovo bolj svoje poslušalce ogovarjajoč jih z naslovom: možje! nego nazivljajoč jih z dan danes navadnim: gospoda moja! — Možje zastopajo narod, možje mu sovetujejo, možje sklepajo o njegovih zadevah. Druge osebe moškega spola imenuje ljudstvo le dedce. ,,Bodo že možje uredili to ali ono stvar", — čuje se često — Bmed tera bodo pa dedci delali na polji". Pričakuje pa tudi ljudstvo, da je mož zastopa vestno, da se poteguje krepko za njega pravice, da sklepa le pravo, in da rau sovetuje le koristno. Gorje rau, kdor prevari preprosti narod! Potem ni več mož, potem je le dedec, ali še kaj nižega. Toda misliti nimamo, da so v narodu le oni dedci, kojim se je odvzel častni naslov raoža. Večina onih, koji spadajo raed dedce, ni kazala nikdar nadarjenosti ali nagnjenja sovetovati ali potegovati se za kaj. Vidirao tedaj, da je mož med narodom vedno jak po umu, eneržiji in značaji. ,,Mož je onaj, koj za rod Sile sve žrtvuje, Od njeg' koj ne odstopuje, Ma se rušio neba svod*1. Tako moralo bi tudi biti vselej in povsod. Mož, voditelj naroda, bodi umen, energičen in značajen, a nikdar ne bodi šalobarda in strahopezljivec. Na takove opirati se, take slušati, takim slediti, to je vrlo, to je koristno, to je častno. Nekoc bili so možje pa vse bolj v časti, nego so dan danes; sera ter tje prišli so že čisto ob veljavo. Celo tako daleč je prišlo, da se posmehujejo ljudje možatemu mišljenju in delovanju. Zalostno. Zato so se pa jeli kazati namestu raož na površji vsakdanjega življenja ljudje, ki bi v dobah moškega mišljenja se še ne smeli upati na solnce. Tako je bilo pač že mnogokrat, in sicer vselej takrat, kedar je zavladala v družbi demoralizacija in sebičnost. Taka doba zatre vsako vrlino, a pozlačuje ničle; takrat dobiva bogate nagrade ničevost, ker takrat potrebujejo ljudje najbolj njenih zaslug. 29. Tudi mi Slovenci bili smo nekoo v bolj ugodnem položaji nego smo dan danes. Irneli smo tudi može, narodne rnože, vrle može, odlikujoče se po umu, eneržiji in značaji. Srečen je bil naš narod, ko je štel med svoje prvake može, kakor so bili dr. Bleiweis, dr. Razlag, dr. Toman i. dr. Njih imena izgovarjal bode narod slovenski vedno s spoštovanjem, ter slavil njih spotniu. Saj so mu bili ti raožje svitle zvezde, ki so mu kazale pot k njegovi samostojnosti, in ki so ga navdajale s sladkira upom, da mu zasije nekoč svitla zarja obetajoča mu krasen čas. Sedaj jih ni več. Nasledniki teh raož niso jim več podobni, zato pa gre tudi pri nas vse tako, kakor kdo drugi hoče. Res, Bog nas je kaznoval, kajti vzel namje može. Le mirno spavaj, ti preljubi slovenski narod, saj možje, koji te zastopajo, te ne bodo draraili. Sarao kadar bodo volitve, daj jim prav pohlevno svoj glas, potera pa zadremlji zopet. Mogoče pa tudi, da se prebudiš nekoč sam iz sna, ti pohlevni slovenski narod, ter zakličeš z grornovitim glasom: Kje so možje! Morda iskal jih bodeš takrat z lučjo pri belern dnevu. Upajrao le, da jih ne bodeš iskati jel prepozno. Saj išce te sreča, um ti je dan, našel jih boš, ee nisi zaspan. (Dalje prih.)