Fran Wernig. Na obisku pri dveh koroških duhovnikih. Udaril bom pastirja in razkropila se bo Tvoja čreda! — Ta svetopisemski rek se je dobesedno izpolnil med nasim koroskim duhovništvom, ko je zadela slovenaki Korotan naša največja nesreoa — nesreča plebiscita. Razkropili so se duhovniki po celi Sloveniji in tudi dalje na jug po katoliški Jugoslaviji. Bili so to vzorni gospodarsko- in prosvetno-kulturni delavci. Vzor-dnhovniki, vzornmožje, učitelji in dobrosrčni voditelji našega feptanega ljudstva. Trpljenje in preganjanja, delo med dobrim, tako srono-globokim in čustvenim koroškim Ijudstvora jim je utisnilo pečat tihe udanosti, duhovnega posvečenja, širokogrudne oepriistranosti, širokega duševnega obzorja in prijaznih ter vsrkdar ljubeznivih družabnih oblik. Vsi poznamo naše gospode: Einspieler, Arnejc, Meško, Ražun, Weiss, Jesenko, Razgoršek, Treiber, Kotaik, Hojnik, dr. Mč5rtl itd. Čeprav raztreseni po celi Slovenijl in Jugoslaviiji in ločeni po krajih, razmorah in po delu se vseeno pozdravimo vsikdar, če nas privede slučajno usoda v skupno druižbo, kakor da bi se razšli šele včeraj in bi imeli nadaljevati jutri zopet našo prosvetriCHkultunio delo. In med tem vstaijajo apomini na naš prekrasni Korotan, ki nas druži vse še zmerom z najovrstejšo duševno vezjo in Ijubezmijo. In zopet .enkrat domnevamo in preživljamo opojno-sladki sen, da smo doma v prelepem slovenskem Rožu; zopet se razlega vsepovsod ob Dravi in Zili vesela slovenska pesem. In brhki, živahni Zilanje rajajo in igrajo po staro-slovenskem običaju pod našo košato, slovansko lipo. Drava šumi in poje in njena mogočna pesera se spaja z dalnjim, veselo živahnim vrvenjem in šumenjem gorskih potokov naših Karavank v prekrasen akord. Zopet smo v slovenskem Korotanul Obiščemo resno- slikovito Podjuno, tiho jezero Klopinsko, nas gorski biser jezero Baško in ob Celovcu solnono naso koroško raorje — kakor povdarjajo Nemci sedaj — jezero Vrbsko. Kdo pozna krasoto teh krajev tukaj preko Karavank? Kdo je doumel dušo in custvenost, neskončno globoko in tiho-osrečujočo melanholijo slovenskega Korotana, ki je navdahnil Košata do najlepših, najdražJih in najmilejših, po_ vsemu svetu znanih koroskih pesmi, katerih besedilo je sicer mnogokrat nemško, katerih duša pa je tako otožna, mehka in pristno slovansika?! Z vsemi poprej omeoijenimi gosj>odi sem se sestal tuSntam, zgrešil sem samo šeg. Razgorška. Nisem ga sicer poznal osebno, vendar mi je ostalo za vedno v spominu njegovo gospodarsko^kulturno delo in njegovo tozadevno stremljenje in prizadevanje. Saj na njegovo spodbudo so se ustanovile kmetijsko-gospodaifke organizacije v Mežiški dolini, razna gospodarska društva v sedanji avstrij^ki Koroški in on je začel z načntom: ustanoviti privatno slov. kmetijsko šolo v velikoviškem okraju. Koliko je bilo moje veselje in radostno presenečenje, ko sem doznal, da službuje ta gospod v mojem sedanjem delovnem okraju in sicer v Širjah pri Zidanem mostu! A veoidar nisem mogel prvi Jhiip verjeti prav poročihi, da je usoda zanesla tega delavnega in gospodarsko podjetnega gospoda v ta siromašni, hribovski in skalnati kraj — brez vsake možnosti kakega gospodanskega razmaha. Radi tega sem se ob prvi priliki mapotil k njemu na obisk. Skalnata, strma steza iz Zidanega mosta — edini do hod v Širje — me je v duhu navdajala s pomilovanjem in globokim sočutjem za g. tovariša, ki mora bivati v svojem prognansitvii, na sedanjem Službenem mestu. Vendar pa je postajala slika pokrajine cimdalje bolj mikavma in romanfična, tako, da sem nazadnje nehote mislil že na našo Koroško. Globoko pod raenoj Sava, onstram nje zeleno razkosano dolenjsko pogorje, podobno Karavankam v Rožu, in šumeoi in bobneči gorski potok z mlini io žagami in okoli nje veliki kupi hlodov in desk. Kamenita sfeza, žgooe solnce in pogled na tuje rastlimstvo okoli mene — akacije, rdeče bukve, pravi kosianji itd. — me je takoj streznil, da se sem zavedel zopet moje poti in tuje pokrajine. Ob konou dolge, vijugaste m kamenite steze pa se mi je odprl mahoma pogled na tako krasno pokrajinsko sliko, da sem kakor okamenel obstal in strcnel. Pred menoj vrhu steze krasna ravan, rumeno žitno polje in gogti, košati sadovnjaki, ob robu strmega hribovitega ozadja cela vas s cerkvijo, z mič•nim gradicem in z belimi, čednimi, kmečkimi hišami. Na vzhodni strani tudi tako dolgo pogrešani temni, visoki smrekov gozd, tiho kramljajoči potok in v zeleni strugi par na pol skritih, prijaznih domacih mlinov. Prava idila! In nisem se čudil več, da ta netkdaj gospodarsko tako delavni duhovnik živi že sedrao leto v tem zatišju in da mu menda ni posebno žal, ako je z ozirom na dane prilike obsojen v gospodarskem pogledu na oddih. Ko sva se pozdravila in sva se vsedla k preprosti mizi v župniišču, se je g. Razgoršek naravno takoj pokazal celega ekonoma. Razmotrivala sva o vseh mogočih gospiodarskih vprašanjih, o ureditvi in preureditvi Kmetijske družbe, ki bi morala po njegovem mnenju postati čimprej nekaka kmetijska zbornica s splošnim priznanjem in zakonito podlago, o krajevnem in koroškem poljedelstvu itd. Pokazal mi je potem še vso švojo kmetijsko-gospodarsko slovstvo, ki bi delala čast marsikateremu strokovnjaku. Kdo bi mislil, da bi našel v tem hribovskem župnišou dunajske in berlinske kffletijske liste, globoko učene Kellner jeve razprave o krmljenju. Fleischmannove knjige mlekarstva in vso mogočo drugo strokovno globokoznanstveno slovstvol Kakor sem doznal, bo itovariš-rojak v kratkem menjal mesto, na katerem bo zopet lahko v javnosti uporabil svoje kmetijsko znanje in svojo prakticno gospodarsko spretnost. Naravno sva s tovarišem razpravljala potem še na široko in dolgo o sedamjih razmerah v najini domovini, o raznih gospodarskilh in socijalnih vprašanjih. In ko sem po pretejku enega popoldneva odšel od g. župnika Razgoršeika, sem imel obcutek, da sem se razgovarjal in menil po dolgem času zopet z emim »oelim« človekom, ki gleda na isvet ne samo iz ozkega, krajevno-omejenega, ampak iz višjega občeoloveškega stališca. Bog ga ohrani še dolgo let tako dusevno-vedrega in čilega na njegovem bodočem služ benem mestul Naj se spomnim pri tej priliki še drugega rojaka-OTipn nika, katerega zbog njegove duhovitosti pozna ves jugoslovansiki Korotan in obmejni slovenjgraški in gornjegrajski okraj. Je to č. g. župnik Hojnik v Koprivni, v inenda> najvišje ležeči fari — cerkev je nad 1000 m — v Sloveniji. Koprivna je divje-romantičen kraj med solčavakimi planinami, Olšavo in Peco ter je oddaljen menda okoli 7 nr od prve železmiške postaje v Prevaljah. Kljub tej oddaljenosti ima ta zapuščena fara župnika, katerega si je skušala že marsikatera župnija — sicer brez uspeha — pridobiti. Pa kako tudi ne! Saj dičijo g. Hojnika ne samo vse vrline duhovnika, ampak tudi vrline prisronega, ljubeznjivega cloveka, prijatelja-ilajika. Kljub planinski osamelosti si je ohranil obnašanje ki ljubeznjivosit pravega kavalirja. Njegova gostoljubnost je dzredna in splošno znana. Razen tega je ipa ta gospod naravnost duhovit tehnik. Napeljal in deloma zgradil je sam samcat telefonskd zvezo iz dve uri oddaljene Črne, preuredil je motorno kolo tako spretno, da se lahko pelje ž njim po kamenrti planinski poti do župnišča, ki leži nad 1100 m visoko; trasiral in zmeril je cesto iz Črne v Solčavo taiko vešče in spretno, kakor vsak geometer4ehniik; iznašel je posebno vrsto »Kuppelung«, za katero si je pridobil patent v Nemciji in o kateri sta v moji navzočnosti razgovarjala z imenerjem-strojoikom g. Sadarjem nad tri ure. Naravno si je sestavil tudi že zdavnaj svojo radio^napravo. Kljub duhovniškemu poklicu in vsestranski fehni5ni zaposlenosti pa vrši g. Hojnik vsak dan še službo šolskega upravitelja in uoitelja v ondotni osnovni šoli ia se bavi z velikim veseljem z modernim cebelarstvora in sadjarstvom. Tudi fa g. duhovnik je rojafcKoroše«, doma v romantionem Grebinju, v kraju, kjer je ohranil narod v jeziku še oblike staroslovenške govorice. Najdemo tamkaj še zanimivo — edino med jugoslovanskimi narečji — nazalno izgovorjavo, podobno poljski, n. pr.: domb na mesto dob, gvodki (glodki) na mesto gladki itd. Kdor bo potoval v romantionih Savinjski planinah, 66 južnem vznožju Pece in ob izviru Mežice, naj ne pozabi ob^ iskati slikovito planinsko faro Koprivno in naj obišce tudl g. župnika Hojnika in njegovo dobro korosko mamico! —< Vem, da ga bo vaš obisk prisrčno veselil, Vi pa boste prk dobili dragoceno poznanstvo, katero ne boste pozabili nikdar in ki vam bo ostalo vsled prisrčnosti in ljubeznivoati gostitelja v trajnolepem spominu.