SLOVENSKA TRAGEDIJA
Simbolni pogreb
Naj se še toliko razpravlja, negoduje in kritizira »brska-nje za kostmi« (med drugim: kosti so marsikje same pri-hajale na dan - ob vsem skoraj grobnem molku tistih, ki so zanje vedeli, pa niso smeli vedeti - tako ob kopanju temeljev za tovarno v Kamniku, ko so delavci zaradi izritih kosti zapustili delovišče, kakor v brežiški okolici, kjer so buldožeristu malo grobo rekli, naj se briga za svoje kosti, tiste, z žico zvezane, ki jih je naril iz zemlje, pa da so od bog ve katerih ubitih živali, najbrž prašičev... do tistih, ki jih je - slabo prekrite z mahom in zemljo - moral z grozo zaslutiti pisatelj Pavle Zidar na kraju, kamor ga je na pol sadistično pripeljal neki imeniten tovariš, »budžo«, z ime-nitnim avtom še v časih, ko se še ni smelo na glas povedati niti imena kraja, kaj šele kaj drugega), verni ljudje želijo opraviti svojo krščansko dolžnost do pokojnih. Brez pompa, brez razgrajanja, brez razkazovanja in javnega obsojanja. Dostojanstveno, mirno, zbrano, veliko bolj kot na običajnih pogrebih. Tudi človeka, ki nima nič zveze s tistimi po jamah in grapah, prestano trpljenje mrtvih in za njimi ostalih živih pretrese, zbere, zresni, postavi na tla, tistih pa, ki bi jih resnica, tako dolgo in vztrajno zabriso-vana, dokončno razorožila in streznila, pa navadno tako ni zraven, raje od daleč z večjim ali manjšim odporom kriti-zirajo, pobirajo pamfletne izjave vseh mogočih piscev pisem bralcev in drugih v stilu stare frontno-borčevske miselnosti in se zgražajo nad »klerikalizmom« po sred-stvih javnega obveščanja. Ker jih pač ni zraven, tudi ne doživjjo občutja ljudi, ki jih skoraj kot magnet privabljajo množična grobišča, ne morejo dojeti, da vse tiste »ceremo-nije« in sveče in križi ob jamah niso nikakršno razcvitanje zloglasnega klerikalizma, ampak preprost izraz človeško-krščanske pietete do mrtvih, naj so bili grešni ali nedolžni. Ob dejstvu, da so med starimi tudi otroci in celo dojenčki, je cinično še naprej papagajsko trobiti, da gre za same izdajalce, kolaboracioniste ipd. Za fante in može, pobite v Gorici pri Mali vasi (pri Vidmu), nihče ne ve (ali pa, pa noče povedati!), kaj so zakrivili, da so morali že v »svo-bodi« sami izkopati grob in sredi noči (povsod se je pobi-jalo zlasti ponoči!!) pasti vanj.
Kruta smrt počivajočih v Rrimski jami je še pretreslji-vejša od drugih. Vsaj zame. Križev pot in skrivnost Kri-stusove smrti na križu mi še za noben veliki petek nista bila tako blizu kot tisto nedeljo sredi krimskih gozdov. Čas se je strnil, razdalje 2000 let se je skrčila na matjhen korak v preteklost in sedanjost se je dotaknila večnosti.
Sprašujem se, kaj brez vsakega ukaza (ti so danes že čisto iz mode, hvala Bogu) zganja skupaj tolikšne množice Ijudi. »Bedarija« maše, kot še vedno z gnusom poudarja svoj odpor do obredov ena od zvestih tovarišic (rojena po nVOJniU? Kadovednost? Privlačnost množice?... Morda koga. V zraku in v zbrani tišini tolikih ljudi brez policij-skih kordonov, zaščite, varnostnih ukrepov (vsaj opazni niso kot nekoč) je nekaj, kar presega časovne in snovne razdalje. Čas se zgosti, za hip se preteklost in sedanjost in prihodnost (še posebej poslednja) pokaže v drugačnih razsežnostih.
Veselje, izraz velikega olajšanja, je zavelo čez teharske trave. Iz nekdanjega gozda so zaveli odrešujoči glasovi, Marsikje v okolici se je po končani spominski slovesnosti praznovalo kakor za največje praznike. Kaj ima to opraviti s t. i. klerikalizmom? Kdor ve, naj pove!
IVANKA ŠIRCELJ ŽNIDARŠIČ