tIvan Šega Zopet je omahnil v večnost eden izmed graditeljev našega udruženja Ivan šega. Leta minevajo in prinašajo pozabljenjc nad lepimi in velikimi deli posameznikov. Kruta sedanjost in borba za pravice lastnega stanu sta vzrok, da le preveč pozabljamo na velike ustvarjajoče in organizatorske sposobnosti, ki so jih posamezni učitelji leta in leta dajali na razpolago samo za to, da so gradili močne in trdne temelje naši stanovski organizaciji. In ko omagajo, zaradi truda, muk in trpljenja, tedaj vstane v novi luči pred nami vsa njihova preteklost, vse njihovo plodno delo, vse njihovo prizadevanje ob času, ko so orali ledino v našem stanovskem udruženju. Med one, ki so stali v prvi vrsti, ko se je snovalo naše udruženje, spada tudi pokojni Ivan Šega. Že takoj v prvih letih, ko se je začela snovati »Zaveza« iz posameznih učiteliskih društev, je uvidel njeno potrebo in nien pomen za bodočnost vsega učiteljskega stanu. Bil je od 1. 1893. pa do 1. 1909. izmenoma njen prvi in drugi tajnik. Prav zaradi te svojc funkcije, in z njo si je brezdvomno zaslužil naslov pionirja našega udruženja. Ko so 1. 1906. slovenski učitelji prvič obiskali Beograd, da bi ustvarili možnost čim ožjega stika s srbskim učiteljstvom, je bi) on med njimi. V svojih velikih organizatorskih sposobnostih je že takrat uvidel, da bo moralo prej ali slej priti do popolnega združenja vsega jugoslovanskega učiteljstva. Udeležil se je tudi kot zastopnik slovenskega uči- tc-ljstva vseslovanskega učiteljskega kongresa v Pragi. Zaradi naraščajočega dela v stanovski organizaciji, ki je zahtevalo popolno administracijo, je 1. 1909. odložil tajniške posle, a v odboru Zaveze jugoslovanskih učiteljskih društev je ostal še nadalje, do vojne, ki je momentano zavrla mogočen napredek našega stanovskega udruženja. Pokojni Šega je bil rojen v Ljubljani, kjer ie dovršil tudi učiteljišče 1. 1891. Imel je torej komaj dve službeni leti, ko je bil že izvoljen za tajnika stanovski organizaciji. Njegova učiteljska pot ga je vedla v Brežice, Gornji Logatec, Šmartno pri Litiji, Radovljico in končno na Jesenice. Povsod, kjerkoli je pokojnik služboval, ie neumorno deloval na kulturnem in gospodarskem polju. Snoval je razne zadruge, kulturne ustanove, a poleg vsega tega je našel vedno še dovolj časa za vzpodbudne članke v »Učiteljskem tovarišu«. Kot aktiven, v prvih vrstah stoječi graditelj poti, ki je dovedla jugoslovansko učiteljstvo do združitve, je vedno in povsod poudarjal idejo sloge, skupnega dela in edinstva vsega stanu. Zasluženi pokoj je užival na Jesenicah. Pokoj? Ne! Človek, ki je delal vse svoje življenje, ne more mirovati in tako je tudi pokojnik delal še vedno — za gospodarski in kulturni dvig naroda. Sredi dela ga je ustavila smrt in presekala nit njegovega življenja. Komaj 65 let star nas je zapustil! Njegovo delo nam bodi vzor, zapišimo si ga za vedno v svoje duše, ko kličemo: »Slava njegovemu spominu!«