LINHARTOVO IZROČILO
Drama Slovenskega narodnega gledališča je pod zgornjim naslovom za 200-letnico Linhartovega rojstva, ki smo jo praznovali ob koncu 1956, izdala okrog 200 strani obsegajočo in bogato ilustrirano knjigo v velikem formatu. Njen namen je prikazati zgodovinski razvoj slovenskega gledališča, ki se sicer kronološko začenja že z verskimi igrami v dobi baroka, a idejno temelji na izročilu velikega Slovenca in revolucionarja A. T. Linharta. Knjiga
224
obsega prispevka dveh znanih gledaliških strokovnjakov, krajši esej prof. dr. Franceta Koblarja in daljšo študijo prof. Filipa Kalana, le-to pa dopolnjuje izbor kronoloških podatkov istega avtorja.
Dr. Koblair sintetično skicira razvoj naše dramatike: 02aiačuje Linharta za svetovljanskega in domačnostnega komediografa z napredno miselnostjo: za njim ugotavlja sto let dramskih poskusov, ki so ustrezali zgolj narodno-obrambnim potrebam našega meščanstva; šele Cankar je s svojo moderno družbeno kritično in psihološko dramo Slovencem utemeljil sodobno dramatiko. Po prvi vojni se je naša odrska književnost razvijala najprej v smeri poduhovljenegai ekspresionizma (Leskovec, Grum), nato pa, v tridesetih letih, v smisiu novega družbenega realizma (Bmčić, F. Kozak, Kreft); po 1945 pa so se pisatelji lotevali tematike okupacijskih grozot in osvobodilnega boja ter povojnih socialnih teženj in kriz (Bor, Miheličeva, Potrč). Po Koblarjevi sodbi odrski tekst življenja z vsemi njegovimi organskimi družbenimi spremembami ne sme vulgarizirati, ampak mora gledalca nenehno vznemirjati, osveščati in očiščevati.
Filip Kalan temperamentno, izčrpno in dokumentarično razpravlja predvsem o rasti naše gledališke kulture, o njeni organizaciji in posredovalcih, igralcih in režiserjih. Naše najstarejše gledališče od 1657 dalje, baročno, Linhartovo, Drabosnjakovo in čitalniško meščansko, je bilo vseskozi plod amaterskih prizadevanj. Z vselitvijo v novo stavbo današnje Opere 1892 se začenja doba profesionalnega gledališča, ki ga je pa še vedno upravljalo Dramatično društvo in mu je bil pedagoški vodja Ign. Borštnik. V poslednji dobi, po uprizoritvi Tugomera 1919 v stavbi Drame, pa se naša odrska umetnost iz romantične domačnosti naglo povzpne h kvaliteti in se tako evropeizira. K njenemu visokemu dvigu so v času med obema vojnama pripomogli zlasti: ubran igralski ansambel z evropsko šolanima prvakoma Marijo Vero in Ivanom Levarjem; vrsta razgledanih in invencioznih, večinoma neorealistično usmerjenih režiserjev z Br. Gavello na čelu; široka in kvalitetna repertoarna politika umetniškega vodstva, ki so jo omogočali tudi novi prevodi Zupančičevi, Vidmar j evi in Albrehtovi; skrb dramaturgov za kultiviran in enoten odrski jezik pri vseh igralcih. Po Kalanovem nrmenju je kvaliteta našega osrednjega dramskega gledališča po osvoboditvi še znatno zrasla in dosegla višek in mednarodno priznanje z uprizoritvijo Hlapcev v Parizu.
Zelo poučni so tudi dodani kronološki podatki iz naše gledališke zgodovine, zlasti zato, ker iz njih zvemo za repertoar v posameznih dobah, in sicer kar zadeva domače in tuje avtorje. V Cankarjevem, času so bili n. pr. v ospredju nemški in skandinavski naturalisti, začeli pa smo tedaj uprizarjati tudi Shakespeara, ki je doživel, v veliki meri po zaslugi mojstrskih Župančičevih prevodov, svoj zlati vek na naših odrskih deskah med obema vojnama. Poleg njega so med 1919 in 1941 dominirali Moliere, Ibsen, Strindberg, klasiki ruskega realizma, Shaw in Pirandello, od Srbov in Hrvatov pa najpogosteje Nušić, Begović in Krleža, ta v mojstrski Gavellovi režiji. Po osvoboditvi repertoar, kar zadeva tuja dela, obsega predvsem ruske in sovjetske pisatelje, sodobno ameriško (Miller) in francosko dramo ter špansko klasiko in moderno. — Vsebinsko polne so v knjigi tudi slike, katerih izvirnike hranijo gledališki muze) in arhivi ter ponazarjajo razne rokopise in dokumente, pisatelje in režiserje, igralce v raznih vlogah, prizore ter osnutke za sceno.
Koblarjev esej o razvoju naše dramske književnosti je, kakor je sicer problemsko zaokrožen in izredno tehten, po obsegu odločno preskromen in v tem pogledu ni v pravem razmerju z dosti obširno Kalanovo študijo, ki tematično z njim marsikje sovpada. Dramska književnost in gledališka umetnost; terjata enako obširne in izčrpne obdelave, saj brez literarnih tekstov tudi odrskih kreacij te vrste ne more biti, v naši knjigi pa imamo vse igralce in režiserje (razen mlajših) podrobno označene, prav tako tudi organizacijsko rast našega osrednjega gledališča, medtem ko so dramski pisatelji in književnost (kamor sodijo seveda tudi vrhunski dosežki v prevodih) z izjemo loškega pasijona, Linharta in Cankarja zajeti le v glavni tok razvoja. Zato bi želeli, da bi poleg Kalanove študije o slovenski gledališki umetnosti dobili čimprej tudi popolno zgodovino naše dramske književnosti v obsegu, kakršnega ima Koblarjeva odlična, a nedokončana Slovenska drama v Klasju. — Čeprav
225
sem samo laičen, toda dolgoleten ljubitelj umetniškega življenja ljubljanske Drame, ne morem docela soglašati z mnenjem prof. Kalana, da se je naše osrednje gledališče še posebno visoko povzpelo po letu 1945, kajti evropsko raven, ki jo danes nesporno zavzema, je v polni meri kazalo že v tridesetih letih pred vojno, ko je imelo morda tudi nekoliko širši repertoar. S kakšnim vznemirljivim užitkom smo tedaj, kot revni študentje, nagneteni na dijaškem ali galerijskem stojišču, spremljali Sestove, Debevčeve, Kreftove, Stupičeve in Gavellove interpretacije domačih in tujih del, ki so sicer dostikrat razodevale različno pojmovanje življenja in stilni prijem, a so vsaka po svoje pričale o visoki, evropski stopnji naše Drame. Pač pa do kraja drži avtorjeva trditev, da so se po osvoboditvi za naše gledališče zboljšale gmotne razmere, da smo na novo dobili Akademijo za igralsko umetnost in z njo dragocene možnosti za pedagoško in znanstveno delo ter da se je razširila mreža poklicnih gledališč, čeprav so bila nekatera izmed njih medtem že tudi zaprta. — Tudi z obliko knjige nisem povsem zadovoljen: zunanja oprema me preveč spominja na koledarje, klišeji so ponekod hudo zamazani ali preočitno retu-širani, za Linhartovi igri (in to le v Smoletovem zapisu) je preveč faksimilov, posnetki iz loškega pasijona pa so povrhu še tako drobceni, da so sploh nečitljivi. Te oblikovno tehnične pomanjkljivosti in nesorazmerni obseg obeh prispevkov dajejo publikaciji vse preveč značaj jubilejnega zbornika, s katerim smo zamudili lepo priložnost, da bi že danes imeli v rokah reprezentativno izdajo zgodovinske monografije o našem dramskem gledališču. — Jezikovno je knjiga v redu, le izraz »stvarilnost«, ki ga pogosto uporablja Kalan, bi po svojem občutju rajši zamenjal z že ustaljeno »ustvarjalnostjo«. Zaključek 26. poglavja na sti'. 102 se mi zaradi samohvale zdi manj simpatičen, urednikova fotografija na koncu knjige pa teatralična.
Kljub navedenim pomanjkljivostim je namreč knjiga Linhartovo izročilo pridobitev, ki smo je lahko le veseli, saj podobne Slovenci doslej nismo, imeli. Zato bodo s pridom segali po njej vsi, ki jim je pri srcu rast slovenskega gledališča, iz nje bodo črpali avtentične informacije tudi v tujini, kjer se naša odrska umetnost vse bolj uveljavlja (obema prispevkoma so dodani zajetni ix>vzetki v francoščini, ruščini in angleščini). Knjiga bo končno v obilju posredovala nujno potrebno znanje s svojega področja tudi našim slavistom, znanstvenikom in šolnikom, zato jo najtopleje priporočamo. _ joia Mahnič