ŽIVLJENJE
FERDO    KOZAK
Meni ni bilo življenje nikdar račun,
meni je bilo življenje zmirom le božji dar,
brana srca in krvi,
da ta klas moje duše zori,
kolikor bo štetih dni in danih moči.
Včasih je kruhek trd in grenak, pa ga ješ,
kot bi pogačo drobil,
s skrito solzo — a vendar ješ,
ker si lačen — in to je zakon brez glasnih in odveč besed.
Včasih si utešen in bi se z vsem igral
in razmetal svoj delež v veter in po cestah.
Toda življenje se razmetati ne da.
Preden nisi vseh drobtinic pobral,
preden nisi vsemu, kar je tvoje, sebe dal,
si odrezan cvet, v nožnici meč
brez zmage in brez poraza častnega.

Meni ni bilo življenje nikdar račun.
Dolgo sem mislil, da ob strani stojim,
dolgo me je bilo vsakega dneva strah.
Vendar je vse,
kar si izmisliš zase in za svet napuh in laž.
Človek ni več, kakor v zemlji kal in solnce njegov vrtnar.
Meni je bilo življenje zmirom le božji dar.
V POGOVORU S SAMIM SEBOJ
KARLO    KOCJANčIč
(Pred zadnjo pomladjo.) To je bila noč bridkosti, ura samote, ura otožnosti; noč, ko nam od neizjokanih solz bolestno oteče jo oči; ko ni pod božjim nebom niti enega človeka, da bi mu svojo izmučeno glavo naslonil v tolažeči objem naročja;
ko odgovarja tesnobnim krikom duše le negotovi udar korakov tvojih po trdem tlaku.
Pridi, moj ljubljeni
(kajti edini sem, ki te resnično ljubi),
pridi!
234