Soc Delo 28, 1989, 3	Poročila	327
žensk v politiki "duSevnega zdravja" danaSnje psihiatrije. V
tem kontekstu postaja usodno potrebno razbrati žensko kot
posebno, nujno, od tistega, kar je vsiljeno v svetu, ki ga
obvladujejo patriarhalne institucije.
Katarina Vidovič iz Zagreba je v tekstu Samoorganizi-
rajude žene s one strane institucije nasilja i nasilja
institucije tudi na okrogli mizi pokazala udejanjeno aoSnost
za pomoC pri problemu, ki se nam ves čas kaže kot oarrednji,
na temo nasilja nad žensko. Katarina Vidovič je prostovoljka
pri SOS telefonu za ženske in otroke, žrtve nasilja ter
aktivistka ženske skupine TreSnjevka v Zagrebu.
Mojca Dobnikar, Slanica skupine LILIT, ki vodi projekt za
ustanovitev SOS telefona v Ljubljani, je med drugim dala
kritiCno oceno obiCajnega strokovnega odziva centra za
socialno delo na nasilje, odzive, ki le odlagajo problem.
Tone Kikelj je odprl temo, ki se zdi na prvi pogled zunaj
konteksta. V prispevku Ženska kot obrambni subjekt pro-
blematizira položaj žensk in otrok v obrambnih konceptih SLO
in DS SFRJ, ki žensko in predvsem otroke proti določilom
ženevskih konvencij izpostavljajo nasilju in na katere
ženske niso imele in nimajo vpliva.
Okroglo mizo sta v prvem delu zaključili dr. Maca Jogan
in Vida MiloSeviC. S prispevkom Odpravljanje podrejenosti
žensk kot celostni družbeni proces je dr. Joganova razSirila
okvir za razumevanje žensk v socialnem delu, saj ga je
postavila v kontekst podrejenosti ženske. Na podoben način,
vendar iz drugih izhodišč, je Vida MiloSevič pokazala, da so
nairobijske strategije dokument, ki je potreben in uporaben
tudi za analizo in spreminjanje naše stvarnosti in stroke.
V poročilu sem želela pokazati, da je razbiranje posebnih
ženskih vprašanj pomembno za socialno delo. Pomembno, ker
omogoča, da odkrijemo potrebe in možnosti za pomoč in
spreminjanje, ki jih doslej nismo videli. Pomembno tudi
zato, ker omogoča v stroki, kjer dela večina žensk, izobli-
kovanje in razločevanje osebnega in strokovnega in s tem
boljši pogled v vsakdanjo stvarnost, v katero posegamo. Pri
tem se zavedam dejstva, da gre za en vidik, ki ni edini,
vendar je nujen element za nerazumevanje socialnih problemov
ljudi.
dr. Gabi Cačinovič-Vogrinčič
LETO DNI IZKUŠENJ SOS TELEFONA ZA ŽENSKE IN OTROKE ŽRTVE
NASILJA
Povsem gotovo je, da sta ustanovitev SOS telefona za
ženske in otroke žrtve nasilja ter kampanja, ki so jo ob tem
organizirale aktivistke Ženske skupine Trešnjevka (pri tem
so opozorile na razširjenost družinskega nasilja v vseh
328	Poročila	Soc Delo 28, 1989, 3
družbenih slojih), začeli snemati gosto kopreno, ki ni
dopuSčala, da bi nasilje nad Ženskami in družinsko nasilje v
naSem okolju razumeli kot resen družbeni problem. Kdo
ustvarja to kopreno, kdo dela problem nasilja v družini tako
nedotakljiv? Predvsem smo to me same, kadar se delamo, da je
nasilje v družini problem "nekoga drugega"; potem so to
moSki, ki naredijo vse, da se izognejo tako posamezni kot
tudi vsaki kolektivni odgovornosti, čeprav so prav oni v 95
odstotkih primerov nasilneži v družini. Vendar so naj-
važnejši akter v procesu nevtralizacije problema nasilja v
družini institucije, ki poleg tega, da problem negirajo
(zakoni), s svojim pristopom hranijo vse tiste zablode o
pretepenih Ženskah, katerih korenine segajo globoko v
patriarhalno zavest in dominacijo moškega (centri za
socialno delo).
Z ustanovitvijo telefona pred letom dni smo me kot Ženske
odstranile svoj del koprene, tako da smo začele pri dej-
stvu, da je vsaka od nas, brez izjeme, že samo zaradi tega,
ker je Ženskega spola, lahko žrtev nasilja. Prav tako smo se
strinjale, da je nasilje, ki ga vsak dan doživljamo pri
delu, na ulici ali v lastnem domu, eden od ključnih pro-
blemov naše osvoboditve. Povezale smo se in organizirale,
ker smo dojele, da lahko samo tako pomagamo ženskam, ki
doživljajo nasilje v družini, in se postavimo proti moškemu
nasilju sploh.
Nikakor ni čudno, da so pri nas, tako kot povsod po sve-
tu, kjer obstaja organizirana ženska pomoč, organizatorke
SOS telefona (prvega v Vzhodni Evropi) feministke. Tako je
zato, ker se v feminističnem gibanju prvič postavljajo
ključna vprašanja o nasilju nad ženskami, njegovi naravi,
vzrokih in posledicah, odgovoru družbe na nasilje nad
ženskami itd. Teh vprašanj si ne postavlja nobena družba,
kaj šele, da bi s svojo politiko odgovarjala nanje. Femini-
stični odgovori so hkrati teoretični in praktični.
Rezultat institucionalizirane moči moških nad ženskami je
psihološka, socialna in ekonomska odvisnost žensk od moških.
Enoletne izkušnje SOS telefona potrjujejo feministično
razmišljanje, da so mnoge ženske prisiljene trpeti nasilje
moške moči ravno zaradi te odvisnosti. Da bi se ženske
osvobodile odvisnosti od moških, ni dovolj samo to, da se
zaposlijo, včasih pa niti zelo visoka raven osveščenosti ne
zadostuje za prekinitev nezadovoljivega odnosa.
Da bi to dosegle, je ženskam potrebno ozračje podpore, v
katerem se jim vrne izgubljeno samozaupanje, in PROSTOR, ki
je varen pred kakršnimkoli patriarhalnim vmešavanjem (od
razjarjenih mož do strokovnega pranja možganov). Ravno to
poskuša nuditi organizirana ženska pomoč.
Kaj od tega je nam, volonterkam SOS telefona za Ženske in
otroke žrtve nasilja, uspelo ustvariti v preteklem letu?
Takoj je treh reči, da v Zagrebu Se vedno ni varne ženske
hiše-zatočišča za Zenske-žrtve moškega nasilja in njihove
Soc Delo 28, 1989, 3	Poročila	329
otroke. Razlogov za to je veliko, v glavnem pa so enaki
tistim, ki so nas ovirali pri ustanovitvi telefonske linije.
Ko smo pred letom in pol zaCele priprave za ustanovitev
SOS telefona za ženske in otroke žrtve nasilja, smo obiskale
tako rekoč vse mestne institucije, ki so pristojne za pomoč
v primerih družinskega nasilja. Skoraj povsod smo se
srečevale z nejevero, nezanimanjem in zmanjševanjem pro-
blema. To velja za socialne delavce, od katerih sno pričako-
vale ravno nasprotno. Drugače kot vse druge institucije so
veliko razumevanja pokazali uslužbenci javne varnosti, s
katerimi tudi zdaj najbolje sodelujemo. Na vso srečo začetek
dela telefona ni bil odvisen od socialnih delavcev. Centri
za socialno delo se v obravnavanju družinskega nasilja Se
danes niso pomaknili dosti naprej od tega, da ga priznavajo.
Predvsem zato, ker socialni delavci niso ustrezno educirani,
ker so obremenjeni s "papirologijo" in ker so skrajno
nefunkcionalno organizirani. Do teh spoznanj smo prišle na
osnovi kontaktov s socialnimi delavci v zvezi s posameznimi
primeri. Večinoma so v centrih reševanje problemov samo
oteZevali, ne da bi se pri tem sploh zanimali za potrebe in
Zelje žensk, ki so pri njih iskale pomoč. O zaostalosti
metod socialne zaščite smo se prepričale tudi ob priprav-
ljanju programa usposabljanja za prostovoljke SOS telefona
na osnovi nekaterih svetovnih izkušenj (Velika Britanija,
ZDA, Kanada, Avstralija, ZR Nemčija). Usposabljanje je
potrebno vsaki bodoči prostovoljki ne glede na njeno pred-
hodno strokovno usposobljenost in izobrazbeno raven. Vsaka
prostovoljka se usposobi za vodenje pogovora, tako da
spodbuja žensko k razreševanju problema brez kakršnegakoli
sugeriranja. Da bi to dosegla, mora prostovoljka razumeti
naravo nasilja nad ženskami in psihično življenje ženske ter
praktično vaditi vodenje pogovora. Med pogovorom so v
središču pozornosti potrebe in čustva ženske, prostovoljka v
vsakem trenutku popolnoma verjame ženski, ki kliče. Prav
tako mora prostovoljka poznati osnovne podatke o sistemu
socialne zaščite in pravni plati nasilja v družini. Veliko
koristnih informacij, opominkov, navodil in nasvetov je v
brošuri, ki je vedno poleg telefona. Za dobro vodenje
razgovora ne smemo zaiti v rutino, če pa začutimo utrujenost
ali preobremenjenost, je najbolje, da za nekaj časa preki-
nemo delo.
Ko je SOS telefon začel delati, nismo mogle niti
pomisliti, da bo tako veliko pozivov. Doslej jih je bilo
preko 4000. PribliZno 80-90X so klici žensk, ostalo pa klici
moških in otrok, od katerih je slednjih več. Ze pred celo-
vito kvalitativno obdelavo podatkov, ki ravnokar teče, je
mogoče z gotovostjo reči, da je podoba druZinskega nasilja,
ki smo jo dobile v letu dni dela, prav tako razbila vse
predsodke, povezane s tem fenomenom. Predvsem se na SOS
telefon javljajo ženske iz vseh druZbenih slojev in vse se
počutijo enako brezizhodno, če so dolgotrajno izpostavljene
nasilju partnerja. Večina žensk, ki so obiskale pomoč na
centrih za socialno delo, je popolnoma nezadovoljna z
odnosom socialnih delvacev do njih osebno in do njihovega
330	Poročila	Soc Delo 28, 1989, 3
problema. Večina nasilnežev ima hkrati probleme z alkoholom,
mnogi pa so tudi kronični, neuspeSno zdravljeni alkoholiki.
Ženske najpogosteje iščejo namestitev kot način pomoči. To
je hkrati tudi trenutek, ko je nam prostovoljkam najtežje.
Kadar so tri postelje, ki nam jih je odstopil Karitas,
zasedene, ali če ženska pokliče izven delovnega časa Kari-
tasa; če se ne želi ločiti od otrok in zaradi tega ne more
dobiti namestitve v domu v Nazorjevi; ali kadar iz
kakršnihkoli drugih razlogov zavrne namestitev v prenočišču
Rdečega križa, takrat ji tudi SOS telefon ne more pomagati -
pobegne na ulico, v park ali k znancem, ali, kar je najbolj
nevarno, ostane doma, na milost in nemilost prepuščena
nasilnežu. In kaj je z žensko, ki ne more do telefona?
Ravno v takšni situaciji je bila tudi Dragica P., brez
zaposlitve, stara 27 let. Tako kot mnoge druge ženske je
bila nekaj let žrtev zlorabljanja in pretepanja moškega, s
katerim je živela in imela z njim štiriletnega otroka. Od
doma je pobegnila vsakokrat, ko je zaslutila, kaj se
pripravlja. Kadar je imela dovolj denarja za plačilo
prenočišča pri Rdečem križu, ni nihče zvedel, kaj se je
zgodilo, kadar pa ni imela denarja, je poklicala 428-222 in
me smo ji povrnile stroške prenočitve. Dragica ni nikoli
poklicala milice, ni iskala pomoči na centru za socialno
delo. Strah je bil močnejši od vsega. Etika dela na SOS
telefonu ne dovoljuje, da se karkoli ukrene proti volji
ženske, ki nas kliče. Sprašujemo pa se, zakaj zdravnik v
Vinogradski bolnišnici ni sprožil kazenske prijave, potem ko
je pred več kot letom dni pri Dragici P. ugotovil hude
telesne poškodbe. Vsaka ustanova mora to storiti po svoji
uradni dolžnosti in to ne glede na izjavo poškodovane osebe.
Gotovo je edinole, da bi do kazenske prijave prišlo, če bi
šlo za karkoli drugega razen za zakonski pretep. Tako pa je
bila izjava, da je do poSkodb prišlo v prometni nesreči,
dovolj, da je usoda Dragice P. ostala nespremenjena nasled-
nje leto dni. Na nesrečo se je stanje vse bolj poslabševalo,
dokler niso nekega dne sredi februarja tega leta Dragico P.
našli mrtvo v njenem stanovanju. Sodna medicina je ugoto-
vila, da je smrt posledica izliva krvi v možgane in da je
bila izzvana nasilno. Po telesu je imela očitne poškodbe,
stare 2 do 4 dni. Ni težko zaključiti, kako je Dragica P.
umrla. Vendar ne more več govoriti zase, pravica pa je
slepa. Njen izvenzakonski partner je takoj izjavil, da je
Dragica pila - poskušal je vreči senco na njeno osebnost. In
do neke mere je v tem uspel, saj se zdaj sodniki in sodnice
sprašujejo, kakšna oseba je bila Dragica, ali je bila dobra
in skrbna mati in soproga, ali je bila morda preveč labilna,
zakaj ni nikoli iskala pomoči, zakaj se ni zaposlila, ali ni
na ta način ogrožala svojega otroka itd. itd. Le kakšna žena
in mati je bila?
To preusmerjanje pozornosti s podobe moškega-nasilneža na
moralno podobo ženske-žrtve je pravzaprav simptomatično za
vse situacije, ko ženska išče pravico zase in ko njena
beseda stoji proti besedi moškega (posilstvo, ločitev,
seksualno maltretiranje itd.). In to je tisto, kar bi nas.
Soc Delo 28, 1989, 3	Poročila	331
ženske, moralo prisiliti, da razmislimo o tem, koga
pravzaprav ščitijo zakoni in po čigavih merilih in izkušnjah
so napisani. Vsaka od nas se lahko znajde pred ljudmi, ki
bodo secirali njeno osebnost, vedenje, navade, in pri tem
omalovaževali njene resnične občutke, ali pa jih sploh ne
bodo upoštevali, kajti, zaboga, "to vendar niso nikakršni
dokazi". In kdo naj odgovori v imenu mrtvih žensk?
Je po tragični smrti Dragice P. še potrebno ugibati, ali
so nam potrebne varne hiše-zatočišča za ženske, ki trpijo
nasilje v družini? In to povsod, v vsakem mestu, v vsaki
vasi. Si lahko ženske to izborimo, da se ne bo več ponovilo,
kar se je zgodilo Dragici?
Katarina Vidovič
RAVNOTEŽJE SPOLOV NA BALIJU
"Karkoli že počno balijski moški, ženske delajo".
Hugh Mabetti
Ženske s svojo pisanostjo in nenehnim gibanjem so ena
prvih stvari, ki jih opaziš na otoku Baliju. Pletejo darove,
skrbijo za templje, molijo. Doma kuhajo, strežejo, posprav-
ljajo. Z velikimi košarami se vozijo na tržnice, kjer
prodajajo in barantajo. Moški kot "gospodarji" na videz
stojijo ob strani. Toda Bali je otok ravnotežja in v tem
smislu so tudi razdeljene vloge. Mnogi turisti se veselijo
počitnic z lepimi Balijkami - in na svojo žalost ugotovijo,
da so "nedotakljive".
Ženske v pisanih sarongih na poti v tempelj, ženske s
težkimi košarami na glavah, ženske na tržnici, na cesti, na
hišnem pragu, ženske na motorjih, ženske v gibanju... Tudi
ko moški stojijo se ženske gibljejo.
Otoku, ki je bil deležen že vseh oznak, od Zadnjega do
Izgubljenega raja, dajejo ženske bistveno podobo. V hiši
gospodinjijo, na vrtu pletejo tempeljske darove, na tržnici
"uprizarjajo" fascinantno (in za nas včasih tako zelo
naporno) barantanje, z navidezno lahkoto nosijo na glavah
neverjetno težke tovore, mlajše se iz ene v drugo vas vozijo
z motorji, pod večer na lesenih odrskih deskah plešejo...
Medtem ko mnogi moški posedajo ali postopajo naokrog,
ženske delajo. Gledano z evropocentrističnimi očmi, ujetimi
v vzorec lastne kulture, je to podoba družbe s strogim
patriarhalnim obrazcem. Toda ko popraskaš po površju, od-
kriješ še en drobec v znanem balijskem iskanju ravnotežja.
Od vtisa, raziskovanja, do poskusa razumevanja in raz-
loZitve, je lahko dolga pot. In končni rezultat je nedvomno
Se vedno evropocentrističen. Vsaka razlaga je torej razlaga