307 Podučne stvari. Zemljepisni in narodopisni obrazi. Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.) 218. Sestavni deli sadja. Redilnost njegova. Plodovi naših sadnih dreves so dvovrstni. Eni plodovi so koščičasti, in imajo sočnato zunanjo luščino, in kakor kamen trdo notranjo koščico, katera ima v sebi navadno le eno seme. Tako sadje so breskve, marelice, črešnje, višnje in slive. Drugo sadje je pečkato sadje. Mesnato je in sočnato, v sredi pa ima več pregradkov z drobnimi semeni. Tako sadje so hruške, jabolka. Sadje ne more biti izdjučna hrana človeku, in razlog temu hočemo najti v sestavu sadja. Najglavnejša in naj-obilnejša sestavina vsega našega sadja je voda. Kedar je sadje dozorelo, nahajamo, da imajo breskve 78 do 84 postotkov vode marelice 81 „ 84 n „ slive 80 „ 88 „ „ črešnje 75 „ 82 „ „ višnje 79 „ 80 „ „ hruške 7(3 „ 83 „ „ jaboka 81 „ 86 „ „ Uže sama ta velika množina vode jasno nam kaže, da mora redilnost sacja biti zelo mala. Ako cdbijemo še veliko moožino staničnih kožic, katerih želodec ne more prekuhati, preostaje v sadju zelo malo drugih tvari. Diuga važna sestavina zrelega sadja je slador. Slador je važen kot hrana za naše telo, kajti slador, škrob, tolšča ali gumi nam vzdržavajo toplino telesa. Sladora je v zrelej breskvi 2 do 6 postotkov marelici 2 „ 8 „ slivi 2 „ 6 „ črešaji 8 „ 13 „ višnji — „ 8 „ hruški 7 „ 10 jabolku 6 „ 13 „ Škroba v zrelem sadju gotovo ni nič, ker se je ves pretvoril v slador. Posušeno in ukuhano sadje ima pa vedno znatno množino škroba, ker se za sušenje in ukuhavanje jemlje sadje, ki še ni do celega dozorelo. Belakovine je v sadju redkokedaj več kot pol po-stotka, in to je najglavnejši razlog, zakaj nam ne more sadje biti izključna hrana. Za grajanje našega telesa in za nadomeščanje iztrošenih delcev služijo samo bela-kovinaste tvari, v tem jih ne more zamenitl ne slador, ne škrob, ne tolšča, ne gumi, ali ona mala množini belakovine, ki je sadje ima, ne more nikakor zadovoljiti potrebe telesa. Naposled nam je omeniti še jabolčne kisline, ki je v našem sadju nikdar ne manjka, ali je je zopet redkokedaj več kot en postotek. Ako se oziramo na vse te sestavine našega sadja, moramo priznati, da je njegova redilnost zelo slaba. Sadje nas osvežuje, in prav v tem je njegova največa vrednost, druge nima. Ko bi se hoteli edinole s sadjem hraniti, morali bi na vse zadnje gladu umreti, ker ne bi mogli v sadju dobiti toliko belakovine, kolikor je telo potrebuje. Vzemimo postavim, da odrasel človek potrebuje na dan 120 gramov belakovine, toraj bi moral čez dan 25 klg. sadja pojesti. No tega ne more nobeden, in če bi tudi mogel, dobil bi v telo toliko kisline, da bi uže od tega obolel. Vegetarjanei na vso moč hvalijo suho sadje kot hrano, ali če bi jih kdo poslušal in se hranil edinole s suhimi slivami, moral bi na dan pojesti 9160 gramov, dasi je v posušenej slivi razmerno mnogo več belakovine kakor v svežem sadju. Bili bi to vrlo lepi obroki, katere bi človek težko zmagoval. Od sadja ne smemo druzega pričakovati, kakor da nas osveži in raz-blaži, da nas zasladi in z ugodnim duhom razdraži. Slast in okus v sadju se menja po podnebju. Ako naše žlahtno sadje prenesemo v južnejše kraje, bode mnogo debelejše in slajše, ali zato bode zgubilo oni fini okus in duh, ki ga v naših krajih ima. Naše sadje seza daleč v toplo podnebje, ono je tu vselej slajše, ali mu je aroma dokaj slabejši. To je uzrok, da se ono tu po-lagama zgublja iu ustopa mesto južnemu sadju. Proti severu nahaja sadje ondi svojo mejo, kjer je leto tako kratko, da mu plodovi ne morejo dozoreti. Najpreje se ustavijo breskve in marelice, najdalje gredo črešnja, jabolka in hruške. Sadje se je selilo proti severu z trsjem no, ono je kmalu opešalo, sadje pa je rinilo še dosta 308 daleč naprej. V Angleškej uspevajo še vsa naša sadna drevesa. V Norveškej gredo v zahodnej obali jabolka in hruške pri Drontheimu do 64. stopnje, in samo črešnja gre do 66. stopnje. Proti vzhodu se spušča severna meja sadja v Švedskej do 61. stopnje, in od todi gre preko Narve (59°) (To Moskve (56°) in Kazana (56°). Današnja domovina sadja je vrlo velika in široka. Brali smo, kako se je sadje v zgodovinskem času širilo, in sedaj nam ne ostaja drugo kakor to, da nekoliko omenimo še njegove prve domovine. (Dalje prihodnjič.)