MLADA 1965 RAST Domoznanski oddelek 371 MLADA RAST 1965 373.3(497. 4Maj šperk) 6006640 GLASILO OSNOVNE ŠOLE MAJŠPERK COBISS e V: . ^ .\q. Osnovna šola Majšperk vključuje v svoj pioniraki odred "Jožeta Sagadina" učence iz Majšperka, Ptujske gore, Na-rapelj in Stoperc, saj hodimo iz vseh teh. krajev-učenci v vrviš je razrede v Majšperk. Dolga in naporna je naša pot do šole, vendar jo obiskujemo z veseljem, ker se zavedamo, da nam šola odpira pot v življenje. Zato je naša prva naloga učenje. V letošnjem šolskem letu 1964/65 smo se z veseljem vključili v JPI s programom v počastitev 20. obletnice osvoboditve. S kurirčkovo pošto smo v mesecu maju prehodili mnoge kurirske poti in se s spoštovanjem spominjali vseh borcev in kurirjev, še prav posebej mladega padlega kurirja Mirana SAGADINA, 'po katerem ima šola v Narapljah svoje ime. Imena vseh junakov NOB ne bodo pozabljena v naših srcih, njihov pogum in premagovanje vseh težav nam bodo v vzgled in oporo tudi takrat, ko življenje ne bo vedno lahko. Srečni smo, ker vodi našo domovino dragi tovariš Tito, ker je pred nami mladost, ker nam naša družba omogoča, da srečno in svobodno poganja, raste in se razvija naša "mlada rast". Pionirji in mladinci osnovne šole Majšperk MOJ KRAJ PO DVAJSETIH LETIH Pred 20. leti je po naših krajih ubijal in rušil domove hudobni Nemec. Toda naše ljudstvo ni klonilo. Naši partizani so se borili, dokler niso pregnali fašistov. Domovi in tovarne, vse j e bilo porušeno in izropano. Očetje matere, bratje in sestre so začeli z izgradnjo. Gradili so nove hiše, bloke in tovarne, tako da so danes pddvajsetih letih končno izbrisali sledi vojne, Na ruševinah so zrasli novi domovi, ampak spomin na vojne dni ne bo med našim ljudstvom nikoli zbledel. Mnogo naših mest je na novo zgrajenih. Tudi moj domači kraj je v dvajsetih letih doživel mnogo sprememb. Po vojni so najprej popravili tovarno strojil in dogradili več prostorov tovarni volnenih izdelkov. V tem času je bilo zgrajenih mnogo stanovanjskih hiš in blokov. V Majšperku imamo tudi dvorano Svobode„ pošto in kino, čeprav vse skupaj bolj skromno. V letu 1964 je bil zgrajen nov paviljon, v katerem sta dve trgovini, mesarija, frizerski salon, zdaj pa nameravamo v tem paviljonu imeti še "BIFE". V Majšperku je samo ena šola, ki jo obiskuje 500 učencev, zato prostorov primanjkuje. Upamo, da nam bodo letos dogradili nekaj učilnic. Majšperško ljudstvo pa ni pozabilo na naše padle borce. V spomin nanje imamo v Majšperku ob vodnjaku vzidane spominske plošče z njihovimi imeni. Vsako leto se jih spominjamo na dan mrtvih - 1. novembra. Naša šola se imenuje po padlem borcu Jožetu Sagadinu. Narapljanska pa po 2 našem vrstniku Miranu Sagadinu. Takšen je moj kraj po dvajsetih letih, upam pa, da bo čez dvajset let spet drugačen, vendar naj ostane Še naprej vse v miru, brez vojn, brez nacističnega nasilja. Sonja POŽAR VII. b razred osnovna šola Maj šperk ŽIVLJENJEPIS MIRANA SAGADINA Miran Sagadin se je rodil 10. avgusta 1928 v Ptuju. Tam je obiskoval tudi osnovno šolo. Njegovi starši so bili komunisti. Že kot desetleten deček je vedel, kdo je Hitler, vedel je. da pripravlja vojno. Brat ga je jemal s seboj na izlete ptujske delavske mladine, kjer je z njimi prepeval narodne in revolucionarne pesmi. Ko se je začela vojna, je bil star 12 let. Mati, 0Če in starejši brat so odšli v partizane, Miran pa je bil nekaj časa v Jurovcih pri Vidovičevih. nato pa ga je vzela babica na Ptujsko goro. Bil je ilegalček. Tu je bil precej c r. časa vsak hip pripravljen, da zbeži. Čez čas pa se je stvar pomirila in vpisali so ga celo v šolo na Ptujski gori. Bil je ponosen na svoje, ki so bili v partizanih. Med tem je neki izdajalec izdal njegovo mamo. Zaprli so jo v ptujske zapore. Vsak dan se je Miran vozil v Ptuj in prosil paznike, da bi sprejeli hrano za njegovo mamo. Hrane zanjo pa nikoli niso sprejeli. Končno je mami uspelo pobegniti iz zapora. Kako je bil Miran tega vesel, se ne da popisati. 3 10. avgusta 1942. leta je imel 14 let in mu ni bilo tre ba več v šolo. V majšperški tovarni strojil se je vpisal v uk za ključavničarja. Želel si je v partizane, to da za puško je bil še premajhen. Sele, ko je bil star 15 let5 se je poslovil od babice in dedka ter odšel v partizane. Poslali so ga v tehniko Lacko v Stogovcih. Tu j e pomagal tiskati partizanske časopise, letake in brošure. Noč za nočjo je s polnim nahrbtnikom literature odhajal na javke z drugimi kurirji in tam predajal naprej tiskano partizansko besedo. Pozimi je na eni takih poti pri mostu čez. Dravinjo pri Slapah padel v zasedo. Krogla mu je prebila prsi in ga zbila v vodo. Z največjim naporom je zlezel na breg. Odpravil se je proti domu svojega sošolca in prijatelja Pislaka na Slapah. Med potjo je moral odvreči vse, kar je nosil in še nekatere dele obleke. Z zadnjimi močmi je prišel do Pislakovih, kjer so ga obvezali in dali v posteljo. Od Pislakovih so partizani Mirana odnesli v partizansko bolnišnico v Sreče. Tu si je čez nekaj tednov o-pomogel. 12. aprila 1945 pa so Nemci napadli bolnišnico, v kateri se je zdravil. Miranovega strica Ludvika, njegovo ženo Marijo ter dr. Mileta Savickega so privezali za vrata, hišo pa zažgali. V bunker, kjer so bili Miran, oče, Eožca in Gojko, se je privalil dim in jih zadušil. Iz hiše se je posrečilo uiti le Miranovemu bratu Zvonku. Miran Sagadin vzorni kurir je moral zaradi fašističnega zločina tako zgodaj umreti. Pokopan je v skupnem grobu na vrtu ob domači hiši v Srečah. Naša šola 4 nosi ime tega kurirja - zaslužnega borca Mirana Sagadina. Mi pionirji pa se "bomo trudili pri delu in učenju, da se dostojno oddolžimo njegovemu spominu. Bojan KRIVEC učenec IV. razreda osnovne šole Mirana Sagadina v Narapljah 5 BIL SEM V SREČAH Letos meseca maja praznujemo dvajsetletnico osvoboditve. Tik pred koncem vojne je padlo še mnogo partizanov. Nemci so zagrešili še mnogo zločinov. Tako tudi ne bo pozabljen zločin v Srečah, ki se je zgodil 12. aprila 1945. Ob dvajsetletnici tega dogodka je bila v Srečah prireditev ob grubu padlih. Udeležili smo se je tudi trije pionirji iz naše šole. Tja smo se peljali skupaj s tamburaši. Vse je bilo zelo svečano. Najprej je govoril predsednik občinske skupščine Slovenska Bistrica. Povedal je, kako so pred dvajsetimi leti Nemci napadli partizansko bolnišnico. Tri ljudi so privezali na vrata, jih polili s petrolejem in zažgali. Dim se je privalil tudi v bunker, kjer so se zadušili še štirje partizani. Vseh sedem žrtev so pokopali v skupen grob pri hiši. Nato so pionirji recitirali, moški pevski zbor je pel partizanske pesmi, godba na pihala pa je zaigrala nekaj koračnic. Nazadnje smo položili vence, vojaki pa so iz strelili častno salvo. Na spomeniku je tudi ime kurirja Mirana Sagadina, po katerem ima naša šola ime. Njegov lik je vsem pionirjem svetel vzgled. Milko VEK učenec IV. razr. Naraplje 6 Osnovna šola Majšperk- Jugoslovanske pionirske igre 1965 Partizanska tiskarna "TEHNIKA LACKO" v Stogovcih pod. Ptujsko goro V jeseni leta 1943 so si partizani poiskali kraj, kjer bi si uredili bunker. Našli so primeren kraj > pod lis-tnjakom pri Superjevih. Takoj so pričeli s kopanjem. Kopali so večinoma ponoči. Tudi zemljo, ki so jo izkopali, so odnašali ponoči. Ponoči je bilo bolj varno. Pri delu so pomagali tudi domači: oče in mati ter otroci. Zemljo so morali nositi na prava mesta, ker sicer bi bilo sovražniku sumljivo, od kod je in kaj se dela. Domači so našli prave izgovore, da se ne bi izdali. Ko je bil bunker gotov, se je začelo v njem delo. Namestili so si dva stroja za tiskanje. Podnevi so tiskali, po noči pa tisk raznašali. Tiskali so razne novice za vso Štajersko. Imeli so tudi radio, da so zvedeli, kar je bilo potrebno. Pri hiši so imeli vso oskrbo, ki so jim jo nudili mati in oče. Mati jim je kuhala in prala. Oče, čeprav je bil slep, je bil kurir, po imenu "partizanski očka". Za slepega očka se niso sovražniki kdovekaj menili, niso ga sumili, da ima tako velike in odgovorne naloge. Pošto so raznašli tudi otroci. Pri hiši je bilo šest otrok, večinoma sami šolarji, a kljub temu ni prišlo do izdaje. Jani GAJSER VII. b. raz. - 7 - U¥ELA JE ŠUPERJEVA MAMA Za dan žena se spomnimo naših mater in drugih žena. Tudi Superjeve mame smo se spomnili. Pionirji smo ji šli čestitat in ji izročili skromno darilo. Ležala je v postelji, ker je bila zelo bolna. Ob postelji smo ji zapeli tudi dve pesmi. Zelo je bila vesela. Nekaj dni pozneje smo izvedeli, da je umrla. Pionirji smo šli na pogreb. Prinesli smo ji pomladanske cvetice in zbrali denar za venec. Pri njih doma je bil med vojno bunker, v katerem je bila tiskarna - tehnika Lacko. Sovražniku jo je prikrivala in ščitila pred vsem najhujšim. K SUperjevim bomo še hodili gledat bunker, toda mame ne bo več med nas pionirje, da bi nam pripovedovala, kako je bilo takrat, ko so bili pri njih partizani. Kruta smrt jo je iztrgala iz ra še sredine. Marta BOG?® in Vito KRAPEŽ III. razr. Ptujska gora VERDENIK ANTON 1913 - 1944 Moj stric Verdenik Anton je bil rojen 25/KI-1913 v Majšperku št. 12. Osnovno šolo je dovršil v Majšperku. Po končani osnovni šoli je pomagal doma očetu pri delu, nato se je vključil v proizvodnjo in je delal kot delavec v Tovarni strojil v Majšperku. Bil je mirnega in dobrodušnega značaja. Bil je tudi dober delavec. Vsakemu je rad pomagal in zato so ga vsi radi imeli. Spomladi leta 1944 so prišli na Jelovice prvi partizani. On je takoj stopil v obveščevalno službo. In to službo je vršil, dokler ni odšel v brigado. V jeseni 1944 je dobil poziv v nemško vojsko a on se je odločil za boj proti okupatorju. Odšel je v brigado. Deloval je v Šercerjev! brigadi. Bil je hraber borec, vodnik in mitraljezec. Dne 17.12.1944 so napadli partizani nemški vlak med Lipo- in glavom in Ponikvo. V hudi borbi z okupatorjem je on še nekaj drugih tovarišev dalo svoje življenje za svobodo in lepšo bodočnost. Nežika VERDENIK VII. b razred KUBIRČKOVA POŠTA Bilo je mračnega in deževnega dne, ko je kurirčkova pošta s pozdravi namenjenimi tov. Titu, krenila iz Majšperka proti Srečam. Pionirji razdeljeni v dve skupini, smo nameravali prenesti torbico po poteh, po katerih so nekdaj hodili pravi partizanski kurirji. Kakor v pravi vojni, so mladinci organizirali zasede na nosilce torbice. Da bi jim zmešali sledi, smo se zatekli k zvijači. Pripravili smo torbico, ki je bila slična kurirčkovi. Vanjo smo dali stare papirje in klobase. Pod vodstvom nek-danjega partizanskega oficirja smo se oprezno odpravili - 9 - v gozd.j ki nam je Ml najvarnejše zatočišče. Hodili smo po ozkih stezicah, posutimi z odpadlim listjem. Gozd je skrivnostno šumel. Kdaj pa kdaj je zavel lahen vetrič. ki je upogibal vrhove smrek. Zelene veje so nas lahno božale po licih in nam hladila razgreta lica. Droben dežek je močil drevesa, da so se svetlikala. Srečali smo nekaj močeradov, ki so nam leno zastrav-Ijali pot. Večkrat smo začuli zamolklo šumenje potoka, ki je tekel na dnu temačne grape. Tudi grape in strmi hribi nas niso ustavljali. Vse nezgode in zapreke smo pogumno prenesli, kajti marsikateri se je znašel z nosom na zemlji. Zaradi varnosti je pred nami hodil pionir s puško. Končno smo prispeli v Sreče. Tam so nas čakali pionirji iz Makol, da prevzamejo kurirčkovo torbico. Medtem je prispela druga skupina,, ki so jo mladinci zajeli in dobili dolge nosove, ko so ugotovili, da torbica ni prava. Pošto smo predali makol-skim pionirjem, ki so takoj krenili na pot. Po ogledu nekaterih zanimivosti v znameniti Sagadinovi hiši, smo se odpravili domov in se še dolgo spominjali tega dogodka. Anda HERIC VI.b. razred Osnovna šola Majšperk POMLAD Poslovil se je mož sneženi tam pokukal je zvonček zeleni, sonce ves dan toplo sije, da pomlad nam spet odkrije. Kmetič prišel je njivo orati, novo semenje v brazde sejati, ptice vesele, spet so zapele v zrak odletele, zažvrgolele. Vida TOPOLOVEC VI. a razred Osnovna šola Majšperk NAŠA VAS (prosti spis) Moja rojstna vas leži na skrajnem severnem robu Haloz. Prej samostojna vasica je sedaj priključena sosednji vasi in se imenuje Podlože. Vaščani so večinoma kmetje, precej pa je tudi delavcev. Na spodnji strani vasi so travniki, nekoliko niže pa teče potok Polskava. Na jugu se nad polji dviga še dokaj prileten gozd. Na zahodu meji na vas Medvedce. Vas šteje približno dvajset hiš. Med njimi so sadna drevesa, ki dajejo spomladi vasi poseben čar. Kadar pomladno sonce ogreva in osvetljuje vso to planjavo, se mi zdi vas najlepša na svetu. Zelo nestropno pričakujem dan po najbolj deževni noči, kajti takrat vodne kapljice, ki visijo v zraku, romantično približajo mogočno Pohorje 11 s svojimi obširnimi gozdovi. Kadar je lepo vreme, smo tudi vaški otroci veseli, v nasprotnem primeru pa smo mrki in zaspani. Poleti se kopamo v Polskavi, ki jo imenujemo kar Črnec. Ees je njegova voda temna, toda barvo ji daje temnorja-vo dno. Potem pride jesen in z njo novo eseljo - paša. Kakor očarani opazujemo zlatoobroblj ene oblake, ki jih osvetljujejo žarki zahajajočega sonca. Zima nam prinese snega in mnogo veselega smučanja in sankanja. Med igrami pa ne smemo pozabiti 'budi na u~ čenje. Slavko DVORŠAK VIII. a razred Osnovna šola Majšperk V DEŽELO PRIHAJh POMLAD Dnevi so daljši in toplejši, Drava že zeleni. Na travniku že cvetijo trobentice, vijolice, zvončki. Ljudje so že obrezali in prekopali vinogro.de. Sadovnjake so počistili in drevje škropijo. Njive so že zorali in posejali oves. Posadili bodo tudi razne poljske pridelke. Ptički se bodo vrnili iz toplih krajev. Jaz sem že videla škorca. Marija SLUGA lil. r. Ptujska gora PTIČJE GNEZDO (prosti spis) Zaradi hudega kašlja mi je zdravnik neke pomladi svetoval spremembo zraka. Mama me ni mogla dati nekam na morje ali v kakšno višinsko okrevališče, zato sem se napotila k stari mami v Pernico. Ona ima precej veliko hišo in zelo lepo urejen vrt, ki je ograjen z živo mejo. Ko je nekega dne vzcvetela divja sliva, sem opazila, da jo venomer obletavate dva ptička. Odletela sta in se zopet vrnila s slamico v kljunčku, se za hip ustavila na - 13 - najvišji veji slive, nato pa izgubila v krošnjah. Nato je sliva že ozelenela. Beli cvetovi so odpadli, že sem na nižjih vejah opazila male plodove. Skoraj sem že pozabila na dve ptici, ki sta jo pred tedni nemirno obletavali . Obstala sem pred slivo in radovedno gledala v jasno nebo„ ko sem zaslišala nemirno čivkanje. Ozrla sem se naokrog in na glavni veji opazila iz slame, blata in puha spleteno gnezdece. Na robu gnezdeca je stal eden od ptičkov in hranil mladiče. Brez pomisleka sem pohitela k seniku, vzela manjšo lestev in se vrnila. Prislonila sem jo na bodečo slivo in urno splezala proti gnezdecu, kjer takrat ni bilo nobenega izmed starejših ptičkov. Radovedno sem si ogledovala od blizu gola in slepa telesca malih ptičkov, kar zaslišim nad glavo vrišč starih. V predpastnikov žep sem rahlo položila vse tri neobogljene ptičke, kljub temu, da sta starejša ptička zelo vreščala in me obletavala. Odnesla sem ptičke na senik in jim iz krme napravila malo gnezdo. Iznenada me je stara mama poklicala k malici. Odhitela sem tja in pustila male ptičke na seniku. Ko sem se vrnila, je bilo že prepozno. Mačka je ravno hrustala zadnjega mladiča. Zajokala sem. Postalo mi je zelo hudo, zato sem si obljubila, da se gnezdec nikdar več ne dotaknem. Zdenka VIKAJ VI. a razred Osnovna šola Majšperk POSTAL BOM KMETOVALEC Pri nas doma sva seda.j z očetom kar sama. Lani v jeseni mi je umrla mama, ki jo hudo pogrešam. Zelo se mi to pozna v šoli, ker nimam toliko časa za učenje, kot se ga imel preje. Pomagati moram doma pri vsakem delu na polju, v hle vu, pri gospodinjstvu in vsepovsod, kjer je potrebno. Imam tudi dva brata, ki oba služita vojaški rok. Če bi bila onadva doma, bi bilo tudi precej bolje. Vsaj za šolo bi imel več časa. Nameraval sem se iti naprej učit, toda sedaj ne bo mogoče. Saj je tudi na kmetiji potreba in delati na zemlji zlasti sedaj, ko se obetajo kmetovalcem vedno boljši pogoji, je tudi lepo. Tudi to ne bi bilo prav, da bi zapustil svojega očeta in odšel drugam, kakor to napravijo nekateri kmečki fantje. Zato sem se odločil, da bom ostal doma na kmetiji in pomagal gospodariti svojemu očetu. Upam, da bo tudi za našo družbo najbolj prav, če postanem kmetovalec. Franc PREDIKAKA učenec VI. razr. Ptujska gora ZVONČEK PRIPOVEDUJE Jaz sem prva pomladanska cvetica. Rastem na močvirnatem travniku. Ko posije toplo sonce prikuka glavica na dan. Najprej me obišče čebelica. Okrog sebe imam mnogo sosedov. Zaslišal sem kričanje. Pridrveli so otroci in me utrgali. Neka deklica me je nesla proti domu. Med potjo me je zavrgla na cesti. Povozil me je avto. V blatu sem moral umreti Jožica MLAKAR II. a razred Osnovna šola Majšperk DEŽ Sivi oblaki prekrivajo nebo« veter drevesa pripogiba; debele kaplje padajo izpod neba> dež napaja zemljo. Vedno gosteje kaplje deževne padajo na zemljo, potoke in njive napajajo, da žeja minila jih bo. Ko vse prepoji z vodo, glej, neurje preneha, sonce pošilja svoje žarke na zemljo, kot prej - jo zdaj ogreva. Justina FIDEEŠEK Vfll. b. razred Osnovna šola Majšperk POZDRAVI MARŠALU TITU (prosti spis) Letos praznuje naš tovariš Tito triinsedemdeseti rojstni dan. Tudi mi pionirji iz Majšperka smo slovesno proslavili njegovo obletnico. V sredo 12.5.1965 smo se zbrali na Bregu pri tovarni. Nižji razredi so se Gli žogat, višji pa smo nosili štafetno palico. Razdelili smo se v skupine. Ena skupina je krenila proti Pesjaku, druga pa na Ptujsko goro. -• 16 Ko smo se peljali s tovornjakom, smo 'bili veseli«, Po trije so se postavljali o o cesti in čakali> kdaj prejmejo štafetno palico« Z dvema prijateljicama sem bila postavljena za nosilko štafete v Sveči, Takoj, ko sem stopila z avtomobila, sem začela nabiraci cvetje, Pomagali sta mi tudi moji prijateljici. Iz cvetja smo na cesti napravile zvezdo. Za kaj več pa ni bilo časa. Izza ovinka je privozil avto. Pred njim je tekla.pionirka s štafetno palico. Hitro jo je oddala rtrni. Stekle smo do naslednje skupine, kjer sem jo oddala -rugi pionirki. Tudi ta je tekla dalje. Tako je štafeta prispela na Breg pri tovarni. Tam je mladinka prebrala, pozdrave tov, Titu. Štafeto so odnesli pionirji na Ptujsko goro od tam pa naprej. 25. maja bodo pionirji prinesli pozdrave v Beograd. Marija KRIVEC IV. b. razred Osnovna šola Majšperk NA GMAJNI Šla sem na obisk k sorodnikom. Moje najljupše delo je bila paša. V tej vasi ni bilo dosti otrok, na gmajno, ki je bila skupna last treh vasi, pa so prišli moji vrstniki. Krave so se brezskrbno pasle mi pa smo si znova in znova izmišljali različne igre, s katerimi smo se kratkočasili . Nekega dne smo se dogovorili, da mora naslednji dan prinesti vsak po tri surova jajca. Vsi smo obljubili, da jih bomo prinesli. Obljubiti je bilo lahko, le kaj naj jaz teti natvezim, da mi jih bo dala. Obljube nisem hotela prelomiti. Ko sem prišla s kravami s popoldanske paše, sem jih napojila in priklenila v hlev. Kure so bile že na gredeh. Tiho sem se splazila med nje in že sem bila skoraj pri gnezdu, kar so kure zagnale tak vrišč in krik, da je prihitela teta, potem še stric in ostali domači„ Mislili so, da je v kurnik zašla lisica. Vsak se je postavil k svojim vratom, ta z metlo, oni z lopato„ In so čakali. Z dvema umazanima jajcema sem se boječe in previdno plazila iz kokošnjaka kar začutim nad glavo veter, hip nato pa lop po glavi. Stric je čakal pri zadnjih vratih. Vsi presenečeni so me gledali in osvetljevali z žepno svetilko, teta pa kar do besede ni mogla. Tudi jaz sem presenečena obstala med vrati in od strahu izpustila jajci. Drugo jutro sem se napotila s kravami na gmajno, a brez obljubljenega deleža. Vsi so prinesli jajčka, le jaz ne. Obljubili so mi, da bodo dobroto dali pokusiti, samo zmesti moram veliko kepo blata. Mesila sem in mesila, pa še dodajala vode in zemlje. Ko je Jože strokovno ugotovil, da je testo dobro, smo napravili osemnajst srednje velikih kep, jih z okroglo paličico razvaljali in v nje povili jajca. Malo stran pa je Jože kuril velik ogenj. Vanj smo dali blatne kepe in čez pol ure se je posušeno blato ločilo od jajc. Nato smo začeli s pojedino. Seveda sem bila vsega tudi jaz deležna. Ko smo se vračali večer domov, se mi je že od daleč smejala mama, ki je prišla pome. Sorodniki so ji pripovedovali o dogodku z "lisico". - 18 - Mnogokrat se spominjam tega in drugih dogodkov s počitnic in komaj čakam, da mine še to poletje. Stanka PLANINC VIII, razred Osnovna šola MAJŠPERK POMLAD Ko pride k nam pomlad, razveseli se je vsak. Le kmetič se "boji, ker delo ga skrbi. A hude misli mu prežene čas, zato se mu zjasni obraz. Veselo na polje hiti, da kruha vsem priskrbi. Franc MOHORKO VI, a razred Osnovna šola Majšperk MOJ OBISK PRI TOVARIŠU TITU 22. marec 1964. Bil je običajen šolski dan. Ko sem prišla v šolo, mi je tov. učiteljica povedala, da me čaka veselo presenečenje in da moram v pisarno. Srce mi je burno bilo, čeprav nisem vedela, kaj se bo zgodilo. Z veseljem mi je tov. upraviteljica povedala, da grem v Beograd čestitat tov. Titu za njegov 72. rojstni dan. Bila sem tako presenečena, da sploh ne vem, kako sem prišla iz pisarne. Tudi doma je bilo tako. Mama me je nekaj časa samo gledala, šele potem, se je zavedla in bila srečna z menoj vred. 19 - Minil je marec, nato še april in prišel je težko pričakovani maj. Odpotovala sem že 20. maja in skupno s še 19 pionirji zastopala slovenske pionirje. Stanovali smo v Košutnja-ku. Zvečer pred sprejemom smo imeli še zadnje vaje. Nad srbskimi gorami se je počasi začelo prikazovati majsko sonce. Bil je to res čudoviti dan, poln cvetja, veselja, še bolj pa mladosti. Tovariš Tito nas je sprejel točno ob 10. uri v ZIS. Njegov vstop v dvorano je povzročil buren aplavz. Sama ne vem, kaj vse se je zgodilo . Prišla sem do tovariša Tita, da bi mn segla v roko. V moji roki se je nenadoma znašla čvrsta, čeprav nežna roka tovariša Tita in zaželela sem mu v srcu mnogo več, kot pa s tistimi golimi besedami;" Srečen rojstni dan!" Moje srce pa je burno utripalo in mu želelo še na mnoga, mnoga leta. Da bi še dolgo vodil naš narod na poti uspeha in napredka, kot.nas je doslej. Nato je sledila še pogostitev. Ko je prišel tovariš Tito do nas Slovencev, nam je pripovedoval o NOB in odgovarjal še na razna vprašanja. Prekinjevali smo ga z aplavzi in vzklikanjem. S šopkom rdečih nageljnov v rokah se je poslovil od nas. Bili so znak vroče ljubezni mladih ljudi do tega velikega borca in krmarja naše države, ki nas varno vodi tudi skozi najhujše orkane. Tako se je moj obisk pri tovarišu Titu končal. Samo še na vlak in odpeljala sem se iz tega čudovitega kraja, ki mi bo ostal za vedno v spominu. Marija KEKEC MAMA JE BILA ŽALOSTNA (prosti spis) Otroci večkrat razjezimo mame. Takrat so mame žalostne. Včasih nam naložijo kakšno kazen, da se poboljšamo. Nekega sončnega dne smo se jaz in moje prijateljice igra le na travi. Bilo mi je komaj pet let. Igrala sem se z majhnim koščkom opeke, ki sem ga imela za skakanje pisma. Mira mi je ta kamen vzela in mi ga ni hotela dati na zaj. Meni je bilo za kamen žal, ker sva s prijateljico tekmovali, katera bo imela več kamnov za skakanje pisma. Ker Mira ni hotela kamna dati nazaj, sem pograbila najbližji kamen in ga vrgla vanjo. Takrat sem zavrgla kamen prvič in zadnjič. Okrog Mire se je kmalu zbrala množica otrok. Jaz sem tekla domov. Mamica niti slutila ni, kaj se je med tem časom dogodilo. Domov je prišel atek^ki je že izvedel, kaj se je zgodilo. S seboj je pripeljal Miro, ki sem se ji morala opravičiti, čeprav je bilo to zame zelo težko. Mamica je bila zelo žalostna. Tisti dan ni izpregovorila z mano niti besedice. Mamičino molčanje me je še bolj prizadelo. Sklenila sem, da nikoli več ne bom vrgla kamen v človeka. To se do sedaj še tudi ni zgodilo. Dragica LOBG-EK V. a razred Osnovna šola Majšperk MOJ ATA Moj ata je malo doma. Po poklicu je šofer. Kadar je doma se malo oddahne in poigra z nami otroki, ter urejuje okolico hiše, V službi je pri podjetju Ljubljana - transport. Vedno ga težko pričakujemo. Bojimo se, da se mu ne bi med vožnjo kaj pripetilo. Doma je v Desterniku. Star je 34 let. Andrejka PŠAJD učenka II. razr. Ptujska gora 23 MOJ SENJAČEK Na dan 2. julija je prišel k nam lovec. Rekel j e $ če hočem imeti majhnega srnjačka. Ker smo imeli dovolj mleka« sem šel po njega. Dal sem mu ime "Muki". Ker še ni znal jesti nič drugega, kakor piti mleko, sem mu kupil dudiko. Bil je zelo lep. saj je imel po trebuhu bele lise. Name je tako navezan, da c d drugega še mleka rad ne pije. Ko smo odšli na morje, ni hotel en dan nič jesti. Šele, ko ga je glad prisilil, je sprejemal hrano od stare mame. Ko smo se vrnili, je bil zelo srečen. V jeseni se je prebarval v gosto sivo dlako. Tudi majhni rožički so mu začeli poganjati. Tudi hud je že postal . Takrat, ko grem-v šolo, ga morajo doma zapreti, ker hoče z menoj. Ko pridem iz šole, me že nestropno čaka, saj mi pride vsakikrat naproti v bližnji gozd, ker je navajen, da mu prinesem kaj sladkega za pod zob, pa tudi s skorjico kruha je zadovoljen. Kadar me ni doma, gre tudi na potep v bližnji gozd. Tam pride skupaj z drugimi srnicami. Kadar se pa spomni name, se spet vrne. Čez dan najraje leži v kuhinji in prežvekuje. Najraje je čokolado pa tudi pšenica in koruza mu diši. Kadar je žejen, pokaže tako, da začne lizati vedro. Če ga zaprem ven, pride o oknu in me s tem opozori, da bi rad šel noter. Zelo mi bo žal, če me "bo zapustil, pa saj mu ne "branim, ker mu je narava več kakor človek. Tudi domov že zdaj redkeje prihaja, le če ga prežene stari srnjak, si ne upa nekaj dni v gozd. Zdaj poleti, ko ima dovolj hrane, se lahko potepa, pozimi se ho pa še spomnil name in me prišel iskat. Če mi bo odšel za vedno. mi bodo ostali vsaj lepi spomini nanj, pa tudi nekaj fotografij imam, da se ga bom čez več let spominjal. Zvonko EEBUS VI. razred Osnovna šola Ptujska gora NA LOVU Bilo je nekega jutra. Sneg; je počasi naletaval, a izgle-dalo je, da bo kmalu nehal. Oče me je zbudil in vprašal, če hočem zraven njega na lov na divje prašiče. Takrat mi ni bilo do tega, ker je bila postelja le topla. A kljub temu sem se ojunačil in zlezel iz nje. Ko sem se oblekel in umil, sva si z očetom dala v torbico še malico. Oče mi je rekel, da se moram pošteno najesti, da ne bom pozneje lačen. Nato sva se odpravila proti Pesjaku. Zunaj je bilo precej mrzlo, sneg pa je bil visok. Gez pol ure sva bila v Pesjaku. Ko sva prišla v gozd, sva videla sledi divjih svinj. Bile so že precej zametane. Hodila sva ves dopoldan, a nisva še nič ustrelila. Očetu sem rekel, da sem lačen, zato sva šla malicat. Jaz sem bil izmučen, da sem že komaj hodil. Med malico sem rekel očetu, da ne bo uspeha. Takoj nato je oče vprašal če slišim, kako laja pes. Pasji lajež je prihajal vedno bliže. Malico sva dala nazaj v torbo in napeto čakala, kaj bo. S sosednjega hriba se je že videl srnjak, zraven njega pa velik pes, ki je lajal in srnjaka že tako ranil, da so se mn videla čreva. Ko naju je pes zagledal, se je obrnil, a zbežati ni mogel, ker ga je že zadela krogla očetove puške. Nato je oče ustrelil še srnjaka, ker bi sicer poginil. Oba z očetom sva bila vesela, ker sva ubila psa, ki je delal po gozdu veliko škodo. Vlado FURMAN Vlil. b razred Osnovna šola Majšperk ŠPORTNI DAN V sredo smo imeli športni dan. Zgodaj zjutraj smo se zbrali na igrišču pri šoli. V vrsti smo šli v Stogov-ce. Tam je bil pionirski miting. Pionirji iz Ptujske gore so zapeli nekaj pesmi. Nato smo šli na tovarno. Na igrišču smo počakali štafeto. Prinesli so jo pionirji iz Narapelj m Stoperc. Naši pionirji so nesli ■ štafetno palico na Ptujsko goro. Potem smo šli vsi dobre volje domov. Marjana PLANINC II. b„ razred Osnovna šola Majšperk PUSTNA MASKA PBIPOVEDUJE Bila je huda zima. Drevje se je šibilo od teže snega. To je bila zima, ki je niso pomnili stari ljudje. Vsa narava je bila odeta v belo oblačilo, le kdaj pa kdaj je sivo nebo preletela jata premraženih vrabčkov. Vrabček Potepin se je že ves dan zaman potikal po smetiščih in iskal hrane. Ves žalosten je stal na snegu in mislil na srečne dni. Tedaj se mu je pod nogami nekaj premaknilo. Prestrašen je odskočil in zagledal staro pustno masko vso pomečkano. Maska, ki je komaj čakala, da se razklepe-ta, mu je začela praviti svojo pot do smetišča. Bila sem še mlada in neizkušena, ko so me povili v svilen papir in eipeljali v trgovino. Tam so me obesili na zelo vidno mest«. Bila sem najlepša in seveda naj dražja maska. Mnogo deklic in dečkov si me je želelo, vendar sem bila predraga. Nekega dne je stopila v trgovino elegantna ženska s fantkom. Zahtevala sta naj lepše maske. Seveda je prodajalka pokazala najprej name. Fantku sem bila zelo všeč. Prosil je mamo, da me kupi. Ta mu je ustregala in prodajalka me je spravila v trdo, neu-dob*-no škatlo. Doma me je deček večkrat nadel na obraz in se vrtel pred ogledalom. Bil je prepričan, da bo dobil nagrado za najboljšo masko. Napočil je težko pričakovani dan. Deček se je z menoj odpravil v veliko dvorano. Joj, kako je bilo tam vse veselo. Vse je plesalo in divjalo pred mojimi očmi. Začeli so zbirati tri najlepše maske. Ko so poklicali prvo masko, je deček samo zmignil z rameni. Še vedno je bil prepričan, da dobi vsaj drugo ali tretjo nagrado. Ko pa ni dobil nobene, je jezen stekel iz dvorane. Pri smetišču se je ustavil in se spomnil name. Ves besen me je vrgel na kup nesnage. To je moj življenjepis, ki se končuje na smetišču. Tako je stara maska zaključila pripovedovanje in se o-zrla ea vrabčkom. Ta je med njenim pripovedovanjem, ki ga ni zanimalo, našel drobtinico in odletel. Anda HERIC VI. b razred Osnovna šola Majšperk SREČA Vsakemu še tako zapuščenemu srcu se vsaj enkrat v življenju nasmehne sreča. Pride mu na pot, kakor majhen otrok se ga oklene z drobnimi ročicami in mu podari rahel poljub. Nato pa spet izgine, kakor je prišla, a vendar zapusti topel odmev v srcu. Radimira PURG VIII. b razred Osnovna šola Majšperk NA KOLINAH V zimskem času je na kmetih mnogo veselih dogodkov. Zelo težko pričakovane so koline. Med zimskimi počitnicami smo dobili vabilo na koline. Radi smo se odzvali. Zjutraj so prišli mesarji in zaklali dva prašiča. Prišla je tudi sestričina teta. Š seboj je pripeljala svojega sina. Mesarji so imeli s prašičema veliko dela. Nas otroke je zelo zanimalo, zato smo bili dolgo časa zraven. Mesarji - 28 - so se nas že naveličali in poslali enega k sosedu po mero za klobase. Toda vsi smo vedeli, da j e to šala in nobeden ni hotel iti. Vsi smo se najbolj veselili večera. Takrat so prišli še drugi otroci. Teta je pripravila dobro večerjo. Po okusni juhi smo se otroci odšli igrat v drugo sobo. Preigrali smo vse igre? ki smo jih znali. Zraven smo se zelo nasmejali. Najbolj nam je bila všeč igrica "Jaz sem stari Cika". Pri tej igrici smo narezali štirje lističe, nanje pa napisali naslednja imena: Cika, tat, sodnik in tepež, lističe smo zložili, nakar jih je eden vrgel v zrak. Še v zraku smo jih ulovili in tisti, ki je ujel listič z imenom Cika, je govoril. "Ja sam stari "Cika" ukradli so mi bika, bik ima pa dva roga, sumim, sumim ovega." Pri tem je Cika pokazal na enega izmed igralcev. Če je zadel, igralca z lističem tat, potem je sodnik temu določil kazen, tepež pa jo izvršil, Kadar pa Čika ni zadel pravega tatu, je bil kaznovan sam. Med igranjem smo večkrat stekli k dobro obloženi mizi in se sladkali z različnimi dobrotami. Najraje smo jedli pecivo in kompot. Spili pa smo veliko limonade. Starejši pa so se pomenkovali, vmes pa zapeli več veselih pesmic. V takšnem veselem razpoloženju je čas hitro tekel. Zelo pozno ponoči so nekateri odšli domov, ostali pa smo utrujeni pospali. Sorodnikom sem zelo hvaležen, ker so me povabili, saj imam sedaj toliko lepih spominov. Miran SMOLEJ učenec V. razr. Osnovna šola Majšperk 29 - MOJA KNJIGA Moja knjiga ima rumene platnice. Da se ne "bi zamazala, imam vedno lepo ovito. Stara je že dve leti. V njej je mnogo beril in pesmic. Kadar nimam nič dela, berem knjigo. Na prvem listu piše "Drugo berilo" in leto izdaje. Na naslednjem listu je slika tovariša Tita. Jelka CENIVEG učenka II. razr. Ptujska gora (slika 2) 1. Moj kraj po dvajsetih letih 2. Življenjepis Mirana Sagadina 3. Bil sem v Srečah 4. Tehnika Lacko 5. Umrla je Superjeva mama 6. Življenjepis Verdenik Antona 7. Kurirčkova pošta 8. Pomlad 9. Naša vas 10. V deželo prihaja pomlad 11. Ptičje gnezdo 12. Postal hom kmetovalec 13. Zvonček pripoveduje 14. Dež 15. Pozdravi Maršalu Titu 16. Na gmajni 17. Pomlad 18. Obisk pri tov. Titu 19. Mama je bila žalostna 20. Mo j ata 21. Moj srnjaček 22. Na levu 23. Športni dan 24. Pustna maska pripoveduje 25. Sreča 26. Na kolinah 27. Moja knjiga (slika 1) (slika 3) . ■