Domača vzgoja. Piše Jakoh Dimnik. (Dalje.) Pametno je tudi, če prepustimo otroku, da si preskrbi sam vso pripravo za snaženje. S tem nauci se ceniti marsikatero reč ter razumi potem tudi denar za potrebnejše stvari urediti. Vemo dobro, da mnogi stariši ne bodo zadovoljni s tem predlogorn; mislijo si: za snaženje imamo posle, otroci se s čejenjem preveč umažejo. To je res, a taki stariši pa čestokrat prezrejo popolnoma svoje otroke, ko pridejo od igre raztrgani in umazani domov, tii jim pa ne pride na misel, da se otrok umaže. Da bi otroci namestovali posle, to tudi ni naše mnenje, le uče se lehko pri tem delati in sebi pomagati. Marsikatera mati niisli tudi, ako bi njeni otrok poselsko delo opravljal, da bi mu bilo to neprimerno, ker ne misli, da dobro in pošteno delo, naj bode še tako nizko, nikogar ne osramotuje. Uže nacin pridobitve denarja odločuje, če bode otrok zapeljavan k poželjivosti, ali ne. Tudi tti imamo vzrok tirjati, da si otroci le s trudom svoj denar služijo. Mislite li, da otrok darovan denar prav tako vporabi, kakor da bi ga zaslužil? Odrasli ljudje nam dajejo mnogo žalostnih vzgledov, ker lehko pridobljeni denar navadno prav naglo zapravijo. Tisti, ki si pridobe denar pri igri ali loteriji, taki, koji nepričakovano mnogo podedujejo ter brez truda hitro obogate, zabredejo najprej v poželjivost in nkakor pridobljeno, tako izgubljeno** — pri takih ljudeh gre blagostanje najprej rakovo pot, če nimajo posebno trdnega značaja. Pri otrocih še ne moremo govoriti o značaju, odločno pa lehko trdimo, da brez truda pridobljenega denarja ne znajo ceniti in sicer tem manj, čim več ga dobe. Nam ni za delo, koje otrok stori, ampak nam je na tem, da se privadi z delom na navado, red, točnost, delavnost in vestnost. Te lastnosti potrebujejo otroci povsodi in vselej in brez teh čednosti ne more biti nikdo koristen 61 an eloveštva. Kakor uže način pridobitve denarja vzbuja ali uničuje v otroku poželjivost, toliko vpliva ima pa v tem oziru šele vporaba denarja. Tukaj se mnogi stariši zelo pregreše, ker ne pomislijo, da je vporaba denarja za otroka zelo težka naloga, zato ker mu navadno ne povedo, kako naj denar vporabi. Ko se otrok uči pisati, pričenjamo vselej z najbolj lehkimi in prav priprostimi črtami, mu predpisujemo in ga vodimo tudi tu pa tam za roko. Da mora to tako biti, to stariši takoj izprevidijo; zdi se jim čisto naravno. Mnogo težjo umetnost je pa pametna vporaba denarja, tako težka je, da je mnogi odrasli ljudje na razumejo. Te toli važne in koristne umetnosti stariši svojih otrok navadno nič ne uče, ampak jim, meni nič, tebi nic, dajo denar v roko, da si kupijo, kar hočejo! Posebno se tako ravna z malimi otroci, ki nimajo volje. S takim ravnanjem porinemo jih brez pomisleka med svet, postavimo jih na razpotje, ne da bi jim povedali, kaui drži ta in kam ona pot. Kam naj se torej tak otrok obrne, ker ne pozna vrednosti denarja in posameznih stvari! Igrača ima pri otroku mnogo več veljave, kakor pa potrebno oblačilo in kolač zdi se mu bolj tečen in zdrav, kakor pa navaden kruh. Ta vzrok tiči v brezskrbni otročji naravi. Če dajemo otrokom denar na razpolaganje, da si znabiti ti kupijo igrače, sladkarije i. t. d., vcepimo jiin v glavo misel, da se za denar lehko prav dobro zabavajo. Kakor uže vemo, so prvi utisi najmočnejši, čestokrat merodajni za vse življenje in prav zato misli otrok prav rad tudi v poznejših letih na to, kakšno zabavo bi si privoščil za denar, nikdar pa ne misli na to, kaj neobhodno po trebuje. Iz vsega tega izvajamo to-le pravilo: ,,Otrokom ne smemo nikdar dajati denarja v prostovoljno vporabo, ampak vselej jim moramo ukazati, kaj naj si kupijo". To se najložje zgodi s tem, če jih pošiljamo večkrat v prodajalnico kupovat; pri takih prilikah nauče se, da spoznavajo, koliko je denar vreden. Spočetka jim smemo zaupati le prav malo denarja, zato ker s preveliko vsoto še ne znajo računiti. Ako bi dali otroku, koji zna šele v številnem krogu do deset računiti, več denarja, bi naredili isto napako, kakor učitelj, ki da svojim učencem pretežko nalogo. — Omenili smo uže, da otrok svojega denarja ne sme po svoji volji zapravljati, ampak mu moramo vselej ukazati, kaj naj si kupi — seveda vedno le koristne in praktične reči, n. pr.: ,,Tii imaš 10 kr. za tvoje delo v tem tednu", pravi oče svojemu šest- do sedemletnemu sinu, ,,kupi si črtalo in svinčnik; kar ostane dali bodemo v poštno hranilnico"; ob jednem naj mu oče tudi naroči, kje naj vse te stvari kupi ter določi ceno. Starejšim otrokom pa nekako takole: ,,Za 20 kr., koje vsaki mesec zaslužiš, kupi si peres in druzih cenih šolskih potrebščin, koje bodeš rabil ta teden; kar ti bode pa ostalo, vložili bodemo v hranilnico, poprej mi moraš pa povedati, katere šolske stvari potrebuješ". Mnogi so pa nasprotnega mnenja; pravijo namreč, da vse šolske potrebščine sarai kupijo svojim otrokom, za svoj denar naj si pa otrok kupi, kar ga veseli. To vse je res prav ljubeznjivo, vender pa ni praktično in pedagogično, zato ker otrokove potrebšcine niso velike in denarja pa tudi ne sme prav veliko imeti; saj stariši imajo kljubu temu vse jedno še mnogo druzih bolj važnejših skrbi za otroke, potem pa tudi ne smemo pozabiti, da prvi utis ostane! če se navadijo otroci za svoj denar izključno le sladkarije in igrače kupovati — torej zabavati — bodo potem tudi v poznejšem življenji,ko bodo imeli znabi.ti vec denarja v rokah, hrepeneli vedno po zabavah. Bolje je, če stariši pravijo: ,,Igrače in vse drugo, kar ti napravlja veselje, dobiš uže pri raznih prilikah od nas; za tvoj denar kupi si pa vselej le koristne reči!" Ako otroka koj v prvi mladosti na ta način vzgojujemo, postane mu taka vaja v malo letih stara navada. Posebnega priporočila je vredno, če dajemo otrokom za gotove vsakdanje potrebščine n. pr. za malo južino, za ves mesec skupaj denar, morebiti kacih 60 kr. S tem navadijo se otroci razdeliti svoj denar, in če tega ne store tako, kakor jim ukažemo, če znabiti kakšen dan več potrošijo, kakor je določeno, kaznovani so sami, ker potem proti koncu meseca po jeden ali še več dni nimajo male južine. Bog pa obvaruj, da bi se dala oče ali mati omehčati ali pregovoriti, da bi jim dala za tiste dneve drug denar. Otrok se mora naučiti in spoznati, da potrebuje vsak dan potrebno hrano za svoje telo, tako na konci, kakor v začetku meseca. Zdaj pa še jedenkrat povzemimo vsa pravila, kako in zakaj naj otrok denar dobiva in vporablja, da ne postane poželjiv: 1. Otrok naj dobi le za resnično storjena dela plačilo v denarju. 2. Le toliko denarja naj dobi, kolikor ga more njegova razumnost na jedenkrat oskrbovati. 3. S početka mu moramo natančno dolociti, kaj naj si kupi. 4. Samo koristne reči si sme kupiti, ne pa sladkarij in igrač. 5. Le včasih — pri posebnih slučajih — privoščimo mu tudi kaj za usta in zabavo. 6. Za redno ponavljajoče se potrebščine naj dobi za ves mesec vkup denar, da se ga uči enakomerno razdeliti. Na vsak način pa morajo otroci denar v roke dobiti. (Dalje prih.)