Crni bratje. 


Povest. 

Poslovenil 1E'. 

V Ljubljani. 
oxil in prodaja Janez Giontlni. 
1882. 


Natisnila Kleinmayr in Fed. Bamberg v Ljubljani . 


Prvo poglavje. 

Južni del laške dežele spadal je svoj e 
dni pod posebnega kralja, ki se je imenoval 
kralj kalabriški, njegovo kraljestvo pa Kalabrija. 
Se dan današnji se en del tistega 
kraljestva imenuje Kalabrija. 

V tem kraljestvu je enkrat vladal kralj 
Ferdinand. Klicali so ga pa na pomoč zoper 
Turke zato je zbral nekaj svojih vojako v 
in se podal ž njimi v vojsko nad Turke . 
Slo mu je vse srečno iz pod rok, Turk j e 
bil premagan in kralj Ferdinand se je vrnil 
s tistimi vojaki, kar jih je še živih ostalo , 
v svojo deželo nazaj. Tukaj pa je zvedel 
čudne reči : 

Med tem časom, ko je bil kralj v vojski , 
polastil se je kraljestva njegov minister Iskra ; 
posadil si je krono na glavo in posilil je voj 
, ke, da so morali njemu zvestobo priseči. 
Javne službe je delil le svojim prijateljem , 
svoje sovražnike pa, ki niso hoteli staremu 
kralju nezvesti postati, je spodil iz dežele 
ali pa jih umoriti pustil. 

1* 


Ko je toraj kralj Ferdinand na svojo 
zemljo stopil, prišel mu je posiljeni kralj 

Iskra z vojaško močjo nasproti . Kralj Ferdinan d 
tega skoraj ni hotel verjeti in je upornike z 
mirno besedo svaril, naj se podajo, pa jim 
bo vse odpustil. Hudobni Iskra pa o tem ni 
hotel nič slišati, tako tudi njegovi ničvredni 
pomagači ne ; prosti vojaki pa so se bali 
kazni in so bili primorani, vojskovati se zope r 
svojega pravega kralja, akoravno je marsikterega 
srce bolelo pri tem . Iskra je toraj 
kralju Ferdinandu sporočil, da on nema ve č 
pravice do kraljevega pkestola, in da si j e 

ljudstvo druzega kralja zbralo, ker se star i 
kralj brez. potrebe po tujih deželah okoli 
klati, 

Prišlo je toraj do bitke . 

Kralj Ferdinand je imel le majhno vojsko , 

ker so mu mnogo vojakov Turki pobili, pre j 

da je nazaj prišel, nasprotno pa je bil zbral 

Iskra veliko armado, trikrat večjo od kraljeve. 


Kralj Ferdinand je bil premagan, njegovvojaki 
so bili ali pobiti ali vjeti, ali pa so 
zbežali. Le en sam oficir, z imenom Lenart 
Stražišar, je ostal pri kralju in ga spremljal 
na njegovem begu. Ta Stražišar je bil Kranje c 

iz Stražišča in se ni tako pisal, ampak rekli 
so mu tako njegovi tovariši . Slutil je bil prej 


v avstrijski vojski, ter se vojskoval na Laškem. 
Ko je pa doslužil, ostal je na Laškem . 

Prišel je v Kalabrijo in tam je vnovič postal 
vojak, stopil je v službo pri kralju Ferdinandu 
. Ko je ta spoznal njegovo zvestob o 
in hrabrost, naredil ga je za oficirja in za 
svojega adjutanta, tako da je moral zmirom 
Mizo kralja ostati . 

Kralj in Stražišar sta bežala do morj a 

in tam sta se prepeljala na čolnu čez morj e 
do otoka Formentere. Ta otok Formentera 
je precej velik in rodoviten in leži nedaleč 
od suhe zemlje v morji. V tistem času je 
bil gospodar celega otoka bogati grof Vendimir, 
ki je bil kralju Ferdinandu z dušo i n 
telesom vdan. 

Ta otok je namreč spadal še pod kalabriško 
kraljestvo ; vendar je bil grof Vendimir 
skoraj neodvisen gospodar na otoku 
in je imel vse pravice od kralja podeljene , 
da je gospodaril na otoku, samo o času vojske 
je moral kralju nekaj izurjenih vojako v 
na pomoč poslati. Grof Vendimir je imel več 
ko tri sto kmetov pod seboj, ki so mu bil i 
podložni, pa so ga vsi radi imeli, ker je bil 
zelo dober ž njimi, jim nakladal le majhn e 
davke, v sili pa vsakemu rad pomagal . 

Prav sta storila kralj Ferdinand in njegov 
adjutant Stražišar, da sta pribežala na 


otok Formentero h grofu Vendimiru, kajti 
ta ju ni samo gostoljubno sprejel, ampak j e 
tudi vse storil, kar je bilo za liju varnos t 

potrebno, ter se je tudi zaklel, da se hoč e 
za pregnanega kralja vojskovati do zadnjeg a 
dihlj ej a. 

Vendimir je bil pravičen mož in v srce 
ga je bolelo, videti kralja po nedolžnem oropanega 
in prognanega. Namenil se je, vse 
svoje moči napeti ter vse svoje premoženj e 
in če treba tudi lastno življenje žrtvovati , 
samo da se hudobni minister Iskra kaznuje , 
kralj Ferdinand pa na svoj prestol nazaj postavi. 
Vendimir je imel v svojem gradu 1 e 
dvajset izurjenih vojakov, ki so bili vsi n a 
konjih. Kaj hoče s tako malo četo proti celi 
vojski novega kralja Iskre? Vendimir sklič e 
toraj vse svoje kmete skupaj, jim razloži , 
kakošna krivica se je kralju zgodila, ter poudarja 
dolžnost, da se je treba za kralja potegniti 
. Ko so kmetje to slišali, bili so precej 
pripravljeni, podati se z Vendimirom kralja 
v vojsko . Vendimir jin. razloži, da se 
je treba prej za vojsko pripraviti in izuriti . 
Kmetje so vse dragovoljno storili, kar ji m 
je ukazal. Najprej je pustil luke pri morskem 
bregu ograditi. ; bilo je namreč le nekaj takih 
krajev ob morskem bregu, kjer se je zamogla 
barka ustaviti, drugodi je bilo ska



7 

lovje. Te pristopne kraje, luke imenovane , 
je pustil ograditi in je stražo tje postavil, p a 
kanove na breg, da bi bili vsako sovražno 
ladijo hitro razstrelili, ako bi se ktera približala. 
Tega se ravno ni bilo dosti bati ; kajti vse 
kalabriške vojne barke so bile poslane v 

turško vojsko, tam jih je vihar zasačil sredi 
morja ter jih vse do poslednje razbil in pokončal. 
Minister Iskra, dasi je tudi kralju 
Ferdinandu vse vzel, vojnih bark mu venda r 
ni mogel vzeti, ker jih ni bilo ; je bil pa 
tora] tudi nasproti grofu Vendimiru skoraj 
brez vse moči ; kajti če bi bil prav eno ali 
več vojnih ladij kupil, da bi ž njimi napade l 
Vendimira na otoku Formenteri, morala je 
ta poskušnja spodleteti, ker so bile luke na 
otoku predobro zagrajene . Ravno nasprotno 
pa se je Vendimir pripravljal za napad n a 
suho zemljo, da bi uničil krivično kraljestv o 
Iskrovo. Na svojih tri sto kmetijah je nabral 
več ko štiri sto mladih možakov in mladenče v 
in jih po vojaško izuril. Dal je vsakemu enega 
konja, vso črno obleko, sabljo, puško in vsakemu 
en črn rog, na kterega je zatrobil, kadar 
je bil v nevarnosti. Ti Vendimirovi konjiki 
so se imenovali : >Crni bratje . 

Ko so bili dobro izurjeni v jezdarenji, v 

streljanji in v drugih vojaških vajah, začel 
je Vendimir svojo vojsko proti Iskri . Po bar



kah in plaviti je pripeljal svoje >Črne bratu 
na suho zemljo ali pa zopet nazaj na otok, 
kadar se mu je potrebno zdelo. Pa s tem 
se še ni zadovoljil. Ker je vedel, da je tudi 
na suhi zemlji dosti ljudi nezadovoljnih z 
novim kraljem in da, bi se radi vojskovali , 
za starega kralja, zato je izbral zmed nji h 
najhrabrejše in najbolj Čvrste, jih preobleke l 
v tolovaje ali roparje, jih preskrbel z orožjem, 
strelivom in Živežem, — rekli smo že , 
da je bil zelo bogat — in té je poslal v hribe in 
skalovje, da so Iskrove briče preganjali, njegove 
uradnike strašili in vse nezadovoljne 
ljudi okoli sebe zbirali. Novi kralj Iskra je 
zvedel o teh ustaših, ki jih je pustil imenovati 
»tolovaje «, zvedel je tudi, da cela stvar 
izvira od grofa Vendimira, škripal je z zobmi , 
pa Vendimiru ni mogel do živega, pa tudi 
ustašem ni bilo tako lahko sape zapreti, ker 
so bili z vsem preskrbljeni, do njih pa se 
ni moglo drugače, ko z veliko vojaško močjo . 
Če je prav Iskra vse to zvedel, vendar o 

Črnih bratih« ni prišlo nič do njegovih 
uŠes. Še prebivalci na suhi zemlji niso dosti 
vedeli o njih, le sem ter tje so videli kako 
črno podobo na brzem konji hitro jahati preko 
gorovja ali po soteskah, pa vedel ni nihče, 
čegavi so ti konjid, od kodi pridejo in kajpomenijo. 


Imeli so jih bolj za strahove, ko za ljudi . 

Tako je bilo za ustajo vse pripravljeno ; 
po hribih so se zbirali ustaši, takozvani 
»tolovaji« ; ob enem pa so čakali »črni bratj e 
trenotka, kdaj se jim ukaže, prekoračiti morj e 
med Formentero in suho zemljo ter poseči v 
boj; nekteri izmed njih so že zdaj patrolirali 
po suhi zemlji, bodisi kot ogleduhi, ali pa da 
so ustašem v hribih prinašali povelja od grof a 
Vendimira in zopet njemu sporočili, kako 
stoji z ustaši in kaj je novega . 

Za vodnika ali četovodjo je Vendimir po stavil 
ustašem nekega Trobca . Ta pa je padel 
po noči v prepad in se ubil. Namenil se je 
toraj, da hoče ustašem dati novega poglavarja, 
ker on sam je vodil »črne brate«. Za 
četovodjo ali poglavarja ustašev pa je izbral 
Stražišarja, ker je spoznal hrabrost in zvestobo 
tega oficirja iz poročil kralja samega. 

V tem Času vidimo po cesti v Sturje , 
malo mesto v Kalabriji, jezdariti dva možaka . 
Eden je še mlad, nekaj čez trideset, krepak 
in živega pogleda: to je Stražišar. Drugi je 
pa že bolj prileten, kar priča njegova bela, 
brada; vendar še krepko sedi na pramu, vsakemu 
mladenču navkljub. To je bil Bogumil , 
eden izmed »črnih bratov « . Oba pa sta bila 
oblečena kakor dva kmeta, orožja ni bilo 
videti pri njima, ker sta ga imela skritega . 


10 

Šla sta na ogledovanje in po drugih potih , 
kakor bomo kmalo zvedeli . 

»Pojdiva v to gostilnico «, reče Bogumil, 
»V gostilnicah se zbira razno ljudstvo in s e 
marsikaj govori, tukaj bova morda kaj zve dela, 
kar nam je koristno vedeti, tudi bova 
slišala, kako ljudstvo govori, ali je vneto za 
novega ali za starega kralja . « 

»Kolikor sem jaz slišal, so vsi za starega 

kralja vneti «, reče Stražišar, » novi kralj Iskra 
jih preveč stiska s svojimi briči in davkarji. 
Radi bi se ga znebili, pa ne morejo, ker 
ljudstvo brez orožja nič ne premore proti 

vojaški moči. Pa jaz upam, da bomo mi Iskri 
štreno zmešali, če Bog dá. « 

»Taka je !i( reče Bogumil, »naš poglavar 
Vendimir je že vse tako napeljal, da na m 
skor ne more spodleteti. « 

»Ta vrli naš poglavar hoče mene postaviti 
za četovodjo ustašem v hribih, reče Stražišar; 
»na tako zaupanje do mene sem res 
ponosen . Boriti se hočem pogumno za kralj a 
in domovino, da bo grof Vendimir z mano 
gotovo zadovoljen. « 

»Saj ti si to zaupanje popolnoma zaslužil
« , dé Bogumil, » naš grof že vé, koga s i 
izbere. Ti si kralja rešil v največi nevarnosti, 
ko so ga vsi drugi zapustili, ter si ga srečn o 
pripeljal v Formentero. Zato te hoče posta



11 

viti za vodnika onim hrabrim možakom, ki 

hočejo svojo kri za kralja dati . « 

Med takimi pogovori sta prijezdarila d o 
tiste gostilnice, ki je stala kraj mesteca Sturja . 

Bila je prostorna kmečka gostilnica. 
Pri eni mizi je sedelo več čedno oblečenih 
móž , ki so se pri vinu pogovarjali. 
Bogumil in Stražišar sta ustopila ter se usedl a 
k drugi mizi. Oni pa se zanju niso dost i 
zmenili, imeli so ju za dva kmeta, kakor sta 
bila oblečena, ter se pogovarjali naprej . 
»Tedaj Čuk se imenuje tisti general, ki 
hoče vse ustaše po nagih hribih v kozji rog 

ugnati in pokoneati?« praša eden izmed gostov. 
»Pa jaz mislim, da ne poj de tako lahko ,
ker pravijo, da je ustašev Že na stotine, te r 

da so dobro oboroženi . Po tem skalovji jih 
bo težko loviti. « 
» Kaj bodo revčki opravili «, reče en debe l 
možicelj, kise je posebno možko nosil, 


, »VO

jakov ima Cuk skoraj tisoč, ustašev pa ne 
bo dosti čez dve sto. « - »Ne vése, koliko je 
teh takozvanih tolovajev «, odvrne zopet prvi , 

» pa če jih prav ni več ko dve sto, vendar ji h 
bo težko premagati, ker se skrivajo za takim 
skalovjem, da je težko do njih priti . 
Oni poznajo vse steze in jame po hribih, vojaki 
pa ne.« 


12 

»Še mene kličejo "'na pomoČ, da bi pomagal 
ustaše ukrotiti«, reče na to debeli možicelj, 
ki je bil Župan mesta Sturja ; »nova 
vlada mi je poslala ukaz, naj generalu vse 
natanko naznanim, kodi se ustaši skrivajo. 
Meni je stvar zelo sitna, vendar moram go


sposko ubogati, če ne, je po meni. < 
»Jaz bi tega že ne storil «, reče prvi ; 
»vi znate še v nesrečo priti zavoljo tega, ker 
vas bodo ustaši na piko vzeli . Sicer je pa tud i 
velika krivica, podpirati tega usiljenega kralja , 
ki je pravega kralja oropal in mu krono vzel . 
Ta Iskra pri meni ni noben kralj, ampa k 
ropar in tolovaj . 

Župan je govorniku namežikal, naj nika r 
tako glasno ne govori, ter pokazal na Stražišarja 
in Bogumila, ki sta kakor kmeta z a 
drugo mizo sedela, ter se delala, kakor bi se 
ne zmenila za ta pogovor. 

Tisti mož pa, ki je bil tako pogumn o 
svoje mnenje povedal, se ni pustil ostrašit i 
in je naprej govoril : »Cernu bi se človek 
hlinil? Ta Iskra je užival od kralja same dobrote, 
zdaj mu jih pa tako plačuje! Kakošno 
srce mora tak človek imeti? Pravijo celó , 
da je najel skrivne morilce, da bi kralja na 
tihem in zavratno umorili, če ga dobé. Ali 
ni sramota, takemu vladarju pokoren biti, 


kakor je ta Iskra, ki se zdaj pusti za kralj a 
klicati? « 

Govornik je še več tacih povedal, ter š e 
le umolknil, ko je stopil v sobo velik 
oficir, ki je bll po znamenjih na vojaški 
obleki polkovnik ali oberst . 

Župan brž vstane, ko oficirja zagleda. 
Mislil je, da se mu mora brž predstaviti ko t 
župan tega mesta. 

Oficir pozdravi Župana in mu reče : Če 
se ne motim, ste vi gospod Maselc, župa n 
tega mesteca« ? 

Res je, jaz sem župan « odgovori debel i 

možicelj . 

»Jaz sem pa polkovnik našega noveg a 

kralja, moje ime je Žagar, poslal me je pa 

general Cuk. Hotel sem tu v gostilni poko


siti, potem pa podati se k vam . Ker vas 'pa 

tukaj najdem, je ravno prav, vas pa ne b o 

treba iskati. « 

Če je taka «, odvrne župan aek, »po-
tem mi dovolite, da vas povabim na kozare c 
dobrega vina, ki ga bova tukaj vkup izpila . 
Tu pri mizi vidite same meščane] sturške, 
poštene može, ki si bodo vsi v čast šteli , 
da smejo z vami pri eni mizi sedeti . « 

Ko je Maselc predstavil polkovniku vse 
goste, ki so okoli mize sedeli, prinesel j e 

krčmar na županov račun eno našo najbolj



Šega vina, kar ga je pri hiši imel. Oficir se 
pa ni dosti zmenil za vino . 

»Vam je znano, kodi in po kterih zavetjih 
se skrivajo ustaši« — jame oficir Župana 
izpraševati, pa se premisli ter okoli sebe po


gledavši reče naprej : »vendar ne bo varno , 
tako na glas govoriti kdo sta ona dv a 
kmeta? 

»Menda sta dva kmeta iz našega okraja « , 
odgovori Župan; »takih se ni bati, da bi nas 
izdali, saj kmetje ne marajo za ustaše ki 
jim zmirom živino kradejo . 

»V takih časih se ne sme nikomur za upati 
«, reče polkovnik na to. 
»Naj nama pa krčmar drugo sobo odloči 
«, méni župan . 

»Ne, to bi še bolj sum vzbujalo«, reče 
oficir, »saj kmeta se za naji ne zmenita 
dosti, kakor vidim ; sicer ju bom pa potem 
izprašal, da izvém, kakega mnenja da sta . 

Zdaj pa midva nadaljujva ! « 
»Vi ste govorili o tistem ukazu, ki se m 
ga že od gosposke dobil -»
Prav tako, da bi nam naznanili, kam 
se ustaši skrivajo, kje-se večinoma mud é 
in kam bi vtegnili bežati, če jih prepodimo « , 
dostavi oficir. 


15 

»Nekoliko že vém« reče Župan, » vsega 
pa ne ; zato bo dobro, če se jaz pridruzim 
patroli, ki bo kraje pregledala. « 

»To je gotovo, da morate vi s patrolo« , 

reče polkovnik ; » pa zahteva se od vas še 
prej, da nam naredite črtež ali plan, kakošni 
so ti kraji in kodi se ustaši skrivajo . 
Nam je dobro znano, da ti ljudje, ki so zdaj 
še mirni in se zbirajo v hribih, niso noben i 
tolovaji, kakor nekteri mislijo, ampak da s o 
ustaši, ki se hočejo potegniti za starega kralja . 
Zato je kralj Iskra sklenil, to zalego pokončati, 
prej da premočna postane, in poslal j e 
generala Cuka s tisoč možmi zoper nje . « 

»Ze razumem«, reče župan, » general Cu k 
boče imeti črtež, da bo vedel, kam svoj e 
vojake razpostaviti . « 

Oficir mu zašepeče nekaj na uho . »Meni 
je že prav«, odvrne Maselc, » samo z vam i 
hoditi mi bo sitno. Za mene je to strašno 
nevarno, Če tolovaji ne bodo vsi do zadnjeg a 
moža pobiti, maščevali se bodo nad mano , 
češ, da sem izdajalec in smrti zapadel. « 

»Ha, ha, ha ! « se zakrohoče oficir, » zdi 
se mi, gospod župan, da niste posebno po gumni. 
Nič se ne bojte; saj smo mi pri vas. « 

»Vi ne boste zmirom pri meni «, reče žu-
pan ; »če vojaki odidejo, so zopet tolovaj i 
gospodarji .« 


»Kaj se bomo o tem menili« vsklikne 
oficir ; »tel imate papirja in svinčnik, pa mi 
narisajte celi okraj . « 

Maselc je vzel papir in začel delati črte , 
vogle, pike in ovinke, da je bilo vse nekem u 
zemljevidu podobno . Potem je začel oficirj u 
znamenja razkladati : »Ta črta je cesta, ki 
pelje v Silvijo ; te goste pike pomenijo grmovje , 
kamor naj se vojaki nikar ne spuščajo . Tukaj 
vidite skalnato gorovje, med kterim se nahajajo 
mnoge soteske, in tukaj se čutijo ustaš i 
naj bolj na varnem. Tukaj na levi in tú. na 
desni od te soteske vidite dve dolgi, debeli 
črti ; to sta dve podzemeljski jami . Vsaka teh 

.
..am ima dva uhoda, enega od severa, drlizega 
od juga, kakor vidite na znamenji ; jami 
sta veliki, da najde v vsaki lahko tri sto tolovajev 
dosti prostora. 

Za temi jamami na severu vidite zopet 
samo skalovje in divje soteske. Proti zapadu 
pa je nekaj planjave, ki je zopet od hribov 
obdana. « 

»Karta je dobro narejena, reče polkovnik 
; »zahvalim -se vam zanjo v imenu gospoda 
generala! Zdaj se podám zopet domu . 
Prej pa si moram ogledati še ona dva kmeta , 
kakor sem že prej rekel. « 

Na to vstane in se približa kmetoma 
(Bogumilu in Stražišarju) . 


17 

»Kake vere sta vidva?« ju praga; »ali 
sta vidva sovražnika našega novega kralja ? 

»Midva sva zvesta podložnik. «, reče Bogumn, 
»in črtiva vsacega puntarja, kakor tam 
pri oni mizi eden sedi, ki je ravno prej čez 
kralja zabavljal . « 

Maselc in njegovi tovariši se spogledajo, 

tudi polkovnik se je začudenega kazal . 
»Kterega mislite ?« praga oficir. 
»Onega tani !« reče Bogumil in pokaž e 
na moža, ki je bil prej govoril, da je Iskra 
celo morilce najel, da bi starega kralja zadavili, 
— »oni le je čez kralja zabavljal i n 
,.r,ekel celi, da je kralj Iskra morilce najel, da bi 
starega kralja z sveta spravili. « 

Osornega lica stopi polkovnik pred tisteg a 

meščana. »Kako se pišete?« ga praša, »in 
kako se boste zagovarjali? « 

»Jaz sem Karel Breskvar«, reče ogovorjeni, 
»jaz pravim, da je novi kralj en lump , 
tat in ropar, ki ni vreden, da bi mu pošten 
élóV-ek v zobe pljunil! Zdaj pa naredite z 
mano, kar hočete ! « 

»Vi ste predrzen človek «, reče polkovnik, 
»kazen vam ne bo odšla ; župan, vi pazite 
sna tega moža in ne spustite ga več spred 

loči! Vidva kmeta pa morata z mano, kralj 
'potrebuje takih zvestih ljudi, ravno zdaj imam 

Črni bratje. 2 


18 

opravek za vaji dva . V hudih časih so zvesti 
ljudje zlata vredni . 

S temi besedami je zapustil sobo, kmet a 

pa sta šla za njim, ne brigajoča se za divj e 
poglede, ki so jih okoli mize sedeči meščani 
za njima obračali. 

Drugo poglavje. 

Zdaj pa poglejmo še za ustaši, kje s e 
zbirajo in kaj delajo . Pojdimo na visoko, skal nato 
goro od morja proti zapadu, našli bomo 
tabor, kjer jih šotoruje kakih sto. Tam po 
tleh ležé med razno kuhinjsko posodo in vin


skimi vrči, iz česar bomo sklepali, da so ravn o 
odkosili . 

Desetnik Štefan, ki je bil kakor podčastnikov 
eden pri ustaših, zlezel je na vzvišen o 
skalo in gledal v daljavo, če bi se nič sumljivega 
ne prikazalo . 

Skor četrt ure je bil tam na skali stal , 
kar naenkrat zakliče : »Že gresta! Dva jez~[
eca v hitrem diru — to sta Vendimir in Stážišar. 
« 

Ustaši planejo na ta klic po konci. Hiteli 
so na rob hriba, da bi došleca videli . 

Sprejeli so ju z veselim krikom. Dva krepka 
možaka stopita s kónj ter pozdravita zbrane 
ustaše. Nista nam neznana. Danes sta sicer 


zopet v drugi obleki, pa vendar takoj spoznamo, 
da je eden Stražišar, tist, ki je z a 

kmeta preoblečen v gostilnici sedel ; drugi pa 
je tisti polkovnik Zagar, kteremu je moral 
župan Maselc vojno karto narediti. V resnici 
pa to ni bil polkovnik Zagar, ampak grof 
Vendimir, ki je v tisto gostilno stopil preoblečen 
kot polkovnik. 

Z orlovim očesom pregleda poglavar gro f 
Vendiinir svoje ustaše, potem pa jim reče : 
»Pojdimo na odmerjeni kraj, Danes imam o 
tam važen posel.« Potem prime Stražišarja 
za roko in mu reče : »Mi te peljemo na mesto , 
kamor ni še stopil človek razun nas . Tam 
postaneš vodja te čete in tam boš zvestob o 
prisege l. « 

Ustaši se dvignejo. Po grmovji in skalovji 
hité kakor koze naprej do groznega 
prepada. Na robu prepada je stala široka 
skala. Na to skalo stopijo Vendimir, Stražišar 
in še osem mož. Drugi so stopili spodaj_ 
okoli skale. 

Tukaj povzdigne grof Vendimir svoj gla s 
in ustaše ogovori : 

»Bratje! vaš četovodja Trobec je naše l 
prezgodno smrt v skalovji . Pripeljal sem vam 
druzega vodnika, ker veste, da jaz ne morem 
zmirom med vami biti, ker moram voditi 
moje »črne brate . Ta mož ki bo odslej 

2* 


vaš poveljnik in ki ga morate vsi ubogati 
do smrti , to je Lenart Stražišar, najzvestejši 
oficir kralja Ferdinanda, ki je kralju 
življenje rešil in ga pripeljal v varno zavetje . 
Noben ni bolj vreden in sposoben, da po stane 
vaš vodnik, kakor ta mož. Vi vsi ste 

za starega kralja in se hočete zanj vojsko vati, 
zato zakličite vsi iz enega grla : .»Lenart 
Stražišar naj bo naš vodnik! « 

»Lenart Stražišar naj bo naš vodnik ! « 
zavpijejo ustaši za njim . 
Na to stopi Stražišar naprej in tako govori : 

Imenuj ejo vas tolovaje, pa jaz vem, d a 
ste poštenjaki in hrabri junaki . V veliko čas t 
si štejem, biti vaš vodnik. Moje srce je poln o 
sovražtva do onih, ki so kralja zavratn o 
oropali in ga prognali . Blagi grof Vendimir 
je dal kralju zavetje in on ga hoče na prestol 
nazaj posaditi. Grof Vendimir je meni 
pravil o vas, da ste vrli možaki in pripravljeni, 
boriti se za kralja Ferdinanda . Takih 
móž sem si že davno želel . Zato si lahko 
mislite, kako sem bil vesel, ko me je va š 
poglavar, grof Vendimir, odločil, da postanem 
vaš poveljnik. Vi ste to volitev enoglasn o 
potrdili. Zato vam prisegam zvestobo do smrti. 
Hočem biti vaš četovodja in vaš brat, in vsa k 
iz vas me sme umoriti, če bom kedaj to prisego 
prelomil. « 


21 

»Zdaj pa še vi prisezite zvestobo in po


korščino svojemu vodniku! « zakliče Vendimir 
ustašem ; »prisezite, da boste njemu zvest i 
ostali in pokorni tako njemu, kakor tistim , 
ktere bo on za desetnike med vami postavili 

»Prisegamo ! « zavpijejo ustaši . 
»Prisezite, da ne boste napadali mirnih 
popotnikovi.< zakliče jim Stražišar. 
»Prisegamo!« zavpijejo ustaši . 

Grof Vendimir je dal zdaj znamenje, in 
vsi ustaši so potegnili bodala iz nožnic. Po-
tem pa jim Vendimir govori : 

4 

»Jaz, grof Vendimir, poglavar » črnih bra-
tov« , preložim en del svoje oblasti na Le narta 
Stražišarja. Prisegam zvestobo kralju 
Ferdinandu. Potegnili smo bodala iz nožnic 
in ne bomo jih prej shranili, dokler ni kralj 
Ferdinand na svoj prestol nazaj posajen ! 
Na to poljubi bodalo in ga izroči Stražišarju . 

Zdaj pristopijo vsi ustaši zaporedoma in 
vsak poljubi svojega vodnika Stražišarja . 

Na konec je Vendimir izročil Stražišarj u 
še črni rog. Vsi » črni bratje« so imeli vsak 
svoj črni rog, in s tem, da je Stražišar prejel 
ta rog, bil je sprejet med » črne brate 

Pa njegov rog je bil z zlatom in srebrom 
okovan in z demanti obrobljen,- in nosil s e 
je na srebrnem traku, v znamenje dostojanstva, 
ki ga je Stražišar med ustaši dosegel . 


Tukaj vzemi znamenje svoje časti in 
oblasti «, rekel mu je poglavar ; »sprejet si 
med » Črne brate « . Teh bratov imaš na stotine 
po celi deželi in na Formenteri. Kadar 
boš v sili, zatrobi na rog, in prihiteli ti bod o 
na pomoč, kakor bi iz tal rastli . Kajti skriti 
so v raznih stanovih in oblekah po vseh 
vaseh in mestih, in planejo vsi k orožji , 
kedar ura kliče. Brez potrebe pa jih nikdar 
ne kliči! » Crnim bratom« nihče ne ubeži ,
ko bi bežal prav v Španijo ali Anglijo, k o 
bi se podal celo pod varstvo sv. ()Četa v Rimu 

povsodi ga najdemo in ugon.obimo. 

Tako je bilo slovesno postavljenje Stražišarja 
za eetovodnika ustašev . Po tej svečanosti 
sledila je veselica. Stefan je dobil povelje, 
naj napolni vse vrče z vinom. S klici : 
»Zivio Vendimir! živio Stražišar !« podali so 
se ustaši na prejšni prostor nazaj, kjer s o 
imeli svoje šotore . 

Ko doli dospejo, prišel jim je Bogumil na 


proti, oni postarni »črni brat«, ki je bik. 
Stražišarjem v Sturji. 

Bogumil stopi pred poglavarja Vendimira 
in ta mu smehljaje ukaže, naj pove, kako j e 
opravil. 

»Prijetna pot pač ni bila «, reče Bogumil . 
» S tisto karto od župana, ki si mi jo ti izročil, 
šel sem v mesto Urijo, kjer leži gene



23 

ral Čuk s svojimi vojaki . Straže me niso 
hotele naprej spustiti ; ko sem pa rekel, da 
imam z generalom nekaj posebnega govoriti , 
spremljali so me do generala . Ko stopim v 
njegovo sobo, me praša, po kaj sem prišel . 
Jaz mu vse na kratko povém : »Vašega polkovnika 
Zagarja so ustaši ubili. On je bil 
pri županu v Sturji, ki ga je dobil v gostilnici 
; župan mu je naredil karto, kakošni 
so hribi okoli. Sturja in kje se ustaše skrivajo. 
Polkovnik je zvedel, da sva jaz in mojžlahtnik, ki sva tam v krčmi sedela, dv a 
zvesta podanika novega kralja, zato je rekel , 
naj greva ž njim. On je jahal na konji, midva 
pa sva peš za njim hodila. Na tem potu 
smo prišli do divjega boršta ; vse okoli j e 
bilo tiho in noč se je začela delati . Kar naenkrat 
poči puška izza grmovja in polkovnik 
pade s konja, bil je smrtno zadet. Moj žlahtnik 
steče v goščo, da bi morilca zgrabil, pa 
tudi njega je zadela druga kroglja, da je na 
mestu obležal. Naj bi hudobnim puntarjem 
kazen ne odšla, da so umorili mojega Žlahtnika 
in ljubeznjivega polkovnika Zagarja! Polkovnik 
je bil hudo ranjen, vendar je imel 
še toliko moči, da je meni karto izročil i n 
me prosil, naj jo k vam nesem, in sporo čim, 
knj se je zgodilo. Tukaj je karta — 
polkovnik Zagar, Bog mu daj večno luč, on 


24 

je umrl v izpolnovanji svoje dolžnosti! Ko'sem 
to pravil, je general gori in doli hodil 

postajal vedno bolj nemiren in jezen . Po-
tem me je praga" še to in uno! pa jaz sem 
mu na vse tako odgovarjal, da ni imel nobenega 
suma do mene. Ogledoval je skrbno 
županovo karto, potem je pustil meni e n 
&k vina prinesti in me odslovil. « 

»Vedel sem, da ti take stvari najbolj e 

opraviš, reče Vendimir zadovoljen ; »nam 

si s tem dosti pomagal, kajti če pojde Cu k 
v našo past, potem je zgubljen. « 

»Kaj bo ta karta nam koristila? pra ga 

Stražišar dvomeč. 

»Vojskovodja si mora vsako stvar v svoj o 

korist obrniti«, reče Vendimir. »V tvoj poduk 
ti bom stvar nekoliko razložil . Nova vlada 
vé, da smo njeni zakleti sovražniki, zato je 
sklenila, nas popolnem pokončati. Ona pa ne 
vé natančno, koliko nas je . Cuk je bil tisti 
pobalin, ki se je zavezal, da hoče kralja Ferdinanda 
zahrbtno umoriti in s poti spraviti . 
Akoravno se mu to ni posrečilo, naredil g a 
je minister Iskra, novi kralj, vendar v za hvalo 
za generala in mu dal nalogo, naj na s 
ustaše ukroti. 

Ker se pa Čuk s takim sovražnikom š e 
ni vojskoval, hoče vse prej natanko pozve



25 

leti, potem nas pa prijeti, kakor na odkrite m 

bojišči, zato si je naročil karto od tukajšni h 
rajev. V ta namen je poslal polkovnika Ža


'Šarja v Sturje k županu, da bi mu to karto 
naredil. Jaz sem vse to zvedel, zato sem 

postavil nekaj » črnih bratov « na stražo Zagarja 
smo ujeli med potjo, jaz sem oblekel 
njegovo vojaško obleko in šel sem v njej v 
Sturje . Stopil sem v gostilnico kot polkovni k 

Zagar, kjer sta ti in Bogumil na me čakala 

videl si, kako sem se znal obnašati, kakor 
bi bil res polkovnik Zagar . Vaji dva pa sem 

poklical s seboj iz dveh uzrokov, namreč da 
bi ne prišla v prepir z vrlimi meščani, ki 
so kralju zvesti, in da bi svojo nalogo d o 

zonca izvršila; ti si spravil oficirja na varen 

tiraj , Bogumil je šel pa s karto h generalu 
.Auku . 

Zdaj pa že nastopim «, reče Stražišar , 
Cuka bo ravno njegova previdnost pokon-
Wa. On se bo ravnal po svojem &teku, k i 

ima v rokah, mi se bomo pa ravno narobe 
razpostavili. « 

»Taka je «, reče Vendimir ; »jaz imam pa 
celi ertež, to je županovo karto prepisano ; 
le poglej jo — prevdari, kam bo Čuk ko t 
general svoje vojake postavil, potem boš tud i 
vedel, kako se mu moraš ogniti in kako g a 
v zanjke vjeti. Ti hribi so tako polni so



Lesk in naravnih trdnjav, da se boš lahko 
ubranil, sovražniku pa mnogo škode naredil. 

Tretje poglavje. 

Tri dni je bilo od tega preteklo, odka r 
je bil Stražišar proglašen za vodnika ustašev . 

Vendimira ni bilo več v taboru ; on je bil 
na nagloma zginil, ker je zbujal zaroto še drugodi 
po celi deželi in hitel na svojem brzem 
konji od, kraja do kraja. To ni bilo nič čudnega, 
da je on nenadoma zginil in se zopet 
nenadoma prikazal . 

Ustaši so bili na boj že dobro pripravljeni, 
ker so vedeli, da se sovražnik bliža. 

Ogleduh Francelj je bil po noči na ogledovanji 
in je prinesel novico, da se bliža 
tisoč vojakov. Stražišar je delal vse priprave , 
da bi te goste spodobno sprejel . Svojo četo 
je razdelil na več oddelkov in vsakemu oddelku 
je dal svoje povelje, kam se ima po staviti. 


Imel je vsega dve sto in osemdeset móž 
pred seboj. V pogledu na kraj, ki je bil za 
brambo ugoden, za naskakovalce pa silno 

neugoden, kazalo se je, da se bo tisoč vojakom 
lahko v bran postavil . Ustaši so bili 
zato dobre volje, so prepevali in se norčevali 
iz komisarjev(, kakor so vojake imenovali . 


27 

Okoli poldné je dala na sprednji skal i 

stoječa, straža znamenje, da sovražnik prihaja . 

V dolgih vrstah so se videli, ko so marširah 
po ozki poti proti goram. V sredi med 
oficirji je jahal mož z imenitnim redom na 
prsih ; to je bil general Cuk . Od časa do časa 
je kazal s prstom na kraje in razne vrhove , 

— menda je svojim oficirjem dajal poduke , 
kje je treba naprej koračiti in ustaše prijeti . 
Tudi župan Maselc je bil med spremstvom 
generala Cuka. Previdni general je hote l 
župana pri sebi imeti, da bi mu kraje š e 

bolj natančno razkazoval . 

Maselc se je prestrašil, ko je zvedel, da 
je bil polkovnik Zagar ustreljen, in hvalil ga 
je, kako je bil priljuden gospod. Po drugi 
strani je bil pa zopet vesel zavolj svojeg a 
prijatelja Breskvarja, kajti zdaj Zagar ni moge l 

zatožiti Breskvarja, kako je čez novega kralja 
zabavljal . General do zdaj še ni nič omenil 
zavolj besedi Breskvarjevih, zato je župa n 
mislil, da tudi kmet o tem ni nič poveda l 
generalu. 

Kmalo je došla vojska do ustaških skri


vališč. 

»Tukaj se konča grmoyje, pred kteri m 
nas je župan svaril «, pravi Cuk svojim oficir jem, 
»tam je ono skalnato gorovje z otlinami 
in soteskami . Najbrž so ustaši po so



teskah skriti, in ta Bruhal se ne bo prej ogla 


sila, dokler jim ne pridemo čisto pod nos . 
Hej, vi Župan, stopite k meni — zakliče 
županu, — povejte mi, ali so pod oni m 
vrhom tiste jame, kjer je toliko prostora ? « 

»Ena je pod tistim vrhom, druga pa pod 

tem le na levi strani soteske, reče župan 
in še dostavi : »pa jaz mislim, da ustašev 
ni v jamah.« — » Tega meni ni treba praviti « , 
reče general ; » tako neumni niso, da bod o 
v jami Čepeli, kjer jih lahko zajamemo i n 
vse polovimo . Jaz bi le rad vedel, kje j e 
drugi uhod od leve jame in kako dolga je 
ta le soteska na sredi, kjer so ustaši gotov o 
skriti? ( 

Drugi uhod leve jame je na zapadni 
strani hriba tje proti odprti planjavi . Od tistega 
uhoda do konca te soteske je prav Mizo , 
komaj kakih sto korakov . 

»No potem smo že na čistem, reče Čuk 
zadovoljen in se obrne do svojih oficirjev, 
ki ga radovedni obstopijo . »Vi, stotnik Mrvar , 
boste šli z enim oddelkom po tej soteski na prej 
; postrelite vse, kar se vam nasproti postavi 
in . ženite ustaše proti koncu soteske . 
Vi, Ribnikar, pa vzemite sto mož in ž njim i 
se skrite v levo jamo ; pri zadnjem uhodu 
pa postavite stražo. Kedar bodo ustaši iz 


soteske pribežali Mizo vas do planjave, tača s 
naj vam dá straža znamenje, vi skočite na d 
nje in jih zapodite v sotesko nazaj, tako da 
bodo tam med dva ognja prišli . Z vsemi drugimi 
vojaki pa pojdem jaz na planjavo na 
levi strani gorovja, in tam že vem, kaj mi 
je storiti . 

Oficirja, kterima je veljalo to povelje , 
sta se takoj odpravila na pot . Cuk je šel s 
sedmemi stotinami okoli hriba v planjav o 
na levi strani gorovja . Mrvar z dvema sto


tinama je začel prodirati po soteski. Ribnikar 
pa je vzel sto mož, je dospel ž njimi do 
prvega uhoda leve jame in se podal v jamo , 
da bi pri nasprotnem koncu ven prišel i n 
tam bežeče ustaše prijel o pravem času . Ta 
vojni načrt ni bil ravno tako slab . Kajti misliti 
se je smelo, da se bodo ustaši upirali 
v soteski, kjer jim je bilo toliko naravne 
brambe na razpolaganje . Tudi povelje za Ribnikarja 
je bilo prikladno, ker bi se ustaš i 
kahko brez velike zgube umaknili iz soteske , 
ako bi jih Ribnikar s svojo kompanijo ne 
ustavil. Vse bi morda za vojake dobro šlo , 
ko bi — Stražišar ne imel ravno tega načrta, 
kakor ga je župan Cuku naredil . Njemu 
je bilo toraj lahko, sovražnika premotiti ; 
treba je bilo samo tiste kraje zastaviti, o 
kterih je župan rekel, da niso nevarni, tiste 


30 

pa prazne pustiti, kjer je Čuk največ() mo č 
pričakoval. 

Ribnikar je prišel s svojimi ljudmi d o 
tiste jame. Pa uhod je bil tako tesen, da je 
mogel samo mož za možem vsak posebe j 
preriti se skoz otlino, ki se je še le bolj v 
sredi razširila v prostorno jamo . Ker so bil i 
vojaki nabasani z orodjem in drugo bazo in 
so se toraj le težko zbasali skoz uhod, trpel o 
je precej dolgo, prej da so bili vsi v jami . 

Med tem pa je šel Mrvar s svojimi ljudmi 
po soteski naprej, preiskava]. grmovje in skrite 

otline, pa na svoje začudenje ni nikjer videl 
nobenega ustaša. Stotnik Mrvar se je čudil 
sovražniku, da je tako pripraven kraj bre z 
vsake posadke in brambe pustil . 

Po grmovji, po skalovji, čez prepade in 
težavne prehode dospeli so vojaki slednji č 
na konec soteske. Tukaj je bilo treba prelazih 
majhen grič, od koder se je prišlo p o 
levi strani doli v planjavo in na severni uho d 
jame, po desni strni pa je bil grič zvezan_ 
z gorovjem, pod kterim je bila desna jama . 
Ko so vojaki začeli po tem hribu navzgo r 
lezti, zagrmelo jim je naenkrat iz mnogi h 
pušk nasproti in mnogi so padli mrtvi ali 
ranjeni na tla. 

Komaj so si od tega strahu nekoliko oddahnili, 
kar slišijo pokanje tudi za hrbtom . 


31 

Kakor bi bili iz tal zrastli, prikazali so s e 
ustaši tudi od zad iz soteske, kjer prej ni 
bilo nobenega videti . Vojaki so bili od dveh 
strani zajeti, in kolikorkrat so puške od spre d 
ali od zad zagrmele, padlo jih je nekaj na 
tla. Akoravno je bilo vojakov precej, vendar 
si niso vedeli pomagati, ker niso vedeli, ali 
bi streljali na one spredaj ali na one, ki so 
prišli izza hrbta. Poleg tega pa svojih sovražnikov 
skoraj videli niso, tako dobro so 
se ustaši za grmovjem in skalovjem skrivat i 
znali . Sprožili so sicer večkrat, pa strelih 
veeinom le v prazen zrak ali pa v kamenje. 
Druzega ni kazalo, ko bežati, pa kam? N a 
levo in desno strma gora, spred in zad sovražnik! 
Ce ne pride krhalo pomoč, moraj o 
vsi konec vzeti . 

Res je prišla pomoč . Nekaj ustašev j e 
bilo postavljenih na grič, ki je v imenovani 
planjavi na samem stal. Te je general Čuk 
s svojo veliko močjo zgrabil in jih prepodil . 
?Režali so brzih nog ravno čez ono sedlo na 
koncu soteske, ki je bilo zvezano z on o 
drugo jamo na desnem bregu soteske. Tje 
proti tisti jami so ustaši bežali, da bi se v 
njej skrili, mnogoštevilna četa vojakov pa 
za njimi. 

General Cuk, ko je tje na tisto sedlo pridirjal 
in slišal streljanje v soteski, zapazil je 


takoj, v kako nevarnem položaji da je Mrvar 

s svojim oddelkom. Hitro pošlje nekaj vojakov 
naprej za onimi ustaši, ki so v desn o 
jamo zbežali, sam pa z veliko močjo zgrabi 
tiste ustaše, ki so Mrvarja napadali s sedl a 
doli. Boj je bil le kratek. Ustaši so kmalo 
spoznali, da proti taki sili nič ne opravijo , 
zatorej popusté svoje prostore in — zginejo , 
da se ni vedelo kam. 

Še le zdaj je zamogel Mrvar iz soteske 
ven stopiti. 

»Kaj pa se je zgodilo ?« ga praša general, 
»vi ste menda polovico svojih ljudi zgubili? 
« 

Stotnik Mrvar je potem vse povedal, kako 
se je zgodilo. 

» To je čudno ! « reče Čuk, » kaj, iz tega 
grmovja so ustaši prigrmeli'? « 

» Se vé da«, reče Mrvar, »namesto, da 
bi nam tukaj stotnik Ribnikar naproti prišel, 
prijeli so nas tolovaji, ki smo mislili, da so 
v soteski, pa jih ni bilo. « 

»Kam pa je prišel Ribnikar in njegovih 
sto mož? Poslal sem jih v jamo, morda s o 
še tani. ?« praša general. 

»Tudi meni se tako zdi«, reče Mrvar , 
»pa kaj ga tam zadržuje, to mi je nerazumljivo.
« 


General se je zamislil. Skrbelo ga je,. kam 
je prišel Ribnikar s svojimi ljudmi . Pustil 
je vse grmovje na okoli preiskati, pa nikje r 
ni bilo sledu o zgubljenih . 

»Gotovo so tem roparjem v roke padli« , 

reče general, »pa jaz jih hočem maščevati , 
da me bodo pomnili ljudje! Doli z onega grič a 
sem jih nekaj pregnal in ti so bežali v ono 
drugo jamo in so še notri . Postavil bom stražo 
k obema uhodoma, potem bomo pa pri uhod u 
zakurili, da bodo ali ven pribežali in se v 
naše nože zakadili, ali pa se bodo v jami 
zadušili . Hej, vojaki, dajte grmovja nasekati 
in zažgite ga pred jamo, pred obema uho doma. 
Ko bi vedel, da so v oni jami tud i 
ustaši in da so naši v njej že mrtvi, naredi l 
bi pri drugi jami ravno tako. « 

Vojaki so hiteli izvršiti povelje generalovo . 
Ko .sta bila oba uhoda s stražami zastavljena , 
nasekali so grmovja in ga zažgali pred uhodom , 

je v jamo kadilo nakladali so na ogenj 

nalašč, frišnega smerečja, da se je bolj kadilo. 
Ko bi bil kak ustaš zavoljo strašnega dima 
iz jame pritekel, Čakali so ga že pred uho-dom, 
da bi bili vsacega zaklali ali pa ustrelili. 

Zelo pa se je general začudil, ko to zaŽiganje 
ni imelo nobenega uspeha, akoravn o 
se je tako kadilo, da so še vojaki pred uho-


Črni bratje. 3 


34 

dom, ki so na straži stali, težko dihali. Ni 
se prikazal noben u.staš iz jame . 

»Ti lumpi imajo pa dobra pljuča !« reče 
general. 
»Ali pa se hočejo raje zadušiti, kakor 
*da bi se z nami v boj spustili«, pristavi 
eden oficirjev . 

»Počakajmo še en čas , pravi general. 

Preteklo je zopet četrt ure , pa kadenj e 
in požiganje ni imelo nobenega uspeha ; vse 
je bilo tiho, kakor da ni nobenega človek a 
v jami. Kar naenkrat se zasliši od planjave 
sem velik šunder, opot in vpitje in streljanje. 
Gost dim se je dvigal od tal in zakril 
en del planjave. .malo potem so pritekli 
prvi vojaki, ki so pred sovražnikom bežali ; 
zmirom več jih prihaja bežečih ; vsi zbegani 
tečejo v tisto sotesko, kjer so ležali ranjenc i 
od prejšnega boja . 

» Kaj pa je to ? « kriči general nad njimi ; 
» ali imam same plašljivce pod seboj ? « 

Med tem je prisopihal tudi debeli župan 

in začel ves preplašen praviti : » Kakor škrati 
so se vsuli na naše vojake ; cela armada bi 
morala pred njimi bežati. Od tistega griča, 
od koder smo prve ustaše prepodili, šli sm o 
po vrhu naprej, prekoračili ozko dolino in 
od tam začeli lenti na neko večjo goro, ne



35 

kaj da bi videli, če je kje kak sovražnik, 
nekaj pa tudi zato, ker je kraj jako priprave n 
za brambo na vse strani . Vi sami, gospo d 
general, ste rekli, da bo to goro treba zasesti . 
Mi smo to storili, in dolgo ni bilo sovražnik a 
videti. Ko pa pridemo na vrh, planili so o d 
vseh strani nad nas, nas vrgli po rebri doli 
in nas podili, kakor besni nazaj . Kdor se je 
ustavljal, so ga precej na tleh imeli . « 

»Godilo se jim je, kakor vam, Mrvar« , 

reče general proti stotniku obrnen ; »videti 
je, da so sovražniki nalašč prazne pustili vse 
one kraje, kjer smo jih mi pričakovali. Kdo 
vraga jim je to pamet dal?!« 

Med tem so pribežali tudi oni oficirji, 

kterim je Cuk poveljništvo zdaj bežečih vojakov 
prepustil. Pravili so skoraj ravno tako, 
kakor župan Maselc. Rekli so, da so zgubili 
v tem boju najmanj sto móž. 

General je oficirje na stran poklical in 

pri-Čel se je vojni svet. Bil je general že precej 
obupan ; zgubil je že premnogo možtva ; zato 
je sklenil, da hoče z ustaši v dogovore stopiti . 

Stotnik Mrvar in župan Maselc naj bi šla 
z belo zastavo k sovražnikom in naj bi jim 

rekla, da jim bo vsem odpuščeno in da se 
nobenemu ne bo nič zgodilo, če se precej 
podajo in orožje odložé . 

3* 


Oficirji so bili s tem predlogom vsi zadovoljni, 
in poklicali so župana, da bi šel z 
Mrvarjem k sovražniku . Maselc je nerad šel, 
pa si ni upal ugovarjati. 

Četrto poglavje. 

Kmalo potem je šel Župan s stotniko m 
Mrvarjem po iste] poti proti sovražniku, od 
koder je bil ravnokar pribežal. Ko sta došla 

na prej imenovani grič, zasadila sta belo zastavo 
v zemljo in čakala, kdaj pride kdo i z 
sovražnega tabora na dogovor . 

»Vi možje!« jim zakliče, »pridite, da slišite 
pogoje generala Cuka, pod kterimi va m 
pusti svobodo in življenje. « 

Na to se prikaže osem ustašev; bili so 
sami desetniki ; tudi'. Bogumil in Stefan st a 
bila med njimi. 

»Kaj hočete od nas ? « praša Bogumil . 

Zupanu je bilo težko odgovoriti. Pogledoval 
je Bogumila od nog do glave, zdel se 
mu je ravno tak, ko tisti kmet, ki ga je nedavno 
v gostilnici videl in ki je izdal njegovega 
prijatelja Breskvarja . Razne misli so 

ga obhajale, tako da je čisto pozabil na svoje 
pravo opravilo. 

»Vi ste ravno tisti mož, ki sem ga ne


davno v gostilnici v Sturji videl«, reče sled



37 

njič proti Bogumilu ; »pa tačas ste bili v 
kmečki obleki in še en tovariš je bil pri vas. « 

»Od tega je zdaj štiri dni«, reče Bogumil 
hladno . »Polkovniku Žagarju ste rekli, 
da ste zvest podanik novega kralja, nada ljuje 
župan, »in izdali ste še meščana Breskvarja; 
zdaj ste pa sami med ustaši! Zdaj 
je meni vse jasno. Polkovniku ste se hoteli 
prilizniti, da vas je seboj vzel ; potem ste pa 
polkovnika med potjo umorili in šli v svoj i 
predrznosti celo z njegovo karto h generalu ! « 

»Kaj pak, kaj pak!« reče Bogumil, »general 
je meni vse verjel. Glavno reč ste 
zadeli. « 

»O vi hudobneži! Sam vrag vas uči tatega 
sleparstva, in vrh tega vaših hudobij 
niti ne tajite ! « 

»Vi ste res dolgočasni, modri gospod žu-
pan «, odvrne Bogumil, » povejte vendar enkrat, 
kaj od nas zahtevate ? 

»Vi morate orožje odložiti in se nam po dati 
« , poprime zdaj Mrvar besedo, »le po d 
tem pogojem vam general dovoli, da svobodno 
odidete. « 

» Čakajte kratek Čas«, reče Bogumil zaničljivo, 
» šel bom k našemu vodniku, da mu 
sporočim vašo Željo ; ne dvomim, da se bo 
precej ponižno podal.« 


38 

Z zaničljivim posmehom, ki sta ga ta 
dva precej zapazila, podal se je Bogumil nazaj 
k Stražišarju, onih sedem mož pa je ostalo 
na griču . 

Stražišar in njegovi tovariši so že težko 

pričakovali, kako novico bo Bogumil prinesel. 
Glasen smeh se je slišal daleč na okoli, ko 
jim je Lukove pogoje naznanil . 

» Kaj ti norci mislijo, da so zmagali ! « 
rekli so ustaši, »naših je komaj šest ranjenih, 
oni so jih pa zgubili na stotine. Zdaj 
naj se pa mi podamo, ha, ha!« tako so ustaši 
govorili. 

Stražišar je poslal Boumila s takim odgovorom 
k poslancem, da je bil ta kar vesel , 
za generala pa je bil odgovor tako osoljen , 
da mu je moral v želodcu obležati . 

Ves vesel pride Bogumil do griča k bel i 
zastavi in jame govoriti tako : »Poslušajte 
odgovor našega častitega poveljnika. On je že 
zadosti skušen in prebrisan in ne bo šel v 
vaše zanjke, ker predobro vé, kako malo s,e_ 
sme vaši besedi verjeti . Kdor je zadosti malopriden, 
da je oropal kralja in mu dobrote s 
črno nehvaležnostjo plačuje, tak mož tudi 
nam ne bo pri besedi ostal. To sporoča naš 
poveljnik vam in vašemu kralju in generalu 
Čuku in vsem tistim, ki so bili pri tej hudobiji 
sokrivi. Če hoče Čuk svojo pregreho 


39 

popraviti, naj se pridruži nam in naj na m 

pomaga, da krivičnega kralja preženemo ! « 
» Kaka predrznost! kaka ponudba !« reč e 
Maselc. 
»Le hodita zdaj svojo pot«, reče Bogumil, 
»naša pogodba je pri kraji ! 
»Saj z vami se sploh ne bomo več po


gajali« , reče Mrvar, »upam, da vam bom o 

korajžo kmalu vzeli . « 

Na to oba odideta . Čuk je sicer že naprej 
vedel, da ustaši njegovih pogojev n e 
bodo sprejeli, tako grobega odgovora pa s e 
vendar ni nadejal. Jezil se je tem bolj, ker 
mu je vest očitala, da je vse res, kar je Stražišar 
rekel. 

Se vé da priznati tega ni hotel . 
»Kaj, s tolovaji naj stopim v zvezo! za


kliče ošabno ; »predrznost teh klatežev je 
ravno tako velika, kakor njih hudobnost . 
Pa jaz jim bom to prevzetnost že izgnal. Le 
urno na noge, pa vnovič planimo po njih ! « 

Med tem se je čisto pozabilo, kaj se v 
jamah godi. Se vedno se nič ni vedelo, kam 
je prišel Ribnikar s svojimi sto možmi ; tudi 
so bili v nejasnem, ali so tisti ustaši, ki s o 
se skrili v drugo jamo, pred ktero se je 
kurilo in kadilo, še pri življenji ali ne . Skor 
je bilo nemogoče misliti, da so še živi . 


Na vse to Cuk zdaj ni več mislil, ko s e 
je pripravljal za nov naskok proti ustašem. 

V kratkem so bili vsi njegovi vojaki zbran i 
in v red postavljeni. Cuk je naredil tak črtež 
(plan) : En del vojakov naj prime ustaše o d 
spred, drugi del pa naj se jim priplazi z a 
hrbet. Zdelo se mu je, da na ta način mora 
zmagati. 

Kmalo pa se je prepričal, da tudi ta črtež 
ni bil za nič. 

Nekaj kompanij se je zavilo na desno 
okoli. hriba, da bi sovražnika zalezle. Župan 
jim je natanko dopovedal, kodi naj gred(5. 

Cuk sam z drugim oddelkom pa je mar


širal naravnost proti tistemu griču, kjer j e 
bila malo prej pogodba z ustaši poskušena, 
od tod pa je hotel prodreti na tisto goro, 
od koder so bili njegovi vojaki ravno prej 
prepodeni. Mislil je, da bodo ustaši zopet 
pustili ga priti na vrh in še le na vrhu od 
vseh strani padli po vojakih. Za ta slučaj 
je že vedel, kaj mu je storiti in bil si j e 
zmage gotov . 

Pa zopet se je zmotil. Komaj so začeli 
vojaki v hrib lezti, prideró jim ustaši na sproti, 
ter jih jamejo pokati. Stražišar sam' 
je bil med prvimi. Oni vojaki, ki jih je Cuk 
v desno stran poslal, bili so tako daleč proč,, 
da niso mogli o pravem času na pomoč 


priti. Tako se je Čuku in njegovi četi dosti 
slabo godilo. Vselej, kadar so hoteli vojaki 
v hrib prodreti, bili so z veliko zgubo nazaj 
vrženi. 

Ko je bila tako bitka za Cuka že zgub


ljena, slišalo se je v daljavi trobentanje na 

rog. Koralo za tem prijaha črn jezdec okol i 

hriba. 

On prijezdi prav pred Cuka in njegove 
vojake in zavpije : 
»Stojte ! Ne hodite v svojo pogubo, ampak 
poslušajte ?moje besede ! 
Ko so ustaši tega moža na konji videli , 
umaknili so se nazaj v grmovje . 

Čuk je bil osupnjen . »Kaj hočete vi tukaj ? « 
praša jezdeca . 

»Prišel sem vas svarit, ker vaša poguba 

je Mizo«, odgovori črni jezdec. 

»Brigajte se vi za svoje stvar' ne za 

mene «, mu zakliče general . 

» Ti si na slabi poti « , MU odvrne črni 
,-konjik ; »zapusti krivičnega gospoda in pri


druži se prijateljem starega kralja, sicer j e 

po tebi ! « 

»Mika me, da bi te dal na prvo drev o 

obesiti ! « reče general . 

»Verjamem« , reče črni mož, »saj ti si 
zrel za vsako hudobijo! Svojega kralja si 
izdal, hujše zlobnosti si ni treba misliti.« 


42 

»Ustrelite tega nesramnega človeka t« za 
vpije zdaj Cuk svojim vojakom . Takoj s 
obrne deset ali dv,anajst cevi L. jezdeca ir 
počilo je iz ravno toliko --'k . 

Pa na začudenje vojakov sedel je tuje c 
neprernaknjen na konji ! 

»Svaril sem te«, reče zdaj črni jezde c 
Cuku, »ker me pa nisi hotel slušati, naj ti 
bode zaslužena kazen!-« To rekši vzame črni 
z demanti obrobljeni rog in trikrat nanj za trobi 
. 

V malih trenotkih prijezdijo od vseh stran i 

mnogi črni jezdeci ter vojake obkolijo . Bili 
so » črni bratje«, ki jih je bil Vendimir vkup , 
skical, ker je slišal streljanje v hribih in toraj 
vede], da se je bitka pričela . Rekli srno, da 
se je že prej v daljavi rog slišal, tačas so 
se » črni bratje vkup klicali; ko je tisti črni 
jezdec pred Lukom zatrobil, bili so že pripravljeni, 
in to je bilo znamenje, da so n a 
mah priskočili. Kakor strahovi so rnolčé sto 
pili okoli vojakov, nekteri pa so stopili k 

svojemu poglavarju, ki je bil prvi prišel i n 
Cuka svaril, to je bil grof Vendimir . Ob enem 
so pristopili tudi ustaši z gore doli. Vse je 
gledalo na častitljivega Vendimira, ki je v 
sredi med njimi sedel na velikem, črnem 
konji. 


Čuk je obledel ; s tihim glasom je zapovedal 
voiakom, naj se postavijo v bran . 

»Zast( ni se ustavlja! « zakliče Vendimir 
Čuku, »tvoja ob;ast ček vojake je pri kraji. « 
Na to se obrne do vojakov in jim govori : 
»Odložite orožje, saj vidite, da nič ne opravite 
proti taki sili . Od vseh strani vas imamo 
zajete. « 

Vojaki so spoznali, da je res tako, in 
da bi bila vsaka bramba zastonj . Oficirji in 
prostaki so odložili svoje orožje in se dal i 
vjeti. 

Samo Cuk se je še ustavljal. »Če me vsi 
zapustite, zakliče svojim vojakom, »jaz se 
tem tolovajem. ne bom nikoli podal. Plaš-
Ijivci ste vsi! Mene ne bodo po ceni ukrotili! « 

Z divjo obupnostjo se vrže med »Črne 
brate« s sabljo v roki ; pa ti so ga krhal o 
zgrabili, mu orožje vzeli in ga, zvezali . 

Ustaši in črni bratje zdaj odstopijo na 
stran, in Vendimir je prašal na glas : 

»Kako kazen je zaslužil po postavi iz dajalec, 
ki je kriv tudi zahrbtnega umora ?« 

» Smrt ! « mu doni od vseh strani kot od govor. 
»Naj toraj umrje! « reče poglavar. 

Med tem ko so Cuka zvezanega odpeljali, 
stopil je k Vendimiru Stražišar in mu 

nekaj sporočil. 


Kmalo potem se je podal Stražišar v tisto 
jamo, kamor ie bil zlezel Ribnikar s svojim i 
vojaki. Vojaki, ki so bili vjeti, gledali so vsi 

za njim, tako tudi črni bratje in ustaši . 

Dolgo se ni prikazal iz jame nazaj . Tisti, 
ki niso vedeli, kaj se je tam zgodilo, bili so 
radovedni, kaj ima poveljnik ravno zdaj v 
jami opraviti. 

Zeló so bili začudeni, ko so videli slednjič 
kakih dvajset ustašev iz jame prilezti . 
Na splošno začudenje in na veselje Cukovo , 
ki je to vse tudi videl, prišlo je potem iz 
jame tudi tistih sto vojakov, ki jih je Rib-nikar 
vanjo peljal. Bili so brez orožja in vsi 
zvezani ; nekteri tudi ranjeni . Za njimi j e 
prišlo zopet nekaj ustašev . 

To pa je prišlo tako. V jami je bilo 

skritih nekaj ustašev, čeravno sta Maselc i n 
Cuk mislila, da jih tam ne bo . Skrili so se 
v jamo, da bi sovražnika od zad napadli , 
kedar bi prišel mimo jame . Na uhodu je 
bila postavljena straža. Ko je stražnik povedal, 
da se jami bližajo vojaki — bil j e 
Ribnikar s svojimi sto možmi — sklenili so 
ustaši precej, da hočejo vojake, če v jamo 
pridejo, precej vsacega posebej zagrabiti, mu 
orožje vzeti in ga zvezati. Izhod je bil namreč 
iz začetka tako tesen, da je mogel le eden 
na enkrat not lezti, tako so lezli vojaki za



pored drug za drugim v jamo. Ko je prvi 
prišel do tistega mesta, kjer se je jama razširila, 
so ga ustaši precej prijeli in zvezali . 

Tako so naredili tudi z drugim, tretjim, četrtim, 
in tako dalje, dokler niso vseh sto 
vojakov vjeli. Vsakemu so vrgli plajš čez 
glavo, ga na stran potegnili in zvezali. Le 
malokteri iz mej vojakov se je zamogel š e 
braniti, in tak je bil ranjen in slednjič premagan. 
Vse se je zgodilo tako tiho, da tisti , 
ki so za prvimi šli, niso nič čutili, kaj ji h 
v jami čaka. Ko so bili vsi Ribnikarjevi 
možje zvezani, postavili so ustaši stražo pri 
obeh uhodih, in tisti, ki niso bili ravno na 
straži, imeli so še čas, da so Mrvarju naproti 
stopili, ko je s svojimi po soteski gor i 

prišel. To so bili toraj tisti ustaši, ki so 
Mrvarja s hriba doli zgrabili kajti glavn a 

moč ustašev je bila na onem hribu, kjer j e 
bila pozneje dvojna bitka . 

To četo ustašev, ki se je v jami tako 
dobro obnašala, vodil je desetnik Boštjan . 
Stražišar ga je očitno pohvalil in počastil za 
to izvrstno vodstvo . 

Ob enem je Stražišar poslal še enega 
moža v drugo jamo, ker je zvedel, da j e 
nekaj njegovih ljudi v njo zbežalo in d a 
jih je Cuk hotel z ognjem in dimom ukrotiti 
. Poslani ustaš je onim v jami skritim 


povedal, da ni nobene nevarnosti več, najle ven pridejo. Na veliko začudenje Cukovo 
in drugih vojakov prišli so vsi not skrit i 
ustaši, kakih dvajset, zdravi in nepoškodovani 
iz jame. V jami je bila velika razpoka, 
ki je segla do vrh gore, in skoz to razpok o 

se je zgubil dim, kakor po dimniku, zat o 
jim kadenje in požiganje frišnih vej pre d 

uhodoma ni nič škodovalo . Cuk se je jezil , 
ko je to videl, ker je spoznal, da mu je 
tudi to spodletelo, in da ni ustašem skor no-
bene škode naredil, ker so bili še tisti zdravi , 

o kterih je mislil, da so že davno vsi zadušeni. 
Ko so prišli ustaši iz obeh jam in vjeti 
vojaki iz prve jame, ter stopili v kolo drug e 
vojske, stopil je poglavar Vendimir k Luku . 

»Spravi se z Bogom, mu reče, »le mal o 
trenotkov imaš še živeti t « 

Ko Čuk ni dal nobenega odgovora, pustil 
rnu je Vendimir na prsi privezati listek, na 
kterem so bile zapisane besede : » S smrtjo 
kaznovan za izdajalstvo in zahrbtni umor o d 
Vendimira, poglavarja črnih bratov . « Na to 
so rnu zavezali zanjko iz vrvi za vratom in 
ga potegnili na prvo drevo, ki je tam stalo . 
Se en parkrat je zatrepetal z nogami, pa j e 
bilo pri kraji ž njim . Zabuhlo lice postalo 
je viŠnjevkasto, iz ust pa je pomolil jezik . 


47 

Vendimir jaha k obešencu in reče svoji m 
črnim bratom : »Vi ste rekli, da je smrti 
vreden. Če ste po pravici sodili, bodi Bog 
njegovi duši milostljiv. Ako je pa nedolžen, 
naj pride njegova kri nad vas ! « 

» Mi smo po pravici sodili «, rečejo črni 
bratje ; »njegova kri naj pride nad nas, če 
je bil nedolžen . 

Končno so molili za njegovo dušo . 

Ustaši, vojaki in črni bratje so gledal i 
ta prizor molčé. Vsi so se ozirali na plemenito 
podobo grofa Vendimira, ki je ime l 
nekaj posebnega, častitljivega na sebi . 

Ko je bila molitev končana, obrnil se j e 
Vendimir k vojakom in jim govoril : »Ako 
obljubite, da se ne boste nikdar več vojsko vali 
proti svojemu staremu kralju Ferdinandu , 
potem vam dam svobodo nazaj, da vsa k 
lahko grč, kamor hoče . Kdor pa svojo prisego 
prelomi, godilo se mu bo ravno tako , 
kakor danes generalu Cuku . 

» Zivio kralj Ferdinand! « zavpijejo vojaki , 
ki so novemu kralju le po sili služili in zdaj 
veseli bili, da so bili hudobnega Cuka rešeni. 
Zopet drugi vojaki so vpili : »Mi ne 

maramo za kralja Iskro, mi hočemo starega 
kralja nazaj, vzemite še nas v vašo vojsko! « 
»Vedel sem, da so to pošteni ljudje in 
da le po sili krivici služijo«, reče Vendimir, 


in pové vojakom : »Kdor iz mej vas hoče k 
nam pristopiti, bo z veseljem sprejet! Tako 
boste poravnali prejšno krivico, ki ste jo pravemu 
kralju delali. « 

Skor vsi vojaki so prestopili k Vendimi


rovi vojski in obljubili, da se hočejo za sta rega 
kralja vojskovati . Le nekaj oficirjev i n 
starih, oženjenih vojakov je odšlo vsak na 

svoj dom, ker jim je Vendimir polno prostost 
dal, potem ko so prisegli, da se ne 

bodo več vojskovali za novega kralja . 

Mrvar in Ribnikar sta oba k ustašem 
prestopila, in Stražišar jima je dal neko viša 
stopinjo med ustaši, da sta bila tudi pri njih 

v nekaki oficirski časti in oblasti . 

Ko je bilo vse pri kraji, zapazil je po 


glavar moža, ki je že dolgo ves začude n 
obračal oči v njega . Bil je to župan Maselc. 
Vendimir ga pokliče k sebi in ga praša, kaj 
da se mu tako čudno zdi . 

»Vi ste prav podobni onemu «, reče Maselc 
bojazljivo, » tistemu, ki je bil v Sturji — « 

»Kdo je ta, » oni, tisti« ?« praša Vendimir. 
»io je bil tisti polkovnik Žagar, katerem u 

sem jaz karto naredil «, reče Župan ; »pa ta 
je mrtev, rekli so, da je bil na poti v Urij o 
ustreljen. Bil je prav prijazen gospod, in še 
zdaj mi je žal, da je moral umreti .« 


»Pq vi ste se vendar veselili njegove 

smrti «, reče Vendimir, » ker potem ni bilo 
treba več vašega prijatelja Breskvarja zaprtega 
držati. « 

Zupan pogleda Vendimira z prestrašenim 
pogledom. »Breskvar je moj prejatelj«, od


vrne boječe. 

»Dolžnost je več, ko prijateljstvo «, reče 
poglavar, »in da boste to spoznali, vam jaz 
ukažem, da mi pripeljete Breskvarja jutri o b 

osmih zjutraj tú siru , 

»Pa on je starelnu kralju udán, zaka j 

ga hočete preganjati še vi, ko je vendar 
vaših misli ?« ugovarja župan. 

»Ni treba, da bi vi vse vedeli«, reče 
Vendimir ; »dolžnost je več ko prijateljstvo, 
zato se niste ravnali po nazorih Breskvarja , 
ampak delali ste za novega kralja, spremljevali 
ste vojake in jim kazali, kodi se drž é 
ustaši. « 

» Jaz sem moral tako delati «, se izgovarj a 

župan, »drugače bi bil jaz zgubil svojo glavo . 
Na tihem sem bil pa za starega kralja, i n 
bi bil še danes vesel, ko bi ga mogel kot 
našega vladarja pozdraviti. « 

» Saj vam verjamem«, reče poglavar ; >gotovo 
je pa, da nam vaša karta ni nič škodovala, 
Cuku pa nič pomagala . Zdaj pa pojdite 
in glejte, da mi Breskvarja pripeljete. « 

Črni bratje. 4 


50 

Maselc se globoko priklone. S tistimi 
vojaki, ki niso ostali pri ustaših, ampak raj e 
Šli domu, podal se je po gorovji navzdol v 
Sturije, kjer je bilo ljudstvo silno veselo, ke r 
so Že zvedeli, da je bila vojska lažikralj a 
razbita in vjeta. 

Ustaši in črni bratje pa, so napravili veselico 
in pri veselih popevkah popivali črn o 
vino do pozne noči. Stražišar je zdaj vnovič 
štel svoje ljudi, ko je pristopilo k njim toliko 
vojakov, in naštel jih je šest sto in devetdeset . 

Peto poglavje. 

Drugo jutro ob določeni uri prišel j e 
Breskvar na tisto mesto, kamor mu je po glavar 
ukazal. Po tem, kar je od župana 
zvedel, se mu ni bilo treba bati, da bi s e 
mu tú kaj žalega storilo. Odkritosrčno je 
bil svoje mnenje povedal ; tega mu Vendimir 
ne more v greh šteti, ki je sam največi 
sovražnik novega kralja. 

Kmalo po njegovem prihodu peljali ste. 
Breskvarja pred poglavarja Vendimira . Ta ga 
prijazno sprejme in mu reče sesti . 

»Vaš' oče imajo Mizo Tarenta precej veliko 
kmetijo? praga grof. 

Mož iz Sturije ga začudeno pogleda, češ, o d 
kod to vé? — »Res je tako? reče slednjič 
Breskvar. 


51 

»Vi imate tudi brata, po imenu je Florijan? 
« 
»To je moj edini brat, pa mnogo mlajš i 
od mene «, odgovori Breskvar . 

»Kdaj ste dobili zadnje poročilo od svojih 
ljudi?« praša poglavar naprej . 

»Tega bo zdaj dva mesca . Ali se jim j e 

kaka nesreča prigodila? Prosim, povejte vs e 
brez ovinkov, — saj sem bil tako že v skrbeh 
zavoljo svojih ljudi . « 

»Vaši ljudje niso bili v stanu, vam kaj 

sporočiti, ali vas za pomoč prositi ; saj vi 
bi jim sami tudi pomagati ne mogli . « 

»Kaj se je zgodilo ?« praša Breskvar preplašen 
; »moj stari oče — ali je morda v 
sili ?« 

»Žalibog, da je tako«, reče poglavar. »POsluš'ajte, 
kaj se je pred kratkem zgodilo . Ko 
je Iskra po krivici prilastil si kalabriško krono , 
postavil je po deželi povsod take uradnike , 
ki so bili njegovi pristaši in pomočniki . Teru 
j dal oblast, ljudstvo odirati in trpinčiti, 
kakor se jim ljubi. Tudi vaša vas dobila je 
novega sodnika . « 

» To je Milar, človek brez vsake vesti « , 
pristavi Breskvar. 

»Vaš oče, že sit njegovih krivic, je nekega 
dné nekaj ostrih besedi izustil če z 
sodnika ; ta je to zvedel in pustil je vašega 


52 

očeta v ječo zapreti, vašega brata pa je vtaknil 
med vojake in ž njim še več mladi h 
ljudi«, povedal je Vendimir prestrašenemu 
Breskvarju. 

»Nezasligano!« vsklikne ta, » moj stari , 

slabi oče v ječi, moj slabotni brat pa pr i 
vojakih ! « 

» Jadikovati ne pomaga nič«, reče Vendimir, 
»tú je treba odločnega in hitrega dejanja, 
da se prizadeti rešijo . « 

»O, svetujte meni, kaj naj storim, d a 
svoje rešim in hudobneža Milarja kaznujem ! « 
vsklikne Breskvar ; » sovražnik sem kralju in 

njegovim pomagačem, ne ustrašim se p a 
nieesa. « 

» To sem vedel«, odvrne poglavar, » zat o 
sem vam vse povedal. « 
»Ukazujte nad menoj! Kar je v moji h 

slabih močeh, hočem storiti. « 

»Poslušajte«, govori zdaj Vendimir, »tega 
novega sodnika Milarja je postavil Jastreb'', 
prvi minister roparskega kralja Iskre. Milar 
je obljubil, da bo polovico dohodkov dajal 
ministru, zato je to službo dobil. Milar sam 
pa kmete toliko bolj stiska z davki, da jih 
zamore nekaj odrajtati,v kraljevo blagajnico , 

nekaj pa ministru Jastrebu in slednjič še 
njemu samemu nekaj ostane . Ravno danes 


bo nesel pet sto cekinov v Jastrebov grad 

ki jih je vse vaščanom iztlačil. Da se 
jim ta krivični denar vzame in med ljud i 
nazaj pride, in da oprostimo vašega očeta 
in vašega brata, treba je, da se še danes 
polastimo gradu. Vam je grad dobro znan , 
ker ste bili tam za oskrbnika, ko je bil grajšinski 
gospodar še gospod Sinti, zvest podanik 
kralja Ferdinanda. « 

» Skor dva leta služil sem blazega Sin


tija in poznam vsak kot v gradu«, reče Breskvar. 
»Okoli grada je izkopan globok jarek , 
in do grada se zamore priti le čez most, ki 
se pa lahko vzdigne in se le doli spusti , 
kadar gre kdo od domačih ven ali not. Zdaj 
pravijo, da je na dvorišču še straža postavljena. 
« 

»Tako je«, odvrne Vendimir, »in me d 
tistimi stražniki je tudi vaš brat Florijan . 

Včeraj je bil tje poslan, in to kakor nalaš č 
za naš namen. Vi morate iti v grad s ka.
koršnimkoli izgovorom. Ko greste skozi stražo , 
dajte skrivej vašemu bratu listek papirja, te r 
mu nanj zapišite, kaj mi nameravamo . Kadar 
bo namreč sodnik z denarjem čez most stopil, 
in kadar bi se imel most zopet kviško 
vzdigniti, takrat naj vaš brat verige tako zamota, 
da mostu ne bo mogoče hitro kviško 
dvigniti . Ta trenotek bodo porabili moji ljudje 


da bodo čez most v grad planili in se ga 
polastili. « 

»To je pač predrzno podjetje«, reče Breskvar 
; »pa jaz zaupam v vašo modrost in v 
hrabrost vaših » črnih bratov «, zato sem precej 
pripravljen, to izpeljati, kar mi velevate . 
Kaj pa je potem storiti, če bi me Jastreb 
spodil in bi jaz prišel prej čez most nazaj , 
ko bo sodnik not šel? « 

» Tega se ni treba bati «, reče Vendimir ; 
»Mi že natanko verno, kdaj bo sodnik prišel. 
Kakih deset minut poprej greste vi v grad. 
Ob dveh popoludne pričakujte pred grado m 
moža, ki ste ga videli že v gostilni v Sturiji . « 

» Ali tistega starega, ki je mene izdal ? « 
» Tako je ; pa on vas ni izdal, ampak to 
storil le v vašo korist, kakor boste koralo 
zvedeli . Pustimo to na strani . Vi imate dolgo 

pot pred seboj, toraj ni časa muditi se. « 
Breskvar je želel še več razjasnil, pa ke r 
je poglavar rekel, da se tako mudi, ni hotel 
dalje ugovarjati. Poslovivši se od poglavarja, 
zasedel je konja, ki je bil zanj že pripravljen. 
Brzih nog ga je nesel na odrrienjeni 
kraj , kamor je dospel še eno uro pred do ločenim 
časom. 
Blizo grada je bil smerečji gojzdič . Tukaj 
je čakal moža, kterega mu je poglavar 


obljubil poslati. Kmalo potem je res Bogumil 
stal pred njim . 

»Vi ste pa točni «, reče Bogumil, » tri ur e 
pred vami sem se podal na pot in vas Ž e 
tukaj najdem. « 

»Tedaj niste imeli tako dobrega konja , 

reče Breskvar še zmirom nekako nezaupno. 

Bogumil je zapazil, da mu Breskvar š e 
ne upa prav. »Vi morate vedeti, reče na 
to, » da smo mi peš prišli . Kaj mislite, ko bi 
ras toliko jezdarilo po cestah in vaseh, t o 
bi vzbudilo sum. Po goščah in skalovji se 
plazimo mi naprej in smo veseli, če slednjič 
naletimo na — dobrega prijatelja . « 

»Vi me poznate še iz gostilnice v Sturiji ? « 
praša Breskvar. 
» Tako je, ha ha ha!« vsklikne Bogumil ; 

»kako ste bili tačas jezni, ko sem vas jaz 
v kmečki obleki izdal navideznemu polkov


niku Zagarju. Pa vi niste vedeli, da to ni 
bil noben polkovnik Zagar, ampak naš poglavar 
Vendimir. Jaz sem mu pa vaše mnenje 

razodel, da bi vas njemu priporočil, in 
da vam je on za to hvaležen, to vidite danes, 
ko hoče vašega ()Četa in brata rešiti. Ko bi 
vas on ne poznal za tako vrlega moža, n e 
bi se toliko potrudil za vaše judi. « 

Zdaj je bilo Breskvarju še le vse jasno 

in bil je odslej prepričan, da ima prijatelja 


pred seboj . Pogovarjala sta se še en čas , 
dokler ni prišel ogleduh, ki je povedal, da 
se sodnik bliža. 

Zdaj je šel Breskvar pred grad in je prosil, 
naj ga not spuste. 

»Kaj hočete v gradu ?« ga praša straža . 

>Jaz moram k ministru Jastrebu «, odgovori 
Breskvar ; »ponižno prošnjo imam do 
njega, in ker vem, da je usmiljen gospod, 
upam, da mi je ne bo odrekel . « 

» Kdo ste in od kodi ? « praša stražnik 
naprej. 

»Karel Breskvar iz Sturije, meščan i n 
trgovec «, odgovori ta ; » spustite me not in 
hočem vam dati dobro plačilo . « 

Na to so spustili most doli in Breskva r 
je šel preko njega na dvorišče. Tam mu prileti 
brat Florijan naproti in ga objame . 

Florijanu se je videlo na obrazu, da j e 

med tem časom dosti prestal ; vendar si v 
pričo vojakov ni upal potožiti. Stalo je kakih 
dvajset vojakov tam okoli, vsaka govorjena 
beseda se je morala prevdariti. Breskvar je 
vendar zapazil pravi trenotek, da je Florijan u 
tisti listek papirja v roke stisnil in mu rekel : 
»Beri — precej beri!« 

Na to je brata popustil in šel v grad , 
kjer so ga peljali pred ministra. 


Jastreb je bil mož okoli tridesetih . Nje


gove črne, bodeče oči so se slabo podale k 
prijaznemu obrazu, s katerim je znal ljudi 
preslepiti. Proti ljudstvu je rad delal prijazen 
obraz, akoravno mu ni bilo za druzega, ko 
za svoj dobiček. 

Breskvarju ni bilo treba dolgo premišljevati, 
za kaj bi ministra prosil ; saj se mi


nistru ni moglo čudno zdeti, če je prišel pro-
sit za svojega očeta, naj ga iz ječe spuste . 
To je tudi storil in pristavil še prošnjo z a 
svojega brata Florijana. 

»Moja dolžnost je, da poslušam vse pri


tožbe od ljudstva «, reče Jastreb sladkih besedi 
; »če. so pritožbe opravičene, jih ra d 

uslišim. V vašem slučaji pa ne vem, kako 
bo. Da je vaš brat vojak postal, to ni no


bena nesreča, zdaj ko se množé sovražnik i 
kraljevi, mora biti za mladega moža še čast , 
da se potegne z orožjem v roti za svoj o 
domovino. Vsak bi moral še prostovoljno k 
_vojakom priti, dokler se sovražniki kraljevi 
ne zatrt. Kar se pa vašega očeta tiče, moram 
odkrito povedati, da nisem nič lepega slišal 

o njem. On se je gosposki zoperstavljal in čez 
novega kralja in njegove služabnike zabavljal. 
Kam pridemo, če bo vsak le gospodariti 
hotel, pa nobeden ubogati? Gosposki moram o 
pokorni biti, saj sem tudi jaz kralju pokoren. 

58 

Vendar hočem celo stvar natančno preiskati, 
in če mogoče, vašemu očetu kazen olajšati . 
Saj ravno danes pride sodnik Milar k meni . 
Počakajte ga tukaj, bomo videli kaj on po reče 
; potem se bo storilo, kar bo mogoče . « 

Ta mož toraj, ki je pomagal praveg a 
svojega kralja pregnati in oropati, govoril j e 

o pokorščini proti gosposki! On, ki je stori l 
že tisoč krivic, govoril je o pravici ! 
To je Breskvarja kar grizlo, in hotel j e 
že nekaj na to odgovoriti, kar se zasliši i z 

dvorišča gori velik šunder, vpitje in streljanje 
! 

Kazal se je na dvorišči nenavaden pri zor. 
Kakih petdeset »črnih bratov« je bilo 
pribrulo čez most, ko se je bil za sodnik a 
doli spustil. Padli so po vojakih in jih p o 
kratki hrambi razorožili in zvezali. Ko je 
Jastreb skoz okno doli pogledal, zvezali so 
ravno že zadnjega vojaka, to je bil Florijan . 
Nekteri od vojakov so bili tudi ranjeni . 

»Napadli so nas!« reče Jastreb ves bled, 
»kako je bilo to mogoče ? 

V tem hipu prileti sodnik »Ur skor brez 

sape v sobo, mošnjo s cekini v roki držeč . 

»Roparji so doli !« zavpije ves upehan ; 
»hitro beživa, gospod minister sicer sva 
zgubljena !« 


»Pa kako je to prišlo ?« praša minister, 
»ali ste vi roparje s seboj pripeljali? « 

»Jaz sem bil Že čez most«, pravi sodnik, 
»pa most je ležal še vedno preko jarka ; 
vojaki so se trudili pri verigah, ki so bil e 
tako zapletene, da mostu niso mogli vzdigniti . 
V tem trenotku se prikažejo roparji ; kakor 
blisk planejo čez most nad vojake ter ji h 
pomeeejo na tla. Jaz sem to videl in misleč, 
da preže le na to mošnjo, prihitel sem 
k vam, da vam jo prinesem in izročim . Pomagajte 
mi zdaj ! « 

»Jaz sem sam brez pomoči«, reče Jastreb, 
» druzega izhoda grad nema. « 

V tem trenotku se sliši ropotanje po stopnicah 
gori. Jastreb je hotel ravno vrata za


preti, kar pridrvé črni bratje v sobo te r 
stopijo pred ministra . 
»Kaj hočete, vi pošasti?« praša ministe r 
ves preplašen . 
»Tebe in tvojega pomagača hočemo kaznovati
«, reče Bogumil, ki je črne brate vodil . 

Sodnik. pade na kolena. » Prizanesite 
njeni «, vpije ves obupan, »jaz sem le gost 
tega moža. « 

» Ti si ravno tak lump, kakor on«, reč e 
Bogujnil . Obrnivši se k črnim bratom jim 
ukaže : »Zgrabite ta dva hudodelnika . Plačilni 
dan je za nju došel.« 


60 

Zdaj je začel še minister milosti prositi . 
»Pustite mi življenje «, jim reče, »in hočem 
vam dati to mošnjo s cekini. « 

»Kaj, ta mošnja je le majhen del od premoženja, 
ki si ga že nakradel in prigoljufal. 

Pokaži nam vse svoje denarje, če ti je življenje 
drago . « 

»Tam v oni omari je vse, kar imam v 

gotovini«, reče minister . 
»Lažeš !« reče Bogumil, » še pred desetimi 
dnevi so ti več prinesli, nego ta revna 
omara v sebi hrani . Mi bomo sami iskali, 
in če kaj več najdemo, zapadlo je tvoje živ-
Ijenje! « 
Trepetajoč vzame Jastreb ključe in reč e 
Bogumilu, naj gre ž njim. 
»Dobro « , reče Bogumil, » šest bratov pojde 
z mano, in vi tudi, Breskvar, da boste kraj e 
pokazali, če bi se minister ne mogel brž 
spomniti. « 

Breskvar prikima. Milar se je prestraši . 
ko vidi naenkrat pred sabo sina od oneg a 
moža, s katerim je bil tako trdo ravnal . Tudi 
ministru se je zasvetilo, da bi vtegnil Breskvar 
tisti biti, ki je celi grad roparjem izdal . 

Breskvarju se je dobro zdelo, ko je svoje 
sovražnike v taki sili videl . Potem stopi k 
Bogumilu in šel je ž njim in šestimi brati, 


61 

ki so ministra v sredi imeli, po skrivnih Metih, 
koder je imel minister svoje bogastvo 
spravljeno. En par črnih bratov je ostalo pri 
sodniku na straži, drugi pa so stražili zvezane 
vojake in služabnike Jastrebove. 

Oni, ki so šli z ministrom, stopali so p o 
stopnicah doli v klet in po temnem mostovž u 
naprej . Na desni strani pridejo do prvih vrat . 
Minister jih odpre in stopi k železni skrinji , 
ktero tudi odpre. 

»Koliko denarja hočete? jih praša ; »tu 
je štiri tisoč cekinov — vse, kar imam v 
gotovem denarji. « 

Bogumil denar pobaše in ga spravi v 

dve vreči, ki so ji bili seboj prinesli . Potem 
zahteva še več. * Minister pa je začel prisegati, 
da nema nič več. 

» Pojdite z manoj « , reče Breskvar, » n a 
koncu te lope sta še dve skrivni shrambi , 
ki sta kakor nalašč za dragocene zaklade ; 
morda tam kaj najdemo . « 

Jastreb pogleda Breskvarja z nepopislji


vim gnjevom, vendar nič ne odgovori . Torajga zgrabijo in vlečejo na tisti prostor . 

Pri luči baklje našli so trojne duri, kteri h 
pa niso mogli odpreti, ker nobeden od ključev , 
ki jih je minister pri sebi imel, ni bil pri praven, 
da bi te duri odpiral . Jastreb nam



62 

reč ni mislil, da ga bodo tako daleč tirali , 
ampak da se bodo s prvim denarjem zadovoljni, 
toraj dotičnih ključev ni seboj vzel . 
Črni bratje so si kmalo pomagali; razbili so 
ključavnice na, vratih in res prišli do velikanskih 
zakladov. Našli so mnogo zlate in 
srebrne posode, umetnih del in mnogo srebrnega 
in zlatega denarja . Kar je bilo denarja 
so zmetali v vreče, posodo pa so pustili, 
ker bi bila prenerodna za nošnjo . Ko 
so gotovi denar' vsega pobrali, šli so zope t 
v zgornje prostore in vzeli še tistih pet sto 
cekinov, ki jih je bil sodnik ministru prinesel . 
To je bil le majhen del od bogatega plena . 

Med tem, ko so nekteri te zaklade odnašali, 
spravil se je Bogumil na pisno miz o 
ministrovo in tam preiskava]. vse papirje in 
pisma. Vse, kar se mu je važno zdelo, vze l 
je seboj . To mu je bil Vendimir posebej ukazal, 
ker je hotel zvedeti, s kterimi kralji da 
je novi kralj v dogovorih, ker to je šlo vse 
skozi roke prvega ministra Jastreba . 

Ko je imel vse papirje in pisma v Žep u 
in ko so bile vreče z denarjem spravljen e 
in odnešene, obrnil se je Bogumil še enkrat 
do oropanega ministra Jastreba in mu 
rekel : »Kar smo vam vzeli, to ste tudi v i 
revnim ljudem vzeli ; vam se toraj ni nobena 
krivica zgodila. Zaslužili ste hujšo kazen, za



63 

služili ste smrt., pa naš poglavar vam je za 

sedaj še prizanesel pričakovaje, da -se poboljšate 
in krivično reč zapustite ;ko pa 
tega ne storite, ne boste vdri: tako dober 
kup iz naših rok prišli .<< 

Na to je pustil Bogumil še ministr a 
sodnika zvezati. Bratje z Breskvarjem so šli 

potem doli na dvorišče. Odvezali so tam 
Florijana in ga vzeli seboj . Njemu so bili 
mnogo hvale dolžni, ker brez njega ne b i 
bili v grad prišli . Zapletel je verige tako hitro, 
da nihče ni nič zapazil, in tako dobro, d a 
niso mogli vojaki mostu kviško dvigniti, in 
tako je bilo črnim bratom mogoče, planiti 
čez most v grad. Ko so Florijana odvezali , 
pustili so druge vojake zvezane na tleh ležati . 

Bogumil je priganjal, da je treba hitr o 
umakniti se. Bratje so odšli ; pa v nekoliki 
daljavi zaslišijo iz grada zvonenje na vojn i 
zvon. Eden od vojakov je bil vrvi pregrizel 
in se oprostil, ter je potem še vse druge 
oprostil. Vojaki so planili po konci, in ko 
je zvon zapel, so prihiteli še drugi možj é 
iz vasi in prašali, kaj se je zgodilo. Ko so 
slišali, da so bili roparji v gradu, zbrali s o 
se in vdarili za njimi, eni radi, drugi primorani. 
Pa črni bratje so bili že toliko na prej, 
da jih ni bilo več moč dobiti v pest , 
V grdih skalah in pečinah so se kmalo tako 


64 

poskrili, da ni bilo več sledu za njimi najti . 
Po skrivnih stezah so dospeli vsi srečno n a 
goro, kjer je bila zbrana velika četa ustaše v 
pod Stražišarjem in tam se jim ni bilo ni česar 
več bati . Veliko je bilo veselje na gori , 
ko so prišli tovariši naz, obloženi s tako 
bogatim plenom . 

Posebno veselje pa je čakalo Breskvarja. 
Našel je v taboru ustašev svojega starega 
očeta. 

Ob istem času, Au so bili črni bratje v 
gradu, vzel je Stefan kakih deset najbolj 
predrznih ustašev, šel je ž njimi v vas, kjer 
je bil Milar za sodnika, je ulomil v ječo i n 
rešil starega Breskvarja. Vaščani so sicer vi-
deli nekaj oboroženih móž skoz vas in v 
sodnikovo hišo hiteti, pa sodnik Milar ji m 
je bil tako odljuden in nepriljubljen, da s o 
mu prej še kako nesrečo privošili, ko da b i 
ga branit šli. Govorili so sicer med sabo to 
in ono, pa ganil se ni nobeden, in si tudi 
ne bi upal nasproti desetim oboroženim 
boja vajenim ustašem. Mnogo je bilo pripovedovanja 
v taboru ; Milarjeva hudobnost se 
je pokazala v pravi luči, in Breskvarju j e 
bilo žal, da tega zlodej ca ni precej v gradu 
zaklal, ko je bil v njegovi oblasti . 

Ob istem času pa so bili v neki jami 
zbrani Bogumil, Vendimir ,in Stražišar . Bo



65 

gumil je namreč Vendimi.ru izročil pisma , 
ki jih je v ministrovi miznici dobil. Vendimir 
in Stražišar sta te papirje hlastn o 
prebirala. 

V pismih je gotovo kaj važnega stalo , 
kajti obema, ki sta jih brala, videlo se j e 

začudenje in strmenje na obrazu . 

»Vse poskuša, da bi svojo krivično kron o 
obdržal in pred svetom v lepo luč postavil « , 
reče Stražišar in pomoli pismo, ki ga je v 
rokah držal, Vendimiru ; »tukaj je pogodb a 
z modenskim kraljem, kterega Iskra prosi , 
naj mu dá svojo hčer, princezinjo Terezino , 
za ženo. Iskra vse obeta, in modenski kralj 
je zadosti neumen, da mu vse veruje . V treh 
dneh prišla bo princezinja Terezina, spremljana 
od pet sto modemskih konjikov, v Kalabrijo. 


Saj sem že o tej stvari nekaj slišal « , 

reče Vendimir, »Pa tukaj imam še bolj važn o 
pismo v rokah. To pismo je pisal neki Tretoni 
venetkah, in ta človek 'tam nekaj hudobnega 
namerava. Beneški gospodar AmadejDorini je namreč sovražnik našega lažikralj a 
Iskre in nagovarja gospodarja genovanskega 
in kralja toskanskega, da bi se skupaj združil i 
in Iskro s prestola pregnali, ter starega kralj a 
Ferdinanda nazaj poklicali. Beneški gospodar 
meni, da je s tem vsa kraljeva oblast one 


Črni bratje. 5 


častena in v prah pomendrana, ako se pusti 
tak ropar na kalabriškem prestolu, kako r 
je Iskra. Po svojih ogleduhih pa je Iskra 
zvedel, kaj beneški kralj namerava, zato j e 
najel necega zavrženega človeka, tega, Tretonija, 
ki ima nalogo, beneškega gospodarj a 
pri prvi priložnosti zavratno umoriti . Ta zavrženi 
človek piše, da se mu bo v kratkem 
času ponudila prilika, ko bo mogel svojo 
nalogo izvršiti in doža (gospodarja) Amadej a 
ostrupiti, ter da ima za ta namen izvrsten 
strup, ki ga je poskušal že nad več živalmi , 
ki so takoj poginile. « 

»To so pač hudodelniki!« reče Stražišar ; 
»kaj tacega je zmožen le Iskra in njegovi

, 

malopridni pomagači. Cas je že, da temu 
bogokletnemu gospodarstvu v Kalabriji kone c 
naredimo. « 

Vendimir vstane in hodi po jami gori in 
doli. Mislil je in mislil, kako bi se nakane 

Iskrove dale zaprečiti. Slednjič obstoji pred 
Stražišarjem in mu reče : »Bog daj, da—bi, 
ne bilo že prepozno ; jaz imam načrt, kak o 
hudobnežem štreno zmešamo . Ti vzameš nekaj 
svojih ljudi seboj v apeninske hribe, koder 
pelje cesta iz zgornje Italije v Kalabrijo, tam 
spremstvo obkoliš in razkropiš, princezinjo 
pa vjameš in jo pripelješ v to zavetje . Jaz 
poj dere pa s Štefanom in Breskvarjem v 


67 

Benetke, da bom gospodarju Amadeju vs e 
razkril, njegov umor zabranil in pridobil 
Amadeja za vojsko proti Iskri . « 

Šesto poglavje. 

Še tisti dan so odpotovali Vendimir , 
Stefan in Breskvar proti Benetkam. V mestu 
Brindisi so stopili na barko, ki je precej 
drugo jutro odjadrala v Benetke . 

Stražišar pa je na vse zgodaj zbral svoj e 
zveste ustaše. Prišel je ravno ogleduh iz 
glavnega mesta Tarenta in ta je Stražišarj u 
pravil, kako delajo v mestu velikanske priprave 
za sprejem princezinje Terezine modenske, 
neveste kraljeve. 

»Po kateri cesti pride princezinja in koliko 
vojaštva ima za spremstvo?« praš a 
Stražišar ogleduha. 

»Prišli bodo čez apeninske hribe -v Urij o 

lake štiri ure od todi ; za spremstvo ima p a 
princezinja kakih pet - sto modenskih dragoncev. 
Ravno toliko jih pojile iz Tarenta 
onim naproti. Kadar bo pa ženitovanje pri 
kraji, misli kralj Iskra dva tisoč vojakov na d 
nas poslati. « Tako se je glasilo važno poročilo 
ogleduha . 

»No, mi jih bomo že spodobno sprejeli « , 
reče Stražišar. » Prej pa bomo temu »kralju « 


68 

še na drug način juho zasolili . Čujta, Boštjan 
in Jože «, reče, obrnivši se do dveh 
desetnikov, » vidva vzemita tri sto mož in 
zasedita ž njimi klanec nad Magdolo ; Bogumi l 
pa naj gré z vsemi drugimi čez Mandurij o 
v metuljsko dolino, kamor bom tudi ja z 
prišel pozneje . « 

Ko je ukaz dal, ogledal je Stražišar z 
nekojimi svojih ljudi postranske hribe, ki s o 
se vlekli od sturških planin noter do apeninskih, 
potem je razpostavil nekaj straž 
in hitel po stranskih stezah za svojimi ustaši , 
ki so bili že prej odmarširali, kakor jim je ukazal . 

Ko je četovodja prišel do magdolskega 
gorovja, videl je že svoje ustaše na obeh 
straneh klanca ležati, nekoliko viši od poti , 
ki je držala čez klanec. Bili so tako dobro 
razpostavljeni, da jih sovražnik ni moge l 
precej zapaziti . 

Ko se jim približa, skočita Boštjan i n 
Jože k njemu in ga prašata, če so ozemh, 
prav zasedli in če ima še kaj ukazati . 

»Razdelita svoje ljudi na štiri kompa


nije«, reče Stražišar, »kadar pridejo konjiki 
s princezinjo, dajte trikrat zapored vsi na enkrat 
ustreliti, potem pa planite nad nje . 
Jaz jih vam bom v roke podajal, ker ji h 
bom od zad podil . Bogumil jih bo spredej 
čakal ob koncu soteske in jih zopet nazaj 


pognal, če bodo hoteli ubežati. Dobro se dr


žite, pa bomo koralo gotovi s svojim delom . « 

»Nič se ne boj«, reče Boštjan, »saj naš 
poznaš, četovodja ! « 

Na to je Stražišar brzo odjahal na svoj e 
mesto. 

En četrt ure pozneje slišalo se je po 
cesti že glasno vriskanje, dragonci s princezinjo 
so se približavali.. Ustaši napnó svoje 
puške. Kmalo prijezdarijo dragonci na brzih, 
krepkih konjih, med njimi pa dva vozova , 
3 kterih so sedele princezinja Terezina, nj e 
prijateljica grofica Saverska in nekaj drugi h 
žlahtnih gospodičen, ki jih je princezinja kot 
svoje družice seboj vzela. Dragoáci so bili 
3 lepi obleki in zeló veseli, ker jih je princezinja 
po celi poti pridno napajala, in ravn o 
3 prejšni postaji, v mestu Alkoli, so bili po pili 
nekaj sodov vina . 

Nekteri iz mej njih so bili tako pijani, da 
so se komaj na konjih obdržali . To je bilo 

pač slabo zanje v pogledu na nevarnost, ki 
jim je bila pripravljena. Pa vojakom se še 
sanjalo ni o kakem napadu. Nič hudega 
sluteči zavijejo v sotesko, ter ostrmé, k o 
jih iznenadi od vseh strani gosto streljanje . 
Brž zagrabijo za svoje orožje ; prej pa, ko 
se prav zavejo, zagrmé vnovič puške njih 
sovražnikov. 


70 

Nepopisljiva zmešnjava nastane. Pijani 
dragonci, zdaj pa od strahú skoro omamljeni , 
se ne morejo dosti braniti . Mnogi padejo 
zadeti s konj . Ko se pa puške ustašev v tretji č 
sprožijo, zakadé se vojaki v beg. Pa ta bojazljivost, 
s katero so popustili princezinj o 
in nje družice, jim ni nič hasnila. Stražišar 
jih zgrabi z izbrano četo od zad in ko bežeči 
pred njim pridrvé do konca soteske, 
stopi jim Bogumil s svojimi nasproti ter 
jim zapre pot. Zdaj padeta še Boštjan in 

Jože s svojimi možaki nad nje . Pogumnejši 

med vojaki se še en čas branijo, drugi p a 
takoj orožje odložé in se podajo. Ko vidijo, 
da ni rešitve, podajo se slednjič vsi, kar ji h 
je še živih. 

Dragonci so odkladali orožje. Stražišar 
pa jih ogovori : 
» Ako slovesno obljubite in prisežete( da 

se ne boste nikoli več proti nam vojskovali , 
dal vam bom ne samo polno svobodo, ampak 
tudi vaše orožje vam bom nazaj dal, 
Mi nismo sovražniki vašega vladarja modenskega, 
ampak mi nečemo, da bi vaša princezinja 
prišla v nevredne roke, zato sm o 
vas napadli in vam bomo princezinjo vzeli . 
Sicer vam pa nič hudega neeemo . « 

Premagani vojaki so bili še veseli, da s o 
mogli tako dober kup stran priti. Prisegli 


71 

so toraj, da se nečejo z ustaši nikdar vojsko vati, 
potem se jim je orožje nazaj dalo in 
morali so odjahati po tisti poti nazaj, o d 
koder so prišli. Ko so dragonci odjahali , 
približal se je Stražišar vozovoma, kjer s o 
bile ženske s princezinjo. Ta je bila iz strahu 
v omedlevice padla, in grofica Saverska j o 
je ravno skušala z dišavami k zavesti nazaj 
obuditi. 

» Ali ste vi poglavar teh strašnih ljudi? « 
praša Stražišarja grofica Saverska, mlada go


spodična izvanredne lepote, ki je lepoto princezinje 
daleč prekosila. 

» Jaz sem tisti «, reče Stražišar in pogleda 
z začudenjem lepo Modenko. »Ako imate 
kako prošnjo do mene, hočem vam z vsem 
postreči, kar je v moji moči . « 

» To prošnjo imam «, reče grofica, »d a 
pustite mene in princezinjo in nas vse brez 
zapreke naprej potovati. « 

»Ravno te prošnje vam ne morem po


polnoma uslišati«, reče Stražišar, »vi in vse 
družice ste proste, pa princezinje ne more m 
na noben način iz rok dati . « 

» Kaj hočete z mano ? « praša princezinj a 
Terezina, ki se je bila med tem časom zope t 
zavedla ; »kaj vam je hči modenskega kralj a 
žalega storila?« 


» Prav nič«, reče Stražišar ; »kar smo 
zdaj zoper vas storili, to je bilo storjeno le 
v vaš blagor, če mi verjamete ali pa ne , 
pa se boste že še prepričali. Hoteli smo 
vas obvarovati nesrečne zveze z nevrednim, 
zavrženim človekom in upam, da nam boste 
za to še kedaj hvaležni . « 

» Ne razumem vas «, reče princezinja , 
»kako bi vam zmogla hvaležna biti za ta 
strašni dan?« 

»Na vse to vam hočem o svojem času 
odgovoriti. Za, sedaj vas povabim, da greste 
z nami na naš dom, v naš vojni tabor . Ne 
bojte se, čast in poštenje vsake gospe in 
gospodične je pod mojim poveljem zagotovljena, 
to vam rečem pod svojo častno besedo . « 

»Hočem zaupati vaši častni besedi, reče 
princezinja, »pa ne vem ali me bodo spremile 
grofica Saverska in druge druEice? « 

»Terezina«, reče lepa grofica, »kako zamoreš 
dvomiti nad mojim prijateljstvom ? 
Kamor greš ti, grem tudi jaz, in vem, da 
bodo tako storile tudi druge družice . « 

»Čujmo, kaj porekó«, reče Stražišar in 
odjezdi k drugemu vozu. 

V kratkih besedah gospicam razloži, kak o 
stvar stoji. Kakor je grofica Saverska naprej 
vedela, bile so vse pripravljene, spremiti prin



73 

cezinjo kamor koli, in zdelo se je, kakor b i 

mladim ženskam ta čudna sprememba š e 
mikavna bila. 

Princezinia se je razveselila nad zvestobo 
svojih družic ; Stražišar pa je dal znamenje, 
da je treba odriniti. Petdeset ustašev je 
pustil vodnik na mestu, da so mrtve vojake 
pokopavali in ranjene obvezali; z drugimi 

pa je odrinil v svoje pečine . 
Počasi se je pomikala ta čudna vrsta 
naprej, na čelu vsem je jahal Stražišar na 
lepem Arabcu. Ravno je solnce zahajalo in 
z milim rumenkastim svitom obdajalo zapadne 
gore, ko so dospeli v taborišče . 
Vodnik se vnovič približa ženskam., 
so ravno z vozov stopale. 
»Tako lepih sob vam pač ne morem ponuditi, 
kakor ste jih bili doma vajeni, reč e 
princezinji in njenim spremljevalkam smehljaje. 
» Sinovi svobode, kakor smo mi, ne potrebujejo 
dosti blazin in niso navajeni, sprejemati 
takih imenitnih gostov . Vendar bomo 
poskrbeli, kar bo mogoče . Za nekaj časa 
boste že prebili, in da ta ječa za vas ne b o 
dolgo trpela, za to bo že skrbel grof Vendimir, 
naš poglavar . « 

»Kaj, grof Vendimir Formenterski.?« prašata 
princezinja in grofica Saverska naenkrat . 


» Tako je « , reče Stražišar, » grof Vendimir j e 
meni ukazal, naj vas vjamem na poti v Tarent, o n 
je vaš skrivni varuh . " 

Gospi se spogledujeta. Pbznali sta grofa Vendimira, 
še lani je bil na modenskem dvoru, obe st a 

večkrat žnjim plesali, prikupil se je vsem s svojo 
priljudnostjo. Zdaj so bile ženske nekaj bolj potolažene, 
ker niso mogle verjeti, da bi tako blagmož, kakor Vendimir, zamogel njim kaj žalega sto riti. 
Zdaj so bile le še radovedne, kaj bodo vendar 

o kralju Iskri toliko hudega zvedele, da se je Vendimir 
toliko potrudil, razdreti zvezo ž njim . Začele 
so Stražišarja izpraševati. 
„Vse boste zvedele” , reče ta in poljubi princezinji, 
kakor tudi grofici Saverski, roko . » Jutri, če 
vam drago, hočem vam vse razložiti . " 

Potem je ženske peljal po skalovji gor in raz krivši 
pred njimi gosto grmovje , pokaže jim uho d 
v lepo, prostorno in suho jamo . Ko jih v jamo pri pelje, 
zagledajo pred sabo na svoje začudenje lepe 
postelje, omare, zofe, stole in mize, še tla so bile 
s preprogami pregrnjene . Ustaši so bili že vse pripravili 
za sprejem princezinje in njenih tovarišic, i n 
tisti ustaši, ki niso šli v boj ., ampak so dom stražili, 
so še tisti dan vso to opravo v jamo znosili . 
Bilo je vse tako lepo uredjeno , da marsiktera 
imenitna gospa še v mestu nema tako lepe priprave. 

„Vi ste nas prav iznenadili”, reče grofica Stražišarju, 
»nismo pričakovale tako lepega stanovanja 
to je ječa, iz katere bi človek nikdar več ne šel . " 
Princezinja se je nasmehnila in tudi izrekla svoj o 
zahvalo za toliko skrbljivost . Tako se je pričel prav 
zanimiv in• domač razgovor med njimi, in ženske so 
skor pozabile na strah , ki so ga bile ta dan pre stale. 
Stražišar je znal govoriti kakor kak pleme



nitaš, tako da se je ženskam precej prikupil , posebno 
ga grofica Saverska ni mogla prehvaliti svojim 
družicam , ko je odšel. Tudi on je občutil posebno 
nagnenje do te gospice, kar je pa se vé da prot i 
svetu zamolčal . 

Sedmo poglavje. 

Minister Jastreb je bil ves besen od jeze, ko 
se mu je to prigodilo , kar smo zgoraj popisali. 
Podal se je takoj h kralju Iskri in ga nagovarjal, 

naj precej močno vojsko zbere in pošlje nad razbojnike. 
Kralj je obljubil, da bo to storil, pa še le 
po poroki z modensko princezinjo, in sicer je rekel , 
da pošlje nad roparje dva tisoč vojakov, tedaj dvakrat 
toliko, ko prvikrat pod Čukom . Prej pa je 
hotel ženitovanje obhajati ; pa kmalo potem je zvedel , 
da mu je poroka splavala po vodi . Zvedel je, da 
so roparji princezinjo napadli in vjeli v metuljsk i 
dolini, njeno spremstvo pa razkropili . 

Sklenil je toraj, z veliko vojsko vzdigniti se zoper 
ustaše. Pa to je bilo jako težavno, ker mu nihč e 
ni rad služil ; stari vojaki so mu večidel ušli, nekajzato, ker zanj niso marali, nekaj pa, ker so zvedeli 

hrabrosti ustašev in niso imeli veselja, ž njimi 
vojskovati se. Kar je pa mladih fantov polovil i n 
vyojake potisnil, bili so še menj zanesljivi, zbežali 
„o mu še prej, ko so orožje rabiti znali . Pa tudi v tejstiski vedel si je Iskra pomagati . Imel je dosti denarja, 
ker je kmete grozno stiskal z davki ; obrnil se je d o 
sosednih kraljev in jih podkupil, da so mu poslali nekajpomoči. Tako je v kratkem pet tisoč mož skupaj spravil. 

Vrhovno komando čez to vojsko je izročil ge neralu 
Mrkaču . Ta general Mrkač je bil star vojak, 
bil je že v mnogih vojskah, in grdo se je pridušil , 
da bo te „roparje” v kratkem premagal in ukrotil. 


Preteklo je dva tedna od tega, kar je bila prin


ceziiija ujeta, ko je general Mrkač svojo vojsko p o 
konci dvignil in odrinil proti. Sturiji, kjer je bilo 
glavno gnjezdo ustašev. Peljal je tudi velike kanone 
seboj. Pa tudi ustaši, ki so bili po svojih ogleduhih 

o vsem podučeni, bili so dobro preskrbljeni, imel i 
so tudi dvanajst kanonov ali topov, ki so jh priplenili 
v Itriji. Brez bojazni so tora] pričakovali 
Mrkačevo vojsko. Ko se jim ta približa, začeli s o 
s svojimi topovi s hriba doli tako neznansko streljati, 
da je kmalo na stotine vojakov ležalo na tleh, pre jko je bil še prvi ustaš ranjen . Stražišar sam je en 
parkrat kanon sprožil in se veselil, ko je videl svoj e 
možake, kako so z veseljem izvrševali njegove ukaze. 
Zdaj je Mrkač zarohnel in vkazal je ustaške 
ograde z naskokom vzeti. Obračal je svoj pogled 
na tisti hrib, kjer so ustaški kanoni stali ; da bi le 
tega v pest dobil, potem je ustaška moč kmalo 
zdrobljena. Poslal je polkovnika Belárja z enim bataljonom 
proti hribu. Pa ko ta pridrvi do sredi 
hriba, zagrmeli so topovi vsi naenkrat in zopet s e 

je nad sto vojakov zavalilo po hribu navzdol. Ustaši 

priskočijo in ostale nazaj vržejo . 

Med tein se je noč naredila. Vsi utrujeni s e 
podajo vojaki v svoje šotore, ustaši pa ravno tako . 
Med tistimi, ki niso zaspali, bil je Stražišar . Neprestano 
je hodil med vrstami svojih ljudi, ki so 
spali in nekteri na glas smrčali . Sim ter tje je pogledal 
tudi proti nebu, kjer so stali črni oblaki, po d 
kterimi je tulil močen veter . Huda ura se je bližala . 

Res se kmalo potem vzdigne grozen hudournik . 
Vsa narava je bila kakor zdivjana . Veter je metal 
stare drevesa na tla, da'so padaje grozno zagrmele . 
Gosta ploha se je vlila. Prestrašeni ostmi planejo po 
konci. V hudourniku so hoteli videti znamenje 


77 

svojega pogina. Stražišar jih je tolažil, pa je bil sam 
poln skrbi. 

Štiri dolge ure je trpela ta strašna nevihta. Ko 

se je slednjič vendar polegla, podali so se ustaš i 
vnovič k počitku. Tudi Stražišar se je zavil v svoj 

plajšč ; ni mogel dalje premagovati spanca, tudi o n 
je zadremal . 

Pa le malo počitka je užil . Komaj se je začelo 
svitati, že so' straže po konci klicale. Prestrašeni 
planejo ustaši po konci in tekó na vrhove, da bi 
videli, kaj je in od kodi sovražnik prihaja. Žalosten 
pogled se jim odkrije . Sovražnik je bil porabil t o 
grozno noč in se je v temi priplazil do prvih ustaški h 
ograd. Le en srečen naskok, pa ima sovražnik naj boljše 
prostore v svojih rokah ! 

Stražišar je kmalo spoznal veliko nevarnost . 
„Kakor vidite”, rekel je ustašem, »ne moremo 

sovražniku s svojimi kanovi nič več škodovati . Da 
nas popolnem ne zajame, treba mu je nasproti skočiti 
in zmagati ali pa umreti. " 

„Zmagati ali pa umreti!” zakličejo ustaši in 
planejo nad vojake, ki so stali že blizo ograd . 

General Mrkač in njegovi vojaki bili so po te m 
predrznem naskoku nekoliko osupnjeni ; pa kmalo 
,so,, se zopet v vrsto postavili, ustaše odbili, preskočili 
ograde in začeli zdaj ustaše na lastnih tle h 
napadati in nazaj poditi. 

Pričelo se je grozno klanje. Pa veliko več je 
bilo vojakov, ustaši so padali drug za drugim, zmirom 
menj jih je stalo v vrsti. Kakih sto jih je še 
ostalo, ko je dal Stražišar povelje, naj se umaknejo . 
On sam se je komaj še po konci držal, ker je imel 
mnogo ran na sebi, iz kterih se je valila kri, tak o 
da so ga moči vedno bolj zapuščale. ,Jstaš* so se 


78 

umaknili na strmo skalo, do ktere je bilo težko priti, in 
kjer so bili varni tudi pred sovražnimi krogljami . 

„Mi ne bomo nič več opravili”, reče Stražišar 
svojim zvestim tovarišem, „pa živo še drugi, ki se 
bodo za pravično reč za nami vojskovali, nas pa v 
hvaležnem spominu ohranili, ker smo svojo dolžnos tstorili. Še ena pomoč nam ostane. Če so »črni 
bratje” kje v bližini, hočem jih poklicati, saj je 
poglavar rekel, da jih smem klicati v najvišji sili. " 

Na to prime za svoj črni , z zlatom okovani 
rog, ki ga je imel ob Uku, ter trikrat zatrobi vanj . 
Kmalo se mu oglasi drug rog v dolini in v drugi 
dolini zopet drug rog, in tako se je slišalo to trobenje 
daleč na okoli . Kmalo potem se prikazujejo 
na polji črni jezdeci . Zmirom več je teh črnih jezdecev. 
Iskrovi vojaki se z začudenjem ozrejo p o 
tem novem sovražniku; kmalo se »črni bratje" približajo 
od vseh strani. Mrkač je svoje vojake 
le s težavo spravil v boj zoper te nove sovražnike. 

~rni bratje" so zasedli bližnje hribe. Mrkač je 
razdelil svoje vojake ter jih poslal proti črnim jezdecem, 
da bi jih udušil; pa njegova moč je bila 
prevet razkropljena, tako da nikjer ni nič opravil. 
l% pa tam so se udarili, pa pri vsem tem Mrkač 
še ni vedel, kako močán je njegov sovražnik. Pritiskal 
je za » črnimi brati", pa kjer jih je zgr a 
z veliko močjo, tam so se na hitrih konjih umaknili , 
kjer pa je bilo le malo vojakov, so zopet črni jezdeci 
pritisnili in vojake posekali ter razpršili. To 
vojskovanje je trpelo štiri cele dni, da se ni vedelo 
nič, kdo je zmagovalec . Za Stražišarja in njegov e 
ustaše se Mrkač ni več zmenil in tudi časa ni imel , 
ker so mu » črni bratje" preveč opraviti dali . Stražišar 
se je toraj umaknil na varen kraj in pošiljal 
straže na okoli, da je poizvedel, kako stoji . 


79 

Napočil je peti dan in ta je prinesel odločitev , 
se vé da drugačno, kakor jo je Mrkač pričakoval . 

Kraj prostorne planjave so se začeli dvigati 
prašni oblaki in slišalo se je od daleč bobnanje i n 
trobentanje. Močna vojska se je približavala. To je 
bila polnočna vojska kralja toskanskega in gospodarjev 
beneškega in genovanskega . 

Grof Vendimir je bil še o pravem času priše l 
v Benetke, da je morilca Tretonija zasačil in prijel . 
Ko se je gospodar beneški o tem prepričal in k o 
je bral Tretonijevo pismo, ki ga je Vendimir pokazal, 
bil je ves vnet za vojsko proti Iskri. Kmalo 
je spravil kralja toskanskega in doža (gospodarja )
genovanskega na svojo stran, da so skupno vojsk o 
zbrali in v Kalabrijo poslali . Za poveljnika te vojske 
so izbrali Vendimira, ker je dožu Amadeju življenj e 
rešiln bil znan kot hraber vojak Kakor vidimo, j e 
tta ,r jska dospela o pravem času v Kalabrijo . Se vé 
da bi bilo še bolje, ko bi bila došla štiri dni poprej , 
da bi ne bilo toliko ustašev pobitih. 

Kmalo je zagrmela zemlja pod bobnenjem kanonov 
. Grozna bitka se je pričela . Ko se je dan nagnil,
bila je vojska Mrkačeva popolnoma razbita in raz kropljena. 
Na večer je prišel kralj Ferdinand v tabor 
zmagovalcev. V njegovem spremstvu so bili Stražišar 
Iuiateziuja Terezina in grofica Saverska . Vsi so 
aiteli obj-eTPat rešitelja Vendimira . 

Princezinji je bil med tem Stražišar vse razložil , 

kakošen človek da je ta Iskra in kako je zadobi l 
krono. Zato se je možem prisrčno zahvalila, da so 
jo rešili take zveze, in vse sporočila tudi na svojdom v Modeno. 

Potem je zmagovalna vojska marširala v mest o 
Tarent . Mestni zbor je z vso udanostjo prinesel kralj u 

Ferdinandu ključe od mesta. Ljudstvo je vriskalo 


veselja, da je bilo rešeno hudobnega lažikralj a 
Iskre, kateri je z Jastrebom vred pobegnil na barki . 
Pa kazen jima ni odšla. Ujeli so ju morski tolovaji 
ter ju. prodali v Afriko kot sužnja, kjer sta moral a 

svoje Žive dni tlačaniti, kakor črna živina . 

Kralj Ferdinand je pomilostil vse proste vojake, 
ki so se proti njemu vojskovali, oficirje pa je pregnal 
iz dežele. Vendimira je imenoval za čisto svobodnega 
kneza na otoku Formenteri, tako da je o n 
dobil tam kraljevo oblast in se je smel med vladarj e 
prištevati. Ko je Vendimir tako čast dosegel, ni bil o 
nobeno ponižanje več za pricezinjo Terezino, da j e 
Vendimiru svojo roko v zakon podala iz hvaležnosti, 
da jo je rešil hudobnega Iskre. Stražišarja je imenoval 
kralj za svojega prvega generala, grofica Saverska 
pa mu je podarila srce in roko . » Črne brate " 
je izbral kralj za svojo telesno stražo ter jih v, ., velik i 
časti imel. Bogumil pa je postal namesto Veni, ',g)jra 
poglavar »črnih bratov". Vsi ustaši , ki so se út 
kralja tako hrabro bojevali, kar je bilo namreč š e 
živih, dobili so dobre službe na kraljevem dvoru i n 
vsak vojak jim je moral posebno čast skazovati . 
Štefan , Boštjan in dože dobili so visoke službe . 
Breskvar je postal župan v Sturiji in kralj ga je ime l 
zeló v čislih, ravno tako Vendimir in Stražišar . Dežela 
je potem živela v miru in zadovoljnosti. „Črnih 
bratov” pa tam še danes ne morejo pozabil.