129 Gozdovi Pohorja Pohorje je eden od največjih kompleksov strnjenih gorskih gozdov in gorske gozdna- te krajine v Sloveniji. Zaradi orografskih razmer se je na Pohorju razvila specifična krajina. Vršna pobočja pohorskega pogorja pokrivajo veliki kompleksi strnjenih gozdov, niže sledi pas celkov, ki se spušča do vznož- ja. Na najvišjih pohorskih slemenih in urav- navah pa se gozdovi prepletajo s planjami in barji. Pohorje je razmeroma redko poseljeno, navezanost lastnikov gozdov na dohodek od gozda pa velika. Gozd je tako v več pogle- dih (kot vir dohodka, element krajine, na- ravna vegetacija) bistvena prvina Pohorja. Današnji pohorski gozdovi so rezultat dveh povsem različnih zgodovinskih razvojnih poti. Zato lahko razlikujemo predvsem dva glavna tipa gozdov, in sicer nekdanje vele- posestniške gozdove, ki so nastali z umetno obnovo, in bolj ohranjene zasebne gozdove kmetov, ki so nastali s »kmečkim« prebira- njem. Med obema tipoma gozdov je mnogo prehodnih oblik, ki so nastale zaradi raz- ličnih vplivov gospodarjenja in rastiščnih dejavnikov. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je uveljavilo sonaravno skupinsko- -postopno gospodarjenje, ki je skoraj pov- sem izpodrinilo prebiralno gospodarjenje v kmečkih gozdovih in golosečni sistem v nekdanjih veleposestniških gozdovih. V prispevku se bomo omejili na severno stran Pohorja ali Dravsko Pohorje, ki obse- ga tisti del Pohorja, ki se od glavnega gre- bena usmerja proti Dravi (Cenčič, 2003). Območje Dravskega Pohorja obsega po podatkih zemljiškega katastra iz leta 1997 Gozdovi Pohorja Ljuban Cenčič Vršna pobočja pohorskega pogorja pokrivajo veliki kompleksi strnjenih gozdov. Foto: Ljuban Cenčič. 130 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Gozdovi Pohorja 31.154 hektarjev, od tega je 30.229 hek- tarjev produktivnih površin. Ker je ta del Pohorja najobsežnejši in najbolj tipični del celotnega Pohorja, je v splošni rabi pogosto sinonim za celotno gorovje. Struktura rabe tal in oblike poselitve na Dravskem Pohorju Za severno Pohorje je značilno, da ima ze- lo malo obdelovalnih površin. Njive so leta 1997 obsegale le 1.165 hektarjev ali komaj 3,9 odstotka produktivnih površin. Delež njiv med kmetijskimi površinami je le 22 odstotkov. Gozd je ključni element kulturne krajine (gozdnatost je osemdesetodstotna). Območje samotnih kmetij, ki je najznačil- nejši tip naselja na Dravskem Pohorju, za- vzema celotni hriboviti svet od vznožnih dolin do skrajne višinske agrarne meje. Na Dravskem Pohorju je gornja meja sa- motnih kmetij v pasu od 1.000 do 1.100 metrov nadmorske višine (Zgonik, 1970). Gornja meja samotnih kmetij je najvišja v osrednjem delu Pohorja, na nadmorski viši- ni 1.125 metrov. Na zahodnem delu segajo kmetije od 850 metrov do 950 metrov nad- morske višine, najniže pa na vzhodnem delu Dravskega Pohorja, kjer je bilo zaradi po- manjkanja primernih uravnav malo možno- sti za naselitev sredi obsežnih, nepretrganih površin gozda. Nad gornjo mejo agrarne poselitve je obsežno neposeljeno območje. Zaradi hribovitosti Dravskega Pohorja se je oblikovala zemljiška razdelitev na celke. Obdelovalno zemljišče je strnjeno okrog do- ma in je običajno z gozdnim pasom ločeno od soseda. Celki so na Dravskem Pohorju nastali v dobi mlajše kolonizacije po 13. sto- letju. V ekološko neugodnih razmerah ter v izrazito gozdnatih območjih prevladujejo zaprti celki, ki so od vseh strani obdani z gozdom. Kjer se obdelovalno zemljišče dveh kmetij stika, so odprti celki. Obdelovalna zemlja obeh kmetij je obdana z gozdom ali pašnikom, ki je v lasti obeh sosedov. Tra- dicionalni, skrajno individualizirani celki ostajajo tipična oblika zemljiške razdelitve na Dravskem Pohorju (Zgonik, 1970). Na Dravskem Pohorju je dve tretjini gozdov v zasebni lasti, ostali gozdovi so v lasti dr- žave. Gozdovi v lasti države ter nekmečkih zasebnih lastnikov, ki so praviloma dobili Celki so na severnem Pohorju najpogostejša oblika zemljiške razdelitve. Vir: Ortofoto GURS. 131 Gozdovi Pohorja gozdove v procesu denacionalizacije, prevla- dujejo na vršnem delu Pohorja, nad obmo- čjem samotnih kmetij. Gozd ima praviloma vsaka kmetija, saj je gozd nenadomestljiv za obstoj hribovske kmetije. Najmanjše zasebne gozdne posesti so v nižjih predelih, kjer so ugodnejše razmere za kmetijstvo in je pose- ljenost gostejša. Gozdna vegetacija na Dravskem Pohorju Območje Dravskega Pohorja je vegetacij- sko razmeroma enotno. Na silikatni matični podlagi na Pohorju popolnoma prevladujejo gozdne združbe na kislih tleh. Skrajni južni in severni del območja – najvišje in najnižje lege – pokrivajo bukovja na silikatnih ka- mninah. Osrednji del Dravskega Pohorja, med zgornjegorskim bukovjem na vršnem delu Pohorja ter gorskim in podgorskim bukovjem nad Dravsko dolino, pa porašča obsežen kompleks jelovij na silikatnih ka- mninah. V specifičnih ekoloških razmerah se med navedenimi tremi skupinami lokalno pojavljajo javorovja, vegetacija visokih barij in ostala gozdna rastišča. Oris zgodovine gospodarjenja z gozdovi na Dravskem Pohorju Dosedanje gospodarjenje z gozdovi lahko razdelimo v štiri obdobja, ki pa med seboj niso ostro razmejena: fevdalno obdobje, ob- dobje zgodnjega kapitalizma, obdobje ka- pitalističnega gospodarstva in obdobje po drugi svetovni vojni. V specifičnih ekoloških razmerah se na Pohorju lokalno pojavljajo javorovja. Foto: Ljuban Cenčič. 132 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Gozdovi Pohorja Fevdalno obdobje V predfevdalnem obdobju je bil pretežni del Dravske doline nenaseljen, še zlasti pa njen hriboviti del. Od sredine 12. stoletja do 15. stoletja so se pomnožile samotne kmetije, nastali so trgi, na primer Lovrenc na Pohor- ju. Naselitev hribov – višinska kolonizacija – je dosegla največji obseg že do 14. stoletja (Gams, 1959). Za vzdrževanje družine na hribovskih kmetijah je bila potrebna veli- ka posest oziroma se obstoječa kmetija ni smela deliti na manjše dele. Od tod izvira še danes prevladujoča oblika kmetij – celek. V fevdalni dobi se je na Dravskem Pohorju oblikovala značilna kulturna krajina obse- žnih gozdnih kompleksov, sredi katerih so bile samotne kmetije in kulturne jase. Ta- kšna oblika rabe prostora se ni spremenila vse do danes. Na začetku fevdalnega obdobja je bil pomen gozda razmeroma majhen. Gozd je bil bolj cenjen zaradi paše in lova kot zaradi lesa. Odročnejše predele Pohorja so pokrivali pragozdovi. V krajih, kjer so bile prometne in zemljepisne razmere ugodnejše (Lovren- ško, Fala), pa so v gozdove začeli zgodaj posegati zaradi komercialnih potreb. Obdobje zgodnjega kapitalizma Izkoriščanje gozdov do obdobja zgodnjega kapitalizma, ki se je na območju Dravske doline začelo z razpustitvijo šentpavelskega samostana leta 1782 zaradi reform Jožefa II. na cerkvenem področju, ni bistveno vplivalo na stanje pohorskih gozdov. Skokovito rast potreb po lesu predstavljata pojava fužinar- stva ter zlasti glažutarstva, ki sta imela dalj- nosežni vpliv na stanje gozdov. Od druge polovice 18. stoletja so na Pohorju nastale številne steklarne. V dobi razcveta glažut in fužin, ki so porabile ogromno oglja, je pri- šlo do razmaha oglarjenja in velike porabe lesa iz pohorskih gozdov. Večina pohorskih steklarn je delovala na severnem pobočju in vznožju Pohorja, ker ima severno vznožje ugodnejšo povezavo s tržišči. Ob koncu 18. stoletja so v gozdovih Dra- vskega Pohorja nad mejo poselitve prevla- dovali listavci, predvsem bukev. Iglavci so imeli le skromni delež v celotni lesni zalogi. Gozdovi so bili takrat še večinoma nedo- taknjeni. Takratno razmerje med iglavci in listavci je bilo povsem drugačno kakor da- nes. Sedaj je delež iglavcev v lesni zalogi altimontanskih gozdov (nad 1.000 metrov nadmorske višine) okrog 68 odstotkov. Steklarski izdelki iz pohorskih glažut. Glažute, ki so porabile ogromno oglja, so usodno vplivale na stanje pohorskih gozdov. Foto: Ljuban Cenčič. 133 Gozdovi Pohorja Ključno vlogo pri preoblikovanju gozdov nad mejo poselitve so imele veleposesti. Falski in drugi graščinski veleposestniki so dobavljali plavžem, glažutam in fužinam potrebne količine lesa ter oskrbovali mesta (Maribor, Ptuj) z drvmi. Zaradi teh obve- znosti so veleposestniki v prvi polovici 19. stoletja dopustili kupcem, da so posekali gozdove na velikih površinah. V kratkem času so na ovršju Pohorja nastali ogromni kompleksi posek in krčevin (Zgonik, 1970). V poldrugem stoletju delovanja pohorskih glažut, od druge polovice 18. stoletja do konca 19. stoletja, sta se drevesna sestava in sestojna zgradba obsežnih gozdnih predelov korenito spremenili. Steklarne so za taljenje kremena potrebovale ogromne količine bu- kovega lesa, pa tudi lesa iglavcev za stavbe, vodne drče, pakiranje steklenine in drugo. V odročnejših predelih Pohorja so bila obsežna območja ohranjenih gozdov in pragozdov, ki so nudila ugodne razmere za delovanje ste- klarn. Na pohorskem ovršju so tako nastale ogromne posekane površine – frate. Obnova gozda je potekala po sistemu fratnega go- spodarjenja (Miklavžič, 1961). Na fratah so spomladi sečne ostanke požgali, nato posa- dili krompir ali posejali repo. Naslednje leto so posejali rž, ječmen ali oves. Žitnemu se- menu so primešali smrekovo seme, ki so mu dodali tudi nekaj borovega in macesnovega. Na ta način so nastale na rastiščih jelovo- -bukovega gozda in pohorskega visokogor- skega bukovega gozda obsežne monokulture smreke. Pogosto posek niso niti pogozdili ali pa obnova frat s setvijo smreke na po- horski planoti ni bila uspešna, tako da so nastala obsežna travišča ali planje in zamo- čvirjene površine. Obdobje kapitalističnega gospodarstva Obdobje kapitalističnega gospodarjenja je trajalo od petdesetih let 19. stoletja do dru- ge svetovne vojne. Železniška proga Mari- bor–Dravograd–Celovec, ki je bila zgrajena leta 1863, je oživila trgovino z lesom. Le- ta 1852 je Avstrija izdala državni zakon o gozdovih, ki je prepovedal pustošenje goz- dov ter strogo predpisal takojšnjo obnovo gozdov. Zaradi poraznega stanja pohorskih gozdov je štajerska deželna vlada napotila na Pohorje prof. Schmirgerja, da pregleda in strokovno oceni pohorske gozdove. V Schmirgerjevem poročilu o stanju pohorskih gozdov iz leta 1872 je navedeno, da je bila pri vseh pohorskih veleposestnikih v navadi sečnja na golo. V poročilu ugotavlja, da je imela graščina Fala ogromne zaostanke pri pogozdovanju posek. Močno je kritiziral gospodarjenje v gozdovih kneza Windisch- graetza, ki je v starih sestojih uvedel ropar- sko »prebiralno sečnjo«, tako da so ostala po sečnji le še posamezna drevesa. Verjetno je bilo na Pohorju roparsko prebiranje v drugi polovici devetnajstega stoletja kar običaj- no, saj tudi Hiltl (1893) ostro graja takra- tno sečnjo ter primerja gozdove po sečnji z narodom, ki je izgubil v vojni vse sposobne moške. Zaradi posredovanja oblastnih organov se je leta 1878 začela v falskih gozdovih obsežna pogozdovalna akcija, v kateri je bilo v letih od 1878 do 1889 pogozdeno 1.082 hektarjev gozdnih in tudi nekaj kmetijskih površin. Za ta pogozdovanja obstaja natančna evi- denca. O katastrofalnem stanju gozdov po obsežnih sečnjah govori dejstvo, da predsta- vlja zgoraj navedena pogozdena površina kar 24 odstotkov površine vseh falskih gozdov. Pogozdovali so največ s smreko, na drugem mestu je bil macesen, na tretjem pa bor. Gozdove so obnavljali na različne načine, in sicer s sejanjem samega drevesnega semena, sejanjem drevesnega semena med žito ter s sadnjo dvoletnih ali triletnih sadik. Kmetje so gospodarili bolj smotrno kot ve- leposestniki. Z gozdom so gospodarili pre- biralno. Hlode iz svojih gozdov so žagali na lastnih žagah venecijankah že od začetka 19. stoletja in ga prodajali domačim lesnim trgovcem ali pa vse do Hrvaške in Bana- ta. Zaradi ugodnih cen hlodovine, ki so jo lastniki žagali na lastnih žagah, je začelo primanjkovati lesa za glažute in oglarjenje. 134 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Gozdovi Pohorja Kmetije so se iz poljedelsko-živinorejske dejavnosti preusmerile v gozdarsko-žagar- sko dejavnost, ki je nudila višje in trajnejše dohodke (Sgerm, 1991). Hiltl (1893) navaja, da so kmetje bukev sistematično odstranje- vali iz sestojev in jo celo uničevali z obroč- kanjem. Kmetje na severnem Pohorju so po- speševali jelko, ki je v sestojih že prevladala. Gozdovi, ki so bili v kmečki lasti, so zato le deloma ohranili svojo prvotno drevesno sestavo, saj so kmetje »trebili« bukev in po- speševali »črni les« (jelko, smreko). Gozdovi so bili že zgodaj v 19. stoletju osnovni vir dohodkov za velike neagrarne posestnike. Za individualne kmečke goz- dove pa velja, da se je njihova komercialna vrednost mnogo počasneje uveljavljala kot pri veleposestniških lastnikih. Do sedem- desetih let 19. stoletja so kmečki gozdovi v glavnem le dopolnjevali kmetijsko proizvo- dnjo. Od osemdesetih let 19. stoletja pa je njihova gospodarska vloga tako narasla, da so postali gozdovi primarni vir dohodkov (Zgonik, 1970). Na gozdnih kmetijah so si namesto čistih bukovih ali mešanih bukovih in iglastih sestojev prizadevali uvesti čiste iglaste gozdove, predvsem jelke. Število žag − oziroma njihova skupna zmo- gljivost − je od konca fevdalizma naprej tesno odvisno od komercialne vrednosti lesa. V obdobju od leta 1870 do leta 1940 je bilo na Lovrenškem Pohorju povprečno 76 vodnih žag s skupno vgrajeno zmoglji- vostjo 20.750 kubičnih metrov na leto, kar pomeni na eno vodno žago samo 46 hek- tarjev kmečkih gozdov. Močno razdrobljena žagarska dejavnost kaže, da je gozd postal integralni in nenadomestljivi del celotnega gospodarstva na hribovitem ozemlju Dra- vske doline (Zgonik, 1970). V zvezi s kmečkim prebiranjem je treba po- udariti, da so lastniki obseg sečnje prilaga- jali denarnim potrebam. Če so bile potre- be male, so sekali zmerno; nastali so gosti V kmečkih gozdovih na jelovjih in gorskih bukovjih so zaradi pospeševanja iglavcev in odstranjevanja bukve danes pogosto čisti iglasti sestoji jelke s primesjo smreke. Foto: Ljuban Cenčič. 135 Gozdovi Pohorja sestoji z velikim deležem debelega drevja. V primeru večjih materialnih potreb pa so gozdove močno izsekali, kasnejše sečnje pa so imele bolj značaj redčenja kot prebiranja. V drugi polovici 19. stoletja sta na Pohorju prevladovala dva glavna načina gospodarje- nja z gozdom: • Pri veleposestnikih se je uveljavil golosečni sistem (fratno gospodarjenje). Obnovo so izvajali s sejanjem, kasneje pa s sadnjo smreke. Veleposestniški gozdovi so na Pohorju prevladovali v pasu nad zgornjo mejo poselitve (približno od 900 do 1.100 metrov nadmorske višine). • V kmečkih gozdovih prevladuje koncept »kmečkega prebiranja«. Gozdovi, ki so bili v kmečki lasti, so le deloma ohranili svojo prvotno drevesno sestavo. Kmetje so »trebili« bukev in pospeševali »črni les« (jelko, smreko). Kmečki gozdovi na Pohorju so v območju poselitve (gorski in podgorski vegetacijski pas). Današnje oblike sestojev na Dravskem Po- horju izhajajo iz navedenih glavnih načinov gospodarjenja z gozdom. Obdobje po drugi svetovni vojni Že v prvih povojnih letih je v slovenskem gozdarstvu prevladala usmeritev, ki je po- menila solidno podlago za razvoj slovenske- ga gozdarstva v smeri sonaravnosti ter več- namenske rabe gozdov s celovitim usmerja- njem razvoja gozdnih ekosistemov. Prepo- vedana je bila sečnja na golo, monokulture iglavcev, zlasti smreke, so nameravali spre- meniti v mešane gozdove, postopoma so izdelali gozdnogospodarske načrte za vse gozdove. Z intenzivnim uvajanjem sprošče- ne tehnike gojenja gozdov na osnovi nege, ki jo je razvil Dušan Mlinšek po letu 1960, je povojna usmeritev slovenskega gozdarstva doživela pomembno dopolnitev. Leta 1960 je bil, skladno s povojno usme- ritvijo slovenskega gozdarstva, izdelan ela- borat Melioracija in konverzija degradiranih smrekovih monokultur na Pohorju na rastiščni, gojitveni in gospodarski osnovi (Miklavžič, 1961). Glavni predmet obravnave tega ela- borata so bili čisti ali skoraj čisti umetni smrekovi sestoji. Ugotovili so, da je takih sestojev na Pohorju okrog 10.000 hektar- jev. Ocenili so, da so smrekove kulture na splošno ogrožene, da imajo negativni vpliv na rastišče in motnje v naravni obnovi. Na kisli silikatni matični kamnini ter v hladnih pohorskih vremenskih razmerah s kratko vegetacijsko dobo sta fratarjenje in snova- nje smrekovih monokultur povzročili moč- no poslabšanje talnih in mikroklimatskih razmer, zakisanje tal, močno zapleveljenje, pojav rdeče trohnobe pri smreki ter odso- tnost naravnega pomlajevanja. Cilj premene smrekovih monokultur je bil gozd, pred- vsem avtohtonih drevesnih vrst s skupinsko raznodobno zgradbo. Do leta 1961 so bili za vse državne gozdo- ve na območju Dravskega Pohorja izdelani gozdnogospodarski načrti. Načrte za za- sebne gozdove so začeli izdelovati nekoliko kasneje. Do leta 1974 je bilo na celotnem območju Severnega Pohorja, ki je sodilo v mariborsko gozdnogospodarsko območje, izvršeno podrobno gozdnovegetacijsko kar- tiranje po standardni srednjeevropski meto- di. Sistemsko je bilo zagotovljeno financira- nje vlaganj v gozdove, kot so obnova, nega in varstvo gozdov ter gradnja in vzdrževanje gozdnih prometnic. Sistem financiranja vla- ganj v gozdove je bil stabilen in je zagota- vljal zadostna sredstva nekako do sredine osemdesetih let. Razen navedenih dejavnikov, ki so pozitivno vplivali na razvoj gozdov, je treba omeniti še pojav sušenja jelke in veliko številčnost populacije rastlinojede parkljaste divjadi, kar je negativno vplivalo na povojni razvoj gozdov na Dravskem Pohorju. Posledice prevelikih populacij rastlinojedih parklarjev, zlasti jelenjadi, so se pojavile že konec pet- desetih let 20. stoletja ter so bile ob hiranju jelke najpomembnejši gozdnogospodarski problem druge polovice 20. stoletja. 136 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Gozdovi Pohorja Od šestdesetih let dvajsetega stoletja sta se na Dravskem Pohorju zaradi pojava umira- nja jelke in uvajanja sonaravnega gospodar- jenja z gozdovi povečevala deleža smreke, ki je nadomestila pešajočo jelko, ter bukve. V splošnem je za razvoj gozdnih fondov na Dravskem Pohorju po letu 1985 značilen po- zitivni razvoj, lesne zaloge se povečujejo, po- večuje pa se tudi delež debelih dreves. V pre- teklosti močno spremenjena drevesna sestava se s povečevanjem deleža listavcev postopoma spreminja v naravnejšo drevesno sestavo. Na rastiščih jelovij s praprotmi je možno pridobivati hlodovino izjemnih dimenzij. Foto: Ljuban Cenčič. Na nekaterih bukovih rastiščih se spremenjena drevesna sestava zaradi uveljavitve sonaravnega gospodarjenja postopoma spreminja v naravnejšo. Foto: Ljuban Cenčič. 137 Gozdovi Pohorja Na jelovih rastiščih sta obdobje od leta 1960 do približno leta 1990 zaznamovali močno pešanje vitalnosti jelke in njeno množič- no propadanje. V tem obdobju se je delež jelke drastično zmanjšal. Jelko je v jelovjih nadomestila skoraj izključno smreka. Ostale drevesne vrste, predvsem bukev, ki je bila v preteklosti zatirana, pa zaradi majhnega de- leža niso mogle nadomestiti izpada jelke in tako prispevati k naravnejši drevesni sestavi gozdov. Po letu 1985 so se sečnje v jelovjih začele zmanjševati. Manjša sečnja je hkrati z izboljševanjem vitalnosti jelove populacije privedla do izboljšanja stanja v jelovjih, kar se kaže predvsem z dvigom lesnih zalog ter izboljšanjem debelinske strukture sestojev. Na bukovih rastiščih se je spremenjena dre- vesna sestava zaradi uveljavljanja sonarav- nega gospodarjenja postopoma spreminjala v naravnejšo. Zmanjšal se je delež smreke in jelke ter povečal delež bukve. Ta pro- ces je dokaj uspešno potekal na bukovjih v montanskem in submontanskem pasu. V altimontanskem pasu nad približno 1.000 metrov nadmorske višine, kjer so problemi zaradi zasmrečenosti največji, pa je spremi- njanje drevesne sestave zaradi specifičnih ekoloških razmer precej počasnejše. Zaključki Danes na Dravskem Pohorju zaradi zgodo- vinskih razlogov prevladujejo iglavci (pred- vsem smreka), manj je listavcev, ker so jih v preteklosti zatirali. Kljub temu da zavzema- jo bukova rastišča več kakor polovico povr- šine, je skupni delež bukve v lesni zalogi le osemnajstodstoten. Vplivi na gozdove (paša, glažute, ogljarjenje, fratarjenje) so bili v pre- teklosti zelo intenzivni ter so zaznamovali sedanjo strukturo in bodo vplivali tudi na prihodnji razvoj gozdov. V preteklosti sta bila na Dravskem Pohorju značilna dva glavna načina gospodarjenja z gozdom. V veleposestniških gozdovih se je Zasmrečena altimontanska bukovja na območju Dravskega Pohorja so danes poseben gozdnogospodarski problem. Foto: Ljuban Cenčič. 138 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Gozdovi Pohorja razvil golosečni sistem, zaradi česar so na- stali obsežni enodobni sestoji smreke. Ta način se je uveljavil predvsem v altimontan- skih bukovjih, kjer so prevladovali gozdovi v nekmečki lasti. Zasmrečena altimontanska bukovja na območju Dravskega Pohorja so danes poseben gozdnogospodarski problem, ki zahteva temeljito in celovito obravnavo. V gozdovih kmečkih lastnikov pa se je za- radi trajnostne oskrbe kmečkih žag s hlodo- vino uveljavil koncept »kmečkega« prebira- nja, ki je pospeševal iglavce, zlasti jelko. Za današnjo podobo jelovij na Dravskem Po- horju je pomembno zlasti obdobje od druge polovice 19. stoletja, ko je porasla vrednost žaganega lesa iglavcev. V jelovjih in gorskih bukovjih so tako nastali čisti iglasti sestoji jelke s primesjo smreke. Literatura: Cenčič, l., 2003: Značilnosti gopodarjenja z gozdovi na Dravskem Pohorju v devetnajstem in dvajsetem stoletju. Gozdarski vestnik, 61 (1): 2–20. Gams, I., 1959: Pohorsko Podravje, Razvoj kulturne pokrajine. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 231 strani. Hiltl, C., 1893: Das Bachergebirge. Klagenfurt: Samozaložba, 195 strani. Miklavžič, J., 1961: Melioracija in konverzija gozdov na rastiščni, gojitveni in gospodarski osnovi razložena na treh praktičnih primerih. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 290 strani. Sgerm, F., 1991: Žage na lovrenškem Pohorju. V: Jože Mlinarič, Anton Ožinger, Zvone Podvinski (uredniki): Lovrenc na Pohorju skozi stoletja. Lovrenc na Pohorju: KS Lovrenc, 197–236. Zgonik, M., 1970: Spreminjanje izrabe tal kot element preobrazbe pokrajine v Dravski dolini. Doktorska disertacija. Maribor, 462 strani. Mag. Ljuban Cenčič je zaposlen na Zavodu za gozdove Slovenije. Na Območni enoti Maribor se ukvarja z gozdnogospodarskim načrtovanjem ter posegi v gozd in gozdni prostor. Študiral je gozdarstvo na Gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani. Študij je zaključil z diplomskim delom Pragozd Šumik in raziskave v njegovem pragozdu. Magistriral je na temo gospodarjenja z gozdovi in razvoja sestojev na Pohorju. Pomemben del svojega življenja posveča fotografiji, zlasti ga je pritegnila krajinska fotografija.