Kaj nesloga stori.
v
Certice jugoslavenske zgodovine.
Sedaj, ko nam je milo solnce narodnosti zopet prisi-jalo, je čas, da svoje očesa obernemo nazaj v davoo minule čase, ter si globoko v serce vtisnemo sveto resnico in vsigdar veljavno prislovico: wsloga jači, nesloga tlačiu, to je,  ^edinost zida, razpor podira^.
Ta zgodovinski elank naj bi razjasnil vsem Slovanom to, česar se je treba v sedanji dobi deržati, kako se vesti,
da dosežemo, kar se je nam uže pred jezero leti ponujalo, namreč leta 869, ko je moravsko kraljestvo višino svoje politične veljave dospelo, ko je bugarski knez Mihel slovesno znamenja podložnosti rimskemu papežu kot namestniku sv. Petra poslal in Svatopluk neodvisnost slovanskega kraljestva za nekoliko časa s pomočjo papeža Ivana VIII. zadobil (Erben n. 43.).
Res »vitla zarja je takrat slovanstvu prisijala, pa kaj — ni dolgo terpelo in vse se je na zlo obernilo. Za časa Bogomilcov pod kraljem Simonom se nahaja žalosten konec omenjenega velikega kraljestva.
Hudo preganjanje je uastopilo, ko se je keršanska vera Bugarcom ozuanovala, zlasti za časa gerškega čara Bazilija, po vseh krajinah slovanskega naroda. Tudi Jugoslovane je enaka nesreča zadela, ker se je v soseski ogersko apostoljsko kraljestvo za papeža Silvestra II. utemeljilo , ktero je jelo Slovane močno tlačiti.
Vsi Sloveni so sedaj na Horvate gledali, ktere še je Dirčislav, Kresi mi rov sin vladal. K Horvatom so pobegnili Bagari in si sozidali iz kamnja nekega amfiteatra pri Soloni lepo cerkev. Sedaj si Horvati pridobijo več dalmatinskih otokov, kar je vzrok bilo benečanskega boja na morji z dožem Orteolom II.
v
Že Krešimir II. Ditčislavov brat je bil primoran pete pobrati iz Dalmacije in jo Bizantincem izročiti, ker so Dal-matince zoper Horvate kljubovali. Ta nesloga med Horvati in Dalmatinci je bila tudi kriva, da so celo Horvati leta 1019 pod oblast Bizantincov prišli in jim tribut mogli plačevati.
Sopet je prijazniša sapa za Daimatince in Horvate pri-pihljala, ko je Krešimir Peter 1052 — 1073 dalmatinski in horvaški kralj postal. Pa po Krešimirovi smerti se je drugič notranji razpor uuel, kterega je Svonimir komaj ukrotil, ki je prilizavca in puntarja Sloviča pregnal. Ta Svonimir je sicer narodno neodvisnost proti Normanom in Gerkom čversto branil, zlasti s pomočjo rimskega stola, kteri mu je ban-dero, žeslo in krono sporočil (papež Gregor VIL), s tem pogojem , da naj obljubi podložnost kakor tudi udanost sv. katoliški cerkvi. Ko se je pa hudi boj med papeži in nemškimi cesarji uuel zastran podeljenja škofovske palice in perstana (Investiturstreit), so to priliko Ogri sebi v prid obernili in Horvaško podjarmili in tako od papežev pričeto slovensko deržavno moč zaterli.
Papež Inocenci III. sopet delo svojih prednikov verlo poprime in hoče Stepana serbskega, velikega župana za kralja postaviti in Serbsko kot središče slovenske moči utemeljiti, al ogerski kralj Emerih častiželjen odpodi kardinala rimskega, ki je namenjen bil Stepana kronati.
Ker je to Inocenciju spodletelo, hoče vendar Bošnjake rimski cerkvi kot vazale pridobiti.
Ze je dobil bugarski in vlaški kralj Kolosanes leta 1204 iz papeževe roke krono, žeslo in pravico dna rje kovati , že je celo Ogersko z lepim vencom slovenskih kraljestev obdano bilo in ako bi bili sedaj Slovenci se pobratili in svojo nalogo spoznali, bi jim lahka reč bila samostal-nost zadobiti; pa oni niso tega spoznali.
Slabela je takrat Nemčija po dolgem boju s papeži. Carograd je bil uže v rimski oblasti ter Sloveni bizantinske vlade oslobodjeni; nemško cesarstvo je bilo skoz Ivonski zbor 1245 smertno ranjeno, arpačka ogerska kraljeva ro-dovina je ua kant prišla. Le Sloveni bi močni postali bili, ako bi se vse panoge mogočnega jugoslovanskega debla zedinilc bile.
Tudi od papežev so krepke pogone dobivali, naj bi si neodvisnost pridobili in po svojih narodnih pravicah se vre-dovali. Pa njih mlačnost je bila kriva, da je omagajoči magjarski narod sopet se povzdignil za kralja Ludevika Velikega iz rodovine anžuške, ki si ga tudi Poljci kralja izvolijo. Ludovik razširi toraj meje svoje deržave in pridobi Moldavo,   Bugarijo,   Vlahijo   in   nekoliko Serbije.    Njegove
deržave se širijo sedaj od černega do jadranskega in baltiškega morja. Tako se je temeljni kamen slovenski podlagi počasi Poljcom, Cehom in Jugoslovanom odvzel in germanski upljiv je prikoračil med Slovane, kterega nasledek je bila temna noč narodne omike.
Sopet se jasni oblačno nebo in zora srečuiše prihodnosti nam spet posiva skozi megle starodavne; lotimo se torej možato svojega posla, da v versti avstrijanskih narodov si pridobimo, kar tudi nam gre; tudi sebi žanjemo, meljemo; da si hrame vesele prihodnosti stavimo, v kterih naj je tudi tujec mil gost, ako je praveden in ne psuje naše domovine. O tužni rod jugoslavenski! pazi na zvezdico, ki ti oznanuje rajsko ddbo prerojenja duševnega! Cesarjeva volja je, da se prosto razvijaš, da ti zopet pojo slavulji maleni tvojo srečo, tvojo slavo po prostraui domovini bratje složni.
To so misli zastran sedanje dobe domorodca v tujem nemškem kraji, kterega serce gori za svojo sladko domovino, ki čuti v svojih žiljah narodno kri, in milo gleda na svoje drage brate, kako se vedejo.              Henrik Rešek.
------    118