Let. 27, št. 2, str. 205–224, December 2023 Sprejeto 10. 2. 2023 Pregledano 17. 3. 2023 Izdano 22. 12. 2023 Kljucne besede Saul Kripke, Imenovanje in nujnosti, esencializem materialnega izvora, togi oznacevalci, intuitivni test KRIPKE O ESENCIALIZMU IZVORA MATERIALNIH PREDMETOV MARTIN JUSTIN Unvierza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana, Slovenija martin1123581321@gmail.com DOPISNI AVTOR martin1123581321@gmail.com Izvlecek V slavni 56. opombi Imenovanja in nujnosti Kripke ponudi argument za trditev, da je materialni izvor esencialna lastnost materialnih predmetov. V literaturi se je kmalu uveljavilo prepricanje, da je Kripke z njim poskušal esencializem materialnega izvora izpeljati zgolj iz svoje teorije imen. Obveljala je tudi trditev, da mu to ni uspelo. V clanku poskušam ponuditi novo branje Kripkejevega argumenta. Trdim, da bi morali besedilo 56. opombe brati kot argument,utemeljen na istem sklopu intuicij o kontingentnosti in nujnosti, ki jih Kripke uporabi za zagovor svoje teorije togih oznacevalcev. Sicer se izkaže, da na ta nacin lahko utemelji zgolj šibko obliko esencializma materialnega izvora, a trdim, da je Kripkejeva nejasna ubeseditev teze o esencializmu skladna tudi s to šibko obliko. Najprej predstavim uveljavljeno rekonstrukcijo Kripkejevega argumenta in izpostavim njegove pomanjkljivosti. Nato povzamem dva pristopa k dopolnitvi argumenta in pokažem, zakaj ne uspeta. Na koncu predstavim še svoje branje Kripkejevega argumenta. https://doi.org/10.18690/analiza.27.2.205-224.2023 CC-BY, besedilo © Justin, 2023 To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. Uporabnikom je dovoljeno tako nekomercialno kot tudi komercialno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev in predelava avtorskega dela, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 Vol. 27, no. 2, pp. 205–224, December 2023 KRIPKE ON MATERIAL ORIGIN ESSENTIALISM MARTIN JUSTIN University of Ljubljana, Faculty of Arts, Ljubljana, Slovenia martin1123581321@gmail.com CORRESPONDING AUTHOR martin1123581321@gmail.com Abstract In the famous footnote 56 of Naming and Necessity, Kripke offers an argument for a claim that material origin is an essential property of objects. It soon became widely accepted in the literature that Kripke was attempting to derive material origin essentialism from his theory of naming alone. It was also argued that he had failed to do so. In this paper, I try to offer a new reading of Kripke’s argument. I argue that the text of footnote 56 should be read as an intuitive argument, based on the same set of intuitions about contingency and necessity that Kripke uses to defend his theory of rigid designators. It turns out that he can only argue for a weak form of material origin essentialism in this way, but I argue that Kripke’s vague formulation of the essentialism thesis is consistent with this weak form as well. First, I present the received view of Kripke’s argument and point out its flaws. I then summarize two approaches to completing the argument and show why they fail. Finally, I present my reading of Kripke’s argument. Accepted 10. 2. 2023 Revised 17. 3. 2023 Published 22. 12. 2023 Keywords Saul Kripke, Naming and Necessity, material origin essentialism, rigid designators, intuitive test https://doi.org/10.18690/analiza.27.2.205-224.2023 CC-BY, text © Justin, 2023 This work is licensed under the Creative Commons Attribution 4.0 International License. This license allows reusers to distribute, remix, adapt, and build upon the material in any medium or format, so long as attribution is given to the creator. The license allows for commercial use. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 M. Justin: Kripke o esencializmu izvora materialnih predmetov Uvod Ena od pomembnih tez, ki jih slavnem delu Imenovanje in nujnost razvije Saul Kripke, je esencializem. Natancneje, Kripke eksplicira in zagovarja tri esencialisticne teze: (1) za obstoj materialnih predmetov je bistven njihov materialni izvor; (2) za obstoj organizmov je bistven njihov genetski izvor; (3) za obstoj pripadnosti posameznih primerkov neki naravni vrsti pa njihova mikrostruktura (Kripke, 2000, str. 86–94). Najvec casa posveti tretji tezi, a je poanta te njegove razprave bolj pokazati možnost nujnih a posteriori sodb, kot pa oblikovati in zagovarjati neko specificno obliko esencializma. Kljub temu pa so vse tri teze po objavi Imenovanja in nujnosti sprožile precej obsežno in dolgotrajno razpravo. V tem clanku se bom ukvarjal predvsem z (1), torej z esencializmom materialnega izvora. Kripke zanj v 56. opombi Imenovanja in nujnosti namrec predstavi »nekaj takšnega kot dokaz«1 (Kripke, 2000, str. 86), ta pa je bil kasneje v literaturi deležen precejšnje pozornosti. Že zgodaj se je namrec uveljavila ideja, da je Kripke poskušal esencializem materialnega izvora izpeljati zgolj iz svoje nove teorije imen, hkrati z njo pa ugotovitev, da mu to ni uspelo, tj., da je njegov »dokaz« pomanjkljiv in da ga moramo na nek nacin dopolniti (Salmon, 1979). V literaturi sta se nato uveljavila dva glavna takšna pristopa: prvi, ki se zanaša na princip zadostnosti (Salmon, 1979), in drugi, ki se zanaša na princip neodvisnosti (Rohrbaugh & DeRosset, 2004).2 Oba sta bila tudi izdatno kritizirana (Damnjanovic, 2010; Robertson, 1998). Kripke v predgovoru k Imenovanju in nujnosti sicer eksplicitno zavrne idejo, da je poskušal esencializem izpeljati neposredno iz svoje teorije togih oznacevalcev (Kripke, 2000, str. 1).3 V tem clanku bom to Kripkejevo trditev razumel kot resnicno in poskušal predstaviti drugacno branje njegovega argumenta za esencializem materialnega izvora. V ta namen bom naprej predstavil uveljavljeno rekonstrukcijo 1 Tu se ravnam po angleškem izvirniku. Slovenski prevod namrec pravi: »/…/ toda v velikem številu primerov je nacelo mogoce dokazati z uporabo nacela nujnosti identitete za posamezne stvari« (Kripke, 2000, str. 86). Angleški izvirnik pa se bere takole: »/…/ in a large class of cases the principle is perhaps susceptible of something like proof, using the principle of the necessity of identity for particulars« (gl. Kripke, Saul. 1980. Naming and Necessity, str. 114. Cambridge: Harvard University Press). 2 Obstaja še tretji pristop, ki ga Rohrbaugh in deRosset (2004) prav tako uvršcata med »ortodoksne«, a je v literaturi prejel znatno manj pozornosti. Gre za pristop, ki se zanaša na posebno interpretacijo nujnosti, ki ji pravita »branching times model of necessity« (Rohrbaugh & DeRosset, 2004, str. 705) S tem pristopom se tu ne bom natancneje ukvarjal. 3 V tem kontekstu je zanimiva Birdova (2021) analiza tega vprašanja: ta namrec ugotavlja, da je kot izpeljavo metafizicnega esencializma iz semanticne teorije svoj dokaz iz »Meaning and reference« razumel Putnam, zaradi podobnosti med Kripkejevo in Putnamovo argumentacijo se je nato uveljavilo prepricanje o podobnosti ambicije. Kripkejevega dokaza, pokazal na težave, s katerimi se takšen dokaz za esencializem izvora sooca, nato pa predstavil alternativno, tj. šibkejše, a bolj plavzibilno branje argumenta iz 56. opombe. Trdil bom, da vecino dela v argumentu opravljajo intuicije o tem, kaj pomeni, da nek togi oznacevalec v vsakem možnem svetu oznacuje isti predmet. Torej intuicije, na katerih Kripke utemelji svojo slavno teorijo togih oznacevalcev, ki pravi, da imena v vseh možnih svetovih, v katerih ta individuum obstaja, oznacujejo isti individuum (in hkrati ne oznacuje nobenega drugega individuuma v nobenem drugem svetu)4 (Kripke, 2000, str. 40). V drugem delu clanka bom tako predstavil klasicno rekonstrukcijo Kripkejevega argumenta za esencializem materialnega izvora in izpostavil njegove pomanjkljivosti. V tretjem delu bom predstavil omenjena pristopa k reševanju teh težav ter kritike, ki so bile usmerjene proti njima. V cetrtem delu pa bom predstavil svoj predlog. Izpostavil bom, da je ta predlog v nekem smislu naiven, saj se nanaša na intuicije, a hkrati reši nekatere probleme, ki se sicer pojavljajo v literaturi. Na koncu bom pokazal, da uspe Kripke na ta nacin utemeljiti zgolj zelo šibko obliko esencializma materialnega izvora. Kripkejev osnutek dokaza za esencializem izvora Nujnost materialnega izvora oziroma materialni esencializem, ki ga zagovarja Kripke, trdi, da »ce ima materialni objekt svoj izvor v dolocenem kosu materije, ne more imeti svojega izvora v nobeni drugi materiji« (Kripke, 2000, str. 86). Njegova razprava o tem principu je umešcena v kontekst njegovega zagovora splošnejše teze, da so trditve identitete med imeni (npr. »Danica je Vecernica«, »Cicero je Tulius«) nujne, ceprav ne vemo a priori, ali so resnicne ali napacne. Z drugimi besedami, Kripke zagovarja razliko med nujnostjo, tj., da je neka trditev resnicna ali neresnicna v vseh možnih svetovih, in apriornostjo, tj., da lahko resnicnost neke trditve odkrijemo neodvisno od izkustva, in trdi, da imamo tako lahko nujne a posteriori sodbe.5 Ce pa je to res, pravi, potem bi se lahko bistvo, tj. lastnosti, ki jih mora nek individuum imeti, ce je ta individuum, »odkrilo empiricno« (Kripke, 2000, str. 84). 4 Del v oklepaju Kripke doda na predavanju »Naming and Necessity Revisited«, ki ga je imel 30. 5. 2019 na University of London. 5 Trdi, da imamo lahko tudi kontigentne a priori sodbe. To so sodbe, resnicnost katerih naj nam bi bila znana a priori, torej samo iz definicij, vsebovanih v jeziku, a hkrati ne izražajo nujne resnice. Takšna sodba naj bi bila sodba »palica P je dolga en meter«, pri cemer je dolžina enega metra definirana kot dolžina te konkretne palice P (Kripke, 2000, str. 45). Ker je ta nacin dolocanja dolžine enega metra konvencionalen in torej ne nujen, hkrati pa lahko resnicnost te trditve poznamo zgolj iz definicije metra, naj bi bila to torej kontingentna a priori trditev. M. Justin: Kripke o esencializmu izvora materialnih predmetov Tako uvede svojo razpravo o biološkem in materialnem esencializmu izvora. V njej želi pokazati, da imajo posamezni ljudje in posamezne materialne stvari esencialne lastnosti; za ljudi naj bi bila to unikatna kombinacija konkretnega jajceca in spermija, iz katerih so dejansko zrastli, za materialne stvari pa snov, iz katere so bile narejene (Kripke, 2000, str. 86). Na tem mestu se Kripke sklicuje predvsem na naše intuicije: vpraša se, ali bi bilo možno, da bi se ta ženska, ki je v tem svetu Elizabeta II., rodila drugim staršem. Neproblematicno se recimo zdi zamisliti, da kraljica Elizabeta II., tj. ženska, ki jo oznacuje to ime, v nekem možnem svetu ne bi bila kraljica ali pa bi imela svetlejše lase ali pa bi bila ljubiteljica tibetanskih španjelov namesto valižanskih ovcarjev. Veliko težje pa si je, vsaj tako Kripke, zamisliti, da bi se ta ženska rodila drugim staršem. Podobno naj bi veljalo tudi za materialne predmete – kot so recimo mize – na katere se bom osredotocil v nadaljevanju. Tu pa nato naletimo na Kripkejev odmevni dokaz za esencializem izvora. V opombi 56 namrec zapiše, da je za zgoraj omenjeni princip, tj. »ce ima materialni objekt svoj izvor v dolocenem kosu materije, ne more imeti svojega izvora v nobeni drugi materiji«, mogoce predstaviti »nekaj takšnega kot dokaz« (Kripke, 2000, str. 86). Ker bom v nadaljevanju pogosto referiral nazaj nanj, bom tu Kripkejev dokaz poskušal predstaviti cim bolj shematicno. Imamo mizo, imenovano »miza B« (togi oznacevalec), ki je narejena iz kosa lesa, imenovanega »kos A« (togi oznacevalec).6 Imamo tudi drug kos lesa, »kos C«, pri cemer si kos A in kos C ne delita nobenega dela. W1: Miza B je narejena iz kosa lesa A. Nato si zamislimo svet, v katerem je miza B narejena iz kosa A, iz kosa C pa je hkrati narejena nova miza, »miza D«. W2: Miza B je narejena iz kosa lesa A, miza D pa je narejena iz kosa lesa C. Ce predpostavimo, da isti predmet ne more imeti hkrati dveh izvorov, kar se zdi povsem neproblematicno metafizicno nacelo, sta B in D v W2 razlicni mizi. Po nacelu nujnosti razlike sta torej B in D nujno razlicni mizi. Tako tudi v možnem svetu W3, v katerem je narejena samo miza D iz kosa C, miza D ni enaka mizi B. 6 Predpostavka celotne razprave je, da miza predstavlja katerikoli materialni predmet, kos lesa pa katerikoli material, iz katerega je nek predmet lahko izdelan. W3: Miza D je narejena iz kosa C. Ideja Kripkejevega dokaza je torej to, da ce obstaja možnost, da lahko iz nekega kosa, ki ni kos A, hkrati z mizo B naredimo mizo, ki ni miza B, potem je miza, ki je narejena iz kosa, ki ni kos A, nujno razlicna od mize B. Ce to velja, obstaja namrec možnost, da ti dve mizi hkrati obstajata v istem svetu. Ce pa hkrati obstajata v istem svetu, potem sta zaradi principa unikatnosti izvora razlicni, torej sta nujno razlicni v vseh možnih svetovih. Imamo torej tri neproblematicne premise: (1) ista stvar ne more imeti hkrati dveh materialnih izvorov (recimo ji unikatnost izvora), (2) dve možno razlicni stvari sta nujno razlicni (nujnost razlike) in (3) iz kosa lesa, ki ni kos A, lahko v istem svetu naredimo mizo, ki ni miza B (sestavljivost [ang. compossibility]). Iz njih pa potem lahko izpeljemo sklep, da je miza, ki jo lahko hkrati s tem, da iz kosa A naredimo mizo B, naredimo iz drugega kosa lesa, nujno razlicna od mize B. Tu pa je treba postati pozoren. Kot je ugotovil že Salmon (1979), namrec obstaja vrzel med sklepom tega dokaza in tezo esencializma, ki naj bi jo hotel Kripke dokazati. Da bi veljala mocna teza o esencializmu, bi moral Kripke namrec pokazati, da je katerakoli miza, narejena iz nekega kosa, ki nima skupnih delov s kosom A, nujno razlicna miza od mize B. A namesto tega nujno razlicnost pokaže zgolj za mize, ki jih iz drugih kosov lesa lahko naredimo v istem svetu, v katerem je narejena tudi miza B (Ballarin, 2013; Damnjanovic, 2010; Salmon, 1979). S Kripkejevo premiso (3) je namrec združljiv svet, v katerem iz kosa A ne moremo narediti mize, lahko pa naredimo mizo iz kosa C. Ker miza, narejena iz kosa C, ne obstaja v istem svetu kot miza B, ne moremo reci, da sta nujno razlicni, torej gre lahko za eno in isto mizo, ki ima v enem svetu izvor v kosu C, v drugem pa v kosu A. Tako imamo svet: W4: Miza x je narejena iz kosa C, kjer je možno, da x = B. Da bi zavrnili možnost takšnega sveta, bi morali predpostaviti, da je vsaka miza, ki je v kateremkoli svetu narejena iz kosa C, miza D, to pa je šele teza, ki jo hocemo dokazati. Ce se je vzdržimo, je ta svet torej hkrati konsistenten s tremi Kripkejevimi premisami in nekonsistenten z mocno tezo o esencializmu.7 7 Moj obcutek je sicer, da bi bil Kripke precej nezadovoljen s takšnim nacinom sklepanja, saj predpostavlja razumevanje možnih svetov kot »tujih dežel«, v katere lahko »pogledamo« in se prepricamo o obstoju neke mize ali kosa lesa. Takšnemu razumevanju pa je Kripke mocno nasprotoval in ga razumel kot glavno motivacijo za po M. Justin: Kripke o esencializmu izvora materialnih predmetov 3 Dopolnitve Kripkejevega dokaza Ta analiza torej pokaže, da domnevni Kripkejev dokaz esencializma iz teorije reference ne uspe. Izkaže se namrec, da moramo bodisi uvesti še eno premiso bodisi spremeniti eno od obstojecih na nacin, da pokažemo nemožnost obstoja svetov, kot je W4. Da bi se izognili krožnosti, ta dodatek ali sprememba seveda ne sme biti eksplicitno esencialisticna oziroma ne sme racunati na to, da imajo ljudje esencialisticne intuicije. Kot omenjeno, sta se v literaturi uveljavila predvsem dva pristopa k reševanju tega problema. V nadaljevanju bom najprej predstavil pristop, ki ga je ubral Salmon (1979) in ki Kripkejev argument dopolni s principom zadostnosti.8 Nato pa bom predstavil še pristop Rohrbaugha in de Rosseta (2004), ki temelji na povecanju moci premise (3). Predstavil bom tudi kritike obeh pristopov. 3.1 Dopolnitev s principom zadostnosti Salmonova (1979) argumentacija poteka na naslednji nacin. Najprej izpostavi zgornjo pomanjkljivost Kripkejevega argumenta. Nato predstavi dodaten princip – v njegovi nomenklaturi je to P2, tu pa mu bom rekel princip zadostnosti –, ki naj bi argument dopolnil. Potem pokaže na nekatere nezaželene posledice principa zadostnosti, zato ga preoblikuje v princip zadostnosti*. Izpostavi tudi možne protiprimere temu principu. Nadaljuje, da bi lahko princip zadostnosti* nadalje preoblikovali na nacin, da bi se izognili tudi tem protiprimerom, a na koncu predstavi nekaj zadržkov glede možnosti uspeha tega pristopa. Princip zadostnosti pravi, da »[c]e je možno, da miza x izvira iz kosa y, potem nujno velja, da je vsaka miza, ki izvira iz kosa y, miza x in nobena druga« (Salmon, 1979, str. 711). Ta princip nas precej ocitno reši sveta W4: W2 in W3 namrec pokažeta, da je možno, da iz kosa C izvira miza D, torej je nujno, da je vsaka miza, ki izvira iz kosa C, miza D. Salmonu se princip zadostnosti zdi »precej prepricljiv« in celo »temeljen njegovem mnenju napacne opisne teorije imenovanja (Kripke, 2000, str. 43, 52–53). Tudi sam v predgovoru k razširjeni izdaji Imenovanja in nujnosti zapiše, da Salmonove kritike sicer ni imel priložnosti natancno preuciti, se mu pa zdi, da Salmon argument »rekonstruira na nacin, ki ne ustreza moji pravi nameri, in argument po nepotrebnem slabi« (Kripke, 2000, str. 1). Tudi sicer se je v literaturi uveljavila sodba, da se s Kripkejevo izvorno intenco bolj sklada pristop dopolnitve z mocnejšim principom sestavljivosti (gl. npr. Damnjanovic, 2010, str. 96). To se mi zdi bolj prepricljiva interpretacija. 8 Sklep Salmonovega clanka je sicer, da se takšen pristop na koncu verjetno ne more znebiti netrivialne esencialisticne vsebine (Salmon, 1979, str. 725). Kasneje v literaturi pa se je uveljavilo prepricanje, da Salmon v resnici poskuša Kripkejev osnutek preoblikovati v rigorozen argument za esencializem (gl. npr. Robertson, 1998, str. 730). Zaradi enostavnosti prikaza bom Salmonov predlog razumel v tem drugem smislu. za Kripkejevo pozicijo« (Salmon, 1979, str. 712). A je hkrati tudi precej ocitno krožen, saj že predpostavlja to, kar želimo pokazati (Salmon, 1979, str. 713). Pravi namrec, da je v vsakem možnem kosu lesa tako rekoc »samo ena miza«, to pa se nekomu, ki že prej nima esencialisticnih intuicij, verjetno ne zdi najbolj prepricljivo. Oziroma se težko zdi prepricljivo komurkoli: princip zadostnosti namrec pravi, da je vsaka miza, ki je narejena iz kosa y, miza x, ne glede na to, po katerem nacrtu je narejena, ali kako dejansko izgleda. Tako bi bila moja miza, ki je narejena iz kosa bambusovega lesa in kovinskih nog, v nekem drugem svetu, v katerem bi bila sicer narejena iz istega materiala, a bi bila kovina uporabljena za izdelavo pisalnega dela, bambus pa za izdelavo nog, še vedno ista miza. Salmon tako prizna, da je princip zadostnosti premocan, saj je po njem materialni izvor že sam tudi zadostni pogoj identitete, to pa zelo ocitno ne velja. Zato predstavi prilagojen princip, princip zadostnosti*, ki pravi, da »[c]e je možno, da miza x izvira iz kosa y in je narejena po nacrtu P, potem nujno velja, da je vsaka miza, ki izvira iz kosa y in je narejena po nacrtu P, miza x in nobena druga« (Salmon, 1979, str. 716). Ta princip se Salmonu zdi »izjemno prepricljiv, skoraj do te mere, da je neizpodbiten« (Salmon, 1979, str. 716). Ocitno je, da nas reši svetov, kot je W4, in hkrati ni obcutljiv za protiprimere, kot je zgornji z mizo iz bambusa in kovine. Vseeno pa Salmon ugotavlja, da lahko najdemo protiprimere tudi zanj (Salmon, 1979, str. 717–721). Protiprimer, ki ga navede, temelji na znanem miselnem eksperimentu Tezejeve ladje. Zamislimo si svet, v katerem mizo x v njenem dolgem življenju veckrat popravimo, tako da je na koncu v celoti sestavljena iz materiala, ki ni njen izvorni kos y. Hkrati s tem med popravili material y dajemo na stran, nato pa iz njega po nacrtu P naredimo mizo z. Po principu zadostnosti* sta v tem svetu x in z isti mizi, to pa seveda ni mogoce. Zato Salmon predstavi še nadaljnji nacin, na katerega je možno preoblikovati princip zadostnosti, tj. princip zadostnosti**. Ta pravi, da »ce je možno, da miza x izvira iz kosa y in je narejena po nacrtu P, ter je edina miza, ki je kadarkoli narejena iz y, potem nujno velja, da je vsaka miza, ki izvira iz kosa y in je narejena po nacrtu P, miza x in nobena druga« (Robertson, 1998, str. 736).9 Ta princip nas spet ocitno reši W4 in 9 Na ta nacin modifikacijo principa zadostnosti* formulira Robertson (1998). Salmon sicer tega principa ne formulira eksplicitno, ampak zapiše, da bi se lahko protiprimera s Tezejevo ladjo rešili tako, da princip zadostnosti* zamenjali z »šibkejšim principom, ki v vseh možnih svetovih identificira vse mize, ki so zgrajene iz istih kosov materije, po istem nacrtu, pod pogojem, da v nobenem svetu noben od teh kosov ni bil spremenjen in predelan v mizo« (Salmon, 1979, str. 721). M. Justin: Kripke o esencializmu izvora materialnih predmetov hkrati prepreci zgornji protiprimer, oblikovan po primeru Tezejeve ladje. Je pa bolj vprašljivo, do kakšnega sklepa nas dejansko pripelje. Salmon pravi, da lahko na njegovi podlagi sprejmemo esencialisticni sklep, da »za vsako mizo x velja, da se ne more zgoditi, da bi x izvirala iz kosa y*, ki ni nikoli spremenjen in kasneje preoblikovan, ce se dejansko y* vsaj delno ne prekriva s kosom, iz katerega je x izvorno narejena« (Salmon, 1979, str. 721–722). Salmonova artikulacija tega sklepa se tu zdi po nepotrebnem zapletena in je v resnici zelo šibka. Pravi namrec samo, da se ne more zgoditi, da je x edina miza, ki je narejena iz y*; ce pa je y* preoblikovan in iz njega lahko naredimo vec miz, potem je lahko ena od teh miz tudi miza x (Robertson, 1998, str. 736). A kot ugotavlja T. Robertson, lahko ta sklep precej enostavno naredimo mocnejšega. Sprejmemo lahko dodatno premiso, da ce je možno mizo x izvorno narediti iz y, je možno, da je x edina miza, izvorno narejena iz y. Skupaj s to premiso nas tudi princip zadostnosti** tako vodi do zaželenega zakljucka »[c]e je možno, da je miza x izvorno narejena iz kosa y, potem miza x ne bi mogla biti izvorno narejena iz nobenega drugega kosa y*« (Robertson, 1998, str. 737). 3.2 Kritika pristopov s principom zadostnosti Zdaj bom predstavil dve kritiki pristopa, ki se pri dopolnitvi Kripkejevega argumenta naslanja na princip zadostnosti. Najprej bom predstavil kritiko T. Robertson (1998), ki pokaže, da sklep, ki sledi iz Salmonovega principa zadostnosti**, ni združljiv z intuitivno premiso o variaciji, ki pravi, da je »možna majhna variacija v izvorni materialni konstituciji neke mize« (Robertson, 1998, str. 730). Nato bom predstavil še kritiko Damnjanovica (2010), ki pravi, da morajo takšni pristopi bodisi predpostaviti, da je materialni izvor edini zadostni pogoj identitete (tj. obicajen princip zadostnosti), kar je ocitno napacno, ali pa sprejeti vecjo množico nujnih lastnosti, kar vodi v razlicne deviantne, tj. nezaželene, oblike esencializma. T. Roberston (1998) v svojem clanku kot protiprimer principu zadostnosti** predstavi naslednjo situacijo. Zamislimo si, da imamo mizo x, ki je narejena iz kosa y*. Kos y* se od kosa y razlikuje samo v nekaj molekulah. Nato si zamislimo, da je, kot pri Tezejevi ladji, ves material, iz katerega je narejena miza x, zamenjan, tako da miza x nima vec nicesar skupnega s kosom y. Iz kosa y nato naredimo mizo z. Zdi se torej možno, da je z edina miza, narejena iz y – to je opis te situacije. Po principu zadostnosti** torej lahko sklenemo, da je vsaka miza, narejena iz y, nujno z. A ce upoštevamo premiso o variaciji, potem se zdi možno tudi, da je v nekem svetu x edina miza, narejena iz kosa y. Kako to? V tem svetu je x narejena iz kosa y*. A se kos y* od kosa y razlikuje zgolj po nekaj molekulah, zato premisa o variaciji dovoljuje, da je ista miza x v nekem svetu narejena iz neke majhne variacije kosa y*, ki se povsem ujema s kosom y. Ce pa je v nekem svetu možno, da je x edina miza, narejena iz y, potem po principu zadostnosti** velja, je vsaka miza, narejena iz y, nujno x. Princip zadostnosti**, ce sprejemamo premiso o variaciji, torej identificira mizi x in z, ki pa sta ocitno razlicni. Kritika T. Robertson torej racuna na to, da se zdi bolje za ceno premise ovariaciji zavrniti princip zadostnosti**, kot pa obratno, kar se mi zdi prepricljivo. Damnjanovic (2010) pa ne želi izpostaviti pomanjkljivosti specificne oblike principa zadostnosti, ampak želi pokazati na pomanjkljivost takšnih pristopov na splošno. Najprej izpostavi, da je vsem takšnim principom skupno, da se morajo sklicevati na neko ekskluzivno lastnost objekta (Damnjanovic, 2010, str. 101). Pri Salamonu sta bila to najprej materialni izvor, potem pa še nacrt P, po katerem je neka miza narejena. Damnjanoviceva poanta je potem naslednja. Velja, da je tista lastnost, ki je ekskluzivna za neko mizo, tudi nujna lastnost te mize. Velja tudi, da ce v množici lastnosti, ki skupaj dolocajo neko posamezno mizo, ni nobene podmnožice, ki bi bila ekskluzivna, potem so vse lastnosti te množice nujne (Damnjanovic, 2010, str. 102–104). Avtor clanka ti dve poanti precej natancno razdela, a se mi zdi, da za namene tega clanka zadostuje naslednja demonstracija. V svetu W2 med mizama B in D locimo na podlagi njunega materialnega izvora. Materialni izvor je v tem primeru torej razumljen kot dolocujoca ekskluzivna lastnost, ki tako obvelja tudi za nujno. A se je potem izkazalo, da materialni izvor ni dejansko ekskluzivna lastnost, saj imamo lahko svetove, v katerih iz istega izvornega materiala naredimo mizo, za katero bi rekli, da je razlicna od prve. Potrebujemo vsaj še nacrt, po katerem je miza narejena. Tako imamo množico dveh dolocujocih lastnosti, v kateri nobena ni ekskluzivna (kar velja za ne-ekskluzivnost materialnega izvora, mutatis mutandis velja tudi za ne­ekskluzivnost nacrta mize). Ce želimo v svetu W2* zdaj locevati med B in D, moramo gledati tako na materialni izvor kot na nacrt, torej sta po logiki dokaza obe nujni lastnosti. Zdaj predpostavimo, da tudi material izvor in nacrt skupaj nista dolocujoci lastnosti. Torej moramo množici dodati še eno lastnost. Ce želimo na koncu iz takšnega principa izpeljati materialni esencializem, potem nobena od drugih lastnosti razen materialnega izvora ne more biti ekskluzivna. Ker tudi za materialni izvor vemo, da M. Justin: Kripke o esencializmu izvora materialnih predmetov ni ekskluziven, torej vemo, da nobena od lastnosti v množici ne bo ekskluzivna. Torej bodo vse lastnosti v množici nujne. Da bi dobili množico dolocujocih lastnosti neke mize, bi materialnemu izvoru in nacrtu lahko dodali na primer še cas izdelave, a bi nas ta rešitev zavezala k esencializmu casa izdelave za materialne predmete, ki pa je izjemno neplavzibilen. Damnjanovic tako sklene, da »ko to vidimo, postane jasno ne samo, da nekateri principi zadostnosti vodijo do neintuitivnih esencialisticnih trditev, ampak tudi, da bo vsakršen takšen princip v argumentih za [esencializem izvora] uporaben samo, ce nas hkrati zaveže k esencializmu glede lastnosti, ki so ocitno kontingentne” (Damnjanovic, 2010, str. 105). Kritiki Roberston in Damnjanovica skupaj razumem kot precej mocno zavrnitev pristopov, ki uporabljajo principe zadostnosti. Ne samo, da lahko zelo sofisticirane oblike takšnih pristopov soocimo s protiprimeri (kritika T. Roberston), ampak lahko tudi pokažemo, da takšni pristopi v splošnem hitro pokažejo vec, kot bi bilo zaželeno (kritika Damnjanovica). Kot bomo videli spodaj, predvsem ta zadnja kritika zadane v neko kriticno tocko Kripkejevega argumenta, ki jo bom poskušal nagovoriti v cetrtem razdelku. 3.3 Dopolnitev z mocnejšim principom sestavljivosti Zdaj se lahko obrnem k predstavitvi pristopa, ki Kripkejev argument poskuša dopolniti tako, da poveca moc premise sestavljivosti. Tak pristop predstavita Rohrbaugh in deRosset (2004). Njuna strategija je naslednja. Izhajata iz intuitivno prepricljive trditve o tem, kdaj sta dva procesa ustvarjanja miz (oziroma drugih materialnih predmetov) neodvisna. Iz tega nato izpeljeta mocnejšo obliko Kripkejeve premise o sestavljivosti, tj. princip neodvisnosti, s pomocjo katerega lahko zavrnemo obstoj svetov, kot je svet W4. Intuitivna ideja, iz katere izhajata Rohrbaugh in deRosset, je, da je ustvarjanje miz lokalen proces z neko, kot pravita, izolirano »vzrocno-zgodovinsko« verigo, zato mora vsak faktor, ki bi lahko onemogocil ustvarjanje neke mize, spremeniti nekaj v tej verigi (Rohrbaugh & DeRosset, 2004, str. 707). Iz tega izpeljeta trditev, da ce ne obstaja noben faktor, ki bi lahko deloval na ta lokalni proces ustvarjanja mize x iz kosa y, potem je miza x lahko ustvarjena.10 Iz te trditve lahko trivialno izpeljemo 10 Od tega locita mocnejšo trditev, da ce nic ne onemogoca procesa ustvarjanja, potem miza mora biti ustvarjenja, ki pa je ne zagovarjata. naslednjo posledico: »ce proces produkcije ene mize iz enega kosa lesa ne vpliva nujno na proces produkcije druge mize iz drugega kosa lesa in obratno, potem je možno, da oba procesa produkcije uspeta« (Rohrbaugh & DeRosset, 2004, str. 711). Hkrati pa lahko zavrnemo trditev, da ima proces produkcije mize x iz kosa y nujno ucinek na proces produkcije neke druge mize iz nekega drugega kosa lesa.11 To se sicer lahko zgodi – Rohrbaugh in deRosset na primer omenita, da bi lahko neko mizo naredili s pomocjo parnega stroja, ki bi ga poganjali tako, da bi zažgali kos y in tako ne bi mogli narediti mize x –, ni pa metafizicno nujno. Iz teh dveh trditev lahko nato izpeljemo princip neodvisnosti: »nujno, ce imamo dva razlicna kosa lesa, je možno, da je neka miza, narejena iz prvega kosa, narejena tudi, ce se hkrati zgodi proces ustvarjanja neke druge mize iz drugega kosa« (Rohrbaugh & DeRosset, 2004, str. 712). Z drugimi besedami, vedno ko imamo dva kosa lesa in lahko iz enega naredimo mizo, je v principu možno tudi, da v istem svetu iz drugega kosa lesa naredimo neko drugo mizo. Povedano še drugace, ker v procesih ustvarjanja miz ni nic takšnega, da bi se med seboj nujno izkljucevali, je naceloma možno, da katerokoli mizo iz enega kosa lesa naredimo skupaj s katerokoli drugo mizo iz nekega locenega kosa lesa. Kako nam torej princip neodvisnosti pomaga pri dopolnjevanju Kripkejevega argumenta? Še vedno imamo (1) unikatnost izvora in (2) nujnost razlike, (3) sestavljivost pa zdaj zamenjamo s principom neodvisnosti. Struktura dokaza je tako povsem ista, le da zdaj (3) naredi malo vec dela kot prej. Ce je prej sestavljivost pokazala samo, da imamo lahko nek svet, v katerem hkrati obstajata tako miza B kot miza D, princip neodvisnosti pokaže, da imamo lahko svet, v katerem hkrati obstajajta tako miza B kot katerakoli miza, ki jo lahko naredimo iz kosa C. Svet W4, ki nas je prej zmotil, tako ni vec možen. Princip neodvisnosti namrec pravi, da ce je možen svet: W4: Miza x je narejena iz C, je potem možen tudi svet: W5: Miza x je narejena iz C in miza B je narejena iz A. 11 To je ocitno res, sicer svet W2 ne bi bil mogoc. Zanimivo je, da je Kripke (2000) v svojem orisu dokaza zapisal nekaj podobnega, tj. da »je argument uporaben samo, ce izvor mize D iz C ne vpliva na možnost izvora B iz kosa A in vice versa« (Kripke, 2000, str. 87). M. Justin: Kripke o esencializmu izvora materialnih predmetov V W5 po unikatnosti izvora tako ne more veljati, da je x = B, torej po nujnosti razlike tudi v W4 x . B. 3.4 Kritika pristopov z mocnejšim principom sestavljivosti Ta rešitev se mi dejansko zdi precej elegantna.12 A vseeno ni brez težav. Eno v že navedenem clanku predstavi Damnjanovic (2010). Bistvo njegove kritike je v poudarku, da je princip neodvisnosti ocitno esencialisticna predpostavka, zato je zelo pomembno, da jo lahko utemeljimo v od esencializma neodvisni ideji. Kot smo videli, Rohrbaugh in deRosset (2004) res predstavita takšno utemeljitev, a Damnjanovic trdi, da ta ni dobra, saj lahko na njeni podlagi utemeljimo tudi drugacne oblike esencializma, ki so nekoherentne z zaželenim esencializmom izvora. Rohrbaugh in deRosset princip neodvisnosti utemeljita na ideji, da »ce proces produkcije ene mize iz enega kosa lesa ne vpliva nujno na proces produkcije druge mize iz drugega kosa lesa, potem je možno, da oba procesa produkcije uspeta« (Rohrbaugh & DeRosset, 2004, str. 711). Damnjanovic se strinja, da je ta ideja precej neproblematicna. A pravi, da lahko na njej poleg principa neodvisnosti utemeljimo tudi soroden, a drugacen princip. Recimo mu princip neodvisnosti*. Ta pravi, da ce imamo dva razlicna casovno-prostorska predela, je možno, da je neka miza, narejena v prvem casovno-prostorskem predelu, lahko narejena tudi, ce se hkrati zgodi proces ustvarjanja neke druge mize, ki je narejena v nekem drugem casovno-prostorskem predelu (Damnjanovic, 2010, str. 99). Po analogiji s Kripkejevim argumentom lahko tako oblikujemo naslednji sistem možnih svetov: W6: Miza B je narejena v casovno-prostorskem predelu A. W7: Miza B je narejena v casovno-prostorskem predelu A in miza D je narejena v predelu C. W8: Miza D je narejena v casovno-prostorskem predelu C. 12 V resnici sem na zacetku v tem smislu bral tudi izvoren Kripkejev dokaz, zato sem imel najprej precej težav z razumevanjem kritike, ki so jo proti njemu usmerili Salmon (1979) in drugi. Po unikatnosti izvora*, ki pravi, da ista miza ne more biti narejena na dveh razlicnih casovno-prostorskih predelih hkrati, sta B in D razlicni mizi. Ce je možno, da sta B in D razlicni mizi, sta po nujnosti razlike nujno razlicni mizi. Po principu neodvisnosti* pa velja, da je možno ob procesu ustvarjanja mize B v predelu A, v nekem drugem predelu C hkrati ustvariti katerokoli drugo mizo. Iz teh treh premis tako pridemo do sklepa, da sta neki mizi, ustvarjeni v dveh razlicnih casovno-prostorskih predelih, nujno razlicni mizi. Z drugimi besedami, dobimo casovno-prostorski esencializem. Damnjanovic (2010) tako pokaže, da lahko na podlagi iste ideje, da ni nujno, da en proces ustvarjanja mize vpliva na drug proces ustvarjanja mize, izpeljemo tako esencializem materialnega izvora kot tudi esencializem casovno-prostorskega izvora. Ta dva pa sta medsebojno izkljucujoca. Casovno-prostorski esencializem nas na primer zavezuje k sklepu, da sta miza, narejena iz kosa x v predelu A, in miza, narejena iz kosa y v predelu A, isti mizi, medtem ko nas esencializem materialnega izvora zavezuje k nasprotnemu sklepu.13 Ker lahko princip neodvisnosti vodi tako k esencializmu materialnega izvora kot k casovno-prostorskemu esencializmu, izpeljava Rohrbaugha in deRosseta ocitno temelji na predhodni intuiciji o pravilnosti esencializma materialnega izvora. Torej njuna trditev, da princip neodvisnosti nudi samostojno podporo esencializmu materialnega izvora, ne drži. Ponovno branje Kripkejevega dokaza Damnjanovicev (2010) clanek pa ni zanimiv samo zato, ker predstavi prepricljive kritike dveh glavnih pristopov k dopolnjevanju Kripkejevega dokaza za esencializem materialnega izvora, ampak ker na koncu predstavi analizo, zakaj do obeh neuspehov 13 Tu bi lahko kdo ugovarjal, da ta zakljucek ne sledi. Ce sta mizi x in y narejeni iz razlicnih, neprekrivajocih se kosov, potem sta bili v casu nastanka ocitno tudi locirani na razlicnih mestih. Casovno-prostorski predel ima štiri dimenzije, tri prostorske in eno casovno. Ce sta bili mizi x in y narejeni iz dveh neprekrivajocih se kosov, potem se njun izvor razlikuje v treh prostorskih dimenzijah. Torej gre za dve razlicni mizi. Zdi se mi, da ta ugovor spregleda, da govorimo o možnih, ne dejanskih mizah. Zamislimo si naslednjo situacijo. Miza, za katero sedim, ko pišem ta clanek, je narejena iz bambusovega lesa. Recimo, da sem jo kupil pri nekem mizarju M, tako da je casovno-prostorski predel, v katerem je bila narejena, delavnica mizarja M v casu od t0, ko je mizo zacel izdelovati, do t1, ko jo je dokoncal in nesel v svoj kombi, da jo odpelje. Zamislimo si zdaj možno situacijo, v kateri mizarju M narocim mizo iz bambusovega lesa, jo dobil in jo zdaj veselo uporabljam za pisanje tega clanka. A me je mizar M ogoljufal in mizo naredil iz plasticne imitacije bambusovega lesa. Naredil jo je v isti delavnici, v istem casu od t0 do t1. Vprašanje je torej, ali lahko recemo, da gre v obeh situacijah za isti mizi? Zagovornica casovno­prostorskega esencializma bi dogovorila, da ja: mizi sta bili narejeni v istem casovno-prostorske predelu, torej ga za isti mizi. Zagovornica esencializma materialnega izvora pa bi odgovora, da ne: mizi sta bili narejeni iz razlicnih materialov, torej ne more iti za isti mizi. Casovno-prostori esencializem in esencializem materialnega izvora nam tako data nasprotujoca si odgovora na vprašanje o identiteti miz v situacijah, kot je zgornja, torej se vsaj v nekaterih primerih izkljucujeta. Za ta možni ugovor se zahvaljujem anonimnemu recenzentu oziroma recenzentki. M. Justin: Kripke o esencializmu izvora materialnih predmetov pride. Avtor trdi, da je Kripkejev dokaz inherentno obcutljiv na problem generalizacije, saj ga lahko uporabimo za demonstracijo nujnosti katerekoli lastnosti, ki jo imajo materialni predmeti. Da bi se temu izognili, potrebujemo nek nacin filtriranja takšnih deviantnih tipov esencializma. Specifikacije, kot sta princip zadostnosti** in princip neodvisnosti, naj bi služile temu namenu, a, kot smo videli, pri tem niso najbolj uspešne. Oziroma, kot zapiše Damnjanovic: »Glede na popolnost, ki jo zahteva takšen filter, ni presenetljivo, da so vsi obstojeci poskusi razvijanja Kripkejevega argumenta v najboljšem primeru presplošni, v najslabšem pa samounicevalni. Iz istega razloga moramo pricakovati, da bodo prihodnji poskusi propadli na povsem enake nacine« (Damnjanovic, 2010, str. 109). Neuspeh vseh obstojecih teorij sicer ni dober razlog za takšno popolno resignacijo, a se kljub temu zdi ta Damnjanovicev sklep prepricljiv. V tem zadnjem delu clanka bi zato rad orisal drugacno branje Kripkejevega argumenta. Trdil bom, da se lahko grožnji generalizacije izognemo tako, da se obrnemo na intuicije o tem, kaj pomeni, da ime »miza B« v vseh možnih svetovih oznacuje isto mizo, tj. da je togi oznacevalec. Tak pristop je naiven v smislu, da sprejme, da se moramo za dokaz esencializma nasloniti na intuicije. Izhaja namrec iz ideje, da so iste intuicije kljucne tako za Kripkejevo teorijo togih oznacevalcev kot za njegov esencializem (za podobno poanto, le na primeru znanstvenega esencializma, gl. Bird (2021)). Povedano drugace, iste intuicije, ki nam omogocajo dolociti, ali je neko ime togi oznacevalec, nas tudi vodijo pri odlocanju, ali je neka lastnost esencialna ali ne. Svoje branje bom predstavil na naslednji nacin. Najprej bom idejo orisal na primeru argumenta iz Kripkejevega predavanja »Identiteta in nujnost« (1991),14 nato pa bom trdil, da lahko na enak nacin razumemo tudi argument z mizami iz Imenovanja in nujnosti. Poglejmo si torej najprej primer iz predavanja »Identiteta in nujnost«. Podobno kot v Imenovanju in nujnosti tudi tu Kripke predstavi primer možnosti, da bi bil nek predmet namesto iz lesa narejen iz zamrznjene vode iz reke Temze, le da tu namesto o mizi govori o govorniškem pultu (Kripke, 1991). Vpraša se: ce je »ta govorniški pult« ali »ta pult« togi oznacevalec in govorniški pult, ki ga oznacuje, dejansko ni narejen iz ledu, ali lahko obstaja možni svet, v katerem bi se izkazalo, da je ta govorniški pult narejen iz ledu iz Temze? Pravi, da bi se lahko recimo zgodilo, da bi 14 Predavanje je na voljo tudi v slovenskem prevodu: Kripke, Saul. (2002) Identiteta in nujnost. Analiza, 6 (4), 51– 76, prevedel Borut Cerkovnik. bil ta pult druge barve, ali pa bi recimo stal v neki drugi predavalnici. Prav tako bi se lahko zgodilo, da bi ugotovil, da ga je nekdo spretno pretental in je ta pult dejansko v resnici narejen iz ledu. A zakljuci, da ni zamisljivo, da bi lahko bil ta pult, ki dejansko ni narejen iz ledu, izvorno narejen iz ledu. Zato predstavi naslednji argument: (1a) ce ta pult ni narejen iz ledu, potem nujno ni narejen iz ledu; (2a) ta pult ni narejen iz ledu; torej (sklep-a) ta pult nujno ni narejen iz ledu. Tudi ta argument je izrazito obcutljiv na generalizacijo. Lahko bi rekli: (1b) ce ta miza15 ni rumena, potem nujno ni rumena; (2b) ta miza ni rumena; torej (sklep-b) ta miza nujno ni rumena. Podobno bi lahko rekli za katerokoli lastnost te mize. A se hkrati zdi, da takšno sklepanje ni veljavno. Ce se premisa (1a) zdi še kar prepricljiva, je premisa (1b) zagotovo napacna. Kako to vemo? S pomocjo zgoraj omenjenih intuicij o predmetih in njihovi naravi. Svet, v katerem je ta miza rumena, se zdi možen, medtem ko se svet, v katerem je Kripkejev govorniški pult narejen iz ledu, ne zdi. Kako torej takšno branje uporabiti pri argumentu za esencializem materialnega izvora iz Imenovanja in nujnosti? Zamislimo si naslednji sistem možnih svetov: W9: Stvar x ima lastnost F1. W10: Stvar x ima lastnost F1 in stvar y ima lastnost F2. W11: Stvar z ima lastnost F2. Potem se lahko vprašamo, ali je za neko kombinacijo konkretne stvari in konkretne lastnosti možno, da je z = x. Ce je odgovor pritrdilen, ne gre za esencialno lastnost. Ce je odgovor nikalen, potem gre za esencialno lastnost. z = x je možno recimo v sistemu, v katerem je stvar miza, lastnost pa barva: lahko si namrec zamislimo, da bi bila ta miza še vedno ista, ceprav bi bila druge barve. Na drugi strani pa naj bi si bilo, vsaj tako Kripke, nemogoce zamisliti, da bi bila ta miza še vedno ista, ce bi imela drugacen materialni izvor. Zato v sistemu, kjer je stvar miza, lastnost pa »je narejena iz nekega kosa lesa«, ni mogoce, da je z = x. 15 Tj. miza, za katero pišem ta clanek. M. Justin: Kripke o esencializmu izvora materialnih predmetov Takšen argument seveda ne bo preprical nekoga, ki nima takšnih intuicij, zato je v nekem smislu naiven. Hkrati pa se izkaže, da Kripkeju pri spodbujanju dolocenih intuicij pomaga tudi nejasnost glede tega, o cem tocno govorimo, ko govorimo o »kosu lesa«. Barnett (2005) z oblikovanjem serije protiprimerov pokaže, da ob soocenju z dejstvom, da »materialne stvari v dolocenih primerih lahko preživijo postopno zamenjavo svojih delov« (Barnett, 2005, str. 529), kot neintuitivne obveljajo interpretacije na ravni posameznih dreves, posamezne množice subatomskih delcev, posamezne množice molekul, pa tudi na ravni kosa [ang. piece] in deleža [ang. portion].16 Tako zakljuci, da se intuitivno prepricljiva zdi zgolj zelo šibka interpretacija esencializma materialnega izvora, ki pravi, da »noben materiali objekt ne bi mogel imeti povsem drugacnega materialnega izvora« (Barnett, 2005, str. 539). Se mi pa zdi, da je tu treba opozoriti na to, da ceprav se Kripkejev argument za esencializem po mojem branju naslanja na intuicije in tako ne bo preprical tistih, ki teh intuicij ne delijo, gre za podoben sklop intuicij, ki jih Kripke uporablja tudi pri svojih argumentih v podporo teoriji togih oznacevalcev. Zgoraj opisani argument je namrec nekakšen intuitivni test, analogen intuitivnemu testu, ki ga Kripke uporablja za dolocanje togih oznacevalcev (Kripke, 2000, str. 48). Temelj obeh Kripkejevih argumentov, tako za toge oznacevalce kot za esencializem, je namrec teza, da obstaja intuitivna razlika med nujnostjo in kontingentnostjo. Za Kripkeja že samo dejstvo, da se lahko vprašamo, ali je možno, da bi Nixon izgubil volitve, kaže na to, da delamo intuitivno razliko med netogimi oznacevalci, npr. »zmagovalec volitev leta 1968«, ki zgolj slucajno opisujejo dolocene posameznike, in togimi oznacevalci, npr. »Nixon«, ki v vseh možnih svetovih oznacujejo istega posameznika. Po analogiji vprašanje, ali je možno, da bi bila ta miza rumene barve, kaže na to, da delam intuitivno razliko med kontingentnimi lastnostmi stvari in necem, kar je nujno ta miza. In podobna intuitivna razlika naj bi po Kripkeju obstajala tudi med nujnimi in kontingentnimi lastnostmi. Odgovor na vprašanje, ali je možno, da bi Nixon izgubil volitve, ali na vprašanje, ali bi bila ta miza lahko rumena, je intuitivno da. Po drugi strani pa naj bi bil odgovor na vprašanje, ali bi se lahko ta clovek, ki mu pravimo Nixon, rodil drugim staršem, ali na vprašanje, ali bi bila ta miza lahko narejena iz drugega kosa lesa, intuitivno ne. 16 Ce izdelujem glineno skledo, je skleda predmet dolocene oblike, ki ga izdelujem, kos gline kepa, iz katere ga izdelujem, delež gline pa celota materiala, vsebovanega v tem kosu. Ce bi skledo med delom pretrgal na pol, bi tako unicil skledo in kos, ne pa deleža (Barnett, 2005, str. 523). A nas, kot je pokazal Barnett (2005), te intuicije ne vodijo prav dalec, saj lahko na njihovi podlagi utemeljimo zgolj šibko verzijo esencializma, ki pravi, da noben materialni objekt ne bi mogel imeti povsem drugacnega materialnega izvora. Kripke izvorno sicer ponudi zelo nejasno artikulacijo esencializma materialnega izvora, ki pravi samo, da »ce ima materialni objekt svoj izvor v dolocenem kosu materije, ne more imeti svojega izvora v nobeni drugi materiji [poudarek je moj]«17 (Kripke 2000, 86). To bi lahko celo brali kot konsistentno z Barnettovim sklepom, a je na podlagi nadaljevanja, v katerem piše o dveh kosih lesa (oziroma spermiju in jajcecu v primeru ljudi), vseeno jasno, da Kripke zagovarja mocnejšo obliko esencializma izvora. Ce povzamem, esencializma izvora ni mogoce izpeljati iz teorije togih oznacevalcev, kot je pokazal Salmon, saj se moramo zanašati na dodatne esencialisticne principe. To za Kripkeja morda niti ni tako velik problem, saj tudi ni bil njegov namen, da esencializem utemelji neodvisna od intuicji o naravi stvari. Se je pa izkazalo, da so nam naše intuicije v pomoc le pri splošnih trditvah, na primer, da je za mizo bistveno, iz kakšne snovi je narejena, ne pomagajo pa nam pri bolj specificnih trditvah, kot je izvor vsake posamezne mize. Zato Kripkev poskus na koncu spodleti.18 Zakljucek V tem clanku sem se ukvarjal s Kripkejevim argumentom za esencializem izvora materialnih stvari. Po umestitvi tega vprašanja v njegov širši projekt v Imenovanju in nujnosti sem nato v drugem delu clanka natancneje predstavil Kripkejev argument iz slavne 56. opombe ter pokazal na njegovo pomanjkljivost. Nato sem v tretjem delu predstavil dva pristopa k dopolnjevanju Kripkejevega argumenta ter njuni kritiki. Ta del sem sklenil z ugotovitvijo, da so takšni pristopi vsaj zelo problematicni, ce ne obsojeni na propad. V cetrtem delu sem nato predstavil svoje branje Kripkejevega argumenta, po katerem se Kripke zanaša na intuicije, pri tem pa mu vseeno uspe utemeljiti zgolj precej šibko obliko esencializma izvora. Zahvala Zahvaljujem se anonimnemu recenzentu oziroma recenzentki te revije. Za komentarje in spodbudo se zahvaljujem doc. dr. Maji Malec. 17 Oziroma v angleškem izvirniku: »If a material object has its origin from a certain hunk of matter, it could not have had its origin in any other matter.« 18 Za pomoc pri razjasnitvi tega sklepa se zahvaljujem Maji Malec. M. Justin: Kripke o esencializmu izvora materialnih predmetov Literatura Ballarin, R. (2013). The Necessity of Origin: A Long and Winding Route. Erkenntnis, 78(2), 353–370. https://doi.org/10.1007/s10670-011-9354-3 Barnett, D. (2005). The Problem of Material Origins. Nous, 39(3), 529–540. https://doi.org/10.1111/j.0029-4624.2005.00512.x Bird, A. (2021). Natural Kinds and Modality. V O. Bueno & S. A. Shalkowski (Ur.), The Routledge Handbook of Modality (str. 239–250). Routledge. Damnjanovic, N. (2010). No Route to Material Origin Essentialism? Erkenntnis, 72(1), 93–110. https://doi.org/10.1007/s10670-009-9182-x Kripke, S. (1991). Identity and Necessity. V J. Kim & E. Sosa (Ur.), Metaphysics: An Anthology (str. 72– 89). Wiley-Blackwell. Kripke, S. (2000). Imenovanje in nujnost (B. Vucko & M. Šimec (prev.)). Krtina. Robertson, T. (1998). Possibilities and the arguments for origin essentialism. Mind, 107(428), 729– 750. https://doi.org/10.1093/mind/107.428.729 Rohrbaugh, G., & DeRosset, L. (2004). A New Route to the Necessity of Origin. Mind, 113(452), 705–725. https://doi.org/10.1093/mind/113.452.705 Salmon, N. U. (1979). How Not to Derive Essentialism from the Theory of Reference. The Journal of Philosophy, 76(12), 703–725. https://doi.org/10.2307/2025854