2.00g
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 911.3:631(497.4)"18"
Prejeto: 30. 6. 2009
Miha Seručnik
univerzitetni diplomirani zgodovinar, asistent mladi raziskovalec, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU,
Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana e-pošta: miha.serucnik@zrc-sazu.si
Reambulancni kataster za Kranjsko
IZVLEČEK
Prispevek obravnava zemljiško izmero za reambulancni kataster, ki jo je Avstro-Ogrska izpeljala v sedemdesetih letih 19. stoletja, z vidika zakonskih predpisov. Hkrati povzema poročila sočasnega časopisja o poteku izmere. Novi reambulančni kataster je na Kranjskem prinesel občutno zmanjšanje zemljiškega davka (zapribližno 1/3), karje bilo med drugim posledica prizadevanj deželne komisije za uravnavo zemljiškega davka.
KLJUČNE BESEDE
čisti katastrski donos, deželna komisija za uravnavo zemljiškega davka, katastri, klasifikacijska tarifa, Kranjska, reambulančni kataster, uravnava zemljiškega davka, zemljiški davek
ABSTRACT THE REVISED CADASTRE FOR CARNIOLA
The contribution discusses the land survey for the revised cadastre that was undertaken by Austria-Hungary in the 1870s from the viewpoint of legal regulations. At the same time it summarizes the reports of contemporary newspapers about the progress of the survey. The new revised cadastre brought about substantial land tax reduction in Carniola (approximately one third). This was, among other factors, due to efforts of provincial commission for regulation of land tax.
KEY WORDS
net yield of land, provincial commission for regulation of land tax, cadastres, classification tarijf, Carniola, revised
land register, regulation of land tax, land tax
MIHA SERUČNIK: REAMBULANČNI KATASTER ZA KRANJSKO, 491-504
2.oog
Uvod
Stabilni ali franciscejski kataster je bil odrejen s cesarskim patentom z dne 23. decembra 1817. Dela, potrebna za njegovo uvedbo so bila tako zelo zahtevna, da so za njihov zaključek potrebovali več desetletij. Najprej je kataster stopil v veljavo v Spodnji Avstriji leta 1834, nato 1840 v Zgornji Avstriji, na Salzburškem, Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Sledili sta Moravska (1851) in Češka (med letoma 1852 in 1860). Na Tirolskem, Predarlskem, v Galiciji in Bukovini stabilnega katastra niso nikoli uvedli.1
Med tem dolgim obdobjem je leta 1848 prišlo do marčne revolucije, ki je povzročila, da je bila leto pozneje sprejeta zemljiška odveza. Slednja je bistveno spremenila lastniška razmerja, saj je odpravljala povezavo kmečkih zemljišč z gospoščinami. Odpadle so vse dolžnosti kmetov, zvezane s podložnostjo, zemljiški gospodje pa so se spremenili v veleposestnike.
Po zemljiški odvezi so hitreje stekli tudi postopki v zvezi z odpravo servitutnih (služnostnih) pravic kmetov do graščinskih gozdov in razdelitvijo srenj-ske zemlje, kar je imelo za posledico razdelitev velikih gozdnih zemljišč med nekdanje služnostne upravičence.2 Poleg tega je veliko spremembo, tako v kulturno krajino kot v gospodarsko življenje, vnesla železnica.
Vse navedeno je pomenilo, da franciscejski kataster ni bil več primeren za osnovo zemljiškemu davku. Zaradi tega je habsburška monarhija vnovič pristopila k ugotavljanju donosnosti zemljišč in tako je, kljub temu, da se je močno naslonila na obstoječi kataster, nastal nov katastrski operat, ki ga danes poznamo pod imenom reambulančni kataster.
Izvedba del
Reambulacijo3 je odrejal zakon z dne 24. maja 1869, RGBl. št. 88. Za njeno izvedbo so se oblikovale, podobno kot za franciscejski kataster, komisije na okrajni, deželni in državni ravni. Podrejene so bile ministru za finance, ki je med drugim imenoval del njihovih članov.
Najbolj neposreden stik s terenom so imele okrajne cenilne komisije (Bezirks-Schätzungs-Commis-sion). Sedeže so imele pri okrajnih glavarstvih in so bile zadolžene za neposredno izvedbo cenilnih del. Območje njihovega delovanja je predstavljal t. i. cenilni okraj, ki se je praviloma pokrival z ozemljem političnega okraja oziroma okrajnega glavarstva.
1	Mischler-Ulbrich, Österreichisches Staatsmorterhuch, str. 590591.
2	Problem reševanja kmečkih služnosti na gospostvih obravnava Kačičnik Gabrič Alenka, 0 kmečkih dolgovih ...
3	V zakonskih besedilih se reambulacija imenuje "uravnava
zemljiškega davka" (Regelung der Grundsteuer).
Če je bilo okrajno glavarstvo preveč raznoliko glede reliefa, sestave tal, podnebja, gospodarske razvitosti in prometne povezanosti, so ga razdelili na primerno število manjših klasifikacijskih distriktov oziroma območij (Classificationsdistrict). O delitvi na klasifikacijska območja je odločala okrajna cenil-na komisija; v primeru, da bi želela okrajno glavarstvo razdeliti na več kot tri dele, je o stvari odločal minister za finance.4
Okrajno cenilno komisijo so sestavljali predstojnik, ki ga je imenoval minister za finance ter 8 članov. Od slednjih je 4 določil minister, pri čemer je moral vsaj 2 izbrati iz vrst davčnih zavezancev cenilnega okraja.
Če je okrajno glavarstvo imelo predstavniško telo (okrajni svet), je le-to izvolilo 3 člane okrajne komisije. Kjer okrajnega sveta ni bilo, so člane volili iz vrst županov občin. Zadnji član komisije je bil voljen "izmed najvišje obdavčenih posestnikov cenilnega okraja". Volilno pravico (tudi pri volitvah županov za člane komisije) so imeli posestniki, ki so skupaj prispevali /'6 zemljiškega davka v cenilnem okraju. Če je njihovo število znašalo več kot 20 (torej posamezniki niso imeli dovolj velikih posesti), je volilno pravico imelo 20 največjih.
Vsi člani ter predstojnik so imeli še namestnike, ki bi jih v primeru daljše odsotnosti lahko zamenjali. Namestnike so imenovali oziroma izvolili po enakih pravilih kot člane komisije.
Okrajni komisiji so bili dodeljeni tudi referenti, ki so ji pomagali glede ekonomskih zadev in pri cenitvi gozdov. Imenoval jih je minister. Poleg teh je komisija lahko k sodelovanju pritegnila dodatnega strokovnjaka za gozdne zadeve.5
Okrajnim cenilnim komisijam je bila nadrejena deželna komisija. Izvajala je nadzor in koordinacijo nad okrajnimi komisijami. Od slednjih je prejela rezultate merjenj ter cenitev in jih primerjala, vnesla potrebne popravke ipd. Poleg tega je imela nalogo odločati o reklamacijah cenitev. Sestavljali so jo predsednik, ki je praviloma bil deželni predsednik oz. državni namestnik in 8-10 članov.
Enako kot pri okrajni komisiji je polovico članov imenoval minister za finance, od katerih je morala biti vsaj polovica iz vrst davčnih zavezancev dežele. Drugo polovico članov komisije je imenoval deželni zbor.
Če je bila dežela prevelika, so se po enakih načelih oblikovale deželne podkomisije, ki so dobile vsaka svoje delovno območje, znotraj katerega so samostojno izvajale svoje naloge.
Člani deželne komisije so morali biti dobro poučeni o gospodarskih, geografskih, prometnih, pod-
4	RGBl. 88/1869, § 17, str. 349. Dvanajst kranjskih okrajnih glavarstev je imelo 21 cenilnih območij. Prim. preglednico klasifikacijske tarife v Amtshlatt zur Laihacher Zeitung Nr.
25, 31. 1. 1874.
5	Prav tam, § 9, str. 347-348.
2.00g
nebnih razmerah, vrstah tal ipd. - skratka dobro so morali poznati lokalne razmere, zato so bili dolžni odhajati na teren, ki jim je bil dodeljen. Prav tako naj bi bili dobro podučeni o razmerah na mejnih območjih sosednjih dežel; cenitve donosov lastnih mejnih okrajev so namreč bili dolžni usklajevati s cenitvami podobnih območij onkraj deželne meje.^
Minister za finance je pod svojim vodstvom sklical centralno oziroma osrednjo komisijo, ki je bila zadolžena za končno odločanje o reklamacijah. Gradivo (ki je moralo vsebovati tudi vso dokumentacijo o razpravah na nižji stopnji) je prevzela od deželnih komisij ter ga dokončno uskladila med posameznimi deželami. V njeni pristojnosti je bila dokončna potrditev klasifikacijskih tarif. Ce bi kje prišlo do tako velikih razlik med cenilnimi okraji, da jih tudi spremembe tarif ne bi mogle odpraviti, je lahko osrednja komisija odredila imenovanje nove okrajne cenilne komisije in sprožila vnovičen postopek cenitve.7
Osrednjo komisijo je poleg predsedujočega ministra za finance sestavljalo še 36 članov. Med 12, ki jih je imenoval minister, so bili vključeni osrednji inšpektorji, zadolženi za nadzor cenilnih del po posameznih deželah. Nadaljnjih 6 članov je izvolila gosposka zbornica, 18 pa poslanska zbornica dunajskega državnega zbora. Pri izboru zbornici nista bili omejeni na svoje člane.
Clani, ki jih je izvolila poslanska zbornica, so bili izbrani po deželnem načelu. Vsaka dežela, zastopana v državnem svetu, je imela v komisiji po enega člana, Galicija in Bukovina po dva, Istra in Trst sta imela skupnega člana.
Osrednja komisija je imela svoje referente, ki jih je iz vrst finančnih organov imenoval minister. Ce je bilo potrebno, je zakon komisiji dovoljeval, da na pomoč pokliče dodatne strokovnjake.8
Opisana določila zakona iz l. 1869 so dopolnili dvakrat. Leta 1871 je bila sprejeta kratka novela, ki je dala ministru za finance pooblastilo, da dopolni komisije za uravnavo zemljiškega davka v primerih, ko predstavniška telesa niso izvolila njim dodeljenih članov in namestnikov. Nadomestni člani komisij so morali biti izbrani izmed davkoplačevalcev. Imeli so poln mandat, vendar le dokler predstavniška telesa niso izvolila novih članov po prvotno predvidenem postopku.9
Leta 1879 je sledil še zakon, ki je poleg drugih sprememb in dopolnil na ravni dežel dodal komisijo za reklamacije, oblikovano po razpustu deželne komisije. Kot pove njeno ime, je odločala o reklamacijah, kar je prvotno spadalo pod pristojnosti deželne komisije. Sestavljali so jo predsednik z namestnikom in 6-12 članov z namestniki, od katerih jih je
polovico imenoval minister za finance, drugo polovico pa deželni zbor. Komisija je imela še referenta, ki ga je prav tako imenoval minister.1^ Število članov so že naslednje leto povečali na 8-20, kar priča o obsegu dela komisije.11
Osnovna načela
Predmet obdavčenja z zemljiškim davkom so bile vse zemljiške površine, ki so jih lahko uporabljali v kmetijske namene. Zemljiški davek je veljal tudi za zemljišča, izvzeta iz agrarne rabe zaradi kakšne dejavnosti, za katero ni bila predvidena davčna oprostitev (Steuerfreiheit) .'12
Zemljišča so bila obdavčena na temelju čistega donosa. Pri slednjem je šlo za določen znesek (v izvirnem besedilu zakona presežek - Uberschuß), ki je ostal po odštetju stroškov obdelovanja in pridobivanja (Bewirthschaftungs- und Gewinnungskosten) od bruto donosa ter ga je bilo mogoče trajno pridobivati. Pri ocenjevanju čistega donosa so morali računati po povprečno dobrem stanju katastrske kulture.
Lastniška razmerja na posameznem zemljišču, služnosti ter zvezanost z obrtniškimi obrati so se pri izračunih donosa zanemarili. Prav tako v čisti donos niso vračunali z zemljiščem zvezanih bremen in da-jatev.13
Za ugotavljanje čistega donosa je imela okrajna cenilna komisija na voljo več pripomočkov, ki so jih, po odredbi zakona o uravnavi zemljiškega davka, morala izdelati različna oblastva. Finančni organ (finančni urad) je bil dolžen priskrbeti izračune povprečnih cen vseh pridelkov cenilnega območja, izde-. ane na podlagi seznamov realnih tržnih cen (Originalmarktpreistabelle). Politična oblastva (okrajna glavarstva) so imela nalogo ugotoviti cene ročnega dela in vleke. Sodni uradi so bili zadolženi za sezname cen prodanih nepremičnin, cenitev za sodne izvršbe, cene zakupov. Vsi omenjeni izračuni so morali zajemati podatke za obdobje zadnjih 15 let pred izvedbo reambulance.1^
Katastrska kultura je opredeljevala rabo zemljišča. Zakon o uravnavi zemljiškega davka jih je določal 10: a) njive, b) travnike, c) vrtove, d) vinograde, e) pašnike, f) planine (Alpen), g) gozdove, h) jezera, močvirja, ribnike, i) parifikati (Parifications-land),15 j) neplodno.16
Prav tam, § 8, str. 347. Prav tam, § 39, str. 357. Prav tam, § 7, str. 346. RGBl. 81/1871, str. 217.
10	RGBl. 54/1879, Clen I., § 8, II. oddelek, str. 221.
11	RGBl. 34/1880, Clen IV, § 8, II. oddelek, str. 62.
12	RGBl. 88/1869, § 1, str. 345.
13	Prav tam, § 5, str. 346.
14	Prav tam, § 22, str. 350.
15	Parifikati so biile površine, izkoriščane v neagrarne namene: kamnolomi, peskokopi, nahajališča šote, ilovice, skladišča, delavnice, zasebni kanali, rečni bregovi, železniška zemljišča itd. RGBl. 88/1869, § 16, str. 349. Prim. Pravni terminološki slovar (do 1991, gradivo), geslo parifikat - kmetijsko zemljišče, ki se uporablja v drug namen.
16	RGBl. 88/1869, § 16, str. 349.
MIHA SERUČNIK: REAMBULANČNI KATASTER ZA KRANJSKO, 491-504
2.oog
Parcelni protokol franciscejskega katastra za k. o. Kostanjevica. Za vsako zemljišče je navedena njegova pravna lastnost (gesetzliche Eigenschaft), lastnik in njegov stan (Stand). Pravna lastnost z delitvijo zemljišč na dominikalna in rustikalna najbolj očitno kaže na fevdalne odnose glede zemljiško-lastniških razmerjih v predmarčni dobi.'^'^
V tem delu so določila glede na franciscejski kataster poenostavili. Odpravljene so bile mešane in nekatere posebne kulture: njiva z vinsko trto, vr-stenka oziroma ornica (Eggarten),trika (Trischac-ker),'^ travnik ali pašnik s sadnim drevjem, travnik ali pašnik z drevjem (mit Holznutzen), visoki in nizki gozd, loka (Aue), močvirja s trsjem in ločjem (Rohr und Schilfj^^
Na zemljiščih z mešano kulturo so upoštevali donos obeh prisotnih kultur, zemljišče pa uvrstili v kategorijo kulture, ki je prevladovala. Presihajoča jezera, ki so se uporabljala na suhem delu kot pašniki oziroma travniki, so bila, ob upoštevanju povprečnih letnih donosov, uvrščena v slednji kategoriji.21
Parifikati so se cenili po meječih ali zaobjema-jočih zemljiščih.22 Zemljišča iste katastrske kulture
so zaradi različne sestave tal in klimatskih pogojev dajala različno količino pridelka, zato so kulturo razdelili na bonitetne ali kakovostne razrede (Bonität-sclasse), ki jih ni smelo biti več kot osem na posamezno katastrsko kulturo.
Za vsak kakovostni razred so izračunali tarifno stopnjo (Tarifsatz).Seznam tarifnih stopenj po katastrskih kulturah in kakovostnih razredih se je imenoval klasifikacijska tarifa.^'^
'' ARS, AS 176, N 132 - k. o. Kostanjevica, parcelni protokol.
'' Isto parcelo se izmenično uporablja kot njivo in travnik. Izraz vrstenka po Zgodovina agrarnih panog, str. 132; izraz ornica je uporabljen v: O cenitvi posamesnih zemljišč (Konec). Novice, 33, 1875, št. 29, str. 241.
Izmenjavanje njive in pašnika na istem zemljišču. Slovenski prevod po Zgodovina agrarnih panog, str. 132. Po preglednici katastrskih kultur z navedenimi bruto in čistimi katastrskimi donosi v: Felsenbrunn, Statistische Tabellen, str. 14.
21	RGBl. 88/1869 § 29, odstavka 15 in 16, str. 349.
22	Prav tam, § 29, odstavek 17, str. 353. Iz izenačitve oziroma
19
20
Ocena čistega katastrskega donosa in določitev klasifikacijske tarife
Izdelava novega katastra je bila razdeljena na dva dela. V prvem so izvedli oceno (Abschätzung) čistega katastrskega donosa za posamične kulture. Ko je bila ocena zaključena in so določili klasifikacijsko tarifo, je sledila cenitev (Einschätzung) vseh zemljišč v cenilnem okraju.
Najprej je bilo treba sestaviti natančen opis cenilnega okraja. Zanj je bil zadolžen referent okrajne cenilne komisije, ki je moral obhoditi teren. Opis cenilnega okraja je vseboval seznam vseh občin, opis
23
24
parifikacije so ta zemljišča tudi dobila ime. Prav tam, §19, str. 349-350.
V sočasnih besedilih v so nemški izraz Classificationstarif prevajali kot vrstilna tarifa, Klasse pa kot vrsta.
2.00g
geomorfoloških in podnebnih razmer, sestave tal, donosnosti katastrskih kultur, načina obdelovanja. Poleg tega so morale biti navedene cene kmetijskih pridelkov in vrednost posesti različnih velikosti, cene vina ter cene dela v preteklih 15 letih.25
Namen opisa je bil na enem mestu zbrati vse potrebne podatke o dejavnikih, ki so vplivali na donose posameznih kultur. Le-te je okrajna komisija primerjala s prej omenjenimi statističnimi pregledi, ci so jih poslali upravni, sodni ter finančni uradi. Pri ugotavljanju povprečnih cen so, kot že rečeno, vzeli podatke preteklih 15 let, od katerih so odvzeli cene petih najdražjih. Za žita so upoštevali cene na večjih (vplivnejših) tržiščih, medtem ko so za vino, po-trošne materiale ter stranske proizvode upoštevali lokalne cene.26
Po primerjavi vseh podatkov so sestavili dva predloga za klasifikacijsko tarifo. Enega so pripravili referenti, drugega pa poseben odbor, ki so ga sestavljali člani okrajne komisije. Slednja je oba predloga obravnavala ter na njuni podlagi izdelala enotno tarifo. Za posamičen razred katastrske kulture so ugotovili čisti katastrski donos27 na en oral.28 Dobljene zneske so poenotili z zaokroževanjem:
1. ;aokroženje klasifikacijskih tarij^^
Višina čistega katastrskega	Zaokroženo na
donosa	
2 kr - 20 kr	2 kr
20 kr - 1 gld	5 kr
1 gld - 4 gld	10 kr
4 gld - 10 gld	25 kr
10 gld - 50 gld	50 kr
Realni čisti donos na oral so zaokrožili na tarifo, ki mu je bila po vrednosti najbližje. Ce je npr. nek čisti donos v povprečju znašal 4 gld 13 kr/oral, so ga zaokrožili na 4 gld 25 kr; če je znašal 4 gld 12 kr, pa na 4 gld.
Posebej še velja omeniti, da je zakon podatke o prodajnih cenah zemljišč ter zakupnih cenah označeval kot pripomoček za izračun (Combinations-mittel).3'^ Cene pridelkov, lesa, delovne sile ipd. so imele pri določanju čistega donosa in klasifikacijske tarife bolj odločilno vlogo.
Izračunano začasno klasifikacijsko tarifo je bilo treba preveriti z obhodi po cenilnem okraju in jo primerjati s tarifami sosednjih okrajev ter po potrebi
popraviti. Po obhodu je okrajna komisija sestavila dasifikacijski protokol in za vsako kulturo določila vzorčna zemljišča, ki so pozneje rabila za primerjavo pri cenitvi parcel.31
Preverjeno klasifikacijsko tarifo je okrajna cenil-na komisija skupaj z vso potrebno dokumentacijo predala deželni komisiji, ki jo je uskladila s tarifami cenilnih drugih okrajev v deželi. Odpraviti je morala pomanjkljivosti in uskladiti tarife v okrajih ob deželni meji s podobnimi predeli sosednjih dežel.32 Ko je bilo usklajevanje opravljeno, je deželna komisija klasifikacijsko tarifo objavila v "deželnem časopisu"33 in jo istočasno poslala okrajnim cenil-nim komisijam. Le-te so morale tarife dodatno objaviti "na primeren način" na območjih pod njihovo pristojnostjo. Na predložene tarife so se lahko pritožili občine, veleposestniki (ki so skupaj plačevali 1/6 davka v okraju) ter okrajna cenilna komisija. Hkrati je bilo treba obvestiti tudi okrajne cenilne komisije mejnih območij sosednje dežele, da so lahko obvestile svojo zainteresirano javnost.34 Rok za oddajo pritožb je bil šest tednov.35
Prispele pritožbe so se posredovale deželni komisiji, ki jih je obravnavala ter opravila potrebne popravke. Nato je sestavila pregled klasifikacijskih tarif za svoje ozemlje, z njimi uradno seznanila ministra za finance ter pozvala svoje okrajne cenilne komisije, da začnejo s cenitvijo zemljišč.
Cenitev zemljišč
Za cenitev se je klasifikacijsko območje "v potrebni meri" razdelilo na cenilne skupine (Einschätzungsgruppe).36 Na Kranjskem so skupine praviloma obsegale 20 katastrskih občin.3^ Vsaki sta bila dodeljena po dva cenilna odposlanca iz vrst okrajne cenilne komisije, ki sta pod nadzorom referenta za vsako zemljišče ugotovila oziroma določila, v katero katastrsko kulturo in kakovostni razred spada. Pri tem so za merilo rabila poprej izbrana vzorčna zemljišča.3^
Termin cenitve so morali objaviti tako, da je bila obveščena vsa zainteresirana javnost. Občinski predstojniki in veliki posestniki (ki so skupaj prispevali vsaj 1/6 davka) so bili prisotni kot cenilni zaupniki.
Vrtove in vinograde, ki so merili manj kot 50 kvadratnih sežnjev (180 m2), so izenačili z obda-jajočim zemljiščem. Pri ostalih katastrskih kulturah
25	RGBl. 88/1869, § 23, str. 350-351.
26	Prav tam, § 24, str. 351.
27	V goldinarjih avstrijske veljave.
28	RGBl. 88/1869, § 25, str. 351. 1 spodnjeavstrijski oral = 5754,64 m2 oziroma 0,57 ha. 1 oral = 1600 kvadratnih sežnjev. Za pretvorbo spodnjeavstrijskih mer v metrični sistem glej: RGBl. 16/1872, Artikel IV, str. 31.
29	RGBl. 88/1869, Muster III, str. 361.
30	Prav tam, § 26, str. 351-352.
31	Prav tam, § 28, str. 352.
32	Prav tam, § 30, str. 354.
33	Za Kranjsko Laibacher Zeitung.
34	RGBl. 88/1869, § 31, str. 354.
35	Prav tam, § 32, str. 354.
36	Prav tam, § 34, str. 354-355.
37	O vcenitvi zemljišč z ozirom na uravnavo zemljiškega davka,
Novice, 35, 1877, št. 8.b, str. 57.
38	RGBl. 88/1869, § 34, str. 355.
MIHA SERUČNIK: REAMBULANČNI KATASTER ZA KRANJSKO, 491-504
2.oog
je isto pravilo veljalo za zemljišča, manjša od 400 kvadratnih sežnjev (14,4 arov). Če so jih obdajala zemljišča z različnimi kulturami, se jih je izenačilo s tistimi, ki^ so jim bila po lastnostih in donosu najbližje. Če so bila zemljišča tako različnih kakovosti, da bi zaradi združevanja prišlo do odstopanja v donosu večjega od 10%, so malo parcelo ohranili kot samostojno enoto.
Pri različni kakovosti tal na delih zemljišča manjših od enega orala, so dele izenačili v en prevladujoči kakovostni razred, če pri tem ni prišlo do 10% odstopanja donosa. Gozdove so obravnavali po sklopih (Waldkörper), ki so jim določili enoten kakovostni razred, glede na ocenjeno povprečno donosnost. Obstoječega lesa oziroma njegove vrednosti cenitev ni upoštevala.39
Rezultate cenitev so predali okrajni cenilni komisiji, ki jih je še enkrat pregledala in odpravila pomanjkljivosti. Po potrebi je sklicala še lokalno komisijo za obravnavo spornih zadev.
Po zaključenih cenilnih delih je okrajna komisija za vsako katastrsko občino izdelala cenilni register (Einschätzungsregister), v katerem so bili zbrani vsi podatki o parcelah, njihovih površinah, umestitvi v kakovostne razrede, čistem donosu. Izdelali so su-marne preglede za cenilna območja, okraje. Izračunati je bilo treba tudi povprečni čisti donos na oral za vse katastrske kulture.40
Reklamacije
Cenilne registre je okrajna komisija dala na vpogled in njihove kopije poslala posamičnim občinam. Občine in zemljiški lastniki so lahko v roku šestih tednov podali ugovore (reklamacije) na objavljene rezultate.
Zakon je omogočal pritožbe glede napačne navedbe davčne obveznosti oziroma prostosti za posamično zemljišče, napačno navedene površine, napačne cenitve (umestitve v kakovostni razred), glede napačnega izračuna skupne površine in čistega katastrskega donosa. Ugovore je obravnavala okrajna cenilna komisija, ki je po potrebi lahko sklicala lokalno komisijo. V slednji sta morala biti prisotna dva člana okrajne komisije, ki sta izvedla (ponovno) cenitev.
Če je bila okrajna komisija glede rešitve pritožbe soglasna, je podala nepreklicen sklep. Sicer je morala zadevo skupaj z elaboratom predati deželni komisiji.41 Deželna komisija je dokončno odločila o prejetih reklamacijah. Nato je izdelala poročilo o rezultatih opravljene ocene katastrskega donosa ter cenilnih del, ki ga je skupaj z vso pripadajočo dokumentacijo predala ministru za finance. Poročilo
je moralo vsebovati oceno opravljenega dela v lastni in v sosednjih deželah.42
Minister je sklical osrednjo komisijo, ki je primerjala rezultate del med sosednjimi deželami. V primeru nesorazmerij je lahko prilagajala tarifne stopnje. Če tudi to ne bi zadostovalo, je lahko sklicala novo okrajno cenilno komisijo, ki je ponovila postopek, vključno z zbiranjem reklamacij.4^
Po dokončno popravljeni klasifikacijski tarifi je minister za finance odredil sestavo novih evidenc čistega katastrskega donosa. Na njihovi podlagi so izvedli razdelitev skupnega zneska zemljiškega davka (Grundsteuerhauptsumme) na dežele, okraje, občine in posamezna zemljišča.44 Prva revizija novega zemljiškega davka je bila predvidena 15 let po njegovi prvi reparticiji in nato periodično vsakih 15 let.45
Dopolnila in spremembe
V letih 1879 in 1880 sta stopila v veljavo zakona, ki sta občutno spremenila zgoraj opisana določila. Po novem vsakih 15 let niso zgolj revidirali zemljiškega davka, ampak so na novo določili tudi njegov skupni znesek. Obdavčitev po novem skupnem znesku, ki ga naj bi določil poseben zakon, naj bi stopila v veljavo s 1. januarjem 1882. Skupni znesek se je delil po začasnih tarifah, ki so veljale do konca reklamacijskih postopkov.4^
Glavna namena zakona z dne 6. aprila 1879 št. 54 sta bila poenostavitev in pospešitev postopkov. Da bi preprečili nadaljnje zamude pri cenitvah zemljišč, so odpravili obvezno prisotnost cenilnih odposlancev. Če ti niso prišli, je cenitev opravil cenilni referent sam.
Konec leta 1879 je moral minister za finance ugotoviti, kako hitro tečejo postopki v posameznih okrajih. Kjer je kazalo, da bodo dela po rednem postopku zaključena do konca oktobra 1880, so zadeve pustili nespremenjene. V nasprotnem primeru je minister izdal ukaz, naj cenitve opravljajo le še cenilni referenti. Poleg tega je vlada ta ukrep lahko izrekla kadarkoli v letu 1880, če je ugotovila, da cenilni odposlanci delajo prepočasi.
Kot v prvotnem zakonu je bila pri cenitvi predvidena prisotnost cenilnih zaupnikov (župani, veleposestniki), vendar ni bila več obvezna. Cenitev so izvedli tudi, če zaupniki niso prišli.47 Izrecno so bili določeni roki za zaključek posameznih opravil.
^9 Prav tam.
40 Prav tam, § 36, str. 356. Prav tam, § 37, str. 356-357.
41
42	Prav tam, § 38, str. 357.
43	Prav tam, § 39, str. 357.
44	Prav tam, § 40, str. 357-358 (Prav tako § 4, str. 345: Z zakonom določeni skupni znesek zemljiškega davka (Grundsteuerhauptsumme) se enakomerno razdeli v sorazmerju z ugotovlKenim čistim donosom davčnih obKektov na posamezne dežele, oziroma občine in zemljišča).
45	RGBl. 88/1869, § 41, str. 358.
46	RGBl. 54/1879, člen I, § 4, str. 220.
47	Prav tam, § 34, str. 221-222.
200g
Parcelni protokol reambulančnega katastra za k. o. Koritno. V primerjavi s parcelnim protokolom franciscej-katastra je precej bolj skop. Izginile so rubrike o lastniku ter o pravni lastnosti zemljišča.48
Cenilni referenti so morali rezultate svojega dela oddati okrajnim cenilnim komisijam najpozneje do 31. oktobra 1880.
Okrajnim komisijam naj bi minister odredil posebne roke, ki naj bi trajali vsaj dva meseca. V tem času so morale pregledati delo referentov. Če dela ne bi mogle končati v predpisanem času, bi ga zaključili predstojniki komisij ob pomoči dveh zaupnikov iz vrst davčnih zavezancev.
Rezultate preverjanj naj bi izročili deželnim komisijam najpozneje do konca januarja 1881. Gradivo je moralo pri deželnih komisijah še enkrat skozi rešeto, predvsem glede enakomernosti. Nato naj bi izdelali preglede za čisti donos na ravni dežele, ki so ga morali poslati skupaj s posebnim elaboratom ministru za finance na Dunaj. Rok za oddajo elaboratov je bil 1. maj 1881.49
Zatem je gradivo prevzela osrednja komisija, ki je ugotavljala, ali je treba izvesti še kakšne popravke - morda tudi v tarifi. Če je ugotovila potrebo po obsežnejših spremembah, je zadevo poslala nazaj okrajni cenilni komisiji, ki je morala popravke opraviti do konca septembra 1881.
Ko so okrožne komisije opravile svoje naloge, je bila osrednja komisija zadolžena, da določi dokonč-
no klasifikacijsko tarifo. Centralna komisija je morala svoje delo zaključiti do konca leta 1881. Nato se je sestavil glavni pregled čistega katastrskega donosa. Na njegovi podlagi so izvedli razdelitev skupnega zneska zemljiškega davka, ki je veljala do zaključka reklamacij.^0
Rezultate cenilnih del so morali geometri vrisati v obstoječe katastrske mape. Sestaviti je bilo treba tudi parcelni protokol ter preglede površin katastrskih kultur in kakovostnih razredov za vsako občino. Iz občinskih pregledov so sestavili preglede cenilnega okraja.^l Kot že omenjeno, je bila na deželni ravni uvedena nova reklamacijska komisija, ki je prevzela pristojnosti prvotno namenjene deželni komisiji.52 Zaradi tega so se spremenila določila o reklamacijah v §§ 38-40.
Rok za reklamacije je bil podaljšan z 42 (6 tednov) na 45 dni. Predstojnik okrajne cenilne komisije je glede reklamacij zaradi napačnega vpisa lastništva, napačno določene površine zemljišča in ugotovljene napake v izračunih pridobil pojasnila od okrajnega cenilnega referenta oziroma geometra in na njihovi podlagi predal deželni komisiji za reklamacije predloge za rešitev.
48	AS 181, Reambulančni kataster za Kranjsko, N 120 - k. o. Koritno, parcelni protokol.
49	RGBl. 54/1879, § 34, str. 223.
50	Prav tam, § 34, str. 224.
51	Prav tam, § 36. 224.
52	Kot v op. 9.
MIHA SERUČNIK: REAMBULANČNI KATASTER ZA KRANJSKO, 491-504
2.oog
Komisija za reklamacije se je morala posvetovati z deželnim cenilnim inšpektorjem in deželnim me-ritvenim inšpektorjem ter nato odločala o upravičenosti reklamacije. Proti njenim sklepom niso bile več mogoče pritožbe. Ce je bilo zemljišče potrebno ponovno izmeriti, so o tem obvestili reklamanta. Ce se ta ni pojavil na kraju meritve ob napovedanem času, so delo opravili brez njega.53
V pristojnosti okrajne cenilne komisije so bile pritožbe glede pomotoma obdavčenih parcel, ki bi sicer morale biti po zakonu davka proste in glede napačno določene kakovosti zemljišča. V primeru, da je bila potrebna ponovna preiskava, sta jo opravila okrajni referent in en član okrajne cenilne komisije. Zraven so povabili še zaupnike, vendar so preiskavo opravili tudi, če se le-ti na povabilo niso odzvali. 0 ugotovitvah preiskave je nato odločala okrajna komisija, vendar je svoje zaključke morala izročiti v presojo še komisiji za reklamacije.54
Novost je prinašal tudi člen II, ki je prepovedoval, da bi bili posamezniki člani ali namestniki osrednje in hkrati podrejene deželne ali reklama-cijske komisije. Clanom komisij na deželni ravni je bilo onemogočeno članstvo v okrajnih komisijah njihovega delovnega območja. Na Kranjskem je takšni funkciji združeval npr. baron Oton Ap-faltrern, hkrati član deželne komisije in okrajne cenilne komisije v Kamniku.55
Slabo leto pozneje - 28. marca 1880 - je bil izdan nov zakon, ki je nadomeščal zgoraj opisane določbe z novimi. Glavne spremembe so zadevale časovne roke, v katerih so posamezne komisije bile dožne zaključiti svoje naloge. Novi zakon je skrajšal časovne omejitve.
Rok za oddajo rezultatov dela cenilnih referentov (31. oktober 1880) so odpravili. Novo besedilo je zgolj določalo, da morajo okrajne cenilne komisije omenjene rezultate preveriti.5^ Datum, do katerega so okrajne komisije morale predati gradivo deželni komisiji, je bil prestavljen na 30. september 1880 (prej 31. januar 1881). Minister za finance je moral gradivo deželne komisije po novem prejeti najpozneje do 1. aprila 1880, osrednja komisija pa je morala svoje delo zaključiti do konca leta 1880.57
Najpozneje do 1. marca 1881 so morali pričeti teči reklamacijski postopki pri okrajnih cenilnih komisijah. Rok za sprejemanje reklamacij je bil v izrednih primerih mogoče tudi podaljšati, vendar to ni smelo zavleči reševanja reklamacij.58
53	RGBl. 54/1879, člen I, § 38, str. 225-226.
54	Prav tam, člen I, § 39, str. 226.
55	Naši dopisi. Iz Kamniške okolice. Novice, l. 31, št. 24, 1873, str. 191; Apfaltrern je omenjen tudi v dopisu z Dolenjske, vendar iz besedila ni razvidno, ali je bil član okrajne komisije (v Krškem?): Naši dopisi. Iz Dolenskega. Novice, 31, št. 25, 1873, str. 198; Obravnave, str. 111.
56	RGBl. 34/1880, člen V, str. 62.
57	Prav tam, člen VI, str. 63.
58	Prav tam, člen VII, str. 63.
Natančno so bili določeni tudi roki za reševanje posameznih vrst reklamacij pri okrajni cenilni komisiji. Napačno vpisana lastništva je predsednik okrajne komisije moral preveriti in napake odpraviti do konca decembra 1881. Za popravo napačno izmerjenih zemljišč in računskih napak sta bila na voljo dva meseca več. Po novem je bilo edino glede napačno izmerjenih zemljišč še mogoče odrediti vnovično merjenje, glede drugih pritožb pa so bile dodatne lokalne preiskave odpravljene.59
Minister za finance je določil časovne okvire za delo komisij na deželni in okrajni ravni. Okrajna cenilna komisija je imela po novem za svoje zadolžitve vsaj 6 mesecev časa, reklamacijska komisija pa vsaj 3. Ce komisija svojih dolžnosti ni uspela opraviti v predpisanem roku, je moral posle zaključiti njen predstojnik ob pomoči zaupnikov, ki si jih je izbral med davkoplačevalci svojega območja. Poleg opisanih rokov je zakon vpeljal tudi omejitev, da se skupna vsota zemljiškega davka v obdobju 15 let od reparticije ne sme povečati.60
Kot tretjo novost je treba še omeniti, da so bili v zakon vključeni tudi predpisi glede poravnave razlike med višino začasno predpisanih davkov (na ravni posameznih davkoplačevalcev) in dokončnih, ki so stopili v veljavo po zaključku reklamacij. Razliko preveč plačanih davkov bi posameznik lahko po lastni izbiri dobil povrnjeno v obliki izplačila ali pa kot dodatno začasno zmanjšanje davčne obveznosti. Razliko od prenizko izplačanih davkov naj bi pobirali kot enake četrtletne obroke, prištete k zemljiškemu davku, pri čemer posamezen obrok ne bi smel presegati 25% novega davka.61
Te poravnave pozneje niso izpeljali, ker niso hoteli prizadeti davkoplačevalcev, ki so v prehodnem obdobju plačevali nekoliko prenizke zneske.62
Nova obdavčitev
Novi zemljiški davek za "kraljevine in dežele zastopane v državnem zboru", določen na podlagi re-ambulančnega katastra, je bil objavljen 7. junija 1881 in je znašal 37.500.000 gld. Veljati je začel s 1. januerjem 1881 za dobo 15 let.63 Hkrati so odpravili 5% izredno doklado, vpeljano s cesarskim patentom 10. oktobra 1849 RGBl. št. 412. Določila istega zakona o davčni olajšavi zaradi plačevanja dolgov, ki so bremenila zemljišče, so ostala v veljavi.64
59	Prav tam, člen VIII, str. 63 in prav tam, člen V, str. 62.
60	Prav tam, člen II, str. 61.
61	Prav tam, člen III, str. 62.
62	Mischler-Ulbrich, Österreichisches Staatswörterbuch, str. 595.
63	RGBl. 49/1881, člen I, str. 171.
64	RGBl. 49/1881, člen III, str. 171. Stopnja zemljiškega dav-
ka v deželah, v katerih je veljal stabilni kataster, se je v času
njegove veljave večkrat spremenila. Enotno stopnjo obdavčitve je vpeljal šele cesarski patent z dne 10. 10. 1849 RGBl. 412/1849 (Erg. Bd.). Pred tem so v deželah, za katere je bil stabilni kataster že izdelan, izvajali zgolj reparticijo starih
2.00g
Višina začasnega davka, je bila določena na 22,1% čistega katastrskega donosa.65 Po zaključku reklamacijskih postopkov leta 1883 so ta odstotek malenkostno popravili na 22,7%. V tej višini je veljal do 31. decembra 1895.66
Reambulacija na Kranjskem
Na Kranjskem se je deželna komisija za uravnavo zemljiškega davka konstituirala 26. februarja 1870. Sedež je imela v stavbi glavnega davčnega urada na Bregu št. 196 v Ljubljani.67
V naslednjih štirih letih so okrajne cenilne komisije na terenu ugotavljale cene pridelkov, dela, surovin itd., na podlagi katerih so nato določali tarifa za cenilne okraje. Dogajanje so skrbno spremljale Novice, gospodarske, obrtniške in narodne, ki so se za uravnavo zemljiškega davka zanimale že od sprejetja zakona dalje.68
Maja 1871 so Novice svoje bralce seznanile s poročilom Antona Podkrajška, ki je v ljubljanski okrajni cenilni komisiji zastopal veleposestnike. Podkrajšek je menil, da povprečna tržna cena žit v Ljubljani, ki je predstavljala del osnove za določitev donosnosti njiv, ni primerna, ker je za ta namen previsoka. Na ljubljanski trg so žita prihajala preko posrednikov, ki so od kmetov odkupili najboljše pridelke. V ceno žita na ljubljanskem trgu so bili vključeni stroški prevoza, mostnine in cestnine, "štantnina" oziroma najem stojnice, užitninski davek (Verzehrungssteuer) in trgovčeva provizija. Zato se je znesek, ki ga je moral plačati kupec na trgu, precej razlikoval od pridelovalčevega izkupička.
Cene v Ljubljani so dvigovali še boljši pridelki, uvoženi iz Ogrske in Hrvaške. Po Podkrajškovi navedbi naj bi bil vagan69 tuje pšenice za 6 do 8 funtov70 težji od kranjske.71
2. Sestava deželne komisije za uravnavo zemljiškega davka ob ustanovitvi.
Imenoval minister za finance:	
Člani	Namestniki
Sigmund Konrad pl. Eybesfeld, deželni predsednik in predsednik deželne komisije	
Karl Wurzbach pl. Tannenberg, deželni glavar	Franz Langer pl. Podgoro
Peter Kozler, namestnik deželnega glavarja	Josef Orel, notar
Etbin Henrik Costa, dvorni in sodni advokat	Karl Seitner, graščinski nadgozdar na Jesenicah
Andrej Brus, knezoškofovski upravitelj	Radoslav Razlag
Izvolil deželni zbor:	
Janez Pajk, okrajni glavar in referent deželne komisije	Jožef Hofmann, finančni komisar
Matias Bayer, ekonomski cenilni inšpektor	Karl Pahman, deželni gozdno-cenilni inšpektor
Tomaž Košir, posestnik in župan Brezovice	Janez Klinc, posestnik in župan Šiške
Anton Böhm, posestnik in župan Griča	Janez Zajc, posestnik in župan Cerovca
davkov na podlagi novega katastra. Omenjeni cesarski patent je določal redni zemljiški davek (imenovan Ordinarium) v višini 16% čistega katastrskega donosa, k temu pa dodal izredno doklado v višini 13 rednega davka (kar je enako 5
13% davčne osnove). Doklada je bila prvotno mišljena le za leto 1850, vendar so jo nato odpravili šele 1881. Dejansko je zemljiški davek torej znašal 21 13%. Dodatno povišanje je davkoplačevalce doletelo s t. i. vojno doklado (RGBl. 88/ 1859), ki je znašala /ž Ordinariuma in je davek dvignila na 24% davčne osnove. Vojno doklado so nato dvignili na /'3 Ordinariuma (1863-1865), jo znižali na % (1866-1867), nakar se je ustalila na /'3. Pred izvedbo reambulacije so torej lastniki zemljišč plačevali davek v višini 26 2'3% čistega katastrskega donosa. Mischler-Ulbrich, Österreichisches Staats-rnorterbuch, str. 593. Zanimivo je, da je omenjeni zakon RGBl. 49/1881 ukinjal izredno doklado iz leta 1849, ni pa omenjal vojne doklade. Novi davek je bil za približno 1 /'3% višji od davka v obdobju 1850-1859. RGBl. 55/1881, str. 215. RGBl. 119/1883, str. 400.
69
70
71
67	Amtsblatt zur Laibacher Zeitung Nr. 47, 28. 2. 1870. Danes ima poslopje naslov Breg 8, na vogalu Brega in Salendrove ulice. Valenčič-Traven, Ljubljanske ulice, Priloga 1 (karta Ljubljane iz 1840); Fabjančič, Knjiga ljubljanskih mestnih hiš, Breg 6 (naslov na vrhu strani, ni paginacije).
68	Po objavi zakona o uravnavi zemljiškega davka leta 1869 so mu v časopisu posvetili obsežen članek v nadaljevanjih, ki je izhajal v sedmih številkah. Novice, 27, 1869, št. 26-32. Vagan (nem. Metzen) je bil votla mera za suhe snovi (žita). Bil je enak dvema mernikoma in je meril 61,49 litrov. RGBl. 16/1872, Artikel IV, str. 31.
Avstrijski oziroma dunajski funt je znašal 0,56006 kilo-
grama. RGBl. 16/1872, Artikel IV, str. 31. "Da se ogersko, hrvaško in še drugo v našo deželo pripeljano
žito draže prodati da kakor naše domače, to je gotovo, ker je veliko bolje, čisto in teže memo domačega (tuja pšenica je 6 do 8 funtov teža, rž 3 do 5, oves 8 do 10, ječmen pa še veliko teži)." O zadevah žitne cenitve. Novice, 29, 1871, št. 21, str. 163.
MIHA SERUČNIK: REAMBULANČNI KATASTER ZA KRANJSKO, 491-504
200g
Žito	Povprečna tržna cena
pšenica	4 gld 84 kr
rž	3 gld 15 kr
ječmen	2 gld 55 % kr
oves	1 gld 82 kr
Poslopje nekdanjega deželnega davčnega urada na vogalu Brega in Salendrove ulice (foto: Miha Seručnik).
3. Povprečna tržna cena v Ljubljani za 1 vagan žita.	Podkrajškove pripombe so bile razumno argu-
mentirane, vendar so nasprotovale zakonskemu predpisu, ki je jasno določal, da se cene žit določajo po cenah na vplivnejših trgih (Einfluß nehmende Marktorte).74
Zanimivo podrobnost - morda posledico Pod-krajškovega elaborata - je mogoče opaziti dve leti pozneje. Cena enega vagana pšenice, ki so jo uporabili pri obračunu čistih donosov na njivah, je bila 4 gld 84 kr, razen za ljubljanski mestni okraj, kjer so upoštevali ceno 4 gld 5 kr.75
V	prvi junijski številki leta 1873 so Novice objavile klasifikacijsko tarifo, ki so jo sestavile okrajne komisije in jim jo je deželna komisija vrnila, da vnesejo popravke. Deželna komisija je našla veliko napak, poleg tega so si bile tarifne stopnje "zelo navskriž".76
V	naslednji številki je sledil komentar, ki je opozarjal, da so predlogi tarifnih stopenj previsoki. Posebej sta bila izpostavljena cenilna okraja Kamnik in Krško, pri katastrskih kulturah pa tarifa za vinograde in gozdove. Omenjena je bila že dolgo znana previsoka obdavčenost na Kranjskem, ki je nove tarife niso odpravljale, če stvari niso celo po-
Ceno pšenice, ki jo je ugotovila cenilna komisija, bi morali vzeti kot ceno dobrega pridelka (na trgu v Ljubljani). Pšenica srednje kakovosti naj bi stala 3 gld 22 2/3 kr, slaba pa 1 gld 61 kr.72
Zaradi vseh teh dejavnikov bi morali kot podlago čistega donosa vzeti lokalne cene, ki jih je kmet lahko iztržil za svoje pridelke.73
4. Predlagi
ane cene za
kakovosti.
Žito	Povprečna tržna cena
pšenica	4 gld 5 kr
rž	2 gld 50 kr
ječmen	2 gld 20 kr
oves	1 gld 40 kr
72
73
Predlagani ceni za srednjo in slabo kakovost znašata ^i, in /'s cene za dobro kakovost. Po istem postopku naj bi se določilo tudi ceno za ostala tri žita.
O zadevah žitne cenitve. Novice, 29, 1871, št. 21, str. 163164.
74
75
76
RGBl. 88/1869, § 24, a), str. 351. Glej besedilo k op. 26. Razlag, (Radoslav): O zadevah novega zemljiškega davka. Odgovor na interpelacijo zastran uravnave zemljiškega davka. Novice, 31, št. 27, 1873, str. 211.
Našim kmetovalcem v prevdarek. Novice, 31, 1873, št. 23, str. 178-180.
2.oog
slabšale. Komentator je vzroke za nastalo stanje iskal v referentih, ki so v okrajne komisije prišli od drugod in Kranjske ter razmer v njej niso dobro poznali ali razumeli. Izrecno sta omenjena dva referenta s Poljske, ki ju je vlada zaradi nesposobnosti odstavila. Del krivde naj bi po drugi strani na malomarnih domačih cenilcih.77
Po obeh člankih so začele na uredništvo prihajati pritožbe iz vseh delov Kranjske. Dne 11. junija je bilo objavljeno pismo, iz katerega veje precejšnje ogorčenje. "Mar so se vračunili nam dohodki od železnice, ki je nimamo? ali zdravi planinski zrak, ki ga zastonj dihamo? ali 8mesečni (sic) sneg, ki nas obdaruje tolikrat s slano?", se je spraševal pisec iz kamniške okolice. Kot sporne je navajal razlike med tarifo kamniškega okraja ter tarifo sosednjih okrajev Ljubljana in Kranj. Oporekal je strokovnost okrajnim cenilcem, glavno odgovornost pa pripisoval referentu Sauerschniggu, ki je prihajal iz Celovca in naj ne bi poznal lokalnih razmer.78
Naslednji teden (18. junija 1873) je bil objavljen dopis z Dolenjske, ki se je zgražal nad visokimi tarifami vinogradov. Pisec je stresel svojo nejevoljo še nad deželnozborskim poslancem Jožetom Zagor-cem, ki bi po njegovem mnenju moral takoj v Krško na posvet z Martinom Hočevarjem.79
"Kmetje smo unidan, ko so nam "Novice" naznanile tarife iz Krškega okraja, vsi omamljeni strmeli. Hvala jim zato, da so nam povedale, kako stoji ta reč", je pisal J. J. z Dolenjske in prosil Novice, naj mu pojasnijo, kje in kako se lahko pritožijo.80
Popravljeno tarifo je deželna komisija za uravnavo zemljiškega davka sprejela januarja 1874 in jo objavila v Laihacher Zeitung.81 O tem so poročale tudi Novice. Članek z naslovom Zdaj, gospodarji Kranjski, pozor! je opozarjal kmete, naj bodo posebej pazljivi na to, kaj takšna tarifa konkretno pomeni za posameznika. Kmetje naj spremljajo, v kateri kakovostni razred bodo cenilci uvrstili njihova zemljišča. Posebej na Krasu naj gospodarji pazijo, da se njihovih revnih pašnikov ne oceni kot preveč kakovostne. Poleg tega naj bodo tudi pozorni, da pašniki "s kakim grmovjem ali malo drevesci niso med boršt (gozd) djani",82 sicer bodo podvrženi gozdnemu zakonu in z njimi ne bodo mogli več svobodno razpolagati. Kot so opozarjali že v preteklem letu, je
bila klasifikacijska tarifa za njive, vinograde in gozdove nastavljena previsoko.83
Zadeva s klasifikacijsko tarifo je postala predmet živahne razprave v ljubljanskem deželnem zboru. Grof Jožef Emanuel Barbo-Waxenstein je 3. oktobra na čelu skupine poslancev podal interpelacijo, v kateri je spraševal kranjsko deželno vlado, ali je seznanjena s spomenico nekdanjega administrativnega referenta deželne komisije za uravnavo zemljiškega davka Janeza Pajka in kaj namerava v zvezi z njo ukreniti. Pajk je ugovarjal primernosti sprejete tarife in naj bi s tem prišel v nasprotje z glavnim inšpektorjem Kermanom, zaradi česar je moral zapustiti položaj referenta deželne komisije. Preden je odstopil, je svoje ugovore izročil deželni komisiji.84
Vlada je na interpelacijo odgovorila deset dni pozneje. S Pajkovimi pripombami je bila seznanjena, saj so bile vključene v zapisnik plenarne seje deželne komisije z dne 17. januarja. Vendar je ocenjevala, da so deželna in okrajne komisije vestno opravile svoje delo.85 Iz razprave, ki je sledila, velja omeniti nekaj zanimivejših točk. Baron Oton Apfaltrern86 je opozoril, da so imele okrajne, kot tudi deželna komisija pri določanju tarife zelo nehvaležno delo. Marsikje pripomočki, ki so jih bile dolžne sestaviti občine, niso bili primerni. Po njegovih besedah je večina statistik o cenah pridelkov vsebovala enake cene za celotno dvajsetletno (!) obdobje. Takšnim statistikam, ki naj bi cenilcem dale predstavo o pričakovanih donosih kmetijskih površin, je pač manjkala vsakršna verodostojnost.
Problematična je bila tudi sestava okrajnih komisij. Vanje voljeni domači predstavniki niso bili "vajeni parlamentarnih razprav" in se zato niso mogli kosati z izvedenci, ki jih je (pogosto iz drugih dežel) imenoval minister za finance.87 Temu Ap-faltrernovem opažanju se je pridružil Etbin Henrik Costa, ki je še dodal, "da se je skoro pri vseh okrajnih komisijah fiskalično pritiskalo od strani deželnega inšpektorja".88
V bran objavljeni tarifi se je postavil tudi Radoslav Razlag. Ker je sodeloval pri podkomisiji, ki so jo sestavili iz članov deželne komisije za reševanje prejetih reklamacij, je imel na voljo bogato gradivo pritožb. Rdeča nit njegovega izvajanja je bila, da so ugovori po večini neutemeljeni in se ljudje pač poskušajo izogniti plačevanju davkov oziroma jih želijo zmanjšati pod vsako razumno
77	Zopet o uravnavi zemljiškega davka po novi postavi. Novice, 31, 1873, št. 24, str. 185.
78	Naši dopisi. Iz Kamniške okolice 8. junija. Novice, 31, 1873, št. 24, str. 191.
79	Naši dopisi. Iz Dolenskega. Novice, 31, 1873, št. 25, str. 198.
80	O zemljiškem davku po novi postavi. Novice, 31, 1873, št. 27, str. 211.
81	Amtshlatt zur Laihacher Zeitung Nr. 25, 31. 1. 1874.
82	Opozorilo se nanaša na določila zakona o uvrščanju zemljišč z mešano kulturo RGBl. 88/1869, § 29, str. 349.
83	Zdaj, gospodarji Kranjski, pozor! Novice, 32, 1874, št. 5, str. 33-34.
84	Ohravnave, str. 52.
85	Ohravnave, str. 110.
86	Kot član deželne komisije je 1872 nadomestil Andreja Brusa (Novice, 30, 1872, št. 46, str. 369).
87	Ohravnave, str. 111. Apfaltrern je sicer zagovarjal stališče, da je klasifikacijska tarifa, kakršna je bila objavljena, pravilna.
88	Prav tam, str. 113.
MIHA SERUČNIK: REAMBULANČNI KATASTER ZA KRANJSKO, 491-504
2.oog
mero. V Litiji so npr. za njivo 1. kakovostnega razreda navajali negativen donos 29 gld 63 2'3 kr na oral, pri vinogradih89 pa 29 gld 90 kr. Primerov negativnega donosa (stroški pridelave so presegali donos od pridelka) je bilo še več.90
Poleg tega je bilo precej primerov, ko je več občin hkrati oddalo popolnoma enake reklama-cije.91 Marsikatera reklamacija poleg tega ni navajala nobenih številk, ampak je le na splošno ugovarjala tarifi. Razlag je tudi opozoril, da so se proti kranjski klasifikacijski tarifi pritožile vse sosednje dežele, češ da je prenizka in pri tem navajal primerjave:
-	vinogradi okoli Krškega 22 gld/ oral - na Štajerskem 32 gld/ oral;
-	pašniki okoli Krškega 4 gld 50 kr/ oral - na Štajerskem 11 gld/ oral;
-	njive - okraj Planina 13 gld 50 kr/ oral - Tolmin 15 gld/ oral itd.
Resnica je verjetno tičala nekje vmes med navedbami enih in drugih. Kakor so bile pretirane pritožbe, ki jih je za svojo argumentacijo odbral dr. Razlag, ne gre zanemarjati nezavidljivega gospodarskega položaja, v katerem se je nahajalo kranjsko podeželje. Huda razdrobljenost dobršnega dela posesti, pomanjkanje kapitala, ki bi omogočil posodobitev obdelovanja in zaokrožitev posesti, so samo nekatere od teh težav.
Končni izid razprave okrog interpelacije grofa Barba je bil, da so deželni poslanci Franc Kotnik, Oton Apfaltrern in Radoslav Razlag odstopili s svojih funkcij kot člani deželne komisije.92 Peter Kozler, prav tako član te komisije, je storil enako že nekaj dni prej na deželnozborski seji 8. septembra.93 Namesto njih so bili v deželno komisijo imenovani Karel Ahačič, Josip Poklukar, Luka Robič in Valentin Zarnik.94 Komisija vsekakor ni imela lahke naloge. Obravnavati je morala kakih 200 pritožb in tarifo dodatno uskladiti. Revizijo klasifikacijske tarife je zaključila 27. marca 1875 in odredila deželnim komisijam pričetek cenitve zem-ljišč.95 Nova (dokončna) tarifa je bila ponekod nižja, drugje pa so jo morali celo povišati. Popravljena tarifa ni bila objavljena, ker je čakala na potrditev osrednje komisije na Dunaju.96
89	Okolica Gabrovke. Nekdaj se je kraj imenoval Sveti Križ.
90	Obravnave, str. 114.
91	Prav tam, str. 115. Navaja občine v ljubljanski okolici od Vrhnike, prek Borovnice, do Polhovega Gradca, na drugo stran Ljubljane pa Črnuče, Podgorica ...
92	Njihove izstopne izjave so navedene v sejnem zapisniku v Obravnave, str. 112 in 116.
93	Prav tam, str. 66.
94	Prav tam, str. 157.
95	Naši dopisi. - O zemljiškem davku za deželo Kranjsko. Novice, 33, 1875, št. 13, str. 110.
96	O cenitvi posamesnih zemljišč. Novice, 33, 1875, št. 28, str.
232.
Vsaj iz pregledanega gradiva Novic je videti, da je pri tem tudi ostalo. S potrditvijo nove tarife se je za Kranjsko vsaj v političnem smislu zaključil bolj razgibani del postopka okrog uravnave zemljiškega davka. Čeprav so cenitve zemljišč trajale še nadaljnjih šest let, ni več mogoče zaznati podobnega razburjenja kot v letu 1873/74.
Zaključne misli
Kot je bilo povedano že uvodoma, so reambu-lacijo izpeljali zaradi zastarelosti operatov stabilnega katastra, ki ni več ustrezal spremenjenim gospodarskim in družbenim razmerjem. Reambulančni kataster je bil izdelan na podlagi istih osnovnih konceptov kot njegov predhodnik; čisti katastrski donos kot davčna osnova za zemljiški davek, različni načini obdelovanja, prikazani s pomočjo omejenega števila katastrskih kultur, razdeljenih v kakovostne razrede, katastrska občina kot osnovna teritorialna enota, znotraj katere so izvajali cenitev.97
Posebej velja omeniti še kontinuiteto na področju merskih enot. Leta 1876 je namreč v Avstro-Ogrski stopil v veljavo metrični merski sistem,98 vendar so pri uravnavi zemljiškega davka še naprej ohranili preračunavanje površine v oralih in kvadratnih sežnjih. S tem so ohranili primerljivost podatkov s franciscejskim katastrom, hkrati pa so se ognili dodatnim zapletom v zvezi s privajanjem uslužbencev, zadolženih za izpeljavo del, na nov merski sistem.
Po drugi strani so na podlagi izkušenj, ki so jih pridobili pri vpeljavi stabilnega katastra, spremenili postopke, za katere se je izkazalo, da so pomanjkljivi. Pri ugotavljanju naravnih donosov zemljišč za stabilni kataster so za osnovo določili cene pridelkov iz t. i. normalnega leta 1824. Zaradi dolgotrajnosti postopkov se ugotovljeni katastrski donosi marsikje že ob vpeljavi novega katastra niso skladali z realnimi gospodarskimi razmerami. V vmesnem obdobju je habsburška monarhija izgradila osnovno železniško infrastrukturo, ki je povzročila močne spremembe v gospodarstvu posameznih predelov.99
Za reambulančni kataster so zaradi tega za osnovo vzeli podatke o cenah za glavne skupine pridelkov za dobo 15 let pred objavo zakona in na njihovi podlagi izračunane povprečne vrednosti.100 Obenem je zakon določal izvedbo ugotavljanja čistih donosov zemljišč v vseh deželah hkrati.101
97	O franciscejskem katastru glej Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 327-333; Blaznik, Ziri v luči franciscejskega katastra.
98	RGBl. 16/1872, str. 29-34.
99	Mischler-Ulbrich, Österreichisches Staatswörterbuc, str. 591.
100	RGBl. 88/1869, §§ 19 in 22.
101	RGBl. 88/1869, § 20.
200g
Novost je predstavljalo tudi določanje klasifikacijskih tarif v okviru cenilnega okraja oziroma območja (distrikta). Za franciscejski kataster so jih namreč člani cenilnih komisij določali za vsako katastrsko občino posebej.102 Članek v Novicah 21. februarja 1877 je bil do novega pristopa kritičen, češ da je bil stari način enostavnejši, a se je na koncu izkazalo, da je bil novi zemljiški davek za Kranjsko nižji. Velja tudi pripomniti, da so dela vendarle izpeljali v krajšem času in v vseh "kronovinah in deželah, zastopanih v (dunajskem) državnem zboru".
Za hitrejši zaključek cenitvenih del sta bila gotovo zaslužna dopolnilna zakona iz let 1879 in
1880,	ki sta znatno poenostavila postopke. Posebej učinki prvega od obeh (RGBl. 54/1879) so morali presenetiti celo vlado, saj je lahko že naslednje leto skrajšala izvedbene roke za posamezna opravila.
Z reambulančnim katastrom je državi pravzaprav prvič uspelo v vseh deželah vpeljati obdavčitev zemljišč, temelječo na enotnih merilih. Kljub pomislekom glede tega, ali je novi katastrski sistem dosegel svoj namen obdavčitve obdelovalnih površin v skladu z njihovo realno donosnostjo, je predstavljal izboljšavo glede na prejšnje stanje.103
Na Kranjskem je bil novi davek, uveden leta
1881,	na deželni ravni za približno 300.000 gld nižji od zneska, predpisanega po stabilnem katastru.104 To je bil velik uspeh deželne komisije in Josipa Poklukarja, ki je kot njen referent sestavil elaborat za osrednjo komisijo na Dunaju in z njim katerim uspešno argumentiral reambulančni katastrski ope-rat.105
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS - Arhiv Republike Slovenije
AS 176, Fond Franciscejski kataster za Kranjsko AS 181, Fond Reambulančni kataster za Kranjsko
ČASOPISNI VIRI
Amtsblatt zur Laibacher Zeitung.
Novice gospodarske, obrtniške in narodne, letniki
1869-1881.
102	O vcenitvi zemljišč z ozirom na uravnavo zemljiškega davka. Novice, 35, 1877, št. 8.b, str. 57.^
103	Primerjaj Mischler-Ulbrich, Österreichisches Staatswörterbuch, str. 595.
104	Stari davek za Kranjsko je bil predpisan v višini 900.000 gld in torej za ^3 višji kot novi.
105	Naši dopisi. - Iz Ljubljane. Novice, 39, 1881, št. 4, str. 32.
TISKANI VIRI
Fabjančič, Vladislav: Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, II. knjiga. Ljubljana 1940-43, vezan tipkopis brez paginacije.
Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 15. septembra 1874 do 16. oktobra 1874. (Po ste-nografičnih zapisih.) 15. zvezek. (Bericht über die Verhandlungen des krainischen Landtages zu Laibach vom 15. September 1874 bis 16. Oktober 1874. (Nach den stenographischen Aufzeichnungen.) 15. Band.) V Ljubljani : založil deželni odbor Kranjski. - Tisek Rud. Milicev, 1874.
Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Oesterreich. Wien. Aus der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei. 1853-1869.
Reichsgesetzblatt für die im Reichsrath vertretenen Königreiche und Länder. Wien. Aus der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei 1870-1918.
LITERATURA
Blaznik, Pavle: Reambulacija v luči katastrske občine Žiri. Loški razgledi, 27, 1981, str. 197-206.
Blaznik, Pavle: Žiri v luči franciscejskega katastra. Loški razgledi, 27, 1980, str. 120-130.
Felsenbrunn, Karl Fontaine von: Statistische Tabellen über die direkten Steuern mit Herzogthume Krain mit den nöthigen historischen Bemerkungen undsachgemässen Erläuterungen. Laibach, Selbstvertrag des Verfassers, 1866.
Kačičnik Gabrič, Alenka: O kmečkih dolgovih nekoliko drugače. Problem servitutnih pravic na posetvu Snežnik. Ljubljana, Knjižnica "Kronike" 8, 2004, str.205
Mischler, Ernst (ur.), Ulbrich, Josef (ur.): Österreichisches Staatswörterbuch. Handbuch des gesamten österreichischen öffentlichen Rechtes. Zweite, wesentlich umgearbeitete Auflage. Zweiter Band. F-J. Wien : Alfred Hölder, k. u. k. Hof-und Universitäts-Buchhändler, 1906.
Pavle Blaznik (ur.), Bogo Grafenauer (ur.), Sergij Vilfan (ur.), Fran Zwitter (ur.): Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev [enciklopedična obravnava po panogah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1. Agrarno gospodarstvo. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1970.
Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgodovino. Zgodovinski časopis, 36, 1982, št. 4, str. 321-337.
Valenčič, Vlado, Traven, Rezka: Ljubljanske ulice. Ljubljana, Geodetska uprava Skupščine mesta, 1980, 153 str. + 4 karte mesta Ljubljane.
MIHA SERUČNIK: REAMBULANČNI KATASTER ZA KRANJSKO, 491-504
200g
ZUSAMMENFASSUNG
Reambulanzkataster für Krain
Anlässlich der Grundentlastung im Osterreichischen Kaiserreich im Jahr 1849 änderten sich auch die Rechtsverhältnisse im Bereich des Grundeigentums grundlegend. Die Zeit nach der MärzRevolution brachte darüber hinaus auch den Ausbau des Eisenbahnnetzes im Staate mit sich, was sich in veränderten Wirtschaftsverhältnissen niederschlug. Das alte Franziszeische Kataster, dessen Anfänge in das zweite Jahrzehnt des 19. Jahrhunderts reichten, entsprach den Erfordenissen der Zeit nicht mehr. Darum schritt man in der Habsburgermonarchie zu einer erneuten Erfassung der Katastralerträge von Grund und Boden. Das Er-
gebnis dieser Aktivitäten, die in den siebziger Jahren des 19. Jahrhunderts abliefen und im Jahr 1881 zu Ende gingen, war das sog. Ream-bulierungskataster.
In Krain kann man die Reambulierung mithilfe von Zeitungsberichten verfolgen, die über die einschlägigen Aktivitäten genau informierten, der Verlauf der Reambulierungsarbeiten wurde auch vom Landtag mit Interesse verfogt. Für die hiesigen Grundbesitzer war das neue Kataster ein besonders interessantes Thema, weil Krain - wie allgemein bekannt - mit Grundsteuern zu stark belastet war. Darum waren die Bemühungen der Bauern und einiger Abgeordneten auf eine niedrigere und folglich günstigere Schätzung der Katastralerträge gerichtet. Nach einer turbulenten politischen Debatte und einer umfangreichen Schätzung von Grundbesitz waren diese Bemühungen mit Erfolg gekrönt: die neue Grundsteuer war um ein Drittel niedriger als die vorangegangene.