DR. ŽOEC FRANJO: Pedagoški zbornik 1923 P a r 1 z, marca 1924. Oddaljen od dnevnih vprašanj malenkostnega dela in vsakdanjega življenja, ki rai je prej zapiralo pogled na širša podro5ja ter mi zakrivalo daljne jasnejše perspektive našega vzgojnega dela, sem se zaprl v samotarski tišini tik ob Parizu. Začel sem resneje razmišljati o vseh problemih, ki smo jih načenjali v domovini. Podvrgel sem strogi reviziji vse. po 5emer sem dosedaj stremil in kar sem delal, kar seni učil in oznanjal. Pozval sem tudi druge preglednike, tuje sodnike, ter ž njimi pr egledoval načrte in smernice za vzgojo našega nar oda. In v tem objektivnem iskanju, v tem analiziranju resnih poti za vzgojo našega naroda in za vzgojo vzgojiteljev samih me je našel Ped. Zbornik 1923. Brez predsodkov sem ga vzel v roke in brez predsodkov hočem govoriti o njem. I. Ker se že dalj 5asa slišijo o Ped. Zborniku razliSna mnenja, bi tudi jaz rad podal svoje, kaj bi mogoče dvignilo Zbornik naravnost na vodilno mesto v našem vzgojstvu. Po mojem naziranju bi moral biti vsakoletni Ped. Zbornik kulturna slika vsega vzgojnega dela, iskanja in tipanja tekom zadnjega leta ter bi moral dati temelje, smernice in izpodbudo za nadaljnje delo. Jaz si ga predstavljam takole: Prvi del poda jasno, popolno sliko vsega, kar se je delalo in kar s e j e i z s 1 e d i 1 o pri nas v tem področju. V prvi vrsti prihaja v poštev osnovno šolstvo, ljudsko izobraževalno in prosvetno delo, ker so ravno ta vprašanja v današnji dobi najbolj pere5a in ker se Zbornik naslanja predvsem na ljudskošolsko učiteljstvo. Mislim tu poizkusne razrede, poizkusne šole. uvajanje modernih metod, organiziranje nove šole življenja, vzgojno in izobraževalno delo med kme5kim in mestnim prebivalstvom ter industrijskim proletarijatom — tako da bi napravili bilanco o enoletni dobi z vsemi uspehi in izkušnjami na vzgojnem in pedagoškem polju v najširšem pomenu besede. * Drugi del naj poda v glavnih 5rtah sliko tega, kar so delali in izsledili drugi narodi, do kakih zaključkov so prišli drugje, kaj se je izkazalo življenja sposobno v tujih državah, kaj je tam odpovedalo, z vzroki neuspehov. Tretji del naj poda i z s 1 e d k e v drugih znanostih, kibi mogli odločilno vplivati na smernice, cilje in metode v vzgoji. Predvsem so to psihologija. sociologija. etika. Istotako važni pa so lahko tudi pojavi na polju umetnosti, literature itd., ki jih moramo vpoštevati. Na podlagi teh treh delov bi naj podal četrti stvarno sintezo ter zaključke za bodoše delo;ozirati pa se mora pri tem na celotni gospodarski. politični in socialni položaj ter na vse izpremembe, ki bi mogle narekovati izpremerabe tudi pri smernicah vzgoje. Seveda mora vpoštevati duševnost na- šega naroda in naše specifi5ne razmere, česar pa menda ni ve5 treba posebe poudarjati. Govoril sem o tem že dovolj v svoji knjižici in v vseh dosedanjih študijah o vzgojnih problemih. Kot zadnjl del, ki pa ni nujen, bi lahko dodejali tudi kako drugo stvarno in globoko zamišljenoorig i n a 1 n o š t u d i j o , ki je vredna, da jo učiteljstvo spozna, ki poglobi njegovo poznanje pedagoških in socijalnih problemov ter obogati njegovo duševnost. Na ta na5in bi bil vsakoletni Zbornik kulturna slika dovršenega in započetega dela. obenem pa temelj ali baza za nadaljnje delo. U5iteljstvu bi nudil vse, kar potrebuje za izpopolnjevanje in izvrševanje poklica, bi ga dvigal, bogatil in izpodbujal na težavni poti vzgoje naroda. Ne bi mu bil tuja navlaka in nepotrebna šara, s katero ne ve kaj početi. Zbornik bi postal tako lahko prva vodilna sila v vsera vzgojnem prizadevanju. II. Ko sem prečital letošnji Zbornik, šem se nehote vprašal — ali nudi učiteljstvu vse to, kar bi mu moral nuditi, ali mu daje tisto duševno hrano, ki jo potrebvije in po kateri hrepeni? Težko pišem kritiko Zbornika. toda izogniti se temu neprijetnemu poslu ve5 ne morem. Radi svojega dosedanjega delovanja med učiteljstvom se čutim moralno obvezanega, da povem svoje mnenje, ki ga skušam stvarno, znanstveno utemeljiti. Predvsem se čutim odgovornega napram tistemu delu učiteljstva, ki je odobraval in sledil mojim smernicam za vzgojo najširših plasti našega naroda, ki je na ptujski skupščini z navdušenjem sprejel moja izvajanja ter stopil z resolu- cijo na nova pota v vzgojnem in prosvetnem delu. Mol5ati ne smem in ne morem, kadar gre za vprašanje duševne hrane našemu učiteljstvu, vzgojiteljem našega naroda. Če pregleda 51ovek samo površno kazalo letošnjega Zbornika, mora opaziti nekaj nezdravega, nekaj, kar je zbudilo vsaj v meni silno mučno in neprijetno čuvstvo. Razen enegasamega referativnega članka osnovnošolsko uSiteljstvo pri Zborniku ne sodeluje inšeta referat se doti5e le malo velikih problemov, ki pretresajo danes vse vzgojstvo in ki zanimajo danes učiteljstvo.* Opazil sem globoki prepad med učiteljstvom in med Zbornikom, uporno opozicijo zoper duševno hrano, ki mu jo nudi in oktroira Zbornik. Da pa bomo bolje razumeli, odkod in 5emu ta odpor, ta bojkot, ta nezaupnica Zborniku, ki se izraža i azen drugih znakov pač najbolje v tem, da ni nikakega sodelovanja osnovnošolskega učiteljstva, na kojem temelji Šolska Matica, pri tako važni publikaciji, si oglejmo letošnji Zbornik nekoliko natančneje in podrobneje. (Dalje prih.) : * Opomba: O teh problemih sem razpravljal v svoji knjižid »Problemi vzgoje najširših plasti našega naroda«, v več številkah Učlt. Tovariža lanskega leta, v Popotniku, in o tem sem Kovoril končno v zaokroženi obliki na pokrajinski skupščini Pov. UJU v Ptuju. Zato se tu ne bom več spuščal v podrobnosti in jih razkladal. Da pa so to res problemi, spričo katerih naše učltelistvo ne ostane indiferentno in pasivno, o tem priča.o številni f.estanki po celi domovvn., na katerih so se ta vprašania obravnavala.