Vzpostavimo pravilno razmerje (K zborovanju letošnje banov. skupščine.) »Razmerje med delegacijo in vodstvom je postavljeno na glavo.« To ugotovitev sem napisal v zadnjem uvodniku »Učiteljskega tovariša«. Trditev ie tako dalekosežnega pomena, da zahteva jasne utemeljitve ter izvajanje vseh posledic, ki bi se v kateremkoli pogledu pokazale kot nujno potrebne. Po svojem trdnem prepričanju se nahajamo v nekakšnem anemienem stanju, ki na9 resno ograža, akoprav rad priznam, da ni to »privileg« samo naše organizacije. Toda v kolikor izpodjeda naš organizem, bodi naša skrb,. da s pravočasno transfuzijo preprečimo nastopajočo stagnacijo svojega organizačnega življenja. Kakor rečeno, ne stojimo učitelji osamljeni v tem postopnem hiranju, v tem fatalističnem izmikanju izpod udarcev usode, kajti to vegetiranje je danes splošno, je bolezen časa, ki zavzema čedalje širje dimenzije. Majejo se pač vsi temelji — brez izjeme. Stremljenje vseh pa, ki pod nogami ne čutijo več trdnih tal, gre za tem, da se hrepeneče ozirajo Po rešilni bilki. Istinitost je prebridka, udarja pretrdo na njihovo življcnje ter jih postavlja dnevno pred nove naloge, ki jim, razvajeni po bivših življenskih konjunkturah, niso dorasli. Tradicionalna praksa ne zadošča več; vsak čas jim križajo račune novi elementi, ki jih meče na površje valovje svetovne krize in razbija dosedanje lagodne kalupe življenjske modrosti. Desetletja stare solidne poslovne formule so izgubile stik z življenjem ter morejo dosedanje gospodarske. politične in kulturne eksperte le še zavajati v ponesrečene spekuIacije, ki jih stanejo često firmo in eksistenco. Nič čudneaa, če gine njihova samozavcst ter se jih vsled naraščajočega občutja nedoraslosti polašča paničen strah, da beže v neodgovornost, predajajoč se vsemožnim »voditeljem«, ki naj prevzamejo zanje vse one funkcije, ki so bile še nedavno tega ponos svobodnega državljana, temelječega na glorioznih načelih »človečanskih pravic«. Po krilatici »kral.jestvo za konja« je pripravljeno današnje utapljajoče se meščanstvo odpovedati se vsem svojim slavnim prerogativam, če mu kakršenkoli mesija nudi le trohico upanja, da bo moglo voditi vsaj še nekaj časa svoje posle po starih, preizkušenih kalupih. Da, vse to je razumljivo in odpustljivo, kajti »prvo je življenje, nato šele filozofija«. Toda — ali spadamo tudi mi učitelji v kategorijo tega izkoreninjenega stanu, ki ponuja kraljestvo za rešilnega konja«? Ali smo mi sploh imeli kdaj uravnovešene bilance, da se tako zelo bojimo njihovega razsula? Nekoliko stoičnega miru si, menim, še vedno lahko privošči oni, ki mu ni bilo dano, da bi visel kdaj na posvetnih dobrinah in si oblikoval življenje po svojih željah in načelih. Naša organizacija žal ne priča, da je temu tako. Njeno članstvo se solidarizira z njimi, ki beže pred lastno odgovornostjo, ki nočejo več biti kovači svoje sreče in se — mutatis mutandis — zatekajo v »varno« zavetje svojih voditeljev in organizačnih instanc. Zdi se mi pa, da je napravljen tu račun brez krčmarja. To varno zavetje ne bo prav nič varno "vse dotlej, dokler ga ne utrdita organizirana volja in iz nje izhajajoča aktivnost zavednega članstva, ki ne beži pred lastno odgovornostjo in se ne zateka po pomoč v mitos voditeljskega mesijanstva. Vodstvo svobodnih strokovnih organizacij nima nikekega aparata, s čimer bi komurkoli vsiljevalo svojo voljo, razen aktivistično vzgojenega in usmerjenega članstva, na katerega ramenih stoji in pade moč vsakega organizačnega vodstva. Ne vdajajmo se nikakim iluzijam! Vsaka organizacija in njeno vodstvo vržeta lahko samo to na tehtnico svoje usode, kar jima da na razpolago vzajemno hotenje združenih članov. Le na krilih nezlomljive borbene volje stanu, ki ga zastopata in vodita, pomenita realno silo, soustvarjajočo zgodovino narodnega občestva. Kjer tega ni, se ustvarjajo nevarne utvare in fikcije, kamor se radi zatekajo šibki in malodušni. Te utvare ne morejo pa tvoriti nikakega jezu pred udarjajočimi valovi resničnega življenja. Politika ptiča noja je bila še vedno najslabša politika. Življenju je treba pogledati v oči; beg pred njim v katerekole kompenzacijske trike se konča redno z bridkim razočaranjem, kajti življenje sploh — in današnje še posebe — ni božajoča materina roka, ki čuva in neguje svojega najšibkejšega miljenca s posebno skrbjo in prizanesljivostjo. To trdo resnico izročamo letošni delegadji v resen premislek. Prav gotovo ne živimo v takih časih, da bi se lahko »šli organizacijo«. Ko gre za bistvene reči, se resni ljudje ne izgubljajo v malenkostih, marveč osredotočijo vso svojo skrb na »eno, ki je potrebno«, ker jim bo vse drugo navrženo. Kaj, če bi letos »velikodušno« resignirali na vseh onih nič koliko dobrot, ki jih leto za letom zahtevamo, a nikdar ne prejmemo? Če bi porabili dragocen čas enkratnega letnega zborovanja za temeljito analizo svojega položaja in sedanje dobe ter bi, če že mora biti, predložili brez »debate« raznim arhivom kar stare resolucije, ki so še vedno aktuaine v vsem njihovem obsegu? Ali morajo biti delegacijske resolucije res edina stalna točka v menjajoči se življenjski dinamiki? Ali smo res edini tujci v jeruzalemu? Vrnimo se v realnost! Na dolegaciji je, da izreče odrešilno besedo, da da članstvu in vodstvu delovni program ter čuva nad njegovo izvedbo, da vlije oživljajoče pijače v otrple ude učiteljske armade pod goro Peco. L. G.