pogovorNaš Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 21 Ob prejemu odlikovanja srebrni red za zasluge, ki ga je 23. 6. 2017 Zavodu sv. Stanislava ob 25-letnici delovanja podelil predsednik republike Borut Pahor, je nastal pogovor z direktorjem dr. Romanom Globokarjem. Naš specifi čen pedagoški pristop Naš pogovor: dr. Roman Globokar Marko Weilguny,je raziskovalec na Inštitutu za raziskovanje in evalvacijo šolstva ter koordinator dejavnosti v Zavodu sv. Stanislav a. Po izobrazbi je fi lozof in sociolog kulture, trenutno se ukvarja s spremljanjem kakovosti katoliških šol, njihovo medsebojno povezanostjo in promocijo. V obrazložitvi podeljenega odlikovanja lahko preberemo, da ga Zavod sv. Stanislava prejema za svoje delo od ponovne ustanovitve v letu 1992 in za svojo vlogo v naši domovini na začetku 20. stoletja. Veseli me, da je predlagatelj v priznanju zapi- sal, da gre za nadaljevanje bogatega izročila in da je izrecno omenjeno tudi prvo obdobje delovanja Zavoda sv. Stanislava od leta 1905 do 1945. Škofijska klasična gimnazija je bila prva gimnazija, v kateri so se vsi predmeti poučevali v slovenskem jeziku. Ob ustanovi- tvi slovenske univerze leta 1919 je bila pose- bej poudarjena vloga našega zavoda pri obli- kovanju slovenskega znanstvenega jezika, saj so profesorji na Škofijski klasični gimnaziji napisali učbenike za naravoslovne predmete in s tem oblikovali slovensko izrazoslovje tu- di na tem področju. Na naši gimnaziji je leta 1913 potekala prva matura v slovenskem je- ziku, kar brez dvoma kaže na državotvoren značaj naše ustanove. Prav vzgoja za pono- sne Slovence je bila poleg vzgoje za zavedne katoličane temeljni namen škofa Jegliča ob ustanovitvi zavoda. Po nasilni, skoraj polsto- letni prekinitvi delovanja zavoda so bili prav nekdanji »zavodarji« tisti, ki so vztrajno pri- tiskali na nadškofa Alojzija Šuštarja, tudi nekdanjega gojenca, naj obnovi delovanje Zavoda sv. Stanislava. Kateri dogodki, dosežki, uspehi so po vašem mnenju prepričali predsednika republike g. Boruta Pahorja, da srebrni red za zasluge podeli Zavodu sv. Stanislava? Težko rečem, saj ne poznam ozadja tega, ka- ko je prišlo do tega odlikovanja. Iz obrazloži- tve lahko razberemo, da zavod z vsemi svoji- mi enotami, od vrtca, osnovne in glasbene šole do gimnazije, dijaškega in študentskega doma, izrazito bogati slovenski šolski in kul- turni prostor. V marsičem smo spodbuda tu- di za javne šole. V obrazložitvi je poudarjeno, da smo edina srednješolska ustanova v Slove- niji, »ki skladno s tradicijo zavoda goji celovi- to klasično izobrazbo ter izvaja pouk latinske- ga in starogrškega jezika s književnostma, s čimer pomembno prispeva k ohranjanju evropskih obzorij slovenske kulture«. Zelo pohvaljen je obšolski program, ki spodbuja razvijanje osebnih talentov in pridobivanje življenjskih veščin. Izpostavljena je edinstve- nost naše zborovske piramide, ki jo sestavlja kar devet zborov, ki delujejo znotraj našega zavoda. Opažene pa so bile tudi ostale obšol- ske dejavnosti, še posebej likovna šola, dram- sko in literarno ustvarjanje, šport in pa vzgo- ja za aktivno državljanstvo in kritično mišljenje. Izpostavljeno je bilo tudi leto spo- mina ob obletnici obeh svetovnih vojn, v ka- terem smo močno poudarjali spomin na žr- tve ter prizadevanje za spravo in mir. Je mogoče v celotni zavodski zgodbi koga posebej izpostaviti? Iskreno mislim, da je pomemben prispevek prav vsakega. Si lahko predstavljate ustvar- jalni zavodski utrip brez predanih čistilk in prizadevnih kuharic? Pomembno je, da vsakdo z veseljem in odgovorno opravi svoj del naloge. Gotovo je treba izpostaviti ljudi, ki so z jasno vizijo, izrednim pogumom in vero po slovenski osamosvojitvi ponovno vzpostavili delovanje Zavoda sv. Stanislava. V prvi vrsti gre priznanje tedanjemu nad- škofu dr. Alojziju Šuštarju, ki je na začetku sicer omahoval, potem pa se odločil, da bo obnovil zelo poškodovano zavodsko stavbo in spet začel s katoliško šolo na obrobju Lju- bljane. Nadškof Šuštar je z velikim pono- som spremljal razvoj življenja v zavodu in ves čas podpiral naše delovanje. Pomembne zasluge ima prvi direktor dr. Borut Košir, ki je z veliko skrbnostjo in modrostjo postavil pravne in vsebinske temelje vsega nadalj- njega razvoja. Prvi ravnatelj Škofijske kla- sične gimnazije, prof. Jože Mlakar, pa ima izredne zasluge, saj je oblikoval zelo pester in vsebinsko bogat program gimnazije, v katerem so enakovredno zastopane naravo- slovne in humanistične vsebine, ter vzpo- stavil bogato paleto obšolskih dejavnosti, s poudarkom na glasbi, petju, likovni in dramski dejavnosti ter mednarodnih izme- njavah. Neprecenljiv delež ima tudi drugi direktor dr. Anton Jamnik, ki je poskrbel za dokončno obnovo celotne zavodske stavbe in kot ljubljanski pomožni škof tudi spod- budil nastanek prve katoliške osnovne šole. Naj omenim še dolgoletnega zavodskega Na podelitvi srebrnega reda za zasluge (foto: arhiv Zavoda sv. Stanislava) pogovorNaš 22 Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Poslanstvo zavoda: »Iz vere, upanja in ljubezni v dialogu s svetom ustvarjati pogoje za celovito osebnostno rast posameznika v skupnosti, da bi živel v polnosti in sooblikoval boljši svet.« ekonoma g. Toneta Homarja, ki je operativ- no vodil projekt obnove stare zavodske stavbe, gradnjo novih prostorov za osnovno šolo in vrtec ter očetovsko skrbel za materi- alne pogoje. Pomembni so vsi, ki so dodali svoj kamenček v mozaik zavodske zgodbe. Kakšno mesto ima podeljeno odlikovanje v zavodu? Gre za najvišje priznanje, ki ga je zavod pre- jel v vsej zgodovini. Škof Jeglič je imel teža- ve, da so zavod priznale oblasti na Dunaju, kasneje se je moral spet pogajati z oblastmi v Beogradu, ob začetku 2. svetovne vojne so nemške okupatorske oblasti šolo nasilno za- prle, po vojni pa jo je totalitarni komuni- stični sistem prepovedal. Po 112 letih od za- četka delovanja pa nam je najvišja državna oblast podelila odlikovanje za zasluge za naš narod in našo državo. Gotovo bi bil škof Je- glič na to ponosen. V teh dneh sem prejel zelo veliko čestitk, predvsem od nekdanjih dijakov, kar mi dejansko največ pomeni. Vesel sem bil, da so se tudi sami prepoznali v odlikovancih in da so delili to veselje z vsemi, ki sedaj delujemo v zavodu. Odliko- vanje je tako priložnost, da še okrepimo medsebojno povezanost in še kaj prispeva- mo k skupnemu dobremu na slovenskem šolskem in kulturnem področju. Vsekakor pa sem vesel, da je javnost opazila naše de- lovanje in naše uspehe ter da vidi pomen le- -teh za skupno dobro naše države. Kako je biti direktor te ustanove? Osebno sem bil zelo vesel, ko me je tedanji direktor Anton Jamnik pred 16 leti povabil, da pridem za kaplana in učitelja v zavod. Takrat nisem veliko vedel o zavodu, saj sem leta 1993, ko se je spet začel pouk na Škofij- ski klasični gimnaziji, odšel študirat v Rim. Sem pa že poznal nekatere nekdanje škofij- ce, ki so prišli kot študentje v Rim in so se mi zdeli nekaj posebnega. Moja mladostna želja je bila, da bi učil v srednji šoli, zato sem bil vesel, ko sem imel po koncu študija mo- žnost, da se mi uresniči sanjska kombinaci- ja: biti duhovnik in biti učitelj. Prva štiri le- ta, ko sem poučeval na gimnaziji in imel duhovne obnove, sem zelo užival. Težko mi je bilo, da sem moral to delo v veliki meri opustiti, ko sem po odhodu g. Jamnika po- stal direktor zavoda. Z veseljem opravljam to službo, saj čutim zaupanje in podporo vseh svojih sodelavcev. Prav ta skupinski duh, pristni medosebni odnosi in pripa- dnost skupnemu poslanstvu delajo naš za- vod poseben. Trudim se, da bi imel z vsa- kim zaposlenim oseben odnos, da bi vsakemu dal vedeti, da je dragocen in po- memben. Prav tako pa si prizadevam za to, da bi tudi vsi otroci in mladi spoznali, da je šola njihova, da so oni glavni akterji pri oblikovanju šolskega utripa. Zavod sv. Sta- nislava je danes to, kar je, v veliki meri zara- di idej, pobud in dejanj naših nekdanjih učencev in dijakov. Ponosen sem na vsake- ga posameznika, ki se je že v preteklosti in se še danes trudi, da bi razvijal svoje spo- sobnosti in prispeval nekaj k dobremu vzdušju v skupnosti. Ponosen sem na kul- turo dobrih medosebnih odnosov, na zau- panje, na ustvarjalno energijo, na številne uspehe, ki jih dosegajo posamezniki, skupi- ne in celotna zavodska skupnost. Vedno se počutim obdarovanega, da lahko živim sre- di tako ustvarjalnih in navdušenih ljudi. Želim si, da bi se tako počutili tudi vsi naši otroci, mladi in zaposleni. Kako konkretno si želite s svojim delom dijake, učence in otroke spodbujati k temu, da sooblikujejo boljši svet? Pomembni se mi zdita dve stvari: kritično razmišljanje in družbena angažiranost. Pri mladih velikokrat doživljam, da zelo dobro analizirajo, kaj vse je v družbi narobe in ka- ko bi moralo biti, premalokrat pa zberejo pogum, da bi se lotili izboljšav. Seveda sam ne morem premakniti prav veliko, zato si želim, da bi škofijci ostali povezani med se- boj in se spodbujali pri sooblikovanju bolj- šega sveta. Upam, da bo tudi Klub alumni ŠKG, ki povezuje naše nekdanje dijake, po- nudil možnost za določene družbene inici- ative, da bi skupaj ustvarjalno iskali načine za izboljšave na mikro- in na makroravni. Želim si, da bi bili naši nekdanji dijaki kvas družbe, ki bi vnašal v ta svet dobroto, vese- lje do življenja, spoštovanje vsakega človeka in poštenost. To pa bo možno, če bodo tako kulturo izkusili v času svojega šolanja. Zato moramo zaposleni še več narediti za ustvarjanje dobrega ozračja, v katerem se vsak čuti spoštovan in cenjen ter lahko dá svoj prispevek k skupnemu dobremu. Kakšna je prihodnost Zavoda sv. Stanislava? Zadnja leta smo širili dejavnosti, v prihodnje pa naj bi se bolj posvečali poglobitvi našega delovanja. Predvsem naj bi še bolj izostrili naš specifičen pedagoški pristop, ki teži k ce- lostni vzgoji in izobraževanju. Izboljšali naj bi celovito spremljanje vsakega posamezne- ga učenca in spodbujali razvoj njegovih ta- lentov. Želim si, da bi bil znotraj pedagoške- ga procesa vsak učenec lahko uspešen in da bi prepoznal vrednost svojega življenja. To pa zahteva predvsem temeljni premik v gla- vah nas, učiteljev in vzgojiteljev, da se ne bo- mo ustavljali samo pri zahtevanih ciljih svo- jega predmeta, ampak se bomo zavedali, da smo soodgovorni za to, da mlade pripravimo na življenje in da jim poleg znanja s svojega predmetnega področja lahko damo še druge življenjske modrosti in veščine. Ker opaža- mo, da sodobni virtualni svet otroke in mla- de čedalje bolj srka vase, si bomo v zavodu v prihodnje še bolj prizadevali za izkustveno pedagogiko, za pouk v naravi, za razvijanje čustvene in socialne inteligence ter za timsko delo. Namesto tekmovalnosti naj bi bolj pou- darjali sodelovalno vzdušje, seveda pa to ne pomeni zniževanja standardov znanja. Težiti moramo k odličnosti in si postavljati visoke ideale, vendar ne na račun izrivanja drugih, ampak v duhu medsebojnega sodelovanja in pomoči. Eden od glavnih izzivov katoliške šole danes je tudi, kako predstaviti življenj- skost krščanskega sporočila. Ne gre zgolj za ponavljanje in ohranjanje izročila iz prete- klosti, ampak za posredovanje evangeljskega sporočila, ki osmišlja življenje in naj bi bilo vir navdiha tudi za sodobne generacije. Zato iščemo načine, kako pristno predstaviti te- meljne elemente krščanske duhovnosti, ki bodo nagovarjali prihodnje intelektualce. Vsekakor si želimo, da bi naše ideje spodbu- dile tudi ostale, da bi ustanovili še kakšno po- dobno šolo ali pa v svoje vzgojno-izobraže- valno delovanje vključili nekatere naše izkušnje.